Zgodovinsko - mestopisni obrazci
(Spisoje P. F. H.)
                      m. Loka.
ake dve nri hoda proti jugozaJiodnej straui oJ Kranja ob vznožji po-gorja, kateregs delate seljska in poljanska doliua, razprostira se pri-jazno mestice fjoka.   Od ted se pnpotniku odpre prekraaen razgled po ravnini tja do  sinjih   gor,   ki  se Tlečejo  ol) KoroSkej in Štajerskej   meji. Pri   racstu   spfejme  Sora, PoljanMico  ter  liiti dalje  po   prijaznej okolici  do Medvod, kjer se zdrniti z bistro seatro Savo.
Svoje imž [e dobilo mesto jjo kraji; loka naraveč anaiii ravnico ob kftlisj reki ali potoku. Ker so si prpbivaloi pOHLavili seližfia na loki, zvali so braj ,.Loka." Leta 973. pa jo podaril rimslto-nomSki r(war Oton Tl. ta kraj in okolico frižiuakpmii škofn in mpjuemu grofu koroškiMnu Abrahaimi, ki je bil po rodu Slovenee.    Vsletl tpga je kraj dobil ime Škofja Loka.
Ostala je Loka frižinskim škofom do zaSetka 19. stolstja. Po Liinevillsliem miru pa je priilo pospstvo frižinskih skofov po lirauj.skpm kol, državno imetje [>oil avstrijsko cesarsko biso.
Omenjeni   friž.inaki  škof Abraham (9i>7—99 i) ja za  slovensko slovstvo jako znainenit uiož.    Kot viSji dušni paslir jc  obiskoval  svojc podložne du-liovnije tor ljudstvo in*il » materinetn jezikn po Korotaau in Kranjskem,   ter !•¦ potrebne  molitve   zapisaval v knjižico.    Takii  nam je zapuatiJ  najatarejše spomeuike slovi>nski'ga jraika. — Ko so bili 1803. Iiita na Bavarskem odpra-vili  samostane  iu  odncsli  njili dragocenosti v Monakovo, jeli sn preiskovati    • tudi književne zakliide.    Pri  tfj  priliki so sts  našli  ined  knjigami frižioske    I kujižniee   trije  slovenski  spouieuiki v knjigi  nvadi»uiecuui"  škofa Abrahama-    ¦ Vscbina prvemu in trotjemu je ocitllu izpoved,   kakor se moli pred izpovedjo iu po izpfivedi,  a  drngi je feratko opominovanji.'  za pripravljanjt' k izpiSvedi. Ti frižinski spomenibi Skofa Abrataama  nam izpričujejo,  da je  bil alofeiiski jezik Ž6 v onih fasili naobražen. katerega so sezidali fiižinaki škofje.   Tu so sUuovali njih uainestniki,  ki so
m
oskrbovali Skolljska posestva. Morali so biti le domaeini, & v 17. stoletji iu pozneje so poJiljali navadno le Bavarce za namcstnike y Loko. A če3to-krat so tu ostajali tudi frižinski škofje saroi. To nam svedoei slučaj, da 8t» tukaj umrla dva škofa oesrečne smrti. Leopold pl. Šauniburg, ki je bil 37. frižinski škof, postavil je preko Sore uineten moat. A nesreča je hotela, da je 5. avgusta 1381. leta jezdeč na izprehod, padel raz most v Soro iti ntonil. Njegovi ostauki počivajo v nnnskej eerkvi. — Nekaj let pozneje se je zgodilo strašno zločinstvo v gradu. Ko je bil nauireč inesto Skofa Degen-barda izvolil papež Krškega škofa Konrada pl. Hebenstreita frižinskim škofum, bifal je ta na sTOJem posestvu v Loki. Imel je 5000 zlatov imoviae pri sebi. Njegovi grajski služabniki, hlepni po novcib, zakoljojo z nožem nesrečnegi moža 1412. lela; njegoco mrtro truplo pa zagreb6 na vrtu. Pozneje je njego? naslednik škof Nikodem zaukazal izkopati truplo nesrečnega na vrtu ter ga pokopati v rakro v farnej starološkej cerkvi 1430. leta kakot kažc spoinenik in nadgrobni napis.
