Potopisne črtice.
Pisma slovenskega ucenika
svojemu bratu.
1. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Predragi brate! Ne bodeš mi zameril, dragi moj, da po večletni navadi o zadnjih velikih šolskih praz-nicih nisem bil pri Tebi. Saj veš, da že Rimljanom priljubljeni pregovor „variatio delectat" se mnogokrat ponavlja tudi dandanašnji. Al pustiva to modrovanje ! Dobro poznaš mojo naturo, ki jme danes sem, jutri pa tje čez hribe in doline žene. Čeravno pa bi iz Tvojih dopisov včasih kmali spoznal, da Ti nič kaj po volji ni, če včasih opašem popotno torbico ter grem gledat, kako se unkraj naših gora suče svet, vendar pa le rad opra-šuješ: no, kaj pa tu in tam ljudje počno: kako je to in uno itd. — Zvedi tedaj po pismih, kar Ti o mojih dogodbah preteklih „velikih vakanc" ustmeno nisem povedal; morebiti jih še komu drugemu pokažeš, ki je radoveden kakor jaz.
Kakor ti je dobro znano, se je lansko leto obhajal na slovečem moravskem Velehradu tisočletni opomin pokristjanjenja naših starih preddedov po sv. Cirilu in Metodu, ki sta s svojo, še dandanašnje tako zelo čislano cirilico utemeljila tudi slavensko slovstvo in prva načr-tala našim sprednikom besede večne resnice v domaČem jeziku. Severnim avstrijanskim Slovanom bilo je celo preteklo leto tako rekoč praznik, posvečen imenovanima svetnikoma; na tisoč in tisoč hitelo jih je na Velehrad. Tudi po naših južnih deželah, ki so v svojo pratiko letos prvikrat dobili sv. Cirila in Metoda, razlegal se je klic: „Bratje hajd, na Velehrad!" Skoda, da je daljava marsikoga oplašila , daje doma ostal; eni so pa vendar le ostali sklepu svojemu zvesti. In glej , ljubi brate, brez vseh posebnih priprav je bil tudi mene veter zanesel tje po svetu, tje gori na severne kraje, celo dalje, kakor sem izprva mislil iti. Vidil sem Celje , Maribor, Gradec, Beč, Velehrad in Holomuc. „De-te-plentaj! saj se pa res nisi norca delal" — Te slišim prijazno se muzati; ,,je li Te morebiti celo med poljske prostovoljce gnalo?" 7>Tega ravno ne; zašel sem bil vendar po naključbi med 700 teh revežev." — Cuj tedaj drage volje potopis moj, ki Ti ne bo ponavljal, kar že veš, ampak povedal le, kako sem jaz svet vidil.
Oktobra meseca že je bilo , ko sem hitel z mnogimi drugimi proti ljubljanskemu kolodvoru. Solnce sijalo je kaj prijetno in zlatilo belkaste pečine kamniških planin. Po kolodvorski veži trlo se je ljudi in slišali so se tukaj tako navadni ogovori: „kam pa ti? — vi pa, kam? — tudi vi tukaj ,^gospod! na ktero stran neki?" — in mnogo tacega. Čakalo nas je hla-pona mnogo; — bili smo raznih rodov, stanov in obrazov. Kmali zapoje zvonec, „lukamatija" pribrlizga od Trsta, in zdaj hite eni z voza, eni v voz. Saj veš, da učenikom ljudskih šol, kterim navadno „financ-minister" ni posebno prijazen pobratim, ne kaže na prve kola vsedati se; toraj sem tudi jaz gledal, na kterih vozovih je „umara tri" namalana. Kmali kondukter, akoravno je železnica francozka, zavpije svoj ,,fertig", ki ga le Nemec razume, — zvonec, pa vsakemu narodnjaku razumljiv, zabinglja, trobentica zapoje, „lukamatija" zažvižga in s težkim stokanjem zavozi nas ven na sprelepo ljubljansko polje. Vedno hitreje in hitreje je šlo; St. Pe-terska cerkev, Božji grob, Selo, Vevški grad, cerkev Marije Device v polji: vse to zdrčalo je na desni strani ko blisk memo nas ; tudi dvoglavna Šmarna gora odmiko-vala se je vedno bolj našim očem , le v daljavi na se-verji tam  stoječi   visoki kranjsko-koroški  in kranjsko-
štajarski mejniki ostali so nam najdalje zvesti.    Kaj ponosni so res ti velikani, da jim jih ni kmali para.
V hipu smo bili na prvi postaji od Ljubljane: v Zalogu. Kakor veš, je slovela ta vas nekdaj daljee okrog in celo vHrvatii, Ogrii in daljni Turčii; poznali so jo ko ,,barkostajo ljubljansko". Koliko blaga, žita in vina se je naložilo in razložilo tukaj svoje dni; koliko ,,Sentjanževca" je poteklo tukaj „za srečno rajžo" — glej brate, to ti je zdaj zelo vse minulo. Le trenutek stoji hlapon, in ne zmenivši se za Zalog, ne za njegove pretekle srečne dni, zdrči čez Ljubljanični most in vihra pod nizkimi griči naprej. Na desni nam je zdaj razgled, razun v kako tesno grapo, zaprt; ne pa tako na levi, kjer še vedno gledamo odprti svet. Dole s svojim sloveči m gradom unkraj Save; sotok Save, Ljubljanice in Bistrice , bi tukaj bolj natanko spregledovali, ako bi nas čarobna moč hlaponova ne tirala tako urno naprej. Skoda, da se razposajena Sava tako rada naveliča svoje struge in si trmoglavo prebira pot zdaj po ti, zdaj po drugi strani; marsikaka rodovitna njiva, marsikak pisan travnik imel bi med Zalogom in Laz a mi (drugo železnično postajo) svoj lepi prostorček in redil bi živinico in ljudi zlasti zdaj, ko jim je hlapon dosti ljubega kruhka odnesel. Naprej od Laz vgledamo Save strmo goro, ktere vrhunec ovenčan je z cerkvico sv. Miklavža. Veš, ljubi brate, kolikokrat so nam rajni naš oče (Bog jim daj večni mir!), ktere je vroča njihova skrb za našo izrejo mnogokrat peljala s svojim železnim blagom tukaj memo v daljni svet, pravili o ti cerkvi in gori? „Vselej" — djali so — potihnil je poleg cerkve sv. Miklavža brodniški šunder in tiho veslali so tu memo, priporočevaje se temu svetniku v varstvo in prose ga srečnega potovanja." Vožnja po Savi pa res ni bila igrača ; marsikterega brodnika pogoltnili so njeni srditi valovi. — Postaja v Kresnicah nas je zamudila zopet le malo časa, in zdajci drčali smo naprej. Na levi unkraj Save stoji farna vas Ho tič; nekoliko naprej kimajo z višine doli Vače s svojo lepo novo cerkvijo, — mi pa bližamo se gradiču Po-ganiku, pod kterem nas sprejme noč podzemeljskega prerova. Kakor hitro vgledamo zopet beli dan, previ-hramo Savo po dolgem pokritem amerikanskem mostu in bližamo se v dolgem ovinku postaji Litijski. Trg Litija stoji vštric kolodvora unkraj Save, čez ktero je napravljen most namesti poprejšnjega broda. Svoje dni slovela je tudi Litija, kajti tesale so se tukaj večidel savske ladije ,,tombasi" imenovane ; tudi vrvarji so imeli tukaj svoje delavnice in so pleli močne vrvi za rabo pri povodnji vožnji. Zdaj se je, kakor marsikje na svetu, tudi tukaj vse nekako presukalo. — Ker veš, da marsikaj rad staknem , me je tudi tukaj mikalo na bližnji Bogensperk, kjer je svoje dni bival naš slavni rojak Valvazor, spisoval in natiskoval svojo imenitno knjigo: ,,Slava kranjske Vojvodine" ter druge sloveče spise, pa s tem žrtvoval celo svoje lepo premoženje domovini. Al -— kondukter je bil zavekal le „funf Minuten Aufenthalt"; toraj sem le iz daljave pozdravljal imenitno okolico nekdanjega domovja Valvazorjevega.
Toliko za danes. Zdravstvuj, da Ti drugo pisemce; prinese                          Tvoj iskreni brat
Jože Žlindrovič.
37
52
•
Potopisne črtice.
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
2. Pismo,
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Premili brate! V poslednjem listu popisal sem Ti bil svoje potovanje od Ljubljane do L i t i j e. Kakor pritiral nas je urni hlapon le-sem , ravno tako naglo je šlo zopet dalje. Lepa odprta planjav zanimuje popotnika od todi naprej; grajšeina ponoviška smuknila je k levi memo nas, valovi višnjeve Save pa zibali so se mirno sred mičnih livad in poljan ter blizo železnega tira. Zdajci odpirati se nam je jela skalnata okolica postaje na Savi (5. od Ljubljane), kjer smo bili le grede. Tiho nasmehoval sem se sam pri sebi neki dogodbi, ki sem jo pred leti doživel tukaj. „Tako si tudi že le-tod stikoval?" boš zopet besedo val. Stoj dragi! da Ti povem, kako je bilo. Tam le eno leto pospremil me je bil nas premili F. raz visocega Polšnjaka doli le-sem. Napravljen sem bil proti domu. Ker še ni bilo kmali vlaka pričakovati, šla sva se priklonit tukajšnjemu gospodu očetu C..., vrlemu Gorencu. Prijazno naju so sprejeli, in ko zvedo, da jaz včasih tudi ktero na orgije zago-dem, mi rečejo: „Lih prav si mi prišel. Ravno včeraj mi je naš organist službo odpovedal, pa mislim, da mu ni resnica in le zajca iz-za grma goni. Pojmo v cerkev;
boš enmalo na orgije zaigral; gotovo bo fant mislil, da boš ti njegov naslednik. In niso se motili gospod. Presneto je bil dečko preplašen, ko gospod orgeljne ključe od njega zahtevajo, še bolj pa, ko se jaz h klaviaturi usedem in dobro Rumpelj-evo delo, kolikor se je dalo, obdelovati pričnem. Nekako posebno so me tisti dan prstje ubogali, menda na žalost fantu, ker z obraza bi mu bil človek skoraj bral: „joj meni, zdaj sem jaz že ob službo !" Toda zastran mene je bil strah zastonj, ker sem kmali potem odšel proti Ljubljani. — Toliko o tisti do-godbi; tabart pa sem Savo komaj dobro pogledati mogel, ker je bil „lukamatiju" tukaj le kratek oddih dovoljen. — Od le-tod naprej zavozili smo zdaj med strme skalnate pečine, ki dolino stiskajo ozko skupaj. Spominjala me je okolica moje gorenske domovine in njenih skalnatih gora, o kterih je svoje dni govoril popotni Francoz: „Krajna ima velikanske hribe in pečine , in one, ki sem jih v nepopisljivo-lepem Bledu in visokem Bohinji vidil, prekosijo vse, z čimur se Tiroljska ponaša/4 — Tudi hrušeča Sava gleda tukaj podobe zibelke svoje; zakaj kakor njeguje višnjeve valčke njene ob njenem spočetji pri Savici nad bohinjskim — in pod strmo Ponco nad koroškim jezerom silnih robov strmina , tako tudi odslej doli do Zidanega mosta so ji zopet gole pečine tovaršice tu že mogočnih talasev njenih. Le z veliko silo, obilnim trudom in silnimi stroški izdolbel je um človeški tu doli cesto železnemu vrancu, kteremu je prehod med Bečem, Siskom, Trstom in Italijo prazna igrača. Da! svet neskončno napreduje. Spodaj Save odpira se nam na desno dolina z razgledom proti Poljšnjeku. V ti dolini nahaja se železni plavž v Pasjeku, ki pa zdaj menda popolnoma zapušen stoji. Kako zamore tudi drugače biti, ker fužine avstri-janske prepevajo zdaj , zlasti manjše, pesmico „o žalostni majki" in trpijo, kakor Nemec pravi „an der gallopirenden Schwindsueht." — O precartana „Gewer-befreiheit", kdo zacelil bo rane, ki si jih zadela ti s svojo prenapeto svobodo!
