172
Kos.
Spisal Fr. ZakrajŠek.
Nedavno kos učeni
Iz kletke jo je vlii,
Ter tebi nič ne meni
Se v gojzd je preselil.
„Ha, čajte sestre moje,
Obnoril, kar vas je,
In učil, kak se poje,
Bom vase slavčike!"
Tak misli, pa kar more,
Zapoje čudno zmes,
Kosmate vprek in nore,
Zdaj milo zdaj na ples.
Tako po stari rabi
Prepeva zdaj vse dni;
Al tiče ne privabi,
Slušavca vendar ni.
Aj , aj ! kosmata kapa!
Vsaj kos je mož za to,
Umetnik je, ne Slapa;
To mislil bi vsakdo.
Zavid je mar al hlinstvo?
Nemarnosti je kvar?
Da noče ga občinstvo
Poslušati nikar?
In bolj ko prej zavije
Jo kos, da bolje gre,
Po taktu melodije
Umetno se cede;
Kos angeljsko 'ma grlo,
Skor kamen se topi;
Al ko b'lo vse pomrlo,
Le ene tiče ni.
Ni ščinkovca ne slavca,
Skor žive ni stvari,
Ni en'ga poslušavca;
To kosa kaj jezi.
In kak to grozno peče,
Kak skli razžalbe plam,
Naj priča tu in reče,
Ki tak je skusil sam.
„A kaj! — de kos nesrečni —
Bom v gojzdu tratil čas!
Zarobljencem ne všečni Bom norcem godel jaz! Nezbrušeni gorjani In pa omike svit? Bedaki so neslani, Umetnost ni jim v prid; Gojzdnjakom prepevati, Se pravi tratit' glas, Zamorce umivati, V pomije vreči kvas"  — Tak skli ga srd ponosa; Kar tičev črna trna, Poslušat enkrat kosa, Po zraku priveslja. „Oho! in — stoj, ti tele!" Nakrat zasliši se, In ravno prišumele Tak tiče govore: „Bedak si ti, ki psujes, Ker tod si bil neznan, Ki zdaj nas uverujeŠ, Kak revež si neslan.
v
Ce hvale neprijete Te grabi bled osup; Zakaj na nas osvete Ti brizgaš črni strup? Pretrgal sam, le vedi, Si mnenja zlato nit, Podrl si v zlej besedi Zaupa trden zid; Kako li v srcu mora, Kjer vlada kačji rod, Sijati zlata zora? Kaliti rajski plod? Nam pel je slave, skakavec Nam bistril srce, um; Al všel je modri slavec, Ko drl je hvale sum. Smo njega poslušale; Al ti mu nisi vštric, Ti iščeš le pohvale, Tvoj peti — ni poklic!"