Poštnina plačana v gotovini
MENTOR
Dl JAS KI LIST DEVETNAJSTO LETO III
V tem zvezku sodelujejo / Janko Mlakar / Dr. Fr. Jaklič / Anton Sovre / I. Dolenec /J. Jalen /Drakoš / Dr. L. Sušnik / Volkun Belopoljski / Vladimir / Bogo Pleničar / Crassus
Mentor / dijaški list / XIX. leto / 1931/32
Vsebina lil številke.
Str.
Janko Mlakar /	Spomini........................................................................49
Volkun	Bclopoljski	/ Jesenska slika..........................................................52
Dr. Fr. Jaklič /	Vince te	ipsum..............................................................5}
Anton Sovr& / Pismo o Slovenski čitanki in sloynici za prvi razred srednjih in
sorodnih Sol...................................................................................55
Volkun	Bclopoljski	/ Večerna ................................................................58
I. Dolenec / Med	Slovaki......................................................................59
J. Jalen	/ Pod stropom neba...........................................................................63
Drakoš / Šolska	naloga	.....................................................................64
Dr. L. Sušnik / Narodna propaganda v francoskem slovstvu..............................................65
Obzornik /
Knjige in časopisi.............................................................................67
Literarni pomenki..............................................................................67
Človek in narava.........................................................................  .	68
Slovanski vestnik..............................................................................69
Sola in dom....................................................................................69
Dijaški šah ...................................................................................69
Zabavni kotiček /
Meyeriada....................................................................................  70
Drobiž.........................................................................................7°
Crassus / Nugae latinae........................................................................72
Križaljka......................................................................................7*
Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. / Na uredništvo »e pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. / Rokopisi sc ne vračajo. / Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta $. / Na upravo sc naslavljajo vsa
naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke.
Mentor izhaja med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. Urednik prof. dr. Joia Lovrenčič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Mohorič), tiska »Slovenija« (predst. Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61). / Celoletna naročnina za dijake Din 30.—, za druge in zavode Din 40.—. Posamezna številka Din 4.—. Plačuje sc naprej. — Stev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.	/ Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake,
Lit 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. —- Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
Janko Mlakar / Spomini.
»Lacrima«.*
Imel sem navado, da sem vselej, ko sem šel v šolo, segel staršem v roko. Mati mi je dala navadno še kak krepak opomin, oče me je pa komaj pogledal, tako je bil zaposlen ali s škarjami ali s peresom. Tisto jutro pa, ko sem šel prvikrat v gimnazijo, mi je dal tako dolg nauk, kakor ga nisem ne prej ne slej slišal iz njegovih ust.
»Poslušaj in zapomni si dobro, kar ti bom povedal! Enkrat sem šel zaradi tebe v šolo, pa ne pojdem nikdar več. Enkrat bom zate plačal šolnino, pa je ne plačam potem nikdar več. Nihče te ne bo priganjal k učenju in nihče te ne bo več tepel. Toda, ako ne boš zdelal, pojdeš na Graben čakat odpustnice, potem se pa greš čevljarstva učit.«
»Se greš čevljarstva učit!« Tako so strašili lene in neubogljive otroke. Nikdo ni žugal s krojačem, mizarjem ali s kakim drugim rokodelcem, ampak vedno le s »šuštarjem«. Gotovo je moral biti takrat čevljarski stan zelo zaničevan, da mi je oče z njim zapretil. Dandanes seveda, ko se elegantna dama pričenja pri čevljih, se je dvignila z veljavo čevlja tudi veljava čevljarja.
»Se greš čevljarstva učit!«
Te besede so me potem spremljale celo leto, a ne le besede, marveč tudi slika čevljarskega učenca, ki sem ga poznal.
Bil je suh in slaboten, ker ga je mojster bolj s kneftro hranil, ‘kakor s kruhom. Cel dan je moral pestovati otroka, ki je bil po obrazu poln krast in je venomer jokal.
Kakor nalašč sem ga na tisti prvi poti v gimnazijo srečal na pragu. Bil je ves bled in prepadel, kakor od prejokane noči. Imel je v naročju otroka, ki je bil ves nesnažen in krastav.
Kar zazeblo me je pri tem pogledu in med potjo v šolo sem v duhu
1 Solz«.
Mentor, III, 1931/32
49
romal na Šmarno goro in vzdihnil: »Ljubi sveti Anton, pomagaj mi in varuj me pred čevljarji!«
Ko stopim v prvo c, so si fantje med vpitjem in prepirom izbirali prostore. Ker sem mislil, da nas bo razrednik premestil, sem sedel kar nekam v sredo k oknu. Soba je bila velika in svetla. Kljub temu, da nas je bilo v razredu 76, smo imeli za klopmi še toliko prostora, da smo v odmorih lahko vsi' prisostvovali kot priče slučajnim dvobojem. Razred je bil že polnoštevilno zbran; videl sem pa skoraj same neznane obraze. Med vsemi je imel samo eden kratke hlače, ki so bile v gimnaziji znamenje gosposkega stanu. Sedel je mirno z obrazom človeka, ki je nekam zašel, kamor ne spada. Bilo mu je nerodno zaradi hlač.
Takrat so otroci tistim, ki so bili kratko oblečeni, radi nagajali, da imajo petelinčkove hlače. Zato je bila. vroča želja vsakega dečka, priti kmalu do dolgih hlač. Navadno so jih dobili v desetem letu ali pa pri odhodu iz ljudske šole v srednjo šolo. Samo gosposki so nosili kratke hlače še v prvi, tisti pa, ki so imeli posebno sitne matere, pa še celo v drugi.
Naš kratkohlačnik je bil sin profesorja Kermavnerja. Njegova starejša brata sta hodila v a, on je pa kot navdušen Slovenec hotel na vsak način v slovenski oddelek med »kmete«. Tisti teden po pričetku šole je imel gotovo doma z materjo hud boj, v katerem je slavno zmagal. Osmi dan je že prišel v šolo z dolgimi hlačami.
Najbolj smo bili radovedni, kakšne profesorje bomo dobili. Nekaj repe-tentov je stalo pri vratih in čakalo. Naenkrat se vsujejo v sobo in zaloputnejo za seboj vrata.
»Fantje, Šega bo razrednik. 2e gre.«
In takoj nato je prišel z dolgimi, mogočnimi koraki. Šum je ponehal, kakor bi trenil. Spoznali smo, da smo prišli v krepke roke.
Šega je bil še mlad suplent, velike močne postave in nekoliko gizdav. Imel je skrbno počesane lase in brke iste barve. Ker sc ni nikdar prijel ne za lase ne za brke, smo ga obsodili, da vse skupaj, kar je tako negoval, ni njegova last. Zdi se mi, da smo mu v tem delali krivico. Kar se pa tiče črne barve, je bila najbržc res umetna, ker je še čez dvajset let ostala nespremenjena.
Radi ga .nismo imeli, pač	pa smo sc ga bali.	Pozneje pa,	ko smo ga
izgubili, smo mu bili hvaležni, da nas je trdo držal.	Naučili smo	se	pri njem
res veliko, zlasti latinskih in grških besed. V prvi smo ga imeli za latinščino, nemščino in slovenščino, v tretji in četrti pa za oba klasična jezika.
Besede je vedno spraševal	z nekim posebnim	veseljem. Ako	nisi znal
prve, je še potrpel; druge pa že	ni prenesel. Komaj	si se zavedel,	si	že sedel,
seveda za šestico bogatejši. Moj sosed jih je dobil v dveh tednih šest. Dokler jih je imel samo za »en groš«, se še ni posebno vznemirjal; ko je pa dobil šesto, je bridko zastokal: »Že spet!«
Koliko sem jih jaz dobil, ne vem, kako sem se pa nekoč rešil poraza, se še dobro spominjam. Takrat bi me bila skoraj pokopala beseda »lacrima«.
Bolezen v tretjem razredu mi je pustila precejšnje nasledke na živcih. Pa takrat že nisem tega vedel, ker so živci moderna iznajdba. Večkrat so se mi tresle roke in noge, zlasti če sem bil razburjen. Ker sem bil pa skoraj vedno razburjen, kadar sem bil v šoli vprašan, so se mi ob taki priliki vselej roke tresle. Prizadeval sem si, posebno zaradi sošolcev, da bi sc premagal, pa sem s tem le dosegel, da sem se še bolj tresel. Godilo se mi je pač podobno kakor človeku, ki rad zardi.
Profesorji se za to moje tresenje niso zmenili. Morda so si ga razlagali
kot posledico bojazni. Šele v šesti me je profesor Repušnik vprašal, če sem »nervozen«. Ker sem smatral to za napako, sem jo kar utajil.
Dandanes seveda ravnajo ljudje prav obratno. Koliko nerednosti in nerodnosti se pač opravičuje z nervoznostjo! Ako sem se kdaj kaki ljubeči mamici pritožil čez njeno hčerko, sem takoj slišal: »Oh, gospod profesor, pa res ni poredna. Samo nervozna je tako.«
Jaz sem pa v svoji neumnosti hotel biti rajši strahopeten, kakor nervozen.
V	takem razburjenju se mi je potem tudi večkrat jezik zatikal, posebno, če sem se bal, da ne bom mogel kake besede izgovoriti. In prav to se mi je zgodilo pri »laerimi«.
»Solza?« me je vprašal Šega. »No, ali bo kaj?«
»La ... la ... la ...,« ječal sem ves v strahu, kdaj bom slišal trdo besedo »sedite!«
»Lalala, saj niste pri petju,« se je zasmejal profesor in ves razred je bušil v smeh. Meni je bilo pa hudo, da bi se bil najrajši razjokal, če bi me ne bilo sram. Pretila mi je šestica in za njo še druge. Kar videl sem jih pred seboj v dolgi vrsti, na koncu pa je stal ubogi bledi čevljarček z nesnažnim otrokom v naročju ...
To me je spravilo skoraj v obup. Poskusim še enkrat in šlo je.
»Lacrima«.
Nato sem povedal še nekaj besed in prevedel nekoliko stavkov. Šlo je vse gladko, brez napake, samo pri »laerimi« sem vselej obtičal in plašno pogledal na kateder.
Šega je pa sedaj že vedel, pri čem je.
»No, saj znate,« je rekel blagohotno. »Le počasi govorite in bati se ne smete, pa pojde.«
Iz prve in druge mi je ostala, kar se tiče mojega razmerja do Šege, samo ta nesrečna »lacrima« v spominu. Splošno sem imel pri njem vedno povoljne rede; za odlične se pa itak nisem potegoval, ker sem bil vedno z malim zadovoljen.
Iz tretje in četrte, ko je imel tudi grščino, se pa že bolje spominjam, kako so včasih letele strele po razredu. Pri latinščini nas ni posebno zmerjal; kvečjemu če je padla kaka »lenoba« ali priletel kak »osel«. Toliko huje je pa vršalo pri grščini, pri kateri je bil učni jezik nemški. Zdi se mi, da so mu šle nemške psovke bolj od srca, kakor slovenske.
Poklical nas je celo vrsto pred klopi, da smo stali od okna do vrat. Nato je pa začel spraševati besede. Če nisem znal dveh ali treh, sem bil že zapečaten.
»Faules Tuch, marsch hinein!«2
Ta psovka se mi je zdela zelo nespametna. Ako sem jo prevedel v »gnilo sukno«, nisem vedel z njo kaj početi. Mi smo se včasih zavodo krepko zmerjali, tako nesmiselnih izrazov pa nismo nikdar rabili.
Tudi priimka »Schafskopf« nisem izprva razumel. Ko mi je prvič tako rekel, sem mislil,	da me je pohvalil. »Ovčja glava«, to sc mi je	zdelo nekaj
čisto dobrega in	lepega. Saj smo	sc učili v živalstvu, da je ovca	krotka in
koristna žival, glava pa je itak najplemenitejši del telesa.
Ko sem pozneje pri neki priliki ovco natančneje opazoval, sem prišel do spoznanja, da	»Schafskopf« ni	ravno »epiteton ornans«."
Najrajši pa	je Šegac, kakor	smo mu splošno rekli, zmerjal	v	potencah.
’ »Gnilo sukno, noter!« a Časten naslov.
Kolikokrat sem pač slišal, da sem »Quadratesel« ali »Kubikochs«, nikdar pa, da bi bil »Kubikesel« ali »Quadratochs«. Dobavljal nam je torej osle po kvadraturi, vole pa po kubaturi. Kadar je pa njegova ogorčenost prišla do viška, nam je zabrusil v obraz nosoroga, tega pa na stoto potenco. (Je vsaj kaj izdalo.)
»Rhinoceros zur hunderten Potcnz,« je zakričal na ves glas in se potem vselej globoko oddahnil. Gotovo se je moral zelo truditi, da je tako zver spravil iz sebe.
Toda teh »laskavih« priimkov nismo Šegi prav nič v zlo šteli, ker smo vedeli, da so le nekaki strelovodi, ki so vsrkavali vase njegovo jezo. Pač pa smo mu hudo zamerili neko drugo zadevo.
Ako se prav spominjam, smo bili v četrti, ko sc jc Šega oženil. Po poroki je šel za osem dni na ženitovanjsko potovanje menda v Tacen pod Šmarno goro. Tisti teden smo se tako dobro imeli, da bi mu bili privoščili cel mesec in še več dopusta za medene tedne.
