Učiteljska organizacija danes in v bodoče Načelna izjava Odhod hrvatskih delegatov z glavne skupščine JUU v Banja Luki in sledeči dogodki, ki so končali z likvidacijo JUU na teritoriju banovine Hrvatske in z ustanovitvijo Saveza hrvatskih učiteljskih društev, so postavili ostalo organizirano učiteljstvo v državi in celotno organizacijo JUU v nadvse težak in odgovoren položaj. Ravno težina in odgovomost pa sta, ki narekujeta vsestransko preudarnost pri reševanju tega položaja in pri izvajanju zaključkov, ki morajo vsi težiti za tem, da se razmere v učiteljskih vrstah diokončno urede in se ustanovi učiteljska organizacija, ki bi mogla zastopati celokupno ueiteljstvo Jugoslavije. Analiza posameznih dogodkov po glavni skupščini in njih ocenjanje bi nas ne mogla približati temu smotru. Do tega nas more dovesti le razumska opredelitev napram končnemu stanju. Stanje, nastalo za našo učiteljsko organizacijo po osnovanju Saveza hrvatskih učiteljskih društev, pa je treba presojati zgolj s stvarnega stališča, pri čemcr moramo računati z avtonomno banovino Hrvatsko kot s stvarnim dejstvom. Z ustanovitvijo banovine Hrvatske so prešli, razen postavljanja občih načelnih smernic in manjšinskega šolstva, kar ostane tudi v bodoče v kompetenci državne prosvetne centrale, vsi posli ministnstva prosvete, zadevajoči prosvetno politiko na teritoriju banovine Hrvatske, na hrvatsko ba/nsko oblast. Hrvatski ban postavlja danes učitelje, izvršuje premestitve, napredovanja in sploh vse posle prosvetne personalne politike. Prav ta vprašanja pa so tista, zaradi katerih si je učiteljstvo ustanovilo svojo stanovsko organizacijo in delo na njih tvori še danes osnovo organizacijskega dela. S prenosom poslov z ministra prosvete na hrvatskega bana je minister prosvete prestal odločati o usodi hrvatskega učiteljstva in hrvatskega šolstva. Hrvatsko učiteljstvo je zato izgubilo interes na organizaciji, ki in kakor je zanje dotlej obstojala. Prilagodilo je svojo organizacijo obstoječemu stanju, da jo tako obdrži na življenjski osnovi. To bi slej ko prej moralo storiti ne glede na glavno skupščino v Banja Luki in. na njen potek. Stvarna analiza, pri kateri uvažujemo zgolj življenjske silnice in pri kateri izločimo presojanje načina, kako se je to zgodilo, nas dovede samo do tega zaključka. Po likvidaciji JUU na teritoriju banovine Hrvatske in sledeči ustanovitvi Saveza hrvatskih učiteljiskih društev smo prišli v položaj, da imamo v državi dve docela samostojni učiteljski organizaciji, od katerih obsega vsaka svoj dolocen in zaključen teritorij. Tako danes niti ena niti druga od obeh ni upravičena predstavljati celokupno učiteljstvo Jugoslavije in uveljavljati ter zastopati njegove interese. To stanje je nenormalno in škodljivo, zato ne more in ne sme trajati dolgo časa. Naše vzajemno prizadevanje mora iti za tem, da se čimprej ustvarijo pogoji za osnovanje organizacije, ki bi lahko govorila v imenu celokupnega učiteljstva v državi. Četudi doslej ni izšla iz vrst Saveza hrvatskih učiteljskih društev za to nobena iniciativa in nas je hrvatsko učiteljstvo postavilo pred izvršeno dejstvo, je to vprašanje tako aktualno, da ne moremo preko njega. Smatram celo, da je predvsem naloga Jugoslovenskega učiteljskega udruženja, da prevzame iniciativo za to in da izvrši tudi vse potrebne predpriprave. Oblika te skupne državne učiteljske organizacije ni več sporna. Z ozirom na to, da obstojata v državi dve po teritoriju docela ločeni in druga od druge nezavisni učiteljski organizaciji, ta skupna organizacija ne more biti niti društvo niti združenje, marveč more imeti zgolj obliko zveze. Osnovanje Zveze učiteljskih organizacij kraljevine Jugoslavije je edini realni izhod iz kritične situacije, ki vodi do dokončne ureditve razmerja med obema učiteljskima organizacijama. Slovensko učiteljstvo je stalo in stoji tudi danes do vseh vprašanj, ki zadevajo organizacijo in njeno delo, na docela realnem