Od   polšnjiške  dolinice naprej je savska struga na ene mesta  prečudno   tesna;   komaj   imata tir  železnice in peneča Sava prostora, da se rineta skozi.  Ob desnem obrežji ugledamo tu pa tu še  sled stare poti, po kteri je vlačila svoje dni uboga živinica (konji in voli — pa tudi kravicam  menda ni  bilo  prizaneseno)  težko obto-vorjene  ladije   po Savi gori-ven.    Silne muke trpela je včasih na tem „trnjevernpotu" uboga žival, in če bodo sodni dan živali trdosrčne gospodarje tožile in govorile tudi nežive stvari, bodo imele tukajšnje pečine marsikaj pričati. — Postaja zagorska le grede nas je sprejela. Pičel streljaj spodaj   nje odpira se  na levi med dvema tesno  skupaj   zamaknjenima  visokima   pečinama   vhod v   zagorsko    dolino,    ktera   se   unkraj   ozkega   vhoda gledč rastlinskega življenja hipoma popolnoma spremeni ter prijeten obraz pokaže.    V nji  stoji  farna   vas Zagorje,   v kteri   okolici   bogati   premogovi  rudniki in steklarnic   obširne  naprave  tisočerno  marljivim rokam delo preskrbljujejo  in   režejo jim ljubi kruhek. — Od zagorske postaje  naprej   (šeste  od Ljubljane)   pričnete peneča Sava  in železnica  objemati podnožje visocega Kuma, ki je dolenski pobratim gorenskemu očetu Triglavu. Dolina je še ven in ven ozka in skalovita, Savo pa ugledamo na desni potisnjeno   v   kamnito   nalaščno strugo,  imenovano „na jezu."    Pomniti je namreč,   da od 1. 1736 sem do  časov železničnih se je mnogo in z obilnimi stroški delalo , da bi vožnja po Savi med temi pečinami se vravnala in varna storila,   pa vkljub temu je bilo vendar po teh soteskah dovolj nesreč obžalovati, kajti marsikaka ladija razbila se je ob  ostrih skalnatih grebenih.   — Med tem,   ko na desnem obrežji sega še dalječ doli  za Savo kranjska kronovina,   se  na levem
bregu bližamo meji njeni, in ko previhramo mali mosteč,. ki ga krasi kamniti mejnik, nahajamo se zdajci na Šta-jarskem in na postaji treboveljski. V duhu pozdravil sem dolinico treboveljsko, ki sega med hribi k levi gori in od ktere razlegala se je že marsikaka mična Hašnikova dobrovoljka. „Lukamatija" zavozi nas kmalo naprej. Orjaške pečine pospremljajo nas še vedno, in kaže se, kakor notle bi zastavljati potovanje naše; al bistra glava človeška in moč smodnikova storile ste jih vendar sebi podložne, kajti kmali pod Trebovljami prevozimo okoli 70 sežnjev dolgi prerov, ki je vsekan v goli rob. Tudi Sava peni se tu vnovič po nalaščni stranski strugi „na Slapu", ki je bila svoje dni strah brodnikom. Ce je kje na zemlji dom nerodovitnosti, praznote in otožnosti, tukaj je. Postaja hrastniška mudila nas je zopet le trenutek. Nji nasproti stoji na kranjski strani cerkvica sv. Nikolaja. Gotovo je tudi ona spomin hvaležnih src, postavljena na čast pomočniku ob vodenih, silah in nevihtah. — Sosedna postaja, do ktere še vedna po tesni dolini hitimo, nam je Zidani most. Tukaj segate si v roke sinja kranjska Sava in bistra šta-jarska Savina; hrvaška železnica nastopi od tod naprej lastni tir; tudi dobra cesta vodi od Celja doli skozi sa-vinsko dolino ter pelje naprej po kranjski in štajarski strani, — ni čuda toraj, da velik hruš in truš vstal je,, ko drČali smo le-sem. Take kraje zamogel bi priličiti človek mali Babilonii, kajti čujejo se razni jeziki, ljudje mrgolijo sem ter tje, gori in doli, noter in ven. Ne-boš zameril, dragi brate, da Te zdaj zopet zapustim z obljubo, da Ti upam v prihodnjem listu še kaj o Zidanem mostu povedati.   Srčno Te pozdravlja Tvoj brat
Jože  Žlindrovič.
53
67
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
3. Pismo*
Pod Ratltovcem na Gorenskem.
Mili moj! Po obljubi poslednjega dopisa nekoliko o Zidanem mostu. Ko bi ti bil pred kakimi leti, ko tu ni bilo druzega viditi, kot strmoglave pečine , kdo rekel, da bode kdaj vse živo na tem mestu, zasmehoval bi ga bil. Imena ,,Zidani most" ta kraj vendar nima zastonj. Že leta 1224 dal je tukaj vojvoda La-voslav z priimkom „Slavepolni" (der Glorreiche) napraviti most čez Savo, da je tako rekoč vezal lastnine svoje, ki jih je imel na Kranjskem in Stajarskem. Cesar Miroslav IV. pa dal je ta most zopet podreti, gotovo — ne iz ljubavi do mogočnih grofov celjskih. Pravijo, da o majhni vodi še je znati sled omenjenega mostu. Zdaj vezeta obrežji Savinini dva kamnita mosta; eden, leta 1826 postavljen, služi stari cesti, ki vodi skoz savinsko dolino doli in gre po levem obrežji savskem memo Loke, Sevnice, Rihenberga in Vidma proti Hrvatii; drugi krasno pozidani pa vravnuje hlaponom gladko pot iz savinske v savsko dolino. Naj Ti memo-grede še povem, da se snuje ravno zdaj tudi še drugi most, ki bi doli pri Ratečah vezal štajarsko in kranjsko stran; koliko je vendar o tem že dognanega, ne vem Ti povedati. Kakor sem Ti že omenil, bila je poprej pri Zidanem mostu dolgočasna samota; zdaj gledaš tu palači enaki kolodvor in nekoliko druzih lepih poslopij, pa tudi brez revnih kočur ni, ki so ostanki iz onih časov, ko se je železnica zidala.
Kadar slovo jemlješ od starega znanca, otožno Ti prihaja takrat srce. Tudi meni je tukaj tako pri srcu bilo, ko sem se ločil od domače zemlje, ktero sem dozdaj na desni čez Savo še vedno gledal. Sinja Sava ni mi obetala več pospremljevati me na mojem daljnem potu; mirno so pluli valovi njeni zopet po svoji strugi, utrujeni dolzega vihranja Čez ostro skalovje, — meni pa je kazala savinska dolina daljni tek mojega popotvanja. Pozdravite mi, sloveči valovi, brate slovenske ob daljnih obrežjih kranjskih in Štajarskih, — služite višnjevi talasi tudi krepko bratom Hrvatom in Slavoncem, — ne odrecite pa svoje slovenske vljudnosti tudi daljnemu Srbu, ki krvavo žuljen stoka pod jarmom polomesca! Tako besedujem sam sebi in zdajci zavozi me hlapon med savinske gore. Ne kaže pa tukaj savinska dolina še one svoje lepote , s ktero jo odlikuje mati narava ter jo vvrstuje med najprve krasote avstrijanskih znamenitosti. Se vedno gibljemo in zibljemo se po ozkem jarku; strme pečine kažejo se po visočinah enako starim razvalinam, ktere okrožujejo gorske postojne, ki gnjezdijo v varnem zavetji skritih njegovih duplin. Pri Laških toplicah (postaja želez-nična) prikaže se Ti vendar okolica vrlo mična. Kakor veš, so bile tukajšnje toplice že Rimljanom znane, toraj jih Nemci še dandanašnji Romerbad imenujejo. Žive priče temu so mnoge izkopane starine, vodotoči, kamni z napisi itd. — Vendar nam je zgodovina prvotnega stana tukajšnjih kopel popolnoma tamna; kajti neznana je doba njihove najdbe, kakor tudi daljna njihova osoda po zatemneli rimski mogočnosti v teh krajih. Se le v 14. stoletji spomenjuje povestnica zopet teh toplic, pa tudi to-le površno. Leta 1529 razrušile so jih turške drhali, ki so, kakor Ti je znano, razsajale po teh krajih
in po svoji okrutni šegi slednji korak svoj zaznamovale z ropom, požigom in morom. Al čas zaceli vse rane; tudi tukajšnje je zacelil. Oj kako zala je ta okolica! Od kolodvora ugledaš na levi gori pod košato-obsenčeno goro obširni grajščini enako topliško poslopje, ki v treh gorkih studencih hrani zdravilno moč za razne bolezni. Sploh ima cela ta okrajna kaj ljubko podobo bogatega planinskega značaja. Amfiteatralično vzdigujejo se gora za goro, prerezane so z micnimi dolinami. Posamesne kmetije in hišice kinčijo planoto in holmce. Radostno počiva oko na zelenih livadah: va-lovju podobno ziblje se o poletnem času pšenica po njivah; bistri studenčki žubore z gora; planinsko dete pa, bistra Savina, hiti po mnogih ovinkih sorodkinji in posestrimi svoji, sinji Savi, veselo nasproti. Kaj rad bi se bil pomudil na tem kraji, ker sem o njem že toliko mičnega slišal, al tista pusta kondukterjeva trobentica in tisti neslani „fertig", to sta Ti pravi „perpetuum mo-bile." Potlej si pa učeni še glave belijo , da bi ga iz-najdii! Na železnicah je že davno znan! — Binguli! binguli! binguli! zapel je glasni zvonec, in zopet bežali smo ob valovih peneče Savine naprej. Dolina je kaj ljubka in prijetna; škoda, da drčali smo tako urno po nji. Hipoma smo bili v Laškem trgu, ki ima zopet svojo postajo. Trg, blagoslovljen tudi z zdravilnimi toplicami, stoji na desni strani ob železnici, ima čez 100 hiš, ki so neki izrastle na temelju stare rimske (laške) naselbine. Zvala se je neki „Tiberium", od kodar izpeljujejo nemški etimologi svoj „Tuffer" (nemško ime tega trga.) Bodi si tako ali tako — jaz sem se radoval o pogledu tega kraja zastran mičnosti njegove, še bolj pa o spominu, da dom je on iskrenih rodoljubov slovenskih. Saj si tudi Ti, ljubi brate, večkrat bral v naših „Novicah" dopise odtod, ko je zbirala tu matka Slava vrle sine in brhke hčerke svoje ter rado vala se o pogledu njihovega rodoljubnega razveseljevanja. Mnogokrat sem pri branji teh dopisov obžaloval, da sem tako dalječ odtod in mi ni bilo mogoče deležnemu biti lepih domačih veselic. Zdaj sem bil sicer v Laškem ; al le toliko mi je hasnilo , da sem kraj in trg saj iz bližine mogel pozdravljati. Lepo obsijavalo ga je popoldansko jesensko solnčice, resnobno pa je gledala na nas popotne doli znad trga zarujevela grajska razvalina, ki se hrabro ustavlja končavni moči sto- in stoletni, in ktero bo nemili časa zob še marsikako leto glodal, predno mine zadnji sled njegov. — K sklepu naj Ti še to povem, da v Laškem trgu počiva predded našega slavnega Valvazorja, Janez Valvazor, umrl 1. 1581. Grobni spominek njegov — boje krasno delo — neki se še vidi. Pogledal ga bom, če me kdaj Laščani na kako svojo veselico povabijo. Pa glej! kam se na vrat na nos priprosti učiteljČek v svojih mislih povzdigne! Z Bogom toraj, domoljubni Laščani! z Bogom tudi Ti, moj mili brate !    Ves Tvoj
Jože Žlindrovič.
68
98
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.) 4. Pismo,
Pod Ratitovcem na Gorenskem. Prisrčni moj! Zopet poprimem pero, da Ti v današnjem listu popišem svoje popotne dogodbe od Laškega trga naprej. Vedno drčali smo še po savinski dolini, od ktere se jih mnogotero stranskih cepi. Mar-sikako lično okolico ugleda človek, pa kakor hitro mu jo čarobna moč hlaponova prisuče pred oči, ravno tako naglo mu jo zopet odmakne. Zdaj ugledamo pred seboj na strmem holmcu začrnelo razvalino celjsko, in pod njo k zapadni strani razprostira se na lepi planoti nježno mesto Celje, kjer nas je hlapon enmalo dalj ustavil. Ljubi bratec! o starem Celji imel bi Ti toliko povedati, da bi se gotovo naveličal jaz praviti, Ti pa poslušati. Gospod J. Orožen sam je prav lepo popisal 4 knjižice tukajšnjih znamenitosti iz vseh dob krist-janskega veka pod naslovom „Celjska kronika"; tudi drugi pisatelji so o tem mestu toliko načrtali, da bil bi moj obširneji popis le kapljica v morje. Toraj Ti le ob kratkem povem, da slovelo je Celje že pred rojstvom Izveličarjevim; — bilo je Rimljanom pod imenom ,,Klau-dia Celeja važen kraj; — porošene so bile tla njegove zgodaj — leta 284 — z mučeniško krvjo tukajšnjega rojaka Maksimilijana; — imelo je pa tudi mesto o vojskah vseh časov in o navalih turških dovolj dovolj trpeti. Tudi bolezni in elementarne sile mu niso prizanašale. Ce pa je Celje slovelo o rimskih časih, bila je vendar najslavnejša doba njegova v srednjem veku, ko se je rod tukajšnjih grofov po podedovanji zamrle bogate rodbine Ortenburške povzdignil enako sjajnemu meteoru od priprostih plemičev na najvišo stopnjo in celo do prestola cesarske visokosti. Mnogo mnogo \ nahajamo zapisanega o mogočni ti rodovini in nje bogatih lastninah; tudi ustno izročilo hrani dovolj resničnih in mo-
rebiti tudi neresničnih, le v živahni domišlii skovanih pripovedok; al le drzovitih razvalin in močnih stolpov ostanek svedoči zdaj o vsem nekdanjem blišu grofov celjskih. Da! — celo razvalinam podpisana je bila že vničivna sodba, kajti prodane so bile boje tam-le eno leto za malo ubogih goldinarjev nekemu kmetiču, ki bi si bil z razruševanjem starih zidin in s prodajo kamnja za nove stavbe lahko lepe denarce zazlužil, ako bi leta 1847 štajarski stanovi ne bili kmetica odškodovali in sloveče razvaline tako obvarovali prenaglega pokončanja. Tako potrjujejo se še zdr.j besede slavnega pesnika Homer-a: „enako listju gozdnemu zginjujejo zemeljski rodovi."