Našemu razredniku jc pa skoraj gotovo postalo dolgčas po njegovi četrti c in primahal jo jc v šolo že sedmi dan, to jc v soboto. Mi smo se pa že veselili, da pojdemo ob enajstih domov, ker smo imeli zadnjo uro grščino. Bali se pa nismo nič, čeprav nismo bili pripravljeni. Trije so mu pred uro častitali, in tako smo bili uverjeni, da »novoporočcnec« ne bo spraševal.
Lahko si mislite, kakšna ogorčenost jc zavladala v razredu, ko je Šega vzel katalog v roke in začel v zahvalo za častitke spraševati, kakor da je bil žc prejšnji dan v šoli, nc pa v Tacnu na ženitovanjskem potovanju. Trinajstkrat je zaklical »dritte« in trinajst fantov jc šlo v klop s temnimi obrazi in z gnevom v srcu.
Tega žalostnega dogodka bi si morda nc bil tako dobro zapomnil, čc bi jih bilo samo dvanajst. Ker jih jc bilo pa prav trinajst,	mi je ostal dobro v
spominu. Trinajsti sem bil namreč —	jaz.
Sploh jc bil profesor Šega kakor črnosiv oblak, ki grozi s točo, pa sc naposled polagoma razblini, ne da bi bil kako škodo napravil.
Celo leto nam jc žugal (Šega, ne	oblak): »Wart’s Leute,	ich vverdc	euch
petschieren,«* koncem leta je pa rad	prizanesel, da jc	fant	le dobro	voljo
pokazal in vsaj nekaj znal.
Ko sem potem v peti dobil namesto njega Kermavnerja, nisem Šege samo spoštljivo pozdravljal, marveč tudi hvaležno ...
(Dalje.)
' »Čakajte ljudje, jaz vas bom pritisnil!«
Volkun Belopoljski I Jesenska slika
Tiho teče ob gozdiču reka, v medlih žarkih se iskri gladina in drevo zrcali in človeka, ki ob njej samotna vodi ga stopinja.
Tiho rdeče listje trepetaje pada v vodo, ko zamaje dih jesenski žalostne vrhove in vzbudi v njih tajnostno šumenje:
»Kratko, kratko jc življenje...«
Človek sklonjen misli na grobove.
Dr. Fr. Jaklič / Vince te ipsum!
I.	Kaj je človek? Kakšno bitje je?
Na to vprašanje odgovor pač ni težak: človek je telesno-umsko bitje. Ako pa hočeš pogledati globlje, se odpro pred teboj zagonetne globine in skoraj je ni večje uganke, kot je človek. Raznolike in občudovanja vredne lastnosti in zmožnosti so v nas in z njimi moremo izvrševati čudovita dela. Hkratu pa vidimo in v sebi neprestano doživljamo nasprotje med svojimi zmožnostmi in težnjami, ki druga drugo ovirajo in devajo v sužnost. Bedno in nesrečno bitje lahko postane človek zavoljo te neprestane in trdovratne borbe v lastni notranjosti.
2e bežen pogled vase nas uveri o tej trditvi.
Kje je kaj tako lepega in vzvišenega, kot je človekov u m? Um nas dviga nad čas in nad prostor v kraljestvo resnice, nadtvarnosti in večnosti. Z umom prodira znanstvenik v najgloblje tajnosti narave in njenih zakonov in spoznava bistva in odnose. Um je kakor žarka luč, kateri se trajno ne more nič ustavljati. — Čudno pa, kako se da ta odlična zmožnost človekova ponižati, usužnjiti in zlorabljati. Glej ga, propalico, kako vztrajno in naporno razmišlja, kako bi izpeljal svoje črne naklepe na tujo in tudi na lastno škodo! Največji zločinci so mnogokrat dolgo časa razglabljali s svojim umom, kako bi dosegli svoje pogubne namere.
Ali poglejmo na človeško voljo! Svobodna je naša volja, torej je kraljevska zmožnost, ki se ne da nobeni velesili premagati in prisiliti k čemu, česar sama noče. Tesna ječa in težki okovi pač lahko vklepajo in vklonijo telo, volji pa ne morejo vzeti njene svobode. — Kako šibka in slabotna pa lahko postane naša volja! Majhna priložnost, bežna skušnjava, mala neprevidnost, nebrzdan pogled: pa vsa moč volje preneha in človek postane kot Samson, premagan in sramotno ponižan od Filistejcev. Danes napravi človek trden sklep, jutri mu je pa že nezvest. — In še več, volja ni le šibka, ampak sc lahko tako izprevrže in izmaliči, da sc peha in žene za zlim. Strasti lahko vprežejo našo svobodno voljo v svoj sramotni voz in vlekla ga bo z neverjetno zilavostjo in silo.
Podobno je z našim telesom. Lepo in zares mojstrsko je to delo Modrosti in Lepote in v človeškem telesu so sile, ki so zgradile orjaške piramide ob molčeči Sahari in novodobne nebotičnike sredi vrveža velemest. — Toda kaj je hkratu bolj šibko in nebogljeno, kot je človeško telo? Pomislimo na otroško dobo, na bolehnosti in bolezni, na starost in na neznatne vzroke, ki prikličejo smrt! — In prav to telo zna postati brezobziren upornik, ki se protivi duši in hoče izsiliti poniževalno pokorščino od nje; duša ni nikoli varna in dovolj oprezna pred njim.
2c od pradavnine je to nesoglasje v naši notranjosti sililo mislečega človeka k razglabljanju in v raznih Časih so iskali različnih razlag. Nekateri so trdili, da ima človek dve duši, ki se medsebojno napadata in ovirata; drugi so zopet menili, da človeka držita v oblasti dve višji zunanji sili, dobra in zla, in ga izrabljata vsaka zase; bramanci pa pravijo, da je človek že vsaj enkrat poprej živel in v tem življenju 'nosi posledice svojih prejšnjih dobrih ali pa slabih dejanj.
Šele božje razodetje nam daje odgovor o notranjem nesoglasju v človeku: zaradi prazadolženja prvih staršev je prižel v človeško naravo nered; prej je bilo telo podložno duši, nižje teženje pokorno višjemu, po prvem
padcu pa telo poželi zoper	duha	in	zoper teženje	ple-
menitejše strani v duši se oholo dviga živalsko poželenje.
II.	Kakšno dolžnost ima torej človek?
2e iz prejšnjih odstavkov je jasno, da n. pr. ni pravilna zahteva Rous-seau-a (Rusoja) in njegovih somišljenikov, češ da je človek v svoji naravi vsestransko dober in ga je treba le pustiti, da sc njegove zmožnosti in njegova nagnjenja nemoteno razvijajo; naloga	vzgoje	in	samovzgoje bodi torej	samo
to, da odstranjuje zunanje moteče in	kvarne	vplive na dovzetno dušo.
Ni tako. Lastna žalostna skušnja in pogled na sodobni svet in na človeško preteklost nam govori o neredu in sporu v človekovi naravi. Zato je pa naloga vsakogar, da pomaga	svojim	dobrim težnjam do
zmage nad slabimi in pogubnimi teženji in hotenji. Torej se mora človek brzdati in premagovati.
Zato je najprej potrebno s a m o s p o z n a n j e , v katerem sc zavemo svojih slabih in nevarnih strani; potem se pa lotiti težkega in napornega boja zoper nje, kajti potrebno se je zavedati tudi tega, da za samo-obvladanje ni zadosti en sam trden in možat sklep, marveč mora temu sklepu slediti vztrajna in neprestana vaja (askeza) v urejanju lastne osebnosti. »Kdor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe!« nam govori Učenik. 2e v poganstvu so nekateri spoznali neizbežno potrebnost neprestane samoodpovedi.
Iz tega se pa tudi že vidi neresničnost in 1 a ž n j i v o s t očitka, češ, da j c s a m o p r c m a g o v a n j c , askeza, sovražna človeški naravi. Prav narobe je res: s a m o o d p o v c d hoče samo zavirati in odstranjevati to, kar je v človeški naravi slabega in kvarnega, ter urejati to, kar je v njej neurejenega. Samopremagovanje je torej nekaj edino pametnega in smotrenega, nekaj neizogibno potrebnega.
Ali je viničar sovražnik trte in njenih plemenitih sadov, ko ji obrezuje nepotrebne in kvarne poganjke in jo priveze h kolu, da lepo in pravilno raste? Ali hoče plevica škoditi njivi in njenim pridelkom, če trebi plevel? Ali ni brusilec diamantu samo koristil, ko mu jc z napornim piljenjem in brušenjem dal lepo, pravilno obliko in žlahten blesk?
Samozatajevanje odstranjuje le nered in nepravilnosti, ki so v naši naravi že zaradi grešne odločitve naših praroditcljev in so sc potem še te nepravilnosti po zlih dejanjih naših bližnjih in d a 1 j n j i h prednikov še stopnjevale in povečale. Vsakdo namreč podeduje po svojih starših, dedih in pradedih telesna in dušna svojstva, dispozicije, ki so dobre ali zle, in ga nagibajo ali k lepim ali pa h grdim dejanjem.
Prav tako so naša prejšnja dobra ali slaba dejanja pustila v nas dobre ali slabe dispozicije.
Oni poznavalec človeške narave je torej imel prav, ki jc dejal; »Samo toliko boš napredoval, kolikor si boš delal silo.« Vsaka protivna trditev je le beg pred resnico, ki res da ni sladka in prijetna, toda je v njeni trpki grenkobi zdravilna moč. Saj zopet lepo pravi Učenik: »Vzemite nase moj jarem in našli boste mir svojim duša m ;« tisti srčni mir, po katerem hrepeni vsako človeško srce. Ta mir je torej šele kupnina za mnoge borbe in zmage nad temnimi in grozečimi stranmi naše zagonetne notranjosti. Kako prevažna je ta resnica in koliko bi nam mnogi in mnogi mogli povedati o njej! Šele po mnogih zmotah in zablodah so jo spoznali.
K a j j e t or e j tudi tvoja naloga, mladi' prijatelj?
To, da opazuješ in proučuješ samega sebe, svoje padce in svoje napredovanje v dobrem, potem pa tudi vzroke temu napredku in tem duhovnim porazom. Zavedi se, kaj ti je še posebno nevarno!
Potem pa pojdi kot silen junak na boj zoper zlo, ki je v tebi! Tako šele boš zmožen in vreden, da boš šel v borbo tudi zoper zlo, ki je zunaj tebe.
Obvladaj se, vince te ipsum!
Anton Sovre / Pismo o Slovenski čitanki in slovnici za prvi razred srednjih in sorodnih šol.
Spoštovani gospod urednik! Obljuba dolg dela, to je res, vendar bi se jaz v svojem primeru skoraj da rajši potuhnil in ostal dolžin, ko pa izpolnil, kar sem lahkomiselno obljubil. Lahkomiselno, da, kajti mislil sem, da mi bo 1 a h k 6 premuzniti se med Skilo in Karibdo — Skila ste V;i>, Karibda moji trije sovprežniki — ter napisdti nekaj, ob čemer bi bil volk sit in kozli celi (volk ste Vi itd.), sedaj pa vidim, da sem se krvavo urezal. Zvijam se in zvijam, od vsakega lasu mi visi kaplja potu, da bi se moral smiliti še tako »okrotnemu« srcu. Saj govoriti o smernicah in načelih, ki smo se jih držali pri sestavljanju knjige, bi mi menda še ne bilo pretežko, ker smo jih dodobra presejali, preden smo se lotili dela: hudo je le, da Vaša radovednost želi, naj Vam izdam tudi kaj nadrobnega iz naše delavnice, kaj takega, po čemer bi bil6 moči soditi o kakih posebnih lastnostih, čudi, sitnostih in drugih značilnostih poedinih sodelavcev, mene seveda ne izvzemši. To je tisto, vidite, česar sc bojim. Sokratu so dali strupa piti, ker je govoril resnico, nekomu drugemu so razbili iz istega razloga gosli na glavi. Kaj in kje bi meni, če bi vse povedal, ne vem, goto.vo je le, da bi treskalo. O pač, vem, kako bi bil6, ko bi prvo nedeljo popoldne po objavi svojega liud6bnega pisanja ves zasopel odpiral vrata v sobo gospoda Jakoba, pri katerem se shajamo k delu: muhasti Tonček, svojega imena Prvi, bi prežal z naperjenim dežnikom ob podboju, trdn6 odločen, da mi prepahne sigajoči meh, ko ga pomolim predenj. Poleg njega, nekoliko bolj zadaj, bi stal gospod Jakob z najtežjim foliantom svoje tisočglave knjižnice, da bi ga sprožil name, ako bi sc Tončku ne posrečilo, zrušiti me ob prvem naskoku. Gospod Mirko jc dostopen sicer nežnejšim čuvstvom, odkar ima sina, vendar bi tudi on ne poznal usmiljenja: jezno bi se mu bliskali naočniki in hitro bi umeknil iz mojega sežaja »škrnicclj«, v kakršnem prinaša potvic, piškotov, španskih vetr6v in podobnih poslastic, sam6 da bi jim jaz ne mogel blizu. To bi bil6, da po pravici povem, zame najhujša kazen, kajti njegova prva in vsekakor boljša polovica umeje take oblizke pripraviti t61ikanj okusno, da jih sama sveta Marta v Betaniji ni pekla otorej. Zategadelj si bom v naslednjem še premislil in o drugem delu svoje obljube bržda previdno molčal ter tvegal rajši zamero pri Vas, gospod urednik, ki z Vami ne pridem tolikokrat v tako tesne stike kakor s svojimi sosestavljavci.
