FRANCE ŠTUKL 
SLIKAR IN POZLATAR FRANC LEDERWASCH (1712—1787) 
Ob izteku Zirovske kotline proti Fužinam leži na levem bregu Poljanščice 
majhna vasica Ledinica z znano božjepotno cerkvijo sv. Ane. Cerkev se na 
škrbini nad vodo in poljem razgleduje po kotlini. 
Prvikrat je cerkev dokumentirana šele v poznejšem pripisu iz dvajsetih 
let 16. stoletja v urbarju iz leta 1501. Takrat je že bila žirovska podružnica, 
posvečena sv. Ožboltu.1 V drugi polovici 17. stoletja so staro stavbo skoraj v 
celoti podrli. Šele temeljite talne in zidne preiskave bi mogoče odkrile stare 
stavbne elemente. Sicer pa so stavbo popolnoma na novo baročno pozidali v 
takšni obliki, kot jo že poznamo iz delavnice loške cerkvene baročne arhitek 
ture in opreme, ki smo jo obdelali v lanskih Loških razgledih.2 Kdaj so cerkev 
posvetili sv. Ani, ni znano. 
V tlorisu je stavba sestavljena iz pravokotne ladje, še nekako manieristično 
dolge, in enako širokega prezbiterija, ki ga od ladje loči le močan slavolok. 
Prezbiterij je kvadratičen s porezanimi ogli. Obokan je s plitvo kupolo s so-
svodnicami. V ladji sta bočno levo in desno po ena plitva kapela, ki bi utegnili 
biti podobno kot pri Sv. Volbenku že iz druge polovice 18. stoletja. Poleg obeh 
bočnih kapel, ki širita ladjo, zavira vzdolžni potek ladje rahlo nakazana pilastr-
ska arhitektura, ki na banjastem stropu izzveni v svodne kape. Vertikalno 
rast notranjščine omejuje v celotnem prostoru masiven venčni zidec. Okenske 
odprtine so pravokotne, nad venčnim zidcem so polkrožne lunete. Sosvodnice 
so po robovih obrobljene z značilno modelno ornamentiko, ki jo pozna predvsem 
nam že znana loška delavnica. Zunanjščina je baročno poživljena s pilastri. 
Levo ob prezbiteriju je prilepljena nadstropna zakristija z letnico 1758 na zu-
nanjščini pod fabijonom nad zunanjimi vrati. Zvonik je ob vhodu v stavbo. 
Ura je delo Jurija Oblaka iz Lučin iz leta 1899. Stare zvonove je vzela prva 
svetovna vojna, sedanji mogočni železni so bili uliti pri Kranjski industrijski 
družbi v železarni na Jesenicah leta 1922. 
Leta 1910 so nameravali prekriti zvonik in cerkev, popraviti line pri zvo 
niku in osušiti cerkvene stene. Konservator Franke je priporočal, naj pri zvo-
nikovi strehi obdrže staro obliko in jo prekrijejo z bakreno pločevino. Steber 
v linah pri zvonovih naj popravijo v kamnoseški izvedbi in ne s cementom. 
Za cerkveno streho je odsvetoval eternit in priporočil opeko. Stene naj ne za-
mažejo z bitumnom in jih osuše z znižanjem terena okrog cerkve in z izvedbo 
strešnih odtokov in drenažo okrog cerkve. Popravijo naj tudi oporne zidove 
okrog cerkve.3 
Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 odkrili letnico 1771, kar 
kaže, da je takrat dobil še sedaj ohranjeno baročno kapo. Streho so leta 1913 
obnovili v stari obliki in jo pokrili s skrilom. Pred nekaj leti so streho spet 
obnovili z bakreno pločevino. 
39 
O obnovi stavbe v tem času govori tudi pisani vir; leta 1770 so založili 
100 gld. deželne veljave ali 85 gld. nemške vrednosti za popravila pri cerkvi.4 
Prav gotovo je cerkev dobila tedaj tri nove oltarje, če že ne kar vseh pet. 