Leta 1317. je frižinslii škof Konrad IU. utrdfl mesto; a koncem 14. sto-letja ga je škof Bertold pl. TVehtngen obdal z miiCnim obzidjem. Popolne mestne pravice s srojim sodništvom je Loka dobila še le koncem 15. stoletja. Leta 1407. je nanireč cesar Maksimilijan 1. iz Hala dovolil mejnemu grcfu in frižinskemu Skofu Rupertu, da sme imeti v Loki za svoje podložnike bist-nega sodnika. S tem privoljenjem so postali Loka in podložiiiki frižiuskih škofov neodvisni od cesarske sodoije v Ljubljani. Jmeli so škofje neomejeno sodnisko oblast uad svojimi podložniki. Pod ajih soduiško oblast je pripadala Loka, Železuiki in okoli ležeSe vasi z nad 25.000 prebivalci. — V daa 20. inarca 1511. lela je hud potres razzušil grad. Eupertor Ijrat in nasledaik Filip je ua taavaUnah starega gtadi'i i letih lr/ll—Io27. sozidal aedanji grad ] vender se je tekom Sasa v graJu muogo prezidalo. Leta 1723. je bil& blagoslovljena kapeliea v gradu.   Dandanes so t njein cesarski uiadi.
V siloo davnih časih jo stal tudi f pogorji, ki se za mestoin razprostii'1, grad Loka. V sredi 17. stolctja je bilo Se videti z grmovjem in drevjem zaraščene razvalina <5nega gradil. Tu so gospodarili v 13., 14., in 15. stoletji mogočni loški goapodje, katerib imona se čitajo po raznih starih letopisih ia listinab. Okoli 1200. leta se nahaja Bertold Loški; njegova hči Adelajda se je omožila ^nega leta s Friderikom Ortenburškim ; 1265. leta je Ijil Konrad Loški kranjski vieedom. Slednji iz te plemenite rodovine se je zval Gal; bil je 144U. leta gvardijan minoritov v LjubljaaL
Vmeatu jn ustanovil 1358.1. kamniški župnik Otakcr pl. GlogOTič žeuski samostan sv. Klare, ki pa je bil 17S2. I. odpravljen. Potem se jo izročil nunam 6T. Urfinle, ki se pečajo z odgojo ženske mladine. L. 1458. jc požar sainostan vpepelil;  samostanska eerkev je liila blagoslovljena iu posvečena 1609. lota.
Začetkom 1(5. stoletja je bil v mestu ustanovljen tadi vikarijat: 1804.1. pa je bil vikarijat povzdignen r faro. Parna, gotiška cerkev sv. Jakopa je bila sezidana 1532. leta; — a že dauno poprej — že 1293. leta ae omenja cerke? sv. Jakopa v Loki.
