Z ROKO V ROKI Z roko v roki Zbirka Vodenje v vzgoji in izobraževanju i s sn 1855-6582 Z roko v roki Zbornik primerov dobrih praks v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti Uredili Mateja Brejc Tatjana Ažman Z roko v roki Zbornik primerov dobrih praks v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti Uredili · dr. Mateja Brejc in dr. Tatjana Ažman Recenzenti · dr. Tatjana Ažman, dr. Mateja Brejc, dr. Andrej Koren, mag. Sebastjan Čagran in Lidija Goljat Prelogar Izdala in založila · Šola za ravnatelje Dunajska 104, 1000 Ljubljana Lektoririranje · Sara Horvat Oblikovanje in tehnična ureditev · Alen Ježovnik, Folio Oblikovanje naslovnice · Sašo Gorjup Likovnik, b&s Kranj · 2015 © 2015 Šola za ravnatelje Publikacija je sofinancirana s sredstvi Evropskega socialnega sklada v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti (sk k). Publikacija je brezplačna. c i p – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37:316.334(497.4)(082)(0.034.2) Z roko v roki [Elektronski vir] : zbornik primerov dobrih praks v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti / uredili Mateja Brejc, Tatjana Ažman. – El. knjiga. – Kranj : Šola za ravnatelje, 2015. – (Zbirka Vodenje v vzgoji in izobraževanju, i s sn 1855-6582) Način dostopa (u rl): http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-81-7.pdf Način dostopa (u rl): http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-82-4/flipbook.html i sb n 978-961-6637-81-7 (pdf) i sb n 978-961-6637-82-4 (html) 1. Brejc, Mateja 278347008 Kazalo Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala Tatjana Ažman in Mateja Brejc · 7 V akciji – prostovoljstvo Aleš Ušeničnik · 25 Prispevek šol pri vključevanju učencev in dijakov migrantov v šolsko in lokalno okolje Kajetana Tornič · 35 Združujemo se v mavrico generacij Karmen Vidmar · 43 Rudarji iz rovov v srca Simona Izgoršek · 55 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala Sonja Kukman, Mojca Bajuk, Neva Bambič in Katarina Šepetavc · 67 Pozitivni vplivi prostovoljstva na dvig socialnega in kulturnega kapitala Lidija Lampe · 77 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko Marija Sakelšek · 83 Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje prispevata k dobremu počutju in samozavesti tako mlajše kot starejše generacije Katja Čuk · 95 Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo v sodelovanju z obalnimi domovi upokojencev Gorazd Lah · 103 Vzorniki so zakon Renata Boštjan · 111 Projekti, ki obrodijo sadove Sergeja Gerdej · 119 5 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju Ela Žibrat · 129 Priložnost za vsakogar: kulturno sodelovanje z učenci šol v mreži in branje pod krošnjami Metka Trobec · 139 Šola, starši in učna uspešnost naših učencev Nevenka Sreš · 149 Učenje je odnos Sofija Baškarad · 157 Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi Petra Lajlar · 169 Učimo se pri sosednji šoli Aurora Calvet · 177 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Matjaž Zorko · 183 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici Simona Luetič · 195 6 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala Tatjana Ažman Šola za ravnatelje Mateja Brejc Šola za ravnatelje O socialnem kapitalu Koncept socialnega (in kulturnega) kapitala sodi med aktualnejše družboslovne koncepte, ki svoje mesto vse bolj pridobiva tudi na področju izobraže- vanja. Izhaja iz predpostavke, da izobraževanje vpliva na socialni kapital in da, obratno, socialni kapital vpliva na izobraževalne dosežke. V tem okviru torej šole in vrtci odigravajo pomembno vlogo. Pojem kapitala je na področje izobraževanja vpeljal Bourdieu (1986), pri čemer je opredelil tri vrste kapitala: (a) ekonomski/finančni kapital (lastnina, denar), (b) kulturni kapital (stopnja izobrazbe) in (c) socialni kapital (družbene obveznosti). Slednja dva se pod določenimi pogoji lahko spremenita v ekonomski kapital. V prispevku se bomo v nadaljevanju osredotočili predvsem na socialni kapital. V literaturi najdemo različne opredelitve pojma socialni kapital (Bourdieu 1986; Killpatrick, Johns in Mulford 2010; oe c d 2001; West-Burnham, Farrar in Otero 2007; West-Burnham 2010; 2011; Barle Lakota in Sardoč 2015). Neka- teri raziskovalci ga obravnavajo kot ekonomsko kategorijo in ga tako povezu- jejo z dobičkom ter omrežji moči, drugi pa ga vidijo bolj kot vezivo in dobrobit celotne družbe, še posebej pa dobrobit ranljivih skupin. Bourdieu (1986) tako npr. opredeli socialni kapital na ravni posameznika in tehta njegove koristi, ki mu jih prinaša vključenost v neko skupino ali mrežo odnosov. Pravi (prav tam), da je socialni kapital količina (številčnost) in pomembnost stikov, s katerimi si posameznik lahko izboljša svoj družbeni položaj. Putnam (2000) pa izhaja pri opredelitvi iz skupine in meni, da je socialni kapital last skupine. Po njegovem (prav tam) se socialni kapital nanaša na stike med posamezniki – socialne mreže ter na vzajemnost in zaupanje, ki izhajata iz njih. Podobno socialni 7 Tatjana Ažman in Mateja Brejc kapital opredeljujeta Falk in Kilpatrick, ki pišeta, da gre za odnose in mreže, temelječe na zaupanju in vzajemnosti, skupnih vrednotah in normah (Kilpatrick, Johns, Mulford 2010, 113). Če poskušamo povzeti, se lahko sklicujemo na Fielda, ki pravi, da odnosi štejejo in če ljudje vzpostavljajo medsebojne stike in jih vzdržujejo, so zmožni delati skupaj, da bo dosegli cilje, ki jih sami ne morejo doseči ali pa jih dosežejo zelo težko (West-Burnham, Farrar in Otero 2007, 58). Pri tem pa je pomembno poudariti tudi, da ne gre le za številnost in pomembnost stikov oziroma odnosov, ki jih imamo, ampak predvsem tudi za njihovo kakovost in trajnost. Ali, če rečemo drugače, socialni kapital je torej valuta oziroma vrednost v ozadju družbenih stikov in odnosov. In kot poudarjata Barle in Sardoč (2014, 12): »Socialni kapital ne more obstajati sam po sebi, če ne obstaja medsebojno priznavanje med posamezniki, ki so člani določene mreže ali skupine.« Vrednost socialnega kapitala se kaže na različne načine. Tako npr. povečuje blaginjo posameznikov in družbe. Omogoča doseganje izbranih ciljev, ki brez njega ne bi bili doseženi in na ta način povečuje produktivnost skupin, orga- nizacij in družbe (Coleman 1990). Prispeva k višji kakovosti življenja v družbi: zmanjšanju kriminala, zmanjšanju zlorabe otrok in večji varnosti (oecd 2001; Tennent idr. 2005). Vpliva na boljše zdravje ljudi: manj psihičnih težav, hi- trejše okrevanje, manj kajenja, daljše življenje, manj demence. Še posebno pomembno je, da zmanjšuje socialno izolacijo posameznikov (o e c d 2001, 53). Vpliva tudi na gospodarsko rast (rast b d p) (Knack in Keefer 1997), posame- znik z višjim socialnim kapitalom na trgu dela lažje najde delo (o e c d 2001, 58). Ena od pomembnih vrednosti socialnega kapitala pa je tudi vzpostavitev prilagodljivih in dinamičnih mrež učenja, kar izboljša pretok informacij in skupno učenje (oe c d 2001, 58). Socialni kapital pa ima lahko tudi negativno vrednost, če je zlorabljen v osebne namene in prinaša korist posamezniku na račun drugih – posameznik izkoristi poznanstvo za družbeno ali poklicno na- predovanje, četudi nima ustreznih kvalifikacij. Zlorabi ga lahko skupina, če prinaša korist skupini na račun drugih skupin – npr. mafijske združbe, kar- telno povezovanje. Pomemben je torej etični vidik socialnega kapitala. Socialni kapital je pomembno povezan z izobraževanjem (Brejc in Ažman 2014). V izobraževanju se tako soočamo s spoznanji, da so največji dejavniki tveganja neuspešnega šolanja revščina, družbeni sloj in socialna izključenost ter nespodbudno (družinsko) okolje, v katerem otrok odrašča (o e c d 2001, 57; West-Burnham, Farrar in Otero 2007). Nizek socialni kapital ima pri tem precej večji vpliv na razvoj in učenje otrok, kot ga imajo drugi dejavniki, z izjemo revščine (Putnam 2000). Življenjske priložnosti in izobraževalni do-sežki otrok, ki so socialno depriviligirani, so občutno nižji od življenjskih pri-8 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala ložnosti in izobraževalnih dosežkov otrok, ki izhajajo iz priviligiranih druž- benih slojev (West-Burnham, Farrar in Otero 2007). Bourdieu ugotavlja, da šole običajno družbenih neenakosti ne uspejo odpraviti, ampak jih ohranjajo in celo krepijo (Kump 2003, 153). Tudi nekatere slovenske raziskave dejavni- kov učne uspešnosti in uspešnosti pri zaposlovanju (Peček, Čuk in Lesar 2006; Klanjšek, Flere in Lavrič 2007; Marjanovič Umek, Sočan in Bajc 2007; Koro- šec 2008, Flere idr. 2009; Žakelj in Cankar 2009) ugotavljajo, da je še vedno preveč socialno-ekonomsko pogojena. V strategiji Evropa 2020 (Evropska komisija 2010) in Memorandumu o vseživljenjskem učenju (Komisija evropske skupnosti 2000) si je Evropska unija zadala cilj, da bi učenci dosegali višje dosežke ne glede na njihovo poreklo (socialno-ekonomski status družine), etnično pripadnost ali spol. Delovanje po načelih enakopravnosti in enako- sti preko spoštovanja raznolikosti (drugačnosti) in zagotavljanja vključevanja povečuje socialno pravičnost (West-Burnham 2010). Javne šole in vrtci si morajo zato še posebej skrbno prizadevati za zagotavljanje enakih in enakoprav- nih možnosti za vse učence (Barle Lakota in Sardoč 2014; 2015), ker vemo, da okolje bolj vpliva na tiste učence, ki so ekonomsko in družbeno prikrajšani (oe c d 2013). Če si torej skupnosti delijo znanje, vrednote in ravnanje, lahko šole izgra- jujejo socialni kapital otrok, tudi tistih, ki imajo nizkega. Višji kot je socialni kapital otrok, močnejši je njihov občutek povezanosti s skupnostjo, boljši je njihov občutek blagostanja, večja je verjetnost, da bodo v šoli uspešni in bodo v njej vztrajali (Tennent idr. 2005, 9–10). Te ugotovitve so za delovanje šol in vrtcev pomembne. Pojasnjujejo, zakaj naj bosta šola in vrtec odprta v okolje in se vključujeta v prizadevanje širše skupnosti za dvig socialnega kapitala. West-Burnham (2011, 7) se v luči teh spoznanj zavzema za tak šolski sistem, »ki se bo bolj dejavno vključil v otrokovo okolje, ne da otroka razume le kot učenca šole.« Krepitev socialnega kapitala v šolah in vrtcih Koncept oziroma pojem socialnega kapitala, ki v osnovi izhaja iz ideje o odnosih na horizontalni ravni, se je »razširil« tudi na povezave in interakcijo med heterogenimi skupinami (Putnam 2000). Gre za t. i. vezivni (angl. bonding), premostitveni (angl. bridging) in povezovalni (angl. linking) kapital (Grootaert idr. 2004; Mulford 2007; Putnam 2000). Vezivni socialni kapital se nanaša na vezi med ljudmi v podobnih okoliščinah, npr. ožjo družino, bližnje prijatelje, sosede. Premostitveni socialni kapital vključuje nekoliko bolj »oddaljene« vezi, npr. ohlapne prijatelje, sodelavce itd., povezovalni socialni kapital 9 Tatjana Ažman in Mateja Brejc pa sega do »neenakih« ljudi v različnih situacijah, npr. tistih, ki so izven do-ločene skupnosti, kar članom omogoča dostop do širšega nabora virov, ki so sicer dostopni v njihovi skupnosti. Nekateri avtorji povezovalni kapital opredeljujejo tudi z vidika povezav s posamezniki ali institucijami, ki so vplivne in imajo formalno moč (Woolcock 2001; Woolcock in Sweetser 2002). Dobro je sicer, da poznamo definicije različnih oblik socialnega kapitala, nam pa le-te ne povedo kaj dosti o tem, kako se lotiti izziva krepitve socialnega kapitala (Mulford 2007; Grootaert idr. 2004). V nadaljevanju predstavljamo tri oblike socialnega kapitala v vrtcih in šolah, ki je povezan z najpomembnejšimi deležniki, to je učenci, učitelji in vodji, ter v tem okviru kasneje prikazujemo tudi konkretne dejavnosti šol in vrtcev. Vezivni socialni kapital – v šoli »Vezivni socialni kapital je interpretiran kot tisti, ki se pojavlja med ›sodelavci‹ v šoli. [. . .] Biti cenjen član skupine je pomembno za vse v šoli.« (Mulford 2007, 167) Pri tem je, kot navaja avtor, za učence pomemben občutek pripadnosti šoli, pomembni so odnosi med učenci ter odnosi med učitelji in učenci. Razi- skave, kot pravi, jasno nakazujejo, kako pomembne so skupine, mreže, norme in zaupanje, »ne samo za občutek učenca o lastni vrednosti in vsakodnevnem uživanju v šoli in akademskih dosežkih, pač pa tudi za njihove kasnejše mož- nosti v življenju«. Učitelji naj torej delajo z učenci na krepitvi njihove samozavesti in občutka pripadnosti šoli, odnosih med učenci in njihovih lastnih odnosih z učenci. Eden od vidikov uspešnosti šol je prevzemanje pobud za spremembe in s tem povezana krepitev zmožnosti učiteljev. Na ravni učiteljev so tako npr. pomembna skupna prepričanja, da bodo prizadevanja vseh strokovnih delavcev pozitivno vplivala na dosežke učencev in možnost vplivati na pomembne od- ločitve v šoli. »Pomen vezivnega socialnega kapitala za učitelje je jasen. Skupinska učinkovitost se kaže kot pokazatelj profesionalne učeče se skupnosti. Pa vendar so tudi številni dejavniki, ki izzivajo razvoj vezivnega socialnega kapitala, kot so npr. profesionalna avtonomija, neizogibnost konfliktov, dejstvo, da se vsi ne okoristijo, uporaba sodelovanja v politične namene, stopnja profesionalnega razvoja in možnosti skupinskega razmišljanja, pritisk zunanje odgovornosti in pomanjkanje ›lastništva‹ oziroma nadzora nad njenimi dejavnostmi.« (Mulford 2007, 170–171) Vezivni socialni kapital vodij pa po mnenju avtorja (prav tam) izhaja iz pou- darka na profesionalnih odnosih, krepitvi sodelovanja in sodelovalnih načinov delovanja v šolah. Hkrati je pomembno, da je vodenje, ki spreminja, temelječe 10 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala tako na poziciji (ravnatelj) kot na distribuciji le-tega (vodstveni tim, učitelji) (Mulford idr. 2008). Avtor na osnovi izsledkov različnih raziskav ugotavlja, da je vodja šole nedvomno pomemben za vezivni socialni kapital znotraj šole. S tem pa se zadeve, kar se tiče organizacijskega učenja in profesionalnih učečih se skupnosti, ne končajo. Vezivni socialni kapital, »naj bo uporabljen za nekaj, kot npr. za poslanstvo šole, kurikulum in poučevanje. Izzive v zvezi z veziv-nim socialnim kapitalom pa lahko povežemo s potrebo po krepitvi zmožnosti in kompetenc zaposlenih, velikostjo šole, socialno-ekonomskim statusom in ›izobraževalnim okoliščinam‹ učencev doma.« (Mulford 2007, 172) Premostitveni socialni kapital – med šolami Pomen premostitvenega kapitala izhaja iz dokazov, da so tradicionalni vzvodi izboljšav, vezani na dejavnost posamezne šole, izkoriščeni. Tako se šolske re-forme za odličnost in enakost soočajo z novim zahtevami in pristopi. Pri tem se kažejo mreže šol kot eden od uveljavljenih pristopov. Raziskave izven izo- braževanja so pokazale tri temeljne vidike takšnih povezav (Mulford 2007): • mreže morajo biti v korist članicam, toda pomen morajo imeti tudi širše; • mreže, ki jih članice nedvoumno sprejemajo kot uspešne, temeljijo na sodelovanju; • mreže ne smejo biti nadzirane s formalnimi sistemi. Premostitveni socialni kapital s tem postaja eno od pomembnih izhodišč učinkovitega mreženja med šolami, ki je sicer že uveljavljen način nenehnih izboljšav tudi v Sloveniji (glej npr. Erčulj in Trunk Širca 2000). Holmes and Johns-Shepherd sta ugotovila, da v začetni fazi, ko mreženje nastaja, prevladujejo tipanje in uravnavanje dejavnosti, nato se fokus spre- meni v uravnavanje in povezovanje (Mulford 2007). Tipanje zajema pritegni- tev udeležence, graditev konsenza in zaupanja ter zagotavljanje pripadnosti, zavezanost osnovni ideji. Uravnavanje vsebuje uporabo ustvarjenega zaupa- nja za določanje nabora parametrov sodelovanja, postavitev delovnih skupin in zagotavljanje virov. Uravnavanje s povezavo sodelujočih v kritično maso navdušencev za polno sodelovanje v mreži, oblikovanje procesov, povezova- nje vodij, hitro spodbudi dejavnosti za začetek delovanja. Različne raziskave torej poudarjajo pomen premostitvenega kapitala. Toda socialni kapital zgolj utemelji izhodišče, je nujen, a nezadosten pogoj za učinkovite mreže. Kaže se potreba za oblikovanje skupnega nabora prioritet, načrta in strukture za vzdrževanje mreže. Izziv mrežam bi lahko vseboval trdo delo in pripadnost, kot nujen temelj odnosov in skupnih vrednot. Pri tem so potrebne 11 Tatjana Ažman in Mateja Brejc spremembe pri vodjah, prilagoditve dejavnosti, ko se mreža razvija in zuna- nji pritisk. Vprašamo se lahko tudi, ali je torej premostitveni socialni kapital pogoj za delovanje mreže ali rezultat delovanja mreže? Povezovalni socialni kapital – med šolo in njenim okoljem Fullan opozarja, da so šole, ki so se sposobne hitreje prilagajati okolju in se od njega učiti hitreje kot konkurenti, uspešnejše in da so »dobre ideje tam zunaj« (Koren 1999, 45). Gre za idejo, da so šole rezultat svojega okolja. Vendar tudi šola pomembno vpliva na vitalnost in družbeno povezanost svojega okolja (Mulford 2007) in je kot taka lahko nosilec sprememb in izboljšav. To se na primer kaže tudi ob težavah in celo razpadih majhnih skupnosti, kadar iz- gubijo svojo osnovno šolo. Od tod ideja o šolah, ki so obrnjene navzven in spreminjajo svoje okolje (West-Burnham 2011, 5). Povezovalni kapital poudarja, da šole lahko sicer veliko naredijo, da vsem učencem omogočajo pridobiti znanje ustrezno njihovim sposobnostim, a s tem bo njihov vpliv omejen in kratkotrajen. Učenci bodo ostali pod (nega- tivnim) vplivom svojega socialnega kapitala, v kolikor se ne spremenijo nee- nakosti v širšem kontekstu. V kolikor se v izzivalnih okoljih ne uspejo osredo-točiti na vpliv v širši skupnosti, lahko imajo šole le malo vpliva na dolgoročno življenje svojih učencev. Ugotovimo lahko, da so dobre šole pokazale veliko zmožnosti znotraj sebe, potrebno je razviti pristope za dejavnosti znotraj skupnosti (glej npr. Flint 2011). S poudarjanjem pomena lokalnih skupnost v razvoju družbe, ki pa pogosto nimajo ustreznih virov, lahko šole prispevajo k izboljšanju z odpiranjem svoje opreme in virov. Šola lahko ponudi prostor, knjige in druge vire posameznim etičnim skupnostim različnega statusa, da se učijo skupaj, učijo drug od dru- gega. Povezovalni kapital v tej obliki je močan mehanizem promoviranja po- vezovalne skupnosti, poudarjanja vrednost kulturne raznolikosti in razvijanja pomena skupne identitete. Da bi to dosegli, šola in učitelji tega ne smejo razumeti kot dodatne ali razširjene obveznosti. Preseči morajo model, v katerem je šola rezultat okolja, v katerem delujejo in delovati po načelu, da tudi šole spreminjajo okolje, v katerem delujejo. Gre za premik od odzivanja k predvi-devanju, od posnemanja k posredovanju, od »poišči in namesti« k »napovej in prepreči« (West-Burnham 2011). Mreženje za spodbujanje socialnega kapitala V nadaljevanju predstavljamo dejavnosti projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti (sk k), ki ga s sofinanciranjem Evropskih socialnih skla-12 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala Preglednica 1 Vertikalna povezanost in primeri dejavnosti za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala Šola za Ustvarjanje pogojev, spodbujanje mreženja Premostitveni socialni ravnatelje in strokovna podpora. kapital. Mreže šol, Mreženje šol, vrtcev, mreženje strokovnih Premostitveni socialni vrtcev delavcev in vzajemna strokovna podpora. kapital in vezivni socialni kapital. Šole, vrtci Skupne dejavnosti z učitelji, vzgojitelji (npr. Vezivni socialni kapital. kulturna prireditev); dejavnosti z otroki, učenci, dijaki (npr. tutorstvo, branje starejših učencev mlajšim, sejem šolskih potrebščin). Lokalno Skupne dejavnosti šol, vrtcev in njihovih Povezovalni socialni okolje okolij (npr. pomoč starejšim krajanom, pred- kapital. stavitve poklicev, spoznavanje in predstavitev kulturne dediščine). dov od leta 2013 vodi Šola za ravnatelje. Poleg spodbujanja razvoja novih zapo-slitvenih zmožnosti, alternativnih zaposlitev in fleksibilnih oblik zaposlovanja strokovnih delavcev je temeljni namen projekta, kot je razvidno iz samega na-slova, dvig socialnega in kulturnega kapitala. Da bi socialni kapital lahko krepili in spodbujali v svojih šolskih, vrtčevskih in lokalnih okoljih, je za učitelje in vzgojitelje (pa tudi ravnatelje) pomembno, da koncept dodobra (s)poznajo sami in ga v praksi tako čim bolj učinkovito uresničujejo. Vrtci in šole v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala so pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti izhajali iz predpostavke, da kapital gradijo in širijo tako, da vzpostavljajo medsebojno in spodbujajo kulturo dialoga z raznolikimi dejavnostmi znotraj vrtca ali šole ter z dejavnostmi, ki vrtce in šole povezujejo z okoljem. V ta namen je bila oblikovana »projektna definicija«: »Socialni in kulturni kapital posameznika je bogastvo, ki izvira iz sodelovanja in vpetosti v socialne vezi in mreže. Povečuje občutek pripadnosti, zaupanja in solidarnosti ter omogoča razvoj posameznika in skupnosti.« Dejavnosti na ravni vrtcev in šol so bile usmerjene v eno ali več od t. i. sedmih sestavin socialnega kapitala, in sicer skupne norme in vrednote; dobro razvite socialne mreže; visoka raven zaupanja; visoka državljanska zavzetost; simbole in obrede; soodvisnost in vzajemnost; prostovoljstvo in dejavnosti skupnosti (West-Burnham, Farrar in Otero 2007, 32). Različne oblike socialnega kapitala torej lahko krepimo in spodbujamo na različne načine, v različnih kontekstih in z oziroma med različnimi udeleženci. V najširšem okviru projekta so bile krepitvi in spodbujanju vezivnega, premo- stitvenega in povezovalnega socialnega kapitala namenjene različne dejavno- sti, ki jih s primeri prikazuje preglednica 1. 13 Tatjana Ažman in Mateja Brejc V nadaljevanju se v predstavitvi osredotočamo predvsem na skupne dejav- nosti Šole za ravnatelje in mrež šol. Lahko bi torej rekli na dejavnosti za spodbujanje premostitvenega socialnega kapitala med oziroma pri strokovnih delav-cih, ki so neposredno vključeni v projekt. Posebej bomo izpostavili mreženje kot osnovno pojavno obliko, znotraj katere socialni kapital sploh lahko pridobiva na svoji vrednosti oziroma »valuti«. »Obseg tovrstnega kapitala je povezan z velikostjo mrež in vezi, ki jih lahko posameznik v določenem trenutku učinkovito mobilizira.« (Barle Lakota in Sardoč 2014, 12) Drugi dve obliki socialnega kapitala podrobneje obravnavajo in predstavljajo prispevki strokovnih delavcev v tej publikaciji. Ustvarjanje pogojev od »zgoraj navzdol« Za spodbujanje in krepitev socialnega kapitala morajo biti vzpostavljeni dolo- čeni pogoji in podpora vrtcem, šolam in strokovnim delavcem. V šolskem letu 2013/14 so koordinirane dejavnosti potekale na 136 šolah in vrtcih oziroma v 34 mrežah. Okvir za izvajanje dejavnosti je predstavljal projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala, sofinanciran s sredstvi Evropskega socialnega sklada. Dejavnosti v šolah in vrtcih so izvajali in usmerjali strokovni delavci,1 ki so bili v času, ko je projekt potekal, delno zaposleni v Šoli za ravnatelje (Ažman, Čagran in Avguštin, 2014). Strokovni delavci so z delno zaposlitvijo prevzeli naloge koordinatorja ali člana mreže. Naloge 34 koordinatorjev mrež so bile: oblikovati mrežo s še tremi partnerskimi šolami ali vrtci (člani mreže); pri- praviti in izvajati program aktivnosti mreže za dvig socialnega in kulturnega kapitala (organizacija aktivnosti mreže, odgovornost za pripravo akcijskega načrta); koordinirati in spremljati delo mreže; pripravljati poročila in sodelovanje pri širjenju rezultatov projekta (zbornik, članki, konference). Naloge 102 članov mrež pa so bile: sodelovati pri pripravi akcijskega načrta; izvajati dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala v skladu z načrtom; spremljati in evalvirati izvajanje dejavnosti in rezultate; sodelovati pri pripravi poročil in širjenju rezultatov in spoznanj projekta. Šola za ravnatelje je dejavnosti koordinirala in usmerjala najprej že s samim razpisom za vključitev vrtcev in šol oziroma strokovnih delavcev. Eden od pogojev za prijavo je bil namreč skupni okvirni program mreže štirih zavodov 1 Strokovni delavci so bili v svojih šolah in vrtcih in v Šoli za ravnatelje zaposleni na različnih delovnih mestih, in sicer: učitelj, svetovalni delavec, pomočnik vzgojitelja, pomočnik ravnatelja, knjižničar, vzgojitelj, pomočnika ravnatelja vrtca, predstojnik organizacijske enote, organizator prehrane, računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti, mobilni učitelj za dodatno strokovno pomoč (Ažman, Čagran in Avguštin 2014). 14 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala za spodbujanje socialnega in kulturnega kapitala. Druga oblika »ustvarjanja pogojev« so bila skupna, praviloma mesečna srečanja vseh 136 strokovnih de- lavcev ali 34 koordinatorjev mrež, s katerimi je bila določena okvirna vsebina dela in razprav, hkrati pa tudi tempo izvajanja dejavnosti in pričakovani različni rezultati pestrega nabora dogajanja v šolah, vrtcih in njihovih okoljih. Mreženje Šole in vrtci v projektu so bili povezani v 34 mrež, pri čemer je bila vsaka od mrež sestavljena iz štirih različnih vrtcev in/ali šol. V mreže je bilo tako povezanih deset vrtcev, petindevetdeset osnovnih in enaintrideset srednjih šol. Trinajst mrež so sestavljale samo osnovne šole, po eno samo srednje šole in samo vrtci, devetnajst mrež pa je bilo (glede na vključenost šol z različnih ravni izobraževanja) mešanih. Cilj posamezne mreže je bil v svojem šolskem, vrtče-vskem in/ali lokalnem okolju izvajati dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala.2 Mreženje pa je bilo s posameznimi dejavnostmi spodbujeno znotraj mreže. Zavodi so nekatere dejavnosti skupaj zasnovali in nato izvajali vsak zase (tutorstvo), nekatere dejavnosti pa so zasnovali skupaj in izvedli v sodelovanju med šolami, kot npr. dopisovanje učencev med seboj, skupen obisk športne prireditve, srednješolci pomagajo učencem pri učenju, srednješolke berejo otrokom v vrtcu. Nekaj dejavnosti je potekalo celo med posameznimi mrežami oziroma člani (tj. strokovnimi delavci) različnih mrež. Šole in vrtci so v eni od mrež zasnovali likovno razstavo izdelkov otrok, ki je nato krožila med šolami. Na obisk so bili vabljeni tudi učenci iz drugih šol in vrtcev. Vzajemna strokovna podpora Da bi posamezna mreža in skupnost mrež lahko učinkovito delovale, je po- trebna vzajemna strokovna podpora. Z vidika socialnega kapitala je treba do- ločiti skupni okvir (norme) delovanja, vzpostaviti zaupanje in profesionalne vezi ter odnose. Na ravni Šole za ravnatelje in neposredno vključenih strokovnih delavcev so tako na skupnih delovnih srečanjih: 2 Naj kot zanimivost povemo, da je triindvajset od štiriintridesetih mrež izvajalo dejavnosti v sodelovanju z okoljem, tri mreže so se osredotočile na sodelovanja s starši, v osmih pa so poudarek namenili predvsem dejavnostim za spodbujanje širitve socialnega in kulturnega kapitala znotraj vrtca, šole. Lahko bi torej rekli, da je bil v večini primerov poudarek dejavnosti mrež vrtcev in šol na spodbujanju t. i. povezovalnega socialnega kapitala. 15 Tatjana Ažman in Mateja Brejc • šole in vrtci sproti predstavljali svoje primere dobrih praks spodbujanja socialnega in/ali kulturnega kapitala;3 • strokovni delavci prebirali strokovno literaturo s področja socialnega in kulturnega kapitala, o njej reflektirali z vidika svojega lastnega konteksta in prakse ter o njej v skupinah in frontalno razpravljali; • strokovni delavci iz različnih mrež drug drugemu kritično ovrednotili pripravljene osnutke načrtov za spodbujanje socialnega in kulturnega kapitala; • strokovni delavci z medsebojnim sodelovanjem pripravili »projektno definicijo« socialnega kapitala in nabor kazalnikov za njegovo sprem- ljanje v šolah, vrtcih in lokalnih okoljih; • strokovni delavci zasnovali spremljavo in evalvacijo izvedenih dejavno- sti; • mreže na zadnjem skupnem srečanju predstavile izbrani primer dobre prakse druga drugi in širši strokovni javnosti; • sodelovali zunanji strokovnjaki, ki so socialni in kulturni kapital po- drobneje osvetili z vidika teorije in prakse. Oblike in »koristi« mreženja Mreže in mreženje smo opredelili kot osnovo izvajanja dejavnosti v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala, zato bomo v nadaljevanju predstavili, kako jih z vidika krepitve socialnega kapitala ocenjujejo strokovni delavci. Za evalvacijo rezultatov dela mrež je bil uporabljen anketni vprašalnik, ki so ga izpolnili koordinatorji mrež v sodelovanju s partnerji, ki so v projektu sodelovali od 1. septembra 2013 do 31. avgusta 2014. Anketiranje je potekalo preko spleta od maja 2014 do konca junija 2014. Poročilo je pravočasno iz- polnilo 30 oz. 88  mrež. Vprašalnik je obsegal sedem vprašanj, od tega pet vprašanj odprtega tipa in dve vprašanji zaprtega tipa. Namen vprašalnika je bil med drugim ugotoviti »učinkovitost« v projektu. Eno od odprtih vprašanj strokovnim delavcem v projektu je bilo: »Ka- tere oblike mreženja – sodelovanja ste v okviru projekta razvili?« Različne ravni mreženja lepo povzame naslednji odgovor: »Z nenehnimi in zelo po- gostimi srečanji med projektnimi delavkami iz mreže smo zelo natančno in izčrpno oblikovale načrt in dejavnosti, ki smo jih glede na možnosti sproti 3 Poleg predstavitev primerov dobrih praks na vsakem od 11 delovnih srečanj je bilo ob zaključku sodelovanja pripravljeno t. i. zaključno srečanje, na katerem je vseh 34 mrež s ob plakatih in s predstavitvami ponazorilo proces in rezultate dviga socialnega in kulturnega kapitala. 16 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala spreminjale in preoblikovale. S samimi izvedenimi mesečnimi skupnimi de- javnostmi, na katerih so sodelovali učenci vseh štirih šol, pa smo povezovale tudi naše učence in dijake med seboj. S projektom pa smo vezali tudi druge delavce šole, deležnike in druge zavode iz lokalne skupnosti med seboj (z iz- vedenimi dejavnostmi, na katerih smo sodelovali). Šole je tako postajala bolj odprta in lokalna skupnost jo je začenjala sprejemati z večjim zaupanjem.« Mreženje je potekalo med šolami in vrtci, v šolah in vrtcih ter med šolami, vrtci in okoljem. V nadaljevanju posamezno raven mreženja podrobneje po- jasnimo z zapisi strokovnih delavcev. Mreženje je najprej torej potekalo med 136 strokovnimi delavci oziroma 136 vrtci in šolami, vključenimi v projekt. Šole v mreži so »medsebojno izmenjavale primere dobre prakse in sodelovale preko e-pošte, telefona, kajti naše razdalje med člani tima so zelo velike«. »Šole v naši mreži smo lokacijsko blizu, tako da smo se članice velikokrat srečevale na skupnih sestankih in tudi na delavnicah. Po potrebi smo sodelovale tudi na daljavo. Za komunikacijo smo uporabljale Skype, za izmenjavo in oblikovanje dokumentov pa Google Drive.« Pri tem je pomembno, da so bile »mentorice v stalnem kontaktu«, da so si »zastavljale podobne aktivnosti, da so lažje pregledale realizacijo izvedenih aktivnosti.« Kot je navedeno v enem od zapisov, so institucije tako »spoznavale, kako lahko sodelujemo in se povezujemo (vertikalno in horizontalno znotraj šole ter tudi širše v lokalnem okolju).« Druga raven mreženja je podprto in razširjeno sodelovanje znotraj posameznih vrtcev in šol. Mreženje znotraj vrtcev in šol ima različne oblike, od delavnic, obiskov, medijev, druženja in prireditev, do širjenja socialne mreže učencev znotraj šole. Tako so npr. na vseh štirih šolah ene od mrež »redno vsak teden izvajali individualne razgovore med koordinatorjem in učencem, kjer smo vzpostavili zaupanje in medsebojno spoznavanje. Redno smo izvajali tudi ak- tivnosti v obliki druženja šol med seboj in z vrtci v obliki mreženja med šolami in vrtci (prostovoljstvo, tutorstvo, druženja). Na ta način so se učenci spoznavali med seboj, spoznali so tudi nove poklice in priložnosti v okolju.« V okviru sodelovanja z drugimi šolami in vrtci so »mentorji poiskali ustrezne dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega ali pa se odzvali na ponujene; sledili smo tudi dobrim praksam drugih šol, organizacij in projektov. Ponudb je bilo zaradi našega mreženja in intenzivne komunikacije vse več.« V šolah so razvili različne oblike mreženja, npr. »razvili smo dve obliki, in sicer permanentno, ki smo jo izvajali celo šolsko leto po enkrat na teden (dijaki prostovoljci na vseh o š v mreži) in mreženje pri enkratnih dogodkih, kjer so se šole povezovale na čisto določenih temah.« Ob tem pa je mreženje potekalo tako »horizontalno« kot »vertikalno«. »Mrežili smo se tako na osnovnošolski kot na srednješolski 17 Tatjana Ažman in Mateja Brejc ravni, med dijaki in učenci, med profesorji različnih šol. [. . .] Povezovali smo se pri obiskovanju različnih prireditev in pripravljanju le-teh. Učenci so spoznali svoje sovrstnike z drugih šol.« Mreženje pa je potekalo tudi širše, »ne nujno povezano samo s projektom, temveč tudi širše, npr. skupen tabor za nadarjene dijake, medsebojna pomoč pri pripravi določenih projektov, povezo- vanje med dijaki različnih slovenskih regij pa tudi med dijaki v mednarodnem kontekstu. Tretja raven mreženja pa je sodelovanje vrtcev in šol v oziroma s širšim lokalnim okoljem. V tem okviru gre za različne dejavnosti, kot so npr. izmenjava izkušenj med generacijami, krepitev prostovoljstva, aktivno preživljanje prostega časa, pomoč socialno ogroženim, krepitev ekološke zavesti, pridobivanje delovnih navad, sodelovanje in druženje s priseljenci. »Sodelovali smo tudi z nevladnimi organizacijami, ki so v šolah izvajale delavnice za učence na različne teme.« Ob tem je, kot je navedeno v enem od zapisov, pomembno »od- piranje šole navzven, prepoznavnost šole in populacije učencev šole«. Težavo pri mreženju z okoljem lahko predstavljajo sredstva: »Med sodelujočimi lo- kalnimi skupnostmi je bilo tega mreženja manj (zaradi sredstev), zato smo organizirale le gostujočo razstavo likovnih in literarnih izdelkov, prispelih na natečaj in obisk dveh koncertov.« Mreženje oziroma sodelovanje samo po sebi pa še ni dovolj, če za sodelu- joče nima določene vrednosti oziroma koristi. V nadaljevanju predstavljamo odgovore strokovnih delavcev v projektu na vprašanje: »Kakšne so koristi tega mreženja za šole, vrtce in druge deležnike?« Ugotavljamo, da koristi na eni strani opredeljujejo zelo na splošno oziroma široko, kot npr. »Korist vidimo v pridobljenih informacijah, širšem pogledu na neko dejavnost in s tem na razvijanje novih idej.« Izpostavljeno je bilo »zavedanje pomena skupnosti in zavedanje pomena sodelovanja med generacijami.« Po drugi strani pa tudi konkretneje. »Vzpostavljena mreža štirih zavodov preko posameznih poznanstev lažje širi svojo mrežo in vanjo vključuje nove partnerje oz. posameznike. Na tak način so bili dijaki gimnazije gosti bralnega maratona na osnovni šoli. Na prireditvi v okviru bralnega maratona so sodelovali tudi otroci vrtca in njihovi starši. Skupaj načrtovana akcija daje možnosti za skupno iskanje denarnih sredstev. Gimnazija je lahko skozi dejavnosti pokazala svojo odprtost in se z vidika promocije šole približala mlajšim učencem in njihovim staršem s popolnoma novega zornega kota.« Korist vertikalnega povezovanja je tudi v tem, da so vključeni dobili »boljši vpogled v to, kaj lahko damo drug drugemu in s čim si lahko pomagamo.« Pri dejavnostih je bilo največ povezovanja znotraj šol, vrtcev, znotraj mrež in najmanj med mrežami. »Z mreženjem smo pridobivali dragocene izkušnje, 18 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala primere dobre prakse, ki smo jih uporabili tudi na naših šolah in so vanje prinesle nekatere pozitivne spremembe in odzive.« Ob načrtovanju skupnih ak- tivnosti so ponekod »vključili starše, ki so s svojim znanjem, prostovoljstvom in željo po sodelovanju s šolo na drugačen način širili znanje na učence in med seboj.« Mreženje v okolju »je predstavljalo vzpostavitev prvega stika z organiza- cijami in ustanovami v okolju in prepoznavanje ter pridobivanje priložno- sti za nadaljnje sodelovanje.« Pomembno je »medgeneracijsko sodelovanje (učitelji–učitelji, učenci–učitelji, učenci–učenci, učenci–starostniki . . .), večja povezanost med šolami in lokalno skupnostjo ter širjenje socialne mreže vseh sodelujočih.« Korist predstavlja »sprejemanje in spoznavanje drugačnosti, spodbujanje multikulturnosti pri učiteljih in učencih. Krepijo se skupne vre- dnote, pripadnost kraju in šoli (učenci in učitelji).« In kako naprej? Iz zapisanega lahko ugotovimo, da gre v okviru spodbujanja socialnega kapi- tala za pomembno dejavnost vrtcev in šol, ki jo je potrebno razvijati in ohranjati tudi v nadaljevanju, bodisi projektno (sistemsko?) ali pa na ravni mrež in posameznih vrtcev in šol. Predloge povzemamo tudi iz zapisov v projekt vključenih strokovnih delavcev. 1. Čim bolj jasno opredeliti pojma socialni in kulturni kapital. Tako je po- trebno »nekoliko bolje razjasniti temeljne pojme socialnega kapitala (vi- dike, merila, kazalnike) in pričakovanja glede dejavnosti mrež in njiho- vih rezultatov.« Predlog lahko dopolnimo s še enim zapisom, ki pravi: »Glede na to, da smo imeli na začetku veliko težav z razlago oz. defi- niranjem samih pojmov socialni in kulturni kapital, predlagam, da bi organizirali predavanja različnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem. Strokovne sodelavce že na začetku usmerite v raziskovanje socialnega in kulturnega kapitala in jih spodbudite s seznamom priporočene lite- rature na to temo.« To bo predvidoma doprineslo k temu, »da se na za- četku jasno opredeli dejavnosti, ki bi se naj v projektu izvajale in katere ne.« 2. Pripraviti nabor dejavnosti, s katerimi šole in vrtci v svojih okoljih lahko uspešno dvigujejo socialni in kulturni kapital. »Nabor aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala bi lahko ponudila Šola za ravnatelje.« Izkazalo se je, da je treba spodbujati sodelovanje različnih generacij in neformalne oblike druženja, dejavnosti pa naj bodo smiselne in življenj- ske, zasnovane v skupno dobro, rast vseh. 19 Tatjana Ažman in Mateja Brejc 3. Omejiti število dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala v šo- lah in vrtcih ter poglobiti intenzivnost njihovega izvajanja, vključevanja različnih deležnikov itd. »Bolje je izbrati zgolj eno aktivnost – in samo to aktivnost celostno razvijati.« 4. Načrtovanje programov dejavnosti je treba prepustiti šolam in vrtcem samim, ker jih znajo najbolje povezati s potrebami zavodov in okolja. Pri tem naj izhajajo iz potreb in interesov učencev. »Izbrano področje dejavnosti naj bo področje, za katerega se kaže velik interes in motiva- cija učencev, posledično s tem bo prisoten tudi napredek na tem pod- ročju.« 5. Spremljati in evalvirati dejavnosti z vidika dviga socialnega in kultur- nega kapitala. Predvsem je pomembno, »da se nazornejše in sproti zbi- rajo informacije o dosežkih in res dobrih primerih; da se strokovne de- lavce usmerja k razmišljanju o rezultatih v smislu socialnega in kultur- nega kapitala, ne pa samo na izvedbo aktivnosti; da se jasno pove, da dobrodelnost sama po sebi še ni dvig socialnega in kulturnega kapitala ter da akcije, v katerih se pojavi ›zbiranje‹ denarja običajno nimajo nič z dvigom tega kapitala.« 6. Oblikovati mreže vrtcev in šol, ki med seboj prostorsko niso preveč od- daljene, »ker je sodelovanje prav zaradi razdalje lahko oteženo in manj pogosto, kot bi si želeli.« Šole in vrtci naj člane mreže izberejo sami. 7. Zagotavljati trajnost izvajanja dejavnosti za dvig socialnega in kultur- nega kapitala. Smiselno bi bilo npr. »trajanje projekta v več letih, saj bi tako na podlagi evalvacije lahko vpeljali tudi izboljšave. Z nadalje- vanjem projekta obstaja večja verjetnost, da bodo aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala postale stalnica.« Pomembna je pod- pora vodstva šole in usklajeno delovanje vseh strokovnih delavcev, pre- dlagajo pa tudi imenovanje skrbnika teh dejavnosti: »Z dejavnostmi bi bilo smiselno nadaljevati tudi v prihodnje, vendar bi potrebovali skrbnika teh dejavnosti, ki bi promoviral, spodbujal in koordiniral iz- vedbo le-teh.« »Pomembno je vključiti dejavnosti za dvig sk k v l d n šole in s tem v dneve dejavnosti ter v druge oblike kurikula kot tudi v obšolske dejavnosti.« Z dobrim obveščanjem je treba skrbeti za ak- tivno vključitev vseh deležnikov v načrtovanje, izvedbo in evalvacijo dejavnosti. Lahko bi torej rekli, da nekoliko paradoksalno, pa vendarle velja, da vemo, kako spodbujati in krepiti socialni kapital, čeprav ne vemo prav dobro pove- dati, kaj to je. Naj torej zaključimo z mislijo, da so dejavnosti vrtcev in šol za 20 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala še kako potrebne, da pa vsako sodelovanje, vsaka prireditev, druženje ipd. to še ni. Zagotovo se na ta način vzpostavljajo izhodišča, potrebno pa je, kot smo v prispevku že poudarili, da stiki, vezi in odnosi v teh mrežah temeljijo ne le na številčnosti, ampak predvsem na kakovosti, trajnosti, zaupanju, enakih (izobraževalnih) možnostih itd. Okrepimo torej vrednost te socialno-kulturne valute, predvsem pa z valuto okrepimo otroke, učence in dijake. Literatura Ažman, T., S. Čagran in L. Avguštin. 2014. Poročilo o izvajanju projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala za leto 2013/2014. Kranj: Šola za ravnatelje. http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-77-0.pdf Barle Lakota, A., in M. Sardoč. 2014. »Socialni kapital, enake možnosti in izobraževalne politike.« Vodenje v vzgoji in izobraževanju 12 (3): 9–27. Barle Lakota, A., in M. Sardoč. 2015. Enake možnosti in družbena neenakost v družbi znanja. Kranj: Šola za ravnatelje. Bourdieu, P. 1986. »The Forms of Capital.« V Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, ur. J. G. Richardson, 241–258. New York: Greenwood. Brejc, M., in T. Ažman. 2014. »Uvod v razpravo in predstavitve primerov dobrih praks spodbujanja socialnega in kulturnega kapitala.« Vodenje v vzgoji in izobraževanju 12 (3): 3–7. Coleman, J. S. 1990. Foundations of Social Theory. Cambridge, ma: The Belknap Press of Harvard University Press. Erčulj, J., in N. Trunk Širca. 2000. S sodelovanjem do kakovosti: mreže učečih se šol. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Evropska komisija. 2010. »Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast.« c o m(2010) 2020 konč, Evropska komisija, Bruselj. Flere, S., R. Klajnšek, B. Musil, M. Tavčar Krajnc in A. Kirbiš. 2009. Kdo je uspe- šen v slovenski šoli? Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/ UserFilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/15_09_kdo_je_uspesen _v_slovenski_soli.pdf Flint, N. 2011. »Schools, Communities and Social Capital: Building Blocks in the ›Big Society‹.