Veliki oltar je posvečen sv. Ani. Levi stranski oltar ob slavoloku v ladji je po 
svečen sv. Ožboltu, prejšnjemu zavetniku ledinške podružnice. Njegov dvojček 
na desni strani je posvečen Jobu in Janezu Nepomuku. V bočnih kapelah je 
na levi oltar sv. Križa, na desni pa sv. Florijana. 
Najbolj zanimivi so veliki oltar in oba stranska oltarja ob slavoloku. Emili-
jan Cevc je že ugotovil, da jih je izdelal Franc Lederwasch s sodelovanjem sina 
in hčere.5 Pozneje je dodal k Ledenvaschovi družini še sodelovanje rezbarja 
Petra Janežiča.6 Sergej Vrišer je Lederwaschovo delo še bolj razčlenil. Po nje 
govi misli je bil Frančišek Ledenvasch predvsem slikar. Po Steletovih terenskih 
zapiskih iz leta 1914 je Ledenvaschu priznal delo dveh stranskih oltarjev iz 
leta 1773.7 V isti knjigi je pozneje pripisal oba stranska oltarja gorenjsko-posav-
skemu mojstru, ki je deloval med leti 1730—1770.8 Tudi veliki oltar je pozneje 
pripisal temu mojstru. 
Se z enim mojstrom lahko gotovo poistovetimo našega slikarja. »Franči 
šek iz Stražišča« je leta 1758 naslikal sliki za stranska oltarja v Naklem. Sliki 
nista ohranjeni.10 
Na predeli velikega oltarja na Ledinici je za tabernakljem napis- »DIESSER 
ALTAR UND SAMBT DEN ZWEI SEITEN ALTAR SIND GEMACHT UND 
AUFGERICHTET WORDEN UNTER DEM WOHL. EHRWUERDIGEN GEIST-
LICHEN HERRN HERRN LUCAS RANTH PFAHRER ZU SAIRACH UND 
SIND VERGOLDT UND VERVERTIGT V/ORDEN DURCH DEN FRANZ LE-
Veliki oltar sv. Ane in levi stranski oltar sv. Ožbolta 
40 
DERWASCH MALER UND VERGOLDER ZU STRASCHISCH. SAMBT SEINER 
TOCHTER MIZA UND SOHN NIKOLAUS — DEM 14. SEPTEMBER 1774.«11 
Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar oltarne arhitekture ni spre 
minjal. Zamenjal je le svetnike: Notburgo, Frančiška Ksaverija, Valentina in 
Emo. Osrednjo oltarno nišo s kompozicijo sv. Ane obdajata dva para stebrov, 
med katerimi sta figuri sv. Frančiška in sv. Valentina. V rokokojski atiki je 
vstali Kristus. Tabernakeljska partija na oltarni mizi posnema v malem celotno 
oltarno arhitekturo. Oltarna slika kaže Joahima z Ano in Marijo. 
Ožboltov oltar je še bolj rokokojsko razgiban tako v arhitekturi, oltarni 
niši in okrasju. Podpisan je na predeli: VERVERTIGT FRANZ LEDERWASCH 
1773. Desni Jobov oltar je dvojček levega. Slika kaže trpečega Joba. 
Slikarsko delo na Ledinici sem, podobno kot nekateri starejši umetnostni 
zgodovinarji (Veider), pripisal loškemu slikarju Antonu Tušku.12 Lederwaschov 
podpis slikarja in pozlatarja me je vse bolj prepričal, da je slikarska dela opra 
vil naš mojster in ne Tušek. Ob ugodni svetlobi sem ob drugem obisku cerkve 
na Jobovi sliki odkril v sredini spodaj inicialki F L (Franc Lederwasch). Mogo 
če sta bili tako signirani tudi ostali dve oltarni sliki, vendar sta obe podnožji 
na sliki nejasni. Slika sv. Ožbolta je bila že verjetno nekoč ob spodnjem robu 
zaradi vlage popravljena in preslikana. Slika na velikem oltarju pa je v spod 
njem delu že skoraj popolnoma uničena zaradi vlage. 