Toliko o starem Celji; — da pa omlajenega ogledam, stopim jaderno z vagona, ter ga tudi Tebi po popisu v duhu stavljam pred oči. Kako se Celje drugim dopada, ne vem; kajti po starem slovenskem pregovoru imajo „vsake oči svojega malarja." — Kar pa moje* medlo razsodbo zadeva, je Celje kaj kaj ljubko in prijazno mesto. Stoječe tako rekoč na razkrižju čveterih dolinskih jarkev je ono — se ve, da to najprej navedem — dom iskrenih slovenskih rodoljubov in eno zmed prvih središč narodskega napredka v naši krasno-mili zemlji. Koliko listov „Novičnih" dobiš, dragi brate, v roke, da bi ne imele svoje „original-korespondencije" iz Celja? — Koliko zapeljivo-mičnih popisov si že bral o tukajšnjih rodoljubnih zabavah? Stavim, da z menoj vred si želel mnogokrat imeti krila drobne ptice lastovke , da bil bi prifrčal čez visoke snežnike sem ter udeležil se celjskih veselic, radoval se o pogledu šta-jarskih krasnih mladenskih lepotic, strmel o zgovornosti in umnosti domačih govornikov in pevcev ter z dopadljivo zadovoljnostjo poslušal poezije prosto-narod-nega mlinarja Grabič-a. — Pa tudi v drugim je mesto res prav ljubeznjivega obraza. Ima ti krasne cerkve, zale poslopja, čedne ulice in dražestno-mikavno okolico. Potrudi se, bratec, v duhu z menoj gor k sv. Jožefu, in povem Ti, da kmali bi z apostolom Petrom rekel: ,,dobro nam je tukaj biti." Da moreva cerkev pogledati, se razume samo po sebi; kajti postavili so njo nepozabljivi knezo-škof Slomšek tako rekoč kot osredek slavnoznane bratrne ss. apostolov slovanskih Cirila in Metoda, ktere namen — res preslavni namen — je, zediniti ves rod slovanski glede sv. vere v eno družino ter okleniti taisto s pasom prave kristjanske ljubezni. Oltar, tema svetnikoma posvečen, odlikuje med drugim lepoto tega svetišča. Stari farovž poleg cerkve postal je nova misijonska hiša lazariška, tudi žlahna cvetka, ki zasadila jo je blagoslovljena roka veliko prezgodaj umrlega Antona Martina edino le iz preblage skrbi za dušni napredek ne le svojih ovčic, ampak celega slovenskega naroda. Kranjskih Dolenčev viditi je prav pogosto tukaj; nam Gorencem je kraj, kakor veš, enmalo preveč odročen, vreden pa vreden, da ga čislamo in spoštujemo. — V prelepem soglasji s tukajšnjo cerkvijo in misijonsko stajo pa je razgled spred samostana v gornjo-savinsko dolino, ki odpira se proti večerni strani. Tukaj res prisiljen je človek ponoviti besede Vodnikove:
„Pod velikim tukaj Bogom Breztelesni biti želim.u
Če nam k levi tje žalostne razvaline celjske tudi glasno kličejo svoj „memento mori", vidimo nasprotna v podnožji mično mestice , polno živahnosti in marljivega gibanja; — od njega naprej gor k zapadni strani pa, kakor sem že povedal, k-A*e se nam neprilično-krasna dolina, res pravi biser slovenskih pokrajin. Tu ugledamo Petrovče, Žavec, Št. Peter, Oljsko goro, okolico Mozirsko — da bratec! kdo Ti bona, tanko popisal v hipu kosmoramo prelepe te slovenske Svajce, ki nam
iz mičnih livad in prekrasnih poljan ^ narašča se vedno više in više do nebotičnih višav Solcbaških planin. Rajni Prešem je pel:
„največ sveta otrokom sliši Slave!"
jaz pa, pritrdovaje mu to, še pristavljam:
„najlepši del sveta otrokom sliši Slave!"
In da po pičli svoji moči zvršim svojo podobo, Ti še povem, da nam od desne le-sem kot mejniki dolinini segajo predgorja slovečega Pohorja ter opasujejo Celje z raznoličnimi višinami, po kterih zeleno trsje rodi svoj sladki sad. Jesenska doba pripravlja tedaj tudi celjskim in okoličnim stanovnikom one zabave, ki so sicer nam trdim Gorencem neznane po lastni skušnji, toliko bolj mikavne pa po opisih in raznih popevkah, ki jih trgatvi na čast sklada srečni vinčar, ter prepeva jih pri sladki kapljici, tolstem kopunu in dobro posuti gibanici med gromom možnarjev in žvenketanjem kozarcev in ma-jolek. — Pa glej, bratec, kam sem pa zopet zasuknilV Od popisa lepe okolice sem naenkrat med veselimi vin-čarji, toraj, da ne zamaknem se preveč z dobro voljo, raj skončam.   Zdravstvuj, dokler Ti zopet ne piše
Tvoj brat
Jože Žlindrovič.
99
127
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
5, Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem. Preblagi brate! V poslednjem dopisu nahajala sva se v duhu na prijetnem holmcu pri sv. Jožefu poleg Celja; nisem pa še zvršil svojega popisa o prijaznem celjskem mestu. Naj dodam toraj še danes, da malo kak kraj ima tako priložne višine, raz kterih bi mu razgled odpiral tako krasne naravske obraze kakor Celje. Iz mesta čez tamno-zeleno, od zahoda dohajočo Savino vodi most, ki je služil stari dunajski cesti sto in sto let zvesto; pa — evo osode! — naša doba zavrgla je njegovo vljudnost in najela si železnico v svojo glavno službo. Brate! tako svet plačuje. — Celjani vendar še radi zahajajo čez-nj, zakaj km ali unkraj vodi blizo 100 stopnic gori na mični brežuljek do kapucinskega samostana in cerkve. Slovenec, kakor veš, je pobožen in rad moli. — Ker je cela dolga vrsta stopnic s streho dežju in vremenskim nevihtam zavarovana, ponuja se tukaj celjskim dijakom prilika, tudi o deževni uri učiti se v samotni prostosti. V čast njihovo naj bo rečeno, da spoštujejo lepo to priliko. Marsikak slovensk revček ubijal si je tu že v možgane: wer hat, wer hat, wer hat Alles erschaffen? Gott hat, — Gott hat Himmel, — Himmel und Erde, — Gott hat Himmel und Erde — und Alles, — und Alles, was ist, erschaffen itd. — Marsikak latinsk „pensum" je tukaj belil že slovenskim dijakom mlade lase, pa mislimo, da tudi slavska modrica je in se še raduje v ti mirni tihoti nad vrlimi sini svojega roda. Le srčno naprej, mladi upapolni zarod naš na nastopljeni poti narodskega napredka! Kadostno ozira se mati Slava v te, pričakovaje, da s teboj vred preobrazil se bode tudi narod slovenski, ter
povzdignil se glede omike med prve rodove svetd. Kaj pač omikani Slovenec že tudi dandanašnji ne doseže? Zahtevaj od njega globoki uk, — oroslansko junaštvo,
—  krepko delavno moč, — umetnijo, ktero koli hočeš,
—  k vsemu je sposoben; — zvezda pa, ki sjajno obseva vse njegove početja, je: zvestoba do Boga, cesarja in domovine. Toraj še enkrat rečem, kar ko narodsk učitelj tudi reči smem: le srčno naprej, mladi upapolni zarod naš!
Ne zameri, brate, da tako rad zavozim kraj ceste; hotel sem Ti edino le povedati, da razgled iz preddvora kapucinske cerkve na mesto in savinsko dolino je spre-lep; — tak je, da, ako bi nevošljivost ne bila greh, bi ga gotovo zavidil Celjanom. — O strahu, da bi mi lukamatija ne ušel, hitim zopet proti kolodvoru in šinem v voz. „Zdravstvujte, predragi Celjani", spregovorim, ko nas železni vranec zavozi ven v lepo planoto in prijazno okolico. Savinsko dolino zgubili smo zdajci spred oči, Teharje smuknile so k levi memo nas in privo-zili smo se jmiali v bolj tesne ožine. Ko se ustavi vlak, bili smo v Štora h. K desni od železnice stoje v tesni dolinici preimenitne železne fužine, ktere bi bil pač rad zopet ogledal; al žalibog, še misliti ni bilo na kaj tacega. Ce kje, tukaj dela soparna moč čudeže. Pripravljajo se namreč v Storah železni oklepi za bojne ladije (Panzer-schiffe), in sicer iz kovanega železa, kterih en komad boje do 45 centov tehta. Da take dela zahtevajo pre-imenitnih priprav, razume se samo po sebi, in splača se človeku, da jih ogleda. Lukamatija pojel je bil vendarle enekrat sapo, in odmaknjene so nam bile zopet Store spred oči. — Po tesni Jn gričnati okolici privozili smo do naslednje postaje Št. Jurske. Trg tega imena ostane nam v odprti dolini na levici, in kar se iz daljave soditi more, je viditi prav mikaven in lep. Nam Slovencem pa je zlasti še imeniten zato, ker je on sedanji dom slavnega našega starinoslovca gospoda Davorina Terstenjaka, ki je s svojo visoko učenostjo razkril že toliko, kar je bilo poprej zakrito našim očem. Bog naj ohrani Slovenii učenega pisatelja in domorodca še veliko veliko let zdravega in krepkega!
Zapustivši St. Jur bližali smo se hipoma drugemu imenitnemu kraju, Ponikvi namreč, kjer se je rodil v pravem pomenu besede novi apostelj slovenski, pre-slavni rajni knezo-vladika Slomšek. Ves zamaknjen sem toraj pregledoval nježne holmce krog sloveče Ponikve; kjer sem ogledal kako cerkvico, sem si mislil: tukaj je morebiti pri sv. Ožbaltu,   kjer je v mladih letih šibki
Sastirček Anton Slomšek pridigoval raz lesenih, v stolp ržečih stopnic svojim nedolžnim mladim tovarsem in s tem razodeval svoj visoki prihodnji poklic. Skoda! britka škoda! da je zvezda, ki je izšla rodu slovenskemu od Ponikve, tako zgodaj zopet zatonila; — pa če je ona tudi zašla k Božji milosti, svit njeni bo sjajno blesketal, dokler štel bode Slovenec dneve in čase zgodovine svoje.
Od Ponikve naprej nastajalo je vedno bolj temno; kajti jesenski večer primikal je vedno bolj in bolj zagrinjalo doli nad nas in tesno dolino, po kteri smo drčali. Zemeljski predor prestavil nas je v novo okolico ter v bližavo polčansko; ko pa smo dospeli do postaje, bila se je storila že temna noč. O moji daljni vožnji proti Mariboru, Gradcu, Bruku in čez Smerenik proti Beču v prihodnjem listu kaj.   Srčno Te pozdravlja
Tvoj brat
Jože Žlindrovič.
128
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
6. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Kolikor bliže nas je hlapori tiral proti Mariboru in dalje tje proti Gradcu, toliko več smo dobivali na postajah „pašašerjev"; kajti trgatev ravno bila je skon-Čana, in imenitna gospoda je po besedah nemške pesmi: „wenn die Šchwalben heinrvviirts ziehen" hitela zopet proti domu. Ne misli vendar, brate, da v naše vozove pohlevnega „3. klasa" so silili pravi;,gospodje" in „prave gospe", o ne! Kar smo mi dobivali ,,Zuwachs-a", bilo je vse le ,,ponarejeno", zakaj vkljub širocim krinolinam, šalom, parazolom in drugim takim šaram lahko si na hip spoznal le kuharice, štumadelne, beglajtarce itd. — Dandanašnji se sicer stanovi kaj težko ločijo po obleki drug od druzega; al na železnicah je to nekako drugače.
Zastran Maribora, kjer smo precej dolgo stali, mi je bilo posebno žal, da prikrit je bil po tamni noči mojem očem; le to me je tolažilo, da nazaj grede ga bom ogledal od obličja do obličja in od vseh strani. Rad bi bil stopil tukaj tudi z voza in okrepčal si malo nemirni želodec; al stisnjen sem bil tako zelo med tiste Šencane obroče, ki jim pravijo krinoline, da mi je bilo živo-jasno, da ne bom imel nikamor več sesti, ako zapustim svoje mesto. Znano je namreč le predobro, da francozka družba, ki ima železnico v najemu, ne praša veliko, ali sedijo ljudje v vozovih „komot" ali pa so nagnječeni kot sardele v sodu; da le nji petica poje, je pa vse prav. — Od Maribora tedaj naprej do Gradca nas je bilo skoz in skoz obilo v vozovih, ali, kakor naši Gorenci pravijo: „dosti nas je bilJBog dal." Pre-vihrali smo v tmini postaje: Pesnico, Spilfeld, Arnož, Lipnico, Lebering, Vildon, Kalsdorf, Puntigam in — bili smo v Gradcu. Prijetno se je voziti po železnici, al b ogrne! ponoči ne. Podnevi gleda človek okrog, ponoči prisiljen je poslušati le svoje „komorate", izmed kterih nekteri vedo res dosti povedati; nekteri pa klatijo to, drugi drugo; eni bahajo se s povedkami, da bi se jim kmali usta do ušes pretrgale.
