— »¦< 54 >¦• Kurent
(Narodna pripovedka; zapisal v Podzemlji J. Barlž.)
'otovo ste že kaj o Kurentu slišali, otroci Ijubi. Oujte, kaj je meni oni dan stari Mežnar o Kurentu pripovedoval.
,,Živel je mož, zvali so ga Kurent. Prosil je Boga, da mu da puško, s katero bode vse zadel, kar bode streljal. Bog mu je dal tako puško. Kurent je potoval potera po svetu. Bilo je po zimi, Na grmu sedelo je in eivkalo uekoliko vrabeev. Kurent je hotel vrabce postreljati, a neki gospod, ki je mimo prišel. norčeval se je z Kureuta, eeš, kaj bode neki on nstrelil. ,,Bodete li vi 6ne vrabee, katere jaz ustrelim, bosi v tem trnji pobrali ?" poprašal ga je Kurenfc. Gospod je prikimal. Kurent je vrabce postreljal, a gospod, kateri je moral bos vrabce pobrati, okrvavel si je vse uoge po bodečem trnji in zmrzlera snegu.
A Kurent ni bil se Siimo puško zadovoljen. Poprosil je Boga gosli, katere bodo tako godle, da bode oioral vsak, kateri jih bode čnl, nehote plesati. Tudi te gosli je Kurent dobil. Ko je šel v mesto, došel je na potu žeuo, ki je nesla jajca v naramnera koši v mesto na prodaj. Kurent jo je poprosil jedno jajce, ali ona ga je oštela, da je berae in mu ni dala jajca. Jezen začel je Kurent gosti, a žena plesati; seveda, da so se jej vsa jajca v koši pobila.
Ostarel je Kurent. Napotil se je v nebesa, ali v nebesih ga niso hoteli vzprejeti, ker je bil preveč pregrešeu. Nagovoril je sv. Petra, da mu vsaj toliko nebeška vrata odpre, da bode videl, kako je v nebesib. Komaj je sv. Peter malo vrata odprl, vže je Kurent smnknil v nebesa in se vsedel na svojo suknjo, rekoč, da sedi na svojem. Ali nebeščani so se Bogu pritoževali, da jim Kurent nikdar mini ne da, zato je raoral nebesa zopet zapustiti.
Kui'ent je odšel domov v svojo hišico in zopet v miru živel. Poslali so smrt po njega. Ko je smvt k njemu prišia, zatelikal je Kurent zlato jabolko po sobi in rekel smrti, da bode njono, če je vlovi. Jabolko sc je zatelikalo v bučo, katera je pod posteljo ležala, a snirt je skočila za jabolkom v bučo. Hitro je Kurent bučo čvrsto zatrdil iu jo na visok hrast obesil. Sedem let jo visela smrt v buči zaprta na hrastu. Osmo leto bil jo v onem gozdu velik lov. Lovci uiso vos božji dan ničesar ustrelili, zato so sklatili ono bučo s lirasta. Buča je pala na tla, razbila se, a smrt je bila zopet prosta. Odšla je potem pred sodnji stol in Kurcnta Bogu zatožila, rekoč, da jo je sedem let imel v buči zaprto, kjer seje postila in sušila. Smrt se je Kurenta bala in rekla. da ne gre vee nikdar po njega. Zato je Bog hudobce poslal po Kurenta. Hudobee je Kurent ravno tako opeharil, kakor smrt; vrgel je namreč zlato jabolko v kovaški meh in vsi hudobei so skočili v meh, katerega je Kurent hitro zavezal, dejal na nakovalo in tako po njem udrihal, da so zaprti hudobci od bolečin krieali iu zdihovali.
Ker ni Kurentu raogel nihče do živega, zaprl ga je Bog v čebelnji panj in ga postavil v mesec, da ne bode Kurent niti v nebesih, niti ua zemlji, nego v zraku in še zdaj je ondu, iu vidiš ga, kadar je polna Iuna."
To mi je pripovedoval stari Mežuar o Kurentu.