življenjskem stališču. Na učiteljsko organizacijo gleda kot na živ organizem, ki se mora, ako naj služi smotru, za katerega jo je učiteljstvo ustanovilo in ohrani svojo upravičenost do obstoja, prilagoditi obstoječim državnopolitičnim razmeram. Dokler je država centralistično urejena, mora biti centralistično urejena po principih življenjske nujnosti tudi učiteljska organizacija. Vsaka drugačna oblika bi bila neživljenjska in bi ne imela nobenega smisla in pomena. Živimo v dobi notranjega preurejanja države. Kakšne oblike bodo nastale po do končani preureditvi, je danes težko reči. Ne vemo ne števila državnih avtonomnih upravnih enot, ki se pripravljajo, ne obsega avtonomij, ki bodo priznane poedinim upravnim enotam. Kot stanovska organizacija teh državnopolitičnih pTeureditev niti ne moremo zadržati niti preprečiti in za to tudi nismo poklicani. Ravno tako pa državno političnih dogodkov ne moremo in ne smemo prehitcvati. Zato se je danes nemogoče konkretno izraziti o tem, kakšna naj bo naša učiteljska organizacija v bodoče in kako naj se nastalim novim prilikam prilagodi. Vse to so vprašanja, ki jih bo jasno pokazala dokončna preureditev države, ki bo odločala tudi o obliki naše organizacije in o številu njenih edinic. Eno pa vemo točno že danes: da se bo morala naša organizacija nujno in do skrajnih konsekvenc prilagoditi stanju, ustvarjenem s preureditvijo države. To velja zanjo kot ccloto, torej v enaki meri za njen slovenski, kakor za njen srbski del. Če bomo dobili banovine s popolnimi avtonomijami, ki in kakor jo ima banovina Hrvatska, bo postala naša, danes centralistično urejena organizacija, brez pomena za nas vse, za Slovence prav tako kakor za vse ostale. V tem primeru bomo morali na posameznih področjih osnovati docela samostojne učiteljske organizacije. Kakšno obliko naj bi te pokrajinske organizacije imele, o tem mora biti prepuščena sodba članstvu na teritoriju dotičnih pokrajin. Naši centralni organizacijski forumi o tem ne morejo sklepati. Če pa bodo avtonomije banovin drugačne, bo potrebna tudi drugačna prilagoditev. Četudi bi nastali položaj narekoval ustanovitev samostojnih pokrajinskih učiteljskih organizacij, bo še vedno ostala živa potreba po skupni, ves teritorij države obsegajoči učiteljski organizaciji, ki bo naš skupen organ za reševanje vseh tistih vprašanj, katerih odločanje bo tudi nadalje prepuščeno državnemu ministrstvu prosvete in ki bo poleg tega na zunaj reprezentirala celokupno učiteljstvo kraljevine Jugoslavije. To in pa potreba čim tesnejšega medsebojnega tovariškega kontakta ter nadaljnjega duhovnega zbliževanja so in ostanejo tudi vnaprej med nami najmočnejšc združevalne sile. Kar velja glede oblike skupne državne učiteljske organizacije v že danes obstoječem stanju, bo veljalo za novo ustvarjeno stanje, tudi če bi nam prineslo avtonomije najširšega obsega. Slovenski učitelji smo vedno stvarno in lojalno sodelovali v državni učiteljski organizaciji, pri njeni ustanovitvi in izgraditvi in pri vsem delu, ki ga je vršila v teku vseh 20 let svojega obstoja. Od tega stališča stvamega in lojalnega sodelovanja ne odstopamo niti danes, niti ne bamo odstopili v bodočnosti, pa naj nam prinese ta kar koli. V lojalnem prijateljskem sodelovanju se bomo vzajemno s predstavniki učiteljstva ostalih predelov države porazgovorili tudi o vseh vprašanjih, ki bi nam jih prinesla preureditev države. O vprašanjih, ki jih obsega gornja moja izjava, je razpravljala tudi zadnja seja upravnega odbora JUU v Beogradu dne 9. in 10. februarja tega leta. Na tej seji sem> opredelil stališče do organizacije, kakor je prikazano zgoraj. Obveščen, da neke osebe moja izvajanja na tej seji netočno in tendenciozno razširjajo med učiteljsko in drugo javnostjo po državi, sem se čutil dolžnega, s to posebno izjavo svojo opredelitev javno ponoviti. V Ljubljani dne 26. februarja 1940. Metod Kumelj s. r., predsednik JUU — sekcije za dravsko banovino.