V Gradcu se mi je vidilo po vozovih tako, kakor bi bilo vse električno. Kakor hitro je lukamatija obstal, vrelo je vse z vozov in mislil sem si: no, hvala Bogu! zdaj je trda noč, naprej od tod bo saj malo bolj „gmah." Vedi namreč, brate, da tudi v Gradcu sem bil nazaj grede namenil nekoliko pomuditi se. — Ker noter od Ljubljane do sem nisem bil dobil nič pod zobe, sem tu dirjal urno malo večerje iskat. Nekega rojaka, ki sva se po poti spoznala (bil je po rodu Ko-čevar, pa saj veš, da na ptujem se ne tehta tako vestno, ali je kdo Gorenec, Dolenec ali Notranjec) sem prosil, da naj mi zavaruje moj sedež. Hitel sem v gostilnico. Plentana reč! na železnici se jed res tako povživa, kakor bi človek kradel. In še več. Z ustnicama se praša, koliko reč velja, — z zobmi se je, — ena roka sega po kupici, da bi suho grlo dobilo moči, povživati mrzle jedi; — druga roka pa išče v žepu denarja, — ušesa strahoma čakajo, kdaj bo zvonec zabingljal, — celo truplo se nekako plašno trese, da bi voz spred nosa ne ušel naprej, — res! prečudno je vse, zlasti pa še nočno potovanje po železnicah.
Ko koračim iz gostilnice zopet v voz, komaj staknem svojega sopopotnika — rojaka. Nada moja, da naprej odtod bo po vozovih bolj mirno, splavala je bila hitro po vodi; zakaj v malih trenutkih, kar sem bil zapustil vagon, gomazelo je po njem zopet čuda novih popotnikov. Bili so večidel, kakor sem sodil po dialektu, od Bruk-a domd,   in nisem se motil,  kakor boš
pozneje sprevidil. — Ce bi mi prijatel moj ne bil čuval sedeža, Bog ve, kako bi bil tekal od voza do voza, da bi bil dobil kaj prostora; zakaj povsod je bila zopet silna gnječa. — Od Gradca naprej jel je bil prav zelo dež paližiti. Naglo predrčali smo postaje: Judendorf, Gradwein, Stiibing, Pegau, Frohnleiten, Mixnitz, Perneg, in zatem bili smo v Bruku ob Muri. Kakor hitro nam je kondukter s svojim hripavim glasom naznanil poslednjo postajo, oživilo se je vnovič vse po vagonih in ko se vlak ustavi, hiti vse ven v deževno noč. Tedaj sem v Gradcu prav sodil, kakošne sopopotnike smo bili naložili ondi. Odslej smo bili ostali v celem velikem vozu le trije.
Od Bruka prevozili smo naprej postaje: Kapfen-berg, Marein, Kindberg, Mitterndorf, Krieglah, Lan-genwang, Miirzzuschlag in Spital. Od poslednje postaje prične se gorska vožnja čez visoki Semernik, ki loči Stirsko od doljne Avstrije, in tukaj zopet srčno sem želel, da bi mrzla burja razpihala temno noč in bi mi dano bilo gledati prečudne dela, ki izgotovil jih je tu v poslednjih letih bistri človeški um. Al le up mi je ostajal, da nazaj grede bom mogel viditi, kar mi je bilo po gosti temi zdaj prikrito. Hudo stokanje in delovanje lukamatijevo le-tod svedočilo mi je, da tudi njemu, akoravno ima železne pljuča, preseda vožnja navkreber. Poslednja postaja „Semernik" stoji že v kronovini doljno-avstrijski. Brate! ali ni to čudo? Ni bilo minulo še 24 ur, kar sem gledal našega Eatitovca, ki obrito čelo svoje kaže celo morju jadranskemu ter ravninam talijanskim, in že nahajal sem se v tretji deželi in v osrčju avstrijskem. Pa zemljovid kazal mi je še dalječ cilj mojega popotvanja. Vozili in vozili smo se, da so me že pošteno bolele kosti, pa še le na 27. postaji od Semernika naprej zarjul je kondukter: „Wien." Bil sem tedaj na Dunaj i, 72 železničnih postaj od Ljubljane, za ktero vožnjo sem plačal na 3. razredu nekaj manj ko 13 gold. — V primeri na daljavo je to res malo. — O Dunaj i prihodnje kaj več. Da si mi zdrav, dragi brate!
Tvoj            Jože Žlindrovič.
135
161
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.) 7. Pismo. Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Premili brate! Današnji dopis naj ima nalogo , o Dunaj i (Beču, kakor ga zovejo naši bratje na jugu) Ti povedati kaj; pa rečem Ti, da to ni lahka stvar. Se naša bela Ljubljana skor zbega ptujca, da bi v hipu ne mogel dati natančnega popisa njenega; kaj pa še le cesarsko mesto Dunaj, o kterem se po pravici reči za-more, da je mesto iz samih mest sestavljeno. Razde-luje se Ti v notranji Dunaj,^ kterega so obdajali še pred malo leti debeli trdnjavski zidovi in globoki prekopi , kar pa je zdaj na visoko cesarsko povelje že večidel vse odstranjeno in vravnano. Okoli notranjega mesta nahajajo se skoraj okrog in okrog sprehajališča in drevoredi, imenovani „Glasis" ali planjava; in zdaj še le pričnejo se predmestja, kterih je bilo po starem številu 36; zdaj jih je po imenu menda nekaj menj, so pa, se ve, te toliko veče. Hiš šteje celi Dunaj okoli 9000, ki so prerezane in prekrižane na vse strani, konce in kraje z daljšimi in krajšimi, širjimi in ožjimi ulicami. Med krasne palače in košate hiše vpletene so sprelepe cerkve (okoli 50 jih je) enako zalim raz-nobarvinim cvetkam sred zelenega venca; visoki cerkveni stolpi strle iz neizmernega zidovja v sinji zrak, vse vendar pa se ponižno uklanja ogromnemu zvoniku Šent-Stefanovemu, ki je celemu cesarskemu mestu, da po vojaško rečemo, zapovedovavni stražmojster. *) Na Dunaji bi človek mogel bivati saj mesec dni, da bi vse znamenitosti le površno pregledal in potem o njih pripovedoval. Jez sem bil pa tu le dva dni — pač res veliko premalo; toraj ne pričakuj nobene natančnosti od mene. Praviti Ti pa hočem po vrsti, kako sem šaril po mestu sem ter tje.
Iz kolosalnega južnega kolodvora stopivši napotil sem se najprej proti predmestju „Landstrasse", da bi ondi poiskal vojaško šolo in v nji bivajočega mladega rojaka ter pustil pri njem culico svojo. Kmali najdem oboje. Mislil sem, da bode fant otrapal veselja, ko me zagleda. Pač res je, da verno prijatelstvo se še le po ločitvah in na ptujem natanko spoznava. Komaj sem mlademu vojaku odgovarjal, tako v eno mer je prašal: kaj , kje, kako, kam, kako dolgo itd. — Al hajd na ogled notranjega mesta! Po raznih ulicah dospel sem kmali do prekrasnega zidovja, kterega viditi sem že zdavnej koprnel; namreč do cerkve sv. Karola Boro-meja. Glede stavbine umetnosti Ti je to najodličnejše svetišče dunajsko. Cesar Karol VI., kteri si je — to je gotovo — v stavbinem oziru v Avstrii slavno in neumrljivo ime zaslužil, je dal to prekrasno hišo Gospodovo postaviti vsled zaobljube, ko je kuga leta 1713 hudo pritiskala. Mogočno vzdiguje se visoka kuplja nad ostale okroglaste cerkvene zidine, kterih ogledovat človeka nekaka nezadržljiva moč vleče. Korin-tiški stebrovi portal, do kterega se po 15 stopnicah pride, okinčan je z bazrelief-i, ki predstavljajo strahote kužne   bolezni.     Pod  njim  beremo :    „Vota mea  red-
*) Od nekterih dunajskih Časnikov se po pravici pravi, da jim velikanski Štefanovi turn brani vid po posamesnih kronovinah cesarstva našega in da zato mislijo, da ni druzega naroda po cesarstvu kakor Nemca.                                                     Vred.
dam in conspectu Timentium Deum" (Pred obličjem bogaboječih spolnil bom obljubo svojo). Ob straneh portalskih vzdigujeta se dalje prostostoječa še dva, po 141 čevljev visoka stebra, nadana zopet čez in čez z bazrelief-i, ki kažejo poglavne dogodbe iz življenja sv. Karola Boromeja. — Na strani teh stebrov stojita slednjič prostorna zvonika. Sploh more se reči, da italijanski stavbini okus prislužil si je pri tem delu hvalo na veke. Ce se pa že pri zunanjih snovah te prelepe Božje veže ni gledalo na stroške, se je to godilo še manj pri znotranji olepšavi. Podolgo-okroglasta, z dvema večima in čveterimi manjšimi kapelicami opasana ladija zvršuje se v drzovito vzdignjeno kupijo; presvetišče (prezbiteri) je zopet kronano z lastno kupijo; celo svetišče pa je z zlatom, marmeljnem, štukaturnimi podobami in krasnimi malarijami prebogato nadano — z eno besedo: lepote prevzamejo v ti cerkvi tako človeško srce, da se težko loči od tod.
Od Karolove cerkve napotil sem se čez bližnji „glasis" v notranje mesto. Na tem potu vidil sem tam, kjer so stale nekdanje trdnjavske obzidja in globoki prekopi, zdaj povzdignjene prezale nove poslopja in palače tolike lepote, da Ti je res strmeti. Brate! kaki „luxus" (lipš) kažejo Dunajčanje pri postavljanji novih stavb, to ti je neverjetno. Celo po zunanjih stenah nahajaš pogostoma vse nadunjeno od like, barve, obrobkov in pozlačenih pascev. Kakošno more še le znotraj biti! Tako strojiti si morejo — mi je šaljivo rekel prijatel — le Dunajčanje, ki imajo v svojih zi-dinah tiskarnico za bankovce, ter kovačnice za zlate cekine, sreberni denar in kupreni drobiž. — Kolikor dalje sem koračil po notranjem mestu, toliko bolj živo se mi je kazala siva starost njegova. Tesne, temne ulice vlečejo se mreži enako na vse strani; hiše so večidel vse tako visoke, da solnčni žarki tlak komaj dosegajo; — štacuna vrsti se štacuni, iz kterih sijejo bliš in bogate zaloge; — gnječa ljudi na vse strani prevelika, kar ravno ni čuda, ker na Dunaji prebiva okoli 575.000 ljudi; — vozovi pa drdrajo po ulicah vprek tako naglo, da je res čudo, da vsacih pet minut ne po-bero povoženega človeka od tal. Al dunajski „fiakarjia (najemni vozniki) so menda prvi vozniki na svetu; uboge so le njih kljuse. — Slednjič dospel sem do Štefanove cerkve, o kteri prihodnjič kaj. Zdravstvuj, dragi brate !
Tvoj           Jože Žlindrovič.
193
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.) 8. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Prisrčni moj! Po obljubi zadnjega dopisa naj Ti danes kaj več povem o dunajski Štefanovi cerkvi, ktera stoji sred Štefanovega trga. Ta trg sem si poprej mislil, da je silno obširen; al pomerjen je po ostalih trgih in ulicah notranjega mesta. Strme ogledoval sem spre-veliko, od sive starosti rujavo-začrnelo svetišče, kije čudapolen spominek staro-nemške zidarske umetnosti. Pričeto pod vojvodom Henrikom s priimkom „Da mi Bog (pomagaj) (Jasomirgott)" leta 1144, je bilo v teku časov po mnogih prizidavanjih povekšano, in še le v 15. veku dodelano; pa prav za prav popolnoma še takrat ne. Slemena (Giebel) namreč dozidane so bile še le poslednje leta. Dolgost ogromne te cerkve znaša 55, širjava 37, višina pa 17 sežnjev. Zapadna stran okin-čana je z dvema Čudno stavljenima, okroglastima, po 202 Čevlja visokima stolpoma, med kterima se nahaja glavni vhod, znan pod imenom ,,orjaške duri." Tretji, glavni zvonik pa, ki slovi po vsem svetu, povzdiguje se na južni strani 435 čevljev (72 sežnjev in 1 čevelj) visoko pod nebeški obok. Prav zelo sem obžaloval, da je bil ta velikan z lesovjem ravno ves poodran od temena do tal, in mi toraj ni bila sreča, viditi prečudno in preumetno sestavo njegovih zidin, ki so vse izpeljane iz rezanega kamna. Zastran sive starosti so mu bili mogli tam-le eno leto podreti kamniti vrhunec ter nadomestiti ga s kapo iz vlitega železa; al tak vrh ni se dobro ponašal in mogli so ga zopet odstraniti. Zdaj stavijo mu zopet kamnitega, popravljali pa bojo ob enem celi zvonik, kar je bilo nek tudi že živo potrebno. Zastran popravljanja je tudi vhod v stolp začasno za-branjen, kar sem jako jako obžaloval. Nisem mogel toraj ogledati velikega, 354 centov težkega zvona, ki je leta 1711 bil iz 180 turških topov vlit. Bil sem pa s tem tudi ob razgled, ki je iz zvonika čez mesto in celo okolico nek nepriličljiv. Se ve" , če do same ure more se človek pospenjati čez 750 stopnjic visoko, da minejo potem zapreke mestnih zidin in je oko človeško neomejeno. Zato je ob raznih vojskinih časih služil Štefanov stolp vojskovodjem tudi ko gledališče bojišča. Prečudna je dalje tudi streha cerkvena, menda s počrnjenimi mnogobarvinimi opekami pokrita, iz kterih je na eni strani narejen po celi strešni visokosti velikanski cesarski grb: avstrijanski orel; druga strešna stran pa kaže drugačne raznovrstne pisane podobe. Ob zunanjih stenah se poleg mnogovrstnega stebrovja nahaja še slednjič mnogo grobnih spominkov, raznih podob, prižnica, raz ktere je pridigo val sv. Janez Kapistran itd.