Misel, da bi bil6 prav in potrebno, začeti s sestavljanjem novih učnih knjig za slovenščino, se je porodila v glavah mojih treh tovarišev, samih absolventov ljubljanske slavistične šole, in bil je pač le slučaj ka-li, da so natekmli ravno mene za četrto kolo pri vozu. Bodi to, kakor že hoti, tudi četrto kolo se je izkazalo za potrebno, ker je z ostalimi vred čutilo neogibno nujnost, da bodi materin jezik v šoli osrednji predmet, ki združuj ves pouk okoli sebe in mu dajaj vsevdilj srkati iz svojega živega studenca. Njegova naloga potakem ni samo v tem, da posreduj pridobivanje snovnega jezikovnega znanja, temveč še prav posebno v tem, da goji v učencih osebnostno rast in jim širi obzorje razen v umski tudi v nravni in estetski smeri. Dose-gamal je manjkalo pouku slovenščine v nižjih razredih prave, vsaj okvirne enotnosti v učnem postopanju, najsi bo že pri obravnavanju slovniške snovi, najsi bo pri obdelovanju čtiva in pri pismenih vajah. Posledica je bila, da je bil uspeh neenak in pomanjkljiv in da pogosto ni stal v pravem razmerju do truda. Težave v poučevanju na podlagi dosedanjih knjig pa so se pojavile zlasti po uvedbi novega učnega načrta, ki postavlja i v splošnem i v nadrobnem tolikšne zahteve, da jim je mogoče v vsem obsegu ugoditi le z novim, posebej v ta namen prirejenim orodjem.
Ker zahteva učni načrt v svojih splošnih načelih, da se navajaj učenec k spoznavanju važnih kulturnih pojavov svojega naroda in njihove zveze z drugimi, predvsem slovanskimi narodi, pri čemer se polagaj posebna važnost na vzgojo v smislu nacionalne zavesti in človeškega oplemenitovanja značaja, smo pri izbiri snovi čuječe pazili na to, da ni prišlo v knjigo nič takega, kar bi utegnilo ovirati ljubezen do naroda, domovine, narave in nravnega življenja, ampak le tako, ob čemer je moči to ljubezen še podžigati in razplamtevati. Ne glede na to, da so po vsej knjigi raztresena berila' rodoljubnega in etičnega značaja, obsega čitanka še posebno, obširno domovinsko skupino, ki naj vzbuja dijaku že v prvem razredu ljubezen do rodne grude, do naroda, do Koroške in Primorske, do velikih mož (Slomšek, Sava, Stross-mayer) in do naše preteklosti. Za pospeševanje človečansko plemenitega čuv-stvovanja dijakovega smo namenili zlasti berila v materinski in socialni skupini, ki naj bi pomagali graditi dvoje najglobljih temeljev nravnostnega življenja, to je, ljubezen do matere in sočutje s sočlovekom. V skupini za božič in veliko noč'opozarja knjiga na nravni prerod i/. religioznih osnov, skupina o življenju pa ponazarja nekatere prav škodljive napake in razvade, n. pr. popivanje, laž in lenobo, ki naj se jim dijak že kar odkraja ogiblje, ter skuša zbujati zanimanje za važne življenske in kulturne pojave, kakor so delo za mir, svoboda, sloga, ljubezen do knjige in drugo podobno. Lc-tu je nakazana tudi snov za razne šolske proslave, narodne praznike, opombo velikih in za domovino zaslužnih mož ter za treznostne, mirovne in materinske dneve, s katerimi skuša šola vzgojno vplivati.
Novo v knjigi je to, da smo prideli za olajšavo oziroma za usmeritev pri obdelovanju čtiva pod večino beril besedno in miselno razlago, ponekod tudi razčlembo. V zvezi s čtivom smo označili v kratkih opredelitvah slovstveno vrsto basni, legende in narodne pesmi. Besedna razlaga ima namen, bogatiti in poglabljati dijačku jezikovni zaklad, miselno tolmačenje pa osvetljuj s primernimi vprašanji vsebinsko pojmovanje beril. Dodali smo mnogim sestavkom tudi po eno ali več vaj, pri čemer smo imeli v mislih zlasti prebujanje domišljije, ki se razvijaj ob obnavljanju, predelavanju in razširjevanju prebranih sestavkov. Na ta način smo nabrali za šolske in domače pismene vaje kakih osemdeset naslovov, navodil, migljajev itd. Pri poedinih odlomkih opozarja knjiga tudi na primerna dela, ki naj jih bere dijaK v celoti.
Da bi omogočili lahko, jasno in izrazito čitanje z enotnim knjižnim naglasom, smo opremili manj znane in pa take besede, ki se najčešče napak izgovarjajo, z naglasnimi znamenji, in sicer z ostrivcem, s krativcem ali s strešico. Poudariti moram izrečno, da ti znaki ne označujejo povsod samo mesta poudarku, ampak da jim je pogosto glavni namen prikazati kvaliteto poudarjenih samoglasnikov: saj se ravno z zanemarjanjem kvalitete slovenski izgovor najhuje kazi. Učenec mora brezpogojno ločiti med vokalno kvaliteto v »kot« in »kot«, »konj« in »k6nj«, »svet« in »svet« itd. Nad našimi pogostimi in tuintam baje »čudnimi« poudarki, se, kakor je slišati, nekateri spotikajo. Gorenjcu je preveč dolenjskega naglasa, Dolenjcu gorenjskega, Štajercu pa obojega. Zabavno pri tem je, da marsikomu marsikak naglas ni všeč, ker ga smatra za dolenjskega, dasi je v resnici gorenjski, drugi spet odklanja katerega, češ, da je gorenjski, pa je v resnici dolenjski. Le-tu ne morem reči drugega, ko da smo se opirali pri določevanju na znanstvene izsledke slovenistične vede, ob tem pa nikakor ne trdim, da se ni vtihotapila nikjer nikakšna netočnost, nedoslednost ali napaka. Kjer se je, jo bomo skušali prihodnjič jz-trebiti, v glavnem pa mislimo, da smo vklado za pravilno čitanje le položili
m upamo, da se bodo začeli sadovi v kratkem kazati. Pospeševalo bo našo namero zlasti to, da bo uvedel, kolikor mi je znano, ljubljanski radio za ljudske šole vaje v pravorečju in pravilnem čitanju. Takih vaj smo tudi mi prideli nekaj kot dodatek k svoji čitanki. Seveda bi bil6 tu nujno potrebno, da bi imeli zanje fonografske posnetke, ker je celo temu ali onemu učitelju kljub poznavanju teorije težk6 vselej pravo zadeti. Ob prvem zagonu smo mislili na to, da bi sploh vso čitanko opremili s pravorečnimi znaki. No, tako besedilo bi imelo podobo — če že ne s slanino naperjenega zajčjega hrbta, pa vsaj bohoričice v pokvarjeni izdaji. Zategadelj smo prvotno namero opustili.
Kar se dostaja obdelave slovniškega gradiva, smo pouk vsekakor olajšali s tem, da smo zbrali in priključili čitanki le s.nov, ki je določena po učnem načrtu in' za prvi razred neobhodno potrebna. Razporejena je sicer sistemat-
sko, vendar pa s tem ne mislimo določevati vrstnega reda, v katerem sc jemlji, ker se je treba vsekakor ozirati na koncentracijo s poukom srbohrvaščine, latinščine in francoščine. Slovniški primeri ne rabijo zgolj za osvetlitev danega pravila, ampak skušajo biti po induktivni metodi predvsem ponazorila in pripomočki', po katerih se dokoplji dijak sam z lastnim delom in preudarkom do zadevnih pravil. Vsa pravila so posneta po stavčni analizi, zato sledi takoj za pravorečnimi in pravopisnimi pravili poglavje o stavku in za njim šele oblikoslovje. Naša slovnica se naslanja na Breznikovo, in če so kje kake malenkostne razlike, smo jih uvedli v soglasju z g. dr. Breznikom. Njegovo delo, ki do komolca zahvalim Boga, da ga imamo, je po svoji znanstveni dognanosti in velikem bogastvu še marsikateremu učitelju trd oreh, prvošolcu torej na vsak način pretežko. Zategadelj smo s svojo obdelavo le Breznika precedili in mu pomogli tako do večje poljudnosti in lažjega razumevanja.
No, in če naj končno res tvegam, da me nasadi Tonček Prvi ob prvi nepriliki na simbol profesorske razmišljcnosti, naj samo narahlo in z največjo meni možno obzirnostjo namignem, kako je bil6 včasih v naši delavnici. Doma smo s štirih strani sveta, eden z Gorenjskega, drugi iz Ljubljane ka-li, tretji iz Primorja, četrti ne vem kako bi dejal, ali z južnovzhodnega Štajerskega ali z Dolenjskega, različni po besedi in navadah, različni zlasti po zunanjem obsegu. Gospod Jakob, grča gorenjska, kakor jo je Bog dal, sicer ni trde glave, le glav6 ima včasih trdo. Kakšen je Tonče Prvi, sem že povedal. Gospodu Mirku daj dlako dvakrat precepljeno, pa ti bo precepljeno še trikrat preklal.
V	cepidlaštvu sc Tonče Drugi z njim včasih uspešno kosa, poleg tega pa ima ta še to posebnost, da je podoben loncu, ki prekipi, preden ga še dobro pristaviš. Da sodelovanje takih raznorodnih elementov ni prikazovalo zmerom prizora krotke idiličnosti, si je kaj lahk6 misliti. Bili' so burni časi, bili dra-matski nastopi, tako neposredno razgibani in realistično podani, da bi bil vsak, kdor bi nas bil vidci ali slišal, v prvem trenotku okamcnM, v drugem pa telefoniral po zelenega Henrika. Včasih je kazalo že kar na tragično, zlasti tedaj, ko je gospod Jakob zaradi enega samega gorenjskega naglasa, ki smo mu ga drugi izpodbijali, popadel rokopis, odprl okno in slovesno zagr6zil, da bo pometal, če mu ne damo prav, na cesto najprej papirje, za njimi pa nas. Ali vselej smo.se kmalu zb6gali, če ne drugače, pa tako, da smo sc dali gospodu Jakobu podkupiti s steklenico štajerskega silvanca. Da končam resno: pretresali smo vsa vprašanja, ki so se sproti ponujala, nadrobno in temeljito in nismo sprejeli nobene stvari prej, preden sc nismo do kraja zložili. Vsak poedini je vtisnil v delo nekaj od svoje bitnosti, vse pa se je zlilo in zvarilo v eno in tak6 je vse. kar je na knjigi dobrega in slabega, skupna last vseh. In kakor smo si bili' v marsičem marsikrat navzkriž, tako smo si bili v eni reči zmerom edini: v ljubezni do predmeta in v stremljenju, da podamo mladini to in tak6, kar in kakor smo označili v spremnem pismu, ki smo ga natisnili v čitanki.	v.
Volkun Belopoljski I Večerna.
Ko zaide solncc zlato in večerna zarja Se ostane, ptičev gledam beJ.no jato, ki se nese na ožarjeni zapad.
Gledam ... V duSi sc mi nekaj zgane — v svet, ki sanjam ga, bi rad ...
I. Dolenec/Med Slovaki.
3. Pri Andreju Hlinki.
Če vzameš zemljevid in zasleduješ naso pot iz Nitre proti severu in potem ob reki Vagu, najdeš v bližini vznožja Tater mesto Ruzomberok. Tu smo doživeli nekaj, kar je bilo vsaj zame naj-zanimivejsi dogodek na vsem potovanju. Ko je obstal naš vlak, nas je pozdravil star gospod častitljive zunanjost'.— znani slovaški politik Andrej Hlinka, župnik in apostolski proto-notar v Ružomberku. Radovedni smo se vsi ozrli na moža, o katerem smo že toliko brali v časopisju; saj je Hlinka tako rekoč vladar političnega življenja na Slovaškem, v njegovem taboru je ogromna večina dežele. Videli smo pred seboj 67 letnega, a še čvrstega moža, ki ga najtočneje označim z besedo: oče. Okoliščine, v katerih se mi je prvič pokazal, so mi to misel še bolj utrdile. Monsignor Hlinka namreč ni prišel na postajo pozdravljat s praznimi besedami, ne: stal je pred nami z darovi, ki nam jih je prinesel. Med homerskim smehom smo vlekli v voz veliko posodo z vinom, ki je tičala v visokem lesenem obodu; vse skupaj nas je spominjalo na stare kmečke pinjc. Sladke vsebine je bilo pa v tej pinji toliko, da smo je bili v večji ali manjši meri deležni vsi (okroglo sedemdeset) kongre-sisti, ki smo sc vozili v Levočo; strokovnjaki so cenili vsebino na 24 litrov. Pa gospod Hlinka tudi na prigrizek ni pozabil: v velikem zavoju so bile štiri štruce kruha, po obsegu tolike, da bi zadoščale za kompanijo vojakov. Da bi pa kruh bolje teknil, je prinesel naš gostitelj še lep zavoj gnjati in zalogo domačega sira. Tako more pozdraviti samo oče svoje otroke! Hlinka si je pač mislil: »Fantje bodo laČni in žejni, ker traja vožnja od Nitre do Levoče šest ur, torej nasiti lačne, napoji žejne!« In še nečesa ljubeznivi mož ni pozabil: ogromnega šopka rdečih nageljnov! Kar sem bral o Hlinki, je bilo deloma ugodno za njegovo politiko — on sc posebno trudi za avtonomijo Slovaške — deloma gra-jalno. To je pač usoda vsakega vodilnega politika, da ga ena stran kuje v zvezde, nasprotna pa pošilja k vragu. Toda vsa moja papirnata veda o njem, nabrana po raznem časopisju, sc jc na mah umaknila zmagoviti premoči neposrednega vtiska. Ko sem videl, kako sc jc slovaška inteligenca gnetla okoli njega,	kako	sc jc	z	vsakim	prisrčno	pozdravil, kako je njegov obraz žarel od
sreČc,	da	nas	jc razveselil	s	svojo	iznajdljivostjo, in ko je pri tem moj razum
šc spreletela misel, koliko je mož žrtvoval svojega denarja, da nas jc mogel tako presenetiti, mi jc bilo eno jasno: ni čudno, da so si Slovaki izbrali za svojega vodjo prav tega moža! Za narodnega vodjo jc pač najsposobnejši tisti,
ki je najbolj nesebičen. Seveda mora imeti tudi druge darove duha in srca v obilni meri, a da ne krene na stranpota, pred tem ga najuspešneje varuje zlata nesebičnost. Človek, ki tako rad razdaja svoje gmotno premoženje, razdaja gotovo tudi svoje duševne darove, ki jih ima. In po znani Cankarjevi besedi je »narod... kakor otrok: brez dolgega premišljevanja in brez omahovanja previdi bistro, občuti brž, kdo mu daje in kdo mu jemlje«.
