141 Kje fo roshize zvetezhe Kje poletje mudi fe? Kje fo jabolka rudezhe Pa jefenfko fadje vfe? Staro leto. Kar fim najdil to fim puftil Kaj pa bolfhiga zhefh dobit' Dobro vfe ki b' ti sapuftil B' blo lohka gofpodarit' Kdor zhe s' hvalo prav shiveti Se nefme mu bolfhi dat' Hozhefh kar je dobro imeti Morefh pred hudo preftat'. Pesmama je podpisan datum 16. januarja 1818. in ime pesnikovo — Kek Jožef, bogoslovec II. leta. O tem Keku piše Mani v 24. letniku ,Jezičnika" na str. 26 in si. Rojen je bil v Zatični na Dolenjskem 29. jan. 1796; v mašnika posvečen 1. 1819., je bil kaplan, nunski katehet, škofijski notar in častni kanonik v Ljubljani. Umrl je 6. jan. 1855. Spisal je „Mali Be- DEMONSTRANTKE ZA ŽENSKO VOLIVNO PRAVICO PRED ANGLEŠKIM PARLAMENTOM sednjak slovenskiga in nemškiga jezika" in še par drugih knjig. (cf. Marn, 1. c) — Pesmama, ki smo ju tu priobčili, je popolnoma jasno vtisnjen pečat Vodnikove dobe. Jezik jima je za-čuda čist in nekateri heksametri v »Slovenzih" niso baš napačni. Dr. Mih. Opeka. Nabirajte narodne pesmi! Obeta se nam nekaj zelo imenitnega na polju narodne pesmi, Naučno ministrstvo namerava zbrati in objaviti vse narodne pesmi vseh avstrijskih narodov, da se pozabljivosti otmo ti dragoceni biseri. Izdaja bo obsegala besede in melodije na notah. V svrho nabiranja narodnih pesmi je ministrstvo postavilo za vsako narodnost posebne nabirateljske ali delovne odbore, ki naj vodijo nabiranje. Za slovenske narodne pesmi je slovenski delovni odbor, kateremu načeluje vseučiliški profesor dr.. Karel Št rekel j, zvršil vsa pripravljalna dela in razpošilja pravkar po vseh slovenskih krajih „poprasa!ne pole" in „os-novna načela", hoteč predvsem zaslediti vire, kje je dobiti še narodnih pesmi, in pridobiti čim največ posameznih nabiralcev in zapisovalcev. „Poprašalne pole" in „osnovna načela" so se v 15.000 izvodih deloma že razposlala, deloma se še razpošiljajo. Ali pravega uspeha je pričakovati samo, ako se vprašalne pole res tudi izpolnijo in izpolnjene odboru vrnejo. Zato se slovenski delovni odbor obrača javnim potom do vseh, katerim so se vprašalne pole poslale ali se jim še pošljejo, z nujno prošnjo, naj jih v interesu dobre stvari čim prej izpolnijo in izpolnjene odboru vrnejo. Kdor sam ne more ali ne utegne pole izpolniti, naj jo odda komu drugemu, ki bi bil za to pri volji. Kdor ne more na kako vprašanje odgovoriti, naj pusti prazen prostor. Posebno važna so ona vprašanja, ki hočejo izvedeti imena in naslove onih oseb, ki znajo peti mnogo narodnih pesmi, iti pa onih oseb, ki so sposobne zapisati pete melodije prav v notah. Kadar izvemo imena vseh teh oseb, tedaj se bomo še posebej obrnili do njih. Zapisovalce narodnih pesmi v notah opozarjamo že sedaj, da se melodije ne smejo po svoje harmonizirati, ampak da jih je zapisati natanko tako, kakor se pojo, in to ali enoglasno ali dvoglasno ali večglasno. Če zapisovalec o kaki pesmi ve, da se poje večglasno, a mu je znan samo napev, naj zapiše samo napev z dotično pripombo. Sploh pa priporočamo vsem, da marljivo čitajo „osnovna načela", kjer je vse razloženo, kar treba vedeti. Zapisovalcem narodnih pesmi v notah bomo