« National College for Leadership of Schools and Children’s Services, Nottingham. Grooatert, C., D. Narayan, V. Nyhan Jones in M. Woolcock. 2004. »Measuring Social Capital: An Integrated Questionarre.« World Bank Working Paper 18, The World Bank, Washington, d c. http://info.worldbank.org/etools/ docs/library/238427/11998_WP18-Web.pdf Kilpatrick, S., S. Johns in B. Mulford. 2010. »Social Capital, Educational Insti-21 Tatjana Ažman in Mateja Brejc tutions and Leadership.« V International Encyclopedia of Education, ur. P. Peterson, E. Baker in B. McGaw, 113–119. Oxford: Elsevier. Klanjšek, R., S. Flere in M. Lavrič. »Kognitivni in družbenoekonomski dejavniki šolskega uspeha v Sloveniji.« Družboslovne razprave 23 (55): 49–69. Knack, S., in P. Keefer. 1997. »Does Social Capital Have An Economic Payoff? A Cross-Country Investigation.« The Quarterly Journal of Economics 112 (4): 1251–1288. Koren, A. 1999. Ravnatelj med osamo in sodelovanjem. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Korošec, V. 2008. »Socialni in kulturni kapital kot dejavnika razlik v uspešnosti na trgu dela med staroselci, priseljenci in potomci priseljencev.« Delovni zvezki uma r 12/2008, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana. Komisija evropske skupnosti. 2000. »Memorandum o vseživljenjskem učenju.« se c(2000) 1832, Komisija evropske skupnosti, Bruselj. Kump, S. 2003. »Socialni kapital in izobraževanje odraslih.« V Socialni kapital v Sloveniji, ur. M. Makarovič, 106–148. Ljubljana: Sophia. Marjanovič Umek, L., G. Sočan in K. Bajc. 2007. »Vpliv psiholoških dejavnikov in izobrazbe staršev na učno uspešnost mladostnikov.« Psihološka obzorja 16 (3): 27–48. Mulford, B. 2007. »Building Social Capital in Professional Learning Communi- ties: Importance, Challenges and a Way Forward.« V Professional Learning Communities: Divergence, Depth and Dilemmas, ur. L. Stoll in K. Seashore Louis, 166–180. London: Open University Press. Mulford, B., D. Kendall, J. Ewington, B. Edmunds, L. Kendall in H. Silins. 2008. »Successful Principalship of High Performance Schools in High-Poverty Communities.« Journal of Educational Administation 46 (3): 461–480. oe c d. 2001. »The Well-Being of Nations: The Role of Human and Social Capi- tal; Executive Summary.« oe c d, Pariz. http://www.oecd.org/edu/country -studies/1870573.pdf oecd. 2013. oecd Guidelines on Measuring Subjective Well-Being. Pariz: oecd. Peček, M., I. Čuk in I. Lesar. 2006. »Šola in ohranjanje družbene razslojeno- sti – učni uspeh in vpis osnovnošolcev na srednje šole glede na izobrazbo staršev.« Sodobna pedagogika 57 (1): 10–40. Putnam, R. D. 2000. Bowling Alone: The Collapse And Revival of American Community. New York: Simon in Schuster. Tennent, L., C. Tayler, A. Farrell in C. Patterson. 2005. »Social Capital and Sense of Community: What Do They Mean for Young Children’s Success at School?« Prispevek na Australian Association for Research in Educa- tion (a a re) International Education Research Conference, Sydney, 27 november–1 december. 22 Mreženje za spodbujanje različnih oblik socialnega kapitala West-Burnham, J. 2010. »Vodenje za raznolikost: zagotavljanje enakosti, vklju- čenosti in socialne pravičnosti.« Vodenje v vzgoji in izobraževanju 8 (1): 7–17. West-Burnham, J. 2011. »Kje so meje? Izobraževanje, šola in skupnost.« Vodenje v vzgoji in izobraževanju 9 (2): 3–15. West-Burnahm, J., M. Farrar in G. Otero. 2007. Schools and Communities: Working Together to Transform Children’ s Lives. London: Network Continuum Education. Woolcock. M. 2001. »The Place of Social Capital in Understanding Social and Economic Outcomes.« Isuma Canadian Journal of Policy Research, 2 (1): 11–17. Woolcock, M, in A. T. Sweetser 2002. »Bright Ideas: Social Capital – The Bonds That Connect.« a db Review 34 (2): 1–26. Žakelj, A., in G. Cankar. 2009. »Uspešnost učencev pri nacionalnem preverja- nju znanja iz perspektive socialno-ekonomskega statusa.« V Pouk v družbi znanja, ur. M. Cotič, V. Medved Udovič in M. Cenčič, 138–158. Koper: Pedagoška fakulteta. 23 V akciji – prostovoljstvo Aleš Ušeničnik Osnovna šola Antona Ukmarja Koper Uvod V prispevku predstavljamo organizirano obliko prostovoljstva in pozitivne učinke le-tega na učenca, šolo in širšo skupnost. V mreži šol, ki so izvajale dejavnosti sta sodelovali dve osnovni šoli s slovenskim učnim jezikom, ena osnovna šola z italijanskim učnim jezikom in ena srednja šola. Vse so v Me- stni občini Koper na narodno mešanem ozemlju s pripadniki italijanske naro- dne skupnosti. Naš prostor zaznamujeta dvojezičnost in multikulturnost ter morje s pristaniščem, ki je okno v svet. Lahko rečemo, da imamo dobre iz- kušnje s področja medsebojnega povezovanja in medkulturnega dialoga, kar vsekakor bogati naš socialni in kulturni kapital. Že pred vključitvijo v projekt »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lo- kalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključe- nosti« smo v šolah izvajali različne oblike prostovoljskih aktivnosti, ki pa med seboj niso bile povezane. Bile so prepuščene predvsem zagnanosti in dobri volji posameznih učiteljev mentorjev. Do njih je prihajalo spontano, določene aktivnosti so se hitro pojavile in tudi hitro zamrle. Izkušnja s prostovoljstvom in predvsem pozitivni vplivi, ki jih ima prostovoljstvo za učence in šolo, so nas spodbudili, da smo se prostovoljstva lotili bolj organizirano. Vprašali smo se, na kakšen način lahko prostovoljstvo v šoli pripomore k dvigu socialnega in kulturnega kapitala. Da bomo lažje odgovorili na to vprašanje, si poglejmo, kaj je prostovoljstvo. Zakon o prostovoljstvu (z p rost)1 v 5. členu opredeljuje prostovoljstvo kot »družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posame- znikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.« Sodobno prostovoljstvo je osebno ali organizirano strokovno ali la- 1 Uradni list Republike Slovenije, št. 10/2011. 25 Aleš Ušeničnik ično delo, ki ga nekdo opravlja, da posamezniku, skupini oziroma skupnosti pri materialnem preživljanju in medčloveškem sožitju pomaga z informira- njem, poučevanjem ali drugimi preventivnimi dejavnostmi; z delom, terapijo, oskrbo ali drugo pomočjo pri reševanju težav ali stisk; z raziskovanjem ter organizacijo ali kako drugače. Pomoč poteka: • neslužbeno, brez materialnega plačila in za ljudi zunaj lastnega doma; • v delu človekovega razpoložljivega ali prostega časa ob lastnih obvezno- stih; • po njegovi smiselni osebni odločitvi; iz človekoljubnega solidarnega sta- lišča do človeških potreb in težav (Ramovš 2007, 17). Mikuš-Kosova (1999, 68) govori predvsem o prostovoljnem socialnem delu, za katerega pravi, da pomeni pomemben vidik vzgojnega dela z učenci in s tem tudi eno od učinkovitih oblik preventivnega dela z mladimi. Kajti v svo- jih prostovoljnih aktivnostih otroci globlje doživljajo in uveljavljalo osnovne človeške vrednote ter razvijajo svoje osebnostne lastnosti in s tem vsestransko osebnostno in socialno dozorevajo. Prostovoljstvo je velika obogatitev tako za prostovoljca kakor za šolo. Učen- cem omogoča, da se razvijajo celovito, tako osebnostno kakor socialno. Prido- bivajo si nova znanja, veščine, izkušnje in kompetence ter širijo svojo socialno mrežo. Po drugi strani pa organizirano prostovoljstvo nudi šoli močan vzgojni in preventivni vidik dela z učenci. V akciji – prostovoljstvo Pri delu s prostovoljci opažamo, da učenci ravno preko prostovoljskih dejav- nosti razvijajo svoj socialni in kulturni kapital. Pomembni dejavniki, ki spremljajo organizirano prostovoljstvo, so: graditev skupnosti, sodelovanje, zau- panje in kontinuiteta dejavnosti. Preko prostovoljstva gradimo skupnost tako znotraj šole – učenci se povezujejo med seboj, ne samo v razredu, temveč tudi med razredi, učenci se povezujejo z učitelji in z drugimi zaposlenimi na šoli (tehnično osebje) kot tudi izven šole, tako da postane šola prostor srečevanja vseh generacij. Sodelovanje in zaupanje sta ključna dejavnika pri razvijanju prostovoljstva in pri dvigu socialnega kapitala. Preko sodelovanja in zaupanja se ustvarja ustrezna klima za krepitev kulturnega kapitala. Kot poudarja Shirky (West- Burnham 2014), je sodelovanje težje od preprostega deljenja, saj vključuje spreminjanje tvojega vedenja, da se lahko povežeš z ljudmi, ki spreminjajo 26 V akciji – prostovoljstvo svoje vedenje, da bi se povezali s tabo, nasprotno od deljenja, kjer skupina obi- čajno pomeni združevanje udeležencev, sodelovanje ustvarja skupinsko iden- titeto – veš, s kom sodeluješ. Ravno ta pripadnost skupini – skupnosti pride pri prostovoljstvu še posebej do izraza. V šoli, kjer imajo prostovoljstvo, je moč povezanost in energijo skupnosti občutiti. Vsekakor pa ne moremo mimo zaupanja, ki je socialna energija ali »vročina v pečici«, ki je potrebna za preo-blikovanje osnovnih sestavin v celovito spremembo šole. Kot pravijo Bryk idr. (West-Burnham 2014), če socialne energije, ki jo zagotavlja zaupanje, ni, po- bude za napredek verjetno ne bodo dosegle pomenljive spremembe ne glede na njihovo resnično vrednost. Poleg tega, da s sodelovanjem in zaupanjem gradimo skupnost, pa je po- membna tudi kontinuiteta, ki jo organizirano prostovoljstvo omogoča. Ko go- vorimo o organiziranem prostovoljstvu na šoli, ne moremo mimo vloge men- torja. Mentor je gonilna sila pri razvijanju prostovoljstva na šoli. Pri uvajanju prostovoljstva je njegova vloga predvsem vloga motivatorja, kasneje, ko dejavnosti stečejo, pa je v vlogi mentorja in koordinatorja. Zato je zelo pomembno, da ima šola takega človeka in da vodstvo šole delo mentorja spodbuja in ceni. Naši dejavnosti smo dali naslov V akciji – prostovoljstvo. S tem smo hoteli povedati, da spodbujamo učence, da se aktivno vključijo v dogajanje. Preko delavnic, ki so jih učitelji, vključeni v projekt, izvedli v začetku šolskega leta, smo učencem sedmega, osmega in devetega razreda predstavili in ponudili različne oblike prostovoljstva (učna pomoč, pomoč starejšim in prostovoljske akcije) z namenom, da si lahko vsak izbere sebi ustrezno obliko. Na šolah smo tako mentorji organizirali skupine prostovoljcev, ki delujejo na dveh ravneh: • za učence, ki potrebujejo učno pomoč; • kot dejavnost, v katero se vključujejo učenci, ki nudijo pomoč in pod- poro drugim, sodelujejo pri prostovoljskih akcijah ali pri dejavnostih različnih prostovoljskih organizacij. Izvajali smo sledeče oblike prostovoljnega dela, ki jih bomo v nadaljevanju tudi podrobneje predstavili: • učna pomoč: starejši učenci pomagajo mlajšim pri premagovanju učnih težav, • pomoč starejšim: Simbioza, obiski starejših v domu za upokojence; • humanitarne in ekološke akcije: zbiranje papirja, zamaškov, kartuš; • dejavnosti, izvedene v sodelovanju z lokalnimi društvi, zavodi in posamezniki. 27 Aleš Ušeničnik Učna pomoč Učne pomoči smo se lotili strukturirano in organizirano. Na začetku šolskega leta smo učitelji mentorji vse vključene deležnike (prostovoljce, učence in dijake – prejemnike učne pomoči ter učitelje in starše) preko srečanj in pisnih obvestil seznanili z učno pomočjo kot obliko prostovoljstva. Spregovorili smo o pričakovanjih, oblikah pomoči ter etičnem kodeksu prostovoljstva, h kate-remu smo vsi zavezani. Veliko pozornosti smo namenili uvajanju prostovolj- cev v njihovo delo: pripravi na delo ter vzpostavljanju stikov s starši, z učitelji in s šolsko svetovalno službo. Pogovorili smo se o pogojih dela in s prejemniki učne pomoči sklenili dogovor o izvajanju učne pomoči. Učno pomoč smo nato izvajali skozi celotno šolsko leto. Potekala je na rela- ciji: dijak dijaku, učenec učencu in skupinska učna pomoč, kjer je skupina prostovoljcev pomagala skupini učencev. Študentje so nudili individualno učno pomoč na šoli, nekateri pa tudi na domu. Prostovoljci in prejemniki učne po- moči so se srečevali enkrat do dvakrat na teden po eno šolsko uro. Skupina prostovoljcev, ki je nudila učno pomoč, se je dobivala enkrat na štirinajst dni. Težave in ovire, ki so pri nudenju učne pomoči nastale, so reševali sproti. Na srečanjih so si z mentorjem izmenjali informacije ter naredili refleksijo in evalvacijo opravljenega dela. Delo mentorjev smo prevzeli učitelji, vključeni v projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala. Vloga mentorja je bila predvsem v povezovanju vseh vključenih: prostovoljcev, učencev, dijakov, učiteljev in staršev. Mentor je skrbel tudi za redno spremljanje opravljenega dela in sprotno evalvacijo. Na za- četku je bila vloga mentorja tudi spodbujanje in motiviranje učencev prosto- voljcev in učencev prejemnikov učne pomoči. Ko je učna pomoč stekla, je bila vloga mentorja predvsem spremljanje dejavnosti in pomoč pri sprotnem reše- vanju nastalih težav. Spremljanje te dejavnosti je bilo ključnega pomena. Prostovoljci so svoje delo in opažanja sproti zapisovali v dnevnik učne pomoči. Vanj so si beležili svoja opažanja in opisali, kaj so delali. Učenci prejemniki učne pomoči so v dnevnik prisotnosti beležili prisotnost na srečanjih. Pri izvedbi drugih dejavnosti smo opravili sprotno in končno evalvacijo v obliki vprašalnikov. Zanimal nas je osebni odziv prostovoljcev in tistih, ki so bili deležni pomoči: 1. Napiši, v katero dejavnost za dvig socialnega in kulturnega kapitala si vključen/-a? 2. Pri posamezni trditvi označi stopnjo strinjanja (označi z oceno od 1 do 5, pri čemer pomeni 1 sploh se ne strinjam in 5 popolnoma se strinjam). 28 V akciji – prostovoljstvo • Sodeloval/-a sem pri načrtovanju dejavnosti. • Aktivno sem sodeloval/-a pri izvajanju dejavnosti. • Sodeloval/-a sem pri sprotnem in končnem ovrednotenju – eval- vaciji. • Pri izvedbi aktivnosti sem sodeloval/-a z drugimi. • Med vsemi vključenimi (izvajalci aktivnosti, uporabniki, men- torji) je vladalo zaupanje. • Pridobil/-a sem nova znanja in spretnosti. • Deležen/-na sem bil/-a medsebojne pomoči in podpore. 3. Pri opravljanju aktivnosti sem si pridobil/-a nova znanja in spretnosti. Če da, naštej katera. 4. Nova znanja in veščine sem uporabil/-a v praksi. da n e 5. Koliko svojega časa (ur na teden ali ur v celoti) si porabil/-a za izbrano aktivnost? 6. Zapiši razloge, zakaj si se vključil/-a v izbrano aktivnost. 7. Tvoja osebna izkušnja, ki bi jo želel/-a podeliti z drugimi. 8. Tvoje mnenje in predlogi. Pri izvajanju učne pomoči so učenci višjih razredov, dijaki in študentje upo- rabili svoje znanje, utrdili svojo samozavest in pridobili nove kompetence. Učenci nižjih razredov in dijaki, ki imajo učne težave, so dobili dodatno po- moč in podporo pri pisanju nalog, kar je izboljšalo njihovo motivacijo. Vzpo- stavljeni so bili novi medgeneracijski odnosi. V učno pomoč, ki je potekala celotno šolsko leto 2013/2014, je bilo vključenih 21 prostovoljcev in 66 prejemnikov učne pomoči. Pomoč starejšim Vseslovenski projekt Simbioza je medgeneracijski projekt, kjer mladi poma- gajo starejšim. Cilj projekta, ki je potekal od 21. 10. 2013 do 25. 10. 2013, je bil ra- čunalniško opismenjevanje. Brezplačne računalniške delavnice so potekale en teden po dve uri na dan. Delavnice so po naših osnovnih šolah vodili učitelji, vključeni v projekt, učenci pa so jim pri tem pomagali. Učiteljem je v osnovnih šolah pomagalo 33 učencev. Na Srednji tehniški šoli Koper je delavnice izvajalo 16 dijakov. Na delavnice se je prijavilo 42 udeležencev vseh starosti. Medgeneracijsko sodelovanje se jim je zdela odlična zamisel, saj je potekalo učenje v prijetnem in sproščenem vzdušju. 29 Aleš Ušeničnik Učencem se je zdela ta izkušnja prijetna, zanimiva ter nepozabna, saj so se pri tem naučili različnih veščin, kot so potrpljenje, socializacija in sodelovanje s starejšimi. Učenec Patrik je izjavil: »Rad pomagam starejšim.« Jure dodaja: »Jaz tudi. Ker je zelo zabavno, da lahko učiš starejše. Mamo, babico in veliko drugih sem že naučil, kako uporabljati računalnik.« Tudi dijakom se je izkušnja zdela poučna, delo pa odgovorno in zahtevno. Menili so, da bi ga bilo vredno ponoviti. Udeleženci so bili po končanih delavnicah zelo zadovoljni in navdušeni. Navdušeni so bili nad prijaznostjo in potrpežlji- vostjo učencev in dijakov ter nad odprtostjo šole do zunanjega okolja. Iz- java udeleženke: »Učenci so vljudni, hitro priskočijo na pomoč, ko česa ne znamo. Ravnaje z računalnikom je njim tako samoumevno kot je nam držati metlo in pometati.« Vsi so menili, da bi bilo potrebno takšno sodelovanje ponoviti. Pri izvedbi je sodelovalo 49 učencev prostovoljcev in 7 učiteljev. V delavnice se je vključilo 40 starostnikov. Preko te dejavnosti so se šole odprle in povezale z lokalno skupnostjo ter okrepile medgeneracijsko sodelovanje. Starejši so pridobili osnovno računalniško znanje, učenci in dijaki pa so pridobljeno znanje uporabili v praksi in razvili nove kompetence. Medgeneracijsko druženje Eden od pomembnih dejavnikov pri dvigu socialnega in kulturnega kapitala je medgeneracijsko povezovanje in povezovanje z lokalno skupnostjo. V ta na- men smo zasnovali dejavnosti, katerih glavni cilj je bil sodelovanje s starejšimi. Pri teh aktivnostih je sodelovalo 64 prostovoljcev, 7 učiteljev in 110 starostnikov. Posebno pozornost smo posvetili povezovanju šol z domovi za upoko- jence. Izvedli smo več medgeneracijskih druženj. Obiskali smo Center za sta- rejše občane v Luciji, okrasili Obalni dom upokojencev Koper in v njem tudi nastopili. Bodoče frizerke, dijakinje 2. letnika, so obiskale starostnike v Centru za starejše občane v Luciji. Tamkajšnjim starostnikom so nudile frizerske storitve in se s starostniki sproščeno pogovarjale. Učenci 9. razreda so v prednovoletnem času obiskali Obalni dom upoko- jencev Koper. Skupaj s starostniki so novoletno okrasili njihove skupne pro- store, jedilnico in glavni vhod v dom. Starostniki so v predhodnih delavnicah pripravili novoletne okraske, ki so jih nato skupaj z učenci razobesili po skupnih prostorih. V vsakem nadstropju, jedilnici in avli doma so postavili novoletne jelke in jih okrasili. V avli doma so postavili posebno novoletno deko- racijo. Sodelovanje učencev in starostnikov pri skupnem okraševanju je omo- gočilo, da so se odprli tako eni kot drugi in se medsebojno povezali. Združili 30 V akciji – prostovoljstvo smo mladostno razigranost, izvirnost in sproščenost naših učencev ter izku- šnjo, umirjenost in modrost starejših. Za vse stanovalce Obalnega doma upokojencev Koper smo v decembru 2013 pripravili novoletni dramsko-glasbeni nastop. S pesmijo in dramskim prizorom je 30 učencev popeljalo starostnike v praznični čas. Ob zaključku nastopa so učenci skupaj s starostniki zapeli nekaj prazničnih pesmi in se s pesmijo še bolj med seboj povezali. Skupna druženja dijakov, učencev in sta- rostnikov dajejo novo energijo in širino tako enim kot drugim. Prostovoljske akcije Izvedli smo različne prostovoljske, humanitarne in ekološke akcije. V dogaja- nje smo želeli aktivno vključiti čim večje število učencev, učiteljev, staršev in drugih deležnikov. Spodbujali smo solidarnost, čut za humanitarne vrednote in ekološko osveščenost. Nekatere akcije so potekale skozi celotno šolsko leto: zbiranje odpadnih kartuš za Rdeče noske in zbiranje zamaškov. Druge pa smo izvedli enkrat ali dvakrat: zbiranje hrane za Rdeči križ, zbiranje higienskih pripomočkov za brezdomce in zbiranje odpadnega papirja. Z dobrodelnimi akcijami smo zbrali denarna sredstva za ljudi v stiski. Pri vključenih učencih, starših, učiteljih in občanih (vseh skupaj je bilo okoli 800) smo spodbudili solidarnost, čut za humanitarne vrednote in ekološko osveščenost. Gradile so se mreže prijateljstev in poznanstev. Posebno pozornost smo namenili vseslovenski prostovoljski akciji Dan za spremembe. Prostovoljci z vseh šol, vključenih v našo mrežo, so se združili in polepšali prostore Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Koper. Tako je ta postal bolj prijazen in gostoljuben za otroke in mladostnike, ki ga obiskujejo. Sodelujoči so bili ponosni, da so naredili nekaj dobrega za pomembno ustanovo v lokalnem okolju. Vsi vključeni so se z veseljem odzvali na organizirane akcije in izrazili željo, da bi v prihodnje s podobnimi akcijami nadaljevali. Ugotovitve in priporočila Ena od glavnih ovir, na katero smo naleteli pri uvajanju organiziranega pro- stovoljstva, je, da so učenci prezaposleni, da nimajo časa. Izziva smo se lotili sistematično. Z vsakim učencem, ki je izrazil željo, da bi sodeloval kot prostovoljec, smo skupaj pregledali urnik in ugotovili, kdaj in na kašen način bi lahko sodeloval. Ta težava se je pojavila predvsem v začetni fazi, ko so učenci prostovoljstvo šele spoznavali. Ko pa so začutili pomen in vrednost prostovoljstva, 31 Aleš Ušeničnik so lažje našli čas za prostovoljske aktivnosti. S spremljavo in evalvacijo smo ugotovili, kaj z organiziranim prostovoljstvom pridobi posameznik – učenec prostovoljec in šola. Odgovore smo povzeli za učence in šolo ločeno. Učenci: • so osebnostno rasli in dozorevali; • pridobivali samozaupanje; • razvijali etične in socialne vrednote; • pridobivali zaupanje, odgovornost ter krepili sodelovanje in solidarnost; • usvojili novo znanje, veščine, izkušnje in kompetence; • širili mrežo prijateljstev in poznanstev; • pridobili dragocene življenjske izkušnje, znanje in spoznanja o sebi, so- človeku in življenju. Koristi za šolo so bile naslednje: • večja odgovornost vseh vključenih v proces; • sodelovanje in solidarnost med učenci; • izboljšanje medosebnih odnosov in šolske klime; • aktivnejša vključenost učencev; • večanje motivacije za šolsko delo in izboljšanje učnega uspeha; • zmanjševanje vzgojne in učne problematike; • boljša povezanost z lokalno skupnostjo. Vse štiri šole v mreži so se trudile, da bi uvedle organizirano prostovoljstvo v svoje redno delo. Ko se oziramo nazaj na pot, ki smo jo prehodili skupaj, z veseljem ugotavljamo, da nam je to v veliki meri uspelo. Glede na to, da ima organizirano prostovoljstvo pozitivne učinke tako na učence kot na celotno šolo, bi s tem delom radi nadaljevali tudi v bodoče. Kako in na kakšen način še ne vemo, prav gotovo pa bomo ohranili medvrstniško učno pomoč, sodelovanje in povezovanje s starejšimi ter nekatere prostovoljske akcije. V kolikšni meri bomo z zastavljenim delom nadaljevali, je odvisno predvsem od tega, koliko ur bo šola namenila učiteljem za mentorstvo oziroma koordiniranje prostovoljskih aktivnosti. Zelo pomemben dejavnik pri izvajanju prostovoljstva mladih je namreč vloga mentorja, ki je tisti, ki prostovoljce spodbuja, spremlja, po potrebi usmerja in jim pomaga premagovati nastale ovire. Skrbi za povezavo šole z zunanjim okoljem. Večletno prizadevanje mentorja pri vodenju in spodbujanju prostovoljstva zagotavlja prostovoljnemu delu stalnost. 32 V akciji – prostovoljstvo V sklopu projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala se je ponudila pri- ložnost, da v naši mreži naredimo korak bližje k organiziranemu prostovolj- stvu. Projekt je ponudil priložnost mentorjem, da smo si vzeli čas za uvajanje prostovoljstva v šoli, in čas, da smo jih vodili in usposabljali. Šolam, ki še ne izvajajo organiziranega prostovoljstva, priporočamo, da: • spodbujajo organizirano prostovoljstvo, kajti le na ta način bodo zago- tovili kontinuiteto prostovoljnega dela; • spodbujajo učence, da se vključujejo v prostovoljske aktivnosti in si tako pridobijo bogate življenjske izkušnje; • se zavejo nujnosti in pomembnosti mentorstva. Prav z organiziranim prostovoljstvom smo se med seboj še bolj povezali in utrdili medkulturni dialog. Literatura Mikuš-Kos, A. 1999. Prostovoljno delo v šolstvu. Ljubljana: Združenje Slovenska filantropija. Ramovš, J. 2007. Prostovoljski dnevnik pri osebnem prostovoljskem delu z ljudmi in učenju lepega medčloveškega sožitja. Ljubljana: Inštitut Antona Trste-njaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. West-Burnham, J. 2014. »Spodbujanje socialnega in kulturnega kapitala.« Pre- davanje na šestem delovnem srečanju, Kranj, Šola za ravnatelje. 33 Prispevek šol pri vključevanju učencev in dijakov migrantov v šolsko in lokalno okolje Kajetana Tornič Šolski center Postojna Pomen socialne vključenosti Že od nekdaj so se ljudje selili in iskali boljše pogoje za življenje. S selitvijo pa se ne spreminjajo le njihovi življenjski pogoji, temveč tudi njihov intelektu-alni svet in vrednote. Socialna vključenost pomeni enak dostop do pravic, pri-ložnosti in virov posameznikov oziroma družbenih skupin. To jim omogoča preživetje in uspešnost v družbi. Socialna vključenost je še zlasti pomembna za mlade, saj jim odpira nove priložnosti in poti. Socialna izključenost pomeni neenakost posameznikov ali skupin prebival- stva in njihovo neudeležbo v družbi. Pri tem ne gre samo za materialno po- manjkanje, temveč se navezuje tudi na socialne odnose, stopnjo posamezni- kove udeležbe v socialnem življenju in na možnost sprejemanja zanj pomemb- nih odločitev (Mesojedec idr. 2014, 5). Evropska unija v svojih dokumentih definira socialno izključenost kot izključenost iz ene ali več dimenzij trikotnika državne blaginje, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad posameznika iz ene dimenzije pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je kritičen za družbeno kohezijo (Mesojedec idr. 2014, 6). Razumemo jo lahko kot nesprejemanje posameznika ali skupine ljudi s strani družbe, zaradi česar je posameznik ali skupina potisnjen oziroma potisnjena na rob družbe. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na socialno izključenost, so rasa, etničnost, kultura, religija, spol, socialni razred, starost, ekonomsko in zdravstveno stanje. Posameznik, ki odstopa od splošnih družbenih norm, lahko kaj hitro postane socialno izključen. Otroci migranti so ena najbolj ranljivih družbenih skupin, saj se z občut- kom neenakovrednosti s strani vrstnikov srečajo že zelo zgodaj in z njo od- raščajo. Pri vključevanju posameznikov v družbo ima pomembno vlogo šola, saj lahko dvigne njihov socialni in kulturni kapital in s tem ustvarja pogoje za boljše življenje. V Smernicah za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole (Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2012, 1–3) je poudarjen pomen vzgoje in 35 Kajetana Tornič izobraževanja za učinkovito zagotavljanje enakih možnosti za uspešen osebni razvoj, vključevanje na trg dela in družbeno okolje vsem ne glede na njihov izvor, spol, prepričanja ali druge značilnosti. Vzgojno-izobraževalne zavode usmerjajo v načrtno vključevanje otrok priseljencev v vrtce, šole ter dijaške domove. V njih so opredeljene strategije, prilagoditve za delo in načini sodelovanja ter vključevanja otrok in njihovih staršev, ki se vključujejo v naš sistem vzgoje in izobraževanja. Poudarek je na zagotavljanju uspešnega premagova-nja težav pri učenju, ki izvirajo iz nezadostnega jezikovnega znanja, iz razlik med kulturami, iz nepopolne vključenosti v družbo in iz razlik v šolskih siste-mih med državo izvora in Slovenijo. V zadnjem času je v slovenskih šolah vse več otrok, ki prihajajo iz dru- gih držav, predvsem iz držav bivše Jugoslavije. Raziskave so pokazale nekatere značilnosti, ki so skupne mnogim priseljencem: njihovo socialno življenje je omejeno na družino in pripadnike iste narodnosti, imajo slabši gmotni polo- žaj, otroci imajo slabši učni uspeh zlasti zaradi nerazumevanja jezika, manj se udeležujejo obšolskih dejavnosti, pogosto se neustrezno vedejo, ker se s pozitivnimi dejanji ne morejo dokazovati (Dominik 2011, 3–4). Otroci priseljencev se znajdejo v nezavidljivem položaju, zlasti ker ne poznajo jezika in okolja, v katerega so prišli. Ker ne poznajo jezika, so pogosto izključeni iz družbe. Pri snovanju dejavnosti za vključevanje učencev in dijakov migrantov v šol- sko in lokalno okolje smo v mreži štirih šol izhajali iz ugotovitev, da pogosto pridejo v Slovenijo brez znanja slovenščine in so tako že na začetku v podre-jenem položaju. V šolah smo tudi zaznali, da se krepi nesprejemanje in nestr- pnost do drugačnih. Na teh izhodiščih smo načrtovali dejavnosti, s katerimi smo skušali olajšati življenje migrantom, hkrati pa zmanjševati predsodke in rušiti stereotipe. Pod soncem smo si enaki Eno od področij dejavnosti smo poimenovali Pod soncem smo si enaki. V dejavnostih se prepletata povezovanje z okoljem in povezovanje znotraj šole. Cilj je bilo uvajanje dejavnosti, ki bi pripomogle k uspešnejšemu vključevanju učencev in dijakov migrantov v šolsko in lokalno okolje. Med udeleženci smo želeli krepiti socialne stike, sodelovanje in mreženje znotraj šole ter v lokalni skupnosti. Poleg tega smo želeli spodbujati prostovoljstvo in enakopravnost. Vanjo smo vključili učence in dijake migrante. H krepitvi kulturnega kapitala smo pripomogli s spoznavanjem različnih kultur, jezika in s spoznavanjem države Slovenije, njenih zgodovinskih, geografskih in kulturnih znamenitosti. Dejav- 36 Prispevek šol pri vključevanju učencev in dijakov migrantov nosti, ki jih v nadaljevanju predstavljamo so potekale na treh šolah, ki so jih prilagodile svojim potrebam in okoliščinam. Spoznavanje kulturnega okolja Na Osnovni šoli Antona Globočnika je bila ena od dejavnosti sprva zamišljena tako, da učenci migranti povedo svoje zgodbe o tem, zakaj so prišli v Slovenijo, kako se tu počutijo in predstavijo svojo državo. Svoje zgodbe naj bi predstavili sošolcem v razredu. Po predstavitvi ideje na učiteljskem zboru smo izvedeli, da to že poteka pri urah etike in včasih na razrednih urah. Potrebno je bilo vložiti kar nekaj energije v to, da so vsi sodelavci poprijeli za idejo. Začeli smo tako, da so učenci pri razrednih urah predstavili svoje zgodbe. Najpogostejši vzrok za prihod v Slovenijo je bila želja družin po boljšem življenju. Prihod v Slovenijo je bil za učence zelo stresen, poln strahu in negotovosti, saj niso znali jezika, poleg tega pa so čez noč ostali brez prijateljev. Po uspešno izpeljanih predstavitvah v razredih so se porodile ideje o nad- gradnji. V dejavnost so se vključili prav vsi učenci šole. Učenci nižjih razredov so na plakate risali zastave držav, iz katerih prihajajo učenci migranti in jih našli na zemljevidu. Pri tem so uživali, hkrati pa začutili, da države, iz katerih prihajajo njihovi sošolci, niso tako daleč, kot se jim je to na začetku zdelo. Učenci višjih razredov so izdelali plakat, na katerega so narisali zemljevid držav, iz katerih so prišli sošolci in nanj napisali denarne valute. Primerjali so cene izdelkov za vsakdanjo rabo in se od učencev migrantov poskušali naučiti nekaj osnovnih pogovornih fraz. V albanščini, makedonščini in bosanščini je zazvenela tudi zgodba o Rdeči kapici, ki smo jo posneli s šolsko kamero. Posnetek smo kasneje predvajali tudi na humanitarni prireditvi. Učencem se je zdela aktivnost zanimiva, saj so na zabaven način spoznavali jezik in kulturo svojih sošolcev in sošolk. Ob tem pa smo naleteli tudi na grenko izkušnjo učenca, ki že celo leto sedi s sošolci, pa ga ti skorajda ne poznajo. Na razrednih urah in pri urah etike so nato potekali pogovori o tem, zakaj je dobro vedeti, od kod prihajajo sošolci in kako se počutijo pri nas. Učenci so se nato postavili v njihovo vlogo in razmišljali o tem, kako bi se sami počutili v tuji državi. Pri tem so izpostavili, kako pomembno je, da te družba sprejme in ti ponudi pomoč. Vse izdelke smo nato razstavili v večnamenski dvorani. Razstavo so si ogle- dali vsi učenci naše šole. Zapisi v knjigi vtisov o razstavi so bili zelo zanimivi. Zapisali so, da sedaj razumejo, kako se počutijo njihovi sošolci, razmišljali so o tem, kako bi se sami počutili v njihovi koži. Zdelo se jim je pomembno, da jih družba sprejme in pomaga, saj jim je potem lažje. Dejali so tudi, da jih razstava 37 Kajetana Tornič opominja na to, da so med njimi tudi sošolci, ki izhajajo iz drugačnega kul- turnega okolja, z drugačnimi običaji in navadami. Ob otvoritvi razstave smo pripravili tudi krajši kulturni program, v katerega so bili vključeni učenci migranti. Ti so se predstavili z branjem pesmi in petjem v svojem jeziku. Prebirali so misli o tem, kako so ob prihodu doživljali Slovenijo in šolo. Otvoritev razstave je sovpadal z obiskom albanskega veleposlanika na šoli. Vsi, vodstvo, učitelji in učenci, smo čutili, da smo med seboj bolj povezani, ne glede na različno narodno pripadnost. V prireditev smo vključili tudi starše migrantov, ki so pripravili tipične kulinarične dobrote svojih držav. Ponosni so bili na to, da lahko sodelujejo na prireditvi in predstavijo svojo kulturo. Na koncu smo bili vsi kulturno bogatejši, hkrati pa smo bili pripravljeni bolje poslušati drug drugega in ga sprejemati takšnega kot je. Kot je bilo že omenjeno, smo na začetku načrtovali dejavnost, ki bi pote- kala znotraj posameznega razreda s predstavitvijo zgodb učencev migrantov. Kasneje je dejavnost zajela vso šolo in v njej so sodelovali prav vsi učenci in učitelji ter starši učencev migrantov. Potrebno je bilo veliko sodelovanja znotraj kolektiva, veliko strpnosti pri pripravi učencev ter organizacijskih spretnosti za izvedbo celotne dejavnosti. Pri izpeljavi je bilo čutiti podporo vodstva, kar je po mojem mnenju ključnega pomena za uspešno izvedbo. Čutiti je bilo tudi podporo kolegov in zanimanje učencev za tovrstno dejavnost. Sklenem lahko, da so dejavnosti za vključevanje migrantov v naše okolje prinesle veliko koristi za celotno šolo pa tudi širšo družbo. Učencem smo po- skušali pokazati, da smo si ljudje različni, vendar je za dobrobit vseh potrebno različnost sprejeti. Različnost dela svet lepši, pestrejši in zanimivejši. Skratka nas bogati. Po zbranih odzivih sodeč nam je z dejavnostjo uspelo pri učencih vzbuditi občutek empatije, pri učencih migrantih pa občutek pomembnosti in sprejemanja. Poudariti pa je potrebno, da je za dvig socialnega in kulturnega kapitala potreben čas. Pri nekaterih dejavnostih so rezultati vidni takoj, pri nekaterih bodo šele čez čas. Lahko se zgodi, da nekatere dejavnosti sploh ne bodo prinesle pričakovanih rezultatov. S spoznavanjem jezikov do kuharske knjižice Na Šolskem centru Nova Gorica smo Dan materinščine obeležili s projektnim dnevom, ki je potekal v dveh popoldnevih. Na njem so sodelovali vsi dijaki, ne le migranti in njihovi profesorji. Dijaki so bili razdeljeni v skupine glede na materni jezik, in sicer v skupino albansko govorečih, makedonsko govorečih in bosansko govorečih. Dijaki s slovenskim maternim jezikom so bili razdeljeni 38 Prispevek šol pri vključevanju učencev in dijakov migrantov v narečne skupine: briško, tolminsko, kraško in vipavsko. Prvi dan je bil na- menjen predstavitvam držav oziroma pokrajin. Dijaki so na zabaven način, v obliki skečev prikazali glavne značilnosti svojih držav in pokrajin, prikazali so običaje, kulturo in kulinarične posebnosti. Drugi dan je vsaka skupina dobila besedilo z naslovom Žabe, ki ga je prevedla v materinščino oziroma narečje. Tako je nastala pisana paleta besedil, ki smo jih ob koncu šolskega leta raz- stavili v šolski knjižnici. Dijaki so se pri tem zelo zabavali, saj so ugotovili, da besedila zvenijo čisto drugače kot v knjižnem jeziku. Basen so nato tudi uprizorili. Po končani uprizoritvi so se dijaki pomešali med skupine ter se naučili pet tujih besed. Na koncu smo dijake povprašali o tem, kako so se počutili pri izvedbi de- javnosti, kaj jim je bilo všeč in kaj ne. Veliki večini je bilo všeč druženje s sovrstniki, spoznavanje drugih jezikov in narečij, možnost izražanja v materin- ščini, sproščeno sodelovanje z učitelji. Nekaterim tovrstna dejavnost ni bila všeč in se niso želeli aktivno vključiti vanjo. Tako so bili le opazovalci dogajanja. Dijaki so kot šibkost izpostavili tudi prekratek čas za pripravo, tako da moramo v bodoče pri takih dejavnosti predvideti več časa za pripravo. Prav skozi to dejavnost se je dijakom porodila ideja o izdelavi kuharske knjige, v kateri bi bili zbrani recepti jedi, ki jih kuhajo doma. V dejavnost smo tako vključili tudi starše migrantov, ki so se z veseljem odzvali povabilu in zaupali recepte tipičnih jedi, ki jih pripravljajo doma. Tako je nastala knjižica z naslovom Kulinarično popotovanje od Triglava do Vardarja. Z izvedeno dejavnostjo smo zadovoljni, saj smo dosegli, da so bili vanjo vključeni vsi dijaki in učitelji Srednje ekonomske šole. Kljub začetnemu ne- godovanju udeležencev, češ »kaj nam je tega treba, pa še popoldan je«, smo na koncu odšli domov zadovoljni in polni novih spoznanj. Tudi na šoli je za- znati manj sovraštva do drugačnih. Priznati je potrebno, da bi bilo za dosego dolgotrajnejših pozitivnih rezultatov k zadevi pristopiti bolj sistematično. Spoznavanje lokalnega okolja Na Šolskem centru Postojna smo sprva načrtovali dejavnost, skozi katero bodo dijaki migranti pripravili predstavitve svojih zgodb pred razredom. Najprej se je aktivnost izvedla v 1. letniku, kasneje tudi v 3. letniku. Drugih aktivnosti v zvezi z migranti nismo načrtovali. Potem pa smo na pobudo treh dijakinj, ki prihajajo iz držav bivše Jugoslavije, začeli razmišljati o nadaljnjih aktivnostih, povezanih z migranti. Glede na to, da so te dijakinje prišle v Slovenijo šele pred nekaj leti, sem dijakinje povprašala, kaj so ob prihodu v Slovenijo oziroma šolo pogrešale. Dejale so, da niso poznale okolja oziroma mesta, niso poznale 39 Kajetana Tornič jezika in niso poznale nikogar, ki bi jim lahko pomagal in bi razumel njihov jezik. Tako smo se odločili, da za migrante pripravimo take dejavnosti, ki bi čim bolj pripomogle k njihovi lažji vključitvi v okolje. Odločili smo se, da bomo za dijake migrante pripravili predstavitev kraja šolanja, torej Postojne, v njihovem jeziku. Dijakinje prostovoljke so pripravile predstavitev v treh jezikih: albanščini, makedonščini in bosanščini, saj so to prevladujoči jeziki, ki jih govorijo dijaki migranti. S tem smo želeli prispevati k spoznavanju kraja šolanja in spoznavanju naše zgodovine in kulture. Na ta na- čin bi se dijaki migranti spoznali med seboj in zgradili socialne mreže, hkrati pa bi povečevali svoj kulturni kapital s spoznavanjem slovenske kulture. Nadalje je bila ideja, da bi se dijaki migranti enkrat tedensko srečevali v šolskih prostorih, se družili in si med seboj pomagali. Namen je bil lažja vključitev v okolje in učenje jezika (slovenščine). Za konec pa smo želeli v obliki stojnic pripraviti tudi predstavitev držav, iz katerih prihajajo dijaki migranti. Po uvodnem sestanku so dijakinje pripravile vabilo v vseh treh jezikih, s katerim so dijake, ki prihajajo iz albanskega, makedonskega in bosanskega je- zikovnega območja povabile na uvodno srečanje. Vabilo smo poslali tudi ra- zrednikom in jih prosili, naj te dijake spodbudijo in jih še oni povabijo na srečanje. Žal se dijaki na vabilo niso odzvali. Razlogov za to je verjetno več. Dejstvo je, da dijaki zelo redko berejo oglasno desko. Ravno zato smo angaži- rali razrednike in jih prosili, naj jih napotijo na sestanek. Žal nam tudi na ta način ni uspelo pritegniti dijakov. Razlog je lahko tudi nezanimanje dijakov ali pa se dijaki ne želijo izpostavljati. Verjetno pa je ključni razlog za neuspeh slabo izbran čas izvajanja dejavnosti. Ideje o dejavnostih so se porodile šele v mesecu aprilu, mesec maj pa je za večino dijakov strokovnih šol zelo naporen, saj v juniju odidejo na praktično usposabljanje k delodajalcu. Maja imajo torej veliko preverjanj znanj in drugih šolskih obveznosti. Z dijakinjami – pobudnicami dejavnosti pa nismo obupale. Sklenile smo, da bomo že na začetku prihodnjega šolskega leta dijake migrante ponovno povabile k sodelovanju. Odločile so se, da bodo izbrale osebni pristop in dijake osebno povabile na druženje. Kljub neuspelem poskusu izvedbe omenjenih dejavnosti za dijake migrante je na naši šoli vzniknilo tutorstvo. Ena od prej omenjenih dijakinj je sama po-iskala dijakinjo iz njenega govornega območja, ki je sredi šolskega leta prišla na našo šolo brez znanja slovenskega jezika in ji ponudila pomoč. Srečevali sta se enkrat tedensko in razreševali šolske in obšolske težave, ob tem pa se učili slovenskega jezika. Menimo, da je tutorstvo ena izmed najboljših oblik integracije migrantov v družbo in da bi bilo dobro v prihodnje temu na šolah posvetiti več pozornosti. 40 Prispevek šol pri vključevanju učencev in dijakov migrantov Za konec še tale razmislek Menimo, da so izvedene dejavnosti prinesle številne koristi tako za šole kot tudi za lokalno skupnost. Šole so se odprle in postale prostor srečevanja širše skupnosti. Učitelji smo se ob izvajanju dejavnosti med seboj bolj povezali, kar je bilo čutiti tudi v naših nadaljnjih odnosih. Prav tako je bilo čutiti podporo vodstva. Dejavnosti so nedvomno prispevale k našemu profesionalnem razvoju, k širjenju obzorja in razvoju kompetenc. Pri učencih nam je uspelo vzbuditi občutek empatije, pri migrantih pa ob- čutek sprejemanja in pomembnosti. Na šolah je bilo vsaj začasno zaznati manj sovraštva do drugačnosti in večjo pripravljenost za sprejemanje. Za dolgotrajnejši učinek bi bilo potrebno pristopiti bolj sistematično in tovrstne dejavnosti vključiti v letne delovne načrte šol in kurikule. Žal vseh dejavnosti, ki smo si jih želeli izpeljati, nismo uresničili. Glavni vzrok za to je bil neustrezen čas izvedbe. Menim, da je najprimernejši čas za izpeljavo tovrstnih dejavnosti med oktobrom in aprilom, ko so obremenitve v šolah manjše in je pripravljenost za izvedbo obšolskih dejavnosti večja. Za konec še tale razmislek. Šola je gotovo zelo primeren kraj za gradnjo boljše družbe, čeprav se vse začne doma. Učitelji imamo moč, saj smo v stiku z otroki in mladimi, vendar za to potrebujemo podporo s strani države in vod- stva šole. Veliko pa je tudi na nas učiteljih. Ali smo pripravljeni stopiti iz svojih okvirjev in delovati v dobro celotne skupnosti? Bomo le sledili vsakdanji rutini in hiteli s podajanjem učne snovi? Ali se bomo za hip ustavili, prisluhnili svojim učencem in jih učili življenja brez sovraštva, predsodkov in izključevanja? Literatura Dominik, P. 2011. Razvoj socialnega kapitala pri mladih z migrantskim ozadjem. Ljubljana: Salve. Mesojedec, T., P. Pucelj Lukan, N. Milenković Kikelj, I. Mrak Merhar in A. Gr-bec. 2014. Mladi in socialna vključenost. Ljubljana: Mladinski svet Slovenije. http://www.mss.si/datoteke/dokumenti/socialna_vkljucenost _publikacija.pdf Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 2012. »Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole.« http://eportal.mss.edus.si/msswww/ programi2013/programi/media/pdf/smernice/cistopis_Smernice _vkljucevanje_otrok_priseljencev.pdf 41 Združujemo se v mavrico generacij Karmen Vidmar Gimnazija Jurija Vege Idrija Uvod Gimnazija Jurija Vege Idrija, o š Spodnja Idrija, o š Črni Vrh in Vrtec Idrija s svojimi specifičnimi socialnimi mrežami (starši, otroci, učitelji) tvorimo velik in pomemben del lokalne skupnosti. Da bi pripomogli h krepitvi socialnega in kulturnega kapitala v njej, smo se povezali v mrežo. Povezava omenjenih institucij je bila do tedaj šibka, omejena na ožje interese in prepuščena prizadevanju posameznikov. Srednja šola je bila npr. zainteresirana za stike z osnovnimi šolami zaradi lastne promocije pred prehodom učencev iz osnovnošolskega v srednješolsko izobraževanje. Osnovne šole so povezovali strokovni razlogi ož- jega kroga deležnikov (deloval je npr. aktiv svetovalnih delavcev). Zaradi raz-ličnih ustanoviteljev (ustanoviteljica osnovnih šol je lokalna skupnost, srednje šole pa država) tudi formalnih stikov praktično ni bilo. Posebnost naše lokalne skupnosti je dobro stoječe gospodarstvo, ki kljub recesiji in gospodarski krizi dosega odlične rezultate, kar se med drugim kaže tudi v eni najnižjih regijskih stopenj brezposelnosti. Ne glede na relativno ugo-dno situacijo pa lokalno prebivalstvo večkrat izraža nezadovoljstvo z družbe- nim in družabnim življenjem. Poleg tega se soočamo tudi s slabo demografsko sliko prebivalstva. Nadpovprečen upad števila rojstva otrok ni samo posledica splošnega trenda upadanja rojstev v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih, ampak tudi izseljevanja v večja mesta. Priča smo paradoksu, da določen odstotek odraslih kljub statistično ugodnim možnostim za zaposlitev iz Idrije odhaja oz. se vanjo po končanem študiju ne vrača. To je bilo izhodišče za našo odločitev, da poskusimo povezati kar najširšo mrežo prebivalcev občine Idrija. Želeli smo dokazati, da se s povezovanjem prebivalcev lahko vpliva na izboljšanje njihovega počutja, poveča pripadnost kraju, izboljša storilnost oziroma dviguje socialni in kulturni kapital. Po Bo-urdieuju (1986) je socialni kapital sestavljen iz dveh sestavin. Prva sestavina je skupinsko udejstvovanje in povezovanje socialnih omrežij, druga pa je med-43 Karmen Vidmar sebojno poznavanje in priznavanje. Prva sestavina je bila v skupnih projektih naše mreže najpomembnejša. Dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala V mreži smo izvedli več skupnih dejavnosti, v katere smo poskusili vključiti čim več pripadnikov različnih socialnih skupin. Izvedli smo: • Zelo odmevno novoletno prireditev, ki smo jo simbolično poimenovali Mavrica generacij. • V času kulturnega praznika smo izpeljali Kulturni maraton, ki smo ga izvedli v sodelovanju s strokovnjaki in prostovoljci iz lokalne skupnosti. Izpeljali smo različne delavnice, predavanja, brali knjige s starši, se sre- čali s pisateljem, se medsebojno obiskovali, pri vsem tem pa se nismo omejevali zgolj na šolski prostor. Na naše dejavnosti smo povabili tudi javnost. • S Krajevno skupnostjo mesto Idrija smo se kot mreža povezali pri iz- vedbi Ekodneva in Dneva zdravja. V okviru Ekodneva smo pripravili različne delavnice in jih ponudili javnosti, v okviru Dneva zdravja pa smo izvedli skupne športne aktivnosti in promovirali šport kot zdrav način življenja. • Izpeljali smo celoletni projekt, ki smo ga naslovili Ko šola/vrtec postane galerija. V okviru tega smo si v mrežo vključene ustanove med seboj iz- menjale razstave likovnega ustvarjanja naših otrok. Učence smo spod- bujali k opazovanju in komentiranju likovnih del, bodisi v obliki zapisov v knjigo vtisov ali pa neposrednega sporočanja vtisov avtorju določe- nega likovnega dela. V ospredju vseh dejavnosti je bila graditev dobrih odnosov in sprejemanje med pripadniki različnih družbenih omrežij. Podrobneje predstavljamo de- javnost Mavrica generacij. Mavrica generacij V mreži smo želeli načrtno povezati posameznike iz različnih socialnih skupin z že obstoječimi mrežami ter jih združiti v prizadevanju za izpolnitev istega cilja. Zamislili smo si novoletno prireditev, na kateri bi kot aktivni izvajalci sodelovali otroci iz vrtca, osnovnošolci, dijaki, varovanci Varstveno-delovnega centra in stanovalci Doma upokojencev. Prireditev smo simbolično poimenovali Mavrica generacij, ker nam je uspelo na poti k skupnemu cilju – izvedbi prireditve – povezati različne skupine lokalnega prebivalstva. 44 Združujemo se v mavrico generacij Najprej je bilo potrebno vzpostaviti povezavo med vodstvi posameznih ustanov, izbrati mentorje, pripraviti vsebino prireditve in biti v medsebojnem stiku ves čas priprav ter nuditi vsebinsko in tehnično podporo drug drugemu. Prireditev smo izpeljali v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Idrija. Za vsebino prireditve so bile odgovorne posamezne sodelujoče organizacije, po-vezovalna nit pa je bil avtorski skeč gimnazijcev, ki so na humoren način prikazali bistvo predbožičnega vzdušja. Skupna točka je bila zaključna Kekčeva pesem, s katero smo želeli v en sam glas veselja in sreče povezati tako nastopajoče kot tudi gledalce. Težave so se pokazale pri organizaciji skupnih vaj, zato sta bili skupni vaji samo dve. Prvo vajo smo imeli dan pred prvo prireditvijo. Vaja je bila nekoliko okrnjena, brez predstavnikov o š Spodnja Idrija, drugo vajo, ki je bila hkrati generalka in tonska vaja, pa smo izvedli tik pred začetkom prve prireditve. Pri publiki smo želeli vzbuditi strpnost, sprejemanje drugačnih in zaveda- nje lastnih omejitev. Na konferenci učiteljskega zbora Gimnazije Jurija Vege Idrija so učitelji sprejeli sklep, da se razredniki z dijaki pred prireditvijo pogo-vorijo in jim razložijo edinstvenost prireditve, ki vključuje posameznike raz-ličnih socialnih skupin. Tako so dosegli, da so dijaki nastopajoče lepo sprejeli in jih nagradili z bučnimi aplavzi. Prireditev smo izvedli v športni dvorani Gimnazije Jurija Vege Idrija, dva- krat za učence v dopoldanskem času in tretjič za krajane v večernem terminu. Prvi so si jo ogledali učenci zadnje triade osnovnih šol iz Idrije, Črnega Vrha nad Idrijo in Spodnje Idrije. Predstavo so si ogledali tudi otroci iz najstarejše skupine Vrtca Idrija – enoti Arkova in Prelovčeva. Drugo ponovitev smo izvedli za dijake Gimnazije Jurija Vege Idrija in učence zadnje triade o š Cerkno. Po vsaki prireditvi smo za nastopajoče in mentorje v šolski kuhinji pripravili prigrizke in omogočali sodelujočim sproščeno druženje in medsebojno spoznavanje. Pri pripravi in izvedbi prireditve je sodelovalo 7 različnih organizacij, 18 mentorjev oz. koordinatorjev in skoraj 100 nastopajočih ali kako drugače vple-tenih v izvedbo prireditve. Prireditev je obiskalo bistveno več otrok in odraslih kot bi jo sicer. Običajno so si šolsko prireditev ogledali učenci šole in njihovi sorodniki, kar pomeni okrog 600 gledalcev v dveh ponovitvah, tokrat pa si je prireditev v treh ponovitvah ogledalo okrog 1300 posameznikov. Bili smo uspešni Da bi ugotovili, v kolikšni meri smo bili uspešni pri doseganju vzpostavljanja novih mrež, sprejemanju različnosti, gradnji občutka odgovornosti in zaupanja, smo dogodek spremljali z različnimi pristopi: 45 Karmen Vidmar • Analizirali smo vtise dijakov, ki so jih zapisali dan po ogledu prireditve. • Otroci iz vrtca so poustvarili svoje vtise z risbicami. • Z anketnimi vprašalniki smo zbrali odzive javnosti, ki si je prireditvi ogledala v večernem času. • Opravili smo pogovor z nastopajočimi na prireditvi. • Gradnjo zaupanja in vzpostavljanje novih mrež smo ugotavljali z an- ketnimi vprašalniki, ki smo jih naslovili na koordinatorje sodelujočih ustanov. Z vprašalniki smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri že obstajajo mreže med posameznimi organizacijami in ali imajo koordinatorji že izkušnje s posameznimi ustanovami, ki so se povezale v organizacijo skupne prireditve. Prav tako smo z vprašalniki želeli preveriti stopnjo zaupanja med koordinatorji sodelujočih ustanov pred prireditvijo in po njej ter njihovo pripravljenost na nadaljnje sodelovanje. Vsi vprašalniki so bili anonimni, prav tako zbrana mnenja učencev. • Zamislili smo si, da bi v fazi priprav na prireditev spremljali odzive in pričakovanja mentorjev. Pripravili smo anketni vprašalnik za mentorje in jih prosili, če bi jih lahko obiskali na njihovih samostojnih vajah. Zbiranje podatkov je bilo zahtevno, saj jih je bilo potrebno zbrati v zelo kratkem času. Mnenja dijakov Gimnazijo Jurija Vege obiskuje 387 dijakov, ki so vključeni v tri različne programe: gimnazija, strojni tehnik in mehatronik operater. Evalvacijo prireditve smo izvedli v sedmih oddelkih – mnenje nam je posredovalo 159 dijakov, od tega pet oddelkov gimnazije ter dva programa strojni tehnik (2. t in 3. t), kar je 80  vseh dijakov. Dijaki so dobili navodilo, naj napišejo kratko mnenje o prireditvi oz. tudi sami ideji druženja več generacij oz. ustanov. Večina dijakov je prireditev pohvalila, še posebej povezovanje generacij. Njihova mnenja smo strnili v kategorije: pohvala, ni jim bilo všeč, nerazumevanje zaključne točke, predolga prireditev, ne razumem pomena povezovanja generacij. Prikazana so v preglednici 1. Smiselno se nam zdi poudariti, da so zlasti dijaki tretjih letnikov z veliko na-klonjenostjo ocenili prireditev in jo v svojih mnenjih primerjali s prireditvami iz prejšnjih let. Sporočajo nam, da bi morali v tej smeri nadaljevati. Nekateri dijaki so bili posebej pozorni na občutke nastopajočih, ko so dobili bučen aplavz – s tem so pokazali precejšnjo mero empatije, saj se zavedajo, da priznanje (aplavz) gledalcev nastopajočim, zlasti tistim, ki niso z naše šole (malčkom 46 Združujemo se v mavrico generacij Preglednica 1 Mnenja dijakov o prireditvi po razredih Postavka . a . b . a . b . t . b . t Število oddanih mnenj        Pohvala        Ni jim bilo všeč    Nerazumevanje zaključne točke   Predolga prireditev     Ne razume pomena pov. generacij  oz. varovancem v d c-ja ali upokojencem), veliko pomeni. Nekateri dijaki so izpostavili tudi pomen vzpostavljanja stikov z različnimi skupinami ljudi za učenje strpnosti v družbi. Predvsem pa so dijaki večinoma zaznali/prepoznali trud in pogum nastopajočih, da so se izpostavili. Ker goli statistični podatki ne povedo veliko o tem, kaj so doživljali dijaki, izpostavljamo nekaj njihovih mnenj: Končno so se generacije združile in začele delovati skupaj [. . .] Ampak ali ni vse, kar šteje, veselje in žar nastopajočih? Ko se čutijo povezane z majhnimi prvošolčki, ki sami ne vedo, kaj počnejo, a odražajo nekaj re- sničnega ali upokojenci, že zdavnaj stari, ki delijo svojo modrost z mla- dino [. . .] Meni se je prireditev Mavrica generacij zdela super [. . .] Super mi je bilo, ker so nastopale vse vrste generacij. Pri vsakem nastopajočem je izžare-vala posebna energija in veselje. Na primer ljudje s posebnimi potre- bami, ki so zapeli božično pesem. Videla sem, kako uživajo ob petju in kako so bili veseli ob našem aplavzu, vmes in po petju [. . .] In uživala sem ob plesu najmlajših, v katerih je bilo veselje in užitek do plesa in nastopanja. Na podlagi zgoraj navedenih mnenj lahko sklepamo, da so se dijaki vži- veli v dogajanje in doživljali ustvarjalnost pripadnikov drugih socialnih mrež, iz česar lahko sklepamo, da je bil cilj prireditve medsebojno poznavanje in priznavanje dosežen. Kar nekaj dijakov je imelo pripombe v zvezi z dolžino prireditve. To so bili predvsem dijaki nižjih letnikov. Nekaj dijakov je motilo pomanjkanje božičnega vzdušja v predstavi (niso razumeli zaključne točke, ko so vsi nastopajoči skupaj zapeli Kekčevo pesem). Nekaj pa je bilo tudi takih, ki jim prireditev ni bila všeč oz. so menili, da je povezovanje generacij nepo-trebno oz. o tem nimajo mnenja. 47 Karmen Vidmar Preglednica 2 Število anketirancev glede na strukturo Postavka a b c a + b a + c b + c a + b + c Število obiskovalcev        Vtisi otrok iz vrtca Otroci, ki so na predstavi sodelovali ali pa so si jo ogledali, so v vrtcu z risbami poustvarili svoje vtise. Vzgojiteljice so na risbe zapisale še njihove misli. Z risbami so ponazorili predvsem dinamiko prireditve. Pokazali so, da so jim bile všeč plesne točke, v katerih so nastopali bodisi sami ali pa drugi. Otroci so uživali v lastnem nastopu pred tako številno publiko. Iz pogovora z njimi in z njihovimi vzgojiteljicami je bilo moč razbrati, da je med otroki vladalo pravo vznemirjenje in ponos, da so lahko sodelovali na naši prireditvi. Mnenja obiskovalcev večerne prireditve Tretja izvedba prireditve je bila namenjena širši javnosti. Na prireditev smo občane Idrije vabili s tiskanimi vabili, ki so bila dostavljena v poštne nabiral-nike. Vabila za obiskovalce prireditve smo posredovali preko spletnih medijev in z oglaševanjem na radijski postaji Radia Odmev. Na naše vabilo se je odzvalo okoli 300 gledalcev. Ob zaključku prireditve smo naključne gledalce ob izhodu iz dvorane zaprosili, da izpolnijo kratek vprašalnik. Z vprašalnikom smo želeli ugotoviti strukturo obiskovalcev, pridobiti njihovo oceno in povratno informacijo za ustvarjalce prireditve. Anketni vprašalnik je izpolnilo 59 obiskovalcev. Njihovo strukturo lahko razberemo iz preglednice 2, kjer a po- meni obiskovalce, ki so v sorodu z nastopajočim, b zaposlene na eni izmed sodelujočih ustanov in c obiskovalce, ki imajo radi tovrstne prireditve. Kot vidimo, se tovrstnih prireditev v največji meri udeležujejo sorodniki nastopajočih, prav tako je presenetljivo velik delež tistih, ki radi obiskujejo tovrstne prireditve in z nastopajočimi niso povezni. Z združeno prireditvijo smo omogočili vsem, ki so na prireditev prišli kot sorodniki enega izmed udele- žencev, da so bili deležni tudi ustvarjalnosti pripadnikov drugih skupin. Svoje navdušenje nad videnim in doživetim so izrazili v kratkih sporočilih na anketnih vprašalnikih. Nekaj njihovih odzivov je bilo takšnih: Super, pozitivno, bravo! Da bi tako nadaljevali. Čudovito!!! Le tako na- prej, čim več združevanj različnih generacij. Gledalcev nam sporočajo, da moramo nadaljevati v smeri združevanja ge- neracij. 48 Združujemo se v mavrico generacij Pogovor z izvajalci Pogovore z izvajalci smo izpeljali v času priprav na prireditev in neposredno po prireditvi. Pogovori so potekali načrtno, vendar v obliki spontanega razgo-vora. Z udeleženci prireditve smo se pogovarjale članice mreže in novinarka Radia Odmev, ki je intervjuje objavila v radijski oddaji. Iz pogovora z ude- leženci pred prireditvijo je bilo razvidno, da so polni pričakovanj, treme in strahu pred neznano publiko in pred drugimi udeleženci. Vendar so bili od-ločeni, da pokažejo, da zmorejo. Še najbolj so bili sproščeni otroci iz vrtca. Ti so se iskreno veselili nastopa, še posebej so zažareli, ko so videli veliko okra- šeno dvorano, polno pričakujoče publike. Prva vaja je potekala še zadržano, medtem ko so se ob srečanju na drugih vajah nastopajoči že sprostili, saj so že imeli priložnost spoznati drug drugega. Po končani prvi prireditvi so izrazili zadovoljstvo in pripravljenost ponovnega sodelovanja na podobni prireditvi. Še posebej je bila izrazita sproščenost po končanem tretjem, zadnjem nastopu, ko so pevci iz doma upokojencev iz srca samodejno začeli prepevati pesmi, ko so se dijaki Gimnazije Jurija Vege Idrija samoiniciativno s skromnim darilom zahvalili uporabnikom Varstveno-delovnega centra Idrija in ko smo skupaj z nasmehom na obrazu podoživljali trenutke nastopa in zmagoslavja, samo zato, ker smo zmogli in prepričali druge, da znamo. Odgovori mentorjev Mentorjem smo dali v izpolnjevanje dva vprašalnika. Enega pred prireditvijo (v času priprav na prireditev, še pred prvimi skupnimi vajami) in drugega po končani prvi predstavi. S prvim vprašalnikom smo želeli zbrati njihova priča- kovanja in občutke pred prireditvijo, ugotoviti, koliko so mentorji seznanjeni s strukturo prireditve, ali so že vzpostavljene mreže med sodelujočimi organizacijami in kakšne so osebne izkušnje mentorjev v povezovanju z drugimi orga- nizacijami. Vprašali smo jih, ali je sodelovanje pri pripravi prireditve vplivalo na stopnjo zaupanja med njimi. Zanimalo nas je, ali so na prireditvi sodelovali prostovoljno ali zgolj po službeni dolžnosti. Z drugim vprašalnikom, razdelje-nim po prireditvi, smo ugotavljali, ali so bila njihova pričakovanja izpolnjena. Žal se nekateri mentorji na našo prošnjo niso pravočasno in ustrezno odzvali, kar je otežilo načrtovano zbiranje podatkov. V analizo je zajetih 15 vrnjenih vprašalnikov. Analiza vprašalnikov je pokazala veliko razpršenost sodelovanja in pove- zav med ustanovami, ki so sodelovale na prireditvi. Veliko anketirancev, ki izhajajo iz izobraževalnih ustanov s sedežem v Idriji, navaja sodelovanje s k s Idrija na raznih prireditvah (Ekodan, Dan zdravja), sodelovanje z Mestno knji-49 Karmen Vidmar Preglednica 3 Prikaz vzpostavljenih mrež neformalnega sodelovanja ustanov pred dogodkom Ustanova () () () () () () () () Osnovna šola Idrija × × × × × () Osnovna šola Črni Vrh × × × () Vrtec × × × () Gimnazija × × () Varstveno delovni center × × × () Dom upokojencev × × × () Osnovna šola Spodnja Idrija × × × × žnico in Zdravstvenim domom Idrija. Potrebno je izpostaviti Vrtec Idrija, ki se povezuje skoraj z vsemi institucijami v kraju. Prav tako zgledno med se- boj sodelujejo osnovne šole v občini Idrija. Gimnazija se povezuje z ostalimi ustanovami, ki v preglednici niso navedene, vsekakor pa manjka sodelovanje z osnovnimi šolami. Do sedaj se je Gimnazija Jurija Vege Idrija povezovala z osnovnimi šolami zgolj zaradi karierne orientacije učencev, torej je šlo za strokovno sodelovanje na ravni svetovalnih služb, ki ga bo potrebno preseči z drugimi aktivnostmi. V preglednici 3 je prikazano sodelovanje in povezovanje med institucijami, ki so sodelovale na prireditvi. Naša prireditev je ponudila možnost spozna- vanja in vzpostavitve kontaktov med vsemi deležniki. Mentorje nastopajočih smo povprašali po osebnih izkušnjah sodelovanja v podobnih projektih, ki so potekali v preteklosti med različnimi organizacijami. Večina (8) jih je odgovorila, da sodelujejo v podobnih projektih večkrat letno, en anketiranec ni imel še nobenih izkušenj, ostali pa se s podobnimi projekti bolj ali manj srečujejo občasno ali enkrat letno. Ker smo se na prireditev pripravljali dlje časa, nas je zanimalo, v kolikšni meri so koordinatorji posameznih ustanov seznanili mentorje z načrtom pri- reditve. Vsi razen enega so bili seznanjeni z vsaj 6 ali 7 sodelujočimi ustanovami, en mentor pa ni poznal nobene ustanove, ki bo poleg njih še sodelovala na prireditvi. Večina jih je bila seznanjena tudi z namenom prireditve, saj jih je osem navedlo več kot en sam cilj. Vedeli so, da gre za: • medgeneracijsko sodelovanje; • povezovanje v lokalni skupnosti; • razvijanje strpnosti, priznavanje različnosti; 50 Združujemo se v mavrico generacij Preglednica 4 Prikaz čustvenih stanj mentorjev pred prireditvijo Čustvo Pred prireditvijo Po prireditvi (1) (2) (3) (1) (2) (3) Jeza — — — — — 1 Ponos 1 — 1 1 3 5 Presenečenje 1 1 — 6 — — Pričakovanje 4 2 3 — — — Strah — 1 — — — — Trema — 2 1 1 1 1 Veselje — 2 3 3 5 3 Veselje 4 — — — — — Zadovoljstvo 1 6 5 1 4 3 Zaupanje 3 1 1 3 2 2 o p o m b e Naslovi stolpcev: (1) najmočnejše čustvo, (2) močno čustvo, (3) manj močno čustvo. • razvijanje socialnih in kulturnih veščin. Trije anketiranci niso poznali cilja prireditve, štirje pa so navedli samo medgeneracijsko sodelovanje. Ker smo se organizacije skupne prireditve lotili prvič, nas je zanimalo, ka- kšna čustva so doživljali mentorji kot soustvarjalci prireditve. Zanimalo nas je, ali so se sodelovanja v novih okoliščinah lotevali s strahom, veseljem in v kolikšni meri je že izvedena prireditev vplivala na njihova čustva. Anketiranci so iz nabora čustev izbrali tri najmočnejša čustva in jih raz- poredili po jakosti od 1 do 3, kjer so z jakostjo 1 označili najmočnejše čustvo. Izbirali so lahko med čustvi: žalost, strah, trema, jeza, zavračanje, razočaranje, zavračanje, ponos, veselje, zadovoljstvo, zaupanje, pričakovanje in presenečenje. Podatke so zbrali pred prireditvijo in po njej (preglednica 4). Pred prireditvijo so mentorji kot najmočnejša čustva izpostavili pričakova- nje, zaupanje in veselje (11 od 15 anketirancev), po prireditvi pa presenečenje, veselje in zaupanje. Vsi anketiranci so izrazili tudi zadovoljstvo, bodisi pred ali po prireditvi. Ob koncu anketnega vprašalnika smo anketirance prosili za oceno odnosov med soustvarjalci prireditve. Tudi odnose so ocenili dvakrat, pred prireditvijo in po njej, saj se večina soustvarjalcev pred začetkom sodelovanja med seboj ni poznala. Zato so se trditve na prvem vprašalniku nanašale na pričakovan razvoj odnosov, druge pa na njihova opažanja po izvedeni prvi predstavi. S petstopenjsko lestvico so ocenjevali naslednje trditve: 51 Karmen Vidmar Preglednica 5 Distribucija ocen in povprečna ocena trditev o odnosih med soustvarjalci prireditve pred in po prireditvi Trditev Ocena pred prireditvijo Ocena po prireditvi      x      x Poznavanje      ,      , Sprejemanje      ,      , Zaupanje      ,      , Sodelovanje      ,      , Ni sprememb      ,      , 1. Bolje se bomo poznali/bolje se poznamo. 2. Medsebojno se bomo bolje sprejemali/medsebojno se bolje spreje- mamo. 3. Razvili bomo medsebojno zaupanje/razvili smo medsebojno zaupanje. 4. Lažje in več bomo sodelovali/lažje in več bomo sodelovali. 5. Nič se ne bo spremenilo/nič se ni spremenilo. 6. Drugo (navedite) Ocene strinjanja so podali z ocenami od 0 do 4, kjer je ocena 0 pomenila popolno nestrinjanje, 4 pa popolno strinjanje s trditvijo. Odgovore prikazu- jemo v preglednici 5. Ocene strinjanja oz. nestrinjanja s trditvami, ki so bile dane na podlagi pri- čakovanj razvoja medsebojnih odnosov, so bile po naših pričakovanjih visoke, nadpovprečne (povprečna ocena bi bila 2,5). Pričakovanje, da se po prireditvi odnosi ne bodo spremenili, je bilo pred prireditvijo relativno nizko ocenjeno. Primerjava povprečnih ocen pred prireditvijo in po njej kaže, da je prireditev doprinesla k boljšemu medsebojnemu sprejemanju, prav tako se je po prireditvi še izboljšala ocena sodelovanja med organizacijami v prihodnosti. Prireditev ni imela bistvenega vpliva na pričakovano zaupanje in medse- bojno poznavanje, je pa nekoliko prepričala dvomljivce o tem, da se po prire- ditvi odnosi med nami ne bodo spremenili. Zanimiva je tudi korelacija med ocenami mentorjev, ki so k pripravi prireditve pristopili prostovoljno oziroma so v pripravah sodelovali zgolj po službeni dolžnosti. Slednji so odnose ocenjevali slabše in se niso pustili prepričati v spremembe in izboljšanje odnosov. Izmed vseh anketirancev so namreč trije izjavili, da sodelujejo, ker niso imeli izbire in so izrazili nepripravljenost za prihodnje sodelovanje. Zanimivo pa je, da so pri opredelitvi čustev pred prireditvijo in po njej pri njih ravno tako prevladovala samo pozitivna čustva. 52 Združujemo se v mavrico generacij Spoznanja Analiza zbranih mnenj, opažanj in odgovorov na anketne vprašalnike je po- kazala, da lahko s skrbnim načrtovanjem in sprejemanjem skupnih pravil pre- sežemo lastne meje in se med seboj povežemo v nova omrežja, ki temeljijo na poznavanju, sprejemanju, sodelovanju in zaupanju. Do nedavnega je novoletno prireditev organiziral vsak zavod posebej, s skupno prireditvijo pa smo omogočili medsebojno poznavanje, sodelovanje in sprejemanje različnih posameznikov in skupin. Vzpostavili smo socialno omrežje, ki je po definiciji družbena struktura, sestavljena iz t. i. vozlov – to so posamezniki ali organizacije in povezave med njimi. Spoji, ki te vozle združujejo, temeljijo na vrstah medsebojne odvisnosti, med njimi so pomembni tudi skupni interesi (Baron, Field in Schuller 2000, 19). V našem primeru je bilo to izvajanje programa na skupni prireditvi in gradnja medsebojnega zaupanja med koordinatorji iz posameznih ustanov in izvajalci. Skušali smo vzpostaviti bolj odprto socialno mrežo, ki sprejema drugače misleče, da omogoči sodelovanje s pripadniki različnih družbenih struktur. To smo uresničili s povezovanjem nastopajočih, s skupnimi vajami in z medsebojno pomočjo. Udeleženci so gradili medsebojno zaupanje, kar je izjemno pomembno za učinkovito de- lovanje lokalne skupnosti. Želeli smo, da obiskovalci prireditve spoznajo, da vsi pripadamo istemu prostoru, da zmoremo skupaj ustvarjati, se sprejemati, ceniti drug drugega in si priznavati za skupne dosežke. Z ogledom Mavrice generacij so gledalci, pripadniki različnih socialnih skupin, dobili priložnost spoznati zmožnosti in ustvarjalnost različnih pripadnikov lokalne skupnosti, ki jih v svojem vsakda-njem življenju redko srečajo in jih ne poznajo. S prireditvijo smo dali nov zagon mreženju organizacij v lokalni skupnosti. Rezultati anket nakazujejo, da moramo v tej smeri nadaljevati tudi v prihod- nje. Vse organizacije v lokalni skupnosti smo njen tvorni del. Uspešno skup- nost lahko tvorimo le, če čutimo empatijo drug do drugega, če spoštujemo raz- like, če imamo skupno vizijo. In naša prireditev je bila eden prvih kamenčkov v mozaiku na poti, da skupaj postanemo Uspešna skupnost. Kot trdita West-Burnham in Otero (2004,7), lahko šola z zavezanostjo k gradnji priložnosti, z ustvarjanjem dialoga in s širjenjem mrež prispeva k gradnji socialnega kapitala v lokalni skupnosti (s tem pa posredno vpliva na boljši uspeh posameznikov). Pokazalo se je, da je zelo pomembna motivacija mentorjev. Če ti čutijo pri- padnost skupni nalogi, lažje spreminjajo sebe, sprejemajo druge in razvijajo zaupanje. Posamezniki, ki so pri pripravi prireditve sodelovali le zato, ker so morali in ne zato, ker bi se sami tako odločili, niso izboljšali medsebojnih od-53 Karmen Vidmar nosov. Nalogo so sicer izpeljali profesionalno, vendar so s svojim negativnim odnosom delno vplivali tudi na ostale soustvarjalce. To kaže, kako pomemben element pri vzpostavljanju novih mrež in zaupanja med pripadniki različnih skupin je prostovoljstvo in občutek pripadnosti nalogi. Izkušnja nas je naučila, da morajo biti za koordinatorje in mentorje izbrani le tisti posamezniki, ki verjamejo v uspeh in prednost povezovanja med ustanovami ter zmorejo preseči meje lastne organizacije. Kljub temu, da nas bodo kdaj ti posamezniki gledali postrani in z nejevero odkimavali v naših naporih, verjamemo, da bodo sčasoma sprejeli dejstvo, da je tista organizacija, ki ima dobro strukturo povezav uspešnejša kot tista, ki je zgolj neodvisna in samozadostna (West-Burnham 2014, 6). Kot pozitivna se je pokazala predhodna priprava dijakov na dogodek. Ker so poznali namen prireditve, so lahko bolj tenkočutno spremljali program. Za- vedali so se, da ni bistvo v tekmovalnosti in kakovosti posameznih točk, tem- več v sprejemanju drugačnosti, kar so kasneje dokazali z zapisi svojih mnenj. Prihodnjič bomo pri organizaciji tovrstnih dogodkov bolj pazljivi in bomo na- nje pripravili vse vključene. Ne pričakujemo, da bo prireditev, ki smo jo izpeljali prvič, trajno vplivala na naše tesnejše odnose, zagotovo pa je pripomogla k vzpostavitvi večjega za- upanja, ki je eden od temeljnih vidikov socialnega in kulturnega kapitala. Za začetek je to dovolj, naše odnose pa moramo v bodoče s podobnimi akcijami nadgraditi in tako prispevati k trdnejšemu povezovanju različnih akterjev v lokalni skupnosti. Literatura Baron, S., J. Field in T. Schuller. 2000. Social capital: Critical Perspectives. Oxford: Oxford University Press. Bourdieu, P. 1986. »The Forms of Capital.« In Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, ur. J. Richardson, 241–258. New York: Greenwood. West-Burnham, J. 2014. »Spodbujanje socialnega in kulturnega kapitala.« Štu- dijsko gradivo šestega delovnega srečanja, Šola za ravnatelje, Kranj. West-Burnham, J., in G. Otero. 2004. »Leading Together To Build Social Capi- tal.« National College for School Leadership, Nottingham. 54 Rudarji iz rovov v srca Simona Izgoršek Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje Ded, tvojih brkov nisem vihal in tvojih knjig nisem bral in tvojih žuljev nisem oblagal, pa vendar sem tudi tvoj. V nosnicah čutim prah premoga. Jože Sevljak, Dedu – rudarju Uvod V šolskem letu 2013/2014 smo bile štiri zasavske šole združene v projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih mož- nosti in spodbujanje socialne vključenosti, in sicer Srednja tehniška in po- klicna šola Trbovlje, Srednja šola Zagorje, o š Ivana Cankarja Trbovlje in o š narodnega heroja Rajka Hrastnik. Projekt naše mreže smo poimenovali Rudarji iz rovov v srca. Prvič v zgodovini regije smo združili pretežni del srednješolske in znaten del osnovnošolske mladine v skupnem projektu in hkrati vključili okolje. Po- vezali smo vse tri zasavske občine: Trbovlje, Zagorje ob Savi in Hrastnik. Razlog za takšno odločitev leži v tem, da je izbrana tema (rudarstvo) tista skupna nit, ki povezuje vse tri občine že od samih začetkov rudarstva. V vseh naših dejavnostih se odražajo tudi prvine socialnega in kulturnega kapitala, saj tako kot pravi John West-Burnham v članku »Leading Together to Build Social Capital« (2004) sta skupna identiteta in skupne vrednote dva od sestavnih delov socialnega kapitala. Trenutno Rudnik Trbovlje-Hrastnik zapirajo, zagorski je že leta zaprt in rudarska dejavnost s pripadajočimi podpornimi dejavnostmi, ki je vodila in usmerjala ter dala pečat našim trem dolinam, se dokončno po- 55 Simona Izgoršek slavlja. Konec dejavnosti prinaša mnoge negativne posledice – povečuje se so- cialna negotovost ljudi, varnosti, ki jo je več kot 100 let nudil rudnik in z njim povezana industrija, ni več. Čeprav so leta rudarjenja na krajini pustila tudi rane, je bil naš namen pogledati na rudarstvo s pozitivnega vidika, kot del naše tradicije, naše kulture in del nas. Socialni in kulturni kapital smo v raziskovanje in ohranjanje naše kulturne dediščine vključili na različne načine. Vsaka izmed šol se je odločila za vrsto različnih dejavnosti, nekatere so bile vključene v pouk, določene so se izvajale v okviru tehniških dni in ob dnevu šole, srednje šole pa so večino izvedle v okviru projektnih tednov. Dejavnosti so bile zasnovane na takšen način, da so učenci ali dijaki spoznavali kulturno in socialno dediščino rudarstva pri posameznih predmetih, največkrat v sodelovanju z drugimi učenci in dijaki, v mrežo vključene šole so se med seboj povezovale in sodelovale, saj kot ugo- tavlja Desforges (2006), je »sodelovanje med šolami nuja in ne možen dodatek v projektu sprememb«. Vse šole smo se povezovale z lokalno skupnostjo oz. z deležniki, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z rudarjenjem ali spominom nanj. Dejavnosti so bile prilagojene ravni in vrsti programa vsake šole, glavna izhodišča pa so bila: • Dijaki oz. učenci so iskali informacije neposredno pri »pričah« (star- ših, starih starših, posameznikih) in deležnikih, ki se ali so se na tak ali drugačen način ukvarjali z rudarjenjem ali spominom nanj. Tako smo krepili predvsem socialni kapital, ki ga označuje količina in pomemb- nost socialnih stikov v okolju, v katerem živimo. • Sodelovanje in povezovanje je potekalo na vseh ravneh (na šoli, med šolami, z deležniki iz lokalnih skupnosti) in na različne načine (soci- alna omrežja, uporaba i k t, prostovoljstvo, vključevanje v že obstoječe mreže). Krepili smo sodelovanje med otroki ter z zunanjimi deležniki, se pravi z lokalno skupnostjo. • V okviru pouka in drugih dejavnosti so dijaki in učenci celo šolsko leto spoznavali, raziskovali in ohranjali spomin na našo kulturno dediščino ter tako zvišali svoj kulturni kapital, ki predstavlja poznavanje norm in vrednot prevladujoče kulture. Tema se je vključila v obravnavane vse- bine večine predmetov in tudi strokovnih modulov, nastali so pisni, ilu- strativni izdelki, modeli in makete, delavniške risbe ipd. Dejavnosti so bile naravnane tako, da smo spodbujali aktiven pristop k uče- nju, saj so morali učenci in dijaki sami iskati informacije pri zunanjih deležnikih, pri izdelovanju tehniških izdelkov in skupnih dejavnostih so morali med 56 Rudarji iz rovov v srca seboj sodelovati, tako smo krepili sodelovanje in odgovornost, zavedali so se, da smo vsi v odnosu vzajemnosti in soodvisnosti, z raziskovanjem kulturne preteklosti svojega kraja pa so odkrivali tudi samozaupanje, začutili vpetost in pripadnost svojemu socialnemu okolju. Zanimanje za socialni kapital se je povečalo ob koncu leta 1990, ko so razi- skave pokazale, da je višji socialni kapital povezan z večjo produktivnostjo posameznikov ter skupin, boljšimi zdravstvenimi rezultati, boljšimi učnimi do- sežki ter zmanjšano stopnjo kriminala. Definicije socialnega kapitala se zelo razlikujejo, saj ga vsak izmed avtorjev opredeli z drugega vidika: Putnam kot mreže, zaupanje in norme, ki pospešujejo koordinacijo in sodelovanje zaradi obojestranskih koristi (Blazinšek, Luštek in Gorjan 2010), Jacobs pa kot dovolj veliko mero prepletanja omrežja neformalnih trajnejših in občasnejših stikov med posamezniki, ki živijo prostorsko blizu (soseska), da se med njimi razvi- jejo zaupanje, sodelovanje in kolektivno delovanje (Blazinšek, Luštek in Gor- jan 2010). Za naš primer dobre prakse je najbolj primerna naslednja: socialni kapital so mreže s skupnimi normami, vrednotami, ki povečujejo sodelovanje znotraj skupin ali z drugimi skupinami. Z drugimi besedami: socialni kapital je pojem, ki ne obstaja brez kolektiva. In rudarji so odličen primer takšnega kolektiva. V nadaljevanju bom predstavila dejavnosti, ki so potekale na posameznih šolah, s katerimi smo hkrati krepili socialni in kulturni kapital ter raziskovali in ohranjali kulturno dediščino Zasavja. Primeri dobrih praks na posameznih šolah Duh rudarjenja na dnevu šole (Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik) Na Osnovni šoli narodnega heroja Rajka Hrastnik so obeležili dan šole, ki je potekal v duhu rudarjenja. Vsi učenci od prvega do devetega razreda so bili aktivno vpeti v dogajanje, med seboj so sodelovali in ob koncu tudi spoznali, iz kakšne lokalne skupnosti izhajajo in so bili na to ponosni. Otroci novinarji so o tem povprašali go. ravnateljico, mag. Marino Kmet, ki je poudarila, da »je pomembno, da se učenci seznanjajo s tradicijo rudarstva, saj živimo v rudarskih krajih, pa tudi Hrastnik je nastal zaradi te dejavnosti«. Dramsko-lutkovni krožek je pripravil gledališko igro Perkmandeljc, ki je bila ob dnevu šole premierno predstavljena in so jo odigrali trikrat, tako da so jo lahko videli vsi učenci šole. Igra je plod aktivnega trimesečnega dela učencev, saj so morali informacije o tem, kako je včasih potekalo delo v rudniku, poiskati pri upokojenih rudarjih v Domu upokojencev Hrastnik in svojih dru- žinskih članih. Zgodbo o Perkmandeljcu, nagajivem rudniškem škratu, so pre- 57 Simona Izgoršek brali in se o tem pogovarjali v razredu, pomagal pa je tudi obisk samega Perk-mandeljca, ki je otrokom pripovedoval o svojem življenju v rudniku in druže- nju z rudarskimi otroki, hkrati pa spremljal rudarje v jami in jih opozarjal na nevarnost. In ker so bile tudi rudarske nesreče del rudarskega življenja, so jim demon- stracijo prikazali dijaki 2. in 4. letnika Srednje šole Zagorje pod vodstvom mentorice, ge. Anite Mazij. Pet ponesrečencev naj bi prizadela eksplozija v rudniku. Dijaki so predstavili, kako oskrbeti nezavestno osebo ter pokazali, kako ravnati v primeru, ko ima ponesrečenec odtrgano roko, ko dobi močan udarec v telo in ko ga zasuje kup zemlje. Mentorica je povedala, da so bile priprave na uprizoritev naporne zaradi uvajanja nove ekipe, ki se je pripravljala in vadila skupaj dvanajst ur, ampak je z delom dijakov zelo zadovoljna. Vaje in uprizoritve so do njih zahtevale ogromno samostojnosti, znanja in sodelovanja, ki so ključni elementi socialnega in kulturnega kapitala. Mlajši učenci so se srečali tudi z ljudmi, katerih življenje je povezano z delom v rudniku. Pogovarjali so se z rudarjem in z ženami rudarjev, četrošolci so si ogledali rudarsko stanovanje, izdelali so slovarček rudarskih besed, nastali so plakati, likovni in literarni izdelki. Vsi učenci so bili aktivno vpeti v raziskovanje svojih korenin, med seboj so sodelovali in ob koncu tudi spoznali, iz kakšne lokalne skupnosti izhajajo in so bili na to ponosni. Z vsemi izvedenimi dejavnostmi smo okrepili dva vidika socialnega in kulturnega kapitala, to sta vrednote ter ponos in pripadnost. Ohranjanje kulturne dediščine v svojem kraju (Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje – tehniški dan) Na tehniškem dnevu je bil največji poudarek na ohranjanju kulturne dediščine v Zasavju. Učenci so se med delom naučili sodelovanja v skupini in s starej- šimi, sami so si organizirali delo in pristopili k nalogi, za katero so menili, da so jo bili sposobni izvesti ter razvijali sposobnost samostojnega in kritičnega razmišljanja o izdelkih, ki predstavljajo Zasavje v širši skupnosti. Na tehni- škem dnevu je sodelovala cela šola, v dejavnosti so bili vključeni vsi učenci od prvega do deveta razreda. Učenci so ob aktivni udeležbi pri samem izdelovanju različnih izdelkov (sli- kovni, tehniški, literarni) spoznavali poklic rudarjev, njihovo opremo, se urili v ročnih spretnostih in poglabljali znanje različnih strok. Izdelali so rudarja kopača, ob tem spoznali poklic rudarja ter usvojili delovanje ročičnih meha-nizmov za spremembo gibanj. Učenci četrtih razredov so izdelali rudarski vo- ziček cicko, ogledali so si rudarsko stanovanje in kasneje sami izdelali maketo 58 Rudarji iz rovov v srca rudarske hiše ter zgradili model rudarskega naselja. Prvošolci so se vrnili v čas babic in dedkov, ko so izdelovali igrače rudarskih otrok ter se preizkusili v vezenju in kvačkanju. Vsaka lokalna skupnost pa se ponaša tudi z značilnim izrazoslovjem. Nam Trbovcem nemščina v preteklosti ni bila tuja. Še danes se v pogovorih pogosto pojavljajo tujke, nekatere izraze smo celo prevzeli za svoje. Mlajše generacije poznajo čedalje manj teh izrazov, zato je skupina učencev izdelala slovar besed, ki jih je opremila tudi z ilustracijami. Ob urjenju ročnih spretnosti so učenci spoznali pomembne gradnike vsake knjige, razvijali čut za estetiko in povezovali knjižno nemščino z zasavskimi izrazi. Poleg ohranjanja kulturne dediščine bo slovar mogoče kakšnemu dedku ali babici in vnučku pomagal pri komunikaciji. V marcu so imeli še en tehniški dan na temo ohranjanja rudarske dedi- ščine v Zasavju. Ker je sovpadal s pustnim časom, je bila glavna tematika vseh mask rudarstvo. Učenci so pekli Perkmandeljce, izdelovali svetilke – ziherce, spoznavali rudarsko orodje, pekli pustne dobrote, si naredili rudarske delovne obleke iz vrečk ter rudarski voziček – hunt. Po končanem delu so si rudarske maske in kostume nadeli ter odšli na pustno povorko po Trbovljah. Pozdravili so župana in uslužbence Občine, stanovalce in delavce Doma upokojencev, zapeli in zaigrali so pred Knjižnico Toneta Seliškarja, Zasavskim muzejem Tr- bovlje, Delavskim domom in Mladinskim centrom Trbovlje. Kot se za prave maškare spodobi, so zanesljivo pregnali zimo. Kaj o takšnem načinu sodelovanja in učenja mislijo učenci 7. razreda? Delavnice so mi bile zelo všeč, še bolj pa mi je bil všeč sprevod. Všeč mi je bilo tudi, da nismo bili vsi enako oblečeni, ampak je bila vsaka »delavnica« oblečena drugače. Tehniški dan mi je bil všeč in mislim, da bi ga bilo drugo leto dobro ponoviti. Za pusta je imela cela šola tehniški dan. Pekli smo miške in izdelovali pustne maske. Ko smo končali, je odšla skupina rudarjev, perkmandelj- cev, podgan in še več rudarjev na povorko po Trbovljah. Nekaterim lju- dem smo zagotovo polepšali dan. Nekateri so našli tudi kakšno pomanjkljivost: »Ni mi bilo všeč, ker smo morali nositi vreče za smeti.« Kulinarika – dediščina časa in kraja (Srednja šola Zagorje – projektni teden) Projektni teden je bil na Srednji šoli Zagorje sicer namenjen popularizaciji zdravja, v kar pa se je dobro vključila tudi tematika socialnega in kulturnega 59 Simona Izgoršek kapitala in naša tema rudarjenje – rudarska tradicija, dediščina nekega časa, ki se neizogibno poslavlja. Zastavili so si vprašanje, kaj ta dediščina pravzaprav je. Najlažje je določiti tisto, kar je materialno prisotno, oprijemljivo in mer-ljivo. V tem primeru, ker gre za šolo, ki izobražuje med drugim tudi bodoče gostinske delavce, je to tipična zasavska kulinarika. Le-ta je tesno povezana s socialnim statusom rudarjev in njihovimi prehranskimi potrebami. Dijaki so ugotovili, da gre za jedi, ki so enostavne, relativno poceni in praviloma visoko kalorične. Za prireditev Zasavje za zdravje, ki je potekala v času projektnega tedna, so nekatere najbolj znane jedi (grenadirmarš, funšterc, perkmandeljce, ajmoht) pripravili na moderen (tudi bolj zdrav) način. Pri pripravi jedi so sodelovali dijaki 3., 4. in 5. letnika programa gastronomija. Drugo področje, ki so se mu posvetili, je še bolj kompleksno. Gre za simula- cijo rudarske nesreče oziroma reševanja ponesrečencev. Rudarske nesreče in njihove žrtve so manj prijetna plat rudarskega vsakdana. V teh trenutkih ni bila pomembna le strokovna usposobljenost reševalcev, temveč še toliko bolj solidarnost, požrtvovalnost in pripravljenost sodelavcev, da drug drugega ne pustijo na cedilu. V simulacijo akcije so tako vključili poleg dijakov – reševalcev (Zdravstveni tehnik) tudi reševalno vozilo Zdravstvenega doma Zagorje, gasilce p g d Zagorje in reševalnega psa. Dokazali so, da le dobro usklajena akcija trdno povezane ekipe prinese uspeh. Poleg teh najbolj atraktivnih dejavnosti so se ukvarjali tudi z bolj teoretič- nim delom, in sicer s proučevanjem vpliva rudarjenja na okolje. Ostale dejavnosti so potekale v okviru pouka, tematika je bila prilagojena projektu (izdelava dekoracij, teme v okviru sociologije, tujih jezikov). Vpetost dediščine v različne oblike učenja (Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje – projektni tedni) Kar nekaj dejavnosti je potekalo v okviru pouka pri različnih predmetih. Pri slovenskem jeziku je profesorica takoj septembra predstavila projekt in temo. Dijak prvega letnika je obiskal upokojenega rudarja, ki mu je pripovedoval o delu, malici, pravicah, naporu pri delu, pa tudi o življenju rudarske družine. Potem je o svojem pogovoru pripovedoval v svojem ter drugih razredih. Temo so vključili tudi v šolski spis, kjer so razmišljali, podoživeli in interpretirali dve prebrani pesmi: Pretrgana popisnica (T. Seliškar) in Drejčnik Andrej govori (M. Klopčič). Profesorica je ugotovila, »da so se jih je revščina rudarskih družin, izpostavljenost nenehni nevarnosti pri kopanju premoga, pa tudi povezanost, ki je nastajala ob skupni usodi, močno dotaknili. Čeprav težko življenje je bilo v marsičem lepše kot brezciljnost in ravnodušnost današnjega časa«. 