Zwingt Gewalt die Menschengeister,
Menschenherzen zwingt die Gtite.1
Tudi naša srca si je Hlinka na mah osvojil.
Le	prekratko je trajalo	prvo srečanje s	Hlinko. Vlak je zapiskal, Hlinka
je	zapel	naprej: Hej Slovani	..kongresisti	so mu pritegnili in med petjem
in pozdravljanjem nam je izginil izpred oči . ..
V	vlaku je šla nato beseda o Hlinki.	Izvedel sem, da je bil dobričina
Hlinka,	ki mu sije z obraza	sama poštenost,	pod madžarsko vlado nad pol-
tretje leto zaprt, da je bil skoro tri leta suspendiran, da ni smel maševati in izvrševati nikakih duhovniških opravil, in da je bilo več ali manj radi privrženosti do njega 1. 1907. v njegovi rojstni vasi Černovi 14 oseb ustreljenih . .. Razloga torej dovolj, da sem začel povpraševati, kje bi dobil kak Hlinkov življenjepis, pisan kar mogoče nepristransko, da bi izvedel kaj več o izrednem možu in o njegovi še bolj izredni življenjski poti. Dobil sem v roke številko v Pragi izhajajočega Češkega bogoslovnega slovarja (Česky slovni bohovednv) s sedem strani obsegajočim člankom o Hlinki.
Hlinka sc je rodil 21. septembra 1864 v slovaški vasi Černovi blizu Ružomberka. Kot mlad duhovnik je povsod, kamor je prišel, delal za gospodarsko povzdigo in narodno probudo slovaškega ljudstva. Ustanavljal je — kakor pri nas Krek, na katerega nekoliko spominja — kulturna in gospodarska društva, prirejal predavanja in igre, trudil se na vseh poljih, da bi bil Slovak na svoji zemlji svoj gospod. Seveda se je moral udeleževati tudi političnega življenja in ustanovil je Slovakom samostojno slovaško ljudsko stranko, ki je bila Madžarom in madžaronom trn v peti. Postal je župnik v Ružomberku in vrgel s svojimi pristaši madžaronsko mestno upravo ter spravil na krmilo zavedne Slovake. Tedaj si je pa madžarska vlada pomagala na ta način, da je med volitvami 1. 1906. Hlinko kratko malo zaprla kot hujskača in upornika. Obtožili so ga, da je govoril na shodih takele in slične besede, ki jih navajamo po našem (češkem) viru: »Nač (= čemu) je vam mad’arska škola, mad’arsky jazyk a mad’arsky učitel? Proč {— zakaj) vam nedoručuji uPedmch pisem po slovensku? Chtčji \is mad’arisovat. Zustanme pri svčm jazyku slovenskem!« Obsodba se je glasila: dve leti zapora in 1500 kron globe. Obsodba je bila potrjena v vseh instancah in baš na svoj god, na praznik sv. Andreja, dne 30. novembra 1907 je odšel Hlinka v ječo v Segedinu (ob Tisi, nedaleč od naše Subotice), iz katere se je vrnil šele 22. febr. 1910. Med tem ko je bil namreč v ječi, so ga še enkrat sodili, in sicer radi nekih člankov, in so mu prisodili k onima dvema letoma še poldrugo leto ječe. Ni mi povsem jasno, kako da je prišel že po 21 mesecih iz ječe: ali je bil pomiloščen ali so mu všteli preiskovalni zapor, ki je menda trajal nad 5 mesecev — a tega tudi ne bom podrobneje raziskavah Uno leto ječe več ali manj — Hlinka se nad tem nič ne pritožuje, nikake zagrenjenosti ne opaziš na njem. Nezlomljen je prišel iz ječe, poln zaupanja v slovansko bodočnost. Bil sem pozneje še dvakrat v njegovi družbi
1 Cc premaga človeškega duha sila, premaga človcika srca dobrota. (Weber Drcizehn-linden.)
in sem mu nekoč omenil v razgovoru, koliko je trpel za svoj narod. Pa je • mož veselo, kar mladeniško odgovoril: »Nič nisem trpel! Imel sem v ječi tako lep čas in mir — za delo. Sveto pismo sem tam prevajal na slovaški jezik. Če bi ne bil zaprt, pa bi bržkone Slovaki tega prevoda ne imeli. Vse je bilo potrebno, kar se je zgodilo.« In če sedaj Hlinka misli na to, kako ni minulo niti deset let po njegovi ječi, da je večja sila zdrobila v prah njegove sodnike — kako naj bi mu srce ne prekipevalo od hvaležnosti do Boga, kako naj bi ne bil poln optimizma, poln zaupanja v zmago pravice? Ko mu je nekdo pripomnil, spominjajoč se vstajenja Slovakov 1. 1918: »Lepi časi so prišli za Slovane,« je dostavil Hlinka: »Pa še lepši bodo prišli!«
Hlinka pa ni trpel samo radi spopada z državno oblastjo. Hudo je morala zvestega duhovnika boleti tudi krivica, ki mu jo je bil delal njegov škof. Ta je ob času volitev 1. 1906. najprej Hlinko suspendiral kot župnika v Ružomberku, nato mu je pa 18. junija 1906 prepovedal maševati in izvrševati kakršnokoli duhovniško opravilo, in sicer — brez preiskave in procesa. Storil je to, kakor je sam priznal v teku procesa med njim in Hlinko v Rimu, po naročilu ministrstva v Budimpešti. Hlinka se je proti obema suspenzijama pritožil v Rim in je v obeli točkah — zmagal, dasi je boj trajal skoro tri leta. Hlinka je bil v neprijetnem položaju, da je to borbo moral voditi iz ječe. Zato je proces trajal tako dolgo. In v ječo mu je moral tudi njegov škof poslati dekret, s katerim se njegova suspenzija razveljavlja ... O velikonočnih praznikih 1. 1909. jc težko preizkušeni mož smel zopet darovati sv. daritev v kapelici segedinske jetnisnice.
In danes, pravi Hlinkov življenjepisec, bi bil po pravici moral postati Hlinka, ta veliki grešnik v očeh nekdanje državne in cerkvene oblasti, po prevratu minister s polno močjo za Slovaško in prvi slovaški škof kot naslednik škofov-tujcev. Kolo časa teče dandane; pač hitreje, nego je teklo včasih. Kaj bi bili rekli Hlinkovi sodniki, če bi jim bil kdo napovedal najbližjo bodočnost, ki jo bodo sami doživeli . . .
Ni pa trpel Hlinka sam, trpeli so tudi njegovi pristaši.
Jasno je, da je zlasti v letih 1906—1910 gledal ves češki in slovaški narod v Hlinki mučenika. Ko je pred nastopom svoje kazni v oktobru in novembru 1907 predaval po Češkem o kulturnih razmerah na Slovaškem, je bila njegova pot pravi slavnostni sprevod. V Pragi so dijaki po njegovem predavanju izpregli konje izpred voza, v katerem se je peljal Hlinka na stanovanje, in so ga sami vozili tja. Tudi po Slovaškem so sc vršile demonstracije za Hlinko. Položaj med Slovaki in Madžari je postal skrajno napet — in dne 27. oktobra 1. 1907. je počilo, počilo tako, da sc jc čulo po vsem svetu.
Blizu Ružombcrka je Čcrnova, rojstna vas Hlinkova. Če se voziš z vlakom, lepo vidiš blizu proge vas s cerkvico, zgrajeno 1. 1907. z milodari, ki jih jc bil nabral Hlinka. Ljudje so zahtevali, naj bi to cerkev blagoslovil Hlinka. Hlinka jc baš takrat (v jeseni 1907) predaval po Češkem, škof je poslal v Cernovo dekana Pazurika, naj blagoslovi cerkvico. Za blagoslovitev jc bil določen 27. oktober 1907. Dekan sc jc pripeljal v Černovo, politična oblast ie pa poslala tja 16 orožnikov, seveda pod poveljnikom Madžarom. Ljudje so poslali k dekanu in poveljniku orožništva svoje zastopnike z izjavo, da nočejo, da bi cerkev kdo drugi blagoslovil razen Hlinkc. Ker to ni nič izdalo, so sc postavili pred cerkev in vzklikali: »My vas ncchceme! My sme vas nevolali (volati = klicati)! Dajte nam Hlinku!« Prišlo jc do malega spopada, konji v dekanovi kočiji so se splašili. — Sedaj pa je orožništvo ustrelilo in na tleh je obležalo 9 mrtvih, umirajoči, 12 težko in 80 lahko ranjenih. Ljudje so se razpršili, nikdo si ni upal več prikazati sc na ccsti, zlasti ker jc orožništvu
prišlo »na pomoč« že 100 vojakov; šele ponoči so pobrali ranjene in mrliče, katerih število se je bilo med tem zvišalo na 14. Med mrtvimi so bili najbližji sorodniki HHnkovi. Oblast je nato obtožila 59 oseb jz Černove radi nasilja proti uradnim osebam; glavni obtoženec je bila — Hlinkova sestra, ki je bila obsojena kar na 3 leta ječe, »take čiste po mad’arsku«, dostavlja Hlin-kov biograf. Vsi obtoženci skupaj so bili obsojeni na 36 let 9 mesecev.
Tudi o tem smo govorili s Hlinko. Pa je Hlinka menil, da je tudi to moralo priti: »Takrat je šele svet izvedel, da smo Slovaki na svetu!« Res, takrat je ves svet izvedel, da je na Ogrskem tudi neki narod, ki se mu pravi Slovaki in ki sc mu godi, da Bog pomagaj. Na Slovaško je prišel znani angleški publicist Scotus Viator (R. W. Seton Watson) in je opisal v posebni knjigi krvoprelitje v Černovi in sledeče procese, kakor tudi proces proti Hlinki, čigar sliko nosi knjiga (»Racial problems in Hungary«, London 1908) na naslovni strani. Ta knjiga je bila precej močan žebelj, zabit v rakev bivše monarhije.
Naj bo dovolj o Hlinki! Morebiti je ta ali oni pričakoval, da se bom dotaknil tudi notranjih razmer v Češkoslovaški republiki in da bom govoril o vlogi, ki jo je imel v njej Hlinka po prevratu in jo ima še danes, ko je še vedno aktiven politik, poslanec, časnikar, organizator, duša svoje stranke. O vseh teh vprašanjih pa ne morem govoriti, ne samo radi tega, ker bi to spadalo v političen list in ne v dijaški, ampak tudi radi tega, ker nismo obiskali Hlinke kot politika določene smeri in se tudi nismo ž njim razgovarjali o sedanjih političnih razmerah v bratski državi, ampak prišli smo k njemu ob povratku s kongresa na njegovo iskreno povabilo kot k slovaškemu kulturnemu delavcu in kot k osebnosti, v kateri je tako rekoč poosebljeno vstajenje slovaško. Slovani z vseh vetrov smo prišli na Slovaško kot gostje, bratsko so nas sprejemali vsi brez razlike in naša samo po sebi umevna dolžnost je bila, da smo nastopali kot gostje, ki se ne vtikajo v domače razmere gostiteljeve.
Ko sem mislil na to, kaj je vse poskusil Hlinka v dobi slovaškega pro-bujanja, so mi zazveneli v spominu Zupančičev? verzi:
Vaša slava bo splahnela v solncu svobode kot sneg, moja tuga bo hitela s pesmijo iz veka v vek.
Da, tudi s pesmijo! Ne sicer s Hlinkovo, ker on sploh ne priznava svojega trpljenja, pač pa s tujo: dva češka dramatika sta vzela Hlinkove boje v letih 1906 in naslednjih za predmet svoji drami.* Bravci Mentorjevi, po večini ste še mladi, morebiti se ne boste srečali s Hlinko v življenju, ni pa izključeno, da ga boste kdaj videli kot junaka — na odru! Saj je bilo njegovo življenje res življenje junaka!
