Jasmina Kozina Istrska Slovenka UVOD Istrsko žensko sem obravnavala iz treh perspektiv. Najprej z analizo dela dveh umetnikov, ki sta sprožila veliko zanimanja za istrsko žensko; skozi umetnost akademskega kiparja in slikarja Jožeta Pohlena, ki žensko vidi predvsem kot mater in kot zaščitnico, ohranjevalko in učiteljico svoje družinske celice, in pa skozi pripovedništvo Marjana Tomšiča, čigar ženska je skrivnostna, magična, fantastična. Tretji del sestavljajo življenjska pričevanja garaških Istrank. Poslužila sem se biografske metode, saj mislim, da so življenjske zgodbe relevanten prikaz načina življenja v Istri. Jacques Lacan v svoji udarni psihoanalitični opredelitvi pravi, da "Ženska ne obstaja" (La femme n'existe pas), s čimer hoče povedati, da "ni nobenega univerzalnega ženskega bistva in da je to, kar pojmujemo pod ženskostjo, le fantazmat-ski konstrukt ...'V Ta opredelitev je zanikala mnenje, da obstajajo lastnosti, ki so biološko dane le ženskam. Lacan je poudaril, da ženskost ni nekaj očitnega. ' Penley, 1992, str. 270. JUSTINA POHLEN ZUSTIČEVA Njeno težko in utrujeno telo in njene noge, ki se ne morejo več vzdigniti, ampak le drsajo po tleh, pričajo o njenem težkem življenju. Zgarana mi pripoveduje svojo zgodbo, njene misli so počasne, a kljub temu se ji tu in tam oči zaiskrijo iz hvaležnosti, da še živi. Justina Pohlen se je rodila v bližnji vasi Zazid. Njen oče je umrl, ko je bila stara tri leta. Iz zgodnjega otroštva ima grenke spomine; spominja se, kako je mati cele noči prejokala in kako so si otroci mašili ušesa, da je ne bi slišali, in jo prosili, naj neha. V Zazidu je spoznala svojega moža, ki je bil železničar na postaji. Z njim se je preselila v Hrastovlje. "Tam sem bila sama," pravi, "in ni blu lahku." Njena tašča je umrla že pred njenim prihodom, moževi bratje so bili še otroci. Pri hiši je bilo tudi nekaj živine, ki je terjala svojo skrb. Nasprotno, stereotipne lastnosti, ki so jih skozi celotno zgodovino pripisovali ženskam, so jim pogosto le škodile. Ženska identiteta je kulturno pogojena. Ce pustimo ob strani individualno subjektivnost, lahko trdimo, da lahko način življenja in dela na skupino ljudi podobno učinkuje in jih tako tudi podobno zaznamuje. Življenjske usode žensk so priče ženske preteklosti in odnosov med spoloma. Ženske so bile navdih mnogim, ki so njihovo "resničnost" upodobili ali opisali na njim lasten način. "Vedno več jih je pasivno sodelovalo v kulturnih spremembah, ki so jih hkrati povzdigovale in poniževale. Čim bolj so se predstavljale ali so jih predstavljali moški, tem bolj je njihova podoba postajala vprašljiva."2 Sele konec 20. stoletja so se ženske začele soočati s tem, kako jih vidijo drugi in kako se vidijo same. Dejansko so se same manj predstavljale, "razlog za to pa ni biološka konstitucija žensk, niti pomanjkanje talenta, kakor pogosto menijo umetnostni zgodovinarji, temveč ustanove in simbolni jeziki, ki so jih ustvarili ter obvladovali moški, in čeprav so se v teku zgodovine spreminjali, so vedno nosili pečat moških interesov."3 Alenka Puhar v svojem delu Prvotno besedilo življenja obravnava položaj žensk in otrok pred sto leti na ozemlju današnje Slovenije. Ugotavlja, da je usoda žensk na Primorskem drugačna kot v vseh drugih slovenskih pokrajinah. Tem bolj to velja za Slovenko v kontinentalni Istri. Razlike so prav gotovo še danes. Bistvena dejavnika sta obmorska lega in drugačna zgodovina. Istra je bila tisočletja stičišče številnih kultur. Zadnjih sto let je bil odločilen stik med romansko, germansko in slovansko kulturo, ki so se razlikovale po stopnji razvoja in moči. 2 Higonnet, 1994, str. 342. 