Janko Žirovnik: Narodne pesmi za šolsko mladino. Ako je kdaj res, da se blago samo hvali, je to res pri Zirovnikovih narodnih pesmih za šolsko mladino: te se hvalijo same. Narodna pesem — v besedi in napevu — znači čuvstvovanje narodovo, ona je odmev notranjega življenja in mišljenja širokih ljudskih mas, ki jih še ni obšlo valovje tuje kulture. In slovenska narodna pesem! Kdo je ne pozna? rGlasbena Matiea" je bila tista, ki jo je s svojim mogočnim zborom ponesla preko naših meja. Ko smo začuli pohvalno besedo tujega sveta o bogastvu in lepoti svoje narodne poezije, je zrastel v uas ponos na dragulje naše pesniške narodne govorice, govorjene in pete. Sedaj je nabral Jauko Žirovnik po pestri poljani narodne poezije najlepše cvetove ter jih podaril slovenski mladini: »Spoznavaj iz njih narodovo dušo, poj in bodi vesela!" — Te pesmi naj gredo mladini v srce, iz srca v grlo, potem bo njih lepota lahko pristna in nepokvarjena, kakršno je izlila v besedo in napev samorodna sila narodnega pevca. Ni nobenega dvoma, da se razveseli naša šolska mladina tega Žirovnikovega daru tako, kakor se še ni razveselila nobene pesemske zbirke. Poleg tega — rekel bi — efektnega učinka je treba poudariti še drugo, idealnejšo stran te lepe zbirke: to je namreč k u 11 u r n i pomen te drobne knjižice. Ob gorki besedi učiteljevi spozna mladina, da smo sami v sebi tako bogati, da se labko s to knjižico v roki postaviruo ob stran drugim, raogočnejšim in srečnejšim narodom. Tako naj budi ta knjižica s a ra o z a v e« t in vero v lastno moč, ki ustvarjata mlademu človeku raoralno oporo pri vseh življenjskih bojih in naporih. Pesem v srcu, jasna misel v glavi in neustrašen korak — kdo je potem močnejši od uas?! In nič manjše važnosti ni resnica, da je ravno z narodno pesmijo mogoče utemeljiti opravičenost melodije, ki je takorekoč samolastno zakipela iz besedila, ki se opleti okolo njega in staplja z Djim v nerazrušuo celoto. Tako je mogoče, da zbudirao v mladiui uraetniško pojmovanje, ki je vir lastni sodbi, ki loči pravo umetnost od praznega igračkanja, banalaost od uraetniške realistike. Vzemimo primer! ,,Gozdi so že zelen'". (Str. 10.) Pesem pravi: ,,Gozdi so že zelen'". Korona. Zakaj ? Poslušajte, kajšepride! Ista melodija se dvigne za en ton, da poudari lepoto naslednjega: BTravniki razcveten'". Korona. čemu? Glejte, kdo se dviga nad zelenimi gozdi ia razcvetelimi travniki! Melodija zakipi kvišku, kakor zleti ptiček visoko pod nebo; hipoma pretrga pavza napev, kakor da hočemo slišati krilatega pevca, ki nam poje v višavah. In potera pade melodija, saj se tudi veseli pevec spusti izpod oblakov na zemljo. Iq res! Pesem govori: nPtički pod nebom — veselo pojo." In sedaj uživamo lepoto in si v rahlem pianissimu ponavljamo, kar smo videli in čuli . . . In tako se da umetniška vrednost in pomen vsake posamezne note teh narodnih pesmi dokazati na vsaki strani. Mislira, da je to velikega umetniško - vzgojevalnega pomena. Sedaj nam ni treba segati po tujem blagu, po mrzlih, brezpomembnih napevih: po naših šolah naj zveni naša pesem, naj greje in dviga kakor solnce, ki pride, da prežene mrak! Kaj imamo od preteklosti ? Boje in razočaranja. Kar je lepega, je pesem. Ta naj spremlja naše vzgojevalno delo: pojoč stopajmo lepši bodočnosti naproti! E. G a n g 1.