poslali posebnega notnega papirja, da bode oblika povsem enaka. Za njih trud se bodo primerno nagradili. Samo po sebi je umljivo, da nam gre predvsem za take pesmi, ki še niso objavljene. Že objavljene pesmi je zapisovati le tedaj, če je melodija bistveno drugačna ali če ima kake še nepoznane posebnosti Besedilo se ne sme nič spreminjati ali olepšavati. Napiše naj se v tistem narečju, v katerem se pesem poje. Komu je vrniti izpolnjene popraševalne pole, odnosno v tekstu in melodiji zapisane pesmi? Koncem vsake popraševalne pole je opomnja, ki to natanko razloži. Pošiljajo naj se onemu gospodu odborniku, ki je postavljen za dotično ozemlje, ali na naslov: Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi v Ljubljani („Glasbena Matica"). Vsi prijatelji prelepe slovenske narodne pesmi se končno prosijo, naj blagohotno pospešujejo to velevažno delo. Ko bomo zbrali vse pesmi iz vseh krajev, tedaj bo to neprecenljiv zaklad, s kakršnim se ne bo mogla ponašati vsaka narodnost. Storil se bo s tem velevažen korak v napredku narodne prosvete. V to svrho pa kličemo zopet in zopet: Nabirajte narodne pesmi! — Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi. Karel Hynek Macha. 5. novembra so se češki literarn krogi spominjali sedemdesetletnice po smrti češkega pesnika Karola H. Mache, nesrečnega sovrstnika Kollarjevega. — K. H. Macha se je porodil 15. novembra 1810 v Ujezdu pri Pragi in je vzrastel v revščini in pomanjkanju. Študiral je na nemški gimnaziji v Litomeficah, šele češka knjiga ga je narodno prebudila. Goethe in Schiller sta imela nanj velik vpliv. Na praški univerzi, kjer je študiral pravo, je proučeval tudi poljsko pesništvo. Po dovršenih študijah je vstopil v državno službo. Ko se je pri nekem požaru prehladih je umrl 5. novembra 1836. v Litomericah. Macha je bil zelo nadarjen pesnik; izpočetka je posnemal slavnega romanopisca Walterja Scotta, kateremu je bil Macha po slogu zelo podoben, kar izpričujejo njegove povesti „Kfivoklat", „Cikani" in „Marinka". A kmalu je zapustil izvrstnega škotskega barda in se je oklenil poezije Byro- 142 nove in Mickiewiczeve Posnemajoč ta dva pesnika je spisal Macha mnogo drobnih in večjih pesmi. Njegovo najboljše delo je velika lirično-epična pesem ,Maj*. Mogočna sila Machovih pesmi in njihova krasna oblika ni našla pri takratni kritiki priznanja; malone vsi kritiki so prezirali mladega pesnika. Šele v najnovejšem času se je priznala velika umetniška vrednost Machovega »Maja" tako, da žari sedaj na nebu češkega pesništva kot solnce, v katerega sijaju se izgublja celo lesk Kollarja in Čelakovskega. Uredništvo lista na vasi. Tako se glasi najnovejše književno poročilo iz poljskega kraljestva. List (štirinajstdnevnik* se zove „Siewba" in je glasilo poljskega ljudstva ter je od ljudstva urejevan. Izhaja v Tluszczu. Urednik lista je „chlop% sotrudniki so „chlopi". S tremi besedami — piše uredništvo lista v prvi številki — se da izraziti program „Siewbe" in njenega bodočega delovanja: po prosveti, blagostanju in edinosti — do moči ljudstva, naroda, domovine. Glavni urednik lista je Jan Kielak, tridesetletni kmet v Chrze_snu. Sotrudnikov je 