Po le-tem zunanjem ogledovanji perjem Te zdaj, ljubi brate, v duhu v znotranje prostore. Pač Ti je to ponosno, častitljivo, nekako-sveto-tamno svetišče, ki plašljive čute zbuduje v duši človeški. Mislim pa vendar, ako bi pripeljal kakega našega priprostega slovenskega človeka nenadoma le-sem ter bi mu rekel: glej, to ti je velika stolna cerkev dunajskega mesta, bi on, viditi vse črno zidovje, brž ko ne otresal z glavo, češ: to in pa nič. Naš narod namreč ljubi svitle, jasno-bele cerkve, ozaljšane z raznopisanimi oltarji. Posebno temna bi Štefanova cerkev sama na sebi še ne bila, kajti razsvit-ljuje jo 30 visocih oken, izmed kterih so ene s starimi, raznobarvinimi, umetno-vloženimi steklarinami vložene; kar pa jo bolj mračno dela, so njene od starosti začr-nele stene in oboki, na ktere se je skoz stoletja sem toliko prašne črnine prisušilo, da jo ravno zdaj — komaj
bos verjel, pa je vendar le res — z dleti dolbejo stran. Zastran tega in ostalih poprav, ki se tudi v notranjih cerkvenih prostorih delajo, je bilo blizo velikega oltarja notri gor do oboka pododrano. V ostalem pa je cerkvena oblika taka, kakor je sploh navadna pri gotiških stavbah. 18 orjaških stebrov razdeluje svetišče v tri ladije ter podslanja s svojo močjo visoke oboke. Pre-svetišče in taistemu vštric stoječi kapeli ločeni so od cerkvene ladije z visokim železnim omrežjem, ter se dajo tudi zapreti. Oltarjev ima cerkev blizo 40; le škoda, da so med njimi tudi nekteri, kterih podoba se nikakor ne strinja z obliko cerkvene stavbe. Res se je čuditi, da se celo na Dunaji, ki je vendar tako rekoč sedež vseh umetnij, na kaj tacega ni bolj pazilo. Imel bi Ti o ti cerkvi še marsikaj povedati, na pr. o mogočnih orgijah, o lepem oltarju, ki so ga dale plemenite gospe napraviti v stranski kapeli v hvaležni spomin cesarjeve rešitve iz rok morivnega naklepa, o starem krstnem kamnu, o grobnem spominku slavnega, tudi med Slovenci znanega vojskovodja princ Evgena Savoj-skega itd., — vendar da se preveč ne zamudim, po-dajva se dalje.
Zapustivši Štefanovo prestaro cerkev napotil sem se proti vseučilišču, da bi ondi poiskal našega ljubega A. Saj veš, da dijaka na Dunaji najlože stakneš, ako ga pred šolo čakaš. Drugači bi bilo res posebno naključje , da bi ga najdel, ako tudi veš za stanovanje njegovo. Okoliščine dijaške so namreč take, da nekteri mora tekati celi ljubi dan od ,,štrucjona v štrucjon", če hoče, da živi. — O vseučiliščinem poslopji sem se zelo opekel in goljufal; kajti domišljija moja predstavljala mi je prav lepo in veličansko. Al drugače sem ga najdel. Ker sem mogel na šolsko skon-čanje še dobre četrt ure čakati, sem stopil ta čas v bližnjo vseučiliščino (jezuitsko) cerkev. Brate! to so Ti pravi zidarski umotvori. Enako kakor v Karolovi cerkvi je tudi tu. viditi obilo marmeljna, zlata in umetnih ma-larij; zlasti glavna podoba velikega oltarja mi je kaj zelo dopadla. Obseva jo sprelepo po prikritih oknih od zgorej padajoči dnevni svit.
To za danes; ob kratkem zopet nadalje kaj. Z Bogom!                      Tvoj vdani
Jože Žlindrovič.
194
234
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
8. Pismo,
Pod Ratitovcem na Gorenskem. Premili moj ! Zadnji dopis svoj skončal sem bil s popisom jezuitske cerkve. Stopivši iz krasne te veže Božje grem zopet nazaj v vseučilišče in naravnost pred duri učne sobe, kjer sem upal najti sorodnika svojega. Pa še tu sem ga komaj staknil. Ko se namreč vrata šolske sobe odpro, se mi je zelo tako zdelo, kakor pri nas, kadar v nedeljo maša mine. Le tega nisem vedil, odkod se dijaki vsipajo; pa se ve, blizo 200 učencev v enem razredu, to Ti ni kar si bodi. Prepričal pa sem se tu, da iz šole se ne mudi le mojim malim slovenskim učenčekom, ampak celo dunajski pravniki se naveličajo šolskih klopi. Med zadnjimi še le pride naš ljubi A., ki bi bil gotovo vsega pred pričakoval, ko mene danes tukaj viditi. Po prisrčnem pozdravljenji se zdajci napotiva Dunaja na dalje ogledovat. Prav vesel sem bil, da imel sem zdaj zvedenega kažipota in mi ni bilo pri
,    slednji ulici vprašati: kam pa zdaj?
Iz Štefanovega trga, kamor naji je bila pot od vse-
,    učilišča pripeljala,   prideva   na  trg,   imenovan „Kol v železu" (Stock  im Eisen-Platz).    Tukaj   stoji   pri   zidu
neke hiše drevo, od korenine do zadnjega štremlja vse z žeblji obito in okovano. Nekteri pravijo, da do leseni je segal nekdaj obširni dunajski gozd; drugi pa trdijo, da je svoje dni slednji kovač, ki je došel v Beč, mogel v to deblo žebelj zabiti. Res, pošteno so ga okovali; glava tiči poleg glave, in najmanjšega prostora ni ostalo za potomce. — Od tod pripeljala naji je pot na trg „v graben'4 (am Graben), ki ga kinči lepo znamenje svete Trojice (postavljeno leta 1693 v zahvalo prestane kužne bolezni). Naprej prišla sva do cerkve sv. Mihaela. Ne kaže ona sicer ogledovavcem posebnih lepotij, meni vendar je bila ogleda vredna; kajti hranuje ona smrtne ostanke slavnega našega rojaka Žiga barona Herber-stein-a, rojenega Vipavca. Ta slavni mož prerokoval je s svojimi deli že stoletja naprej , kaj bo pel enkrat Vodnik o Slovencih rekoč: „Um ti je dan!"*) — Ce je bil tudi naš rod nekdaj zatiran , in ga nekteri tudi dandanašnji le še postrani, le še pisano gledajo, veselja se vendar širi domorodcu srce, ko vidi, kako visoko so jo dognali nekteri naši slovenski rojaki. To nas tudi - tolaži ter navdaja s trdnim zaupanjem, da „prisijalo bo s časom solnce tudi pred naše vrata."
Naprej od tod dospeva s tovaršem do avgustinske (dvorne) cerkve. Se ve, da me je tudi tu noter gnalo. Veliko gotiško svetišče razun nekterih podob in razun krasnega, iz kararskega marmelja napravljenega grobnega spominka nadvojvodinje Kristine ne kaže o navadnem času posebnih lepotij; pa neštevilni lestenci (lustri), ki visijo od oboka, spričujejo , da o slovesnih prilikah pripomore obilna svečava s svojim sjajnim brišem k posebni odliki cerkveni. V stranski kapeli tukajšnje cerkve shranujejo se v srebrnih posodah srca umrlih udov rodovine cesarske. — Od avgustinske cerkve naprej bila sva z ljubim sorodnikom zdajci na „Jožefovem trgu", kterega središče kinči na visokem kamnitem stojalu krasni kip cesarja Jožefa II., sedečega na konji. Veliko in visoko poslopje, ki obdaja na tri strani Jožefov trg, je dvorna bukvarnica, v kteri je okoli 315.000 knjig, okoli 16.000 raznih rokopisov; na 300.000 podob (jeklo- in lesorezov), 19.000 goldinarjev je na leto ti bukvarnici samo za nakupovanje novih knjig odločenih; — res lep denar, s kterim se že da kaj poštenega nakupiti.
Iz Jožefovega trga prideva skozi dolgo vežo na dvor, ki je osredek velikega cesarjevega domovja. Ker skozi ta dvor iz mesta v predmestja in iz predmestij v mesto tekajo peš ljudje in se vozijo kočije, ti je tu od zore do mraka vse živo. Sredino dvora velikega krasi imenitni spominek, cesarju Francu I. v čast postavljen. Na visokem stojalu stoji podoba njegova, ktero nekoliko nižej obdaja čvetero kipov (podobe: vere, miru, pravice in hrabrosti); tehta neki 880 centov. Množica bogato-opravljenih dvornih stražnikov in strežajev je korakala sem ter tje in vojakom regimenta Belgiskega, v kterem služi tudi mnogo naših slovenskih fantov in ki so imeli ravno tisti dan dvorno stražo, je ravno igrala njihova godba (banda) prav izvrstne reči. Cesarske palače pa, čeravno je v notranji opravi sijajna, si od zunaj ne smeš misliti velikanske; staro poslopje je, imenitnejše po zgodovini kakor po stavbi; zato se je že večkrat govorilo, da se bode zidalo novo.
Skozi drugo dolgo vežo prideva s tovaršem na zunanji dvorni trg. Na desno široke ceste je postavljen spominek nadvojvoda Karola. Vpodobljen je hrabri vojskovodja jezdijoč na čvrstem vrancu in visoko držeč v zrak vihrajočo zastavo,   kakor je namreč po zgodovin-
*) Kaj   več   o tem plemenitem  gospodu  nahaja  se v slovenskem koledarju v. c. g. Hicingerja, leto 1864, str. 103—105.
Pis.
skem sporočilu napeljeval vojsko v krvavi bitki poleg Aspern-a, v kteri je bil do takrat skorej vsemogočnega Napoleona otepel. — Nasproti temu spominku, na levo stran ceste, pa bojo, če se ne motim, v kratkem postavili častni kip hrabrega vojskovodja princ Evgena, o kterega grobnem spominku sem Ti bil v zadnjem listu nekaj omenil. Dobra misel je bila to, da se tema slavnima vojskovodjema napravita spomina ravno pred cesarskim dvorom, ker sta bila ona izmed najhrabrejših braniteljev njegovih. Kakor je bil namreč nadvojvoda Karol kos Francozom, še bolj je bil Evgen strah Turkom ; akoravno mu s pričetka zastran njegove majhne postave celo njegovi lastni vojaki niso veliko upali ter šaljivo o njem rekli, da ,,ta mali kapucinček ne bode Turkom populil veliko kocin iz brade." Al o tem so se, kakor nam zgodovina svedoči, jako jako opetnajstili. Slava takim hrabrim možem! Tebi pa, blagi brat, moj srčni pozdrav.   Bog!         Tvoj vdani
Jože Žlindrovič.
235
259
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
10. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Zadnjič sem Ti, predragi brat, pravil o zunanjem cesarsko-dvornem trgu in o spominkih, ki ga zaljšajo. Pozabil sem Ti bil pa povedati, da mikavni ta prostor bolj je podoben vrtu nego trgu, ker ob straneh široke ceste pokriva tla njegove prijetno-zelena rušnja, med ktero se vijo razvrstne gredice. Ta trg mejil je pred na trdnjavsko obzidje, ki je obdajalo notranje dunajsko mesto. Kakor pa sem Ti že v enem poprejšnjih listov pravil, je obzidje padlo; Francove vrata pa, ki so odtod odpirale pot proti predmestjem „Maria-Hilfu, „Neu-lerchenfeld" itd. ostale so menda za spomin na nekdanje čase. Pa bi bilo take zidarije tudi res škoda podirati; zidanim leta 1822 pod vlado cesarja Franca I. stoji na čelu prislovica njegova: „justitia fundamentum regno-rumu (pravica kraljestvom podlaga). V vsem skupaj 38 sežnjev široke imajo tri razdelke. Skozi te prehode dr-drajo Ti kočije v eno mer ven in noter; skozi srednjega smejo edino le cesarske kočije. Unstran vrat bila sva zopet na planjavi (glasii) in kazalo se mi je kraj nje veliko poslopje za cesarske vozove, konje itd. — Odtod potujeva dalje proti „Neulerchenfeld-u", ali kakor so slovenski dijaki prekrstili to ime, proti ,,prepeli-čevšču." Tu sem zahaja najbolj prosti narod, da se v gostivnah razveseljuje po svoje. Gotovo si pa tudi, brate, z menoj vred v časnikih bral, kako lepo novo cerkev so ondi izgotovili poslednje leta. Veliko sem o tej cerkvi lepega pričakoval; pa povem Ti, da še vse veliko več sem najdel. Že zunanje dela, na čelu z dvema zvonikoma in prezalim vhodom kinčane in v osredku z drzovito kupijo venčane, kažejo toliko lepoto in umetnost, da se čuditi moraš. Pa vsa zunanja lepota je le slaba priprava na prekrasni blišč, ki razgrinja se očem ogledovavčevim v znotranjih prostorih. Kaj lepšega si res človeška domišljija komaj misliti more! Kar si koli zidarska, steklarska, zlatarska, pasarska, podo-barska in kiparska umetnost lepega izmisliti more , tii ima svoj dom; vse je sestavljeno v enem in istem zlogu. V tri ladije razdeljeno svetišče dobiva po množini okroglih okin svojo svitlobo, kterih barvana stek-ienina razliva nekako sveto-temno, pa čarobno-lepo bli-ščavo po prezali hiši Božji. Popis natančen je skoraj nemogoč.