60 Rudarji iz rovov v srca Dijaki so svoje znanje o kulturni dediščini in zgodovini rudarstva v Zasavju spoznavali tudi pri predmetu sociologija. Nastalo je več obsežnejših seminar- skih nalog, ki so bile predstavljene veliki večini dijakov na šoli. Raziskovali so zgodovino Zasavja in njegov razvoj skozi zgodovino. Z vidika socialnega in kulturnega kapitala je delo dijakov pomembno, saj so bili vključeni v vse faze dela – načrtovanje, izvajanje in evalvacijo. Sami so poiskali informacije, se od-ločili, kaj bi radi predstavili svojim sošolcem, se potem lotili naloge, kjer so morali biti aktivni in samostojni ter na koncu svoje delo evalvirali s pomočjo povratnih informacij sošolcev, učiteljev in mentorjev. Še bolj pomemben pa je vidik sočutja in empatije, ki so jo začutili ob svojem raziskovanju, saj so se dijaki vživeli v vlogo rudarjev in spoznali, iz kakšnega socialnega okolja izhajajo, katere so tiste vrednote, ki so nekdaj štele in jih danes pogrešamo – tovarištvo, solidarnost in sočutje. Dijakinja Mateja o svojem delu pravi, da je njej in mar-sikomu drugemu spoznavanje rudarske kulture in njihovega načina življenja približalo vsakdan zasavskega knapa in jim vlilo še večjo mero spoštovanja do njihovih prednikov. Še bolj aktivno vlogo pri raziskovanju, načrtovanju dela ter sami izdelavi so imeli dijaki pri projektnih tednih. Tu so ravno zaradi njihove aktivne vloge in inovativnih idej ter medsebojnega sodelovanja – med dijaki in z lokalnim okoljem – nastali čudoviti izdelki, ki jasno kažejo na to, da se dijaki zavedajo, iz kakšnega socialnega okolja izhajajo, kritično razmišljajo o pomenu rudarstva ter z izdelki na nek način trajno ohranjajo svojo kulturno dediščino. Dijaki 4. letnika smeri Strojni tehnik so projektni teden namenili skiciranju rudniških vozičkov oz. huntov ter izdelavi tehniške dokumentacije po dejanskem stanju, dijaki 3. letnika izdelavi dokumentacije rudarskega orodja, prvi letniki pa so pri varilskem krožku naredili maketo rudniškega vozička v me-rilu 1:10. Pri merjenju in skiciranju na terenu se je takoj pokazala iznajdljivost vsake skupine, ugotavljali so, kako priti do mer in kako jih prenesti na papir. Dijaki so spoznali, da je lahko še tako enostaven kos ali del potrebno dodobra premeriti in skicirati ter mero pravilno zapisati. Če samo ena mera manjka, izdelka ne moreš narediti. To so pomembne izkušnje, ki si jih bodo zapomnili. Modeliranje in izdelava dokumentacije je potekala na računalniku z modelir- nikom c re o i i. Delo je bilo rutinsko in dijaki niso imeli večjih problemov. Pri vozih pa so bili v dilemi, predvsem tam, kjer je bil merjeni ali skicirani del poškodovan in niso mogli dobiti pravih mer. Tu je na pomoč priskočil mentor, da so rešili nastalo situacijo. Delo je bilo zanimivo, ker so se s tovrstnim problemom skiciranja na terenu in nato modeliranjem po lastnih skicah srečali prvič. Začutilo se je tekmovalno vzdušje, katera skupina je bolj natančno ski-cirala na terenu. Pred začetkom izdelave tehniške dokumentacije rudarskega 61 Simona Izgoršek orodja so si dijaki ogledali orodje v Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer so vse skrbno izmerili, izvedeli, zakaj in kako se je posamezno orodje uporabljalo, najbolj pa je bilo za njih presenetljivo dejstvo, da so se orodja med seboj razli-kovala. Izdelava makete rudniškega hunta, ki služi kot podstavek v vsakodnevni rabi, za rože, za odlaganje drobnih predmetov, za okras . . . pa je bila za dijake še bolj zanimiva. Zelo so bili navdušeni nad izdelkom, predvsem tedaj, ko je začel dobivati svojo pravo podobo. Tako so prišli do ideje, da bi izdelovali vozičke z logotipom šole za priložnostna darila. Ravno tako so sami spoznali, čemu je bil voziček namenjen in si pobliže ogledali sestavne dele ter materiale zanj. Sami so morali vseskozi razmišljati, kako bodo imitirali realen predmet, da bi se maketa čim bolj približala ori-ginalu. Mentor je bil s samim postopkom raziskovanja na terenu, v muzeju in potem prenašanjem odkritega na papir in v izdelek izredno zadovoljen, saj so se »poleg spoznavanja delovnih operacij tudi zavedali, kaj je rudarstvo v Zasavju nekoč pomenilo«. Za dijake usmeritve Tehnik računalništva pa je projektni teden potekal v znamenju računalniških iger. Verjetno ga ni, ki jih ne bi igral. Trend v računalništvu kaže, da se industrija iger in aplikacij neprestano širi in razvija. S tem namenom so oblikovali povsem nov pristop. Dijaki so se naučili, da lahko svojo željo po igranju preoblikujejo v produktivnost in kreativnost, tj. oblikovanje in razvijanje lastne računalniške igre. Dijaki so bili razdeljeni v dve skupini – po dve skupini sta skupaj obliko- vali eno računalniško igrico. Skupinama je bil dan koncept, sami pa sta morali zapisati scenarij, izdelati grafično podobo in igrico realizirati. Ena skupina je skrbela za celotno grafično podobo, izrisovanje likov, elementov ipd. Druga skupina je s pomočjo računalniškega orodja za izdelavo iger programirala in razvila računalniški del igre. Na ta način smo poudarili bistven element socialnega in kulturnega kapitala, na katerega se v današnji družbi na žalost poza-blja – sodelovanje med skupinami in znotraj skupine ter pomembnost vsakega člana v skupini. In rezultat? Rezultat so tri računalniške igre, ki imajo skupno rdečo nit – našo preteklost in njen vpliv na našo sedanjost, tj. rudarjenje v Zasavju. Dijaki so izdelali naslednje igre: Rudoid, KuolmPicker in KolmFe-ver. Mentorji projektnega tedna se strinjajo, da je le-ta odprl nove smernice in ideje, ki jih bodo zagotovo vključili v samo izobraževanje, saj so dijaki pokazali zanimanje za tovrstno učenje konceptov programiranja, hkrati pa so spoznali in poosebili znani slovenski rek v slogi je moč. V okviru krožka audio-video produkcija pa je bil posnet prvooseben kratki film Horizont V, s katerim so na tekmovanju ac m izobraževalnih videoposnetkov fakultet in srednjih šol zasedli prvo mesto. Film je poklon rudarjem, 62 Rudarji iz rovov v srca umrlim v nesreči 11. marca 1961, in vsem našim dedom, ki so služili vsakda- nji kruh v zasavskih rudnikih. S filmom so poskušali pokazati, da rudarjenje v Zasavju ne pomeni le zanimivih jedi, izvirnih besed in kletvic, temveč bitko življenja naših prednikov. Bilo je ogromno odrekanja, trpljenja in bridkih iz-kušenj. To sporočilo so dijaki želeli posredovati svojim vrstnikom in vsem ljudem odprtega srca. Režiser in glavni igralec, dijak 4. letnika, pravi, da so med samim snemanjem filma ogromno izvedeli o življenju takratnih rudarjev ter nevarnostih, ki so jim pretile, ko so pod tlemi kopali rudo za kruh in preživetje svojih družin. Dijaki upajo, da jim je s filmom uspelo vsaj približno ponazoriti težavno rudarsko življenje ter trepet pred smrtjo, katere bližino so ljudje z vsakim padlim rudarjem vse bolj čutili in približati temo rudarstva širši javnosti. Ker film predstavlja pomemben vidik socialnega in kulturnega kapitala, saj združuje aktivno vlogo dijaka z njegovim občutkom za vrednote in krepi pri- padnost, se mi zdi pomembno, da vključim tudi nekaj besed o sami pripravi na snemanje. Sprva je potekala zelo površinsko, deloma naivno in nad vse di- stancirano od globljega pomena, ki ga ima končna različica filma. Dijaki so želeli posneti prvoosebni film z veliko akcije in s posebnimi učinki. Ideja o povezovanju filma z našim projektom je padla že na prvem srečanju krožka. Film je dobil že prvo ogrodje scenarija – čisto spontano. Temeljni trenutek pa je predstavljal dogodek, ko je eden izmed dijakov pri- nesel časopis, ki je bil izdan štiri dni po rudarski nesreči iz leta 1961. Dijaki so spremenili izraze na obrazu in svoj odnos do filma. Ni bilo več želje po akciji in komediji. Scenarij je deloma propadel, saj so želeli dodati čustveno noto in na dostojen način prikazati eno izmed težkih in bridkih izkušenj, ki je doletela skoraj vsako družino, v kateri je bil vsaj eden izmed članov rudar. Sama izdelava filma se je dijakov zelo dotaknila – še bolj kot so sami pri- pravljeni priznati. Opazilo se je, da so spoštljivo in dostojno snemali različne kadre na pristnih lokacijah. Seveda je bila na snemanju prisotna najstniška igrivost, ampak vseeno so dijaki vedeli, kaj snemajo in s kakšnim namenom. Med snemanjem se dijaki niso zgolj seznanili z različnimi rekviziti vsak- dana človeka tistega časa, ampak tudi o tem, kako so ljudje nekoč živeli in kaj so doživeli. Mentor krožka meni, da bi morali imeti več takšnih projektov, ki bi v dijakih okrepili narodno pripadnost in zavednost ter ponos na našo kulturno dediščino, saj je prav, da cenimo naše prednike. Iz opisa vseh dejavnosti je razvidno, da smo vse štiri šole nenehno sode- lovale z zunanjimi deležniki, saj je naša tema – rudarstvo – močno vpeta v socialno okolje, iz katerega izhajamo. Eden izmed teh zunanjih deležnikov je tudi Zasavski muzej Trbovlje, ki skrbi za naravno in kulturno, predmetno in nepredmetno/nesnovno oz. premično in nepremično dediščino ter tako omo- goča vsem zainteresiranim spoznavanje preteklosti za lažje razumevanje so- 63 Simona Izgoršek dobnosti in sklepanje o prihodnosti. Za dosego tega cilja pa niti ni pomembno pri kom in čem začnemo, s kom in čim končamo, pomembnejše je zavedanje, da samo upoštevanje občutkov posameznika in njegove vpetosti v lokalno skupnost, tako pri prepoznavanju in oživljanju preteklosti kot pri ohranjanju in varovanju dediščine danes za jutri, zagotavlja, da jo sodobnik prepozna kot del svoje identitete, preteklosti, ki mu ustvarja občutek kontinuitete in pripadnosti. To je danes, v času globalizacije, še pomembnejše kot je bilo nekoč. Muzejska svetovalka pravi, da smo ravno to stpš Trbovlje, oš Ivana Cankarja, o š Narodnega heroja Rajka Hrastnik, Srednja šola Zagorje oz. nosilci nosilci projekta Rudarji iz rovov srca z različnimi vidiki predstavitve izbrane vsebine, izvedbo bogato zastavljenega programa in aktivno udeležbo vseh sodelujočih, med katere smo vključili tudi Zasavski muzej Trbovlje, ter predstavitvijo svojih dosežkov vsem zainteresiranim več kot uspešno realizirali. Rezultati projektnih dejavnosti Spremljava projekta in vseh izvedenih dejavnosti je potekala ves čas projekta. Učenci in dijaki so se ogromno pogovarjali o svojem delu, starejši so pisali refleksije o izvedenih dejavnostih v obliki šolskih spisov, člankov za šolske in lokalne časopise, učenci so sami priredilil zgodbo o Perkmandeljcu, ki so jo potem prebrali najmlajšim v vrtcu, nastala je gledališka igra Perkmandeljc. Ker pa fotografija pove več kot tisoč besed, so bile vse naše dejavnosti ujete na fotografijah. Redno smo jih objavljali na spletnih straneh vseh vključenih šol, na naši spletni strani, ki smo jo ustvarili za ta projekt, na naši Facebook strani, na oglasnih tablah na vseh šolah. Diseminiacija je potekala ves čas projekta, saj smo lokalno skupnost obveščali o našem projektu in dejavnostih, ki so potekale, objavljali smo članke v šolskih in lokalnih časopisih Srečno, Hrastov list, Zasavski tednik, lokalnem radiu itd. Pri izvajanju projektnih dejavnosti nismo naleteli na ovire, saj so se učenci in dijaki z veseljem vračali v čas rudarjenja, spoznavali svojo lastno zgodovino, zunanji deležniki so bili vedno pripravljeni sodelovati (muzeji, gasilska društva, starejši občani, rudnik). Ovire so bile tako kot vedno bolj formalne narave, npr. pridobivanje soglasij staršev za objavo slik otrok in dejstvo, da glede na razporeditev ur ni bilo prostih dni, namenjenih samo temu projektu, ampak smo morale koordinatorice poleg pouka in vseh drugih šolskih dejav- nosti delati še marsikakšno popoldne in proste ure. V okviru letošnjega projekta je nastalo ogromno izdelkov – likovnih, teh- niških, slikovnih, literarnih, ki pričajo o tem, da smo z njim dvignili socialni in kulturni kapital v svojem lokalnem okolju, saj so se dijaki in učenci z vese-64 Rudarji iz rovov v srca ljem ukvarjali z dejavnostmi, naučili so se med seboj sodelovati, sedaj se bolj zavedajo, kdo so in od kod izhajajo, vedo, da se lahko ustvari marsikaj, če se sodeluje. Povečali smo zanimanje lokalne skupnosti, saj je bila le-ta vseskozi vključena v dogajanje, z zaključno prireditvijo pa smo prebivalcem vseh treh občin pokazali, kaj vse smo dosegli ter na takšen način v naših dolinah utr- dili dva vidika socialnega in kulturnega kapitala: skupne vrednote ter ponos in pripadnost. Tako meni tudi podžupanja Občine Trbovlje, gospa Jasna Ga- brič, ki se zaveda, da so rudarji tista glavna nit, ki naše tri doline povezujejo že 200 let in je vesela, da s takšnimi projekti naše tri doline povezujemo tudi danes. Menimo, da smo z našimi dejavnostmi uresničili namen projekta, ki je bil povečati zavedanje o svojih koreninah, dvigniti samopodobo dijakov in nena- zadnje tudi prebivalcev naše regije, pomagati ohranjati kulturno in socialno dediščino ne samo v muzejih, ampak predvsem v živo – med dijaki in drugimi prebivalci naših treh občin. Naše sodelovanje bomo nadaljevale tudi prihodnje šolsko leto, saj nas je letošnje sodelovanje naučilo, da je proces spremembe bolj odporen, napredek pa bolj trajen, kadar šole sodelujejo in se učijo od drugih šol (Leithwood, Harris in Strauss 2010). Spoštovani zasavski rudarji! Nekje je drevo, ki se z vrhom dotika neba. Je. Brez vere v to ne bi živeli. Ko ste globoko pod zemljo, v temi, tišini in negotovosti, razmišljate o svojih družinah, otrocih, bodočnosti. Mi pa razmišljamo o vas. Rudi Kerševan Literatura Blazinšek, A., A. Luštek in Š. Gorjan. 2010. Socialni kapital in mladi. Ljubljana: Salve. West-Burnham, J., in G. Otero. 2004. »Leading Together To Build Social Capi- tal.« National College for School Leadership, Nottingham. Desforges, C. 2006. Collaboration for Transformation: Why Bother? Nottingham: National College for School Leadership. Leithwood, K., A. Harris in T. Strauss. 2010. Leading School Turnaround. San Francisco: Jossey-Bass. 65 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala Sonja Kukman Ekonomska šola Novo mesto Mojca Bajuk Osnovna šola Trebnje Neva Bambič Osnovna šola Drska, Novo mesto Katarina Šepetavc Osnovna šola Bršljin, Novo mesto Podjetništvo in prostovoljstvo za dvig socialnega in kulturnega kapitala Brezposelnost postaja vse bolj pereč problem naše skupnosti. Zaskrbljujoče dejstvo je, da je med obstoječimi brezposelnimi vedno več mladih, ki se še niso imeli priložnosti preizkusiti na trgu dela. Različna spletna mesta (www.24ur.com, www.dnevnik.si, www.rtvslo.si) navajajo podatek, da je v Slo- veniji po statističnih podatkih stopnja registrirane brezposelnosti med mla- dimi v starostni skupini od 15 do 24 let 33,8 odstotna. Brezposelnost med mladimi je pereč problem tudi v e u, zato je veliko dejavnosti usmerjenih v zaposlovanje mladih (npr. projekti izmenjave, mobilnosti, usposabljanja mladih, prakse, vajeništva) in nove oblike podjetništva (npr. start-up podjetništvo). Poudarja se pridobivanje znanj in veščin za samozaposlovanje. V današnjem času ima samozaposlitev, ki jo omogoča podjetništvo, vedno večji pomen, saj trg delovne sile ne zagotavlja zadostne ponudbe delovnih mest. Poleg tega je vedno manj zaposlitev za nedoločen čas. Če družba ljudem omogoči delo in dostojno življenje, jim v bistvu ne nudi le zagotavljanja osnovne eksistence, ampak jim omogoči tudi občutek kori- stnosti in osebnostno rast. Tistim, ki so zdaj brez vsakršnih možnosti, lahko pomagamo le z naložbami in družbeno odgovornim podjetništvom. Čeč in Germovšek (2012, 4) menita, da lahko družba z različnimi pristopi k podjetni- štvu, kot je na primer socialno podjetništvo in notranje podjetništvo, »odpira 67 Sonja Kukman, Mojca Bajuk, Neva Bambič in Katarina Šepetavc nova delovna mesta na novih področjih, hkrati pa preprečuje socialno izklju- čenost določenega dela prebivalstva in njene negativne posledice za družbo.« Notranje podjetništvo bi lahko opredelili kot podjetniško delovanje in razmi- šljanje v velikih organizacijah, v katerih vodstvo spodbuja svoje sodelavce, da razmišljajo inovativno in ne ozko v smislu izvrševalcev funkcij. Vodstvo spodbuja svoje sodelavce in jih tudi nagrajuje. To pomeni, da sodelujejo pri razvoju organizacije, razmišljajo o tem, kako bi svoje delo opravljali učinkovito in moderno, kako bi uvedli nove tehnike ali nove materiale, razvili nove postopke ali nove proizvode oziroma storitve (Čeč in Germovšek 2012, 6). Bistvo notra- njega podjetništva je omogočanje inovativnosti in kreativnosti. V današnjem času je tako pomembno, da že učencem omogočimo vpogled v podjetništvo in spodbujamo pri njih podjetniško razmišljanje. Članice naše mreže šol, tj. Ekonomska šola Novo mesto, oš Trebnje, oš Drska in oš Bršljin smo si zamislile, da bi lahko socialni in kulturni kapital v našem okolju dvignili s predstavitvijo podjetništva mladim. S praktičnimi delavnicami bi pri mladih spodbujali podjetniško razmišljanje. S povezovanjem osnovnošolcev in dijakov smo želeli razvijati tudi pro- stovoljstvo. Zavedanje pomena prostovoljstva in s tem oživljanje socialnega čuta ter oblikovanje vrednot je potrebno začeti razvijati prav pri mladih (Zupan b. l.). S prostovoljnimi dejavnostmi lahko vplivamo na izboljšanje kakovosti življenja udeležencev in izvajalcev dejavnosti, razvijamo večjo prilagodljivost, spodbujamo medgeneracijsko druženje in sodelovanje, omogočamo iz- menjavo uporabnih znanj in izkušenj ter razvijamo občutek koristnosti in pri- padnosti skupnosti. Visok socialni in kulturni kapital namreč vpliva na druž- beno blaginjo (gospodarska rast, prihodek, zaposlenost) in na osebno blaginjo (splošen občutek zadovoljstva) (Ažman in Koren 2013). Ker so v izobraževalni proces vseh šol v mreži vključeni tudi učenci tujci ali (in) romski otroci ter tudi učenci z nizkim socialno-ekonomskim statusom, smo v okviru prostovoljstva iskale nove rešitve za dejavno vključitev teh otrok v prevladujoče socialno in kulturno okolje. Od načrtov k izvedbi Načrte smo zasnovali v okviru osmih dejavnosti, realizirali pa preko podjetni- ških, računalniških, medijskih in debatnih delavnic ter delavnic prostovolj- stva, športne aktivnosti, tabora za nadarjene dijake in v povezovanju z oko- ljem. Nekatere aktivnosti so bile izvedene na enih šolah le enkrat in na drugih šolah v obliki ponavljajočih se delavnic. Skoraj pri vseh dejavnostih smo si kot cilj postavile povezovanje mladih iz različnih šol ali povezovanje mladih 68 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala z lokalno skupnostjo in to smo dosegle že pred zaključkom delavnic, sploh pri aktivnostih, ki so potekale kontinuirano od začetka šolskega leta. Učenci in dijaki so pridobivali nova spoznanja na podlagi konkretnih izkušenj, z lastnim delom, prav tako pa je prišlo tudi do medgeneracijskega sodelovanja in pomoči med mladimi in starejšimi občani in med različnimi generacijami mladih. Pridobili so nove socialne stike in spletli vezi, poznanstva in prijateljstva, ki jih po vsej verjetnosti brez sodelovanja v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti ne bi. Sodelujoči dijaki srednje šole so pridobili na samozavesti, saj so lahko svoje pridobljeno znanje sami prenesli na mlajše kolege iz osnovnih šol, posamezne delavnice pa so tudi sami izvajali. Pri dejavnostih podjetništva in karierne orientacije so se šole povezale tudi navzven z okoljem, starši, lokalnimi podjetniki in ponudniki izobraževanj o podjetni- štvu. Na ta način so deležniki pridobili informacije o podjetništvu in upamo, da jim bodo koristile pri načrtovanju nadaljnjega izobraževanja. Privzgajanje socialnega čuta, zavedanje drugačnosti, razvijanje vrednot ter prenašanje znanja in izkušenj je bilo prisotno pri vseh dejavnostih programa naše mreže šol, še posebej pa pri podjetniških delavnicah in prostovoljnem delu, kar podrobneje predstavljamo v nadaljevanju. Podjetniške delavnice Program podjetniških delavnic je oblikoval tim učiteljev z Ekonomske šole Novo mesto skupaj z dijaki. Eden od ciljev je bil ozaveščanje učencev o socialnem podjetništvu in možnostih samozaposlovanja, ki jih ponuja okolje. Želeli smo vplivati na boljšo obveščenost udeležencev o podjetništvu in družbeno odgovornem ravnanju. Pred začetkom izvajanja dejavnosti smo pripravili kratek opis delavnic, nato smo se lotili zbiranja prijav udeležencev. Po končanem postopku zbiranja pri- jav smo s prijavljenimi učenci izvedli posnetek stanja v obliki samoreflektivnega spisa. Zanimalo nas je, katera so njihova močna področja, kaj bi si že- leli pri sebi izboljšati, kakšna so njihova pričakovanja glede delavnic, kaj menijo, da bodo novega spoznali, na kakšen način si želijo spoznavati nove stvari, kaj si želijo kot končni rezultat teh delavnic. Zapisali so, da si želijo pridobiti osnovna znanja s področja podjetništva preko praktičnega dela. Pričakovali so, da se bodo na delavnicah lahko pogovarjali in aktivno sodelovali ter se prijetno družili. Njihova želja je bila, da od delavnic odnesejo koristna znanja, ki jih bodo lahko uporabljali tudi v bodoče. Vzporedno smo na šoli oblikovali še skupino šestih dijakov, ki smo jih 69 Sonja Kukman, Mojca Bajuk, Neva Bambič in Katarina Šepetavc ravno tako vključili v podjetniške delavnice in jih usposabljali na enak način kot osnovnošolce. Zanimivo je, da so bili učenci pri delu bolj uspešni kot dijaki. Tudi z njimi smo pred začetkom delavnic izvedli posnetek stanja v obliki intervjuja. Povprašali smo jih o njihovih pričakovanjih. V nadaljevanju smo se posvetili delu z dijaki, ki smo jih dobro pripravili na izvedbo delavnic, saj so nastopili kot asistenti učencem. Dijaki so v štirih popoldanskih srečanjih seznanili učence z osnovami pod- jetništva. V delavnicah je sodelovalo deset učencev iz o š Drska in o š Bršljin ter štirje dijaki. Srečanja so potekala enkrat mesečno od oktobra 2013 do janu-arja 2014 na Ekonomski šoli Novo mesto. Na delavnicah so se učenci sezna- nili z osnovnimi podjetniškimi pojmi, ustanovili so svoje namišljeno podjetje, spoznali opravila v podjetju, ukvarjali so se tudi z oglaševanjem. Pri snovanju podjetja so pokazali veliko mero kreativnosti. V podjetniških delavnicah smo ves čas dajali velik poudarek sproščeni komunikaciji in izmenjavi izkušenj. Pri svojem delu so imeli učenci možnost razvijati kreativnost. Imeli so priložnost izraziti svoje mnenje in sodelovati pri oblikovanju podjetniške ideje ter njene predstavitve. Odprt in sproščen odnos med izvajalci in udeleženci delavnic se je vseskozi kazal v tem, da so učenci sproščeno komunicirali in si upali vprašati za mne- nje tako mentorici kot dijake. Učenci, ki so se s podjetniškimi vsebinami sre- čali prvič, so sčasoma vedno bolj samostojno in samozavestno opravljali svoje delo. Dijaki so jih pri delu vodili in usmerjali, pri tem pa so se naučili poslu- šanja, upoštevanja mnenj drugih in strpne komunikacije. Učenci so izkusili, kako potekata projektni način dela in timsko delo. Skozi timsko delo se je krepilo sodelovanje med njimi, raslo je zaupanje, opaziti je bilo, da so upoštevali mnenja drug drugega in izmenjavali izkušnje. Skupaj z dijaki so svoje »podjetje« na koncu tudi ovrednotili: kaj je bilo dobro, kaj ni bilo, zakaj ne, kaj bi lahko bilo boljše, kako se »namišljeno podjetje« razlikuje od »pravega« ipd. Končni cilj je bil, da se udeleženci podjetniških delavnic aktivno vključijo v izvedbo sejma učnih podjetij, ki je bil organiziran februarja 2014 na Ekonomski šoli Novo mesto. Učno podjetje je namišljeno podjetje, ki ga ustanovijo dijaki, ki se izobražujejo v programu Ekonomski tehnik. Rezultati in ugotovitve Udeležencev podjetniških delavnic iz različnih oblik izvedb je bilo 25, štirje dijaki so bili asistenti, usmerjali sta jih dve mentorici. Majhno število udele- žencev je omogočalo bolj oseben pristop dijakov in mentorjev k izvedbi delav- nic. Lahko smo se posvetili vsakemu udeležencu posebej, ga usmerjali in po- 70 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala zorno spremljali njegovo delo. Na ta način smo lažje dosegli dobre rezultate. Na sejmu učnih podjetij so učenci obiskovalcem sejma s pomočjo izdela- nega promocijskega gradiva predstavili svoje namišljeno podjetje in izdelke, razlagali o prednostih izdelkov, pristopali k strankam, pisali račune in pri tem uporabili spretnosti, ki so se jih naučili na delavnicah. Razdelili so si delo in natančno opravili vse zastavljene naloge. Preskusili so svoje podjetniške sposobnosti, saj so imeli na sejmu možnost trgovati z ostalimi učnimi podjetji in z obiskovalci sejma. Na sejem so bili povabljeni tudi njihovi sošolci in starši. Učenci so izoblikovali svojo podjetniško idejo, ob tem pa so se učili ve- ščin dobre komunikacije in vodenja projekta ter s tem dvigovali svoj socialni kapital. Gerovac in Javornik (2014, 64–67) menita, da se socialni in kulturni kapital vodje kaže v tem, kakšen odnos ima do soljudi, zaposlenih. Managerji s posluhom za ljudi znajo zaposlene motivirati in jih vključevati v odločanje, kar vodi do uspešnosti podjetja, do bolj uspešnih in zadovoljnih zaposlenih in posledično do dviga socialnega in kulturnega kapitala družbe kot celote. Z izvedenimi delavnicami so bili učenci zelo zadovoljni, saj so po zaključku dejavnosti izrazili željo po ponovnem srečanju oziroma predstavitvi podjetni- ške ideje na sejmu učnih podjetij na matičnih šolah. Zato smo v aprilu 2014 ponovno organizirali sejem učnih podjetij, tako da so učenci predstavili svojo podjetniško idejo v obliki sejma še na osnovni šoli. Učinek delavnic smo sproti spremljali in ovrednotili ob zaključku delavnic na več načinov: • udeležence smo opazovali pri delu in se pogovarjali z njimi o njihovem napredku in vtisih – uporabili smo metodo opazovanja, pri kateri smo si za smernice postavili zaupanje, sproščenost, zadovoljstvo in pridobi- vanje znanja ter uporabo le-tega; • udeležence smo ob zaključku dejavnosti prosili, da izpolnijo kratek an- ketni vprašalnik; • odgovore iz vprašalnika smo primerjali s samoreflektivnim spisom, ki so ga učenci napisali pred začetkom izvajanja delavnic; • tudi mentorji in asistenti smo izvedli samorefleksijo. Kjer so se delavnice ponavljale, smo prišli do podatkov preko opazovanja udeležencev in vprašalnikov. Opazovali smo, koliko so si udeleženci zaupali, pri čemer je bil znak zaupanja, ali so osnovnošolci, ki so se učili podjetništva, spraševali dijake po nasvetih, mnenju in jih tudi upoštevali. Znak zaupanja dijakov pa je bil dopuščanje samostojnosti učencev pri delu. Opazovali smo tudi sproščenost udeležencev, saj je bilo pomembno, da so si upali pristopiti 71 Sonja Kukman, Mojca Bajuk, Neva Bambič in Katarina Šepetavc drug k drugemu in k mentorju, vprašati za mnenje in postavljati vprašanja. Pokazatelja sproščenosti sta bila ob resnemu pristopu k delu smeh in zabava na delavnicah. Spremljali smo tudi pridobivanje znanja o podjetništvu in njegovo uporabo. Učenci in dijaki so v evalvaciji izkušnjo sodelovanja v podjetniških delavni- cah opisali kot pozitivno. Pohvalili so dobro sodelovanje med vsemi deležniki, prijetno in sproščeno komuniciranje ter vzdušje v delavnicah, veseli so bili sodelovanja, spoznali so nove vrstnike, se z njimi družili ter se z njimi učili, izmenjali so si tudi kontakte in upamo, da jih bodo v bodoče še uporabljali. Zato lahko sklepamo, da so dvignili svoj socialni in kulturni kapital. Še posebej pa so bili veseli končnih izdelkov v obliki promocijskega gradiva za svoje nami- šljeno podjetje. Promocijsko gradivo je nastalo kot rezultat skupinskega dela za potrebe sejma, na katerem so predstavili svojo podjetniško idejo. Pričakovanja učencev iz samoreflektivnih spisov smo primerjali z odgovori iz anketnih vprašalnikov. Analiza je pokazala, da so bila pričakovanja učencev izpolnjena. Zadovoljni so bili z organizacijo, načinom dela in vsebinami. Spoznali so osnovne podjetniške pojme in opravila v podjetju. Skozi timsko delo so krepili medsebojno zaupanje, upoštevali so mnenja drug drugega, izmenja- vali izkušnje. Ugotovitev ne moremo posploševati, saj na socialni in kulturni kapital vpliva veliko dejavnikov, ki se v drugem okolju ne morejo ponoviti. Težko jih je posploševati tudi zaradi dejstva, da je projekt (in s tem tudi naše delavnice) trajal le eno leto. Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali so bile podjetniške delavnice za udeležence pomemben dejavnik pri odločitvi o nadaljnjem izobraževanju in načrtovanju poklicne poti. Dodaten izziv so nam predstavljale ovire, ki smo jih predvidevali na za- četku izvajanja dejavnosti ali pa smo se z njimi srečali kasneje. Pri izvajanju delavnic smo na eno od ovir naleteli še preden smo z delavnicami sploh začeli. Ena od osnovnih šol v mreži, to je o š Trebnje, je namreč kar precej oddaljena od ostalih šol, prevoz za učence pa v okviru projekta ni bil zagotovljen. Kljub temu smo šli v postopek zbiranja prijav zainteresiranih učencev na vseh šolah. V skladu s pričakovanji na oddaljeni šoli predvsem zaradi težav s prevozom ni bilo prijav. Kljub temu smo tem učencem želeli ponuditi podjetniške delav- nice. Porodila se je ideja o delavnicah v obliki sobotnih šol, ki smo jih izvedli trikrat. Na sobotne delavnice se je prijavilo skupno 15 učencev. Število sicer ni veliko, vendar so bili učenci z izvedbo delavnic zelo zadovoljni, naučili so se veliko novega, sami ustvarjali, mi pa smo dobili potrditev, da je bila krajša oblika delavnic prava odločitev. Glede na to, da smo samo izvedbo podjetniških delavnic morale nekoliko 72 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala prilagoditi za eno od šol v mreži, smo žal ugotovile, da s to aktivnostjo nismo gradile socialne mreže učencev. Učenci o š Trebnje so namreč sodelovali na eni sami sobotni šoli (ponovitve se niso udeležili), na kateri ni bilo prisotnih drugih učencev. Res je sicer, da so imeli možnost poglobiti že obstoječe stike, niso pa imeli možnosti, da bi jih razširili, kot se je to zgodilo pri učencih z o š Bršljin in o š Drska, kjer je bilo delavnic več. Na njih so se med sabo družili ter navezovali nove stike in prijateljstva. Časovna uskladitev izvedbe delavnic med udeleženimi šolami je bila zah- tevna, saj so imeli učenci – udeleženci že sicer veliko drugih šolskih in obšolskih dejavnosti in obveznosti. Obilo obveznosti pa so imeli tudi mentorji in koordinatorice projekta, ki smo se redno udeleževale delavnic in spremljale delo udeležencev. Rešitve za omenjene ovire vidimo v sobotnih delavnicah oz. strnjenih večurnih delavnicah, delavnicah v obliki taborov, učenju na daljavo – vendar ne v preveliki meri, saj je eden od bistvenih ciljev te aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala, da udeleženci navežejo nova poznanstva in širijo socialne stike. Delavnice prostovoljstva Obstaja več definicij prostovoljstva, ki se med seboj razlikujejo predvsem po širini oz. splošnosti. Večina teh opredelitev vključuje naslednje značilnosti (Mladinski svet Slovenije 2012, 8): • svobodna volja oz. lastna odločitev za tako dejavnost; • brezplačnost; • koristnost za druge posameznike, družbene skupine in vso družbo. Prostovoljske dejavnosti predstavljajo učne izkušnje, prispevajo k blaginji posameznika ter mu omogočajo razvoj družbenih veščin in spretnosti. Da bi lahko pri prostovoljskih dejavnostih sodelovalo čim več mladih, je treba v hitro spreminjajočih se družbah zagotoviti učinkovite podporne ukrepe pri uče- nju ter izmenjavi in razvoju dobrih praks tako na lokalni, regionalni ter nacionalni ravni kot tudi širše (Mladinski svet Slovenije 2012, 8). Iglič (2001, 177–179) dokazuje, da sodelovanje v prostovoljnih organizacijah dviguje socialni kapital in hkrati povečuje socialno toleranco, saj znotraj njih sodelujejo posamezniki iz različnih okolij, različnega statusa in prepričanj. V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala smo izvedli različne aktivnosti, dodano vrednost pa smo videli v povezovanju oziroma sodelovanju osnovnih in srednjih šol za dosego skupnih ciljev na lokalni ravni. Pri izobra- ževanju prostovoljcev nam je pomagalo Društvo za razvijanje prostovoljnega 73 Sonja Kukman, Mojca Bajuk, Neva Bambič in Katarina Šepetavc dela Novo mesto, katerega prostovoljke so predstavile delo prostovoljcev na eni od šol v mreži. Delavnice prostovoljstva so potekale na več načinov. Učenci so nudili učno pomoč drugim učencem v obliki tutorstva, učenci in dijaki so učili slovenski jezik učence tujce, učenci so obeleževali pomembne svetovne dneve in izde- lovali plakate na temo vzgoje in prostovoljstva, starejši učenci so brali pravljice učencem v jutranjem varstvu, zbirali so materialno pomoč – pripravljali pakete zbranih dobrin za ekonomsko depriviligirane družine v okviru Anine zvezdice in Rdečega križa, obiskovali, pomagali in razveseljevali so otroke v bolnišničnem oddelku v Splošni bolnišnici Novo mesto in podobno. Izvedli smo tudi različne aktivnosti za učence Rome. Imeli so možnost, da se na de- lavnicah družijo med sabo, se učijo strpnosti, poslušanja drug drugega ter sodelovanja. S tem so se med dejavnostmi bolj sprostili in si tudi bolj zaupali. Bolj so tudi zaupali sodelujočim učiteljem. Delovni tempo na aktivnostih je bil namreč prilagojen njim, zato so lahko ves čas aktivno sodelovali (kar jim je pri pouku velikokrat onemogočeno zaradi nerazumevanja jezika). Poleg tega so se naučili veliko novega, v ustvarjalnih delavnicah so naredili veliko izdelkov ter z njimi polepšali dan sebi, svojim učiteljem in domačim. Organizirali smo predavanja zunanjih izvajalcev o prostovoljstvu. Prosto- voljci so ozavestili pojem prostovoljstvo in njegov pomen. Izkazali so visoko stopnjo interesa za sodelovanje in pomoč drugim. Med prostovoljci in udeleženci, ki so prejemali pomoč, je bilo čutiti visoko stopnjo zaupanja. Med njimi so se stkale poglobljene vezi. Najbolj se je krepilo sodelovanje in zaupanje pri dejavnostih, ki so se ponavljale. Udeleženci in prostovoljci so pridobili na osebnostni rasti, saj so se naučili biti strpni in potrpežljivi. Razumeli so, kaj pomeni sprejemanje drugačnosti. Dejavnosti so se izkazale kot primer dobre prakse, s katerim bomo nadaljevali v prihodnje. In kako naprej? Dvigovanje socialnega in kulturnega kapitala je dolgotrajen proces, zato je na podlagi enoletnega sistematičnega dela težko oblikovati trdne zaključke. Lahko rečemo, da smo s svojimi dejavnostmi gotovo vsaj malo prispevali k dvigu socialnega in kulturnega kapitala v lokalni skupnosti. Udeleženci so z udeležbo na dejavnostih izkazovali zaupanje v cilje dejavnosti, širili so svoje socialne mreže, spoznavali pomen prostovoljstva v lokalni skupnosti in svoj prosti čas namenili koristnemu druženju, izmenjevanju idej. Na delavnicah so dajali pobude, se drug od drugega učili, na koncu pa so svoje znanje predstavili in delili s širšo javnostjo. 74 Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala Ne le udeleženci delavnic, tudi koordinatorice smo bile z izvedbo delavnic zelo zadovoljne. Lahko rečemo, da se je dvignil tudi naš socialni in kulturni kapital. Ker smo v mreži sodelovale strokovne delavke, ki se poprej nismo poznale, lahko z gotovostjo trdimo, da smo vse štiri trajno razširile svojo socialno mrežo, saj smo se odločile, da bomo pri svojem delu sodelovale še naprej, tudi po zaključku projekta. Redno smo se sestajale in spremljale potek našega dela. Skupaj smo načrtovale, si razdelile naloge in jih odgovorno opravile. Poma- gale smo si z nasveti in izkušnjami. Z veseljem smo se udeleževale tudi srečanj mrež na Šoli za ravnatelje, saj smo tam pridobile kar nekaj novih idej o tem, kako bi lahko naše sodelovanje še poglobile. Že meseca aprila smo začele razmišljati o tem, s katerimi dejavnostmi bomo nadaljevale v naslednjem šolskem letu. Na podlagi pridobljenih izkušenj smo načrtovale, katere sodelavce bomo povabile k sodelovanju, saj se bomo s po- nudbo usmerile na širši krog. Dejavnosti bodo potekale v obliki kontinuiranih delavnic, tako kot do sedaj, pripravljamo pa še predlog delavnic v obliki sobotnih šol. Tako bomo vanje lahko vključili večje število udeležencev. Zavedamo se, da je dvig socialnega in kulturnega kapitala proces, ki potre- buje svoj čas in menimo, da smo v tem šolskem letu šele postavili temelje, na katerih bomo lahko gradili v prihodnje. Literatura Ažman, T., in A. Koren. 2013. »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti.« Interno gradivo, Šola za ravnatelje, Kranj. Čeč, F., in A. Germovšek. 2012. »Notranje podjetništvo in nvo.« Združenje slovenskih ustanov, Ljubljana. http://www.zsu.si/data/upload/Notranje _podjetnistvo_in_NVO.pdf Gerovac, K., in V. Cajnko Javornik. 2014. »Zaposleni v krizi: kralj ali berač.« Manager 14 (1): 64–67. Iglič, H. 2001. »Socialni kapital, socialna omrežja in politično vodenje: empi-rična študija.« Družboslovne razprave 17 (37–38): 167–190. Mladinski svet Slovenije. 2012. »Prostovoljstvo mladih.« Programski dokument, Mladinski svet Slovenije, Ljubljana. http://www.mss.si/datoteke/ dokumenti/2012-04-23_MSS_-PROSTOVOLJSTVO_MLADIH_web.pdf Zupan, B. B. l. »Nacionalno poročilo o uresničevanju skupnih ciljev na področju prostovoljnega dela mladih v Sloveniji.« Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana. http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/ doc/Nacionalno_porocilo_-_koncno.doc? 75 Pozitivni vplivi prostovoljstva na dvig socialnega in kulturnega kapitala Lidija Lampe Osnovna šola Podbočje Uvod Izbrani vidik dviga socialnega in kulturnega kapitala v mreži šol, ki jo se- stavljajo o š Podbočje, o š Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki, o š Maksa Pleteršnika Pišece in o š Dramlje, je povečanje aktivnosti v lokalnem okolju in krepitev socialne vključenosti tudi v obliki prostovoljske dejavnosti, dvig ozaveščenosti glede pomena prostovoljstva, povezovanje različnih generacij in krepitev socialne vključenosti. S tem mlade spodbujamo, da si pridobijo čim več izkušenj in so v bodoče tudi lažje zaposljivi. Vsem vključenim dele- žnikom omogočamo aktivno delovanje v lokalnih in tudi širših skupnostih. Obenem omogočamo več različnih dejavnosti v lokalni skupnosti in vključe- vanje posameznikov v nove socialne mreže, ki jih pletemo v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti. V organizacijah delujejo odprta omrežja, ki posameznikom omogočajo, da nastopajo kot posredniki informacij, obenem pa tudi posredniki pri izgradnji zaupanja. Članstvo v prostovoljskih organizacijah torej omogoča razvoj zau- panja na ravni celotne lokalne in širše skupnosti. Predstavitev primera dobre prakse Na vseh šolah smo najprej naredili posnetek stanja: učence smo vprašali, kaj si predstavljajo pod pojmom prostovoljstvo. Nato smo izdelali plakate z na- slovom Postani prostovoljec in začeli snubiti šolske prostovoljce tudi prek šolskega radia. Učenci, ki so se prijavili, so imeli mnogo idej, kaj vse bi lahko počeli, da bi pomagali ostalim deležnikom, na anketne vprašalnike so zapisali, da si želijo delati z mlajšimi. Nekateri od njih so izrazili željo, da bi raje sodelovali s starejšimi. Zapisali so tudi svoje pretekle izkušnje na področju prostovoljstva, če so jih imeli. Posebno pozornost so posvetili naštevanju svojih 77 Lidija Lampe pričakovanj. Predvideli so, koliko časa želijo nameniti prostovoljski dejavnosti. Zapisali so termine, ki jim najbolj odgovarjajo za izvedbo načrtovanih dejavnosti. Izbrali so si tudi interesna področja: učna pomoč, pomoč na domu, individualno delo, delo v parih, skupinsko delo. Glede na njihove interese in možnosti sodelovanja so mentorice pripravile podroben načrt aktivnosti, v katerega so vključile prostovoljce. Učenci so predlagali veliko različnih delavnic, kjer bi lahko pokazali svoja znanja ostalim udeležencem: kaligrafija, mediacija, tuji jeziki, uporaba računalnika, medsebojna učna pomoč, športna delavnica. Pred začetkom dejavnosti je vsak prostovoljec podpisal soglasje za sodelovanje v projektu. Na vseh štirih šolah v mreži smo prvič vpeljevali prostovoljstvo kot do- bro izhodišče za izrabo prostega časa. Pri tem je bilo presenetljivo to, da so se učenci v velikem številu udeležili vsake organizirane dejavnosti in presenetili s številom idej, kaj vse bi lahko še izvedli in so se začeli zavedati, da so pomemben člen v družbi in s svojimi dejanji pripomorejo k izboljšanju odnosov v družbi. V okviru projekta so na vseh šolah potekale prostovoljske dejavno- sti na več različnih ravneh. Prva stopnja vpeljave prostovoljstva je bil nabor ustreznih posameznikov, ki so vseskozi aktivno sodelovali pri prostovoljskih dejavnostih. Glede na različne interese je bilo potrebno posameznike povezati v mreže po interesih, ki so za njih značilni: delo s posamezniki, delo s skupinami, delo z mladimi, delo s starejšimi. Prostovoljstvo na šolah je potekalo na treh ravneh: 1. Delo in aktivnosti na ravni vzgojno-varstvenih enot v sklopu šol. Prostovoljci so sodelovali pri jutranjem sprejemu malčkov v vzgojno-varstvene enote: prišli so dvakrat tedensko, pomagali so pri večjih prireditvah za starše, kjer so sprejemali obiskovalce, pred poukom obiskali določeno skupino v vrtcu in se igrali z malčki ter jim brali pravljice in bili v pomoč vzgojiteljicam. Pomagali so pri instrumentalni spremljavi nastopajočih vrtičkarjev, pri pripravi prireditvenega prostora, pazili so na otroke v zaodrju med samo prireditvijo in aktivno sodelovali pri izdelavi darilc za obiskovalce. 2. Aktivnosti na ravni osnovne šole. Mladi prostovoljci so organizirali mrežo učne pomoči: izdelali so urnike tistih, ki so ponujali učno po-moč na posameznih področjih, nato so vsem učencem posredovali po- nudbo pomoči. Učenci so se odzvali in pričelo se je sodelovanje med njimi. Učitelji so pomagali s svojimi nasveti in literaturo. V okviru ak- tivnosti na šoli so bila organizirana tudi izobraževanja za prostovoljce glede na njihove interese. Ta izobraževanja so izvajali učitelji mentorji 78 Pozitivni vplivi prostovoljstva na dvig socialnega in kulturnega kapitala in tudi šolski prostovoljci, ki so se izkazali kot dobri izvajalci delavnic na svojih močnih interesnih področjih. Prostovoljci so se izobraževali pod geslom »Več znaš, več veljaš.