V ARENI. DEKLA ANČKA. Napisal F, S, Finžgar, X. anez je peljal drva po Globeli, Voz je cvrkal in se stresal po tokavastih ko- lesnicah. Hlapec je šel za njim in bič mu je veselo pokal, da se je razlegalo po bregovih, »Bog daj srečo, Janez!« Izza grma ga je ogovoril kajžar Anton, Ančkin oče, ki je zategnil samotežen voziček v visoko praprot ob poti, da se je ognil težkemu vozu, »Kam, oče, kam?« se ga je razveselil Janez in postavil dolgi bičevnik na tla, »Tri mrežnice stelje imam tamle za Vragov-cem, pa sem rekel, ko smo omlatili, da jo potegnem domov. Takole se trudimo kajžarji, ti pa take konje!« »Je-ha-a,« je zavpil Janez za vozom, da sta konja obstala, Anton je gledal, kako sta dvignila glavi in potresla z grivo, »Lepi živali, res. Ali nista moji, oče, Več je vreden Vaš voziček, ker je Vaš, Vi delate sebi, mi hlapci pa drugim. To je tisto,« »I, no, vedno tudi ti ne boš vlekel za druge,« Anton je pogledal izpod obrvi, Janez je zardel in brskal z bičevnikom po cestnem prahu. Obema je za hip potekla beseda, Anton je potegnil voz iz praproti in dejal: (Dalje.) »Seveda, tako je. Če nimaš, je hudo, če imaš, ni brez križa,« »Oče,« je stopil Janez predenj, pogledal po cesti gor in dol in plašno nadaljeval: »OČe, sama sva, vprašati Vas moram, saj veste, kaj mislim,« »Mina mi je pravila. Ne vem, kako bi,« Kajžar je skomizgnil z rameni, »Oče, po pravici Vam povem, iz kraja jo potegnem, če jo obljubite komu drugemu,« »Kaj bi tisto! Nobenemu rajši kakor tebi, Ampak pomisli , - .« Anton je pomel s palcem in kazalcem ter žalosten pogledal Janeza. »Ali sem kaj vprašal za to, oče ?« se je Janez vzravnal pred Antonom, Kajžar se mu je nasmehnil. »Janez, moška je ta beseda in lepa je. Tudi jaz nisem za Mino nikoli vprašal, kaj in koliko bo imela. Ampak z veliko družino je trpljenje, Pomisli,« »In veselje, oče! Kdo je, ki bi mogel kaj opo-nesti Vašim otrokom? Ali ni to veselje?« »V božjih rokah so,« je rekel kajžar Anton in ves vesel je bil. »Torej, Janez, na roko, med nama ostani!« Anton se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico Dom in Svet, XXVI. — 321 41