Vrnivši se pridem s svojim prijatlom po dolgih dolgih ulicah zopet nazaj do „glasije", in zdaj se napotiva naravnost tje, kjer ima državni zbor za seje svoj leseni dom. Kaj leseni dom? Istina, brate! Iz lesenine so stesali v naglici Dunajčanje poslopje, v kterem naj bi se po zvedenih poslancih Avstrii pomagalo iz raznih, težav in nadlog. Da pa morebiti ne misliš, da začasna zbornica poslancev kaže svetu svoje gole lesene „planke", Ti povem, da so ji zidarji, malarji in tapecirji pomagali po svoji moči k nekaki ličnosti; še bulj pa neki „etiketen ceremoniel" pomaga povzdigovati
blesk zbornega doma. Oportani vratar, svojo močno romanco v rokah, sprejme nas pri glavnem vhodu in pokaže nam, v kteri sobi se imamo oglasiti za vhodne lističe. Za badovo se delijo. Vratar nam naznani zdaj drugi vhod, kjer naji zopet gospodje v črnih oblekah sprejmejo ter nam povedo, kam in kako. Stopnice pre-grnjene so vse z mehkimi preprogrami, da ne bi človek pretrdo stopal in ropota ne delal ter ne motil kakega v globoke misli ali vneti govor zamaknjenega duha. — Po takem ceremonijelu prideva do zaželjenih vrat in stopiva na galerijo, ki od treh strani obdaja dvorano, v kteri deluje državni zbor. Na četrti strani je krasna, z rudečim baržunom prevlečena loža za cesarsko rodbino. Raz vseh galerij se gleda doli v zbornico, kakor s kora v cerkev. Stoli za državne poslance postavljeni so amfiteatrališko vrsta nad vrsto, in sicer na veliki polokrog; v polokrogovi sredini pa so napravljeni sedeži za ministre, zbornega predsednika, perovodje, urnopisce, kakor tudi leča za govornika. Natanko se iz galerij vidi, kteri prostor poseda ta, in zopet kterega uni poslanec. Mnogo klopi je praznih, ktere kažejo svetu, da še ni zastopana vesoljna velika Avstrija, ampak da deluje le manjša skupščina tako imenovanega „ožjega zbora." Kar pa, brate, iz časnikov dozdaj po-zvediti nisi mogel, namreč o že dovršenih posebno važnih ustavnih napravah, ktere so prerojeni Avstrii potrebne, kakor ribi voda, tega Ti tudi jez ne vem naznaniti. Precej časa sem se v zbornici mudil, sedel in stal, pa nisem nič druzega posebnega čul, kakor to, kako je bingljal tisti drobni, pa tako mogočno zapove-dovavni predsednikov zvonček, in kako so poslanci med seboj zbirali ude za posebne odseke. Čakal in Čakal sem, pa nič nisem pričakal razun tega, kar sem ravno povedal; tega pa sem se slednjič tudi že naveličal in torej pred sklepom zapustil dvorano. — Bolj zanimivo mi je tedaj bilo pregledovanje nove zidarije, ki se stavi ne daleč od zborničnega poslopja in iz ktere bo izrastla ona prekrasna cerkev, ki jo zidajo na hvalni spomin rešitve Njih Veličanstva cesarja Franc Jožefa I. iz morivčeve roke. 24. aprila 1856 položen je bil temeljni kamen temu svetišču; od tistih dob že se dela in zida cerkev, pa akoravno je zidovje že visoko in so stranske ladije že izobokane, bo vendar še dolgo trpelo, predno bo dokončana. Sestavlja se v čistem gotiškem slogu in sicer vsa iz rezanega kamna. Res bo cerkev veličanska, kadar bo izgotovljena. Imela bo dva stolpa, iz konca vštric tri vhode; razdeljena bo v tri ladije, potlej pride razkrižje, kronano s kupijo , in za tem še le prezbiteri. Kakor po sredi cerkve bodo tudi v po-dolgasto-okroglem svetišču podpirali obok na okrog postavljeni stebri, ter bodo delali hodišče poleg oltarja in krog njega; celo svetišče pa bode opasevalo zvezdnim žarkim enako sedmero kapelic. Dolgost cele cerkve znaša 47; visokosti bo v sredni ladii 14 72; v kuplji 35l/a, pri zvonikih pa po 49 sežnjev. — Popoldne se napotimo proti cesarskemu gradu „Schonbrun-u", ki je pol ure dalječ zunaj Dunaja. Peš hoditi tako daljo, se v6, ni kazalo, toraj se vsedemo v najemno kočijo. Kaj velika dobrota so res ti ,,štelbogni" za Dunaj in njegovo okolico. In kako lepo je plačilo vredjeno! 10 soldov plačaš , potlej se pa pelji 5 minut ali pa celo uro delječ. Ne misli pa, brate, da so ti „štelbogni" kake na pol stolčene pokveke, ki človeku pretresajo Čeva, kakor galejo; o ne! Lepe in pripravne kočije so, akoravno ima vsaka prostor za 10—14 oseb. Konjiče Ti imajo te kočije kaj brze, in ako se te uboge živa-lice v tek spuste, Ti drdrd „štellbogen" hitro naprej. Da voznika zaklicati moreš, če hočeš voz zapustiti, potegneš le za motoz, ki visi od kočijnega stropa, in zdajci ti ostane voz. Pritvezen je pa ta motvoz zvončeku,
ki ga ima voznik na sedežu poleg sebe obešenega, in kterega možicelj toliko raje uboga, ker ve, da si bo žep opomogel zopet za desetico. Rekli so mi, da tacih voz je na Dunaji okoli dvanajst sto. Vsak trenutek te sreča tak voz, da Ti ni treba na tlaku peta brusiti, ako imaš pot v predmestje ali kam zunaj me3ta. In tako z Bogom za danes!    Tvoj
Jože Žlindrovič.
260
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
11. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Z današnjim pismom sem se, predragi bratec, precej zakasnil. Ne zameri! saj veš, da imeli smo učitelji zdaj sv. Jakoba, to je, čas očitnih letnih skušinj, kije dal nam in mladini dovolj dela in znoja. Bom pa skušal odslej s svojimi dopisi biti marljiviši. Danes Ti hočem povedati, kako sem se vozil iz Dunaja v „Schonbrunn." Prav „fest" je šlo, kakor pri nas pravijo, in tako „ro-gomentno" smo sedeli, jez in še trije tovarši v kočii, kakor ne vem kdo si bodi. Po neskončno dolgi ulici predmestja „Maria Hilf" prisedšim pokazal se nam je na desni kolodvor zapadne železnice, zdajci pa se je od-grnil tudi razgled proti „Schonbrunn-ua, kamor nas je urni „štelbogen" pridrdral. — Veliki prostori razprostirajo se pred gradom, po kterih giblje in mrgoli polno kočij, vojaščine in ljudstva. Velikanski grad, v kterem navadno poleti cesar stanuje, je pač vsa drugačna, kakor stanovališče cesarjevo na Dunaji. Že zunanja lepota človeka vrlo mika; — kako more še le znotraj biti! Dvojne široke kamnite stopnice peljejo od zunaj gori na visoko-široke pomole (balkon), od kodar peljejo potem vhodi v znotranje prostore. Pravijo, da so neskončno vkusno in prekrasno ogleštani, zato pa tudi ptuji cesarji in kralji, ki pridejo naše cesarske rodbine obiskat, navadno tle stanujejo. Tudi Napoleon I. si je bil leta 1809. odbral „Schonbrunn" za svoj dom in tu je podpisal dne 14. oktobra o. 1. znano Schonbrunn-sko pogodbo. Pa glej, kako čudno igra osoda: 23 let kasneje, dne 22. julija 1832, je v isti sobi umrl sin njegov, vojvoda Reiehstadt-ski, v kteri je tedaj bival mogočni njegov oče.
Skozi osredje gradu vodi dolgi in široki prehod v zadnji  prostrani   dvor,   čegar   obrobek   kinčijo   razni kamnitni kipi.  Tu prične se v francozkem okusu osnovani vrt ter vodijo košato-gosti drevoredi na vse strani. Jez in moji tovarši podali smo se doli do znamenitnega zverinjaka.    Skoda,   da   pihal je tisti  popoldan precej pusti veter in da so bile večidel vse zveri, namreč oro-slani, tigri, hijene, opice itd. v svojih hlevih, ki so vsi zidani, od spredaj pa imajo male dvorce, ki so z lično železno ograjo obdani,   po kterih   se   zverad   sprehaja. Zmed ropnih  zveri  bilo je  viditi   le   volka in čveterih kaj čvrstih medvedov, 2 rujava in 2 bela.   Hencano je moglo mikati kocince  po prostosti,   ker  so  se pogosto spenjali na zadnje noge kviško ter s sprednjimi tacami poskušali moč železne ograje. — Ptice, kar jih je bolj redkih in mehkužnih  (razni papagaji itd.) imajo  zopet lastno   okroglo   zidano   poslopjiče   z   velikimi   okni   in steklenimi vratmi, skoz ktere se lahko vidijo.  Žvižgajo in brlizgajo, pa tudi pačijo se na prečudne viže, vsaka po svoje,   tako da  človeka ušesa bole.   Nektere druge dragocene ptice, kakor zlato- in srebrno-pernati fazani itd. pa živijo z raznimi ropnimi pticami vred — se ve, ločeni po vrstah — po velicih železnih  omrežnikih v prostem zraku.   Orlom, sokolom, jastrebom, kanjam itd. dajal je strežaj ravno večerno hrano;   al so se mrhe tako klale med seboj, ktera bo več dobila, da sem mislil, pokončale se bodo. — Raznovrstne gosi, race,  pelikani,  la-budi i. m. d. pluli pa so kaj košato po prostornem ribniku  ter vozili  se  v  večih in manjših trumah sem ter tje.   —   V  botaniškem   vrtu  viditi  je  veliko   izrednih rastlin iz  ptujih   dežela,  palmovih dreves,   braziljskih cvetek itd.   Da bi Ti hotel, brate, popisati, kaj je vse tu in tam po vrtu  še   viditi;   preveč zamudno bi bilo
to; le to Ti rečem,   ako kdaj prideš v Beč, pogledi v „Schonbrunn", ne bo Ti žal.
S tovarši prisedši zopet nazaj na Dunaj , Šli smo v preimenitno pivarnico v „Kleinschwechatu, ki slovi ko ena najprvih naprav svoje vrste po vsi Evropi. Lastnik njeni, rajni Dreher, ki je kmali po mojem odhodu iz Dunaja umrl, je zapustil na milijone denarja, ktere mu je nanosil dobiček od njegovega neizrekljiva okusnega piva.
Jesenski megleni popoldan stisnil se je bil zdaj kmali; noč pa mi je pokazala Dunaj zopet v novi drugovrstni lepoti. Tisoč in tisoč plinovih lučic je zamig-ljalo ter obsejavalo zlasti gostilnice in štacune tako sjajno, daje bilo gotovo marsikje svetleje, kakor tudi ob solnčnem poldnevu. S plinom, ali kakor sta to svit-lobo neki ljubljanski možicelj in za njim njegov sinček prekrstila v „kozjo luč", Dunajčani kratko malo ne vo-hrnujejo, zlasti v predmestji Leopoldovem ne, kamor smo se na večer podali in kjer je Dunaja največe bogastvo domd. Tu je bilo viditi toliko in tako velikih plinovih zubeljčkov, kakor da bi bila vsaka hiša cesarski grad. Marsikaka štacunska izložba bila je tako razsviljena, da je svit skoraj očem vid jemal. Prečudne so res iznajdbe, ki jih je izduhtal sedanji vek! — Da bi prihodnje jutro ne imel predaleč na železnico, vselil sem se koj blizo severnega kolodvora ter se podal kmali na počitek, kterega sem bil že čez glavo potreben. O mojih daljnih dogodivščinah v prihodnjem listu kaj. Bog s Taboj in manoj!         Tvoj         Jože Žlindrovič.
319
333
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
12. Pismo. Pod Eatitovcem na Gorenskem.
Premili moj! 24. dan oktobra sem odločil za odhod iz Dunaja v Moravo. Kočije so na vse zgodaj že ropotale proti severnemu kolodvoru, toraj se tudi jaz odpravim urnih korakov na to pot. Vem namreč iz skušnje, da le človek mora čakati železnega vranca; on ob odločenem času ne bara, ali je kdo za vožnjo pripravljen ali ne; burovš kar zdrči svojo pot. Na severnem kolodvoru pa človeka še zlasti to najlože zmoti, ker v eno mer odhaja vlak za vlakom. Mislim, da se nikomur ne bom zameril, ako rečem, da glede železnic so imeli gospodje pri visoki vladi prvi ozir le bolj obrnjen na severne dežele; mi jugovci smo veliko kasneje prišli na vrsto. Zato pa ste že tudi zlasti Ceska in Moravska že zdavnej na vse strani prekrižane po železnih tirih. — Prav vesel sem bil, ko po dolgem čakanji slednjič dasta zvonec pa kondukterjeva mogočna trombica znamenje za odhod. Memo slovečega „Prater-ja" privihramo zdajci do male, in za njo po sredi prostranega otoka do velike Donave. To Ti je, brate, velikanska, ogroma reka, nadvladajoča vse avstrijske vode. Človeku je še takrat nekako tesno pri srcu, ko o navadni njeni velikosti vihra hlapon nad njenimi penečimi valovi. Kako strahoviti pa mora biti še le takrat pogled, kadar se njene sile razlijo čez obrežje in obširne se ravnine spremene v povodnjo velikega jezera. In kako pogostoma je to!