« Vsi učenci so si tudi ogledali film Daj naprej o tem, kako lahko posameznik spremeni svet na bolje, s tem ko sproži verigo dobrih dejanj in spodbudi tudi tiste, ki so prejeli pomoč, da jo ponujajo ostalim, ki so je potrebni. Sledili smo aktualnim dogod- kom v dnevnih medijih in pojavila se je pobuda s strani posameznikov, da organiziramo zbiralno akcijo za prizadete v poplavah na območju Bosne in Hercegovine ter Srbije. Šolski prostovoljci so pomagali pri pri- pravi plakatov, zbiranju materialov in razvrščanju. Kot novost smo kar na treh šolah vpeljali bralno značko za zaposlene. Prijetno nas je pre- senetil odziv sodelavcev, ki so pridno brali priporočeno literaturo skozi vse leto in s tem dvigovali kulturni kapital. Opazili smo, da nekateri učenci prihajajo v šolo brez šolskih copat, zato smo vpeljali izposojo copat pri dežurnem učencu. Copate smo nakupili s pomočjo sredstev iz šolskega sklada. Izposojo smo spremljali s pomočjo obrazca. Opravili smo pogovore s tistimi posamezniki, ki so si kontinuirano izposojali copate. Potem smo nekaterim pomagali s sredstvi iz šolskega sklada, da so pridobili nove copate, ker si le-teh niso mogli privoščiti. 3. Dejavnosti na področju lokalne in širše skupnosti v sodelovanju z aktivno delujočimi organizacijami. V povezavi s krajevno skupnostjo so bile šolske knjižnice odprte za krajane, ker v krajih ni aktivno delujočih ljudskih knjižnic. Za pomoč pri izvedbi izposoje odrasle literature smo zaprosili večje založbe, ki so nam z donacijami knjig pomagale, da smo okrepili leposlovje in strokovno literaturo za odrasle z več knjižnimi enotami. V okviru knjižnic so bile organizirane delavnice za učence in krajane. Učenci so na delavnicah sodelovali enkrat v vlogi organizatorja delav- nic, drugič kot obiskovalci delavnic, ki so jih izpeljali krajani. Sodelova- nje smo razširili tudi izven lokalne skupnosti. Organizirali smo obiske evs mednarodnih prostovoljcev, ki so na šolah predstavljali svoje dose- danje izkušnje na področju prostovoljstva. Obenem so učenci spoznali nove države v okviru Evropske skupnosti prek evs prostovoljcev, ki so bili trenutno nastanjeni v Mladinskem centru v Krškem (Italija, Portu- galska, Španija, Grčija). Ti so se aktivno vključili tudi v dejavnosti na zaključnem taboru prostovoljstva. Šole so sodelovale tudi z organizaci- jami Rdeči križ, ki so nam pomagale pri izvedbi dejavnosti s starejšimi občani: obiski na njihovih domovih, v domu za starejše občane, priprava novoletne prireditve in pogostitve. 79 Lidija Lampe Ovire pri izvajanju projektnih dejavnosti Glede na to, da je bilo letos prostovoljstvo prvič vpeljano na šolski ravni, je bilo potrebno najprej proučiti, kako začeti, da bo dejavnost nemoteno potekala. Največ težav smo na šolah imeli z organiziranjem dejavnosti zaradi na- trpanih urnikov učencev, tako da smo delavnice večinoma izvajali ob sobotah in v popoldanskem času. Nekaj težav smo imeli tudi z mreženjem, ker je ena izmed šol od ostalih šol oddaljena kar 60 km od najbližje šole v mreži, tako da je mreženje mentoric potekalo pretežno s pomočjo elektronske pošte in prek telefonskih zvez. Posamezniki, ki so sodelovali v projektu, so potrebovali kar nekaj napotkov glede timskega delovanja. Po nekaterih realiziranih dejavnostih je bilo že opaziti napredek na področju sodelovanja in dela v timih, ki so nujno potrebni za izpeljavo projektov. Največ težav se je pojavilo na področju evalvacije, kajti težko je meriti zadovoljstvo posameznikov v sklopu projektnih dejavnosti. Vendar smo bili zadovoljni, kajti dejavnosti se je udeleževalo čedalje več posameznikov, tako da je naraščalo število zadovoljnih uporabnikov. Rezultati projektnih dejavnosti Do sedaj smo na šolah realizirali vse dejavnosti, ki smo se jih zastavili v okviru mreže šol. Nekatere dejavnosti so potekale kontinuirano skozi vse šolsko leto, ostale pa v obliki delavnic in dosedanjih organiziranih dejavnosti, ki so na šolah že vpeljane skozi leta, vendar smo jih izboljšali s tem, da smo pri tem upoštevali dvig socialnega in kulturnega kapitala. Učencem, ki so se udeleževali dejavnosti znotraj projekta, je bilo omogočeno, da so sodelovali z društvi v lokalni skupnosti in se povezovali z njimi ter postali pomemben kamen- ček v mozaiku, ki gradi celotno družbo. Zaključek projekta smo sklenili na taboru, kjer so vsi sodelujoči imeli možnost izmenjati izkušnje. Prostovoljci smo se priključili že obstoječemu taboru prve triade. Tega smo obogatili z aktivnostmi. Pari ali trojice šolskih prostovoljcev so pripravili zanimive delavnice za učence prve triade: ustvarjalna, baletna, športna, glasbena delavnica in lov na zaklad. Učenci so se poleg delavnic udeležili še pohoda z baklami na Stari grad, se naučili skupnega plesa Huba buba balon ter pripravili prireditev za svoje starše. Te so v petek pogostili s piškoti, ki so jih sami spekli na kuharski delavnici. Opazen je napredek na področju sodelovalnega dela, večja angažiranost prostovoljcev pri pomoči sošolcem, mlajšim učencem in s tem na področju empatije in medsebojnega spoštovanja. Prostovoljstvo vpliva tudi na spozna- nje učencev glede njihove poklicne usmerjenosti, predvsem na področju dela z ljudmi. Učenci z novo dejavnostjo pridobivajo možnosti sodelovanja pri na- 80 Pozitivni vplivi prostovoljstva na dvig socialnega in kulturnega kapitala črtovanju, organizaciji dela, izvedbi in sami evalvaciji. Torej spoznajo celoten proces izvedbe dejavnosti. S tem pridobivajo pomembne izkušnje za prihodnost. Mentorji pri tem gradimo mostove med tistimi, ki želijo prispevati s svojimi dobrimi dejanji in ostalimi, ki potrebujejo določene oblike pomoči. Cilja na področju prostovoljskih aktivnosti sta bila: pomoč drugim in ak- tivno državljanstvo. Pri tem posameznik širi svoje socialne mreže, osebno ra- ste ter obenem pridobiva znanja, spretnosti, izkušnje. Vse to mu dolgoročno prinaša pozitiven status v družbi. Realizacijo in uspešnost izvedenih dejavnosti glede na dvig socialnega in kulturnega kapitala smo spremljali s štetjem deležnikov, ki so se udeležili posameznih aktivnosti, s spremljanjem rasti ali upadanja števila stikov. Zadovoljstva posameznikov smo pridobili z njihovimi izjavami po končanih dejavno- stih. V primeru, da so bili zadovoljni, veseli, so si še želeli podobnih izkušenj in dogodkov, iz tega smo sklepali, da je socialni kapital rasel. Kulturni kapital smo merili s številom uporabnikov v šolskih knjižnicah, na kulturnih prireditvah, po številu prebranih knjig in obiskov v knjižnici. V prihodnje bomo na vseh šolah ohranili prostovoljstvo kot eno izmed de- javnosti, ki jo je potrebno razvijati in krepiti med mladimi. Prostovoljske aktivnosti bomo v letnem delovnem načrtu načrtovali kot novo interesno dejav- nost. Ohranili bomo delovanje šolskih prostovoljcev na treh ravneh: v vrtcih, v okviru šole in na področju lokalne skupnosti. Pomembno je tudi to, da dosledno beležimo vsa sodelovanja prostovoljcev in jim ob koncu šolskega leta izdamo uradna potrdila z navedenim številom opravljenih ur kot dokaz njihovega udejstvovanja. Priloga 1 Uvodni intervju s prostovoljcem 1. Osebni podatki Ime in priimek: Naslov: Datum in kraj rojstva: Telefon: E-pošta: 2. Splošne informacije Razred: Dosedanje delovne izkušnje (počitniško delo): Jeziki: angleščina nemščina italijanščina francoščina srbščina hrvaščina drugo: Delo z računalnikom: da n e 81 Lidija Lampe 3. Prostovoljsko delo Kakšna so vaša pričakovanja o prostovoljskem delu? Kje ste že opravljali prostovoljsko delo? Koliko časa ste pripravljeni posvetiti prostovoljskemu delu? od enega do treh mesecev od treh mesecev do pol leta od pol leta do enega leta več kot leto rad bi poskusil šolsko leto Koliko ur na teden ste pripravljeni posvetiti prostovoljskemu delu? 0,5 ure 1 uro 2 uri 4 ure več občasno Kateri dnevi vam najbolj ustrezajo? ponedeljek torek sreda četrtek petek Katera ura ali čas dneva vam najbolj ustreza? dopoldanska ura popoldanska ura ne vem Rad bi opravljal naslednjo obliko prostovoljskega dela: delavnice delo s posamezniki delo s skupinami ne vem drugo: Kdaj ste prvič izvedeli za prostovoljstvo? Datum: Podpis prostovoljca: Priloga 2 Primer potrdila Učenec/-ka . razreda osnovne šole je aktivno sodelovala na področju prostovoljstva v šolskem letu 2013/2014 v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala (delavnice v okviru šolske knjižnice, tabor prostovoljstva, sprejem otrok v v v e). Število ur opravljenega prostovoljskega dela: Kraj, datum: Mentor: Ravnatelj: 82 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko Marija Sakelšek Gimnazija in ekonomska srednja šola Trbovlje Uvod Svet je poln nasprotij, tekmovalnosti, hitrih družbeno-ekonomskih spre- memb. Spremembe se odražajo v drugačnem vedenju, preživljanju prostega časa in drugačnem načinu spoprijemanja s težavami. Tempo življenja je vse hitrejši, vsem se mudi, vse manj imamo časa za druženje s prijatelji, ljudmi v svoji okolici, vse bolj smo odtujeni. Socialno-ekonomske spremembe in glo-balna kriza prinašajo še dodatne težave in tveganja. Vse te spremembe se od- ražajo tudi v šolskem prostoru, kjer se srečujejo učenci različnih narodnosti in socialno-ekonomskih statusov, z različnimi talenti, ambicijami, vedenjskimi vzorci . . . Tako kot v celotni družbi, ki stremi k uspešnosti, je tudi v šoli, uspe- šnejši učenci so samozavestnejši, so bolje socialno vključeni, hitreje navežejo stike s sovrstniki in se lažje vključijo v različne interesne skupine. Pri neuspe- šnih pa je ravno obratno, zato je nevarnost za njihovo socialno izključenost večja. Vse to pa se odraža tudi na ravni socialnega in kulturnega kapitala, ki ga nekdo premore. Kapital je pojem, ki ga največkrat na splošno povezujemo z denarjem. V strokovni literaturi pa lahko najdemo opredelitev pojma kapital na zelo raz- lične načine v različnih kontekstih. Tako je na primer Lenarčič razdelil kapital na finančni, fizični/materialni, naravni, človeški, kulturni, socialni, emocionalni, regijski, participativni, kreativni, sociotehnični, digitalni, moralni in osebni (Blazinšek idr. 2011, 3–5). Bourdieu (1986) pravi, da se kapital lahko pojavi v treh osnovnih oblikah: kot ekonomski kapital, ki je lahko nemudoma in neposredno spremenljiv v denar, kot kulturni kapital in kot socialni kapital. Za socialni kapital pravi, da je skupek dejanskih ali potencialnih virov, ki so povezani z mrežo bolj ali manj institucionaliziranih odnosov članstva v skupini (vzajemnega poznanstva in priznavanja). Gre za kapital v lasti skupnosti. Osnovan je na materialnih in simbolnih izmenjavah. Količina socialnega ka- pitala je odvisna od velikosti mreže, količine kapitala posameznika v mreži 83 Marija Sakelšek in multiplikativnega učinka, ki ga članstvo v takšni mreži prinaša. Kulturni kapital pa še podrobneje deli na utelešeni (poosebljeni) kapital, ki ga lahko pridobimo z delom na sebi in iz družbenega okolja, objektivizirani (opredme-teni) kapital v obliki kulturnih dobrin (slike, knjige . . .) in institucionalizirani kapital. Kulturni kapital predstavlja »znanje, veščine in izobrazbo«, kar posameznik pridobi skozi življenje v določenem okolju; sem spada tudi prenos kulturnega kapitala (npr. norme, vrednote, veščine, naglas itd.), ki ga otrok pridobi od svojih staršev in od okolja, v katerem živi. Kot poudarja Bourdieu, obstaja povezava koncepta kulturnega kapitala z večjo izobraževalno uspešnostjo otrok višjega razrednega porekla (Korošec 2008, 6). Tudi Flere idr. (2009, 92) v svojem poročilu o raziskavi o šolski uspešnosti slovenskih učencev ugotavljajo, da socialni dejavniki privilegiranosti delujejo predvsem na kultur- nem področju, za uspeh pa je pomembna predvsem navzočnost izobražene matere. S tem, da imajo otroci, ki izhajajo iz družin z boljšim socialno-ekonomskim statusom, višji kulturni kapital, se lahko popolnoma strinjamo, saj imajo le-ti že v izhodišču boljše pogoje. Starši jim lahko omogočajo veliko več različnih popoldanskih interesnih dejavnosti. Skupaj z njimi obiskujejo muzeje, gledališča, razstave. Po drugi strani pa lahko tisti otroci, ki v družini tega niso bili deležni, v šoli pridobijo veliko več, zato se jim lahko kulturni kapital znatno poveča. Otrokov položaj v šoli pomembno vpliva na njegovo samopodobo, izvira pa iz položaja, ki ga posameznik zavzema v skupini. Socialno prikrajšan otrok lahko zelo hitro spozna, da je manj priljubljen in ni sprejet med sovrstniki. Njegova revščina pa lahko prispeva tudi k slabši učni uspešnosti. Tveganje za učno neuspešnost je večje kot pri vrstniku, ki mu starši lahko zagotovijo podporo, motivacijo in razne oblike pomoči. Po Barreri je stopnja izključevanja otrok iz revnejših družin odvisna od (Košak Babuder 2006, 96): • stopnje podobnosti in različnosti otrokovega domačega okolja od šol- skega okolja (večja kot je razlika, tem več težav lahko pričakujemo pri otrokovem vključevanju); • stopnje sprejetosti ali nesprejetosti otrokovih vrednot in vedenj (v pri- meru, da se šolsko okolje zelo razlikuje od domačega, so lahko slabše sprejeti pri učiteljih in vrstnikih). Posameznikova »vrednost« je določena tudi s tem, kako ima razvejano so- cialno mrežo, ki je sestavljena iz osebnih, ekonomskih in profesionalnih odnosov ter predstavlja del socialne strukture, ki je umeščena v osebne in organiza-84 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko cijske stike. Opredeljuje odnose med posamezniki, interakcije in oblikovanja socialnih omrežij. Je zmožnost zagotoviti si koristi skozi članstvo v omrežjih in drugih družbenih strukturah. Skupna prepričanja in izkušnje pripomorejo k oblikovanju socialnega kapitala, saj ustvarjajo občutek solidarnosti. Socialni kapital je sredstvo, s katerim je dolgoročno in v prihodnosti možno omejiti prepad med »vključenimi« in »izključenimi« (Dominik 2012, 1). Predstavitev mreže šol in njenih dejavnosti Socialni in kulturni kapital je v veliki meri odvisen od okolja, v katerem nekdo odrašča, predvsem pa od socialno-ekonomskega položaja njegove družine. Naša mreža šol, ki jo sestavljamo tri osnovne šole in ena srednja šola – o š Trbovlje, o š Tončke Čeč Trbovlje, o š Toneta Okrogarja Zagorje in Gimna- zija in ekonomska srednja šola Trbovlje – prihaja iz okolja, kjer ima trenutna gospodarska kriza zaradi naraščanja brezposelnosti zelo velik vpliv. Tako se socialno-ekonomsko stanje naših dijakov in učencev iz leta v leto slabša. Precej je tudi priseljencev oz. njihovih potomcev, ki so se v te kraje priselili v času gospodarske rasti kot ekonomski migranti in opravljajo dela, ki so slabše pla- čana. Pripadniki posameznih narodnih skupin se pogosto zadržujejo v ozkem krogu svojih znancev in ne čutijo pripadnosti lokalni skupnosti, kar velja za vse generacije priseljencev. Večina otrok, ki obiskuje osnovne šole, je mestnih, nekaj pa jih je tudi iz okoliških vasi in se v šolo vozijo s šolskimi avtobusi. Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo Trbovlje pa obiskujejo dijaki iz celotne zasavske regije. Že na začetku izvajanja projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vklju- čenosti smo se odločili, da bomo v okviru projekta izvajali dejavnosti tako za otroke kot za njihove družinske člane in širšo lokalno skupnost ter da bodo le-te potekale znotraj pouka oz. v obliki popoldanskih dejavnosti in ne bodo dodatno obremenjevale družinskih proračunov. Tako bodo dosegljive za vse, ki bodo zainteresirani za sodelovanje. Prav tako naj bi dejavnosti še bolj povezale šole v mreži, in sicer predvsem vertikalno, na ravni srednje in osnovne šole, saj ugotavljamo, da so zaradi samega šolskega sistema osnovne šole v posameznem kraju že povezane na ravni posameznih občinskih predmetnih aktivov, manj pa je povezave med šolami iz različnih krajev in med srednjimi in osnovnimi šolami. Pri vseh dejavnostih naše mreže šol je bil poudarek na druženju s sovrstniki, medgeneracijskem sodelovanju in izpostavljanju otrokovih močnih področij (petje, pisanje, risanje, šport, ples, ročne spretnosti . . .). Na ta način pričaku-85 Marija Sakelšek jemo, da se bo okrepila njihova samopodoba in s tem tudi možnost za socialno vključitev med vrstnike. Vse dejavnosti smo razdelili v tri skupine. V prvo skupino smo uvrstili skupne projekte, v katerih smo sodelovale vse štiri šole skupaj. Tako smo izvedli športno tekmovanje v malem nogometu za fante in odbojki za dekleta, skupni dobrodelni koncert šolskih pevskih zborov, aktivno smo sodelovali na vseh prazničnih sejmih na posameznih šolah in na natečaju za Zasavsko pripo- vedko. V drugi skupini so predvsem izobraževalne dejavnosti, od spoznavanja drugih kultur, raznolikosti v prehrani, komuniciranja v tujih jezikih, ekolo- škega osveščanja v okviru Dneva Zemlje do različnih delavnic, organiziranih na srednji šoli za osnovnošolce na različne teme od tujega jezika, debate, ge-ografije in zgodovine do podjetništva. V tretjo skupino pa smo uvrstili prostovoljstvo in sodelovanje z nevladnimi organizacijami, predvsem iz lokalnega okolja. Pri nekaterih dejavnostih iz druge in tretje skupine dejavnosti smo sodelovale vse štiri šole skupaj, pri nekaterih je šlo za sodelovanje posameznih šol, nekaj dejavnosti pa je izvedla vsaka šola posebej. Primer dobre prakse spodbujanja socialnega in kulturnega kapitala Izmed številnih dejavnosti, ki smo jih izvajali v okviru projekta, bomo predstavili Zasavsko pripovedko. Naj jo najprej na kratko opišemo. Jeseni smo oblikovali natečaj za Zasavsko pripovedko z navodili za učitelje in ga poslali na posamezne zasavske šole. Naša ciljna skupina so bili učenci višjih razredov osnovne šole in nižjih letnikov srednje šole. Želeli smo, da se učitelji slovenskega jezika z učenci pri pouku v okviru ljudskega slovstva pogovarjajo o izvoru krajevnih imen v svoji neposredni okolici in v Zasavju, učencem in dijakom svetujejo, naj o tej temi poiščejo podatke tudi v domačem okolju pri starših, dedkih, ba-bicah, sosedih in naj uporabijo tudi lastno domišljijo ter napišejo pripovedko o izvoru poljubnega krajevnega imena v Zasavju. Slovenisti na posamezni šoli so napisane pripovedke pregledali in izbrali najboljše ter jih posredovali njihovim učiteljem likovne umetnosti, da so jih ti pri svojih urah prebrali učencem, ki so jih nato ilustrirali. Sodelujoče šole so nato najboljše pripovedke in ilustracije poslale na razpis. Razpisna komisija je med njimi izbrala najboljše. Oblikovali smo jih v zbirko v obliki elektronske knjige in jo konec februarja predstavili na skupni zaključni kulturni prireditvi, ki je potekala na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje. Nanjo smo posebej povabili vse sodelujoče avtorje, njihove starše, učitelje, vodstva šol, predstavnike lokalnih knjižnic . . . V okviru programa prireditve so nekateri avtorji tudi sami prebrali svoje pripovedke. Kot gostjo smo povabili profesorico slovenskega jezika, ki je v svoji 86 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko magistrski nalogi raziskovala ljudsko slovstvo v Zasavju, da nam je predstavila nekaj zanimivosti iz naših krajev, na katere je naletela ob svoji raziskavi. Vsi avtorji, katerih dela so bila objavljena v zbirki, so kot nagrado dobili svoj izvod zbirke Zasavske pripovedke. Po en izvod zbirke pa smo poklonili šolskim knjižnicam sodelujočih šol, da bodo lahko tudi drugi otroci na šolah prebrali pripovedke, ki so jih napisali in ilustrirali njihovi sovrstniki. S tem pa vse aktivnosti v zvezi s pripovedko še niso bile končane, saj so na posameznih osnovnih šolah avtorji pripovedk mlajšim sovrstnikom pope- strili čas, ki ga preživijo v oddelkih podaljšanega bivanja, tako da so jim na t. i. bralnih uricah brali svoje pripovedke. Pa tudi marsikatera kulturna prireditev v šolah ali zunaj njih ne mine brez prebrane pripovedke iz naše zbirke. Tako so naše pripovedke obogatile proslavo ob kulturnem prazniku, družabno srečanje upokojenih učiteljev v šolski knjižnici, kulturno prireditev v domu upokojencev . . . Nobena dejavnost pa običajno ne poteka čisto brez situacij, tako tudi naša ni. Že čisto na začetku smo ugotovili, da nekateri učitelji na posameznih šolah zaradi številnih drugih nalog in obveznosti niso pripravljeni sodelovati še v tej naši dejavnosti. Rešitev je bila, da smo k sodelovanju povabili še učitelje nižjih razredov, ki sicer po učnem načrtu ne obravnavajo ljudskega slovstva, imajo pa nekaj ur namenjenih aktualizaciji pouka. Ti so se z veseljem odzvali na naše povabilo in so znotraj teh ur učencem predstavili pripovedko ter tako popestrili svoj pouk ter učencem omogočili sodelovanje na natečaju. Namen dejavnosti Razlog, zakaj smo se odločili izpeljati natečaj za Zasavsko pripovedko, se skriva v tem, da smo želeli povečati medsebojno sodelovanje in okrepiti vezi med učenci, šolami, učitelji in lokalno skupnostjo. Otroke smo želeli spodbuditi, da razmišljajo o krajih, v katerih živijo, se o njih pogovarjajo med seboj, s starejšimi sorodniki, sosedi, da se počutijo del lokalne skupnosti, so ponosni na svoje korenine in na okolje, iz katerega izhajajo. Tiste, ki so se v te kraje priselili od drugod, smo želeli spodbuditi, da čim bolj spoznajo svoje novo lokalno okolje in se vanj tudi vključijo. Prav tako smo razmišljali, da se bo z vklju- čevanjem učencev v različne aktivnosti v sklopu te dejavnosti popestril pouk pri slovenskem jeziku in likovni umetnosti, hkrati pa bo to tudi dober pri- mer medpredmetnega povezovanja. Učitelji bi preko take oblike pouka spod- bujali socialne stike učencev. Pri slovenskem jeziku bi učenci pri obravnavi snovi ljudsko slovstvo dobili vpogled tudi v primere iz lokalnega okolja, pri likovni umetnosti pa napisane pripovedke tudi ilustrirali. Učenci bi razvijali 87 Marija Sakelšek svoja močna področja: nekateri domišljijo in nadarjenost za literarno izraža- nje, drugi za likovno ustvarjanje. Z izvajanjem naše dejavnosti bi se popestrilo kulturno dogajanje na šolah in tudi v lokalnem okolju. Ne smemo pa pozabiti tudi na okrepitev samopodobe, vsaj pri tistih učencih, katerih dela bi bila objavljena v zbirki, saj bi v okviru aktivnosti potekal tudi natečaj in samo najboljša dela bi bila izbrana. Zato bi bilo to za njih priznanje za njihovo uspešno delo, kot nagrado bi prejeli svoj izvod zbirke v obliki elektronske knjige. Po-hvale, nagrade in priznanja pa so pomemben element pri utrjevanju pozitivne samopodobe in zaupanja v sebe. So tudi učinkovito orodje, s katerim lahko otrokom pokažemo, da smo opazili njihov uspeh in da jih cenimo. In nenazadnje dejavnost sama ne bi povzročila dodatnih obremenitev za družinski proračun sodelujočih otrok, kvečjemu bi pripomogla, da bi se v dru- žini več pogovarjali med seboj, starši pa bi bili lahko na svojega otroka zaradi njegovih dosežkov ponosni in ga tudi pohvalili. Tako otroci kot njihovi starši bi večkrat pomislili na kraje, v katerih živijo, in postopoma ugotovili, da so to zanimivi kraji in da smo nanje lahko ponosni. Načini ugotavljanja uspešnosti Načinov, s katerimi smo spremljali uspešnost oziroma učinkovitost dejavno- sti Zasavska pripovedka pri doseganju načrtovanih ciljev, je bilo več. Najprej nas je zanimalo število sodelujočih učencev in število njihovih del v posameznih fazah Zasavske pripovedke, število otrok, ki so napisali pripovedko, število otrok, ki so pripovedke ilustrirali. Zgolj številčni podatki pa niso dovolj dober pokazatelj dviga socialnega in kulturnega kapitala, zato smo se odločili še za druge metode. Eden izmed teh načinov je opazovanje. To je ena najstarejših tehnik zbira- nja podatkov družboslovnem raziskovanju. V primerjavi z drugimi tehnikami so glavne prednosti opazovanja v tem, da omogoča neposredno zbiranje po- datkov (Vogrinc 2008, 81). V našem primeru smo uporabili metodo opazo- vanja z udeležbo, tako smo ob pričetku izvajanja dejavnosti zaprosili učitelje slovenskega jezika in likovne umetnosti na posameznih šolah, ki so izvajali posamezne aktivnosti, da opazujejo učence pri izvajanju aktivnosti, na koncu pa smo jih zaprosili za njihova opažanja in med njimi izvedli anketo, s katero smo poskušali ugotoviti učinkovitost naših aktivnosti pri doseganju zastavljenih ciljev. Anketni vprašalnik je bil sestavljen tako, da smo v prvem delu želeli izvedeti splošne podatke o sodelujočih učencih, njihovi motiviranosti, o načinu pisanja pripovedke, koliko je bilo vseh izdelkov, koliko so jih posredovali naprej. V drugem delu pa so nas zanimale predvsem njihove ugotovitve o 88 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko morebitnem prispevku Zasavske pripovedke k dvigu socialnega in kulturnega kapitala pri sodelujočih učencih. Z opazovanjem na zaključni prireditvi smo ugotavljali število udeležencev in njihove reakcije, in sicer tako učencev kot njihovih staršev. Pri reakcijah staršev smo želeli ugotoviti, ali so ponosni na svojega otroka ob njegovem do-sežku, pri učencih pa, ali so veseli in ponosni, da je njihov izdelek objavljen v zbirki. Prireditev smo tudi fotografirali, tako da smo lahko tudi iz fotografij razbrali zadovoljne in ponosne obraze udeležencev. Najpomembnejše je mnenje sodelujočih učencev, zato smo tudi med njimi izvedli pisno anketo. Pri ugotavljanju zadovoljstva, vtisov in mnenj učencev smo se omejili zgolj na skupino, katerih dela je posamezna šola poslala na razpis, torej na tiste, ki niso sodelovali samo v prvem delu, ampak v vseh fazah pripovedk. Za takšno ciljno skupino smo se odločili, ker menimo, da je to skupina, ki je v tej dejavnosti največ pridobila na področju socialnega in kulturnega kapitala in želeli smo ugotoviti, ali je temu res tako. Temu primerno smo oblikovali anketna vprašanja, ki so bila vsa kombinirana, del možnih odgovorov je bil že podan, anketiranci so imeli možnost napisati svoj odgovor in s tem izraziti svoje občutke. Vprašanja so bila razdeljena v tri sklope, v prvem smo se osredotočili na dejavnike, ki so vplivali na izbiro kraja, o katerem so napisali pripovedko. Z njimi smo želeli ugotoviti, s kom so sodelovali in kaj jih je spodbudilo oz. jim je bilo pri razpisu tako všeč, da so se odločili za sodelovanje. Drugi sklop vprašanj se je nanašal na zaključno prireditev ob predstavitvi zbirke, zadnji pa na občutke učencev po prireditvi, vtisih in pripravljenosti za sodelovanje na podobnih razpisih. Rezultati Večina aktivnosti v okviru dejavnosti Zasavska pripovedka je potekala od ok- tobra do konca februarja in se je sklenila s kulturno prireditvijo in predstavitvijo zbirke. Odziv na natečaj je bil zelo velik. Po podatkih, ki smo jih prejeli iz posameznih šol in analize prvega dela ankete za učitelje, je v prvi fazi sodelovalo okrog 100 učencev oz. dijakov. Večina jih je napisala pripovedko kot ne- obvezno domačo nalogo, samo na eni šoli je bilo potrebno pripovedko napisati kot obvezno domačo nalogo. Učitelji slovenskega jezika so od 4 do 7 po nji- hovem mnenju najboljših pripovedk posredovali učiteljem likovne umetnosti, kjer so jih nato učenci in dijaki ilustrirali. Nekaj avtorjev je svojo pripovedko tudi ilustriralo, druge pa so ilustrirali njihovi sovrstniki. Tudi pri ilustracijah so na posameznih šolah naredili izbor najboljših. Tako je na končni razpis pri-spelo 26 literarnih del in več kot 40 ilustracij. Razpisna komisija je imela zelo 89 Marija Sakelšek težko nalogo, saj so bila prispela dela zelo izvirna in kakovostna. Izbrala je samo 12 najboljših pripovedk z ustreznimi ilustracijami, ki smo jo oblikovali v zbirko v obliki elektronske knjige. Učitelje, ki so sodelovali na natečaju, smo povprašali, ali so bili učenci in dijaki bolj motivirani za delo, ker so s svojim izdelkom lahko sodelovali na razpisu. Njihova opažanja so zelo različna, na nekaterih šolah je bila motivacija učencev večja, na drugih ne. So pa vsi opazili, da so bili učenci in dijaki, katerih dela so bila objavljena v zbirki, na ta svoj dosežek ponosni. Mnenje vseh anketiranih učiteljev je, da so s sodelovanjem na razpisu in zaključni prireditvi učenci navezali nove socialne stike (npr. sodelovanje s sovrstniki, starejšimi, sosedi) in tudi, da smo z dejavnostmi v okviru Zasavske pripovedke prispevali k povečanju občutka pripadnosti lokalni skupnosti. V anketi za sodelu- joče učitelje je sodelovalo 10 učiteljev slovenskega jezika in likovne umetnosti s posameznih šol. Anketne vprašalnike smo po končani dejavnosti razdelili tudi vsem učen- cem in dijakom, ki so poslali svoja dela na razpis, vendar je izpolnjeno anketo vrnilo samo 20 anketirancev. Na vprašanja o izbiri kraja, o katerem so napisali pripovedko, s kom so sodelovali in na kakšen način, jih je polovica odgovorila, da ta kraj poznajo, njegovo ime se jim zdi zanimivo, zato so želeli izvedeti več o njegovem imenu. Druga polovica pa v tem kraju živi in so jim o njem pripove-dovali starši, stari starši . . . Večina anketirancev je tako napisala pripovedko o kraju iz njihove neposredne bližine in pred začetkom pisanja pripovedke niso preverili drugih zanimivih imen krajev v širšem območju naše regije. Le štirje učenci so se pred pričetkom pisanja pripovedke pozanimali o imenih krajev tudi na širšem področju Zasavja. O pripovedkah, predvsem o tematiki njiho- vih pripovedk, so se vsi anketiranci pogovarjali s sošolci, razen petih, ki niso sodelovali s sošolci, ampak samo s starši, starimi starši in sosedi. Razen treh anketirancev, ki so imeli druge obveznosti, so se vsi udeležili sklepne kulturne prireditve ob zaključku razpisa. Zaključna prireditev je bila večini všeč. Udeležencem je bilo všeč, da so imeli avtorji sami možnost prebrati svoje pripovedke in da so za nagrado do- bili izvod zbirke na c d-ju. Samo en anketiranec je izrazil, da mu prireditev ni bila všeč, ni pa svojega mnenja pojasnil. Prireditve se je udeležilo tudi veliko število staršev, iz ankete lahko razberemo, da so polovico anketirancev na prireditev spremljali starši. Razen dveh, ki jima je vseeno, so vsi avtorji ponosni, da so njihove pripovedke oz. ilustracije objavljene v zbirki. Vse so tudi pohvalili oz. jim čestitali njihovi starši in učitelji. Veliki večini so čestitali tudi sošolci. O občutkih, ki jih imajo, ko vidijo svoj izdelek v zbirki v knjižnici, ko ga preberejo na bralnih uricah ali na različnih prireditvah, jih je večina od-90 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko govorila, da so ponosni in veseli. Vsi anketiranci bi z veseljem tudi v bodoče sodelovali na podobnih razpisih. Še posebej jim je bilo všeč, da so pripovedke, napisane pri slovenskem jeziku, lahko ilustrirali pri likovni umetnosti in se tako medpredmetno povezali. Na zaključni kulturni prireditvi ob predstavitvi zbirke smo opazovali tudi prisotne udeležence in njihove reakcije. Rečemo lahko, da so tako otroci kot tudi njihovi starši bili navdušeni in so z zanimanjem poslušali vse predsta- vljene pripovedke. Avtorji, katerih dela so bila objavljena v zbirki, so bili ponosni in veseli priznanja za njihov trud pa tudi nagrade v obliki svojega iz- voda zbirke. Veselje in ponos je bilo opaziti tudi na obrazih staršev, ki so bili navdušeni nad dosežki svojih otrok. Za njihov uspeh so jih tudi pohvalili in s tem prispevali k utrjevanju njihove pozitivne samopodobe in zaupanja v sebe. Uspešnejši, samozavestnejši otroci so bolje socialno vključeni in lažje navezujejo nove stike. Ugotovitve Na začetku smo si zadali nalogo, da bomo z dejavnostjo Zasavska pripovedka dvignili socialni in kulturni kapital sodelujočim z različnih vidikov: razvijali bomo socialne mreže, saj bodo sodelujoči imeli priložnost druženja s sovrstniki in sodelovanja s starejšimi, učitelji bodo našo dejavnost, katere namen je tudi spodbujanje socialnih stikov, vključili v pouk in s tem pouk popestrili. Učenci bodo upoštevali skupna pravila in vrednote, z objavljenim razpisom smo postavili pravila, razpisne pogoje, ki jih bo potrebno spoštovati. Hkrati se bodo pri učencih krepili državljanska zavzetost in občutek pripadnosti lokalni skupnosti. Utrjevali se bodo različni simboli in obredi, saj bodo lahko učenci in dijaki aktivno sodelovali na kulturnih prireditvah ali pa bodo samo udeleženci le-teh. Ali smo bili uspešni pri zadanih nalogah in smo prispevali k dvigu socialnega in kulturnega kapitala? Ugotavljamo, da smo bili, kar nam dokazujejo tudi mnenja, ki so nam jih zaupali učenci v anonimnih anketah: • Bilo je zanimivo. Medtem, ko sem poslušala zgodbe starih staršev, sem spoznala, da še ne vem vsega o mojem domačem kraju. • Bilo je zanimivo, ker sem izvedel veliko novih stvari in lahko uporabil domišljijo. • Vesela sem, ker je bilo zabavno in sem se trudila. Na prireditvi je bilo zanimivo prisluhniti tudi ostalim avtorjem. Rada bi še sodelovala pri takšnih stvareh ali tekmovanjih. 91 Marija Sakelšek • Pripovedke so se mi zdele zelo ustvarjalne in všeč mi je bilo, da smo jih lahko tudi ilustrirali. • Zelo mi je bilo všeč, še posebej, ker ko prebereš vse pripovedke, vidiš, kakšno domišljijo imamo otroci in si vsak drugače predstavlja nastanek imena kraja. Zasavska pripovedka je dejavnost, ki smo jo v taki obliki izvedli v letošnjem letu prvič, zato menimo, da smo z njo prispevali k dvigu socialnega in kulturnega kapitala vseh tistih učencev in dijakov, ki so aktivno sodelovali pri aktivnostih v zvezi s pripovedkami. Verjetno je ta dvig manjši pri tistih, ki so bili udeleženi samo v prvi fazi, veliko večji pa pri tistih, ki so sodelovali do konca in so bila njihova dela objavljena v zbirki. Tako eni kot drugi so morali za izvedbo svoje naloge pridobiti podatke, zato so se pogovarjali s starši, starimi starši, sosedi . . . Nekatere je ravno tematika naše dejavnosti spodbudila, da so se pozanimali o preteklosti, da so razmišljali o svojem poreklu, o domačem kraju in okolju ter spoznali, da so tudi sami del le-tega. Torej sklepamo lahko, da so poglobili že obstoječe medsebojne, medgeneracijske stike ali pa navezali nove, pa tudi njihov občutek pripadnosti lokalni skupnosti se je povečal. Tudi otroke priseljencev, ki so sodelovali v naši dejavnosti in so močno na- vezani na kraje, iz katerih prihajajo njihovi starši, smo spodbudili, da razmi- šljajo o lokalnem okolju, v katerem živijo, da lahko občutijo večjo pripadnost temu okolju, ne da bi zanemarili korenine svojih prednikov. Vsi, ki so napisali pripovedko oz. jo ilustrirali, so razvijali tudi svoje talente, eni za literarno izražanje, drugi za likovno ustvarjanje. S samo kulturno prireditvijo smo popestrili kulturno dogajanje na šolah. Učenci, katerih dela so bila objavljena v zbirki, so dobili potrditev, da so uspešni, čestitali so jim in jih pohvalili tako učitelji kot starši pa tudi nekateri sošolci. S tem se jim je po našem mnenju dvignila tudi samozavest. Ne moremo trditi, da smo z našo dejavnostjo dvignili socialni in kulturni kapital udeležencev za 1 , 5  ali 10 , ker se tega ne da izmeriti, saj niti na začetku naše aktivnosti nismo vedeli, kolikšna je bila raven socialnega in kulturnega kapitala udeležencev. Zagotovo pa je šlo za dvig, saj smo se družili in med seboj veliko sodelovali učitelji, učenci, dijaki, starši in lokalna skupnost na splošno. Sodelujoči so razvijali svoje talente, za dobro opravljeno delo so bili pohvaljeni in nagrajeni. Da smo bili uspešni in smo dejavnost dobro izpeljali, dokazuje zadovoljstvo sodelujočih in njihova pripravljenost za sodelovanje na podobnih dejavnostih. Hkrati je to tudi za nas enkratna vzpodbuda za to, da tudi v prihodnosti or- 92 Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko ganiziramo podobne dejavnosti kot je bila letošnja Zasavska pripovedka, le na drugačno literarno zvrst. Razmišljamo tudi, da bi skupaj s sponzorji in lokalnim turističnim društvom na koncu za vse udeležence organizirali še brezpla- čen piknik s športnimi in družabnimi igrami v enem izmed zasavskih krajev. Tako bi še dodatno dvignili socialni in kulturni kapital udeležencev z druže- njem in sodelovanjem udeležencev pa tudi spoznavanjem lokalnega okolja. Mogoče bi bil to tudi zadosten motiv za koga, da bi se odločil za sodelovanje v takšni dejavnosti. Literatura Bourdieu, P. 1986. »The Forms of Capital.« In Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, ur. J. Richardson, 241–258. New York: Greenwood. Blazinšek, A., A. Luštek, Š. Gorjan in U. Rozman. 2011. Socialni kapital in mladi: priročnik z delavnicami za razvoj socialnega kapitala pri mladih. Ljubljana: Salve. Dominik, P. 2011. Razvoj socialnega kapitala pri mladih z migrantskim ozadjem. Ljubljana: Salve. Flere, S., R. Klajnšek, B. Musil, M. Tavčar Krajnc in A. Kirbiš. 2009. Kdo je uspe- šen v slovenski šoli? Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/ UserFilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/15_09_kdo_je_uspesen _v_slovenski_soli.pdf Korošec, V. 2008. »Socialni in kulturni kapital kot dejavnika razlik v uspešnosti na trgu dela med staroselci, priseljenci in potomci priseljencev.« Delovni zvezki umar 12/2008, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana. Košak Babuder, M. 2006. »Kako pretrgati začarani krog revščine v izobraževa- nju.« Sodobna pedagogika 57 (p): 94–106. Vogrinc, J. 2008. Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 93 Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje prispevata k dobremu počutju in samozavesti tako mlajše kot starejše generacije Katja Čuk Osnovna šola Maksa Durjave Maribor Uvod Pri načrtovanju smernic in strategij za razvoj držav e uveliko govorimo o družbeni solidarnosti, družbeni odgovornosti, potrebi po vseživljenjskem učenju in trajnostnem razvoju. V vse omenjene ideje je integrirano tudi med- generacijsko sodelovanje in povezovanje kot nujen in pomemben del zdra- vega, odgovornega razvoja tako posameznika kot družbe. Ali kot so zapisali Flogie idr. (2013): V prenovljeni strategiji za trajnostni razvoj e uje mogoče med usmeri- tvenimi načeli politike brati, da je treba delati na solidarnosti med ge- neracijami in znotraj njih. Prav tako govori o potrebi po družbi, ki bo temeljila na socialni vključenosti z upoštevanjem solidarnosti med ge- neracijami in znotraj njih ter zagotoviti in povečati kakovost življenja državljanov kot predpogoj za trajno blaginjo posameznika. Mero solidarnosti, empatije, razumevanja potreb in drugačnosti drugih lahko posameznik pokaže ali pridobi tudi kot prostovoljec. Kot pišejo Gril idr. (2007), prostovoljstvo ne prinaša koristi le posamezniku, temveč širši skupnosti in družbi, s tem da krepi solidarnost, vzgaja empatijo in povezuje ljudi. Krepi tako zaupanje vase kot družbo ter socialno odgovornost. Potrebo po medgeneracijskem povezovanju, družbeni solidarnosti in nese- bični, prostovoljski pomoči zaznavamo na ravni države in Evropske unije, kjer je starajoče se prebivalstvo dejstvo. Kot poudarjajo Hlebec idr. (2012), se solidarnost navezuje na pozitivne vidike povezovanja med ljudmi, kot so toplina, naklonjenost, interakcije in nudenje pomoči, ko je ta potrebna. In nenazadnje smo se zakonsko opredelili, da bomo z vzgojo in izobra- ževanjem spodbujali razvoj posameznikov tako na intelektualnem kot oseb- nem, čustvenem in socialnem področju. Torej moramo iskati in najti načine, da bomo resnično razvijali mlade ljudi celostno. 95 Katja Čuk Arko idr. (2011) predstavljajo vplive prostovoljstva in medgeneracijskega povezovanja na treh ravneh: družbe, posameznika v povezavi s skupnostjo in posameznika. Povzemimo in izpostavimo le nekaj vidikov krepitve socialnega in kulturnega kapitala: aktivno državljanstvo, vpetost v skupnost, empatija, medsebojna skrb in pomoč, zaupanje, občutek samospoštovanja in samopo- doba. Ker prostovoljno delo, torej tisto, ki koristi drugim in zanj ne prejemamo plačila, predstavlja pomemben del družbeno koristnega dela in družbene po- moči v splošnem, je pomembno, da ga uvajamo in razvijamo že pri mladih, tudi otrocih. Če se bodo mladi že v šolah naučili pomena solidarnosti, em- patije, pomoči drugim, se bodo tudi kasneje lažje odločali za prostovoljsko delo (Gril idr. 2007, 107). S tem se bo dvignila kakovost življenja in sobivanja v družbi in občutek povezanosti ter dobrega počutja med posamezniki vsaj za odtenek. Ker smo ob nekaterih drugih dejavnostih prav prostovoljstvo in medgene- racijsko povezovanje prepoznali kot pomembnejši dejavnosti za dvig social- nega in kulturnega kapitala tako družbe kot posameznika in ker smo ju zmo- žni organizirati in izpeljati v naši mreži šol, jo predstavljajmo v tem prispevku. Šola, medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo Posameznika je treba vzgajati v duhu pomembnosti tako medgeneracijskega sodelovanja, druženja in pomoči kot prostovoljstva, da se bo kot odgovoren posameznik zavedal pomena kakovostnega sobivanja in sožitja za obstoj in razvoj naše starajoče se družbe in da bo razvijal pomembne družbene vrednote in socialne večine. Šole so kot nosilke vzgoje in izobraževanja neposredno vključene v posre- dovanje tako pomembnih izkušenj, znanj, veščin. Dandanes se izpostavlja po- men vključenosti šol v okolje in pomen vseživljenjskega učenja za vse posa- meznike. Lokalni projekti in aktivnosti v zunanjemu okolju so velikega po- mena tako za skupnost kot posameznika. Povezujejo skupnost, dajejo veljavo posamezniku, rodijo zaupanje, povezanost in odgovornost (West-Burnham in Chapman 2006, 113–114). Tudi Delors (1996, 84) je kot mnogi drugi izpostavil pomen »učenja za ži- vljenje in sobivanje«. Eden izmed njegovih znanih štirih stebrov se glasi: »Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim.« Poudarja, kako je prav ta vidik učenja sobivanja in socialnih veščin pomemben v današnji družbi. Natančneje pravi, da: »organizirano izobraževanje mora v svojih programih predvideti zadosten čas in zadostno število priložnosti za vpeljevanje mladih 96 Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje od otroštva naprej v skupne naloge«, na primer pri obnavljanju mestne četrti, pomoči najrevnejšim, pri dobrodelnih akcijah, pomoči med generacijami itn. (Delors 1996, 86). Našo dejavnost pomembno podpirajo tudi izsledki, ki jih povzemamo iz znanstvenih poročil Pedagoškega inštituta (Flere idr. 2009): • šolske in obšolske dejavnosti učenca imajo pomemben vpliv na šolsko uspešnost, socialno mrežo, dobro počutje in samopodobo učenca; • odtujeni, izolirani posamezniki so manj šolsko uspešni, imajo slabšo sa- mopodobo in se slabše počutijo v družbi; • prav otrokom z manj možnostmi in priložnostmi lahko z dodatnimi de- javnostmi in aktivnim vključevanjem vanje pomagamo k dvigu social- nega in kulturnega kapitala, kar bo pomembno za njihovo življenjsko pot. Naš izbor dejavnosti je bil premišljen. Vsaka dejavnost je bila smiselno or- ganizirana: uvodno srečanje, izobraževanje, dejavnost ter sprotna in končna evalvacija. V nadaljevanju predstavljamo potek načrtovanja, zbiranja podat- kov in spoznanja, pomembna za nas in uporabna za druge, ki razmišljajo, da bi uvedli prostovoljstvo in medgeneracijsko sodelovanje v življenje svoje šole, organizacije, zavoda. Dejavnosti za spodbujanje prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja Na sestankih tima smo člani predstavili dejavnosti in življenje osnovnih šol v naši mreži, tj. o š Maksa Durjave, o š Draga Kobala, o š France Prešeren in o š borcev za severno mejo v Mariboru. Skupaj smo iskali načine, dejav- nosti, s katerimi bi doprinesli k dvigu socialnega in kulturnega kapitala naših učencev in naših šol. Spodbujanje prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja se nam zdita tako pomembni nalogi šole, da smo ju podprli z različ- nimi dejavnostmi. Šole v mreži smo organizirale mesečne obiske starostnikov v domovih za ostarele čez celo šolsko leto, torej od septembra do junija. Prostovoljce, učence od 7. do 9. razreda, smo povabili na uvodno izobraževanje o prostovoljstvu in uvodno uro o medgeneracijskem povezovanju ter druže- nju s starostniki. V ta namen smo se povezali s Slovensko filantropijo in se včlanili v projekt Sadeži družbe, ki spodbuja medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo. Prijavnice za prostovoljno dejavnost Družabni popoldnevi s starejšimi ob- čani smo razdelili učencem od 7. do 9. razreda. Po prebrani literaturi in po- 97 Katja Čuk govorih smo ugotovili, da so učenci na višji stopnji osnovne šole primerna starostna skupina za takšno obliko prostovoljstva. Učencem smo predstavili prostovoljstvo, jih seznanili s konceptom prosto- voljnega dela in s primeri možnih dejavnosti v okvirih prostovoljstva ter z nekaterimi nevladnimi organizacijami, ki slonijo na prostovoljcih. Seznanili smo jih z Zakonom o prostovoljstvu (vir) in jim povedali, kje ga najdejo. Preko socialnih iger, pogovorov in izdelovanja plakata smo prepoznavali, kateri so njihovi motivi za prostovoljstvo ter kakšna pričakovanja in morebitne pomisleke, strahove imajo. Zavedali smo se pomena ne samo izobraževanja oz. uvajanja v prostovolj- stvo, ampak tudi primerno pripravljenih in organiziranih aktivnosti v času druženja v domu starostnikov. Prav tako smo se zavedali pomena motivacije in aktivne udeležbe s strani učiteljic mentoric. Aktivna udeležba slednjih je bila posebej pomembna z naslednjih vidikov: učencem si vzor s tem, kar počneš in na kakšen način to počneš, kot aktiven udeleženec pa lahko tudi spremljaš proces, ga usmerjaš in si po potrebi v oporo prostovoljcem/učencem. Prostovoljci o š Maksa Durjave in prostovoljci o š France Prešeren so me- sečno obiskovali Dom starejših občanov Tezno. S starostniki so se družili v popoldanskem času. Po vnaprejšnjem dogovoru z delovnimi terapevtkami doma smo organizirali dejavnosti za posamezno srečanje: družabne igre, ustvarjalne dejavnosti, pogovore na določeno temo. Na ta način smo povezovali učence dveh šol s podobnim interesom ter generacijo starostnikov z osnovnošolci. Prostovoljci o š Draga Kobala in o š borcev za severno mejo so skupaj obisko- vali Dom Danice Vogrinec, enota Pobrežje in izvajali medgeneracijsko pove- zovanje na enak način. Posebej smo si prizadevali spodbuditi in vključiti učence, ki v popoldan- skem času nimajo veliko možnosti in priložnosti za udejstvovanje in izražanje sebe. Prav tako smo posebno pozornost namenili učencem, pri katerih smo opažali negotovost, slabo samopodobo ali vedenjske težave. Menimo, da lahko prav na te učence aktivnost, kot je prostovoljstvo v obliki medgeneracijskega druženja, zelo dobro vpliva: utrdi samopodobo, spodbudi potrpežljivost in toleranco do drugih, razvija empatijo, da občutek koristnosti in splošno dobrega počutja. Spremljanje in vrednotenje dejavnosti Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje smo spremljali z opazova- njem, s soudeležbo pri aktivnostih ter z odprtim pogovorom z učenci in s starostniki v domu. Ob polletju in ob koncu leta smo izvedli kratek vpra- 98 Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje šalnik z učenci. Na sestankih učiteljic mreže šol smo premlevali naše vtise o medgeneracijskem povezovanju in druženju naših učencev. Pomembna je bila povratna informacija s strani delovnih terapevtk, s katerimi smo sodelovali v domovih starostnikov in od starostnikov samih. Srečanja smo dokumentirali s fotografijami in pripravili članke za šolsko glasilo in domski časopis. Zbrani in analizirani podatki so nam omogočili kakovostno evalvacijo pro- stovoljstva in medgeneracijskega povezovanja ter njunega pomena za naše šole oz. vključene učence, učitelje in starostnike. Ugotovili smo, da so bili udele- ženci z dejavnostmi na splošno zadovoljni. Učenci so povedali, da so pridobili vpogled v življenje starejše generacije in njihovo videnje življenja in sveta. Starostnike so radi obiskovali in se dobro počutili ob zavedanju, da so nekomu polepšali morda dolgočasen dan. Počutili so se koristne oz. se zavedali, da delajo nekaj »pametnega« ter da jim je ob tem prijetno. Tudi Gril idr. (2007, 92) ugotavljajo, da se je pri mladih prostovoljcih razvil predvsem občutek lastne koristnosti. Ob tem pa so začeli tudi bolj spo- štovati raznolikosti med ljudmi in se prilagajati njihovim potrebam. Dobili so vpogled v to, kako poteka življenje v domu starostnikov, kateri poklicni profili so tam zaposleni in kaj počno. Nekateri učenci so se odprli, precej spraševali, kazali zanimanje. Na ustvarjalnih delavnicah so pomagali starostnikom, ko česa niso bili zmožni. Prav tako so pokazali veliko mero potrpežljivosti ob dru- žabnih igrah. Razumeli so in znali primerno odreagirati, kadar je starostnik na primer slabše slišal ali nerazločno govoril. Dom starostnikov bi želeli obiskati večkrat, predvsem pa bi želeli, da bi lahko odšli s starostniki na sprehod ali skupaj z njimi večkrat ustvarjali iz različnih materialov. Učenci/prostovoljci so poročali o novih spoznanjih in poznanstvih. Bolje so se tudi spoznali in povezali z vrstniki iz druge šole, ki imajo podoben interes. Izkušnje, ki so si jih na ta način pridobili učenci, so vsekakor pomembne za življenje v družbi in za njih kot osebe. Delili so si jih med seboj in z nami, mentoricami. O neprijetni izkušnji je poročala samo ena učenka, ki je zaznala demenco pri starejši gospe, ki jo je vedno znova spraševala enaka vprašanja, jo s tem spravljala v zadrego in jo zmedla. Tudi starostniki, ki so se udeležili naših delavnic in druženj, so bili nad njimi navdušeni. Vzpostavili so prijeten, družaben odnos z učenci in ob obiskih takoj opazili, če je kateri učenec manjkal. Poročali so, da so navdušeni nad tem, kako so mladi dandanes prijazni in zanimivi in kako pogosto jih zanima njihova preteklost. Tudi Flogie idr. (2013, 60) posebej izpostavljajo potrebe starostnikov po temeljnem in osebnem medčloveškem odnosu ter predajanje zna- nja in izkušenj na mlajše generacije. Delovne terapevtke iz Doma starostnikov so povedale, da se povezujejo z 99 Katja Čuk vedno več šolami in tudi z vrtcem, kar je za njih in prebivalce v domu dobro- došlo, saj jim popestri dneve in prinese v dom mlad in svež veter. Tudi mentorice smo se tesneje povezale med seboj, z delovnimi terapev- tkami in z drugim osebjem v domovih starostnikov. Sodelovanje bogati naša znanja, omogoča izmenjavo idej in izkušenj ter širi našo socialno mrežo. Težave, ki smo jih pri izvedbi dejavnosti zaznale mentorice in učiteljice v naši mreži šol, so: • čas: uskladiti datum in čas med šolama in domom starostnikov; • denar: potreben je vsaj denar za vozovnice za avtobus, zaželena so sredstva za nakup materiala za ustvarjalne delavnice; • motivacija prostovoljcev: opazile smo, da začetnemu navdušenju sledi upad motivacije prostovoljcev ali občasno nezanimanje in preobreme-njenost s šolo. Potrebni so redna spodbuda, pogovor in motivacija, da prostovoljci sodelujejo celo leto. Med letom smo medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo razširili še z drugimi praksami: sodelovanje z vrtcem oz. vrtčevskimi otroki, tutorstvo, povezovanje učencev za učno pomoč ter sodelovanje z zunanjimi prostovoljci. Ugotavljamo, da je polje možnega delovanja na tem področju široko. Sproti se porajajo nove ideje. Na kaj moramo biti pozorni Za zaključek bi izpostavili, na kaj moramo biti po naših izkušnjah v prihodnje še posebej pozorni: • na dobro pripravo in uvajanje prostovoljcev; • na sistematično organizirane, raznolike aktivnosti, ki jih tudi učenci predlagajo in pomagajo pripraviti; • na motivacijo prostovoljcev; • na redne sprotne pogovore in evalvacijo po vsakem srečanju (najlažje v obliki »walk and talk« debate); • na to, da mentorji dejavnosti aktivno vodijo in jih spremljajo. Ker ugotavljamo, da so socialni čut in sposobnost sodelovanja v timu ra- znoraznih ljudi ter empatija in zaupanje še kako pomembne lastnosti posa- meznika v današnji družbi, si želimo, da bi bilo v šoli več prostora za takšne aktivnosti oz. da bi bilo prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje v večji meri vpeto v samo delo in življenje šole, ne pa, da se izvaja kot obšolska dejavnost. 100 Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje Literatura Arko, T., B. Goričan, J. Kovač in T. Novak. 2011. Sadeži družbe: priročnik za izvajanje medgeneracijskih aktivnosti. Ljubljana: Slovenska filantropija. Delors, J. 1996. Učenje: skriti zaklad. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Flere, S., R. Klajnšek, B. Musil, M. Tavčar Krajnc in A. Kirbiš. 2009. Kdo je uspe- šen v slovenski šoli? Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/ UserFilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/15_09_kdo_je_uspesen _v_slovenski_soli.pdf Flogie, A., L. Hamler, I. Štuhec, A. Šverc in S. Veber. 2013. Medgeneracijsko so- žitje za kakovost življenja. Maribor: Zavod Antona Martina Slomška. Gril, A., E. Klemenčič, M. Zupančič, S. Autor in S. Bandelj. 2007. Prostovoljstvo je proizvodnja smisla. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Hlebec, V., M. Filipovič Hrast, S. Kump, S. Jelenc-Krašovec, M. Pahor in B. Do-majnko. 2012. Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. West-Burnham, J. in L. Chapman. 2006. Education for Social Justice: Achieving Wellbeing for All. New York: Continuum. 101 Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo v sodelovanju z obalnimi domovi upokojencev Gorazd Lah Osnovna šola Vojke Šmuc Izola Uvod V prispevku predstavljamo organizacijo in izvedbo prostovoljskega dela v so- delovanju z obalnimi domovi upokojencev, ki je potekala v mreži šol oš Vojke Šmuc Izola, se o š Dante Alighieri Izola, Srednja šola Izola in Vrtec Mavrica Izola. 5. člen Zakona o prostovoljstvu (z p rost)1 opredeljuje prostovoljsko delo kot delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Številni stanovalci domov upokojencev so stalno ali začasno vezani na in- validski voziček, zato so delno ali v celoti nezmožni opravljanja vsakdanjih človeških opravil. Željni so vključevanja v družbo znotraj in izven doma upo- kojencev. Veliko jim pomeni že pogovor z nekom, saj se tako počutijo spo- štovane, pripadne in vredne zaupanja. Preprosto druženje v obliki pogovora, sprehoda ali družabnih iger jim osmisli dan in vlije upanje, hkrati pa je te- melj kakovostnih medsebojnih odnosov. Nekateri stanovalci si želijo usvaja- nja novih znanj s področja informacijskih tehnologij in uporabe računalnika, saj jim to omogoča preprosto pot do informiranosti in stika z bližnjimi. To učenje hkrati predstavlja tudi kakovostno in kreativno preživljanje njihovega prostega časa. Pred začetkom izvajanja dejavnosti smo si člani mreže zastavili cilj, da bo dejavnost na podlagi prostovoljstva in s tem povezane soodvisnosti dvignila socialni in kulturni kapital na sledeče načine: • povečala bo količino in pomembnost socialnih stikov med mladino in starejšimi, predvsem med dijaki in stanovalci doma, pa tudi med ljudmi, ki so v stiku tako z dijaki kot stanovalci doma, na primer profesorji in delavci doma; 1 Uradni list Republike Slovenije, št. 102/2011. 103 Gorazd Lah • omogočila bo prenos znanja in veščin med dijaki in varovanci; • krepila bo zaupanje ter osmislila vzajemnost med dijaki in varovanci; • gradila in ohranjala bo skupne vrednote in norme kljub generacijski vr-zeli; • motivirala bo tako dijake kot varovance za kakovostno in kreativno pre- življanje prostega časa. Prostovoljsko delo v obalnih domovih upokojencev Dejavnost so izvajali dijaki Srednje šole Izola, smeri Zdravstvena nega. Ti dijaki usvojijo veliko znanj za opravljanje tovrstnega dela pri strokovnih predmetih v okviru svojega šolanja, zato so v prednosti pred dijaki šol drugačnih usmeritev. Dijaki prvega, drugega in tretjega letnika so sodelovali z Domom upokojencev Izola, Obalnim domom upokojencev Koper in Centrom za sta- rejše občane Lucija od februarja do junija 2014. V Domu upokojencev Izola je sodelovalo dvanajst dijakov, od tega jih je osem izvajalo individualno prostovoljsko delo s stanovalci doma, štirje pa so izvajali delavnice računalniškega opismenjevanja. Dijaki so v dom prihajali enkrat tedensko, vsi isti dan. Dijaki, ki so izvajali individualno prostovoljsko delo, so navezali stik vsak s svojim stanovalcem doma in ga z namenom popestritve in osmišljenja njegovega vsakdanjika enkrat tedensko obiskovali, se z njim pogovarjali, mu brali, ga vozili na sprehode ter z njim igrali družabne igre, kot so karte, šah in Človek ne jezi se. Stanovalca so peljali tudi na razne lokalne prireditve, kot je bila prireditev Spletimo vezi, organizirana v mesecu aprilu 2014 s strani dveh mrež, sodelujočih v projektu »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«. V delavnicah računalniškega opismenjevanja so dijaki stanovalcem pred- stavili osnove dela z računalnikom, uporabo miške in tipkovnice, osnove pi- sanja elektronskih besedil ter brskanja po svetovnem spletu. Za to so uporabili osebne računalnike dijakov in stanovalcev. Te delavnice so potekale do sredine meseca maja, saj so takrat stanovalci sami, zaradi visokih temperatur, izrazili željo po sprehodih namesto dela z računalniki. Tako so tudi dijaki, ki so sprva izvajali delavnice računalniškega opismenjevanja, po zaključku teh delavnic, vsak s svojim varovancem, izvajali prostovoljsko individualno delo. Dijaki in starejši so sodelovanje obeležili s skupnim zaključkom v domu, kjer so pripravili zakusko in si ogledali fotografije in plakate. Dijaki in stanovalci so ohranili stike, predvsem v obliki telefonskih pogovorov. V Obalnem domu upokojencev Koper je prostovoljno sodelovalo deset di- jakov, ki so opravljali prostovoljsko individualno delo podobno kot dijaki v 104 Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo Domu upokojencev Izola. V dom so prihajali enkrat tedensko, ob sobotah. Zaradi varnosti dijaki skupaj s stanovalci niso smeli zapuščati območja doma, zato so se zadrževali na urejenem in prostranem domskem vrtu. Tudi v tem primeru so se oboji navezali in ohranili stike po zaključku sodelovanja. V Centru za starejše občane Lucija je sodelovalo sedem dijakov. Vsak od dijakov je delo opravljal enkrat tedensko po dogovoru s stanovalcem doma, s katerim je navezal stike. Delo je potekalo na podoben način kot v Domu upo- kojencev Izola. Dva dijaka sta bila zadolžena predvsem za organizacijo dru- žabnih uric, pri katerih so dijaki s stanovalci doma igrali družabne igre. Kako smo spremljali dejavnosti in kaj smo ugotovili Podatke smo pridobili od dijakov, stanovalcev domov in zaposlenih. Mento- rica dijakom je bila v stalnem stiku z njimi in z zaposlenimi delavci v domovih za starejše, pri spremljanju in vrednotenju dejavnosti pa smo ji pomagali tudi ostali člani mreže vključenih šol. Za evalvacijo smo uporabili opazovanje, pogovor, vprašalnik, fotografiranje in snemanje. Mentorica je dijake redno obiskovala med izvajanjem njihovega prostovolj- skega dela v domovih, kjer je njihovo delo spremljala z opazovanjem in foto- grafiranjem. Do mnenj dijakov in njihovega razmišljanja v zvezi z aktivnostmi je prišla s pomočjo pogovora z dijaki in vprašalnika, ki ga je pripravila zanje. V nadaljevanju navajamo nekaj izbranih odgovorov dijakov. Zakaj si se odločil/odločila, da boš prostovoljec/prostovoljka? • Od nekdaj sem imela veliko željo pomagati sočloveku, še posebej, če lahko od tega odnesem kaj poučnega. • Ker vem, da pomoč starejšim ni nikoli odveč, saj so nemočni in ne mo- rejo vsega storiti sami. • Vem, da se starostniki v družbi mladih počutijo mladi in ker me to zelo veseli. • Zdelo se mi je pravilno pomagati osebam, ki to potrebujejo, če sem že imel to možnost. • Da bi starostnikom krajšala čas s svojo družbo. • Želela sem izkusiti nekaj novega. Če sem pri tem še komu pomagala, pa toliko boljše. • Zaradi tega, ker želim pomagati ljudem in ker me to izpolnjuje. • Za prostovoljsko delo sem se odločila, da bi bolje izkoristila svoj prosti čas. 105 Gorazd Lah • S prostovoljskim delom dobim izkušnje, več znanja in spoznavam nove ljudi ter se zabavam. • Mislim, da malo mojega prostega časa pomeni veliko ljudem. • Uživam v tem, da nekomu popestrim oziroma polepšam dan. Kaj ti je prinesla izkušnja s prostovoljskim delom? • Delovne izkušnje s starejšimi občani in več potrpežljivosti. • Zbližala sem se s starostno skupino, s katero pred tem nisem imela mož- nosti tako blizu sodelovati. • Zadovoljstvo, ker je lepo videti srečen obraz zaradi moje prisotnosti. • Spoznala sem veliko novih ljudi, ki so mi razširili obzorja in me marsi- česa naučili. • Prinesla mi je kakšno izkušnjo, kako ravnati z osebami, ki so na inva- lidskem vozičku. • Spoznanje, kaj vse je nam mladim nudeno, kako lepo živimo in koliko lepega imamo. • Družiti se z ljudmi, ki nimajo svojcev in so drugačni od mene. • Spoznavanje starejših ljudi in njihovega načina življenja. • Da bom še naprej nadaljevala s tem, ker mi je všeč. Vsakemu je treba pomagati, če je le možno. Nam tista ura na teden ni pomenila dosti, njim pa mesec sreče in veselja. Kaj so po tvojem mnenju pridobili prejemniki prostovoljskega dela? • Veliko druženja in krajšanja časa. Mogoče so izvedeli kaj več o nas mla- dih. Iz prve roke. • Po moje so si pridobili novega prijatelja, saj sem se po opravljenem delu z gospodi ponovno srečal in njihov odnos do mene je bil prečudovit. • Imeli so priložnost izvedeti, kako poteka življenje v tem času. • Mogoče smo jim nekoliko razbili monotonost in polepšali dan. Vseka- kor upam, da so nas bili veseli. • Aktivno preživet prosti čas, družbo, izkušnje z nami mladimi. • Mislim, da je moj prejemnik prostovoljskega dela imel malo več rekre- acije, kakšen sprehod več in kakšno družabno igro več. • Če ne drugo, lepo preživet čas z nasmehom. • Mislim, da sem malo izpolnila njihov vsakdan. • Ko smo igrali igrice in se šli sprehajat, so bili zelo veseli in sproščeni. 106 Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo Ali boš v naslednjem letu nadaljeval/nadaljevala s prostovoljskim delom? Skoraj vsi dijaki so na to vprašanje odgovorili pritrdilno. V pogovorih s stanovalci domov se je mentorica prepričala, da so zado- voljni z aktivnostjo dijakov. Veliko jim je pomenila njihova družba, možnost pogovora in spremstvo na sprehodih. Nekaj stanovalcev smo tudi posneli in njihove izjave predstavili v videoprispevku na zaključnem srečanju mreže šol v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti. V nadaljevanju navajamo nekaj teh izjav. • Dijakinje so bile zelo simpatične in bistveno je, da razumejo situacijo, saj ni ravno lepo biti na vozičku. Všeč mi je bilo, da so punce zelo rade pomagale pri klancih in spustih, saj sam tega ne zmorem oziroma zelo težko. Punce so nam nekaj povedale o svojem študiju, pa tudi kakšen sladoled smo včasih pojedli. Pohvalil bi čisto vse, saj so bile prijazne in uslužne. • Skupaj smo hodili na sprehode po Izoli. Zelo mi je bilo všeč, ko smo šli od doma mimo stare bolnice, potem dol na plažo in ob plaži vse do Hotela Marina, tako da sem na tak lep, prijazen način spoznal Izolo. • V redu so bile, punce in fantje, čeprav fantov je bilo bolj malo. Sama ne morem niti hodit, zato bi si želela, da dijakinje še pridejo, ker so simpa- tične. • Dijakinje so me vprašale, kam želim na sprehod, pa sem jim povedal, da čim bližje morju. Želel bi, da še pridejo, saj je bilo perfektno. Sam sicer ne morem iz doma. • Z dijakinjo smo se malo pogovarjali, od kje je doma, eno in drugo. Upam, da pride nazaj septembra, da bomo še več klepetale. Sodeč po pogovorih so bili z delom dijakov zadovoljni tudi strokovni de- lavci domov. Sodelovanje z dijaki jim je pomenilo nov izziv in vsi si želijo sodelovanja tudi v prihodnje. Pogovarjali smo se s socialno delavko v Domu upo- kojencev Izola, katere izjavo smo tudi posneli. V nadaljevanju navajamo del te izjave. Letos smo se s Srednjo šolo Izola dogovorili za izvajanje prostovoljskega dela z dijaki smeri Zdravstvena nega. Izbrali smo pomladanski čas, da smo lahko izvedli sprehode oziroma izhode iz doma za stanovalce, ki so vezani na invalidski voziček. Mislim, da so bili naši stanovalci zado- voljni. To, da so v dom prihajali mladi, mi je pomenilo nov izziv. Vseka- kor smo poskrbeli, da smo bili mi kot strokovni delavci zaradi varnosti 107 Gorazd Lah prisotni. Zahvaljujemo se dijakom in si želimo nadaljnjega sodelovanja tudi v jesenskem času. Na podlagi spremljanja in vrednotenja dejavnosti s poudarkom na izjavah deležnikov sklepamo, da je dejavnost dvignila njihov socialni in kulturni ka- pital. Dijaki in stanovalci domov so se družili in spoznavali pomen in koristi sobivanja, skupnega učenja in aktivnega preživljanja prostega časa. Kaj nas je oviralo Sprva je bilo načrtovano, da dijaki izbrane varovance tudi posnamejo ter nji- hove zgodbe, misli in anekdote predstavijo v brošuri, deloma tudi v primor- skem narečju, a večina stanovalcev ni bila za, saj jim je bilo izpostavljanje od-več. Svojo življenjsko zgodbo je enemu od dijakov zaupala gospa častitljive starosti sto dveh let. Zgodbo je dijak z dovoljenjem svojcev omenjene gospe tudi predstavil na zaključnem srečanju mrež vključenih šol na Brdu pri Kra- nju avgusta 2014. Do manjših težav je prišlo pri začetnem navezovanju stikov med dijaki in stanovalci, saj ne eni ne drugi niso vedeli, kaj naj pričakujejo od aktivnosti in kako se jih lotiti. Te težave so bile deloma tudi posledica socialne nezrelosti nekaterih dijakov. Pri odpravljanju opisanih težav so bili dijakom in stanovalcem s pogovorom v podporo mentorica in strokovni delavci v domovih. Glede na to, da so stanovalci domov upokojencev starejši ljudje, so se pri izvajanju dejavnosti pojavile težave, povezane s starostjo. Te so bile fizična ne-moč, nepokretnost, gluhost in naglušnost, demenca in nekatere druge bolezni, ki so delno ovirale pomoč dijakov. Nekatere ovire pa niso bile vezane zgolj na stanovalce domov, recimo, Dom upokojencev Izola je zgrajen na klancu, zato so imela nekatera dekleta zaradi nezadostne fizične moči težavo pripeljati stanovalce na vozičkih nazaj v dom. Pri izvajanju dejavnosti smo se srečevali tudi z manjšimi organizacijsko- logističnimi ovirami, na primer s časovno uskladitvijo za izvedbo individual- nega dela med dijaki in stanovalci ter zagotovitvijo zadostnega števila raču- nalnikov za izvedbo delavnic računalniškega opismenjevanja, kar pa je bilo pričakovano. Slednje smo rešili tako, da smo za delavnico uporabili osebne računalnike dijakov in stanovalcev, saj dom nima svojih računalnikov. Kakšna so naša priporočila Mentor mora dijake, ki dejavnost izvajajo prvič, ustrezno strokovno pripraviti, vključno s predstavitvijo težav in ovir, ki lahko pri dejavnosti nastopijo. Pri tem 108 Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo je smiselno, da mu pomagajo dijaki, ki so dejavnost že izvajali. Tako dijaki z izkušnjami uvedejo v dejavnost dijake brez izkušenj. Poskrbeti je potrebno za varnost vseh deležnikov, v tem primeru dijakov in stanovalcev, s stalnim strokovnim nadzorom s strani mentorja in strokov- nega delavca doma. Dijaki morajo biti vešči oziroma jih je potrebno priučiti rokovanja z invalidskim vozičkom ter pravilne pomoči stanovalcem, na pri- mer dvigovanja iz postelje v voziček in obratno. Dijaki zdravstvenih šol se teh veščin naučijo v okviru strokovnih predmetov v šoli, zato so na tem področju v prednosti pred dijaki drugih šol. Seveda pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je za tovrstno delo potrebna ustrezna fizična moč dijakov. Poskrbljeno mora biti tudi za varnost dijakov. Lahko se namreč zgodi, da dijak naleti na težavnega stanovalca, ki nad dijakom izvaja bodisi fizični bodisi psihični pritisk. Tako mora dijak vselej imeti možnost pogovora s svojim mentorjem in strokovnim delavcem doma, ki mu pomagata razrešiti tovrstne težave. Dejavnost je smiselno pričeti z manjšim številom deležnikov, opazovati nji- hov odziv in s tem oceniti smiselnost in koristi dejavnosti. V primeru pozi- tivnih rezultatov lahko število deležnikov postopoma povečujemo. V našem primeru smo z dejavnostjo pričeli v Domu upokojencev Izola z dvanajstimi dijaki, a smo jo zaradi interesa dijakov, stanovalcev domov in strokovnih de- lavcev domov kasneje razširili še na Obalni dom upokojencev Koper ter Cen- ter za starejše občane Lucija. Kako naprej? Glede na pozitiven odziv vseh deležnikov in njihove želje po ohranitvi dejav- nosti bomo dejavnost izvajali tudi v prihodnjem šolskem letu 2014/2015, in sicer v istih domovih kot letos. Po potrebi jo bomo razširili tudi na druge obalne domove upokojencev, kar je seveda odvisno od interesov in želja deležnikov. Pri uvajanju novih dijakov bodo pomagali dijaki, ki so dejavnost že izvajali, in si s tem pridobili nekaj pedagoško-strokovnih izkušenj. Dejavnost bomo v prihodnje izvajali skozi celotno šolsko leto in ne samo v pomladanskem času kot smo jo do sedaj. Tako bomo v dejavnost lahko vključili več deležnikov in jo časovno razširili. 109 Vzorniki so zakon Renata Boštjan Šolski center Ravne na Koroškem, Gimnazija Uvod V prispevku predstavljamo dejavnosti mreže štirih šol za spodbujanje social- nega in kulturnega kapitala učencev in dijakov. V mrežo šol smo bile vklju- čene o š Juričevega Drejčka, Ravne na Koroškem, o š Prežihov Voranc, Ravne na Koroškem, o š Neznanih talcev Dravograd in š c Ravne na Koroškem, Gi- mnazija, koordinatorica mreže. Naj za začetek še povemo, da je za Koroško je značilna visoka stopnja izseljevanja in brezposelnosti (Statistični urad Republike Slovenije 2011). Nižja od povprečja v državi je tudi izobrazbena raven prebivalstva, ki je po mnenju več avtorjev (Baranja idr. 2010) eden najpomemb- nejših kazalnikov kulturnega kapitala. Za Koroško s specifičnimi socialno- demografskimi kazalci je zato še posebej pomembno, da v šolskem prostoru poskrbimo za izenačevanje pogojev šolajoče se mladine, torej tudi njenega so- cialnega in kulturnega kapitala. Vključitev v projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih sku- pnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti se je za vse ustanove zdela idealna priložnost, da z majhnimi, a odločnimi koraki načrtno vplivamo na dvig socialnega in kulturnega kapitala pri mladih v šolah in v okolju. V projektu smo načrtovali veliko število novih aktivnosti, ki bi prispevale k dvigu socialnega in kulturnega kapitala v povezavi med šolami, z lokalno skupnostjo pa tudi sicer na šolah samih. Poleg tega smo morali nekatere že obstoječe aktivnosti na šolah na novo opredeliti in jim dodati razsežnost dviga socialnega in kulturnega kapitala. Za načrtovanje aktivnosti, ki so že poznane v našem šolskem prostoru, ven- dar potekajo nekako stihijsko in brez jasno zastavljenih ciljev, smo porabili izjemno veliko energije in časa za usklajevanje med partnerji v mreži. Težava je bila tudi v tem, da smo bili v projekt sprejeti šele konec avgusta, ko je bilo načrtovanje naslednjega šolskega leta na šolah praktično zaključeno, kar je zahtevalo dodatno energijo za vključitev aktivnosti projekta v letne delovne načrte, 111 Renata Boštjan urnike in organizacijo pouka, nekaj dejavnosti pa naknadno ni bilo mogoče vključiti. Odločili smo se, da se posebej posvetimo pomenu pozitivnega vzorništva, saj imajo vzorniki na razvoj otroka pomemben vpliv (Harris 2007). Prosto- voljno delo mladih pa je tudi po Mikuš-Kosovi idr. (1999) z zornega kota vzgoje za prosocialno vedenje in za razvoj »skrbeče družbe« največjega po- mena. Omogoča razvoj občutkov pripadnosti skupnosti, odgovornosti in po- membnosti delovanja, obvladovanje veščin sodelovanja v skupinskem pro- jektu, prevzemanje različnih vlog, priložnost delovanja v socialno pomembnih dogajanjih, možnost vplivanja na svoje okolje kakor tudi interakcije z ljudmi različnih starosti in iz različnih okolij. Daje jim možnost in priložnost za prevzemanje pomembnih socialnih vlog v družbi, za socialno učenje, pa tudi za širjenje drugih spoznavnih razsežnosti in izkušenj, pomembnih za kasnejše družinsko življenje, poklicno delo in državljansko vlogo. Mladi so torej ogromen vir človeških energij za spreminjanje kakovosti življenja in možnosti po- sameznikov in skupin, ki so prikrajšane, ki imajo posebne potrebe ali imajo neenake možnosti in omejitve. Izhajajoč iz te predpostavke smo skušali najti način, da vključimo otroke s problematičnim vedenjem v socialne mreže, ki bi jim dajale pozitivni zgled. Tako smo se odločili za prostovoljstvo med dijaki gimnazije, ki na osnovnih šolah predstavljajo učencem vzornike, katerih socialno vedenje bi bilo vredno posnemati. Predvidevali smo, da bi starejši in na šolah bolje sprejeti učenci z vnaprej načrtovanimi aktivnostmi vplivali na manj vključene in na tak način bi pri obojih dvigovali socialni in kulturni kapital. Gimnazijci so opravljali prostovoljno delo skozi vse šolsko leto. Redno so odhajali na osnovne šole in bili učencem vzorniki in partnerji pri premago- vanju njihovih učnih in socialnih težav. Dijaki in učenci pa so se družili tudi ob enkratnih dogodkih. Spoznavali so tuje jezike in pasti odraščanja, se pripravljali na otroški parlament, izvedli skupne ure športne vzgoje ter preskusili vrstniško mediacijo. Te aktivnosti, ki smo jim dali skupni naslov Vzorniki so zakon, so bile med vsemi dejavnostmi najbolj uspešne. Vzorniki so zakon Na Gimnaziji Ravne na Koroškem je prostovoljstvo že tradicija. Kolegica Metka Čebul je pripravila učni načrt za izbirni predmet Vzgoja za solidar- nost, ki ga je potrdil Strokovni svet za srednje šolstvo. Za ta izbirni predmet se dijaki lahko odločajo v tretjem letniku. V šolskem letu 2013/2014 se je za ta izbirni predmet odločilo 26 dijakov in dijakinj. Prostovoljstvo na o š jih 112 Vzorniki so zakon je v okviru projekta izvajalo štirinajst, dvanajst dijakov pa je prostovoljstvo izvajalo med starostniki, kar pa je bila že utečena praksa. Novost je bila torej ta, da so prostovoljci ponudili svojo pomoč tudi učencem na šolah, ki so bile vključene v mrežo. Najprej smo po posameznih šolah opredelili vsebino dela prostovoljcev, ki je bila za posamezne šole različna. Dijakom – prostovoljcem smo ponudili iz- biro, da so se odločili za delo s starostniki ali z učenci. Na osnovnih šolah so se koordinatorji dogovorili z vodstvom šole, razredniki, učitelji, s svetovalno službo ter starši, za katerega od učencev bi bilo dobro, da sprejme druženje s prostovoljcem ter k čemu bo delo s posameznim učencem usmerjeno. Na o š Prežihov Voranc Ravne so se odločili delno za učno pomoč, za dva fanta pa so predlagali pozitivne vzornike, ker pri njiju ni bil najhujši problem učna neuspešnost, ampak socialna nevključenost. Na o š Juričevega Drejčka Ravne, kjer izvajajo prilagojeni program za učence s osebnimi potrebami, so prav tako predlagali pomoč pri učenju in vzorništvo pri ostalih aktivnostih. Na o š Neznanih talcev Dravograd pa so se odločili, da bi prostovoljci skušali pomagati njihovim učencem, ki imajo težave z branjem. Aktivnosti so potekale enkrat tedensko po dve šolski uri. Delo prostovolj- cev smo spremljali mesečno na mentorskih sestankih in sproti reševali težave, ki so se pojavljale pri izvajanju prostovoljstva. Ob koncu šolskega leta so dijaki prostovoljci pripravili zaključno nalogo, v kateri so predstavili svoja opažanja, predloge, pa tudi kritiko izvedbe prostovoljstva, kar nam bo služilo za načrtovanje dela v prihodnje. Učence osnovnih šol, ki so delali s prostovoljci, smo povprašali o doživlja- nju druženja z gimnazijci. Tudi ti so druženje opisali zelo pozitivno. Nekaj izjav: • Naloge mi grejo lažje, če mi Patricija pomaga. • Naloge se mi ne da pisati, ko pa pride Saura, se moram potruditi. • Matematiko sem pisala 3 in mi gre veliko bolje zdaj, ko mi snov prosto- voljka sproti razloži. O učinkih prostovoljstva na osnovnih šolah pa smo povprašali tudi učite- ljice in razredničarke otrok, ki so pri tem sodelovali. Večinoma so bili zadovoljni in hvaležni prostovoljcem, saj so učenci lažje sledili rednemu pouku. Pri nekaterih so opazili tudi izboljšane socialne kompetence. Pri učencih osnovnih šol in prostovoljcih iz gimnazije smo opazili, da so se počutili sprejete, da so se veselili skupnega dela in se pogosto precej navezali drug na drugega. Po drugi strani pa so oboji opisali druženje kot izjemno iz-kušnjo, saj so navezali stike z drugimi starostnimi, slojevskimi, etničnimi in 113 Renata Boštjan drugimi skupinami, kar je njihov socialni kapital precej okrepilo. Stiki med prostovoljci in učenci praviloma niso vezani le na šolo, ampak so na ta na- čin vsi povečali svoje socialne mreže, ki delujejo preventivno pred tveganim vedenjem mladostnikov. Učenci, ki so sodelovali s prostovoljci, so lažje sle- dili pouku, bolje brali in kazali višjo stopnjo samozavesti, bili pa so tudi učno uspešnejši kot pred tem. Pri tej dejavnosti smo naleteli na kar nekaj težav, ki pa smo jih reševali sproti po svojih najboljših močeh. Najprej je bilo izredno težko uskladiti urnike učencev na osnovnih šolah in dijakov v gimnaziji, saj so bili pogosto oboji vezani na različne oblike prevoza. Iskali smo drugačne možnosti prevozov, a so se na koncu vedno izkazale zgolj kot začasna rešitev. Nekajkrat so se pojavile težave z učilnicami. Na šoli so na primer izvajali dodatne dejavnosti, kjer so zasedli prostore, kjer se je običajno izvajal program prostovoljstva, tako da je bilo program tedaj skoraj nemogoče izvesti. V nekaterih primerih je šlo za različna pričakovanja vseh deležnikov, starši so na primer pričakovali, da bodo prostovoljci izvajali kar inštrukcije po aktualni potrebi. V primeru, ko je šlo za branje, je bilo v razredu več učencev, s katerimi je prostovoljka delala, tako se je kar pogosto zgodilo, da je bilo učence težko umiriti. Dogovarjali smo se sicer za nekoliko bolj individualizirano delo, a je prihajalo pri tem do organizacijskih težav. Večkrat je zastala komunikacija med mentorjem na šoli in ostalimi zaposlenimi, zaradi česar je prihajalo do nepotrebnih težav. Na šolah je namreč več lokacij (podružnične šole) in mentor ne more biti prisoten povsod, ko pa pride do težav, se dijaki in učenci niso imeli na koga obrniti. Enkratni dogodki s sodelovanjem starejših vzornikov Navedene dogodke smo organizirali ob spominskih dnevih ali v posebnih ter- minih. Predstavitev tujih jezikov. Dogodek smo načrtovali tako, da vse šole v mreži skupaj obeležimo mednarodni dan jezikov. Dogovorili smo se, da dijaki predstavijo vse jezike, ki se jih lahko učijo na gimnaziji. To so bili v šolskem letu 2013/2014 angleščina, nemščina, francoščina, španščina, ruščina in latinščina. Izbrani dijaki so pri pouku tujih jezikov pripravili predstavitev, in sicer tako, da so pri vseh jezikih prevedli pripovedko o Uršlji gori, nato pa pri ostalih dijakih v razredu preverili, kaj bi osnovnošolce utegnilo zanimati. Predstavitev so oblikovali v skladu s predlogi. Predstavitev tujih jezikov je na o š potekala tako, da so dijaki vse jezike predstavljali v isti uri. Najprej so prevedeno pripovedko prebrali v vseh jezikih, potem pa predstavili zanimivosti jezika, kot npr. zakaj se jim zdi potrebno, da 114 Vzorniki so zakon se učijo ravno tega jezika. Potem so prevajali imena učencev, jih zapisovali v cirilici in skupaj ugotavljali, da je znanje tujih jezikov danes nujno. Prostovoljci in učenci so bili z izvedbo zelo zadovoljni, zato smo sklenili takšno sodelovanje v naslednjih letih razširiti na vse osnovne šole v lokalnem okolju. Vrstniška mediacija. Na o š Neznanih talcev Dravograd so začeli z vrstniško mediacijo. Najprej je bilo treba učence z mediacijo seznaniti ter usposobiti bo-doče mediatorje. V tem šolskem letu je šlo za začetek razvijanja dejavnosti, saj bi jo radi prakticirali tudi v prihodnjih letih. Medvrstniške mediatorke so v izjavah izrazile izredno zanimanje za nadaljnje usposabljanje za mediatorke tudi v naslednjem šolskem letu, saj jim je bila ta vloga zelo všeč. Pozitivne izjave pa so dajali tudi medianti, saj so se med mediacijo dobro počutili, predvsem pa jim je bilo všeč, da so bili slišani. Vsi si želijo takšne komunikacije in takšnih medsebojnih odnosov za vse življenje. Ugotovili so tudi, da se ljudje med seboj premalo poslušamo in še manj slišimo. Skupna ura telovadbe gimnazijcev in učencev. Za navedeno skupno uro smo se odločili, ker na o š Juričevega Drejčka, ki izvaja prilagojeni program, nimajo ustreznih prostorov za seznanjanje z nekaterimi športi. Ker pa je v ne- posredni bližini športni objekt, ki ga v dopoldanskih urah za izvedbo športne vzgoje uporablja gimnazija, smo z dijaki povabili te učence na uro namiznega tenisa. Večina učencev se je prvič poskusila za namiznoteniško mizo. Ura je bila izvedena z velikim navdušenjem, k čemur je precej prispevalo dejstvo, da je vsakemu učencu pomagal gimnazijec, ki ga je seznanjal z osnovami namiznoteniških pravil. Po končani uri so se dijaki in učenci dogovorili, da se bodo še srečali. Uro smo res ponovili. Sodelovanje dijakov in učencev na izvedbi otroškega parlamenta. Sodelovanje ob pripravah na otroški parlament smo izvedli na dva načina. Na o š ne- znanih talcev Dravograd so se pripravam na njihovo sodelovanje v otroškem parlamentu pridružili gimnazijci, ki so v pogovoru z učenci skupaj razčlenje- vali razmere v sodobni družbi in možnosti mladih, da vplivajo na spremembe in pasti, ki nanje prežijo. V pogovoru so veliko pozornost namenili tudi pred-nostim in pomanjkljivostim uporabe interneta. Novoletni bazar. Dijaki gimnazije so ob izteku leta pripravili novoletni bazar, na katerim so sošolcem ponudili rabljene stvari, ki jih niso več potrebovali. Na ta bazar so povabili tudi učence o š Juričev Drejček. Druženje je bilo prijetno, učenci so si na bazarju lahko brezplačno izbrali stvari s stojnice. Zanimiv je bil fant, ki je izbiral le med razpoložljivim nakitom. Ko so ga vprašali, zakaj tako, je povedal, kako je vesel, ker bo lahko mami dal novoletno darilo. 115 Renata Boštjan Pogovor dijakov in učencev o prehodu v dijaško življenje. Dijaki so pogovor z devetošolci oš Prežihov Voranc izvedli v juniju. Menili smo, da lahko z vrstni- škim pogovorom bolje pripravimo učence na večkrat nepričakovane težave, ki se pojavijo ob vstopu v dijaško življenje. Pokazalo se je, da za ta dogodek nismo izbrali najboljšega termina, saj učenci niso bili zbrani. Za pogovor tudi ni bilo posebnega navdušenja. Enkratne aktivnosti smo spremljali z metodo spraševanja po vsaki opravljeni aktivnosti. Izvajali smo jo med vsemi deležniki. Navajamo nekaj izjav učencev: • Super je bilo, uhane bom podaril mami. (novoletni bazar) • Dobila sem torbico, ki jo potrebujem za športno. (novoletni bazar) • Super vzdušje, veliko druženja, možnost sklepanja novih prijateljstev. Nove ideje, nova mišljenja. Na kratko povedano, enkratno! (regijski otroški parlament) • Izognila sem se pouku, a še vseeno naredila veliko produktivnega in se veliko naučila, spoznala nove ljudi, sklenila nova prijateljstva in si izmenjala veliko mnenj. (priprava na otroški parlament Dravograd) V splošnem so bile vse aktivnosti zelo pozitivno sprejete, tako s strani gim- nazijcev in tudi učencev osnovnih šol. Skupna ocena je, da je taka dejavnost zanimiva, ker to ni le redni pouk, po drugi strani pa so se ob pripravah in izvajanju oboji veliko naučili ter navezali nove stike. Na podlagi teh ocen smo ocenjevali smiselnost konkretne aktivnosti ter možnosti odprave težav. Do manjših težav je prihajalo tudi pri enkratnih dejavnostih. Kolegi v zbor- nici in zaposleni na šoli so bili večkrat slabo seznanjeni z aktivnostmi, zato je prihajalo do neodobravanja. Odpadanje učnih ur zaradi izvajanja teh dogodkov je bil dodaten vir težav. Marsikdaj pa se nam je zgodilo, da je hkrati potekalo več aktivnosti in zaradi tega dogodek ni mogel biti izveden kot smo si želeli. Težave smo skušali reševati sproti. Res pa je, da smo se iz sprotnega re- ševanja težav veliko naučili za načrtovanje drugih dogodkov. V bodoče bomo upoštevali naslednja spoznanja. Pri prostovoljstvu je zelo pomembno, da ak- tivnosti prostovoljcev načrtujemo že ob nastajanju urnikov in takrat predvi- dimo termine za njihovo delo. Težavam se lahko izognemo, če dejavnosti za prostovoljstvo že na začetku leta namenimo prostor in kontaktne osebe, ki so dosegljive v primeru težav. Nujno je tudi razjasniti pričakovanja vseh deležnikov in določiti načine komuniciranja med njimi. Za uspeh enkratnih dejavno- sti je nujno zelo vestno načrtovanje in učinkovito seznanjanje vseh deležnikov z aktivnostmi. Jasno je treba predstaviti cilje in pomen dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala pri mladih. 