(Dalje.)
a Prvo dramo jc napisal Fr. Sokol-Tflma z naslovom: »Z pod jafnu« (Praha 1908, F. ŠimiSčck); Hlinka nastopa v njej kot glavna oseba. Prav tako nastopa ludi v drugi drami
o	slovaških razmerah, ki ji pa na osnovi mojega vira ne morem določiti točnega naslova. Knjiga pravi, da je to »divadelni lira o slovenskych /ipasech s postavou Hlinky v ,NaSem Slovensku', vydav. A. Reis, Praha 1908«.
J. Jalen / Pod stropom neba.
Zato pade sneg, da živad pokaže sled.
Med vojno je bilo in trda nam je predla za živež. Lovci, pa kar vsi od kraja, posrečenih strelov niso bili veseli samo iz lovskih nagibov, pač pa predvsem zato, da je bilo kaj k ognju pristaviti. Saj to ni prav, pa za takrat je moralo biti prav.
Jug je prinesel nov sneg in ga vsul ponoči za par prstov na debelo na starega. Z nadučiteljem Zaborštnikom sva stala pred šolo, gledala v mračno jutro in bila oba takih misli, da bi se za božične praznike kaj dobro prilegel kakšen zajček. Čas bi tudi imela stopiti na Senožeti in pogledati za dolgouhimi rjavci. Samo —. Vreme, vreme, vreme! Bo komaj kaj sledu.
V šoli so hrumeli ponavljalci. Nadučitelj se je naglo zaobrnil in stopil v razred: »No —«
Kakor bi odrezal, je utihnil hrup in šum, nadučitelj pa je vprašal:
»Ali je danes zajec vstal?«
Radoveden sem, kako bi v tem ali onem razredu kar vsem sapo zaprlo, če bi profesor nepričakovano zastavil to vprašanje. Še bolj pa sem radoveden, kakšne nesmiselnosti bi n a k 1 a t i 1 e tiste brihtne glave, ki hočejo znati na vsako vprašanje odgovoriti. To bi bilo zadreg, kaj ne?
Mladi Bohinjčki pa niso bili prav nič v zadregi. Takoj jih jc nekaj vedelo povedati, da jc zajec vstal, in da ne bo šel več sneg. Zajec namreč v južnem vremenu ne pride i/.pod grma, rajši vso hosto okrog sebe ogloda.
In kako so znali to utemeljiti:
Tomažinov jc na mostu čez Ribnico kar tri presledil, ki so sc šli k sto-govom past. In vsi trije so se tudi čez most vrnili. Za vodo pa da je stikala lisica.
»E, če ni bil kakšen pes,« ga je preizkusil učitelj.
»Brez skrbi bodite! Predobro ločim ravno sled lisice od zmedene pasje sledi. Še na šape sem pogledal. Proti Rudnici jc šla,« se jc odrezal fantin.
In kaj so vedeli našteti še drugih zajcev ponavljalci, Bohinjci. Boštjanov pa jc razložil, da skoči zajec z zadnjimi nogami pred prednji dve, zato je njegova sled podobna velikemu T, in zato teče vedno v tisto smer, kakor bi s spodnje črte v	teki skaikal na	zgornjo.
Orjakov je	trdil, da je v	Podjelje zašel	tudi	beli	zajec,	ker ima tako
široke šape in se tak6 malo udira v sneg.
Gašparjev pa je hotel imeti Za stranjo dva srnjaka. Presledil ju je, da sta prišla iz Jcrekarskc gmajne.
»Če ne bosta tista dva, ki sta se predvčerajšnjim iz Strmine premaknila. Skoki se še poznajo, parkcljce pa jc nocoj sneg zasul,« se jc oglasil Blažkov Joža,
V eni sami sapi so hoteli vse povedati: da je za Ribnico gams, za Poli-narjem kuna, da v Tomaževčevi smreki veverica zimsko spanje prespava in da sc jc v Izgarjih zgoraj v skalah uzimil jazbec.
Kar lepo jih je bilo poslušati.
Pa tega jih	ni naučila šola. Očetje in*strici in	bratje in še	izmed drugih
kdo	so jih naučili in sami so	znali natanko	in prav	gledati.	Ne siccr vsi,
dokaj pa.
Nikomur nočem kratiti časti. Res pa je, da bi nekateri kmečki šolarčki Peljali v šolo marsikaterega učenega in vsega spoštovanja vrednega profesorja, če bi bilo treba brati iz knjige, ki noč in dan leži odprta pod stropom neba.
Seveda učenih bukev pa Bohinjčki ne znajo tako brihtno brati, kakor v mestih šolana gospoda.
Tisti dan sva z nadučiteljem Zaborštnikom ustrelila vsak svojega zajca. Tretjega sva pa zapacala. Prav je bilo. Saj zajček tudi rad živi in midva nisva zašla v skušnjavo, da bi bila drug drugemu nevoščljiva. Ker takrat je prav zares trda predla za živež.
(Dalje.)
Drakos / Šolska naloga.
Profesor je stopil v razred. V roki je nesel kup rdečih zvezkov. »Naloga, naloga, — pišemo!« je zašumelo po razredu. Dva sta takoj skočila h katedru in vzela zvezke, da jih razdelita. Profesor je vzel kredo in napisal na tablo: Beseda o materi in materinski ljubezni. — Razmišljanje. Potem je sledilo dolgo navodilo, kaj in kako je treba pisati. Paragrafi. — »Vsaka naloga mora imeti uvod, jedro in konec,« je zaključil profesor svojo pridigo.
Dijaki so se pripravljali. Začeli so brskati po spominu in iskati fraze, ki so jih že neštetokrat slišali. Vse naloge so pisali mehanično. Mogoče je kdo izmed njih kdaj prisluhnil srcu in poskusil izraziti, kar je čutil. Toda to je bilo že davno. Rdeča številka pod nalogo ga je za vselej odvrnila od takih poskusov. Glavno je slovnica. Da pravilno postaviš vejico, da ne pišeš predolgih, pa tudi ne prekratkih stavkov, vsak stavek mora imeti povedek in osebek. Bog te obvaruj germanizmov! — To je bila edina.pot, po kateri si prišel do lepe, okrogle rdeče petice pod nalogo. In to je glavno, red!
Zamislil se je. Podprl si je glavo in zaprl oči, da bi priklical njen obraz. S težavo je privlekel iz spomina posamezne dogodke. Počasi so prihajali, vstajali so pred njim, svetli in jasni. Vse se je lomilo v njem. Gledal je prepade, njegovi grehi so se mu vrstili pred očmi, vedno globlje in globlje je segal njegov spomin. Privrelo mu je v dušo in io napolnilo z nečim neznanim.
In bruhal je na papir besede, brez uvoda, jedra in konca, ni pazil na slovnico, na povedek in osebek, ne na germanizme.
»Kaj si mi, mati?
Beseda ne bi nikdar povedala, bi le oskrunila čisto misel v srcu. Vem, da sem grešnik pred teboj, ki si tako visoko in tako nedosegljivo plemenita in dobra. Zavedam se, kaj si mi že dala, kaj si že pretrpela zame; vem, dobro vem, kako je bilo, čutim, tudi ti čutiš in to je dovolj. Krivično	in	nelepo	bi
bilo, če bi izdal ono, kar te dela pred	menoj mater. Ni treba besed, tudi	ti
nisi meni dajala z besedami; srce je govorilo; srce je čutilo! To nosim v duši. Ti veš, kaj pomeni to zame. — Ne, mati, ne morem vsega izraziti, preslab sem, tvoje srce je tako ogromno, tvoja	duša tako prostrana, jaz	pa	sem tako
majhen, — — — ne, mati, ne morem.	Preveč je vsega!
Mati, o moja mati!«
Mrzlično je metal besede na papir. V prsih ga je dušilo, v grlu ga je stiskalo.
Hotel je napisati nekaj tako lepega. Vrgel je zadnji vzklik, zaprl zvezek in se naslonil v klopi. Še dolgo so se mu svetile oči od notranjega razburjenja.
Prav nič se ni začudil, ko je čez teden dni /vedel, da je bila to njegova najsilabša naloga.
Dr. Z. Sušnik / Narodna propaganda v francoskem slovstvu.
Tako smo pokazali v splošnih potezah smeri, v katerih se je v načelu razvijala borba za narodovo ozdravljenje. Oglejmo si sedaj podrobneje, kako se je izvršil idejni preokret v praksi.
Odpor proti nemškemu duhu v znanosti itd. se je začel že koncem 80 ih let. Najprej in najbolj se opaža boj proti Kantovi filozofiji, ki se je zasidrala na Sorbonni in ki se je poučevala po 1. 1871. tudi v najvišjem razredu srednjih šol.
Na vidno mesto v vrsti teh spisov spada Paul Bourgetov »Le Disciple« iz 1. 1889, delo, ki sicer na prvi pogled nima dosti opraviti z našim predmetom, a se ga vseeno dotika prav pri korenini.
Bourget je v mladeniških letih doživel polom domovine še v šolskih klopeh. Kmalu mu je postalo jasno, da je za zopetni dvig Francije potrebna najprej moralna prenovitev naroda. Kot pred njim Alexander Dumas ml. (La Femme de Claude i. dr.) in za njim Henry Bordeaux (Les Roquevillard, La Maison etc.), ki hočeta ozdraviti rodbino, je postavil vse svoje pisateljevanje v službo te ideje: iz mladine, ki ni videla vojne, hoče vzgojiti boljši rod, kot je bil tedanji. V sodobni generaciji je, pravi, preveč brutalnih egoistov, ki jim je le za uživanje in napredovanje; drugi zopet so civilizirani barbari, nihilisti ali — kar je še bolj nevarno — elegantnoperverzni intelektualci, ki se — brez Boga, brez sočutja — pod pretvezo brezinteresne znanosti, v znamenju analiz in poskusov ne zmenijo za najbolj važna socijalna in moralna načela: ti korumpirajo mladino do dna njenega duha ter delajo iz nje cinike in igralce z idejami. Svoj izvor da ima ta miselnost v nekaterih germanskih filozofih, oz. pisateljih. Nasproti takšnemu literarnemu, od n. znanstvenemu zastrupljanju naj se mladina oklene ljubezni in volje, da koristi domovini in družbi, če hoče Francijo dvigniti.
Take misli razvija pisatelj v predgovoru na naslov francoske mladine, a sila pretresljiva drama sledeče zgodbe naj ji z umetniškimi in miselnimi sredstvi sugerira vero v pravilnost te trditve. Pokažejo naj sc nazorno pogubne posledice zgrešene modroslovne doktrine na konkretnem zgledu mladega učenjaka, ki skuša dosledno izvesti tak nauk v praksi. Sledeč poskusom analitične psihologije svojega učitelja Adricna Sixtea, zagreši domači učitelj Robert Grcslou dvojen zločin: v svrho psihološke analize ljubezni in volje etc. zapelje s hladno preračunanostjo komteso Charlotte de Jussat ter tako povzroči njeno smrt, zakaj plemenita hčerka visoke družine se potem v svoji boli sama zastrupi. Sum pade tudi nanj — ker je bil pristal na njen pogoj, da pojdeta skupno v smrt —, a ga sodišče oprosti; končno ga njen brat ustreli. Vendar pade nevidna krivda ne toliko na niegovo osebo, kolikor na teoretski pozitivizem filozofa in njegovega občudovalca.
Drugače pa smatra pisatelj sovraštvo do Nemcev kot najhujši predsodek nevednega patriotizma, kajti narod, ki je dal svetu toliko velikih mož, je vreden občudovanja. Ost je naperjena torej proti slabemu svetovnemu nazoru, iz katerega ne more priti odrešenje. Tudi v drugih delih, v katerih riše zmede pod tretjo republiko (L’ Etape, L’ £migr<5 i. dr.), dokazuje, da ni drugega
izhoda iz zablod pozitivizma nego povratek h krščanstvu. Ista misel je privedla v onem času več pisateljev do dejanske spreobrnitve, precej drugih pa do upoštevanja Cerkve kot zaščitnice reda. Ta boj se ne vodi samo-v leposlovju, temveč tudi na drugih poljih, zlasti v zgodovinski vedi, kritiki, šolstvu itd.
Tipičen primer nemške miselnosti je Francozom romantika: zato jo imajo mnogi zelo na piki. Tako je nacijonalist Pierre Lasserre (Le Romantisme fran^ais 1906, 2. izdaja 1908) dokazoval, da je nemška romantika povzročila med Francozi nravstveno razbrzdanost, ker daje prednost domišljiji in čuvstvu pred zmernostjo, razumom in logiko, ki dičijo francosko oz. galoromansko raso1. V resnici se dajo tudi francoski nacijonalisti voditi od afekta, ko povzdigujejo in proslavljajo svojo tradicijo. Sicer pa je francoska romantika svojstven pojav, ki ima z nemško le malo skupnega (V. Hugo); to je dokazal tudi Ernest Seillere v delu »Le Mal romantique« (Pariš 1908), in njeni izrastki so splošne narave.