3 Spickernagel, 1998, str. 323. "Moje življenje v Hrastovljah je bilo taku: Ustala sem zgodaj, še ponoči in sem gnala živino in šla na njive okopa-vat fižol in koruzo. Mož je šel delat v Tomos v Koper. Preden so se otroci zbudili, sem bla že nazaj, sem jih šla vidit v sobo, potem sem jim skuhala kavo in jim notri nadrobila kruha. Dala sem jest še prašičem in potem sem vzela otroke in dežnik in nazaj na njive. Otroke sem zmeraj nosila sabo. Opoldne sem tekla domov skuhat kosilu, poleti pa kdr so bli moži na njivi, sem jim nesla tja. Popoldan je pršu Dušan in smo nadaljevali do noči, potem sem hitela pripravit radič al pa solato za večerjo. In pomolzla krave in uredila še druge stvari. Sem šla spat ob polnoči in ostala zelu zgudaj. Uni, ki dugu spi, ne ujame rib! Otroci so na njivi pomagali, od kdr so imeli šest let. Nejso imeli kej za obut, niti pozimi. Neanka nogavic niso meli. Kakšne muke so tu ble. Ma jim Notranji, slovanski del Istre je bil v prejšnjem stoletju zelo reven, a v bližini gospodarskih, političnih, kulturnih poti in blizu svetovljanskih mest. "Šavrinke so bile Slovenke, pripadnice najslabše razvite skupnosti. Zato so najbolj stremele k boljšemu življenju, saj je bil kontrast med njimi in med ženskami iz ekonomsko razvitih središč največji. Razkošje je bilo pred nosom, pripadale pa so revnejšemu ljudstvu. Istrani in Istranke sami sebe smatrajo za zelo trmastega značaja, kljub garanju so ženske ohranjale svojo dostojanstvo. Hodile so v cerkev, maše so bile edine prireditve, na katere so zahajale. Cerkev jih je kultivirala, vpijale so lepoto arhitekture, slik, kipov, besed in glasbe. Poslušale so duhovnike, ki so predstavljali temelj ohranjanja narodne identitete, njihove besede pa prenašale na otroke in tako krepile njihovo narodno zavest.'"4 Likovni umetnik Jože Pohlen je iskalec lepega in dobrega; tako je tudi pri liku Istranke. Umetnost je pot k veri, vera pa pripelje lik ženske k liku matere božje, brezmejno lepe in dobre. Umetnik se zaveda, da je Istranka trpela, vendar to še pripomore k njeni vzvišenosti. Pisatelj Marjan Tomšič je usmerjen v raziskovanje duše. Istranke, katerih življenjski stil je bil naravnost pustolovski, so zanj pravi izziv, ki ga vodi na pot po labirintih duha. Pisateljska svoboda mu dovoljuje, da z razumom nedoje-mljivo zavije v mistiko. POHLENOVA ŽENSKA Junija 1990 je bila v Hrastovljah slovesnost ob 500. obletnici nastanka fresk v cerkvi Svete Trojice. Domačin in odkritelj fresk, akademski kipar Jože Pohlen, je dobil naročilo, naj ob tem dogodku na Hribčku nad hrastovsko cerkvico skleše štiri metre visoko skulpturo Savrinke. Predstavniki SAZU so že 4 Iz pogovorov z Jožetom Pohlenom leta 2002, Jasmina Kozina. nej blu nič, niso neanka zboleli al kej. Dosti nas je tokalo. Poleti ob vročini smo zmerej vsi delali. Je blo treba grabit in delat kope. Nejsmo meli elektrike, smo uporabljali petrolej, flašče na petrol, in taku sem pozimi zdraven šporheta šivala brageše al kej in tako smo blekali. Je bla zmerej tema v hiši in kdr je kdu pršu, nejsm neanka vedla, kdu je tu. Smu bli taku vajeni. Mati božja, kakšnu je blu. Kdr je posvetla elektrika, je blo, kokr da so bla nebesa. In poli smo začeli delat hišo. Dušan je delal na Tomosu nočne in ko je pršel domov, namesto, da je šel spat, je šel zidat. Brez it spat. In dosti let smo delali to hišo. Denarja ni blo, ko smo si nabavli kakšen žakel cementa, pa smo delali naprej. Je bila mižerja. Taku smo se