Sredi 19. stoletja so stavbo spet obnavljali. Sergej Vrišer je zapazil kvali 
tetnejšo prižnico »s tradicionalno kvadratno in pri vznožju nabreklo obliko bal 
kona in kupolasto streho«.13 Poznobaročno tradicijo prenaša še v 19. stoletje 
in obdrži ob ornamentu tudi še kiparske figure evangelistov in slikana polja. 
Pod slikanimi polji je vsa popisana. Na polju, ki gleda proti ladji, je napis: 
Marmorirt von Anton Sirtz . . . Bildhauer 1856. Beseda za Sircem je nečitljiva. 
Pod sliko na drugem polju je velik Sircev podpis. Na tretjem polju, obrnjenem 
proti oltarju, je napis: 
»To prižnico je prenovil Jos. Šubic l. 1914. Priuifo leto je bilo zelo mrzlo. 
Celo leto se ni popolnoma ogrelo. Istega leta je neki zaveržen Serb umoril dne 
28. junija njegova visokost prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo soprogo. 
— Dne 10. julija so slovesno pripeljali novi veliki zvon v župno cerkev v Zireh. 
— Amen. — Sodeloval je tudi Jakob Jeršič podobar in slikar iz Rovt.« 
V šestdesetih letih 19. stoletja so nadaljevali z lepšanjem in obnovo stavbe. 
Kot smo že omenili, je Štefan šubic restavriral veliki oltar. Izdelal naj bi bil 
tudi oba stranska oltarja v bočnih kapelah ob ladji. Na oltar sv. Križa je na 
predelo napisal: »Iz novega narejen od Štefana Šubic 1864.« Njegovi sta zna 
čilna oltarna arhitektura in slika sv. Jožefa z Otrokom v atiki. Pripišemo pa 
mu lahko tudi kipe Kozma in Damjana, Terezije in Jederti. Njegov je mogoče 
še Križani, medtem ko sta Marija in Janez Evangelist ob križu verjetno delo 
istega kiparja, ki je izdelal veliki oltar. Tudi Kristus v grobu v oltarni menzi 
kaže na delo mojstra velikega oltarja. 
Desni stranski oltar sv. Florijana nosi letnico 1849. Po arhitekturi posne 
ma veliki oltar. Koliko je na njem še skritih starejših elementov? Marija sedem 
žalosti na menzi je prav lahko še iz druge polovice 18. stoletja. 
O Francu Lederwaschu in njegovi družini vemo zdaj le malo. Indeks k 
rojstnim knjigam od začetka 17. stoletja do konca 18. stoletja v župniji Šmartin, 
kamor spada Stražišče, pozna od srede 18. stoletja naprej le slikarjeve otroke. 
Oče Franc se je moral priseliti od drugod. Dne 19. aprila 1748 se je poročil z 
domačinko Barbaro Tonko.14 O ženi Barbari razberemo, da je med leti 1768 
41 
Levi oltar sv. Križa in desni oltar sv. Florijana v bočnih Kapelah 
in 1777 plačevala sedež v šmartinski cerkvi.15 Naselitev slikarja Lederwascha 
v Stražišču je do neke mere razumljiva. Cehovska zaprtost mu najbrž ni do 
puščala meščanstva v Kranju, pa se je naselil na mestnem obrobju. V rojstnih 
knjigah so navedeni tile slikarjevi otroci:16 Anton Franc Ksaver, roj. 29. 11. 
1748; Ana Marija, roj. 13. 4. 1750; Jožefa, roj. 2. 3. 1752: Franc Serafin, roj. 
7. 9. 1754; Janez Nepomuk. roj. 9. 4. 1756; Nikolaj Tolentinski. roj. 11. 2. 1760; 
Anton Padovanski, roj. 15. 4. 1762; Nikolaj, roj. 29. 8. 1764; Anton, roj. 5. 1. 1767. 