Iz odpora proti po nemškem vzoru urejenemu pouku na visokih šolah (po 1871), je nastala tako zvana »Ligue pour la Culture fran^aise«. Tako sta dva mlada učenjaka Henri Massis in A. de Tardc (Agathon, L’Esprit de la Nouvelle Sorbonne ... Pariš 1900) nastopila proti nemški historični metodologiji, ki je rodila sprva lepe sadove, kesneje (po 1890) pa okostenela; zavzela sta se za francoski humanizem, ki edini odgovarja francoskemu duhu in okusu (la raison oratoire).
Z isto strankarsko strastjo je nastopil proti kantovstvu nacijonalistični pisatelj Leon Da u det, sin Alfonza D. (Fantomes et Vivants, Pariš 1914). 2e oče Alfonz je trdil, da je bila francoska mladina med 1885 in 1890 zastrupljena po nemški metafiziki (po nezavestnem Ed. v. Hartmanna, pesimizmu Schopenhauerjevem, kriticizmu Kantovem itd.). Zato pravi Leon Daudet: »Kantijanstvo je strup za francosko inteligenco. Dela jo okorno in mrtvično. Vsak francoski oče, ki skrbi, da bi se podedoval duh njegove plemenske čudi. bo storil prav, če obvaruje svoje sinove pred tem strupom.«
Leta 1913. je izdal Louis Rev na ud, mladi vseučiliški profesor v Poitiersu, knjigo »Les origines de 1’ influence fran^aise en Allemagne« (Pariš), v kateri znanstveno in dokumentarično raziskuje, koliko kulture je prevzela Nemčija v srednjem veku v fevdalnoviteški dobi iz Francije. Dočim so izdelali Francozi tedaj nov viteški svetovni nazor, so tavali Nemci še v grobem barbarstvu, v višjih krogih pa v silni moralni pokvarjenosti. Bili so sicer močni in hrabri, a roparski, grabežljivi in nezvesti. Povsod da sc kaže njihova brutalnost: v ljubezni, v pijači, v boju, skratka v najnižjih instinktih. Pri tem se sklicuje avtor na Nibelungenlied, na spokorniške pridige strogih duhovnikov, na meščanske burke iz 14. in 15. stoletja, na poročila iz tujih dežel i. dr. Slika je seveda tendenčna, kajti taki izrastki se najdejo v tisti dobi več ali manj tudi drugod. A vse to gradivo služi pisatelju izborno pri njegovi tezi, da poniža Nemce in dokaže nekak prirojen utilitarizem nemške rase, ki da ji že od nekdaj manjka pravega idealizma.
Prva s,krb nacijonalnih preporoditeljev je veljala tedaj čisto pravilno pre-orientaciji v etičnih in umskih temeljnih naziranjih.	(Dalje.)
1 Prim. Renč I.alou, Histoirc de la Litterature franvaise contemporainc, Pariš 1924, str. 297 ss.; Karl Reincrt v »Stimmen der Zeit«, sept. 19J1, str. 448 ss.
Obzornik.
Knjige in časopisi.
Dr. Janko Polcc: Spominu Edvarda in Karla Strahla.
Poseben odtis zvezka 3—4 Zbornika za umetnostno zgodovino 1930. V Ljubljani 1931.
—	V Starološki graščini je gospodaril dobrih sto let rod pl. Strahlov, ki so se bili priselili v začetku 19. stoletja z Nemškega v naše kraje. Prvi Strahi, ki je bil 1. 1819. kupil omenjeno graščino, je bil po poklicu vojak, njegov sin Edvard in njegov vnuk Karel sta pa bila jurista in sta oba preživela kot svčtnika ljubljanskega deželnega sodišča svoj pokoj v Stari Loki. Edvard in Karel Strahi sta si zagotovila častno mesto v naši kulturni zgodovini s tem, da sta zbrala največjo zasebno zbir ko slik in drugih umetnin, kar jih je bilo kdaj na bivšem Kranjskem. Zbirka je obsegala dragocena dela, važna za naše domoznanstvo, našo domačo zgodovino in našo likovno umetnost. Približno četrtino te zbirke sta kupila po smrti poslednjega Strahla (Karel je umrl kot Poslednji svojega rodu 1. 1929.) Narodna galerija in državni muzej v Ljubljani, ki imata '30 slik iz Strahlove zapuščine. Edvard Strahi je znan tudi kot spreten prevajalec, ki je prevajal Prešerna v nemščino. Zgodovino te rodbine in zasluge poslednjih dveh Strahlov za našo domačo umetnost je sedaj podrobno obravnal vseuč. prof. dr. Janko Polec in se Jc s tem svojim delom oddolžil spominu dveh mož, ki sta, dasi po rodu tujca, vzljubila našo zemljo in si tudi za našo kulturo pridobila neminljivih zaslug.	I.	D.
Clovcčanstvo. Moderne poljske proletarske novele. Poslovenil T i n c D c b e 1 j a k. Ljubljana 1931. Izdala in založila Delavska založba, natisnila tiskarna »Slovenija«. Str. 136. 7“ V petem zvezku »Krekove knjižnice« nam
Tine Debeljak predstavil In prestavil štiri Pisatelje iz novejše in najnovejše poljske literature in nam podal pogled v poljsko socialno Povest, »ki je zelo različna od anglosaške, germanske ali romanske, kakor jo poznamo Pri nas. Novele v tej zbirki niso socialistično bojevite, kakor bi kdo pričakoval, so pa vse socialno človečanske«. Ob Vladislavu R e y -ni o n t u (Nekega dne ..., Bolnik pred kočo), ob Ferdinandu G o e t I u (Clovcčanstvo, Ci-Prijan Ciž) in ob Juliju Kaden-Ban-d r o w s k c m u (Raznašalka časopisov) ter ob Gustavu M o r c i 11 k u (Vera) spoznamo, da 'nia poljska proletarska povest nekaj izrazito svojega: ni internacionalna, ampak poljska, in 111 materialistično ateistična, ampak religiozna.
Na to zbirko z veseljem opozarjamo naše uijaštvo, dasi moramo opozoriti uidi, da De-beljakova slovenščina v prevodih ni baš vzorna.
Literarni pomenki.
Vladimir, Dol. Dobro se Vas spominjam in	kar čudno sc mi je zdelo, da Vas oni	mesec
ni	bilo.	Nekaj Vaših stvari imam še	v	zalogi
in pridejo o priliki na vrsto. Prevod se Vam je posrečil in ga priobčujemo. Ali pridete sami po Kreka ali naj Vam ga pošljemo? Oglasite se še kaj. Rad bi videl, kako je z Vašo prozo, ki	mi je	bila prošlo leto tako všeč.
Vika	M. Pesmi so šibke, ker so	motivno
plehke, metrično neokretne in stilistično neuglajene, čeprav ste se v »Posvetilu« povzpeli celo do akrostihona. Boljša se mi zdi proza »Pele-mele«, ki jo mogoče tekom leta priobčim.
Stanko St., Celje. »Pogreb« jc sicer globoko občutena pesem, a oblikovno je še nedognana, preveč razvlečena. Prvi del bom skušal prirediti. Druga je boljia in nekoliko popravljeno priobčim.
Bogomir, Maribor. S pesmijo in prozo ste se oglasili. Oboje je tako, da me je kar navdušilo za Vas, čeprav bi želel, da bi bilo še boljše. Upam, da se boste še večkrat oglasili, ko ste premagali prvi strah. Pesem bom skušal malo opiliti in jo o priliki porabiti. »Slika življenja« je tudi kar dobro pisana, samo pre-temna je. Pridno nadaljujte in nam še kaj pošljite!
M. Milič. Izmed poslanih pesmi je »Volga toži« najboljša, vendar ne spada v naš list. Izročil jo bom »Bogoljubu«, ki Vam jo mogoče priobči. »Sonet nesreče« se Vam je po Prešernu tudi posrečil, a jc radi imena Vašega matematika samo lokalno zanimiv. Druge, zlasti »Vodnik« in »Srečen je le ta...« kažejo, da se boste še lepo razvili. Le še kaj sc oglasite, saj živite v zemlji, ki diha samo lepoto in je živa pesem, čeprav prevladujejo v njej zdaj moli...
Vlada, Maribor. Poslani šopek pesmi so pač prve cvetke, ki jim manjka pravega solnca čustev in vrtnarica tudi še ni v tej stroki doma. Opis poznate, ki je pa jezikovno tako vsakdanji, da kljub verzom — večinoma se gibljete v svobodnih, kar bi Vam v začetku odsvetoval — ne vzbudijo dojma pesmi. Ko doumete skrivnost pesmi, nam boste poslali drugačnega cvetja!
Vinko Ivančič, Ljubljana. Lepo je, da ste se spomnili sestrice in ji posvetili za dan vseh mrtvih svojo, najbrž sc ne motim, prvo pesem, ki pa kljub Vaši nežni ljubezni do pokojnice ni še taka, da bi jo mogli priobčiti.
Scrjoža, Maribor. Pismo dobil, črtice že ne. Povprašam in Vam odgovorim prihodnjič.
Sch. F., Ptuj. Začudili sc boste, kako da Vas spravim v literarne pomenke. Uprava mi jc izročila Vaše sporočilo in na to odgovar-
jam, ker je najbrž tudi drugod tako, kakor pri Vas. Dijaki da se pritožujejo, češ, da je list bolj profesorski nego dijaški. Nekoliko imajo prav, a tega ni urednik kriv, marveč dijaštvo samo. Kadar bo uredništvo dobivalo dovolj dobrega in tehtnega gradiva iz dijaških vrst, bo zadovoljno, da mu ne bo treba iskati prispevkov pri profesorjih in drugih naših pisateljih. Nezrelih prispevkov v listu pač ne bi bili dijaki veseli, kar dobim pa takega, ki vsaj kolikor toliko kaže, da je mladi pesnik ali pisatelj na pravi poti, z veseljem priobčim. Bodite prepričani v Ptuju in povsod, da bo Mentor vesel, ako bo mogel biti glasnik rodu, ki prihaja!
Človek in narava.
Navodilo.
(Prevod. — Vladimir.)
Ni potreba kot brez glave ti teptati žita, trave; če bi treba jo bilo, kmetič sam bi storil to!
Če si trgaš rože krasne, ti to čisto nič ne hasne; brez glavč bedaki le lepši so, a rože ne!
Saj na grmu brez težkoče uživa kras in vonj, kdor hoče; le nikar ne glej z roko, kar lahko stori oko!
Če si vtakneš cveta dva za klobuk, se ti poda, več le vol si jih nagrabi, ker jih za želodec rabi.
Pusti v miru vsako bitje, čigar te zanima žitje, in zapreti ga ne smeš, tudi, če mu dobro češ.
Če zagledaš srno kje, hitro jezik za zobe; tebi se pač lepša zdi, kakor srni zdiš se ti.
Čevlji, veš, živali so neznani, a črepinja noge rani!
Če ne gre ti v glavo to, no, črepinjo zbij z roko!
In zavitki, čuj, pri nas gozdu niso nikdar v kras.
Polne nosil si lahko, prazni pa še lažji so.
In nikar ne vpij po poti; gozdni mir sc namreč moti,
Če odmeva krik glasan:
»Kdo te je, o gozd krasen...«1 Če ti pride kdo nasproti,
1	Kdo te je, o gozd krasan, — dvignil gori v višavo? — Stvarniku bom peval slavo, — dokler bode glas mi dan. — Oj, pozdravljen, gozd krasan!
ali gre po isti poti, sodi naj o tebi vsak, da si človek, ne divjak!
Cvetlice in godba.
Glasba močno vpliva na posamezne cvetlice. Klinčki in korčki (kokoriki) n. pr. je nikakor ne morejo prenašati. To je zasledil
—	poroča Christian Science Monitor — neki dijak botanik, ki je izjavil: »Kadar zveni ne-kolikšen glas več ur vzdržema, se nekatere občutljive rastline nagnejo v nasprotno stran smeri, odkoder prihaja muzika. To sc posebno pozna lepotnim rastlinam ob odru, kjer svira zbor. Po nekaj urah sem opazil, da so vse okrenile glavice od zvokovnega vira. Četudi je ta pojav še dokaj malo preiskan, vendar ni nobenega dvoma, da na cvetlice vseh vrst učinkujejo tresljaji, ki jih povzroča godba.« To opazovanje kliče po drugem. Ako cvetlice ne marajo za »jazz«, bodo pa morda popustljivejše Beethovnovim melodijam. Nemara sc razvije nov muzikalni kritik: ako bo skladbo mirno poslušal divji nagrlin, utegne skladatelj laglje najti založnika.	Cr.
Rastlinski nagon.
Marsikdo si za živo glavo ne bi dal izbiti misli, da rastline popolnoma dobro vedo, kaj delajo, ko merijo proti luči oziroma proti trdni opori, kakršne potrebujejo njihova lezoča stebla.
Dejstvo je, da 11. pr. krompir, vsajen v mračni kleti, vselej usmeri svoje poganjke roti duškom ali razam v zidu, koder prihaja oličkaj dnevne svetlobe. Sličnih zgledov bi mogli navesti še celo vrsto in vsi bi dozdevno pričali, da gre tu za nekakšno bistro samo-hotnost, obkratkem, za nagon, ako ne za mrvico zavesti in razsodnosti.
