Pravi človek 
na pravem mestu
0 kadrovski politiki veliko pišemo, slišimo, govorimo. Mnogi pravijo, da je to dolgoročna tema. Seveda je, če govohmo abstraktno. Zgolj o kadrih, številkah, »strukturah«. Toda dolgočasje izpuhti, ko začnemo v to besedi-čenje vstavljati imena. Takrat dolgočasje veli-kokrat zamenja razburjenje. Zato, ker vemo, da ta in ta ni sposoben za opravljanje funkcije, ki jo ima, kerje ta in ta »zafural« tovarno in ker bi moral namesto njega že zdavnaj vskočiti sposobnejši. Pa ni. fudi toje kadrovska politi-ka. Slaba politika. Če bi bila dobra, bi se strogo držala starega načela — pravi človek na pravo mesto.
Kadar opazimo, da človek na nekem delov-nem mestu ni pravi, bi hnu morali najti posel, ki bi ga znal dobro opravljati. Če tega ne stori-mo, izgubimo mesto —in človeka. Potem na-
stopi tako imenovano Petrovo načelo, po ka-terem ima vsak človek svojo stopnjo nespo-sobnosti. Dober delavec postane še kar dober delovodja, še kar dober delovodja nato postane slab direktor (ali morda funkcionar) — in potem obtiči na doseženi stopnji. Ker smo preveč »humani«, da bi ga vrnili na pravo mesto, kjer bodo njegove sposobnosti prišle najbolje do izraza,kroži v kadrovski orbiti in je slabe volje on (recimo) in so slabe volje tisti, ki ga morajo trpeti.
Kadrovska politika bi morala biti dvosmerna cesta. V časih, v katerih smo, si ne moremo privoščiti nikakršnih kadrovskih eksperimen-tov. Le pravi Ijudje na pravih mestih nas lahko pripeljejo skozi stabilizacijsko bitko. Pa naj gre za delovna mesta za strojem, v tovarniški pisarni — ali pa v vladnem kabinetu —