Prva postaja za Dunajem je „Florisdorf." Kmali naprej odcepi se k levi stranska železnica na „Sto-kerau"; nas pa je zavozil hlapon v sprelepo moravino polje (Marchfeld) in vedno bliže tje proti zemlji ogerski. Okolica druge postaje „Wagram-ske" kazala mi je znamenito polje, kjer je leta 1809 nadvojvoda Karol tako slavno otepel Napoleona. Vas Aspern, po kteri se imenuje tisti za avstrijsko orožje tako sjajno-zmagajoči boj, ostane^ v neki nižavi na desni, in se od železnice ne vidi. Skoda! saj iz daljave bi bil rad gledal aspemski cerkveni stolp, s kterega višav je Napoleon vodil oni dan svoje čete. — Od naslednje postaje „Gansendorf" loči se zopet novi železni tir, ki se zasuče proti jugo-izhodu ter prestriže v raznih izramkih celo obširno Ogrijo, temeški Banat in skonča svoj tek še le v „Ba-siash-u" ob Donavi in blizo zadnjega zakotja avstrijske zemlje. Mi pa smo se vozili odslej vedno v bližavi reke Morave (March) in poleg ogerske meje memo štacij Angern, Durnkrut in Hohenau. Pred naslednjo postajo „Lundenburg-sko" previhrali smo mejo zgornje-avstri-jansko-moravsko.   Tukaj razdvoji se zopet železni tir.
Levi drži proti Brni, Pragi in v dolnjo Nemčijo; nas pa je vozil hlapon dalje na Krakovo-levovski železnici po neizmerno širocih planotah in v sredi silno lepih poljan. Na vsaki postaji sem vidil velike kupe in cele vozove bele pese, ktere se vMoravii na milijone centov prideluje. Zato je skor v vsakem večem kraji blizo* železnice tudi fabrika, kjer iz pese pripravljajo v pravem pomenu besede domači sladkor (cuker). Okoli Bi-zenca vidil sem dalje tudi še obširne planjave obsejane in nasajene z mladim smrečjem, kar ima gotovo zopet nove gospodarsko-merkantilne namene. Živo spominjal sem se tudi na ti postaji (Bizenški) slovečega rajnega rojaka, gosp. J. D., ki je bil z nama vred kršen pri istem krstnem kamenu, pa je s svojo brihtnostjo dognal tako dalječ, da je bil oskrbnik mnogih grajščin in je tu sklenil svoje življenje, obče ljubljen in spoštovan (de-koriran tudi z nekim saksonskim redom). Bodi mu žemljica lahka!
Naj Ti tukaj zdaj še povem, kar sem zapazil ves čas od Dunaja sem po železnici. Pri vseh njenih stavbah, mostovih, postajskih in čuvajskih poslopjih je memo južne železnice razloček kot noč in dan. V tem, ko so na južni železnici vse tehniške stavbe, kakor bi bile olikane, tako rekoč iz škatljice vzete, je tu še vse nekako okorno, nepopolno. Zlasti smejati sem se mogel tudi telegrafnim kolom. Kjer so vidili nekdaj kak štremelj rasti, so ga menda pricefrali za lase sem, češ: ,,tukaj le nam služi." — Dobro je bilo tudi, da imel sem saboj svojo „legitimations-karto". Akoravno me naravnost ni nihče baral za-njo, sem bil vendar enkrat brez nje v velikem strahu, ker me je bil nekdo precej pogosto jel spraševati, odkod in kam. Veš namreč, brate, da ravno takrat so bile poljske prekucije ,,in floribus", in dozdevalo se mi je, da bi me bil možic kmali za kakega poljskega „Zuzugler-ja" štel. — Od Bizanca naprej kazali so mi popotni tovarši na levo tje za gričnatimi polji na precej strmem holmcu stari grad in razvalino Buhlov, odkodar ima nek oko človeško neizrekljivo krasni razgled na bližnjo okolico in daljne pokrajine. Zaznamovali so mi tudi lego dolinice, ki razteguje se od Buhlova sem in v kteri leži sloveči Velehrad — iskreno-zaželjeni kraj mojega popotvanja. Kmali začne zdaj „lukamatija" žvižgati, — že se mu zdeha, vlak se ustavi, kondukter pa zakliče: „Unga-risch-Hradisch!" Tukaj tedaj, na 11. postaji od Dunaja, 38 ur daljave od tam (plačilo na 3. razredu okoli 3 gold. 50 kr.) zapustil sem voz. Od kolodvora pelje sicer lepa vozna cesta proti Velehradu; ker pa so mi neki delavci pokazali čez polje bližnjico, sem koračil po taisti naprej. Dolinica Velehradska in kraj sam po sebi ima nekoliko enakost z našo kranjsko Zatičino. Stoji Ti ravno tako na levi, samo malo dalje od železnice, kakor Zatičina od glavne dolenske ceste; — grički so kakor okoli Zatičine nizki, po večem vsi obdelani; — lega bivših samostanov pa je skor obeh enaka. — Kakor sem Ti že povedal, pelje od hradiške postaje lepa cesta do Velehrada; mene je pa vodila steza po sredi rodovitnih njiv in konec tistih do nizkega košato obrastenega grička. Urnih korakov pospnem se proti njegovemu vrhu; še ene trenutke stopam in pokazal se mi je hipoma v podnožji brežulkovem in okroglasto skončani dolinici blaženi moravski Betlehem — preslavni Velehrad. Občutkov, ki so napajali o tistem trenutku mojo dušo, Ti, brate, nisem v stanu zapisati. „Slava tebi, stari Velehrad, ki dal si zemlji slovanski prve duhovne učenike v milem maternem jeziku" — so bile besede, ki zapisal sem jih tu v obličji Velehrada v svoje potopisne zaznamke. Kaj več o tem imenitnem kraji v prihodnjem listu.   Srečno!          Tvoj
Jože Žlindrovič.
342
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
12. Pismo.
Pod Ratitovcem na €hrensk$m.
Predragi brat! Mislim, da mi bos rad verjel, ako Ti povem , da sem se preserčnega štel, da mi je bila prilika,   približati se ob preimeaLttri tisočletaici častit-
Ijivim nekdanjim samostanskim zidinam Velehradskim ter prestopiti prag sloveče ondotne cerkve. Zgodovina tega kraja, prieetek delovanja vnetih apostolov Cirila in Metoda na tem kraji, in daljno razširjenje sv. vere po nju neumornem trudu bilo je opisano lansko leto po raznih knjigah in časnikih tako obširno in na tanko, da za nepotrebno spoznam, kaj več o tem govoriti. Toraj naj Ti le kaj o svojem ondotnem bivanji naznanim. Ko sem bil raz grička, o kterem sem Ti v zadnjem listu govoril, pregledal mično dolinico in obširne nekdanje samostanske zidine, ki so se spremenile zdaj v last Grku baronu Sina-tu, stopal sem naglo proti grajščinskemu vhodu, ki je na zapadni strani. Skozi dolgo vežo pridem v obširni dvor, in tukaj pokaže se mi na levi na koncu velikega duhovskega poslopja zalo čelo dvestolpne veiehradske cerkve. Razni kamniti kipi, med njimi tudi ona ss. bratov Cirila in Metoda, kinčijo glavni cerkveni obraz. Po zunanjem pregledovanji bližam se nemudoma cerkvenemu vhodu in prestopim njegov prag. 100 korakov dolga in v romanskem skladu sezidana cerkev razgrne svoje prostore pred mojimi očmi. Polagoma stopam naprej, pregledovaje zdaj obok, zdaj stranske kapele, kterih je do prekrižja na vsaki strani po sedem. Prekrižje cerkveno kronano je z visoko kupijo, pred vhodom v prezbiteri pa stojite na epi-steljski strani, prislonjeni k zidu in stoječi na visokem postamentu v Rimu iz mavca vliti podobi ss. bratov Cirila in Metoda. Oni jeklorez, ki kinči obraz „Drob-tinic za jiovo leto 1853" je razun stranskih angeljev tako natanko posnet po teh podobah, kakor da bi ga bila fotografna mašina ponaredila. In tukaj poleg podob naših preslavnih apostolov pokleknil sem na tla, in — naj ne bodi Bogu oponošeno — v vneti molitvi spominjal se Tebe, ostalih bratov in sester, vseh svojih ljubih, živih in mrtvih v daljni domaČii; nisem pa tu pozabil tudi svojih sobratov na učiteljskem polji, ter vsega slovenskega in slovanskega n&roda. — Ko se en ^as tako v cerkvi pomudim, zaropoče mežnar s ključi, in ljudstvo, kar ga je bilo v cerkvi, se kakor na po-veljno besedo iz cerkve vzdigne. „Kamor vi, tje tudi jaz" — si mislim in hajd za trumo. Pridemo skozi dolgo grajščinsko vežo in se obrnemo po cesti na desno ter gremo okrog grajsko-vrtnega obzidja. Kmali stojimo pred vratmi, ki zapirajo mali dvorček, na kterem stoji pričetna velehradska, po sv. Cirilu posvečena kapelica. Prav za prav je neki le presvetišČe kapeličino iz one dobe, in je res prav prav staro viditi. Za tisočiet-nico je bila ta kapelica prav lepo prenovljena in vsa izmalana, dobila je tudi novi oltarec, narejen po stari šegi s stranskimi krili; al take dragocenosti jaz nisem zapazil na njem, kakor je bilo naznanjeno po časnikih. Morebiti bo le veliki oltar, ki ga ravnokar v romarsko cerkev stavijo, tako drag (7 tisuč cekinov). Kako lepo in ginljivo so se romarji v mali kapelici vedli, Ti, ljubi brat, nisem v stanu povedati. Vidilo se je, da jim njih vroče molitve in vneto petje (— akoravno je to za mu-sikalno Moravo dovolj priprosto bilo —) res vre iz glo-boČine duše in srca. Dosti trd človek bi moral biti, ki bi ga taka goreča pobožnost ne ginila.
Ko kapelico zapustimo, evo nov prizor! Ravno je prišla po cesti gori iz sloveče Hane velika procesija, spremljevana od lastnega duhovnega gospoda, prepevaje pobožne narodne pesme. Poleg malega svetišča se množica ustavi in čaka domačega g. duhovnika, ki ji ima priti naproti. Kmali se približa. Cerkvene zastave za-vihrajo; predpc ci po šegi, kakorsne dozdaj še nikjer nisem vidil, glasno narekvajo slednjo vrstico, n&rod jo zapoje v stoterih glasovih za njimi; z visocih stolpovih lin pa oglasijo se harmoniško-vbrani zvonovi in procesija vzdigne se proti cerkvi.    Tudi jaz nisem hotel za-
343
ostati in grem za njo. Slovesno je odmevalo po obširnih, in visocih cerkvenih prostorih vneto petje krepkih in junaških Hanakov, bližajo se podoboma ss. Cirila in Metoda, in tukaj Šine vse pobožno na kolena. Dolgo in vneto se je tu molilo, poslednjič se prižgejo luči na velikem oltarji, orjaške orgle zadone in veličastno za-bobni njih odmevanje po prostranih zidinah. Mašnik pristopi, izpostavi sv. Rešnje Telo, narod pa zapoje enoglasno svoj „Svati" tako presunljivo-vneto, da kmali bi se bile tresle cerkvene podslombe. Kaj tacega moraš le slišati, popisati se ne dd.
Ko ta pobožnost mine, treba mi je bilo misliti na prenočišče, kajti zadnji žarki zahajoČega solnca pošiljali so svitle žarke skozi cerkvene okna. V bližavi grajščinski vabila me je hiša z napisom ,,Hostinec" (go-stivničar) v svoje lične prostore, in prav gostoljubno sem bil sprejet. Neki gozdnar me precej prijazno nagovori terpraša: „od kod?" Ko mu odgovorim, da sem iz daljne Krajne, sedem ur višej nad Ljubljano , prišel pozdravljat sloveči Velehrad,ni gospod od radosti vedil, kaj bi počel. Po rodu Ceh je mož jel zdaj tako iskreno govoriti o slovanski domovini, o imenitnih prvakih njenih itd., da sem spoznal na hip v njem rodoljuba na duši in telesu. Spraševal me je tudi kaj vedožsljno o Slovencih in Hrvatih, naših narodskih zadevah in napredku, čez vse pa mu je dopadlo, ko sem mu pravil, da Se več mojih rojakov je to leto pohodilo Velehrad in severne dežele, in da naš narod zelo čisla svoje slovanske brate po zgornjih avstrijskih pokrajinah.
Vedno bolj so prihajali zdaj tudi Hanaki v gostil-ničine sobe; nisem vedil, al bi bil bolj občudoval njih krepke postave, ali njih zalo opravo, ali njih priljudnost, zmernost in omiko. Kaj bolj natančnega o tem si prihranujem za prihodnji list. Zdravstvuj dragi brat!
Tvoj           Jože Žlindrovič.
