KNJIŽEVNA POROČILA Marija Kmetova, V metežu. Roman. Splošna knjižnica, zv. 54. V Ljubljani 1925. Str. 219. Zvezna tiskarna in knjigarna. Ako smem na pričujoči ponatisk iz «Ljubljanskega Zvona» položiti vatel nekaterih francoskih zahtev glede sličnih slovstvenih razvrsti, bi navedel iz 17. stoletja Pinchesne*ovo, Huetovo in Scudervjevo načelo, da mora literarno delo ženskam ugajati. «V metežu» je vsekakor ustreženo temu postulatu. Mnogo manj pa bi bila taista doba (Somaize in Abbe de Pure) zadovoljna z drugo svojo postavo, namreč o iskanju novosti v izrazu. V 18. veku so možje kot Marivaux, Crebillon in abbe Prevost skušali približati roman istinitemu življenju. V tem pogledu bi Kmetova lahko brez skrbi zrla svojim sodnikom v obličje, kajti nje slika izobraženih slojev današnjega časa se v splošnem krije z resnico, čeprav je zaradi kontrasta morda prevečkrat potegnila s črnim čopičem. Istotako je povsem ugodila tedanjim teoretikom (Diderot, J. J. Rousseau, Le Sage), ki si žele iz književnega umotvora nekaj koristi za krepost: saj se naša povest končuje s propadom glavne razvratnice, ostali vršilci, oziroma kršilci nravnega reda, pa se bolj ali manj iskreno vračajo na ravno pot društvene čednosti. V 19. stoletju je gospa De Staelova dosti širje očrtala značaj romana, ki bodi naraven in resničen, psihološki, popisujoč ne samo ljubezen, ampak tudi druga čuvstva in iz* kustva človeških src, potem modroslovski ter moralen, a ne tako, da bi se morala morala postaviti na mesto dogodkov, temveč naj poteka in žari iz dejanj in položajev. Tem pogojem je po večini zadoščeno, akoprav se avtorica nekam enostransko drži čuvstvene plati ter skoro ničesar ne izveš o drugih družabnih težnjah in težavah sodobnosti. Nje modrost pa je filozofija zdravega razuma, ki se kreta med obče priznanimi gesli o zakonu, ljubezni, družini itd.... Lahko bi še navedel De Vignvjev izrek, naj bo roman zgoščen in izbran izraz vse* človeške resnice, ali kaj o Balzacovih «tipih» itd., a kam bi s tem zabredli? Naslov romana izluščiš iz umovanja glavne osebe Tinke: «Tone (bivši mož) me je preklel že zdavnaj, Andrej (bodoči soprog) čaka v ljubezni name in Pire (ljubimec) pravi, da sem ustvarjena le zanj. Kakor v silnem metežu mi je, vse* povsod viharji, zameti« (124). To družbo, ki večinoma niha med Trstom in Mariborom in ki prečesto rabi fatalistično krilatico «saj je vseeno^, je označil donjuanski človek in pol, duševni brezdomovinec dr. Pire: «... današnja slav* ljenca sta izšla iz razporoke, gospa Meta je ločena žena, Bizjakova je ločena po notranjosti, jaz pa, saj veste, sem kakor hudobni duh v tej častiti družbi. Edino vi in vaš mož (prof. Rižnar) sta po vseh formulah zakonski par» (151). Najsi je tu zajeta usoda petih žensk in treh moških, je vendar ugotoviti, da je kom* pozicija enotna: skozi obilico preokretov te vodi kot Ariadnina nit razvoj in konec ubožne učiteljice Tine, ki je prvemu možu Mlakarju v desetletnem zakonu uničila dom, hčeri Vandi zagrenila otroška leta, idealističnemu Gorniku lagala ter uživala njegovo imetje, skrivaj pa ljubila odvetnika Pirca. Dasi kaže malo* dane vsa ta družba rahitično nravstveno hrbtenico, se vendar utegneš vprašati, ni li Mlakarjeva vrnitev iz Amerike nekak deus ex machina. Nepremišljeno, ne rečem nemogoče, se mi vidi tisto gospejno vprašanje na prednico, od katere nujno želi usluge (136, 137). Drugače pa je pripovedovanje neprisiljeno, v pri* rodnem, gladkem slogu, ponekod v živahnem dialogu. Med priljubljenimi ukrasi stoji v prvi vrsti poosebitev neživih predmetov, zlasti poslopij. Gospodični pisateljici pa gre priznanje, da je umela izvesti tako širok zasnutek, kar je precejšnja vrlina v današnji razrvanosti. 