19; sami poljski kmetje iz okolice. Članke pošilja tudi 0. Andrej Wysloneh, duhovnik iz kapucinskega reda in so-trudnik „Dziennika Povvszechnega", gosp. I. Adamowicz, ki oskrbuje korekturo in tisk lista v Varšavi. „Siewbo" upravlja redakcijski odbor, ki sestoji iz samih kmetov, ki se shajajo vsako drugo nedeljo v Tluszczu ter se posvetujejo o vsaki stvari, o vsakem članku, ki se ima v listu tiskati. Gradiva imajo dovolj, člankov jim nikoli ne primanjkuje. Nekateri kmetje hodijo k tem posvetovanjem po šest ur daleč. List je imel biti najprej le okrajni list, ali sedaj se je sklenilo izdajati ga za vse poljsko ljudstvo v poljskem kraljestvu. Letna naročnina znaša 1 rb. 70 kop s poštno pošiljatvijo. Fr. Št. Wlodzimierz Spasowicz. 26. oktobra je v Varšavi umrl W. Spasowicz, poljski pisatelj, odlični odvetnik in učeni pravnik. Spasowicz je bil Slovanofil z dušo in telesom, velik prijatelj Rusije, hkrati pa tudi navdušen Poljak. Spasowicz je umrl 77 let star, in do zadnjega je bil njegov duh svež; njegovi zadnji članki dokazujejo zanimanje za najnovejše pojave na poljskem družabnem in političnem polju. Porodil se je 1. 1829. v minski guberniji; po končanih pravnih študijah v Peterburgu je predaval na tamošnji univerzi kazensko pravo do 1. 1852. Istega leta se je z drugimi profesorji odpovedal tej službi vsled konfliktov med dijaki in vlado Posvetil se je odvetništvu in v kratkem je zaslovel kot najboljši odvetnik nad Nevo. Pri odvetništvu ni zanemarjal znanstvenega in publicistiškega dela. Pisal je v poljskem in ruskem jeziku. L. 1859. je bil urednik poljskega lista „Slovo" in pozneje je s Kostomarovom urejeval največji ruski mesečnik „Vestnik Evropv". L. 1865. je s Py-pinom izdal delo »Zgodovina slovanskih književnosti". Od 1. 1876.—1901. je izdajal in zalagal največji poljski mesečnik v Varšavi „Ateneum", v katerem je objavil mnogo književnih študij. L. 1892. je začel v Peterburgu izdajati svoje zbrane spise, ki obsegajo osem zvezkov. S svojo politično delavnostjo — piše „Tyg. illustrowany" — ni zelo koristil poljski domovini, ker ni zastopal misli poljskega naroda, ali kar je storil, storil je z dobrim namenom. Ni se obotavljal žrtvovati kaj v prid domovini, za znanstvo je celo zelo veliko storil V oporoki je daroval krakovski znanstveni akademiji 100.000 rubljev. Kot odvetnik je nastopal v politiških pravdah ter je vedno moški in brezobzirno branil žrtve nasilja ruske vlade. Petr Vasiljevič Kirejevskij. Ruski listi so se začetkom novembra spominjali petdesetletnice po smrti Petra Vas. Kirž-jevskega (1808 1856), ki je znan kot nabiratelj ruskih narodnih pesmi. Zaradi te ljubezni do narodnega pesništva in ruskih starin imenuje A. S. Homjakov Kirejevskega »velikim pečatnikom za ruskuju zemlju", P. V. Kirejevskij je proučeval rusko zgodovino in starinoslovje; v svojem članku o stari ruski zgodovini v „Moskvičaninu" (1845) utemeljuje naziranje, da se je ruska država ustanovila tedaj, ko so poklicali v deželo Var-jage; ta nazor je bolj pojasnil Konst Aksakov. Svoje zbirke narodnih pesmi je izdajal od 1. 