matrali, počasi, počasi. Ko je bla suša, nej blu vode in smo si jo prtili (razdelili). Pri puči je bla nekaj let prej predlagali, da bi mojstru fresk, Johannesu iz Kastva, postavili kamnit spomenik. Častni komisiji je Jože Pohlen predlagal skulpturo, ki naj bi "odražala življenje tukajšnjih ljudi v preteklosti: kulturno doživljanje v cerkvi in boj za obstanek v vsakdanjem življenju in tudi vključenost tega prostora v širši mediteranski prostor".5 Med kandidati je bil izbran ravno Jože Pohlen, ki je za "pomnik temu tako likovno kot zgodovinsko, informativno in estetsko za Slovence enemu najpomembnejših spomenikov"6 izbral lik Savrinke, znane popotnice, ki je na glavi nosila kmečke pridelke v Trst in jih tam prodajala oziroma menjavala za stvari, ki so jih potrebovali doma. Tako je pomagala preživeti številno družino. Na vprašanje, zakaj je izbral ravno njo, je odgovoril: "Ta lik istrske žene me že dolgo vznemirja. Istrska žena je v družini vselej uživala posebne privilegije, delala je v hiši in na polju in trgovala in bila tako steber družinske ekonomije. Kip prikazuje vse ©avrinke, plenir je simbol, ne gre za nekaj konkretnega, ker je ona nosila na glavi vse sorte. Skulpturo Šavrinke sem zasnoval kot kariati-do, kot žensko, ki sicer nosi bremena na glavi, vendar se ob tem drži tako vzravnano, da se njeno breme zdi skorajda kot klobuk kakšne ponosne meščanke. S tem želim izraziti ponos, vztrajnost, voljo do življenja, pogum, vse kar sem od vedno občudoval pri tukajšnjih ženskah in ljudeh na sploh."7 Ženska je glavna muza Pohlenove kiparske in slikarske umetnosti. Že v študentskih letih je zasnoval nekaj figuric solinark, ki so v takratnem slovenskem kiparstvu pomenile novost. Njej je posvetil svojo ljubezen, energijo in izpovedno moč. Osredotočil se je na istrsko žensko v vseh življenjskih obdobjih: mladenko, ljubico, ženo in mater, Savrinko, solinarko, borko, delavko in meščanko, damo. Od vseh ga je najbolj prevzela Savrinka, "sto in stoleten steber domačih Po zapisniku sestanka komisije za postavitev spominskega znamenja 2. 3. 1989. Ibid. Primorske novice, 15. september 1989, str. 8. vrsta in smo čakali in ko sem prša na vrsto, sem si jo dala na glavo in nesla damu. Otroci so hodili v šolo v Dekane, vsako jutro ob sedmih z avtobusom, nazaj so prišli ob enih. Sem jim skuhala kosilo in poli so gnali past in delat na njive. In je šlo tako naprej. Včasih so si vzeli knjige na pašo in so se učili tam. Kdr so se fanta mela dosti za učit, pa nejsta šla neanka na njivo. Jst sem bla zmeraj lačna." JUSTINA POHLEN ABRANOVA Rodila se je v Hrastovljah v družini Kocjančič kot šesti otrok. Že majhna je služila po vasi in na mandriji, kjer so želi solato in radič. "Ma tudi doma je blu taku težku delu, oče je nas otroke budil ob treh ponoči, smo mogli začet delat na njivi, je blu taku težku delu, ma smo mogli hitet, da ni pršu dež al kej. Se zdej se spunem, kaku nas je klicou ponoči." ognjišč, družin in družbe", ki je s plenirjem na glavi, atributom svojega dela, glasnica svoje usode na trdi istrski zemlji. "V Pohlenovi interpretaciji je ženska vedno pozitiven element, nagonska življenjska sila, prisotnost lepega, dobrega, večnega ali celo odrešujočega, nekakšen ljubezenski simbol ali emblematična podoba domačega istrskega sveta."9 Zanimanje za Istro se je takrat ujelo s prebujanjem zanimanja za narodno blago in za kulturno zgodovino in izročilo. Savrinka je postala zaščitni simbol Slovenske Istre. Pohlenovo zanimanje za vlogo žensk je spodbudilo življenje v treh zelo različnih kulturnih svetovih - istrskem, nemškem in italijanskem. V mladosti je živel osem let v nemški družini, kjer se je soočil s strogo nemško disciplino, ki jo je zastopal moški. "V ospredju je bila vedno figura Hitlerja kot očeta nemškega naroda, odrešitelja, uveljavitelja nemškega reda in nemškega gospodarskega uspeha." V Firencah, kjer je študiral, je prišel v stik z italijanskim kulturnim svetom in njihovim načinom življenja in odnosov med spoloma. Vtisnili so se mu odnosi, pri katerih je italijanska žena strogo podrejena gospodarju. Tretji pečat mu je dala Istra, kjer je po njegovem mnenju vladal matriarhat, kjer je bila žena bolj dejavna, mnogim v oporo in pomoč, nositeljica materialnih dobrin in kot taka večja avtoriteta: "Istranke so bile domiselne, imele so cilje, člane družine so nagovarjale in jih tudi vključevale v svoja dela. Istrska žena je bila zelo dejavna, vodila je tudi poravnavo davkov. Dokumenti so bili pisani na moževo ime, a denar je bil v rokah žene in ona mu ga je dajala za plačevanje računov." Najbolj je Pohlena presenetil občutek za pravičnost, način, kako je žena enakopravno razdelila hrano med člane široke 8 Majda Božeglav - Japelj, Vabilo na otvoritev samostojne razstave Jožeta Pohlena, 7. marca 1995 v galeriji Norina v Luciji. Med drugo svetovno vojno je bila vključena v boj. Po požaru leta 1943, ko jim je zgorela cela hiša, so jim streho ponudili sovaščani, starši njenega bodočega moža. "Potem smo, kakor smo mogli, delali novo hišo, pomagali so tudi drugi, nekaj je prispevala tudi Obnova. In poli ni blo kej več bit doma, sem mogla it po sveti. Sem šla na škovace, drugega dela nam niso dali. Na smetišču smo prebirale smeti, ene so pobirale papirje, ene kosti, ene drugo. Tam smo bile leta, ker smo ble zelu mlade, drugje nismo dobile. Tam smo bile Ančka Zuščeva, Rozalija Soldatova, ki je vztrajala najdlje, Tonca in njena sestra, Ančka in Marija, Marija Bencilčeva ... Smo zaslužle bičiklete, ma so šle hmali k vragu. Kdr sem bla bolj velika, sem šla v Skofjo Loko, v tovarno Sešir, poli u Sežano, v stekleni galanteriji sem delala. Poli sem se poročila. Moj mož družine, moža pa je nagovarjala k večji skrbi. Sodelovala je v gospodarstvu, v družini in imela pri vsem veliko večjo vlogo, kot jo je imel moški. Do fantov so bili domači dosti manj zahtevni, merili so samo njihovo silo, pri mladem fantu so gledali, kako je razvit in ali bo dober kopač. "Ženska je imela smisel tudi za druge stvari", pravi Pohlen, "skrbela je, da so bili otroci pri maši lepo oblečeni, sama je od doma odšla v delovnih čevljih, pred cerkvijo pa si je nataknila elegantnejše. Deklice so morale biti vedno lepše oblečene, negovane in počesane, matere so se z njimi dlje ukvarjale in jih poučevale. Njena vloga je bila grajena iz elementov, ki jih drugi narodi niso poznali." Predvsem ga je očarala njena tankočutnost do družinskih članov: "Bila je najpomembnejša oseba v družini, vse se je oziralo k njej in jo poslušalo. Kot trgovka je imela stike z meščani, znala je jezike, poznala je tuje proizvode. Hodila je v cerkev. Današnji duhovnik je izgubil vlogo, ki jo je imel v preteklosti. Včasih je duhovnik svoje vernike pripeljal skoraj do ekstaze, pri obravnavi svetih resnic je imel poseben pojoč jezik in je tako ustvarjal posebno vzdušje." Pohlen je občutil tudi, kako drugačno vlogo je imela ženska iz notranjosti v primerjavi z Istranko, saj "Istranke niso bile privezane na svoje kmetije, ampak so hodile okoli, spoznavale so svet in se zavedale njegove širine, veselile so se sposobnosti, da ga lahko razkrijejo". Bližina