Tudi razno katere uezgodo so zadela mesto. L. 1458. ali kakor nekateri mčnijo 1451. je J. Vitovic, vojskovodja Celjske groftnje, ki je bila vdova, na-padel Loko ter jo obvladal. Oropal je inesto ter dobil v roke muogo blag.i in
81
n^vcev; potem je raesto zažgal. da ni ostalo druzega nego kup razTalin. — Mnogo kvare je meslti napravil požar 1600. 1. v dan sv. Jan. Krstnika in pa ]•'«<. 1., ko je pogorelo nad r>0 hiS. — Knga je ninogo ljndi pomorila 1582.1. Kapucinski samostan je \>\\ sezidan 1706. leta. Pred tem časom so liodili očetje kapueini nad liO let iz Kranja v Loko izpovedovat in oznanovat božjo besedo vzlasti o postnem časn. Mestnim očetom se kspucini t»k6 pri-kupijo, da sklenejo jim v mestu samostan postaviti. Ko iSfiejo primemega pro-stora, domisli se neki star mestni sovetovalec in bivši sodnik Matija CVre, da je v svojih mladih letih slišal o oporoki Il>-i7. lela umrlega Sebastijana Lu-fcaa^i^a, ki }e l>il zapastil vse svoje /mdtje v ta nam^n, ko bi se kdaj zidal Bamostan. A do tega 6asa je imel nunski samosl:an sv. Klaro njegova po-sestva. Po dolgfm iskanji se je našla opoioka v mestuem arhivu. Vsled tega je nastal prepir raed mestDirai svctovalci io minskiin samostanom. Sled-njic se pobotajo takd, da saraostaD izroči le posestvo npaumgarten" za zidaaje. V dao 15. avgiisla 170iJ. !eta je izročil omcajeui prostor Jože Antoo Evzebij pl. Haldcn, stotnik in namcstnik frižinskih Skofov, ci-etom kapucinoin. Zidanje je tako vrlo napredovalo, da so se ie 7. fieptembra 6nega kta presolili T aamostan iz hisici) poleg cerkvice prcsv. Trojice, kjer so bivali do tega 5asa. Leta 1707. v dan 28. aprila pa se je vložil temeljni kamen za cerkcv v prito brezjterilne množice pobožnega Ijudst?a, kateremu je priiiigoval loški inpnit Andrej Hudačut. Radodarno Ijndstvo je donaSalo potrebn« tvarine za zidanje in pomagalo, nda je kar mrgolelu delavcev, kakor mravelj na niravljiSCi, ki ga razkopljei!," pravi dotiino porodiio. Leta 1710. je arbidijnkon Janez pl. Plachenfeld blagoslovil cerkev. 1713. lota pa Ijubljanski 5kof pl. Kaunie posvitil.
Tekij polng mesta je rStara Loka" ali ,,pri fari." Ta je brea dvoma najstarejša fara na Kranjskem. Kakor pripoveduje »stno izročilo, oznanoval je na kraji, kjer stoji zdaj farna cerkev, že v sredi prvega stoletjn krščansko vero sv. Hermngora. Sv. Marka ga je poslal na te kraje oznanovat sv. e?an-gelje. To ustno izročilo nam potrjuje tndi starodavna kapclica sv. Lavrencija, ki je pred sto leti 5« stala na sedaiijem pokopališci. Ker je pa bita že zel<j razpadla, podrli so jo 178-t. leta. — %e 1074. leta je Sighard grof Plain, oglejski patrijarh, podaril Eleabardu, 19. frižiuskemu žkofn, več posestev po Kranjskem ter mti potrdil patrotiatsko pravi^o staroloSk« fare, katero je 1855. leta papež Kleujent VI. zdrnžil s stoluo frižiasko cerkvijo matere božje. StaroloiSanski faiani so si 18(>3. lcta postavili mesto stare, razpadle cerkve tasno dovo biSo božjo y bizantjnškem zlogu, ki je t»ila slovesno posveCena 18(15. leta ua roženkransko nedeljo,
V davnib easih so frižinaki škofjo po okolici naselili podlolnikOf iz Nerafije. Mejni grof in frižinski Skof Emiho je poslal okoli 1283. leta srojih podložuikov iz pustrske doline v Tirolib v te kraje, da bi terane smrekove gozde iztrebili in tla obdelali. Naselili so se v Bitojah (velikej vasi med . Loko in Kranjem) in pa v Sorici. V Sorici so si po nekaterih vaseli Se nhra-nili svoj jezik. Do denašnjega duž se je pri njih ohr&ml obiiiaj, da poSiljajo darov proStijskej cerk?i v Inlienu.
Mesto ima sedaj kacib 2300 prebivalcov, ki se Sivž ob obrtu, trgovini pa tudi s poJjedelstvotn. Vzlasti cvete po okolici plitnarija. Za promet skrbi Rudolfova zeleznica, ki vcže Loko z Ljubljaao.