556 Književna poročila V hvalo ji moramo šteti še to, da se je odkrižala mnogih slovničnih ne« dostatkov, ki jih zadnja leta preganjajo strokovnjaki. Strogi Radamanti bi pa vendar utegnili očitati nekaj malenkosti. Glede pravopisa: zopern (74) spada na Škrabčev «vert»; brez j se piše zaželen (48) in življenski (53); poskus (78), drhal (66), utelesiti (177). Blagozvočje kakor tudi češki pa srbohrvaški zgledi priporočajo polglasnik v gen. plur.: zgodeb (76). Zgolj določno obliko na nji tvorijo pridevniki iz prislovov: zgornji, precejšnji (92). Prislovni deležniki bren* čaje (7), hreščaje (17), vreščaje (149) so toliko vredni kot molčaje ali ležaje namesto molče, ležč. Tvorni deležniki pa se delajo iz 3. os. mn. *ejo: oč, *ijo: eč, torej spijo: speč, spe jo: spoč, režejo: režoč (ne rezajoč, 88), režijo: režeč. Po* vratni zaimek se ne opušča v deležniku: smehljaje se (25), s tresočim se glasom .(198) ali lepše: z drhtečim glasom. Nekateri pridevniki na ski hranijo to obliko tudi v adverbu (prav za prav je menda to star množinski instrumental): dejan; ski (65), govori slovenski ali po slovensko. Primernik adverba slove pri eno* zložnih pridevnikih na še in je, pri daljših na eje: slabše (209), pozneje, živahne je (33). Deležniki opisujejo stopnjevanje: bolj umirjen (137). Namenilnik, glagolnik in nikalni velelnik se po starem obrazujejo od nedovršnikov: vabit grem (4), odpuščanje (216), ne odgovarjaj (75, 191), naj ga ne pušča (173), celo za enkratno dejanje. Namesto ki naj stoji kdor (126). Germanskim jezikom se prilegajo takile sklopki: mukepoln (21) za mučen, usodepoln za usoden. Naši skladnji se upirata svojilni zaimek in svojilni pridevnik namesto dajalnika: pogledala je Gorniku v oči (ne: v Gornikove oči, 46), rdečica ji raste na licih (ne: na njenih licih, 110). Pluskvamperfekt je včasih odveč: vam je natvezel (bil, 57), mati je koj prišla (bila, 183). Tuje mi diši kopičenje samostalniških dopolnil: spomnila se je dolgočasja pri pisanju Gorniku (118). Doslej še ni odobren italijanizem: listine od hčerke (134) = hčerine listine, sanje od sanj (123). Materinski občutki (173) se po Levstiku bolje strinjajo s svojstvom naše materinščine nego sam rodilnik. Nesklonljivost imen me žali: Poldi ni pogledal (149), saj po vzorcu «gos» pač ne smem sklanjati odrasle ženske. Ponavljalni glagoli po nekih pra* vilih izpreminjajo korenski vokal: obleka ji pristoji ali pristaja (pristoja, 33, kakor bi rekel: nosim in prinošam). Knjižni jezik naj bi ločil prehodnik ugasiti od neprehodnega ugasniti (125). Premalo je znano poglavje o trpniku v naj* novejši Breznikovi slovnici: prežeta s to mislijo (207). Gotov sem (78) pomeni konservativnemu jezikoslovcu «prepričan, v svesti sem si», za drugi pojem pa, recimo, «opravil sem» in podobno. Nepotrebno miselno hlapčevanje, kvarno domači samoniklosti, so takile ger* manizmi: nasesti (21) = ujeti se; komu se imam zahvaliti (67) = komu naj se z.; izgledaš kot jagnje =i videti si kot j.; podam se na pot (126) = napotim se, odpravim se itd.; pustim te zapeljati z avtom (30, 91, 93) = dam...; poročila je starca (92) = vzela je, poročila se