Toda po mnenju nekaterih biologov je to zmota. Fizični in kemični zakoni namreč zadoščajo za razlago teh pojavov, samo navidez osupljivih. Pred seboj imamo kratko in malo t r o p i z m e , t. j. samodejne ali avtomatske odraze, ki jih povzroča pritisk vnanjih sil.
*
Vzemite, nam svetuje Francoz Georges Bohm, več vzorcev iste rastline, enake vrste, enake starosti, enake vzreje, enake doraslosti, pa jih postavite v niz steklenih rastlinjakov s stopnjevito gorkoto: 10, 15, 20, 25, 30". Ti vzorci bodo seveda poganjali z neenako br-zino, skoro nič v hladnih predelkih, najbolj pa v srednji temperaturi, denimo 25, ki jim v danem primeru najbolj ustreza.
Mislimo si sedaj tri rastlinjake (20, 25, 30"), ki sosedujejo in imajo v svojih prepažbah večje ali manjše odprtine. Stebla v srednjem oddelku (25 “) sc bodo nagnila nepristransko bodisi k enemu ali drugemu sosedu (20 ali 30") in nazadnje prodrla vanj.
Ko bi rastlina imela izbiro, če bi vedela, kaj počenja, po vsem videzu ne
bi bila tako nespametna, da bi pustila najugodnejše osredje in hodila vasovat drugam, kjer se bo slabše počutila, ako bo sploh mogla uspevati.
Vendar godi sc tako. Kako? Zakaj? Ker rastlina premišljeno ne voli, ker ne deluje bolj ali manj zakrnela nje volja niti njen tako Zvani naravni nagib. Okoliška temperatura nosi odgovornost za to nepreudarjeno klate-štvo.
Kadar sta namreč obe nasprotni plati stebla neenako razgreti, se steblo nagne in gre proti nižji temperaturi. To je kaj lahko umljivo: Primerneje ogreta stran (najbliže 25 stopinjam v našem zgledu) raste urneje od druge ter se vzboči, nasprotna stran pa sc ulekne. Odtod slokost, ki tu pa tam utegne postati škodljiva.
Vsi prikazki iste vrste bi se podobno tolmačili: s posredovanjem vnanjih sil, od katerih zavisi prehrana.
*
Vse to je kajpada prav zajemljivo. Vendar duh sc ne čuti čisto zadovoljen. Zdi sc, da nedostaja tej enačbi še vedno neki člen. Pa kakšen! Nič manj ko življenje. Življenje, ki mora biti kaj drugega kakor sestava fiziko-kemičnih dinamizmov, saj ga navzlic tolikc-rim naporom niso mogli nikdar iznova tvoriti v laboratoriju!	Cr.
Slovanski vestnik.
Kulturna vzajemnost med Poljaki in Jugoslovani.
Bogati zakladi poljske književnosti pri nas niso neznani, saj imamo v slovenščino prevedena že vsa glavna dela Sinkieviczeva, imamo Prusa, imamo Reymonta, Stovackcga in še tega in onega. Naše zanimanje za Poljake je tedaj že staro. Veseli smo, da so sc zadnje čase začeli tudi Poljaki zanimati za našo književnost. V Varšavi namreč izhaja »Jugoslovanska biblioteka«, katero urejuje naš kulturni ataše prof. Julij Benešič, ki je svoj čas spretno urejeval edicije Društva hrvatskih književnikov. Kot prvi zvezek je izšel Mažuraničcv cp •Smrt Smail-agc Cengica«. Prevedel ga je Antoni Boguslawski, predgovor pa je napisal dr. Milan Cihlar-Nehajev.
Drugi zvezek prinaša »Novele« Ivana Cankarja v prevodu gospe Ele Molctove, soproge univerzitetnega prof. dr. Vojcslava Moleta, znanega pesnika zbirk »Ko so cvclc rože...« in »Tristia ex Siberia«. V. Mole je napisal uvod, v katerem tolmači Poljakom življenje in dela Ivana Cankarja, opozarjajoč jih, kako raste Cankarjev pomen v Evropi. — V zbirki so prevedene Cankarjeve ,novele* iz 'rseh časov njegovega razvoja. Tako morejo “rati Poljaki zgodbe: O človeku, ki je izgubil Prepričanje, Križev pot, Mimi, Pavličkova krona, O domovina, ti si kakor zdravje, Spo-
mladi, Slamniki, Večerna molitev, Skodelica kave, Njena podoba, Moja miznica, Kakaduj, Ogledalo, Gospod stotnik, Otroci in starci, Strah, Maj, Sence in Kostanj posebne sorte.
Kot tretja knjiga »Jugoslovanske biblioteke« je v pripravi Gunduličev »Osman«, ki mu je napisal predgovor univ. prof. dr. Milan Re-šetar.
Kdor se uči poljščine, bi si z originalom v roki, primerjajoč ga s prevodom, mnogo pridobil v znanju bratskega jezika!
Šola in dom.
Naši vseučiliščniki.
Naša univerza v Ljubljani, ki je štela prvo leto 1919/1920 v zimskem semestru 695 slušateljev in slušateljic, je dosegla letos do 4. oktobra, ko je potekel normalni rok za vpisovanje, 1825 slušateljev in slušateljic. Predlanskim jih je bilo ta čas 1353, lani 1606. V letošnjem številu je 290 slušateljic, med katerimi jih je največ na filozofski fakulteti, in sicer 207 rednih, 12 izrednih. Število slušateljev na posameznih fakultetah je sledeče: na teološki: 152 (lani 139), na filozofski: 546 (423), na juridični: 460 (399), na medicinski: 144 (91), na tehniški: $53 (553).
Veseli smo tega števila, ki ga je dosegla naša alma mater Alexandrina, saj kaže, kako so bile naše skoraj stoletne zahteve po lastnem vseučilišču opravičene, a vendar — kako bo s kruhom za tolikerc?
Koliko je naših gimnazijcev?
Iz izkazov, ki so jih poslala gimnazijska ravnateljstva prosvetnemu oddelku, je razvidno, da je vpisanih na 12 državnih gimnazijah v Dravski banovini 7736 dijakov in dijakinj — 466 več ko lani. Če upoštevamo še dijaštvo treh zasebnih gimnazij (škofijsko gimnazijo v St. Vidu, mestno žensko gimnazijo v Ljubljani in gimnazijo pri uršulinkah), potem znaša število vseh gimnazijskih dijakov in dijakinj 8884. Prirastek v primeri z lanskim šolskim letom je potem 472 ali $‘31%. — Povedali bi o tej priliki, koliko procentov je Mentorjevih naročnikov, a počakamo, ker ... no, ker bi jih radi več!
Dijaški šah.
(Urejuje Bogo Pleničar.)
I.	veliki mednarodni šahovski turnir na Bledu je trajal od 12. avgusta do 28. septembra 1931. Sodelovali so skoro vsi svetovni velemojstri, in sicer dr. Aljehin, Bogoljubov, Collc, Maroczy, Niemcovič, Spielmann, dr. Tartakower in dr. Vidmar ter še mlajši: dr. Astaloš, Kashdan, Kostič, Stoltz, Flohr in Pirc. Naša in inozemska javnost je z zanima-
njem sledila dnevnim poročilom ljubljanske radijske postaje in tozadevnim člankom v časopisih.
Pogrešali smo v blejski veleturnirski areni starejše velemojstre, ki se radi svoje visoke starosti sploh ne udejstvujejo več v javnosti, kakor dr. Lasker. Izostal je tudi bivši svetovni prvak Capablanca in starejši amerikanski prvak Marshall.
Rezultat turnirja:
I. mesto je zavzel dr. Aleksander Alek-sandrovič Alekhine (izgovori Aljehin) z io!4 točkami ter si s tem priboril 1. nagrado v znesku Din 30.000 — poleg zneska Din 30.000, katerega je prejel od Pripravljalnega odbora kot honorar za udeležbo na turnirju sploh. Igral je impozantno ter fenomenalno nadkri-lil svoje partnerje z razliko 5 '/j točk. Izgubil ni nobene partije; dosegel pa je od 26 možnih točk 78%.
II. mesto z II. nagrado Din 10.000 je dobil Ewfim Bogoljubov s 15 točkami. Njegova riskantno hiper-moderna igra odgovarja njegovemu samozavestnemu razpoloženju. Premagal je v 11 partijah, izgubil pa 9 partij.
Na III. mestu s III. nagrado Din ij.000 stoji Aron Niemcovič s 14 točkami. Povzpel se je na vodilno mesto z lepo kombinacijsko strategijo šele v drugi polovici turnirja, dočim je bil	njegov začetek bolj	slab.	Zmagal	je
8	krat,	izgubil pa 6 krat.
Prva tri mesta pripadajo torej trem ruskim velemojstrom.
Na IV., V., VI. in VII. mestu so se plasirali jugoslovanski velemojster dr. Vidmar ter predstavniki mlajše šahovske generacije: amerikanski mojster Kashdan (izg.: Kašden), mladi čehoslovaški mojster Flohr in švedski mojster Stoltz.	Delili so si IV., V.	in VI.	nagrado	v
zneskih Din 12.000, 10.000 in	8000,	tako da	je
vsak prejel Din 7500, ker je vsak dosegel i)k točk. Brez nagrade so ostali: na VIII. mestu
Tartakower s 13 točkami, na IX. in X. mestu sta jugoslovanski mojster Kostič in avstrijski j prvak in velemojster Spielmann, vsak z 12 točkami, na XI. mestu madjarski velemojster Maroczy z 12 točkami, na XII. mestu mladi belgijski mojster Colle z ioK- točkami, na XIII. mestu jugoslovanski mojster Astaloš z
9	'/j točkami in na XIV. mestu jugoslovanski mojster Vasja Pirc z 8 točkami.
Blejski turnir ni bil samo eden izmed največjih povojnih, temveč eden izmed največjih svetovnih turnirjev sploh, in je karakterističen tudi kot mejnik nove in stare romantične igre. Nova šola sčasoma nadkrili staro; tako je staroromantični šah v sodobnosti zgodovinsko pokopan in najmodernejša smer šaha se sedaj naziva novo romantična. Dočim je prvi oficijelni svetovni prvak v šahu Wilhelm Stei-nitz (1836—1900) propagiral statično igro, t. j. zaščita slabih točk ali polj pri pozicijskem šahu, se moderni velemojstri približujejo dinamični pozicijski motritvi partije, pri kateri se smatra stisnjena, navidezno slaba pozicija v resnici kot dobra, ako pripušča razne načrte in ako ima možnost razvoja. Nasprotno so pa lahko svobodne, na prvi pogled boljše pozicije stvarno slabše, če sc ne dado ojačiti z načrti in razvojem. Psihološki moment je glavni faktor uspeha pri šahovskih veleturnirjih. Psihologija človeka nam raztolmači psihologijo šahovskega igralca. Velemojstri v šahu poznajo vse otvoritve in ne primanjkuje jim priznanega teoretičnega znanja, igrajo bolje, ako so dobre volje:	njihovo razpoloženje je
važna komponenta zaželenega uspeha. To dejstvo je bilo znanstveno dokazano na podlagi psihotehničnih preiskovanj, napravljenih na šahovskih mojstrih 1. 1925. v Moskvi za časa vseruskega mednarodnega turnirja po ruskih univerzitetnih profesorjih in odličnih šahovskih kapacitetah. Ta moment se je tudi jasno izrazil na našem blejskem veleturnirju.
Zabavni kotiček.
Meijeriada.
IX.	spev.
nPElBEU. - POSLANSTVU.
Jeitcles pa in še nekateri preslavni junaki bali so bližajočega zla sc, ker je Maver zagrozil, da v konferenci prihodnji jih grajal bo radi vedenja slabega. Torej naslednjega dne so sc posvetovali v svojih zvijačnih glavih, kaj zdaj je prikladno storiti. Tale nasvet pa sc zdel je dvomečim Še najbolj primeren: da k častitljivemu bi starčku poslanstvo poslali, vljudno prosili bi ga odpuščanja, če bi jih uslišal.
Ko torej Meyer prestopil prag veleslavne je sekste, bližala sta se mu Jeitel in Lederer; v desni nosila sta visoko dežnik, na njem je bil robec privezan,
Drobiž.
Izvor kinematografa.
Pred 50 leti se je mož iz londonske okolice preselil v Združene države, da bi ondod delal posnetke pokrajin in ljudi. Ime mu je bilo Edward Muy-bridge. Tisti čas sta dva milijonarja v Kaliforniji stavila glede konjskih nog v diru. Ima li kedaj med tekom konj vse štiri podkve v zraku? Muybridge
bližala namreč sta sc z zelo miroljubnim namenom; trikrat globoko sta se priklonila, na to pa začela:
»Prišla sva prosit, gospod profesor, v imenu razreda za običajni spregled in usmiljenje, milost veliko!
Saj midva prosiva Vas, ker v Vašem je to interesu, trije iz tega razreda so namreč zaroto sklenili, da maščevali se bodo nad Vami, če ne odpustite.
Tako Vam bodo zagodli — kot niso zagodli je nikdar.« Njima v odgovor velel po svoji navadi je šolnik:
»Kar nič ne strašita me, zares sem zelo radoveden, s čim bi me mogli še bolj razdražiti, kot ste že prej me. Vidite, saj ne koristi vam nič, da tako govorite, vsaka stvar meje ima, tudi jaz, to zapomni si vsakdo; jaz na stališču stojim, da vsi razgrajači, kalilci, ki mi ne dajo miru, če kaj novega rad bi povedal, da od teh nihče ne zna — in to-le v srcu sem sklenil: Jutri bom grajal vse razgrajače, nikogar izvzemši — —« Starček na mah je utihnil, ker Lederer držal je v desni grozno pištolo namerjeno nanj, na gospoda šolnika. “Lederer, kaj pa počenjaš?« je vzkliknil prestrašeno
starček.