Prvorojenec Anton Franc je že 7. decembra 1748 umrl.17 Priimek Leder-
wasch je krstitelj različno pisal, kar kaže. da mu je bil tuj. Pisal je tudi Leder-
boseh, tudi Leder-Wasch, itd. Pri prvem otroku Antonu Francu Ksaverju so 
bili gosposki botri: D(ominus) Antonius Hubmerhoffen De Sibenagl. Tudi po 
zneje srečamo še večkrat gosposke, celo iste botre, pa tudi navadne stražiške 
Kose in Hafnerce. Včasih, posebno pri prvih vpisih, sta pri očetu Francu in 
materi Barbari naziva »gospod« in »gospa«. Tudi dvojna imena pri najstarej 
šem sinu in hčerki kažeta na odličnejšo družino. Imeni Miklavž in Franc se 
javljata dvakrat, Anton celo trikrat, verjetno zaradi smrti starejšega otroka 
s tem imenom. Mrliških datumov za otroke nisem iskal. Škofijski arhivar Franc 
Pokom nam je zapustil v rokopisni zapuščini le zapis o sinu Frančišku, ki je 
bil leta 1780 posvečen v duhovnika in je umrl leta 1810, vendar ne v Stražišču. 
Za naše razmišljanje sta zanimiva otroka Mica in Nikolaj, ki se omenjata 
na Ledinici, Mica je bila pri delu na Ledinici že zrela, 24-letna ženska, in jo je 
Emilijan Cevc prištel med prve omenjene slovenske umetnice.19 Sin Nikolaj je 
bil še mlad vajenec. Ce je šlo za starejšega, je imel takrat 14 let, v drugem 
primeru pa celo samo 10 let. 
42 
Mojster Ledervvasch je umrl zaradi vodenice 3. decembra 1787 v Stražišču 
h. št. 96 star 75 let.20 Duhovnik je njegov smrtni vpis posebno lepo izpisal, lepše 
od drugih, kar kaže na pokojnikovo pomembnost. Hiša št. 96 je po poznejših 
statusih spadala med kajže. 2e konec 18. stoletja se Ledenvaschi izgubijo iz 
virov. 
Domovina Ledenvaschov je bila na Salzburškem. Bili so znana podobarska 
družina, ki je delovala od 17. do 19. stoletja.21 Anica Cevc navaja Janeza Vin-
cenca Lederwascha, ki je bil rojen 1755/56 v Tamswegu na Salzburškem in je 
delal pri nas na Štajerskem kot freskant in oljni slikar — portretist.22 Viktor 
Steska je poznal slikarja Janeza plemenitega Ledervvascha, ki je bil rojen 1756 
v Obervvolzu na Gornjem Štajerskem. Pri nas je naslikal fresko Zadnje večerje 
za cerkev sv. Barbare v Halozah.23 Prav zanimivo bi bilo nadrobneje preiskati 
rod našega Franca Ledenvascha, ki verjetno prav tako izhaja iz Salzburškega. 
Viri nikdar ne omenjajo Ledenvaschovega porekla in poklica. Mislim, da 
veliki D(ominus) pred priimkom odtehta več kot navedba podobarskega po 
klica. V zapisu na Ledinici je mojster zapisan kot slikar in pozlatar. Pri delu sta 
mu pomagala otroka, prav gotovo pri pozlatarskem opravilu, saj je slike lahko 
izdeloval doma. Kakšen je bil delež drugih umetnikov na Ledinici? Ali je po 
magal gorenjsko-posavskemu mojstru ali rezbarju Petru Janežiču? Zdaj osta 
nejo ta vprašanja še odprta. 
Opombe 
1. P. Blaznik, Urbarji Freisinške škofije, Viri za zgodovino Slovencev 4, 1. raz 
red SAZU 1963. str. 362. Isti, Skofja Loka in Loško gospostvo (973—1803), Skofja 
Loka 1973. str. 104. 
2. F. Štukl, Posnemanje loške cerkvene baročne arhitekture in opreme na Do 
lenjskem. Loški razgledi (= LR) 28 (1981), str. 172—177. passim. 
3. MDZK (1910), str. 454, 507. 
4. F. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana 1894. 
str. 696, 700. 