36G
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
14. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Premili moj! O sklepu zadnjega lista sem se mudil v duhu med zalimi Hanaki; naj Ti toraj po obljubi danes še kaj o njih povem. Prebiva ti ta narod naprej od Napajedla (sosedna postaja od Hradiša) krog Kronieriža, Prerava in Holomuca v tako lepih okrajinah, da se jim prideva, in sicer po vsi pravici, slavilni naslov: „moravski raj." Ni toraj čuda, da so tudi on-dotni prebivavci kaj zali in čvrsti. To so ti posebno orjaške, visoke postave, in zlasti nad moškim spolom zapaziti je nekaka enakost z orientaljci; kajti Hanak je po obličji mlade kože, vpognjenega nosa, belo-rdeč in belkasto-redke brade. Oprava njihova je posebno lična. Nosijo ti visoke škornje do kolen (kakor nekdaj Kranjci), zagorelo-rdečkaste baržunaste kratke hlače, tamno-ze-lene suknene pruštofe, ki so umetno z drobnimi prevo-zami in traki obšiti in vezeni, zelo tako , kakor jopiči ogerskih huzarjev.    Cez to  obleko pa  nosijo še svitlo-
modre plašče, ki imajo za vrhom mnogotero kratkih nadplaškov (Kragen). Po koncu stoječi vratnik zaljšajo belo-nitne, pri premožnih celo srebrno-nitne vezenine. Oglavje je Hanakom nizek črn klobuk z velikimi okraji. Kakor se mi je ta narod poprej v cerkvi prikupil zavoljo iskrene pobožnosti svoje, tako mi je tudi njegova družbina obnaša jako jako dopadla. Bilo jih je polno krog vseh miz; jedli so in pili, pa tako mirno , tako tiho, tako krotko, kakor plašljivi otroci. Govorice njihove bile so prijazne, pa tihe; o šundru, kakoršen se po naših gostilnicah pogosto vganja, ni bilo sledu. Res, nisem se mogel prečuditi tako krotkemu narodu. Kmali so me ovohali, da sem iz daljave. Prijazno me je marsikaj ta ali uni poprašal; čeravno teže , kakor z našimi brati na jugu (Hrvati in Srbi), smo se za silo vendar le pomenili.
Pozno sem šel k pokoju. Prvi zvon naslednjega jutra — bila je nedelja, 25. dan oktobra — prebudil me je iz sladkega spanja, pa menda tudi vse druge, kajti po vseh hišnih kotih jelo je mrgoleti, gibati se in glasiti; v hipu je bilo vse na nogah in je hitelo v cerkev. Tudi jez kmali odrinem in ker je bilo jutranje opravilo še le ob 7. uri, sem imel priliko, zdaj cerkev bolj natanko pregledati. Bila je nekdaj kaj bogato ozalj-šana, ker obok, stene in kuplja so prenapolnjene s štu-katurnimi podobami, z malarijami in zlatarijami; al pozneje je bila zelo zanemarjena, tako, da bo treba tisoče Šteti, ako hočejo, da bo krasna kot nekdaj. — Razun velikega in dveh oltarjev v glavnih kapelah jih šteje cerkev še trinajst drugih, vendar so zelo vsi umetnikove pomoči jako jako potrebni. Skoda, da je čas z nemilim svojim zobom preveč že tudi oglodal molitvene stole nekdanjih tukajšnjih samotarcev. Stojijo pri cerkvenem razkrižji na vsaki strani pred dvema kapelama, in so z umetnimi rezljinami in podobami ozalj-šani. Enako nakrašene so tem stolom tudi naslonila, ki segajo do dobre polovice kapelnih višin in so toraj te štiri kapele tudi brez oltarjev.
Čeravno je cerkev velika — ena največih v Mo-ravii — v jutro moje nazočosti je bila skoraj čez in čez polna, ker ste bile prišle do jutranjega sv. obreda zopet vnovič dve procesii; ena s petjem, drugi pa je petje spremljevala tudi vršeča godba, kar je bilo kaj lepo slišati. Ob 7. uri je bila najprej pridiga v češkem jeziku, potem pa sv. maša, pri kteri je ljudstvo po vsi cerkvi z uneto-krepkim petjem spremljevalo globoko-bobneče orgije. Štejejo te orgije 32 spremenov, tedaj si lahko misliš, kako veličastno da poj6.
Že na večer poprej so mi pravili, da od Hradiša do sloveče velikanske trdnjave holomuške je le pet železničnih postaj. Že neki učenik ljubljansk nam je v šoli večkrat kaj mikavno o Holomucu govoril, — tam biva mi sedaj tudi blag rojak in iskren pobratim T., — svet pa, kakor, brate, veš, kaj rad gledam , — naj bo, si mislim: kjer je suknja, tam bodi še ruta, — šel bom še Holomuca gledat. In storil sem tako. Okoli pol 10. ure zjutraj zapustim, akoravno ne še rad, za ves čas življenja nepozabljivi mi Velehrad, in urnih korakov pobrišem jo od tam. Izvolil sem si bil ta dan vozno pot, ki jo opasuje lep drevored. Narod je vrel ravno zopet od vseh strani k veliki maši. Pogostoma sem se oziral nazaj na sloveči Velehrad in na košato razvalino Buhlov, ki od zadej doli raz strme višine dr-zovito nadvladuje milo - Čarobno dolinico moravskega Betlehema. Bil sem že precej dalječ, ko mi zanese hladni vetrič na uho neizrekljivo lepo doneče harmo-niške glasove težkega in dobrovbranega velehradskega zvonila. (Tehtajo ti: veliki zvon 68 centov 54 funtov ; srednji 34 centov 70 funtov; manji 17 centov 80funtov, vsi tedaj  121  centov in 4 funte.   —  Leta 1738   preliti
veljali so deset tisoč goldinarjev.) Kmali sem zgubil zdaj sloveče mesto spred oči in pospehaval sem korake, da bi me dunajski vlak ne popustil na smodišču. Zdajci dospem do postajskih poslopij hradiških, kjer je že mnogo sveta čakalo brzega hlapona. Prižvižgavši nas nabaše dovolj v svoje vozove in mahoma nas tira naprej memo gričnatih livad in poljan proti severu. Bližnja postaja bila nam je „Napajedl"; ta lepi kraj stoji v mični okolici na desni strani železnice. Ponosni grad, ki dviguje se na zmernem holmcu unkraj Napajedla, je dom one blagorodne gospodičine, ki si jo je zbral in tudi vzel za svojo zakonsko družico preslavni nekdanji, za narod svoj prezgodaj umrli hrvaški ban grof Josip Jelačič. Tu se mi je v spomin silila ona dogodba, ki sem jo čul enkrat na Hrvaškem in vsled ktere je Jelačic soprugo našel v Napajedlu. Je li resnica ali le pravljica, ne vem; podam ti jo, kakor sem jo kupil. Ko se je svoje dni mudil ban Jelačic v Beču, podal se je nekega dne z raznovrstno gospodo v Moravijo, in sicer v bližino napajedeljsko, na lov. V ondotnih gozdih je bilo za lovsko družbo pripravljeno vse, kar more služiti imenitnim gospodom v zabavo in kratek čas. Postavljena je bila v ta namen tudi prostorna začasna gozdnarska hiša; gospe in gospodičine pa so skrbele za postrežbo. Ko se nekega jutra lovska družba nekje zunaj skupaj kratkočasi, pridete dve mladi in zali go-spodičini do sobe, kjer je stanoval Jelačic ban. Ko jo vidite prazno, stopite va-njo. Na mizici kraj stene leži banova narodna rdeča kapa, nakitjena z bogatimi zlatimi vezeninami. Kakor je že mlademu ženskemu spolu prirojeno, pričnete radovedni Evici pregledovati umetno vezeno kapico; naposled si jo postavi ena zmed nju na glavo, ustopi se šaljivo pred zrkalo in smehljaje reče svoji tovaršici: „Ti, glej me glej! ali ne bila bi jez lep ban?" — „,,Saj krasna banica morete biti, gospo-dičina, ako hočete" — reče ji Jelačič, ki je bil, kakor po neki čarobni naključbi tisti hip prišel v svojo sobico , in čul besedovanje mladih devojk. In iz šale rodila se je resnica; plemenita gospodičina postala je banica hrvaška. — In tako za danes z Bogom! Ves Tvoj
Jože Žlindrovič.
367
382
Pisma slovenskega učenika
svojemu bratu.
(Dalje.)
14. Pismo.
Pod Ratitovcem na Gorenskem.
Od Napajedla dalje peljali smo se vedno po lepi okolici sredi prostornih in rodovitnih planot. Poslednja postaja bila nam je „Hulajn." Tukaj se nam je pokazalo na levo precej dalječ od železnice lično mesto Kromeriž, znano zastran (1. 1848) iz Beča le-sem preseljenega državnega zbora. — Sprelepa Hana razgrinjala mi je tukaj svoje zalo obličje, na desno in levo širile so se najlepše polja; res ni toraj čudo, da rodi se na nji tako brhek narod, in mu donaša tako bogato zemeljske pridelke ter ž njimi obilno premoženje. — Kmali pridemo do postaje Preravske. Okolica je tukaj Še skoro lepša in obširniša, kakor krog Hulajna. Mesto Prerava, eno izmed večih na Moravskem, nam je ostalo prav blizo na desno. Kar se je iz daljave soditi moglo, mora prav lepo biti. V Preravi se železna cesta zopet razcepi na dve stremeni. Desna cesta pelje na Krakovo, Levov in tudi v Rusijo; leva pa proti Holomucu, Pragi in naprej proti daljni Nemčii. Presesti smo se mogli tukaj, toraj na druge vozove, ki so nas po zavžiti južini odpeljali naprej. Ker je bila ravno nedelja, je šlo obilno ljudstva v Holomuc, — menda na dobro voljo. Al pogovori njihovi bili niso razveseljivni. One dni namreč so bili v moravskem Prosnic-u obesili 4 vojake (hu-zarje) zastran učinjeaega ropomora, in toraj se je govorica popotnikov sukala večidel o nesrečnih madžarskih konjikih. Vsak je hotel več o njih hudodelstvu in studi kaznovanji vediti, in tako natanko so bili razkrojili predmet, da nazadnje neka gosposka ženica (ki je — notabene — celo trdila, da je iz Beča doma) reče: „Saj pravim: brez popra in soli ni nikdar biti v hiši; če pridejo tolovaji, in človek nima druzega orožja, se jim koj popra treši v oči." — Med takimi pogovori dospemo do postaje „Brodek", in odslej bližali smo se cilj in koncu mojega tadanjega popotvanja Holomucu. Vedno više in više se nam je naraščal iz prostrane ravnine pred očmi zmerni holm, na kterem stoluje ponosno mesto, zali osre-
dek holomuških trdnjav. Bilo je okoli 3. ure popoldne, ko nas zavozi hlapon v lopo postajsko. Kolodvor stoji zunaj trdnjave. Žalni finale sopopotniških pogovorov prikaže se mi tu zopet pred oči. 20 graničarjev iz daljne Hrvatije stopi z nekega vagona; sredi njih pa vidim 3 lepoopravljene gospode, kterih roke in noge so bile vkovane v težko železje; eden zmed njih je bil obsojen v holomuške temnice, dva pa sta šla naprej v neko češko trdnjavo. Pa, — obrniva se od tako žalnih prizorov in podajva se v duhu proti znotranjim mestnim prostorom. Misli si holm, venČan z mestom, iz kterega mnogo zvonikov drzovito povzdiguje glave proti sinjemu nebeškemu oboku. Opasano je mesto z močnim obzidjem , skoz ktero pelje ven in noter čvetero večih in troje manjih, z vojaki dobro zavarovanih vhodov. Za obzidjem prekrižavajo se globoki prekopi, visi in nizi zemeljski nasipi in raznovrstne druge zagrade. Med obzidjem, prekopi, nasipi in trdnimi zagradami vijo se še krog mesta kalni valovi potuhnjene reke Morave, ktere tek se pri raznih mostovih zamore z zatvornicami (vehami) tako zajeziti, da v hipu žalijo valovi široke poljane okrog in okrog trdnjave, ter spremene ravnino v obširno jezero. Pa to Ti ni še vse. Misli si slednjič opasane vse te trdnjavske naprave okrog in okrog z trinajsterirai večimi in manjšimi trdnjavicami (Forta), ki so Ti v širokem kolobaru tako razpostavljene, da med njimi in glavno trdnjavo imaš prostora za več tisoč vojakov, in tako imaš po večem podobo ogromne trdnjave holomuške. Lahko si misliš, da to Ti ni zidano za šale, nego za istino; tedaj tudi vse močno, trdno, orjaško in zanesljivo zagradjeno. — Se ve, da se take velikanske naprave v malih urah ne dad6 pregledati in so tedaj tudi težko na tanko popisati. Nekolikšen zapo-padek si vendar lahko posnameš iz ravnokar navedenega obrisa. Kar je naši carevini Mantova na jugu, ji je Holomuc na severji. Skoz brezkrajne mogile vsakovrstnih zagrad in memo velikih kupov v sklad zloženih debelih topovskih krogel pridem slednjič do zadnjega notranjega trdnjavinega obzidja, ter dolgi prehod preko-račivši stopim v mesto. Tukaj pa, v obličji metropoli-tanske cerkve, ki se na desno na skalnatem holmcu ponosno vzdiguje nad menoj, Te, bratec, danes zapustim. Bog!                 Tvoj zvesti           Jože Žlindrovič.