Papir je premalo
Na 12. strani tokratne številke objavljamo majhno anketo, ki sta jo naša sodelavca na-redila med mimoidočitni po šišenskih ulicah. V učenem jeziku bi torej lahko rekli — šlo je za slučajni izbor, pa čeprav je zajela anketa veliko, veliko premalo ljudi, da bi za vzorec, ki v njej nastopa, lahko rekli, da je značilen, reprezentativen.
Moi"da so vse te besede le slaba tolažba, kajti v našem primeru bi kar radi videli, da odgovori, ki smo jih slišali od anketirancev, ne bi bili reprezentativni. Zakaj? Preprosto zato, ker so zgovoren dokaz za trditev: samo-upravnira aktom, ki smo jih hiteli sprejemati pred 1. januarjem, smo zaenkrat vdahnili le papirno razsežnost.
Naglica (marsikje že kar panika), ki je bila značilna za zadnje dni starega leta, je bi-la, vsaj kar se tiče sporazumov v zvezi z raz-porejanjem dohodka in delitve osebnih do-hodkov, do neke mere razumljiva: prvič za-radi tega, ker so vsi čakali, da bi vendarle nek zlomek izdelal ustrezne akte, ki bi jih bilo moč »prirediti« za konkretne delovne or-ganizacije — pa se je to čakanje na vzorčne rešitve tako zavleklo, da je zmanjkalo časa za lastne izdelke (ki so, resnici na ljubo poveda-no, lahko edini resnično pravi temelj novim odnosom). Drugič pa zato (tu mislimo na pa-niko), ker je bila vsaj z besedami oznanjena dokaj neprijetna sankcija za tiste, ki spora-zumov v določenem roku ne bi sprejeli: pre-hod  na   zajamčene  osebne  dohodke   (.ki  so,
kljub lepemu zvenu, vendarle precej nižji od običajnih) ...
Kadar pa grozi suša našim plačilnim ku-vertam, se ve, takrat se vsi zavedamo, da gre zares. In zato lahko danes ugotavljamo, da so samoupravne akte sprejeli v veliki večini or-ganizacij.
Samo — kakšni so ti akti? So bili napisa-ni tako, da odražajo življenje, delo in odnose v posameznih okoljih, ali pa gi*e za umetne abstrakcije, ki že na prvi pogled (neredko za-radi naravnost absurdnih elementov) kažejo, da so bili spisani zaradi aktov samih?
V   prenekateri   organizaciji  tečejo   te  dni (uradne in neuradne) polemike o sami smotr-nosti izmišljanja nekih meril, ki naj bi v ku-verte zložila le toliko denarja, kolikor je vlo-ženega  dela  in rezultatov  le-tega.  In če  se takšni pomisleki pojavljajo, potem se pred-vsem zaradi konkretnih neumnosti, ki so jih v akte zapisali naglica, neznanje ali pač zgolj strah, da bi kdo morda le ne zaslužil preveč.
V  takšnih delovnih organizacijah so torej smisel zakona  o  združenem delu zgrešili:  z več in boljšim delom do večjega dohodka in s tem večjih osebnih dohodkov. Za akte, ki bi sledili temu geslu, bi zagotovo z veseljem gla-sovali prav v slehernem delovnem okolju.
Toda takšnih papirjev, kot smo slišali v anketi, žal ni veliko — zato bo potrebna akci-ja družbenopolitičnih organizacij, zlasti ZK in sindikatov, ki naj bi priskočile na pomoč pov- ' sod tam, kjer je kaj zdrsnilo.
Ne kot kontrolorji — kot oporniki...