5. E. Cevc, Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša. LR 1 (1954). str. 74. 
6. E. Cevc. Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 133. 
7. S. Vrišer, Baročno kiparsko v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 208. 
8. S. Vrišer, o. d., str. 217. 
9. S. Vrišer, Baročne prižnice v osrednji Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgo 
dovino (= ZUZ), n. v. 16 (1980). str. 19. 
10. V. Steska, Slovenska tmietnost I. Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 200. Isti, Lju 
bitelj krščanske umetnosti, Maribor 1914. str. 208. 
11. F. Stukl. Umetnostna topografija Poljanske doline, diplomska naloga 1966 
(tipkopis), str. 60. 
12. F. Stukl. Slikar Janez Anton Tušek (1725—1798), LR 20 (1973), str. 148, 149; 
J. Veider, Umetna obrt na škofjeloškem ozemlju. Skofja Loka in njen okraj v luči 
gospodarskih in kulturnih prizadevanj. Škofia Loka 1936, str. 34. 
13. S. Vrišer. ZUZ n. v. 16 (1980). str. 19. 
14. Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NškaLj). župnija Smartin pri Kranju, po 
ročna knjiga 1737—1779. 
15. NškaLj, popis cerkvenih sedežev 1739—1777. 
16. NškaLj, rojstna knjiga 1747—1779. 
17. NškaLj, mrliška knjiga 1736—1755. 
18. NškaLj. F. Pokorn. Pomembnejši šmartinski jarani, rokopis. 
19. E. Cevc, Slovenska umetnost, str. 133. 
20. NškaLj, mrliška kniiga 1780—1820. 
21. Thieme-Becker, 22/534. 
22. A. Cevc, Stari tuji slikarji II (katalog NG), Ljubljana 1964, str. 15, 29. 
23. V. Steska, Slovenska umetnost I, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 200. 
43 
Zusammenfassung 
DER MALER UND VERGOLDER FRANZ LEDERWASCH (1712—1787) 
In der Wallfahrtsfilialkirche St. Anna in Ledinica. einem Beispiel der barocken 
Kirchenarchitektur des Gebiets von Škofja Loka aus der 2. Halfte des 17. Jh., be-
finden sich nicht weniger als fiinf Altare. Beim groBen und zwei Seitenaltaren 
wirkte Franz Lederwasch in den Jahren 1773 und 1774 mit. Dieser Maler und Ver-
golder stammt vermutlich aus der angesehenen Salzburger Familie Lederwasch. die 
aus der Zeit zwischen dem 17. und 19. Jh. bekannt ist. Er lieB sich etvva um 1748 in 
Stražišče nieder, \vo er sich mit der hier einheimischen Barbara Tonko vermiihlte. 
Von neun Kindern halfen ihm bei der Arbeit in Ledinica die Tochter Mica und der 
Sohn Nikolaj. Der Maler starb im Jahrc 1787 in Stražišče im Alter von 75 Jahren. 
Archivalisch bezeugt ist seine Malerei zweier Seitenaltare in Naklo, doch sind 
beide Bilder vernichtet. In Ledinica hat sich der Mcister auf der Predella des 
Oswaldaltares, hinter dem Tabernakel des groBen Altars und mit Initialen auf dem 
Gemiilde des Job untcrschrieben. Auf dem groBen Altar bcfindct sich eine umfang-
reiche Inschrift iiber seine Arbeit als Maler und Vergolder und iiber die von den 
Kindern geleistete Hilfe. Franz Ledervvasch \var vor allem Maler und Vergolder. 
StilgemaB und im Ausdruck steht er stark unter dem EinfluB graphischer Vorlagen 
und crinnert somit in hohcm Grade an Janez Anton Tušek aus Skofja Loka, dem 
bisher die Bilder der Altare in Ledinica zugeschrieben wurden. Offen bleibt so die 
Frage nach den Autoren der Altararchitekturen, die moglicherweise als Arbeit des 
Peter Janežič oder des Meisters der Landschaftcn Gorenjska und Posavje anzusehcn 
sind. 
44