1831., popolno izdajo je priredilo šele v letih 1860 — 1874 »Moskovsko obščestvo ljubitelej rossijski slovesnosti". Prof. I. V. Pomjalovskij. Začetkom oktobra je po dolgi in težki bolezni umrl zaslužni profesor peterburškega vseučilišča, Ivan Vasiljevič Pomjalovskij. Rajni je bil znamenit filolog in arheolog in se je zlasti pečal z rimsko epigrafiko. Porodil se je 1. 1845. v Peterburgu in je študiral na tamošnji gimnaziji pod vodstvom V. H. Lemoniusa, Kedrova in Stoju-nina, ki so bili izborni poznavatelji klasicizma. Da bi izpopolnil svoje študije, so ga poslali na tuje univerze. Na Laškem je nabral veliko epigrafiškega gradiva, ki ga je izdal pod naslovom: „Epigrafičeskie etjudy." Na podlagi tega spisa je bil imenovan za profesorja peterburške univerze, na kateri je deloval 35 let. Razun spisov o epigrafiji je izdal tudi veliko znanstvenih del o ruski in grški hagijografiji. Njegovi spisi so bili znani in ocenjeni nele v ruski domovini, ampak tudi izven ruskih mej. Pomjalovskij je bil častni član mnogih univerz in učenih društev, celo v Ameriki. Vladimir Vasiljevič Stasov. Koncem oktobra je v Peterburgu umrl slavni umetniški kritik, arheolog in pisatelj VI. Vas. Stasov, 82 let star. Svoje prvo delo je objavil I. 1847. v listu „Otečestveniji Zapiski." Od tega časa pa je pisal za razne ruske liste. Največji njegov spis je: „SIavjanskij i vostočnyj ornament", ki je izšel 1. 1880-1881 (tudi v francoskem jeziku). Stasov je najbolj zaslovel zaradi svojih kritičnih razprav o ruskih umetnikih, Repinu, Vereščaginu, Antokoljskem in dr., ter o ruskih glasbenikih : Glinki, Dargomižskem, Musorgskem, Borodinu, Serovu. V književnosti in umetnosti je bil vsikdar pospeševatelj novih struj. Čeprav se njegovi spisi niso vedno odlikovali po natančnosti in finem okusu, vendar so dosegli svoj namen: obrnili so pozornost občinstva na nov umetniški pojav. Zbrani spisi Stasova so izšli 1. 1894. v treh velikih zvezkih, zadnje dni pa je izšlo v 4. zvezku vse, kar je Stasov napisal od 1. 1894. naprej. Aleksandr Nikolajevič Veselovskij. Nedavno je umrl na raku znani ruski učenjak A. N. Veselovskij, profesor peterburškega vseučilišča, akademik, književni zgodovinar in izvrstni poznavalec zahodnega in orientalskega ljudskega pesništva. Četudi ni bil filolog po poklicu, se je naučil vseh glavnih modemih jezikov in jezikov srednjega veka, tako da je mogel po zgodovinsko-analitični metodi primerjati slovanska izročila, šege, navade in legende z bizantinskimi, celo tudi z indijskimi. Njegovo duševno obzorje je bilo ogromno. A. N. Veselovskij se je porodil 1. 1838. v Moskvi, kjer je tudi dovršil študije na gimnaziji in univerzi. Potoval je po Španskem, potem je študiral v Berolinu, obiskal Prago, Srbijo in Italijo. Na Laškem je bil tri leta in je bil tudi dobro znan v italijanskih učenih krogih kot poznavalec srednjeveške italijanske književnosti. L. 1870, je bil imenovan za docenta in dve leti pozneje za rednega profesorja zgodovine novih književnosti. Spisi Vese-lovskega (150 del) tvorijo celo knjižnico, ki bodo služili za vire poznim rodovom. Za svoje študije je rajnik nakopičil toliko gradiva, da tega ni mogel noben zahodno-evropski učenjak. Ko je na primer proučeval francosko narodno pesem, je Vese-