»Spravi brž h kraju ta top — resnično, ti grozen si
dečko!
Grajan prav nihče ne bo, razume se — to je naravno!« Ta pa odvrne na to in reče krilate besede:
»To je samo za strah, ni treba prav nič sc Vam bati, ampak hvaležni smo Vam, ker imenovan ne bo nihče. Pojdi, Jcitcles, zdaj lahko greva, nihčč ne bo grajan, no, saj vedno sem pravil, da plemenit je profesor!« Jeitclcs pa mu odvrne in reče krilate besede, glavo je nagnil naprej, da nihče besed bi ne slišal:
“Ali sem ga dobil v precep, to ti je plašljivec!«
Usedla sta sc smeje, a Meycr takole začel je:
»S takim prostaštvom začeli ste z mano — no res, prav
izvrstno,
to je način, da se spravite z mano — zadeli ste pravo, vse vas bom vpisal in prav nikomur ne bom prizanesel! Lederer, pridi ven, zdaj rad bi že vendar poskusil kaznovati tc, tukaj ostaneš do konca leta!«
Rekel je, Lederer pa odšel je, besedi poslušen, kajti v načrtu imel je, da zunaj nemir bo povzročal.
V srcu žc spletel je vse; pa drugače je hotel Kronides. Kajti, ko drugi junaki zaČuli so govor grozilni, žolč jim močno je pripono napel in vsi so začeli grozno tuliti in vpiti — to prav čudovito so znali. »Hahaha, le še krepko dajte — prav nič nimam proti, eno pa vendar želel bi si zdaj, da ravnatelj bi vstopil. Precej povedal bi mu, kakovo je vaše vedenje.«
X.	spev.
JirFKTSiPKlA - DIREKTORJEV OMSK.
Ni še krilata beseda ušla mu iz zobne ograje,
ko je ravnatelj žc vstopil, preplašil sc stari je Meyer
ln kakor mož, ki modrasa je ugledal, se z grozo je
zganil,
skočil je kvišku in z negotovo nogo je omahnil tja do katedra nazaj, držeč se za podij leseni.
Hitro vsi hkratu v klopeh so šinili kvišku dijaki, dokler ravnatelj ni znamenja dal, da spet sedejo lahko. Naglo so z gromkim bobnenjem sedala na sedeže pala. »Nič se ne dajte motiti,« začel je ravnatelj svoj govor, »1c še dalje sprašujte, kolega, če Vam je po godu — ali ste morda predavali, ko sem vstopil v dvorano?
se je pobahal, da reši vprašanje s svojim aparatom. Naredil je celo vrsto fotografij in res se je pokazalo, da se v danem trenutku žival čisto nič ne dotika tal. Da bi mogel pojasniti to dejstvo na projekcijski plošči, je sestavil Muybridge pripravo, ki jo je imenoval »zoopraksiskop«. Vsa podoba je, da je ta stroj prednik današnjemu kinu.
Cr.
Virgilijeva 2000 letnica.
Pomotoma so jo obhajali že lani, v resnici se je dovršila šele to jesen. V romanskih deželah se je dosti pisalo o tem latinskem pesniku. Zadnje večje delo o njem pa je priobčil tc dni v Parizu 22letni Robert Brasillach, urednik književnega lista pri dnevniku 1 ’A c t i o n Franca i s c. Spričo njegove mladosti ni čudno, če »Prčsencc de Virgilc« kaže marsikaj prenagljenega in nedonošenega, vendar na splošno se obširni spis ponaša z živahnim pripovedovanjem. Brasillach je poudaril pri avtorju Eneide te-le trajne poteze: njegovo ljubezen do živali, smisel za zvezo z rodno grudo, globoko pojmovanje reda, čuvstvo za veličino.	Cr.
Filatelija in šola.
Kakor imajo igre vedno svoj čas, tako je tudi z raznimi zanimanji dijaštva. Zdaj se navduši za to, zdaj za ono. Eno takih zanimanj je tudi nabiranje znamk — filatelija. Veselje ima mladina s tem in tudi korist. V šoli se uči v zemljepisu in zgodovini spoznavati svet in njegove države in njih zgodovino in velike može, ki so bili pomembni za svoj čas in so utirali pot v prihodnost. Mnogo da šola in mnogo ostane, a če si hoče dijak to svoje znanje trajno utrditi, ni primernejše-
Zunaj sem stal in prišlo na uho mi je grozno kričanje, mislil sem pač, da iz tega razreda ta hrup se razlega.
Ali ni bilo tako, kolega? Kdo vzrok je nemiru?
Bržkone Lederer, ki ste za kazen ga stati poslali!«
Ta je v odgovor velel in rekel krilate besede:
»Bog obvaruj, pri meni kaj takega pač ni mogoče, rad bi poznal ga, ki drznil bi se pouk mi motiti!
Tiho ko v grobu je vedno pri meni — o, to se razume! Hrup tu poleg je bil — tu nihče -ni črhnil besede. Lederer pa zato tu stoji, ker sem ven ga poklical, da bi ga vprašal — to vam je vendar prav priden dečko.« »Ne,« je zavrnil ga Brum, »in prosim Vas, zdaj ga
vprašajte.«
Starček je slušal nerad in v srcu je tehtal vprašanje; končno ga vendar je vprašal z zelo prijateljskim glasom: »No, povejte, pri Marathonu — kdo zmagal je tamkaj? Perzijci morda, pa dvomim, ali celo najbrž Grki?« Lederer, bedni junak, pa stal je pred tablo brez misli in prav hitro mu hrabro srce je zdrknilo v hlače. Končno pa vendar je bleknil: »Tam zmagali so
Perzijani!«
»Ne,« zavrne ga Meyer, »to zdi se mi, ni čisto točno.« »Torej, pa Grki!« brž Lederer zine. — »Tako je, moj ...	. . dragi.
Cc mi tvarina je znana, povem pač, da bili so Grki. Vidite, saj vendar znate — je dobro, se vsedete lahko. Dolež.al, pridite ven!« Ta se zbal je in slušal besedo. Meyer pa v duši je s strahom zaslutil njegovo neznanje in je premišljal v obistih, potem pa brž tole mu rekel: »Dolcžal, Vam je slabo — kaj ne — kar ven lahko
greste.«
Proti ravnatelju rekel je še te krilate besede:
»To je vročina — no da, naravno — slaboten je dečko.« Ta pa je vendar resnico spoznal s hudomušnim
nasmehom,
Dolež.al debel je bil in ni slaboten bil dečko.
Vendar ni rekel besede, skrivnost je v prsih ohranil, ampak	za	kljuko	prijel je in smuknil je brž skozi	vrata.
Hitro	vsi	hkratu	v klopeh so šinili kvišku dijaki	—
mirno	so	stali za	hip, nato pa spet so se usedli.
Naglo	so	z. gromkim bobnenjem sedala na sedeže pala.
Crassus I Nugae latinae.
Quacstio haud ardua.
Quid significaturus fui, cum nuperrime ad professorem quendam Amcricanum litteras de-dissem incipiens ab hocce hexamctro: Mitto tibi nAVEm puppi pt\>raque carentem?
Enuntiationes ambiguae.
Ecce tibi duae sententiac latinae, quae mutatis mutandis slovenae esse possunt: 1) Si pares, Serapis. (Ista cancrina cst.) 2) Marti nova manda de bello praedae.
Aenigma.
Quaere quinquc monosyllaba qu»e sunt: cum a nummus, cum c indicativus et impera-tivus, cum i pronomen, cum o aut res dura aut cava, cum u dimidius usus.
ga sredstva, nego — filatelija. Mimogrede dobi nabiralec znamke iz vseh krajev sveta in ako mu je izginila pokrajina, država iz spomina, si jo poišče v atlantu. Znamke predstavljajo vladarje — spozna jih in izve, kake vrste država je ta ali ona, druge znamke kažejo pokrajine in njihova znamenita mesta, spomenike itd. — ob njih spet dobi nabiralec nazorno sliko krajev, ki si jih sicer ni mogel predstavljati. In potem spet pomembni možje! Ali nisi že videl znamk s Cezarjem, Avgustom itd., s sv. Frančiškom Asiškim, sv. Antonom, sv. Vaclavom, ali z Dantejem, Byronom, Ibsenom, Ca-mocsom, Goethejem, Slo-vackim, Durerjem, Beethovnom, Chopinom, Voltom, Pasteurjem, Huygensom itd., itd. — Ob vsem tem pa se še seznani s tujimi jeziki — neznatno sicer, a vendar! Tako vidimo, da je filatelija lahko v tesni zvezi s solo, saj seznanja nabiralca z zgodovino, zemljepisom, narodopisom, prirodopisom, literaturo, umetnostjo in še 7. narodnim gospodarstvom, ki pride včasih na znamkah tudi do izraza.
Križal j ka.
(Jože Zdolanji, Kočevje.)
n	
, 21	31 14 151
E ■	7| f H!8j 1
	■hop r
	luLL!
Vodoravno:	2. plod, 6. grška bogi-
nja, 7. pesnitev, 8. mera, 9. množica, 10. kemična spojina, 11. plačilo.
Navpično:	grški bog, 2. nevarnost
na morju, 3. ptica roparica, 4. tlačeno ljudstvo, 5. posoda.
Rešitev in imena rcševalcev prihodnjič.
Kciitev križaljke. Explcti clatri: 1. solos,
2.	alala, 3. subus, 4. mani, {. iucui, 6. arura, 7. sumus.
Rešil ni nihče.
KNJIGARNA
Nova Založba
TRGOVINA S PISARNIŠKIMI POTREBŠČINAMI
R. Z.ZO.Z.
LJUBLJANA
NA KONGRESNEM TRGU
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte i. t. d.
Kdor kupi za IOO — Din, dobi na izbiro: Podobe iz sanj, (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Tristia ex Siberia (Mole) kot dar. Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr Keleminova).
Najstarejša knjigarna Jugoslavije I Ustanovljena leta 1782.
LJUBLJANA
Miklošičeva cesta 16 Telefon 31-33
Največja zaloga tu- in inozemskih knjig in časopisov, muzikalij (not) za vse instrumente, ki jih potrebujete in si jih želite: urne in leposlovne, mladinske, znanstvene itd., knjige v slovenskem, nemškem, francoskem, angleškem in vsakem drugem jeziku. — Originale in prevode grških in latinskih klasikov, enako tudi kompletno „Reclams~Universal-Bibliothek", „Miniatur Bibliothek" in „Sammlung Goeschen", športno in šahovsko literaturo itd., kakor tudi vse pisarniške potrebščine.
Torej ne pozabite knjigarne Kleinmayr & Bamberg
Ljubljana, Miklošičeva cesta 16
Za nakup šolskih in tehničnih potrebščin se priporoča trgovina s papirjem
M. TIČAR
LJU BLJANA
Obvestila.
Uprava Mentorja opozarja vse, ki bi si radi naročili prejšnje letnike, da jih ima še nekaj v zalogi. Letnik 1927*28 (četrta številka manjka) Din 9’—, letnik 1928/29 (celoten) Din 30'—, letnik 1929/30 (celoten) Din 30'—. Tudi lanski letnik, ki je nepopoln, se še dobi.
Poverjenike prosimo, da bi se kakor prošla leta zavzeli za Mentorja ter mu pridobili čim več novih naročnikov, da sc bo mogel še lepše razviti. Uredništvo in uprava se bosta potrudila, da bo list ustrezal in nudil naročnikom od številke do številke lepo opremljen izbrano in koristno čtivo. Prosimo tudi, da bi zamudniki čimprej poravnali zaostalo naročnino!
Kdor kupuje knjige
gre v
Jugoslovansko
knjigarno
v Ljubljani
Zahtevajte prospekte!
Zbirke žepnih slovarjev in učbenikov I Leposlovne knjižnice / Ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisateljev I Zbirke mladinskih spisov I Zbirke „Kosmos“ / Možnost mesečnega plačevanja /
Naročniki knjižnih zbirk uživajo 25°/p popusta pri nakupu drugih knjig iz naše založbe (izvz. šolskih )
LJUDSKA
POSOJILNICA
REG. ZADRUGA Z NEONIEJ. ZAVEZO
V	LJUBLJANI
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka.
Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama.
Svoje prostore im« tik za frančiškansko cerkvijo, v Instni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog1.
Hranilne vlojje znašajo nad 160 milijonov Din
Trgovske knjige in šolski zvezki!
ANT.
Vedno v zalogi: glavne knjige, ame-rikanski journali, št race, spominske knjige, bloki, mape i. t d.
ANEŽ1Č
LJUBLJANA
FLORIJANSKA UL. ŠT. 14
Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.
I	TELEFON	27-55
I
SLOVENIJA
K DRUŽBA Z OMEJENO ZAVEZO
V	LJUBLJANI, WOLFOVA ULICA 1
Izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela po zmernih cenah. Časopisi, knjige, revije, brošure, vabila, letaki, plakati i. t. d. Zaloga beležnih in stenskih koledarjev.