116 Vzorniki so zakon Zaključek Že takoj na začetku projekta, še posebej pa sedaj pri evalvaciji, se nam je zasta-vilo vprašanje, ali ni vsaka izobraževalna dejavnost dvigovanje socialnega in kulturnega kapitala in kako opredeliti tisto, kar je rezultat dejavnosti, ki smo jih implementirali v vzgojno-izobraževalni proces ravno zaradi sodelovanja v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za ra- zvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti. Cilj, ki smo si ga zastavili na začetku sodelovanja, je bil, da projekt ne bo tujek oz. še en projekt več v našem šolskem prostoru, ampak naravna sestavina našega šolskega življenja. Zdaj ko se projekt bliža koncu, lahko rečem, da smo razvili bolj razdelan in natančneje določen sistem za spodbujanje živ- ljenjsko pomembnih doživetij, ki omogočajo in spodbujajo dvig socialnega in kulturnega kapitala. Po enoletnem izvajanju dejavnosti smo ugotovili, da vse aktivnosti, zasno- vane v projektu, pripomorejo k dvigu socialnega in kulturnega kapitala pri mladih. Izkazalo se je, da je zanimanje mladih večje, če k aktivnostim pristopijo prostovoljno in takrat, ko jih vodijo pozitivni vzorniki. Zelo velik pomen ima tudi njihova vključenost že v načrtovanje aktivnosti, saj s tem zraste njihov občutek vključenosti in odgovornosti. Z načrtnim delom torej lahko vplivamo na dvig socialnega in kulturnega kapitala med šolajočo mladino. Menimo pa, da je enoletno izvajanje takega projekta prekratko obdobje. Skrbi nas, da bodo dejavnosti, ki smo jih razvili in so se izkazale za izredno uspešne, v prihodnosti zamrle, saj samo navdušenje mentorjev ne zadostuje, vsaj ne na daljši rok. Projekt bi se torej moral nujno nadaljevati in prerasti v stalno obliko skrbi za dvig socialnega in kulturnega kapitala v izobraževanju. Ob tem pa je pomembno poudariti, da so se zelo dobro obnesle aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala, ki so bile načrtovane v letnih delovnih načrtih zavodov, predvsem tiste, ki so se odvijale znotraj rednega pouka, kot na primer izbirni predmet Vzgoja za solidarnost. Velik del učencev je namreč vezan na različne oblike prevoza, pa tudi urnike, prostore, mentorje in jih je težko usklajevati. Pri enkratnih prostovoljnih dogodkih, ki niso vezani na pouk, smo namreč ugotovili, da se jih udeležujejo predvsem boljši učenci, ki po stopnji socialnega in kulturnega kapitala že sicer prednjačijo, kar pa razlike med učenci še povečuje. Ob zaključku projekta smo med drugim opazili, da je v zbornicah vklju- čenih šol socialni in kulturni kapital pridobil pomembno mesto. Dejavnosti, ki jih načrtujemo in izvajamo, sedaj ovrednotimo tudi z vidika dviga social- nega in kulturnega kapitala. Najpomembneje je, da smo vsaj v določeni meri 117 Renata Boštjan uspeli vključiti dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala tudi v vsakodnevni pouk. Glede na to, da smo razvili primer dobre prakse, ki deluje, bi bilo smiselno, da bi ga v lokalnem okolju razširili na vse vzgojno-izobraževalne zavode, saj bi le tako lahko dvigali socialni in kulturni kapital pri vseh generacijah, seveda pa se tu spet pojavlja problem zagotavljanja materialnih pogojev mentorjem. Kljub težavam je mnenje vseh vključenih deležnikov, da taka praksa prispeva k dvigu socialnega in kulturnega kapitala in je zanjo nujno zagotoviti pogoje. Literatura Baranja, S., R. Bešter, M. Brajnik, B. Bukovac, K. Friedrich, S. Geržina, R. Glo-bevnik, D. Grafenauer, J. Jager, M. Janežič, B. Kejžar, V. Klopčič, M. Komac, M. Koretič, N. Krese, M. Križanič, A. Luštek, M. Medvešek, J. Pirc, D. Ra-dovan, J. Repše, U. Štremfel, K. Udovič in T. Vonta. 2010. Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti: projektna knjiga. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Harris, J. R. 2007. Otroka oblikujejo vrstniki: sporočilo za starše, ki precenjujejo svoj vpliv. Ljubljana: ob ri s. Mikuš-Kos, A. 1999. Prostovoljno delo v šolstvu. Ljubljana: Združenje Slovenska filantropija. Statistični urad Republike Slovenije. 2011. »Regionalni bruto domači proizvod, Slovenija, 2000–2009.« http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4368 118 Projekti, ki obrodijo sadove Sergeja Gerdej Osnovna šola Janka Modra, Dol pri Ljubljani Uvod V mrežo šol, katerih primere dobre prakse bomo prikazali v nadaljevanju, so bile vključene o š Janka Modra, Dol pri Ljubljani, kot koordinatorica ter tri ljubljanske šole, o š Vižmarje Brod, o š Livada in o š Bežigrad. Za razliko od prvih treh šol, ki so mestne, stoji oš Janka Modra z dvema podružnicama sredi vaške lokalne skupnosti, ki jo na eni strani predstavljajo domačini in na drugi strani čedalje več priseljencev iz mest. Šolo obiskuje vsega skupaj 566 učencev, kar pomeni, da spada med večje. S svojo multikulturnostjo izstopa o š Livada, ki jo obiskuje veliko učencev, čigar materni jezik ni slovenščina, zaradi česar se soočajo z drugačnimi težavami kot druge šole znotraj mreže. Z vključevanjem različnih udeležencev, pluralizmom, heterogenostjo in sodelovalnostjo navzven smo vzpostavljali medsebojno zaupanje in spodbujali kulturo dialoga. Socialni in kulturni kapital smo krepili s skupnimi izobraževalnimi projekti, kulturnimi in športnimi dogodki šole in skupnosti ter z vključevanjem učencev v prostovoljne, nevladne organizacije in šolo. Na vseh štirih šolah smo z različnimi dejavnostmi spodbujali razumeva- nje lastne in druge kulture, spoštovanje in zaupanje v drugačnost, razbijali stereotipe in z medgeneracijskim sodelovanjem krepili odnose med predstav- niki različnih generacij. Krepili in vzpostavljali smo skupne vrednote, pravila, spodbujali visoko raven zaupanja med udeleženci projekta ter krepili občutek pripadnosti šoli in kraju. Prostovoljstvo in medgeneracijsko sodelovanje Vključevanje učencev v prostovoljske dejavnosti poveže šolo z njenim okoljem in tako lahko šola pričakuje več opore in konkretne pomoči od okolja in institucij, s katerimi je sodelovala v okviru kakšnega programa skupnostnega dela. Prosocialno delo mladih v okviru šole obogati kakovost pedagoškega dela, ker 119 Sergeja Gerdej ga dopolni z metodami izkustvenega učenja. Prostovoljno delo je ena od oblik delovanja mladega človeka, ki mu v veliki meri omogoča, da se skozi lastno aktivnost in pristen človeški odnos vsestransko osebnostno razvije. Mladim omogoča doseganje višje kakovosti lastnega življenja kot tudi življenja sočloveka ter v tem predstavlja kreativen doprinos k razvoju neke družbe. S svojo pomočjo ljudem, ki jih je življenje prikrajšalo za marsikatero dobrino ali jih celo pahnilo na rob družbe, prostovoljci na različne načine lajšajo njihove te- žave in jih razveseljujejo. Mladi uresničujejo osnovne človeške vrednote, kot so nesebična ljubezen, spoštovanje, zaupanje in samozaupanje, razumevanje, za-nesljivost, sprejemanje drugačnosti, solidarnost, in vse globlje spoznavajo njihov pomen. Prostovoljci skozi različne dejavnosti razvijajo druge osebnostne potenciale, kot so sposobnosti, spretnosti, interesi, navade, ki omogočajo njihov vsestranski osebnostni razvoj in odkrivajo zdrave oblike uveljavljanja lastne osebnosti, izboljšujejo samopodobo in se psihosocialno razvijajo v smeri večjega altruizma, empatije, permisivnosti in socialne senzibilnosti (Mikuš- Kos idr. 1999). V naših šolah smo spodbujali razumevanje pomena prostovoljstva, krepili občutek odgovornosti zase in za druge ter različne vrednote: skrbnost, hvale- žnost, odgovornost, spoštovanje, pozornost, strpnost, zaupanje, prijateljstvo. Trudili smo se organizirati čim večje število kulturnih in športnih prireditev, koncertov, neformalnih in formalnih druženj ter razstav, iskali medkulturne povezave ter stremeli k pozitivnim medčloveškim odnosom. Verjeli smo, da šola lahko z organizacijo dejavnosti popestri dogajanje v lokalni skupnosti, postane središče dogajanja, se tako bolj poveže s starši in krajani ter s tem tudi okrepi občutke pripadnosti pri učencih, učiteljih in drugih udeležencih. Pomoč starejših učencev mlajšim Na o š Janka Modra smo zbrali prostovoljce v prostovoljskem krožku. Zaradi velikega števila učencev smo organizirali mentorska srečanja enkrat na 14 dni v dveh terminih. Prvi teden v novembru smo za učence prostovoljce organizirali predavanje o disleksiji in predstavitev dela s starostniki. V okviru krožka so učenci s predmetne stopnje v času podaljšanega bivanja nudili individualno učno pomoč učencem na razredni stopnji. Starejši učenci so prenašali svoje znanje, učili mlajše, jim bili dober zgled ter skozi druženje in zavedanje, da lahko pomagajo drugim, krepili različne vrednote: zaupanje, spoštovanje, sodelovanje, samospoštovanje, prijateljstvo, željo po pomoči, samozavest. Mlajši učenci so se učili tudi skozi igro. Veselili so se individualnih srečanj in pomoči v razredu, imeli so dober zgled. Skozi druženje so krepili prijateljstvo. 120 Projekti, ki obrodijo sadove Prostovoljci so obiskali tudi varovance Centra za usposabljanje, delo in var- stvo Dolfke Boštjančič, Draga. Zanje so pripravili glasbeni, plesni in gimna- stični nastop. Učenci so se družili z varovanci na različnih delavnicah, skupaj z njimi peli ob spremljavi kitare, v telovadnici pa so se preizkusili v plezanju. Ob koncu so prostovoljci povedali, da so se imeli zelo lepo, da so spoznali, da je življenje lepo ter da se ne smemo pritoževati nad vsako malenkostjo. Naučili so se sprejemati drugačnost, spoznali so, da imajo z varovanci veliko skupnega – veselje do življenja. Najbolj jih je presenetilo dejstvo, da morajo biti nekateri otroci vseskozi v postelji, saj se zaradi svojih primanjkljajev ne morejo prosto gibati. Pozitivno jih je presenetilo to, da so tako odkriti in kljub svoji drugačnosti veseli, nasmejani in družabni. Ko učenci pomagajo drugim, pomagajo tudi sami sebi, osebnostno rastejo in postajajo odgovorni državljani. Vpliv na dvig socialnega in kulturnega kapitala se dolgoročno obrestuje s stališča tesnejšega povezovanja med različnimi deležniki. Računalniško opismenjevanje starejših Na o š Janka Modra, Dol pri Ljubljani in o š Bežigrad smo organizirali eno- tedenske računalniške delavnice za starejše v sklopu vseslovenskega prosto- voljskega projekta Simbioza, ki temelji na medgeneracijskem sodelovanju, so- lidarnosti in spodbujanju vseživljenjskega učenja. Na o š Vižmarje Brod in o š Livada so računalniške delavnice trajale več mesecev. Sodelovali so učitelji kot vodje delavnic, učenci prostovoljci in zunanji prostovoljci, namenjene so bile starejšim občanom. Prostovoljci, učenci in učitelji kot vodje delavnic so jih seznanili z uporabo računalnika in interneta ter jih poskušali motivirati za nadaljnje učenje, jim vzbuditi in okrepiti njihovo samozavest. Podatke smo zbirali s pomočjo fotografij in zapisa vtisov oz. odgovorov na vprašanja: kaj ste dali in pridobili na delavnicah – udeleženci in prostovoljci; zakaj ste se udeležili delavnic, vaša pričakovanja in zadovoljstvo. Ugotovili smo, da so starejši zelo zadovoljni, če jih vključimo v šolsko življenje, radi se družijo z mlajšimi in se učijo novih stvari, zelo so tudi veseli pomoči učencev, ki so se zelo dobro znašli v vlogi pomočnikov. Tudi učenci prostovoljci, ki jih je bilo zelo veliko, so izrazili zadovoljstvo in veselje, saj so se počutili koristne in so navdušeno prevzeli vlogo učiteljev. Veseli so bili, da so lahko pomagali in starejše naučili nečesa novega. Računalniške delavnice so oblika medgeneracijskega sodelovanja, ki prinaša pozitivne občutke pripa- dnikom zelo različnih generacij in pomaga krepiti različne vrednote pri vseh udeležencih: spoštovanje, hvaležnost, razumevanje, strpnost, potrpežljivost, pomoč drugim . . . 121 Sergeja Gerdej Na o š Janka Modra so zaradi velikega zanimanja potekale delavnice ra- čunalniškega opismenjevanja v dveh skupinah – dopoldanski in popoldanski. Vodila sta jih dva učitelja. Kot prostovoljci so sodelovali učenci in učenke, nek-danja učenka in študentka. Učenci so bili zelo zainteresirani, nekateri so na svojo željo sodelovali ves teden, tudi na popoldanskih delavnicah. Med vtisi so zapisali, da so veseli, ker so lahko pomagali starejšim in da bi bilo lepo, če bi delavnice trajale več kot samo en teden. Starejši so bili zelo zadovoljni in presenečeni, ker so se učenci tako potrudili pri razlagi vsega, česar niso razumeli. V svojih komentarjih so zapisali, da so zelo zadovoljni in veseli, ker so se lahko družili z mlajšo generacijo in se hkrati naučili veliko novih stvari. Oboji si želijo več takšnega povezovanja. Upokojenci so povedali, da bodo od zdaj naprej brez strahu uporabljali računalnik in splet. Mnogi starostniki so obiskovali tečaj bolj zaradi osamljenosti in želje po navezovanju stikov z mlaj- šimi, drugimi tečajniki. Kot so povedali, so bili zelo zadovoljni s tečajem ter potrpežljivimi in prijaznimi prostovoljci. Tako prostovoljci kot udeleženci so pridobili več samozavesti, krepili smo različne vrednote: spoštovanje, sodelovanje, pomoč drugemu, prostovoljstvo, samospoštovanje. Med starostniki in učenci so se stkale prijateljske vezi, nekateri so se med seboj izmenjali naslove elektronske pošte in si še danes dopisujejo. Multikulturni dan na o š Livada V novembru so za učence od 6. do 9. razreda organizirali multikulturni dan z različnimi delavnicami, ki so jih izvajali predstavniki različnih društev in v katerih so učenci sodelovali glede na svoj interes. V vsaki delavnici, kjer je sodelovalo največ 15 učencev, so se odvijali programi s področja posamezne kulture, iskali so stvari, ki so skupne in kaj jih povezuje. Učenci so multikulturnost spoznavali v naslednjih delavnicah: • delavnica s programom Bošnjaške zveze Slovenije in učiteljice bosan- skega jezika: Kultura Bosne, • delavnica Makedonskega kulturnega društva Makedonija: Kultura Ma- kedonije, • delavnica Srbskega kulturnega društva: Kultura Srbije, • delavnici Inštituta za afriške študije: Bobni, Alžirska kulinarika in zdrava hrana, • delavnica o kulturnih razlikah, • naravoslovna delavnica. 122 Projekti, ki obrodijo sadove Z vključevanjem različnih deležnikov so gradili zaupanje v različnost ter krepili sodelovalno kulturo in zaupanje v drugačnost. Bistvo delavnic je bilo prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje drugačnosti v različnih kulturah. Za šolsko okolje je pomembno, da se veliko pogovarjamo o problematiki pri- seljencev in migracijah, saj če problematiko dobro poznaš, lahko spoznanja uporabiš pri kakovostni komunikaciji. Ni strahu in ne stigmatiziranja. Kultura Bosne. Delavnica je bila usmerjena k spoznavanju razlik med slovensko in bošnjaško kulturo ter povezavi med njima. V pogovoru so učenci spo- znavali značilnosti, ki so jih predstavili na plakatih. Bistvo delavnice je bilo prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje drugačnosti v dveh različnih kulturah. Ko smo učence vprašali po njihovih pričakovanjih, so odgovorili, da pričakujejo, da se bodo naučili čim več o razlikah med bošnjaško in slovensko kulturo, vsebine v bošnjaškem jeziku in da bodo izvedeli čim več neznanega o Bosni. Po delavnici so zapisali, da so bila njihova pričakovanja v celoti izpolnjena in da ne bi ničesar spremenili. Najbolj jim je bilo všeč oblikovanje plakata. Zelo so se zabavali med igranjem igrice. Kultura Makedonije. Delavnica je bila usmerjena k spoznavanju makedonskega jezika, različnih običajev, geografskih in zgodovinskih značilnosti, kulture, k prepoznavanju razlik med slovensko in makedonsko kulturo ter pove- zav med njima. Učenci so spoznavali značilnosti Makedonije preko računal- niške projekcije. Cilj delavnice je bilo prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje drugačnosti v dveh različnih kulturah. Učenci so pričakovali vsebine, podane v makedonskem jeziku, da se bodo veliko naučili o zgodovini in živa- lih, ki živijo v Makedoniji, o turističnih krajih, makedonski kulturi in jeziku. Njihova pričakovanja niso bila v celoti izpolnjena, saj so po njihovem mne- nju preveč brali. Najbolj všeč jim je bilo, ko so se učili o živalih in turističnih krajih. Kultura Srbije. Delavnica je bila usmerjena k spoznavanju srbskega jezika in običajev, geografskega in zgodovinskega vidika, kulture ter prepoznavanju razlik med slovensko in srbsko kulturo in iskanju povezav med njima. Učenci so pričakovali vsebine v srbskem jeziku in cirilici, da se bodo veliko naučili o srbski kulturi in jeziku. Njihova pričakovanja so bila v celoti izpolnjena. Najbolj všeč jim je bilo, da so se učili o srbskih običajih in o Vuku Karadžiću pa tudi, da so se pogovarjali o kratkih filmih, ki so si jih ogledali v sklopu delavnice. Bobni in Afrika. Na prvi delavnici so sodelovali trije strokovnjaki, ki so učili učence različnih ritmov in igranja na afriške bobne. Skozi skupno igranje so učenci spoznavali značilnosti afriškega življenja in spraševali strokovnjake o 123 Sergeja Gerdej značilnostih afriške kulture. Pri medsebojni komunikaciji so uporabljali an- gleški in slovenski jezik. Na koncu delavnice so učenci nastopili v avli šole in pokazali, česa so se naučili. V delavnico so se učenci vključili zato, da bi se naučili čim več različnih ritmov in spoznali afriško kulturo. Pričakovali so za-bavne vsebine, da se bodo naučili narediti svoj boben, da jih bodo od igranja na bobne boleli prsti in da bo zelo težko. Njihova pričakovanja so bila v celoti izpolnjena, saj so povedali, da ne bi ničesar spremenili. V svojih vtisih so napisali, da jim je bilo najbolj všeč igranje na bobne in to, da so se naučili novih ritmov. Alžirska kulinarika in zdrava hrana. Druga delavnica je bila usmerjena k spoznavanju alžirske kulinarike in splošnih prehranjevalnih navad s poudarkom na zdravi hrani na določenih območjih Afrike. Učenci so s pomočjo alžirskih kuharjev pripravili nekaj jedi, ki so jih nato ponudili učiteljem in drugim učencem. Bistvo delavnice je bilo prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje dru- gačnosti v prehranjevanju in kulinariki Afrike. Učenci so v svojih pričakova- njih napisali, da pričakujejo vsebine s poudarkom na zdravi hrani ter da se bodo naučili kuhati nove jedi, ki jih bodo lahko skuhali doma staršem. Glede na njihove odzive so bila pričakovanja v celoti izpolnjena. Želijo si več takšnih delavnic, saj so spoznali hrano, ki je zelo drugačna od njihove, presenetile so jih začimbe, ki so bile precej pekoče, spoznali so tudi, da obstaja alžirski burek, ki se jim je zdel odličen. Delavnica o kulturnih razlikah. Usmerjena je bila k spoznavanju kulturnih razlik med različnimi narodi in kako te razlike vplivajo na strah pred drugač- nostjo, nerazumevanje, stigmatiziranje. Cilj delavnice je bilo prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje drugačnosti v kulturni raznolikosti Evrope, kar so učenci predstavili tudi na plakatih. Učenci so spoznali, da morajo pri spoznavanju z ljudmi najprej spoznati njihovo kulturo in je ne smejo takoj zaničevati, saj to, da je nekdo drugačen, še ne pomeni, da je slabši. Večino je najbolj zmo-tilo to, da nekaterim učencem delavnica ni bila všeč in so se dolgočasili ter povzročali nemir. Naravoslovna delavnica. Delavnica je bila usmerjena k spoznavanju divjih živali ter skrbi za domače in divje živali. Učenci so se ukvarjali s problemom iz-umiranja živalskih vrst in kako jih ohraniti, prehranjevalnih navadah živali in lastnostih živalskih vrst. Poudarek je bil na spoznavanju ptičjih vrst in hranje-nju ptic pozimi. Bistvo delavnice je bil poudarek na ekologiji, prepoznavanje, spoznavanje in sprejemanje drugačnosti v povezavi z živalskim svetom. Učenci so pričakovali zanimive vsebine o domačih, divjih in udomačenih živalih, o ravnanju z njimi, kako prepoznati razliko med divjimi in udomače- 124 Projekti, ki obrodijo sadove nimi živalmi, katere vrste živali izumirajo, kakšna je njihova življenjska doba, s čim se različne živali hranijo in kako preživljajo letne čase. Njihova pričakovanja so v celoti izpolnjena, saj so se naučili veliko o živalskem svetu, predvsem o pticah. Božično-novoletni koncert in bazar V decembru smo na šoli organizirali božično-novoletni koncert in bazar. So- delovali so vsi učenci, učitelji in drugi strokovni sodelavci šole ter predstavniki lokalne skupnosti. Učenci so pri pouku izdelovali različne izdelke, kuhali marmelado, pekli piškote, ki so jih potem »prodajali« na bazarju. Izkupiček smo namenili šolskemu skladu, ki je namenjen za pomoč učencem iz socialno ogroženih družin. Povabili smo starše in vse občane – v občini smo med kra- jani razdelili vabila in na različna mesta obesili plakate, ki so jih izdelali učenci. Na koncertu so sodelovali učenci in krajani. Nastopili so: oktet Fantje iz Dola, Mešani pevski zbor sv. Helene, Učiteljski pevski zbor, Otroški in mladinski zbor ter učenci in učenke z različnimi glasbeno-plesnimi točkami (petje, ples, harmonika, klavir, violončelo, flavta). Dan odprtih vrat V marcu smo na o š Janka Modra organizirali dan odprtih vrat na temo med- generacijskega sodelovanja in povabili starše, lokalno skupnost in posame- znike, ki so vodili delavnice. Predstavil se je tudi nacionalni program preseganja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Učenci, učitelji in obiskovalci so se lahko sprehodili skozi napihljiv model debelega črevesa in si ogledali, kako je videti zdrava sluznica, kako predrakave in rakave spremembe. Organizirali smo različne delavnice, ki smo jih organizirali učitelji in strokovni delavci s pomočjo zunanjih sodelavcev iz lokalne skupnosti: vezenje, keramična in glasbena delavnica, gibalna delavnica, filmska in plesna delavnica, peka kruha in peciva, varstvo predšolskih otrok, digitalna fotografija, iz roda v rod duh išče pot – zgodovina šolstva, kulturno-jezikovno-kulinarično potovanje po medkulturni Švici (sode- lovala je občanka, ki je nekaj let živela v Švici), urejanje drevesne učne poti in predstavitev obrezovanja drevja, izdelovanje tablic za imena drevesnih in grmovnih vrst, zbiralno akcijo starega papirja. V sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih smo premagovali stereotipe. Organizirali smo medgeneracijsko druženje učencev, staršev, starih staršev. S projektom smo odprli vrata šole staršem in širši lokalni skupnosti, povezali smo se z različnimi društvi in občani, šola je tako postala središče lokalnega dogajanja. 125 Sergeja Gerdej Delavnice transakcijske analize Na vseh šolah smo kot skupni projekt organizirali delavnice transakcijske analize pod vodstvom ravnatelja o š Livada, strokovnjaka na tem področju. Izo- braževalnega roditeljskega sestanka, ki je bil namenjen skupnemu cilju, dobro sodelovanje šole in staršev za korist otrok, se je udeležilo veliko učiteljev in staršev. Učenci, učiteljica in ravnatelj o š Livada so uprizorili realne situacije na temo odnosov doma in v šoli, obarvane z znanji transakcijske analize. Po delavnicah je sledil pogovor učiteljev in staršev z ravnateljem, ki je vsako delavnico razložil z vidika transakcijske analize. Z delavnicami spodbujajo zaupanje med učenci, učitelji, starši in lokalno skupnostjo. Predstavljajo možnost in priložnost druženja, skupnega učenja, samozaupanja, potrebo po podpori drugemu, šola postaja prepoznavna kot kakovostna, drugačna šola. Učitelji in starši na podlagi predstavitve vsem nam znanih problemov z odprtimi in pri- stnimi odnosi ter z razlago in debato o prepoznavanju lastnih reakcij in komunikacijskih veščin spoznajo, da je za razvoj in izobrazbo otrok zelo pomembno sodelovanje šole s starši. Gregorjevo – praznik luči in ljubezni Strokovne sodelavke mreže smo z učenci v sodelovanju z Mestno občino Ljub- ljana na Mestnem trgu v prestolnici marca organizirale skupni projekt mreže šol Gregorjevo – praznik luči in ljubezni. Za občane Ljubljane, obiskovalce in turiste smo pripravili praznovanje tradicionalnega slovenskega praznika Gregorjevo, ki žal tone v pozabo. Mimoidočim smo delili lepe misli v obliki pa- pirnatih ptičk, ki so jih ustvarili naši učenci, in piškote, ki smo jih spekli sami. Obiskovalci so se družili z učenci in učitelji ter z nami delili svoje lepe misli. Učenci so pripravili bogat kulturni program, ki sta ga povezovali učenki z o š Janka Modra: nastopili so tolkalci z o š Livada, harmonikarji z o š Janka Modra in otroški pevski zbor o š Bežigrad. Dogajanje so popestrili učenci, ki so brali slovensko poezijo na temo ljubezni in Gregorjevega, učenka oš Livada je predstavila svoja književna dela. Učenec 9. razreda z o š Livada, mojster ori-gamija, je za obiskovalce pripravil delavnico izdelovanja različnih skulptur iz papirja. S kredami smo skupaj z obiskovalci prireditve ustvarjali mozaik na temo ljubezni in Gregorjevega. Imeli smo tudi učenca, ki sta predvajala glasbo in z jo poskrbela za veselo vzdušje vseh. Prireditve so se poleg občanov in tu-ristov udeležili tudi župan Mestne občine Ljubljana, ki je v kratkem govoru pozdravil vse učence in obiskovalce, ravnatelj o š Livada in ravnateljica o š Bežigrad. Mimoidoči so bili pozitivno presenečeni, ko smo jim razložili samo doga- 126 Projekti, ki obrodijo sadove janje in čemu je namenjeno, ustavili so se na stojnicah, poklepetali z učenci, pojedli kakšen piškot, spremljali kulturni program, poslušali poezijo in celo zaplesali ob spremljavi harmonike. Učenci in vsi sodelujoči smo preživeli čudovit dan, domov smo se vrnili obogateni z novimi prijateljstvi, znanji in iz-kušnjami. Na šolah v mreži se pri izvajanju različnih projektnih dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala niso srečevali z večjimi ovirami ali težavami. Zadovoljni so bili tako udeleženci kot učenci in učitelji. Ena od dejavnosti pa ni potekala v skladu z našimi pričakovanji. Veliko prahu za prazen nič Na o š Janka Modra smo imeli nekaj težav z organizacijo obiskov starostnikov na domu kot eno od oblik medgeneracijskega sodelovanja, ki smo jih želeli organizirati pri prostovoljskem krožku. Krožek je obiskovalo več učencev pro- stovoljcev, ki so želeli del svojega prostega časa preživeti v družbi starostnikov – pomagali bi jim pri manjših hišnih opravilih, z njimi pokramljali o starih časih, jim polepšali sprehode v naravo, se z njimi družili ob družabnih igrah, jim krajšali zimske popoldneve z branjem pesmi in zgodb. Na začetku smo povabili gospo, ki je kot negovalka zaposlena v lokalnem podjetju Žarek upanja, da je učencem prostovoljcem predstavila delo s starej- šimi. Pomagala nam je tudi pri pridobivanju starostnikov, a žal neuspešno. Po pomoč smo se nato obrnili tudi na duhovnika v Dolu in Dolskem ter na župnij-ski Karitas, kjer imajo več podatkov o tem, kdo od starostnikov iz lokalnega okolja je mogoče osamljen ali bi želel v svoj dom sprejeti mlade prostovoljce. Šola sicer že več let uspešno sodeluje s Karitasom, saj učenci vsako leto med božičnimi prazniki obiskujejo starostnike na domovih, jim pojejo božične pesmi in jih obdarujejo z darili, ki jih izdelajo pri pouku likovne umetnosti. Slab odziv starostnikov smo skušali premostiti tako, da smo v lokalnem ča- sopisu in na občinski spletni strani objavili obvestilo oz. povabilo za starejše, v katerem smo razložili, kako bomo izvajali obiske na domu in čemu so namenjeni: prenosu in krepitvi vrednot, kot so spoštovanje, strpnost, potrpežljivost, pozornost, zaupanje, razumevanje, prijateljstvo, sreča, hvaležnost ter vzbuja-nju in krepitvi občutka solidarnosti pri mladih, dvigu in vzbuditvi samoza- vesti pri starejših, ki se očitno ne zavedajo, da lahko s svojimi življenjskimi izkušnjami in modrostjo obogatijo življenja mladih. Na žalost načrtovane dejavnosti nismo izpeljali, saj nihče iz lokalne sku- pnosti ni bil pripravljen odpreti vrat svojega doma, sprejeti pomoč učencev prostovoljcev in obogatiti njihova mlada življenja s svojo modrostjo. Kakšen 127 Sergeja Gerdej je razlog za naš neuspeh? Sklepam, da je tukajšnja lokalna skupnost zelo za- prta, učenci so tudi povedali, da je starostnike strah. Bojijo se namreč, da, če bi sprejeli prostovoljce, bi sosedi mislili, da so tako slabotni, da ne morejo več skrbeti sami zase in potrebujejo pomoč. Mogoče je nezaupanje tudi posledica tega, da je bilo tu nekoč predvsem vaško okolje, v katerega so se v zadnjih letih začeli množično priseljevati prebivalci iz bližnjih mest. Razlog je lahko tudi v tem, da matična šola v Dolu za razliko od podružničnih šol v Dolskem in Senožetih ni dovolj vpeta v okolje. Razlog je lahko tudi ta, da starejši živijo v hišah skupaj s svojimi otroki in vnuki v t. i. razširjenih družinah, kar pomeni, da niso osamljeni in nimajo potrebe po zgoraj omenjenih obiskih na domu. Zaključek Eden od rezultatov, ki smo ga pričakovali, je večja povezanost šole in lokalne skupnosti. Učenci so se skozi različne dejavnosti naučili veliko novega, krepili in uzavestili skupne vrednote, ki so pomembne v življenju, sploh v času odraščanja. Razvili so empatijo in odgovornost zase, za druge; z vzpostavlja- njem medosebnih odnosov z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju so se naučili sprejemati drugačnost, v projektih, ki so temeljili na medgeneracijskem sode- lovanju, so razvijali strpnost, potrpežljivost, spoštovanje. Z novimi znanstvi in prijateljstvi med udeleženci projekta so širili svojo mrežo socialnih stikov, krepili svojo samopodobo in pridobivali nova znanja. Za šolo je zelo pomembno, da sodeluje in se povezuje z lokalno skupnostjo, saj tako ustvarja pozitivno okolje za odraščanje otrok. Šola ima pomemben vpliv, ki ga z različnimi pro- jekti in delavnicami širi na okolje ter tako spodbuja zaupanje med učenci, učitelji, starši in prebivalci lokalne skupnosti. Predstavlja možnost in priložnost druženja, skupnega učenja, samozaupanja, krepi potrebe po sodelovanju in podpori drugemu. Na ravni povezav šole z lokalno skupnostjo so opazni ra- zvoj podpornih mrež, socialnih stikov, individualnih prispevkov k skupnosti, rast skupne identitete, aktivnosti in predanosti pri učencih, starših, učiteljih in članih lokalne skupnosti, seznanjanje o vrednotah življenja v učinkoviti skupnosti, dodatni programi za učence v okviru spodbujanja kulturnega kapitala na šoli ter gojenje občutka odgovornosti za druge in za skupnost. Literatura Mikuš-Kos, A. 1999. Prostovoljno delo v šolstvu. Ljubljana: Združenje Slovenska filantropija. 128 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju Ela Žibrat Osnovna šola Janka Padežnika Maribor Uvod V prispevku predstavljamo izhodišča, ki smo jim sledili pri pripravi programa in dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala, tj. usmerjenost delovanja v okolje; zaupanje in zdrava tekmovalnost; partnerstvo med starši in učitelji pri otrokovi socializaciji in učenju; lokacija šole in interes učencev – glavno vodilo dejavnosti. Sodelovale so štiri osnovne šole, tj. Osnovna šola Janka Pa-dežnika Maribor, Osnovna šola Fram, Osnovna šola Franca Rozmana Staneta Maribor in Osnovna šola Toneta Čufarja Maribor, ki so kot mreža šol sode- lovale pri dejavnostih za dvig socialnega in kulturnega kapitala. Šole sodijo po velikosti med srednje velike šole, tri so v mestnem okolju, ena šola pa v primestnem. Šole so sicer vključene v različne projekte. Program smo oblikovali tako, da učence usmerjamo v okolje, zato smo iz- brali učence, ki imajo manj možnosti za vključevanje v popoldanske aktivnosti v svojem okolju predvsem zaradi slabšega socialno-ekonomskega statusa. Na vsaki izmed šol smo izbrali od 15 do 20 učencev od 6. do 9. razreda. Taki učenci imajo v večini primerov manj možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa. Odločili smo se, da jim v njihovem okolju poiščemo brezplačne prilo- žnosti glede na njihove interese, da se vključijo v domače okolje. Na ta način smo želeli doseči, da bi spoznali, da imajo tudi oni svoj prispevek in vpliv v okolju. Pridobivali naj bi tudi novo znanje in izkušnje in potem to predajali naprej. Preko tega pa naj bi učenci tudi spoznali, kako iskati priložnosti za sebe, kje jih iskati, seznanili bi se z vsem, kar jim ponuja njihovo okolje. S tem smo poudarili tudi razvijanje samoiniciativnosti. Pri povezovanju z okoljem se je izkazalo, da je izredno pozitivno naravnano do teh učencev, saj so se prav vsi lahko vključili tja, kamor so si želeli. Pozitivna pripravljenost za sodelovanje nedvomno kaže na določeno stopnjo socialnega kapitala v tem okolju, saj so se učenci lahko vključevali v aktivnosti povsem brezplačno. Naš program smo izvajali na različnih ravneh, in sicer: 129 Ela Žibrat • na ravni posameznika (popoldanska aktivnost za učenca); • na ravni povezovanja posameznika in skupin z okoljem (učenci se posamezno ali v manjših skupinah vključujejo v okolje in s svojim delova- njem prispevajo k svojemu okolju in okolje njim v smislu izmenjave in pridobivanja znanj) in • na ravni mreženja (druženje učencev vseh štirih šol mreže v okoljih, katerim te šole pripadajo; na ta način vsi učenci spoznavajo štiri različna okolja in kako se lahko vključujejo vanj ter kaj jim le-to nudi). V mreži šol smo se torej odločili, da se bomo z dejavnostmi usmerili pred- vsem v spoznavanje in sodelovanje z okoljem, ki je eden od pomembnih dejav- nikov za dviganje socialnega in kulturnega kapitala. To odločitev smo sprejeli zato, ker imajo učenci že veliko organiziranih brezplačnih ali plačljivih aktivnosti v šoli po pouku. Poudarek smo dali na spoznavanje poklicev v njihovem okolju in spoznavanju možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa. S tem smo pri učencih želeli spodbuditi samoiniciativnost, da bi si tudi po za- ključenem projektu sami iskali priložnosti v okolju. V šolskem letu 2013/14 smo tako učencem želeli predstaviti čim več možnosti, ki jih imajo v svojem okolju, tako da bodo vedeli, kje lahko iščejo svoje priložnosti. Spoznavanje okolja in sodelovanje z njim je potekalo v popoldanskem času, ko so se učenci vseh štirih šol tudi družili. Poleg tega so se individualno vključevali v popoldanske aktivnosti v okolju na področjih, ki jih zanimajo. Učenci primestne šole, ki je članica te mreže, v svojem okolju nimajo veliko možnosti, da bi se vanj vključevali v obliki popoldanskih aktivnosti, zato so se udeleževali aktivnosti predvsem v šoli. Koordinatorji smo v začetku šolskega leta na uvodnem sestanku starše in učence seznanili s projektom, starši so podpisali soglasja o vključenosti učenca. Izvajanje dejavnosti smo začeli s pripravo strukturiranega vprašal- nika za učence in s pripravo navodil za refleksivni spis. Oboje nam je služilo za analizo začetnega stanja in zbiranje informacij o posameznem učencu. Poleg tega smo z vsakim učencem opravili še individualni razgovor o predvidenih dejavnostih, o njih samih in njihovih interesih. Spis in vprašalnik so še enkrat napisali in izpolnili meseca junija, ko se je bližal konec pouka. Tako smo lahko primerjali začetno in končno stanje. V okolju smo na podlagi zbranih informacij o interesih učencev poiskali brezplačne priložnosti za popoldanske aktivnosti za vsakega učenca posebej. Čez celo leto smo izvajali tedenske individualne razgovore z učenci, kjer so nam sporočali, kaj se jim dogaja, kako dejavnosti tečejo, kaj bi še želeli, če bi kaj zaključili in zakaj. To nam je bilo v pomoč, da smo sproti spremljali stanje 130 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju vsakega učenca. S temi razgovori smo želeli razviti zaupanje med učencem in koordinatorjem ter spoznati učenca kot osebo in ne samo kot učenca v šoli. Vse dejavnosti smo organizirali za vse štiri šole z namenom, da bi dosegli mreženje učencev in šol z okoljem vsake šole. Tako so učenci dobili priložnost spoznavanja okolja vsake šole in učence teh šol. Sodelovanje smo začutili kot živo, stalno spreminjajočo se stvar. Zaradi tega smo program sproti spreminjali in prilagajali glede na situacijo in potrebe učencev. Tukaj se pokaže tudi velika vrednost že zgoraj omenjenih razgovorov. Zato smo skozi celo šolsko leto vključevali nove učence. Nekateri so sami izrazili željo po tem ali pa smo strokovni delavci šole zaznali še kakšnega učenca, ki bi mu takšne dejavnosti koristile. Sproti smo opazovali in beležili udeležbo učencev na dejavnostih, njihovo zadovoljstvo in interes, zadovoljstvo staršev, odziv deležnikov in medsebojno izmenjavo znanj. Vse to smo spremljali preko vprašalnikov, z opazovanjem in beleženjem odzivov vseh sodelujočih s pomočjo fotografij, s skupinskimi in individualnimi razgovori z udeleženci. Najbolj smo se posluževali metode opazovanja stanja. Spremljali smo tudi povpraševanje učencev po prihodnjih dejavnostih in želji novih učencev po vključitvi v projekt. Predstavitev primera dobre prakse V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili nekaj dejavnosti, v katere so bili vključeni učenci vseh v mreži vključenih šol. Eno izmed druženj smo organizirali v sredini meseca novembra v Framu. Do o š Fram smo se odpravili iz Maribora z avtobusom. Že med potjo so se učenci treh osnovnih šol iz Frama med seboj začeli spoznavati in pogovarjati. Ko smo prispeli do o š Fram, so tam v avtobus vstopili še učenci in mentorica te šole. Pot smo nadaljevali do ene izmed turističnih kmetij v tem koncu kjer učenci te osnovne šole preživljajo del svojega prostega časa. Lastnik kmetije nas je zelo lepo sprejel, nam razkazal vso kmetijo ter nas poučil o tem, kako obdelujejo zemljo in pride-lujejo pridelke. Pokazal nam je tudi trgovino z njihovimi izdelki. Na koncu ogleda kmetije smo lahko poizkusili tudi njihove sokove in zeliščne čaje. Dru- ženje smo zaključili s spoznavnimi igrami in skupinskim fotografiranjem. Decembrsko druženje se je odvilo v centru mesta Maribor. Srečanju se je priključila še Srednja šola za gostinstvo in turizem Maribor. Dijaki so nam pripravili voden ogled mesta Maribor. Po ogledu mesta smo se odpravili v njihovo srednjo šolo, kjer smo si ogledali predstavitev poklicev, povezanih s turistično smerjo, nato pa še gostinsko. Razkazali so nam kuhinje in kako se tam odvija delo oz. pouk. Pogostili so nas z dobrotami, ki so jih pripravili. Iz kuhinj smo 131 Ela Žibrat se odpravili v prostor, kjer smo pri delu opazovali bodoče natakarje in gostinske tehnike. Tudi tu so nas pogostili. Tako so se učenci vseh štirih šol ponovno srečali in družili. Prve stike pa so navezali tudi z dijaki obiskane srednje šole in pobliže spoznali poklice, za katere se lahko tam izšolajo. Tako so dijaki sami prenašali informacije o svojem šolanju in svoje znanje na učence. Na eni zmed šol smo organizirali medgeneracijsko delavnico o izdelova- nju rož iz krep papirja, povabljeni so bili učenci vseh šol v mreži in njihovi starši. Zaradi velikega interesa smo jo izvedli dvakrat. Obakrat v sodelovanju z Društvom kmečkih žena Cerkvenjak in povsem brezplačno, saj se tudi oni zavedajo pomembnosti prenašanja svojega znanja na mlajše generacije in ker je ta dejavnost naša kulturna dediščina. To znanje, ki smo ga na teh dveh delavnicah dobili koordinatorji projekta in ena od učenk, smo potem prenašali še na učence in njihove starše, stare starše ter učitelje ostalih šol v mreži. Učenka je pri tem sodelovala in tudi sama izvajala del delavnice. V okviru skupnega sodelovanja se je oblikovala tudi dramska skupina osmošolk, ki so prevzele organizacijo in izvedbo igre. Skupino je vodila ena izmed učenk, vključile so učenke prve triade, ki so dobile vloge v zasnovani igri. Vloga koordinatorice je bila predvsem v vzpostavljanju socialne klime in skupinske dinamike. Rezultati Prvi rezultat, ki ga lahko izpostavimo, je povpraševanje učencev po novih ak- tivnostih in kaj vse bodo lahko še izkusili. Učenci so nas po prvih organizi- ranih dejavnostih začeli samoiniciativno spraševati, kdaj bodo naslednji do- godki. Tako je bil dosežen eden izmed pomembnejših ciljev – samoiniciativ- nost učencev. Izredno pomemben je razvoj in vzpostavitev zaupanja med koordinatorjem in učencem. To smo dosegli s tedenskimi individualnimi razgovori. Učenci so namreč začeli prihajati do nas tudi izven dogovorjenih tedenskih terminov in so nam zaupali razne težave in stiske. Na skupnih dejavnostih smo dosegli mreženje vseh sodelujočih med sabo in z okoljem, kar se je kazalo v medsebojnem spoznavanju, izmenjavi znanj in izkušenj, poslušanju drug drugega ter spoznavanju okolja teh štirih šol in ohranjanju novih prijateljstev. Učenci so pridobili nova poznanstva in vzpostavili nova prijateljstva, ki jih ohranjajo tudi po zaključku dejavnosti. Povedali so, da so ravno te skupne aktivnosti in druženja izredno pomagala pri izboljšanju medsebojnih odnosov, saj so se spoznali v drugačnih okoliščinah, izvenšolskih situacijah in aktivnostih. To so sami izpostavili kot zelo pomemben rezultat. 132 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju Spoznali so pomen socialnih stikov in delovanja kot skupine, kjer čutijo svojo pripadnost, določen vpliv in prispevek družbi. Spoznavanje okolja šol pa je učencem in koordinatorjem omogočilo lažje razumevanje različnih položajev šol. Kot pomemben rezultat bi izpostavili to, da so učenci pridobili informa- cije o možnostih zase v prihodnosti v smislu, kaj jim nudi določeno okolje. Povedali so namreč, da so marsikaj spoznali čisto na novo. Z dejavnostmi so smo namreč bolj usmerili v poklicno orientacijo v smislu, kateri poklici se pojavljajo v njihovem okolju in da so jih spoznali tudi v praksi; v nekaterih so se lahko tudi sami praktično preizkusili. To jim je pomagalo bolje spoznati poklice, kar je posledično spodbudilo večje zanimanje za ta poklic. Preko njihovih povpraševanj, kje iskati možnosti za spoznavanje določenega poklica ali za ukvarjanje z določenim hobijem, je bilo opaziti, da so se začeli bolj zavedati svojega okolja in kaj jim le-to nudi. Nekaj učencev je kljub zapolnjenim urnikom vseeno obiskovalo svojo iz- brano dejavnost ali pa posebej organizirano dejavnost za skupino učencev. Povedali so, da so zaradi organiziranih dejavnosti pridobili tudi veliko novih hobijev. Kar nekaj učencev se še naprej ukvarja z dejavnostmi v svojem prostem času. Učencem so bile najbolj všeč različne delavnice, ki so se jih udeležili (tudi skupaj s starši ali s kom drugim), ker so lahko sami nekaj ustvarili in se naučili nekaj novega, kar so lahko koristno uporabljali pri pouku in v prostem času. Izrazili so željo po podobnih delavnicah. V času teh delavnic in medgeneracijskih druženj je vladalo tudi izredno sproščeno vzdušje, kar je bilo vsem udeleženim zelo všeč. Med izvajanjem medgeneracijskih delavnic so se udeleženci med seboj pogovarjali, si pomagali in primerjali svoje izdelke. Hitro smo opazili medsebojno zaupanje. Udeleženci so razvili zaupanje tudi do gospe, ki je delavnice izvajala, kar se je videlo v sproščenem odnosu, ko so potrebovali pomoč ali jih je zanimalo kaj drugega glede njenega dela. Po končani delavnici so se udeleženci z gospo še veliko pogovarjali o tem njenem delu in ustvarjanju. Tudi gospa je bila zelo zadovoljna. Povedala je, da ji največ pomeni zagretost in pripravljenost za učenje in ustvarjanje, ki so jo pokazali prav vsi udeleženci. Največjo vrednost delavnic je videla ravno v želji udeležencev po učenju. Ponudila nam je še nadaljnje sodelovanje, če nas bo zanimalo. Vsak udeleženec je v tej dejavnosti videl drugačno vrednost, kar je velika pridobitev za vse. Pri izvedbi delavnic na preostalih šolah je sodelovala tudi učenka iz sed- mega razreda, ki se je udeležila že prve delavnice. Nad to dejavnostjo se je navdušila in je cvetje začela redno izdelovati doma. Tako se je v tem izpopolnila in v dogovoru s koordinatorico projekta je bila na delavnicah v preostalih 133 Ela Žibrat šolah te mreže soizvajalka delavnice, kjer je predajala svoje znanje in izkušnje. Tudi dejavnost, kjer se je oblikovala dramska skupina in ustvarila svojo igro je pokazala svoje rezultate. Učenke so preko sodelovanja v nastajanju dramske skupine in predstave usvojile veščine postavljanja dogovorov za delo, deljenja vlog in nalog, prevzemanja odgovornosti do sebe in skupine, vodenje skupin, delo z mlajšimi učenci ipd. Povezale so se kot skupina in vzpostavile so zaupanje vase, druga v drugo in v celotno skupino. Kot pomemben rezultat celotnega procesa pa je predstava, ki je bila uprizorjena na Svetovni dan interneta, kar je popolnoma sovpadalo s sporočilom igre – moderna tehnologija požira in od-mika pravljični svet v neko neznano stvar nekam daleč. S projektnim delom so bili vsi zadovoljni, predvsem učenci, ki so bili vključeni v postavljanje igre. Jana, idejna vodja, je v svoji evalvaciji zapisala: »Naučila sem se več kot sem sploh mislila, da se bom. Naučila sem se potrpežljivosti, procesa dela s sošol-kami, naučila sem se, kako voditi skupino prijateljev in kako usmerjati delo, da vse teče tako kot je treba. Najbolj pa sem vesela tega, da sem videla, da je vsaka izmed nas uživala ob delu, da na koncu ni bilo več potrebno prepričevati druge o tem, kaj naj bi naredile in da smo se lahko samo spogledale, pa smo že vedele, kaj želimo. Uspelo nam je! Uspelo nam je postaviti naša razmišljanja na oder, uspelo nam je pripeljati naše mlade igralke tako daleč, da so nam v ponos in uspelo nam je premakniti to mitično mejo v šoli, da se česa ne more narediti, ker ne gre.