Trsta je istrsko žensko pripeljala do tega, da je prej začela skrbeti za svojo zunanjost, da je imela modno pričesko in se ličila. Njen videz je moral slediti njeni vlogi in odgovornosti. Zavedala se je svojega položaja v družbi, zato je bila tudi do sebe zahtevna. Pohlenove ženske so kljub garaškemu življenju, v katerem so opravljale kar tri poklice, (matere in) gospodinje, trgovke in kmetice, ponosne ženske, ki jim življenje nikakor ni uklonilo hrbta. Poti v Trst so Savrinkam pomenile dodatno garanje, vendar jim je trgovina zato omogočala boljši družbeni status in samozavest. je dobil delo na železnici, smo živela v Vodnjanu pri Puli, tam se je rodil otrok. Skupaj smo živeli, še ko se je hčerka poročila in je imela ona otroka. Ma smo se stiskali. Oni so ostali tam, midva pa ko smo šla v penzijo, smo se vrnila, zdej smo tle 22 let, won jih jma 80, jst 77. Njegov oče je dal zemljo, tukaj je bla sama skala, smo vse ven skopali, nismo meli kje saditi. Kmr je manjkalo zemlje, sem je kupila. Sto kamnjonov so je pripeljali iz Rižane. Vsak kamnjon, ki je prišu, sem mu dala petsto dinarjev." Pri trdem poljskem delu so obu-pavali, ker je bilo v zemlji toliko kamenja. Takrat jim je prišla prav razlaga, da kamenje koristi zemlji, ker ji dela zrak. "Ma smo ga vsi pobirali. Smo delali lepo cesto, ma ko je pršla voda, je vse odpeljala. In poli smo začeli spet." "Ob prihodu v mesto so se preobule in po mestu stopicale enako kot mestne gospe. Istranke so se začele ličiti daleč pred Ljubljančankami, zelo kmalu so si dale trajno nakodrati lase, saj so tudi s svojimi pričeskami želele slediti tržaški modi." Vsa ta spoznanja so Pohlena najprej zbegala, potem pa je razlike z muko razkrival in jih skušal razumeti. Razlike med ženami in posebnost istrskih žena ga zanimajo že skoraj vse življenje. Življenje v treh različnih okoljih mu je dalo možnost strožjega opazovanja položaja istrskega človeka, kar je še močneje povzročilo zanimanje za istrske žene. V svoje kipe in slike je vnašal njihov ponos: "Ženske so imenovali mati, morda njihov status izvira še iz antične Mater Matute ali Velike matere iz matriarhalne dobe, ki so jo ženske nosile v sebi. Za njihov položaj torej ni bilo potrebno posebnih priprav, saj je njihov status prihajal že iz tradicije." V Pohlenovem umetniškem opusu ni moških likov. "Istrske družine so se nagibale k matriarhatu, pri tem pa mož ni bil nikoli ponižan. Žena drži gor tri kantone, se je včasih reklo. Tudi Istran je garač, vendar je v primerjavi z ženo opravljal le en poklic: bil je kmet. Zraven pa je opravljal skromno očetovsko nalogo, usmerjeno predvsem v posredovanje poklica sinovom. Med svojim delom je torej sinove učil dela na zemlji in jim vcepljal ljubezen do nje."9 Po njegovem mnenju je bilo v Istri nekaj za tiste čase nenavadnih primerov, ko se je k hisi priženil moški. Sprejet je bil kot sin, podzavestno pa se je žena počutila bolj avtoritativna, za eno stopnjo više. Taka družina je bila še bolj matriarhalna. V zameno za svoj podrejeni položaj je fant, ki je prišel na robo, dobil kmetijo. V takih primerih so možje uporabljali italijanski pregovor Padron son mi, ma chi comanda ze mia moglie. (Gospodar sem jaz, tista, ki ukazuje, pa je moja žena). Pohlen je prepričan, da ima pri vseh pomembnih odločitvah istrskih družin glasnejšo besedo ženska. Spominja se Hrastovke, ki je imela avtoritaren odnos do svojega priženjenega moža: "Ko mu je zašila raztrgane hlače, mu jih je vrnila rekoč, naj si pokrije svojo sramoto." Ženska avtoriteta po njegovem mnenju ni bila le