je. Smešno nam bi moralo zveneti: pre* stati bolezen (205) ali izpit — eno leže, drugega sede (= preboleti, pretrpeti, prenesti; prebiti, narediti i. dr.). V leposlovju bi rad pogrešal sestavljenk kot predplačilo (38), saj celo v prozaičnih uradih že dobivaš naplačilo. Skovanka «razpoloženje» se da pogostoma po domače povedati. Včasih imamo kopo pristno slovanskih soznačnic za pojem, ki je «V metežu» skoro vselej izražen s tujo izposojenko, znano le na ozkem našem ozemlju, n. pr. kreg (Krieg), reva (Reue), žugati (scheuchen), goljuf (gaglioifo). Za «takoj, hitro, precej» se do sita po* navija gorenjska okrnjenka «koj». Ali narod res toliko govori «šepniti», če hoče zašepetati? Dolenjec šepne, kadar se spotakne! Za večni «dalje» bi tu pa 557 Književna poročila tam postavil «naprej». Sovrstnik v ljubezni (19) je pač tekmec. Kaj so pol? oknice? Mogoče kontaminacija iz «polkna» (Balken) in «oknice»? A. Debeljak. Ivan Zorman, Lirični spevi. Cleveland, Ohio, 1925. Str. 90. «Slovstvo je vlak. Vlak si sme dovoljevati vsakovrstne muhe, najčudovitejše blaznosti sveta, drdrati skozi snežne ali cvetne dežele, prekoračiti hudournike in sanje, nasmihati se biserom in morjem — ali samo v mejah dveh tračnic« pravi mladi irancoski romanopisec Joseph' Delteil. Ako se držim te prispodobe, porečem o Zormanovih delih — prvih dveh pesniških zbirk sicer nisem čital — da je to skromen vrhniški vlak, ki z njega vidiš na kratki progi neznaten drobec nevelike slovenske domovine. Životopis tega ameriškega rojaka nam je nedavno podal v «Slov. Narodu« dr. I. Lah in ta ali oni se še utegne spomniti kratke polemike, ki jo je otvoril nasproten ljubljanski dnevnik. Vsekakor pa je razveseljivo, da se v dolarskem svetu najde še kdo naših, ki goji zmisel do modric in morda nekoliko prispeva za ohranitev narodne zavesti onkraj slanega elementa, budeč pogosto spomine na staro domovino, n. pr. v stihih «Izgubljeni raj»: Spet zahajali bi v Kokro, Rad bi spet pri Svetem Joštu kjer naš varuh, stari Kranj, doli zrl na svet mamljiv: iznad skale bi poslušal zrl na pisane preproge jek otroških radovanj. žametnih livad in njiv. Na splošno pomeni Zormanovo književno udejstvovanje anahronističen prinos našim liričnim proizvodom pred 1. 1900. Ako je po Henriju Pourratu in bog ve po kom še poezija «iskanje duše», iskanje te lično opremljene knjižice ni posebno globoko. Če pa se bolj ogrevaš za opredelitev pesništva, ki jo je oblikoval Emile Deschamps: Peinture qui se meut et musique qui pense, t. j. slika, ki se giblje, in godba, ki misli, tudi ne zaslediš v tej smeri težnje po novem, doslej še neizraženem in neopaženem. Avtor se tega zaveda in prikupno priznava v uvodni «Moji pesmi«: Kot gorskega potoka spev, ki skromen le daje odmev, odmevi mojega so petja, ki v srcih iščejo zavetja .. . Slično naznanja poslednja kitica zaključne pesnitve, posvečene Prešernu: Odpusti, da nevredne vrste ti vzvišeno ime časte — i vrabec s slavcem se oglaša, i bor ob hrastu stati sme. Knjižica je razdeljena na štiri skupine. V prvi prevladuje rahla refleksija, ki odseva spomine in življenska izkustva, n. pr. «Mladosti»: Če nisem ostal še nikomur zvest, sSm tebi, mladost, ti življenja prelest. Podobno umu je simbolični «Potok»: Hlepel po silnem sem razmahu, po bratstvu morskih veličin — morje sprejelo me je šumno, a vzelo mi prostost dolin. Pogled v prošlost omogoča tole filozofijo kitic »Nekoč in sedaj«: 558