narejena, ampak plod raznih sposobnosti: "Naša nona iz Kubeda je bila pridna ženska, lahko se reče učiteljica! V naši vasi verjetno ni take pisave, kot jo je znala naša nona pisat. Nam je pripovedovala marsikatero zgodbo in nam delila nasvete." Se posebej se mu je vtisnila v spomin podjetna Hrastovka: "Žena je s plenirjem zaslužila bogastvo: začela je s prodajanjem kolačev po šagrah, s plenirja je prišla na osla, z osla na konja, s konja na avto in potem na gostilno in trgovino. Ženske so bile res pridne: na hrbtih so nosile seno v mesto, po poti pa so še plele nogavice." Istranke so bile vedno na robu mogočega in nemogočega. "Spominjam se pripovedovanja o mlekarici, ki je obtekla tržaške hiše in ko se je s praznim vrčem spuščala iz šestega nadstropja zadnje hiše, je že po stopnicah kinkala in ko je prišla do pritličja, se je vsedla in zaspala. Kljub garanju so ženske ohranjale svojo dostojanstvo in ravno to sem skušal vnesti v svoje kipe in slike." Ibid. TOMŠIČEVA ŽENSKA Pisatelj Marjan Tomšič piše o Istri in njenih ljudeh pred drugo svetovno vojno in po njej, o pravljičnosti, vraževernosti, posebnežih, otroštvu in odraščanju, ljubezni, svetu fantastike. Fantastika je motivno najopaznejša poteza njegovega pisanja, kjer se prepletajo realno in imaginaro, fizično in psihično, profano in mistično. Na vprašanje, zakaj ga tako zelo vznemirja magičnost, je odgovoril: "Od nekdaj me je privlačevalo vse, kar je bilo nenavadno, skrivnostno. Svet sem doživljal, in ga se zmerom, skozi prizmo fantazije. Ko se stvari, dogodki ... poenostavijo ali povsakdanijo, mi postane dolgčas. Nikoli se nisem mogel sprijazniti z zunanjostjo česarkoli ali kogarkoli; tipal sem za vidno obliko stvari in zanimalo me je, kaj se skriva za kulisami kakega dogodka. lskal sem torej globlji pomen in smisel. Tako sem počasi spoznaval, da vse skupaj sploh ni tako enostavno in da ima vse skrit pomen in da je vse z vsem povezano. Spoznal sem, da ni naključja, ker ga prav zaradi absolutne vpetosti vsega v vse ne more biti. Tako se mi je odkrival svet vzroka in posledice. Spoznaval sem večdimenzionalno dogajanje v tem prostoru in času. To je bila fantastika realnega sveta, ki sem jo najprej samo slutil, jo dojemal intuitivno; pozneje, ko sem začel prebirati strokovno literaturo s tega področja, sem bil presenečen, ker so moja spoznanja našla potrditev na teh straneh."10 In še: "Magični svet ni v bistvu nič drugega kot boj med dobrim in zlim. In to je pravljica! Tisti, ki so hudobni, dolgo preganjajo dobre in pravične, poštene ... a nazadnje se vendarle zgodi, da zmaga svetloba in ne tema, da zmaga resnica in ne laž. To vero sem spoznal v Istri in to me je očaralo. Ta vera teče pod to deželo kot nevidna in mogočna reka."11 Tomšičevo pripovedništvo je pokrajinsko obarvano, vendar avtor "skozi istrsko tematiko ponuja v premislek tudi nekatere univerzalne teme. Na primer temo ženskega vprašanja, ki jo je mogoče relevantno vključiti v sodoben feministični lite-rarnovedni pristop."12 Se posebej so ga očarale Savrinke, slovenske Istranke, lahko bi rekli, da celotno istrsko žensko prebivalstvo obravnava kot posebno. V njegovih delih je veliko sanjskega, pravljičnega in skrivnostnega. Literarne osebe, ki so ohranile nezaveden stik z naravo in mitom, imajo privide in videnja, ki jih obvarujejo pred nesrečo ali smrtjo. Fantastični pojavi pa so najraje ženskega spola ali so z njim povezani, saj ženske slutijo usodo: "Kot da bi bila ta zgodba že davno v njej napisana in izpisana, ona pa jo mora le oživiti, izživeti in dokončati."13 « c