« Dejavnosti, ki so bile za učence organizirane tedensko, so obiskovali indi- vidualno po svoji izbiri glede na svoj interes. To je bila tedenska popoldanska aktivnost oz. kakovostno preživljanje prostega časa. Tukaj bi izpostavili tutorstvo v vrtcu, kolesarski krožek pri Mariborski kolesarski mreži, hokej, prostovoljstvo v društvu Sonček in obiskovanje plesne šole. Te dejavnosti so učenci redno in z velikim veseljem obiskovali. Ko so izbrane dejavnosti začeli obi-skovati, jih je to delo še bolj pritegnilo in vzbudilo željo po poklicu v zvezi s tem. Kljub natrpanim urnikom so vztrajali. Če pa kdaj niso utegnili, so se za svojo odsotnost tudi sami opravičili in o tem obvestili koordinatorje. S tem so pokazali svojo odgovornost do vseh udeležencev dejavnosti. Kot pomemben rezultat našega dela lahko izpostavimo tudi izredno do- ber odziv okolja za sodelovanje. Ker smo vključili učence iz družin z niž- jim socialno-ekonomskim statusom, smo zanje iskali brezplačne priložnosti v okolju. Bili smo presenečeni nad odzivom okolja in pripravljenostjo, da se vključenim učencem omogočijo različne brezplačne aktivnosti. Pri rezultatih pa ne smemo pozabiti na koordinatorje iz vseh štirih šol. Tudi mi smo v tej zaposlitvi razvijali svoj socialni in kulturni kapital. Zelo smo si razširili krog poznanstev, naučili smo se sodelovati z veliko skupino ljudi in 134 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju pridobivati nove socialne veščine. Razvijali smo se tako na strokovnem oz. profesionalnem področju kot tudi na osebnem. Pridobivali smo novo znanje in delovne izkušnje. Kot posledico projektnih dejavnosti pričakujemo predvsem, da bodo učenci spoznali, kaj jim nudi okolje, kam se obrniti po pomoč oz. kje jo iskati, kje in kako iskati priložnosti zase, da imajo tudi oni vpliv in prispevek v okolju ter kaj nudijo različna okolja. Pričakujemo, da bodo na ta način samoiniciativno iskali priložnosti in informacije v zvezi s svojimi interesi ter močnimi področji tudi preko strokovnih delavcev šole. Ovire Pri izvajanju dejavnosti je največja ovira denar za materialne stroške, ki nastanejo v zvezi z izvedbo dejavnosti. Poudarek je bil na brezplačnih dejavnostih, odziv okolja je bil zelo dober. V individualne popoldanske aktivnosti so bili učenci v svojem okolju v vseh primerih vključeni povsem brezplačno. Stroški nastanejo pri izvedbi skupinskih srečanj v obliki ekskurzij, delavnic itd. Takrat nam pomaga vodstvo šole, mi pa se trudimo te stroške čim bolj znižati s pomočjo sponzorstev. Kot težavo bi izpostavili obremenjenost otrok v šoli, saj se kdaj pojavi situacija, da se posamezni učenci dejavnosti ne želijo udeležiti, ker so utrujeni od šolskega dela in aktivnosti. To težavo rešujemo tako, da jih spomnimo, da sodelujejo pri izpolnjevanju svojih individualnih programov, ki so jih pomagali sestaviti. Ta program so tudi podpisali. Tako začutijo svoj del odgovornosti in sodelovanja. Veliko težavo smo imeli, ko smo organizirali skupne dejavnosti za učence vseh štirih šol. V večini primerov so bile te dejavnosti organizirane v mestnem okolju. Tako se je pri šoli, ki prihaja iz primestnega okolja, pojavila težava s prevozom, saj so od mesta precej oddaljeni. Starši teh otrok v veliki meri ne morejo pripeljati v mesto. Ker smo dali poudarek na brezplačne aktivnosti, smo morali tem učencem zagotoviti brezplačen prevoz do mesta. Nekajkrat je priskočila na pomoč šola, ki je ponudila šolski avtobus. Velikokrat pa se na ta način ni dalo rešiti situacije zaradi različnih ur aktivnosti in urnika šolskega avtobusa. Pri organizaciji skupnih dejavnosti šol, ki so locirane v različnih okoljih, se je v tem primeru kot pomemben dejavnik pokazalo okolje, iz katerega prihaja posamezna šola. Navsezadnje je ovira tudi to, da ljudje nimajo sredstev za zadovoljitev osnovnih potreb po preživetju in v takih primerih je pri starših in njihovih otrocih izredno težko razvijati socialni in kulturni kapital. Njihova prva in največja skrb je namreč preživetje. 135 Ela Žibrat Razmišljanje ob koncu Šolam, ki se podajajo na podobno pot kot naše bi priporočili intenzivno pove- zovanje šole z učenci, starši in okoljem, predvsem društvi v okolju. V samem začetku priporočamo analizo že obstoječega stanja glede socialnega in kultur- nega kapitala pri učencih, sprotno beleženje, kdo se vključuje, kolikokrat se vključuje, ali se s temi dejavnostmi ukvarja tudi v času izven organiziranih dejavnosti, ali so udeleženci razvili kakšne nove hobije in interese ter spoznavanje in vzpostavljanje novih poznanstev ter prijateljstev in tudi izboljševanje odnosov z osebami. Seveda pa je potrebno spremljati tudi razvoj medsebojnega zaupanja vseh udeležencev v projektu. Ob koncu je potrebno preveriti stanje, če je prišlo do sprememb in kakšne so te spremembe. Spoznali smo, da so staršem zelo všeč ustvarjalne medgeneracijske delav- nice, ki potekajo zelo sproščeno. Namenjene so druženju različnih generacij in prenašanju naše kulturne dediščine, kar najdemo v takih in podobnih dru- štvih, ki živijo predvsem na podeželju. V teh društvih je prisotna zelo velika mera medsebojne povezanosti članov z lokalno skupnostjo. To je eden izmed vidikov socialnega in kulturnega kapitala. Ker to ostaja predvsem v teh sku- pnostih (znanje in povezanost), bi to lahko prenesli na učence in njihove starše s pomočjo članov društev v obliki različnih delavnic v času šolskih počitnic. Glede časovnega izvajanja dejavnosti za razvijanje socialnega in kulturnega kapitala smo spoznali, da je izvajanje teh dejavnosti med šolskim letom po pouku velik izziv. Zelo težko je uskladiti urnike vseh udeležencev (šolski urnik – interesne dejavnosti itd., čas izvajalcev ipd.). Zato smo razmišljali, da bi se pripravile dejavnosti v času jesenskih in zimskih šolskih počitnic. Takrat je veliko učencev doma in bi lahko ta čas preživeli prijetno in koristno. Te delavnice bi lahko izvajali zunanji sodelavci – člani društev ob podpori učiteljev, starši učencev, stari starši, učenci sami ali kdo drug, ki je v kakšnem drugem odnosu z njimi. Gre za oblike »nešolskega neobveznega« druženja med zaposlenimi v šoli, učenci, starši, starimi starši in člani raznih društev v naši državi. Za večjo kakovost izvajanja dejavnosti bi bilo dobro nameniti nekaj finanč- nih sredstev za stroške, ki so povezani z izvajanjem aktivnosti oz. dejavnosti za učence. Za marsikaterega učenca je to izredna priložnost, da poizkusi in spozna nekaj, česar drugače ne bi. Okolje je v našem primeru pokazalo veliko razumevanja za takšne učence, ampak v določenih primerih so potrebna tudi finančna sredstva. V tem letu smo spoznali, da se socialni in kulturni kapital razlikujeta glede na družbo in okolje, je pa res, da se v največ primerih kažeta v povezanosti skupnosti in pripadnosti ter medsebojnemu zaupanju. Ravno zaradi tega bi 136 Dvig socialnega in kulturnega kapitala učencev – iskanje priložnosti v okolju v prihodnje dali poudarek na povezovanju šole z različnimi društvi po vsej državi v obliki delavnic in drugih druženj. Tako bi se družile in spoznavale različne generacije, prenašala bi se naša kulturna dediščina in drugo znanje, učenci bi domačo državo spoznavali tudi drugače. Namen povezovanja s temi društvi je, da učenci spoznajo način življenja kot ga ohranjajo v teh društvih izven večjih mest (predvsem na podeželju), saj je bil značilen za našo državo v preteklosti. Danes tako živijo na podeželju. Znanje, običaje ter skupne simbole in obrede, ki so za nas zelo pomembni zaradi čuta pripadnosti, povezanosti, identitete in prepoznavnosti, ohranjajo v različnih društvih. Prav tako pa se tam razvija tudi medsebojno zaupanje, empatija, pomoč drugim in lahko bi rekli tudi asertivnost. Zaradi tega menimo, da je projekt v prihodnosti po- membno nadaljevati in nadgrajevati. Na ta način bo marsikateri učenec ali pa tudi starš spoznal in se naučil kakšne obrti ali umetnosti in ji dodal pridih sodobnosti, kar je lahko za našo državo in gospodarstvo v smislu prepoznavnosti države zelo pomembno. Prav tako lahko to pripomore, da bodo učenci pridobivali nove hobije in bodo bolj kakovostno preživeli svoj prosti čas ter spoznali pomen povezanosti v lokalni skupnosti. 137 Priložnost za vsakogar: kulturno sodelovanje z učenci šol v mreži in branje pod krošnjami Metka Trobec Osnovna šola Ivana Groharja Uvod Na podlagi citata »socialni kapital je sredstvo, s katerim je dolgoročno in v prihodnosti možno omejiti prepad med ›vključenimi‹ in ›izključenimi‹« (Blazin- šek idr. 2011, 5–6) smo poimenovali naš projekt Priložnost za vsakogar! Morda smo s tem izpostavili socialni kapital, vendar pa z dejavnostmi, ki smo jih izvajali, nismo nič manj pokrili kulturnega kapitala. V prispevku želimo predstaviti dva primera dobre prakse in več projektnih nalog, ki smo jih izvajali skozi celo šolsko leto in za katere smo prepričani, da smo z njimi v najvišji meri dvignili socialni in kulturni kapital pri učencih. Prva dejavnost, ki je bila skupna vsem sodelujočim šolam v mreži, se ime- nuje kulturno sodelovanje z učenci drugih šol. Pokriva več možnih vidikov socialnega in kulturnega kapitala, in sicer mreženje, medgeneracijsko povezo- vanje, dvigovanje kulturne zavesti, medkulturno povezovanje. Bralcem želimo sporočiti, da je v današnji družbi zelo pomembno mreženje že v osnovni šoli, biti vključen v širše socialno okolje kot je matična šola in pridobiti različne kompetence, saj samo znanje za uspešnost ni več dovolj. Mreže med seboj povezujejo ljudi, predmete in organizacije, ki tako postajajo vedno bolj povezana celota (Kovačič 2010). Skupna prepričanja in izkušnje pripomorejo k oblikovanju socialnega kapitala, saj ustvarjajo občutek solidarnosti (Blazinšek idr. 2011, 5). Za dvig socialnega in kulturnega kapitala je pomembno tudi medgeneracijsko sodelovanje kot izmenjava izkušenj in spoznanj, druženje, učenje, pomoč ene generacije drugi, ustvarjanje in širjenje socialne mreže. Takšno sodelovanje namreč spodbuja ohranjanje kulturne dediščine in socialno ter čustveno oporo (Ličen in Bolčina 2010, 21). Z omenjeno dejavnostjo spodbujamo poleg socialne tudi kulturno zmo- žnost, kar pomeni posebno kompleksno kakovost posameznika, ki vključuje sistematično poznavanje pojavov visoke in množične kulture, razpravljanje o njih, morebitno dejavno udeležbo v njih, njihovo kritično vrednotenje ter po- 139 Metka Trobec zitiven odnos do lastne in drugih kultur (Krakar-Vogel 2011, 272). Z obiskovanjem kulturnih prireditev in predstav smo želeli učence povezati z različnimi lokalnimi institucijami, kot so: k d Ivana Tavčarja, z rc s a z u, Sokolski dom Škofja Loka in c s s Škofja Loka ter posredno pri učencih okrepiti načelo bon-tona. Pomemben vidik te dejavnosti je, da so dogodki večinoma brezplačni in tako dostopni vsem učencem ne glede na socialno-ekonomski status družine. Poleg prej omenjene dejavnosti smo si izbrali še dejavnost branje pod kro- šnjami, saj se je tudi ta izkazala kot dober primer prakse za dvig socialnega in kulturnega kapitala. Branje predstavlja pomemben del človekovega življenja in delovanja. Vintar (2009, 84–87) v svojem diplomskem delu na podlagi lastne raziskave navaja, da učenci v osnovnih šolah knjig ne berejo veliko, k branju teh pa jih v večini motivirajo predvsem zunanje oblike motivacije (nagrada). Namen te dejavnosti je preseči takšno mišljenje. Pomembno je, da otroci ra- zumejo pravi pomen branja knjig (učenje) in pričnejo v njih uživati zaradi lastnega interesa in radovednosti. Zadali smo si še nekaj drugih ciljev: večje število učencev, ki aktivno berejo in se pri tem družijo, razvoj intelekta in jezikovnih zmožnosti učencev, večja kulturna zavest in kulturno izražanje učen- cev (bralna kultura), sodelovanje z lokalnimi knjižnicami in z Radiem Sora. V projekt so bile vključene tri osnovne šole, ki pokrivajo škofjeloško ob- čino in osnovna šola iz Poljanske doline. o š Ivana Groharja kot nosilna šola projekta je srednje velika šola (551 učenk in učencev) z mestno in podeželsko populacijo. Zavod ima za izvajanje izobraževalnega programa na različnih lokacijah in zaradi velikosti šolskega okoliša tudi tri podružnične šole. Bližnja oš Škofja Loka – Mesto spada med večje šole, saj jo obiskuje 802 učenk in učencev in je edina šola v mreži, ki nima podružnic. Pouk poteka v dveh stavbah, in sicer v eni od 2. do 9. razreda, v drugi pa pouk 1. razreda. Njihova popu- lacija prihaja pretežno iz mestnega jedra in bližnjih vasi. o š Cvetka Golarja se nahaja v industrijskem delu Škofje Loke in je zelo pomembna za to okolje, saj predstavlja kulturno in športno središče tega območja. Tudi ta šola spada med večje, zajema tako mestno kot podeželsko populacijo učencev in ima eno podružnico. o š Poljane je od preostalih sodelujočih šol najbolj oddaljena in vključuje izključno podeželsko populacijo učencev. Poleg matične pa ima še eno podružnično šolo. V vse štiri šole pa so vključeni tudi učenci vozači. V nadaljevanju podrobneje predstavljamo primera dobre prakse spodbuja- nja socialnega in kulturnega kapitala v osnovnih šolah. Kulturno sodelovanje z učenci drugih šol v okviru mreže Dejavnost smo izvajali občasno, glede na akcijski načrt in aktualne lokalne ter šolske dogodke. Določene dogodke smo izpeljali v sodelovanju s šolo izven 140 Priložnost za vsakogar mreže, in sicer s sosednjo o š Jela Janežiča, ki jo obiskujejo učenci s posebnimi potrebami. Dogodki so se odvijali večinoma med tednom po pouku, včasih tudi v dopoldanskem času (kulturne prireditve) ali ob sobotah. Nekateri do- godki so bili organizirani v sodelovanju z različnimi lokalnimi institucijami ter z zunanjimi sodelavci: • mreženje (npr. obiski kina, knjižnic, prireditev, organizacija in udeležba na pohodih . . .), • medgeneracijsko povezovanje (glasbeno, likovno sodelovanje z domovi starejših občanov, priprava in ogledi razstav . . .), • dvigovanje kulturne zavesti (obiski cerkva, kulturnih hiš in domov, domov starejših občanov, knjižnic, drugih javnih ustanov . . .), • medkulturno povezovanje (spoznavanje tujih kultur, nastopanje učencev tujcev na kulturnih prireditvah, učna pomoč učencem tujcem . . .). Na posamezne dogodke smo povabili ponavadi do največ 15 učencev na učitelja iz posamezne šole, kot nam narekuje normativ. Prijavili so se lahko vsi učenci. Pri nekaterih dogodkih smo bili primorani omejiti starost učencev zaradi zahtevnosti vsebine. V začetku šolskega leta je bil odziv s strani učencev zelo slab, kar pripisujemo na novo zastavljenemu projektu, neosveščenosti učencev zaradi premalo obveščanja, reklame ter zaradi bližine mesta, ki jim nudi že tako ali tako veliko zanimivih dejavnosti. Ponavadi se je dogodkov udeležilo nekje med 10 in 15 učencev celotne mreže. Kasneje se je odziv malen-kostno izboljšal, saj so se učenci med seboj spodbujali k udeležbi. Z različnimi strategijami pridobivanja učencev smo se problema lotili tudi učitelji. Osebni pristop in zaupanje do učitelja se je izkazal za najbolj učinkovito strategijo, poleg tega pa tudi kakšna zunanja motivacija v obliki nagrade za sodelovanje. Od narave dogodka je bila odvisna struktura udeleženih učencev tako po spolu kot tudi po starosti. Fantje so se v večji meri udeleževali obiska kina, saj je bila tema »Winnetou se vrača«. V enaki meri so se tako deklice kot dečki udele- ževali obiskov starejših občanov, lokalnih knjižnic in nastopov na prireditvah, medtem ko se je za pohode odločilo presenetljivo večji del deklic. Omenjeni dogodki so bili organizirani za učence od 5. do 9. razreda. Nekaj delavnic pa smo pripravili izključno za mlajše učence, npr. uro pravljic v škofjeloški knji- žnici in delovno akcijo grabljenja odpadlega jesenskega listja skupaj z o š Jela Janežiča za učence od 1. do 3. razreda. Učenci prve triade kot tudi učenci tretje triade so za starejše občane css Škofja Loka pripravili spomladanska presene- čenja. Prvi so izdelali papirnate rožice, drugi so jim spekli sladke kolačke. Na prvi pomladni dan smo se odpravili v dom, kjer so učenci presenetili starejše s svojimi izdelki in jim poleg tega tudi zapeli in se družili z njimi. 141 Metka Trobec V dogodke so se prednostno vključevali učenci, ki niso bili vozači, torej mestna populacija, razen nekaterih izjem, katerih starši so poskrbeli za pre- voz. Občasno so se priključili dejavnostim tudi učenci tujci. Nekatere dogodke smo organizirali s posebnim namenom vključitve učencev iz ranljivih skupin, to so bili učenci s posebnimi potrebami in učenci tujci. Učence iz ranljivih skupin smo pridobivali postopoma z medsebojnim spoznavanjem, spodbudnimi pogovori in ustvarjanjem zaupanja. Primeri izvedenih dejavnosti in rezultati V okviru te dejavnosti smo si v akcijskem načrtu zadali več projektnih nalog, ki smo jih izvedli na vseh štirih šolah predvsem z namenom dviga kulturnega kapitala. Predstavljamo le nekatere ključne dogodke. Filmski cikel Winnetou se vrača. V začetku šolskega leta se je v Kinu Sora odvijal filmski cikel Winnetou se vrača. Ker so bili ogledi predstav in razstave v Sokolskem domu v Škofji Loki za vse brezplačni, smo se odločili, da bomo omogočili obisk kina učencem, ki bi si to želeli, pa jih morda njihovi starši ne peljejo. Z učenci vseh štirih šol v mreži smo se družili ob petkih v poznopo-poldanskem času. Sicer se ni veliko učencev prijavilo za ogled filma, kar lahko povežemo s tem, da ima mestna populacija učencev vse na dosegu rok, pode- želska populacija pa je omejena zaradi prevoza. Učenci so po vsaki predstavi tudi kaj ustvarili, od zapisov do risb. Skozi filme smo se naučili marsikaj novega, predvsem pa smo se imeli lepo, kar je razvidno iz fotografij, ki smo jih skupaj posneli in vestno objavljali na spletnih straneh vključenih šol. Veselilo nas je, ko smo med udeleženci opazili kakšnega učenca, ki je sicer precej socialno izključen, pa se je odzval povabilu in se vključil v družbo ter navezoval nove socialne stike. Nekateri so prišli še drugič, nekaterih naslednjič ni bilo, tretji pa so se priključili na novo. Likovna razstava Babice in dedki so zakon. V mesecu novembru Smo se od-ločili za pripravo likovne razstave na temo babice in dedki so zakon, ki smo jo po dogovoru s c s s Škofja Loka tam tudi razstavili. Učenci o š Ivana Groharja, o š Škofja Loka – Mesto in zunanje udeleženke o š Jela Janežiča so naslikali prelepe slike pod vodstvom njihovih likovnic. Organizirali smo uradno otvo- ritev razstave z bogatim spremljevalnim programom, v katerem pa so sode- lovale poleg že omenjenih šol še o š Cvetka Golarja in o š Poljane z nastopi njihovih učencev. V tej prireditvi smo zajeli vse dimenzije našega projekta – od kulturnega kapitala, ki zajema odkrivanje novih talentov, čuta za estetiko, umetniškega izražanja do socialnega kapitala, ki je vključeval medgeneracijsko povezovanje (učitelji, učenci, starejši), sodelovanje z učenci s posebnimi 142 Priložnost za vsakogar potrebami in omogočanje nastopanja izven šole učencem, ki sicer nimajo te možnosti. O odmevnem dogodku smo poročali v domskem glasilu Štirje letni časi kot tudi na Radiu Sora. Pohod do cerkve v Crngrobu. Namen dogodka je bilo sproščeno druženje, re-kreacija, navezovanje stikov z učenci in učitelji iz drugih šol, koristno preživljanje prostega časa ter širjenje kulturnozgodovinskih obzorij. Dogodek je bil organiziran na jesensko sobotno dopoldne za učence od 5. do 9. razreda. Skupno se ga je udeležilo 16 učencev. Iz o š Poljane se na povabilo žal ni odzval noben učenec. Sklepamo, da je bil vzrok v oddaljenosti oz. v neorganiziranem prevozu. Učenci so bili deležni brezplačnega vodenega ogleda crngrobške cer- kve pod vodstvom dr. Luka Vidmarja z z rc s a z u. Po končanem kulturnem delu smo izvedli spoznavno igro, v kateri so učenci neizmerno uživali. Ves čas dogodka smo kot udeleženci opazovali vedenje in odzive učencev. Nare- dili smo veliko fotografij in tudi nekaj kratkih videoposnetkov. Ob zaključku dogodka smo učence prosili za zapis njihovega mnenja o doživetem. Opazili smo njihovo navdušenje in pripravljenost tudi za ta del naloge. Pohod po poti poljanskih fresk proti Visokemu (po potezi Iveta Šubica do be- sede Ivana Tavčarja). Nadarjeni učenci iz o š Poljane so pripravili srečanje s krajšim pohodom po poti poljanskih fresk za vse udeležene šole v mreži. Izhodišče pohoda je bila o š Poljane, kjer so si udeleženci ogledali fresko Iveta Šubica. Pot so nadaljevali po stari poti v Poljane in si ogledali aktualno razstavo v Kulturnem centru slikarjev Šubicev. Učenci iz o š Poljane so samostojno pripravili program in vodili skupino po poti fresk skozi Hotovljo do visoškega dvorca. Tam so si udeleženci ogledali kratek odlomek iz Cvetja v jeseni ter se pogostili s sladico, ki so jo gostitelji pripravili za namen srečanja (Šarucuva sliva – pečena ajdova kaša s slivami). Učenci so spoznali kulturno dediščino v bližnji okolici Škofje Loke ter poskusil lokalno kulinarično specialiteto, obenem pa so spoznali tudi nove prijatelje. Še posebej nas je razveselil pogled na učenca, ki si je vestno zapisoval nove informacije, prijazno odgovarjal na za-stavljena vprašanja ter aktivno sodeloval v nalogah. Med pohodom smo opa- zili, kako so učenci navezovali stike in del poti prehodili z novimi prijatelji. Dogodek se je zaključil z nasmejanimi obrazi. Prireditev ob kulturnem dnevu – Prešern pa pika. Na o š Ivana Groharja smo ob Prešernovem dnevu pripravili kulturno prireditev z namenom vključitve učencev iz ranljivih skupin, tokrat učencev tujcev. Učenci so se morali naučiti del Zdravljice v njihovem maternem jeziku, ki so jo potem recitirali na prireditvi. Učenci so se pod mentorstvom učiteljev večkrat dobili na skupnih vajah v popoldanskem času. Med učenci tujci iz različnih šol so se spletle posebne 143 Metka Trobec vezi, saj so se po poročanju počutili pomembne, opažene, pripadne skupnemu cilju. Vsi so se držali dogovorov in vestno sodelovali na pripravah. Po uspešno opravljenih nastopih pred tujim občinstvom se jim je vidno zvišala samozavest, kar posledično vpliva na dvig socialnega in kulturnega kapitala. Branje pod krošnjami To dejavnost smo izvajali na treh od štirih šol in je veljala za zelo priljubljeno med učenci. Na o š Ivana Groharja smo v redno branje vključili učence od 2. do 4. razreda, ravno tako na o š Poljane. Na slednji šoli je delavnico občasno vodila starejša učenka s posebnimi potrebami. V dejavnost so bili vključeni tudi slabši bralci, poleg učencev, ki so se prostovoljno odločili za dodatno branje. Na oš Cvetka Golarja so organizirali tedensko delavnico v dveh skupinah, in sicer za učence od 2. do 4. razreda ter učence od 5. do 8. razreda. Na vseh šolah so se v to dejavnost vključile večinoma deklice, za katere na splošno velja, da že ob vstopu v šolo raje berejo kot dečki. Na o š Ivana Groharja smo imeli skupino učencev (dečkov) 2. razreda, ki jim je branje delalo velike težave z namenom izboljšanja njihove bralne tehnike in bralnega razumevanja. Na o š Cvetka Golarja so se v dejavnost vključevali tudi učenci, ki so prišli iz tujine. Skupine so bile odprte, tako da so se lahko skozi celotno šolsko leto pridružili novi člani. Ponavadi se je delavnice udeležilo okrog 10 učencev na skupino. V ta namen smo na šolah postavili bralne kotičke s pravimi krošnjami, ki so še bolj motivirale učence k udeležbi. Prostor smo poiskali v neizkoriščenih de- lih šole oz. v knjižnici. Ko je vreme dopuščalo, smo brali na prostem pod živo krošnjo. Učence iz ranljivih skupin smo na začetku pridobili s pomočjo ostalih učiteljev in strokovnih delavcev, ki so jih motivirali za to dejavnost. Primeri izvedenih dejavnosti in rezultati Opis in cilji te dejavnosti so bili predstavljeni že predhodno. V okviru dejavnosti smo izvedli več projektnih nalog, ki jih v nadaljevanju predstavljamo. Postavitev krošnje in bralnega kotička ter branje v njem in na prostem. Prišli smo do zanimivih rezultatov. Učenci so po prvih uvodnih srečanjih začeli sami izražati željo po takšnem »bralnem« druženju in ustvarjanju; večkrat so šli po knjigo v knjižnico oz. so jo prinesli od doma. Skozi šolsko leto se je po poročanju učiteljic precej izboljšala bralna tehnika in bralno razumevanje nekaterih slabših bralcev. Tudi sami smo opazili očitno razliko, saj smo te učence tedensko spremljali. Občasno smo spremljali bralno razumevanje vseh vključenih učencev na način, da so nam po končanem branju glasno obnavljali zgodbo 144 Priložnost za vsakogar oz. ustvarjali na določeno temo. Presenetilo nas je dejstvo, da so se k dejavnosti samoiniciativno priključili tudi učenci prvega razreda, saj smo bili prepričanja, da le-ti še ne znajo brati. Učenci so posebno navdušenje izrazili ob izvedbi delavnice Branje pod kro- šnjami v sosednji šoli o š Jela Janežiča v multisenzorni sobi. Takrat so sodelovali tudi njihovi učenci s posebnimi potrebami. Učenci so bili primerljive starosti, 4. in 5. razred, ter v manjši skupini (okoli 10). Na začetku smo izvedli spoznavno igro Rokujte se!, kasneje se posedli v krogu na mehke blazine, iz-menično en njihov učenec, en naš in tako naprej. Skupaj so izbrali pravljico, ki so jo želeli brati in slišati. Knjigo so si podajali in vsi so morali brati na glas. S to delavnico smo uspešno dosegli več ciljev: odpravljanje predsodkov pred drugačnimi, navezovanje stikov, sodelovanje, poslušanje drug drugega, premagovanje treme pred glasnim branjem in sproščeno druženje. Vsi učenci so si želeli ponovitve tega dogodka. Zanimivi pa so bili nekateri komentarji naših učencev, da učenci s posebnimi potrebami sploh niso dosti drugačni od njih. Tako lahko z veliko verjetnostjo potrdimo dvig socialnega kapitala pri teh učencih. Obiski lokalnih knjižnic. Ko smo se odpravili na ogled Mestne knjižnice Kranj, smo se namenoma odpeljali tja z vlakom, saj nekateri učenci sicer še dolgo ne bi imeli priložnosti doživeti te izkušnje, nad katero so bili navdušeni. V knji- žnici nam je knjižničar brezplačno predstavil vse njene zanimivosti in knji- žnični red. Učenci so povedali, da se bodo še vrnili v to knjižnico skupaj s starši. S strani mlajših učencev so bile zelo zaželjene brezplačne ure pravljic v lokalni Knjižnici Ivana Tavčarja. Po končanih pravljicah so navdušeno pripo-vedovali o slišanem, se dobesedno vživljali v like in navezovali stike z vrstniki iz drugih šol. V obeh primerih je prišlo do povezovanja učencev iz različnih okoljij, kar vpliva na dvig socialnega kapitala. Bralne minute. Zelo uspešna projektna naloga so bile bralne minute, ki so jih izvedli v o š Cvetka Golarja in v o š Poljane. Na eni šoli so dejavnost izvedli v dveh delih, en teden v jeseni in en teden v zimskem času, na drugi šoli pa so jo izvajali cel mesec marec. Bralne minute so potekale tako, da so si učenci prinesli s sabo knjigo ali revijo, ki so jo vsak dan brali po deset minut v za- četku 1. in 3. šolske ure, vključeni pa so bili vsi učenci od 1. do 9. razreda. S tem so razvijalni bralno kulturo in marsikateri učenec se je ponovno navdušil za branje. Učiteljice so opazile povečano izposojo knjig iz knjižnice po opravljeni dejavnosti. Zadovoljstvo pa so preverjale tudi s spletno anketo, v kateri so učenci poročali, da si želijo še več bralnih minut. Prepričani smo, da smo s to dejavnostjo v veliki meri dvignili kulturni kapital pri učencih. 145 Metka Trobec Spremljava dejavnosti. Z namenom ugotavljanja dviga socialnega in kulturnega kapitala smo dejavnosti spremljali z opazovanjem (fotografije, videopo- snetki, odzivi učencev), preko individualnih pogovorov in pogovorov v skupi- nah ter z izdelki učencev: zapisi o dogodkih, zbiranje njihovih mnenj (kritik), risb, slik, s spletnimi anketami. Strinjamo se, da je opazovanje z udeležbo veliko bolj odprto od močno strukturiranih vrst opazovanja, ker je njegov namen pridobiti podrobnejše opise dejanj učencev in okoliščin, v katerih se pojavljajo – da se dokopljemo do globljega razumevanja z daljšo potopitvijo v okoliščine in interakcijo z učenci v tem okviru. Učitelj mora svoja opažanja preveriti pri učencih, saj si lahko hitro napačno razlaga določene odzive tekom dejavnosti. Fotografije so koristen zapis, ki poznejšemu občinstvu omogoča, da si jasneje predstavlja prizorišča in dogodke. Videoposnetki imajo to prednost pred pisnimi opisi, da je prizori- šče gledalcem takoj na voljo in da prinašajo veliko globlje razumevanje dejanj, dejavnosti, dogodkov, interakcije, obnašanja in narave okoliščin. Primeri dela učencev so čudovit vir informacij, ki prinaša zelo informativne, konkretne vi-dne informacije in ker občinstvu odpirajo neposreden dostop do rezultatov dejavnosti učencev. Z anketo dobimo informacije o pogledih učencev na neko zadevo in ne toliko o dejanskem ravnanju (Stringer 2008). Namen fokusnih skupin je zbrati več informacij v kratkem času. Glede tega je metoda fokusnih skupin zelo učinkovita. Vir informacij je interakcija, pogovor v skupini (Klemenčič in Hlebec 2007, 9). Sklepi in priporočila. V mreži smo sproti ugotavljali, kakšna je motiviranost učencev za udeležbo na posameznih dogodkih in kaj je vzrok neodzivnosti učencev za nekatere dogodke. Učenci so se radi udeleževali raznih prireditev, na katerih so lahko nastopali izven matične šole. Problem se je pojavil pri dogodkih, ki so bili organizirani v popoldanskem ali sobotnem času. Največkrat je bil vzrok v zasedenosti učencev z drugimi dejavnostmi (npr. treningi, glasbena šola) ali z opravljanjem domačih nalog ter učenjem. Odzivnost učencev se je kazala tudi v povezavi z nezainteresiranostjo njihovih družin. Bodočim šolam priporočamo, da z zanimivimi dejavnostmi v projektu dobro seznanijo širšo javnost (učiteljski zbor, starše in lokalno skupnost) ter navdušijo starše učencev, ki jih bodo morda kasneje spodbujali k udeležbi. Nekateri se niso udeležili dogodkov, ker ni bilo organiziranega brezplačnega prevoza do nji- hovega doma. Problem vidimo v tem, da se ravno tisti učenci, ki prihajajo iz nevzpodbudnega in socialno manj razvitega okolja, ne udeležujejo dogodkov zaradi oddaljenosti. Rahla ovira pri izvajanju skupnih dogodkov je bila tudi oddaljenost ene izmed v mrežo vključenih šol – ravno tako zaradi potnih stro- 146 Priložnost za vsakogar škov. To smo skušali reševati na več načinov, in sicer: občasno so pokrile potne stroške kar šole same iz šolskega sklada ali starši. Trudili smo se organizirati večinoma povsem brezplačne dogodke na dosegljivih lokacijah. Opazili smo, da so se učenci na dogodkih s težavo spoznavali med sabo, po- leg tega pa tudi, če je bilo več učencev iz iste šole, so se le-ti ves čas držali skupaj. Rešitev smo našli v tem, da smo namerno pripravljali spoznavne/družabne igre, tekmovalne igre po mešanih skupinah z učenci iz različnih šol (npr. po- hod v Crngrob, vaje za nastop na kulturni prireditvi in skupna malica po njej), bralne urice z učenci iz različnih šol. Učenci, ki so se udeležili le enega dogodka, so težje prebili led pri spoznavanju novih prijateljev kot če so se udeleževali dejavnosti, pri kateri so se večkrat srečali isti učenci iz različnih šol. Nekateri učenci kljub udeležbi niso prepoznali kulturne note posameznega dogodka. Z neposrednim pristopom in opo- zarjanjem smo skušali reševati tudi takšne primere. Z izvajanjem dejavnosti v okviru projekta Priložnost za vsakogar! smo uspešno dosegli večjo lokalno povezanost vseh sodelujočih šol z instituci- jami in med sabo. Z dejavnostmi, ki so se izkazale kot primeri dobre prakse, nameravamo nadaljevati tudi v prihodnjem šolskem letu ne glede na priso- tnost projekta v šoli. Nekatere dejavnosti se da izvajati v času podaljšanega pouka (npr. obisk doma starejših občanov), druge v obliki interesnih dejavnosti (npr, branje), tretje v času pouka, razrednih ur (npr. bralne minute) in dnevov dejavnosti (npr. prireditve, pohodi), nekatere pa v okviru drugih projektov (npr. pohodi, razstave). Opažamo, da smo z omenjenimi dejavnostmi prebili led glede sodelovanja in motivirali vse več učiteljev za povezovanje z lokalno skupnostjo ter tudi obratno, nad čimer smo nadvse navdušeni tudi izvajalci projekta. Šolam, ki bi želele izboljšati mreženje ter posledično počasi dvigniti sk k, priporočamo organizacijo brezplačnih dogodkov, ki povezujejo učence različnih šol in kultur ter povezujejo generacije. Da bi povečali interes učencev, predlagamo osebni pristop učitelja do učencev, dobro reklamo dogodkov (ozvočenje, splet, oglasne deske, šolski časopis), skupno načrtovanje dejav- nosti, upoštevanje njihovih predlogov, želja in realnih zmožnosti, ustvarjanje zaupanja med učitelji in učenci ter veliko navdušenja s strani izvajalcev. Glede spremljave dviga socialnega in kulturnega kapitala pa priporočamo šolam, da naredijo takoj na začetku posnetek stanja s pomočjo različnih raziskovalnih metod, da bodo potem lažje ugotavljale dejanski dvig s k k in interpretirale dobljene rezultate. Velika priložnost se kaže v sodelovanju z domovi starejših občanov, veliko strokovnjakov je pripravljenih izpeljati kakšno delavnico za zainteresirane učence povsem brezplačno. Dogodki, na katerih imajo učenci možnost nastopati izven matične šole, naj k temu spodbujajo predvsem učence 147 Metka Trobec iz ranljivih skupin (tukaj so vključeni tudi priseljenci), saj jim bomo tako dali priložnost, ki jo sicer morda ne bi nikoli dobili in na ta način okrepili njihovo samozavest, pripadnost ter občutek koristi, pomembnosti, kar je dodana vrednost za celotno družbo. Literatura Blazinšek, A., A. Luštek, Š. Gorjan in U. Rozman. 2011. Socialni kapital in mladi: priročnik z delavnicami za razvoj socialnega kapitala pri mladih. Ljubljana: Salve. Klemenčič, S., in V. Hlebec. 2007. Fokusne skupine kot metoda presojanja in razvijanja kakovosti izobraževanja. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Kovačič, V. 2010. »Mreženje ljudi in mreženje znanja.« Mednarodno inovativno poslovanje 2 (2). http://journal.doba.si/letnik_2_(2010)_st__2 Krakar-Vogel, B. 2011. »Razvijanje kulturne zmožnosti pri pouku slovenščine.« V Meddisciplinarnost v slovenistiki, ur. S. Kranjc, 271–277. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ličen, N., in B. Bolčina, ur. 2010. Izobraževanje – most med generacijami: priročnik za medgeneracijsko učenje. c d-ro m. Ajdovščina: Ljudska univerza. Stringer, E. 2008. Akcijsko raziskovanje v izobraževanju. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Vintar, A. 2009. »Branje in bralna motivacija učencev v osnovni šoli.« Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. 148 Šola, starši in učna uspešnost naših učencev Nevenka Sreš Osnovna Šola Brežice Uvod Diamant in grafit. Oba sestavlja isti element – ogljik, vendar sta tako različna. Prvi tako trden, da reže steklo, drugi tako mehak, da pušča sled na papirju. Razlika se skriva v strukturi povezav med atomi (Škerlavaj in Dimovski 2008, 6). Ta ugotovitev je pomembna zato, ker nam pove, da imamo lahko odlične posameznike, ki pa kot celota ne funkcionirajo ali ne funkcionirajo optimalno. Postavlja se vprašanje, kako najbolj optimalno postaviti človeški kapital v socialni okvir s ciljem maksimizacije potencialov ljudi. Koncept človeškega kapi- tala je potrebno nadgraditi s konceptom socialnega kapitala oz. medsebojnih razmerij, saj le vzajemna obravnava tako človeškega kot socialnega kapitala po mnenju mnogih avtorjev omogoča pravilno razumevanje znanja kot kapitala. Za učinkovito izkoriščanje in razvijanje znanja je namreč potreben ustrezen transfer znanja v neki skupnosti (šola, podjetje itd.). Pri zasnovi dejavnosti smo izhajali iz spoznanj o pomenu človeškega, soci- alnega in kulturnega kapitala, vplivu družine in šole na dosežke učencev ter demografskih značilnosti lokalnega okolja. Človeški kapital je zbir demografskih značilnosti in zdravja posameznika; pomembno je znanje in spretnosti posameznika. Pojem socialni kapital nima enotne in splošno sprejete opredelitve in je relativno nov pojem, ki se povezuje s človeškim kapitalom. Gre za povezovanje posameznika z okoljem oz. za odnose med osebami. Socialni kapital je torej skupek dejanskih ali potencialnih virov, ki so združeni v mrežo bolj ali manj institucionaliziranih odnosov, poznanstev ali z drugimi besedami s članstvom v skupinah. Pomembna sta vključenost posameznikov v družbena omrežja in povezovanje v skupnosti, kjer gre za pridobivanje informacij in navezovanje stikov. Večja ko je vključenost, večji je socialni kapital. Socialni kapital je poleg količine socialnih stikov (odnosov) odvisen tudi od pomembnosti le-teh v okolju, v katerem posameznik živi in dela. Odnosi in mreže morajo temeljiti 149 Nevenka Sreš na zaupanju in vzajemnosti; pomemben je občutek pripadnosti (Adam, Ron- čević in Tomšič 2001). Socialni kapital oz. struktura in vsebina povezav med posamezniki odloča o tem, kako se ti učijo in ravnajo z znanjem, koliko inovativnosti premorejo, kako dobro delujejo timi, kako posamezniki napredujejo ipd. (Dimovski idr. 2005). Socialni kapital je definiral Putman (2000) kot »kolektivno vrednoto vseh socialnih mrež (ki jih ljudje poznamo) in vseh nagnjenj, ki iz teh mrež na- stanejo (npr. recipročnost)«. Socialni kapital tako predstavlja povezanost in vzpostavljanje socialnih skupnosti. Putman (2000) je neomajen glede vpliva socialnega kapitala na otrokov razvoj. Zaupanje (dosežemo ga v odnosih, kjer vlada recipročnost glede poštenosti, dobrohotnosti), omrežja (s tem, ko se povezujemo z drugimi, dosežemo stvari, ki jih sami nikoli ne bi mogli, v mrežah ponotranjimo pravila, norme, vrednote skupin, si vzajemno pomagamo), pravila vzajemnosti v otrokovi družini, šola, sošolci in širša skupnost imajo dalj-nosežne učinke na otrokove priložnosti in izbiro ter s tem na vedenje in razvoj. Socialni kapital je po širini in globini učinkov na otrokovo življenje takoj za revščino. Seveda pa moramo vedeti, da socialni kapital ni čarobna paličica za vse te- gobe otrok v šoli in seveda za vse tegobe družbe, lahko pa veliko prispeva k hitrejšemu reševanju le-teh. Kulturni kapital je oblika kapitala, s katero Bourdieu (1986) pojasnjuje neenakosti dosežkov otrok, ki izhajajo iz različnih družbenih razredov v povezavi z akademskim uspehom. Loči tri stanja kulturnega kapitala: utelešeno, tj. v obliki trajnih dispozicij telesa in duha (vrednote, tradicije, vzgojo in omiko, ki jih posameznik ponotranji v procesu socializacije, in sicer večinoma v krogu družine; sem vključuje tudi jezikovni kapital v smislu znanja jezika), instituci-onalizirano (akademski certifikati, kvalifikacije – doseženo stopnjo izobrazbe) in v materializirano stanje v obliki kulturnih dobrin (umetniških slik, knjig, inštrumentov . . . , ki jih posameznik poseduje). Kulturni kapital vpliva na do-sežke učencev, ker je kultura vladajočega razreda v šoli višje vrednotena kot druge kulture. Učenci, ki so bili socializirani v vladajočo kulturo, imajo tako v šoli že v izhodišču prednost pred drugimi učenci (Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja 2011). Kulturni kapital torej pomeni imeti in obvladovati prevladujoče vzorce neke družbe. Nanaša se na posedovanje znanja, veščin, po- znavanje norm in vrednot ter stopnjo motivacije posameznika (primarna so- cializacija). Udejanja se preko izobrazbene ravni staršev, velikosti naselja in kulturne dejavnosti (Bourdieu 1986). V raziskavah je kulturni kapital običajno merjen s kazalniki, kot so izobrazba, izkušnje na trgu dela oziroma posedovanje veščin. Pri tem je treba določena znanja in veščine posameznika vezati na 150 Šola, starši in učna uspešnost naših učencev konkretno okolje oziroma družbeni kontekst, v katerem so bile pridobljene, saj, kot ugotavljata Kanas in Tubergen (2006), te niso vedno neposredno pre- makljive čez meje etničnega, nacionalnega konteksta. Za potrebe projekta z naslovom Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vklju- čenosti – delo s starši, smo posamezne pojme opredelili na sledeč način: • Socialni kapital je vključenost posameznikov (staršev) v mreže osnovnih šol, ki so v projektu, in v družbeno dogajanje v širšem okolju. Soci- alni kapital je tudi pripravljenost delavcev osnovnih šol za vzpostavlja- nje boljših vezi s starši. • Človeški kapital se nanaša na izobrazbo, znanje in kompetence posameznika. Dvig človeškega kapitala smo spremljali na podlagi dviga različ- nih znanj in veščin. • Kulturni kapital obravnava kulture, jezik in je koncept kulturne entro-pije (razpad notranjih kulturnih meja). Sinergijski učinek vseh treh oblik kapitala je pomemben element razvoja staršev in njihove uspešnosti, ki vpliva na boljšo vključenost staršev in njihovih otrok, naših učencev, v družbo. Družina in šola Vloga staršev je v 21. stoletju označena kot izjemno pomembna za otrokovo uspešnost. To trditev potrjujejo sodobne raziskave, ki poglabljajo strokovno znanje o pomenu družine in ga tudi razširjajo ter povezujejo z različnimi drugimi področji človekovega udejstvovanja. Že Gogala (1965) je opredelil družino kot osnovno, avtonomno celico, saj sama odloča o svojih najrazličnejših zahtevah in potrebah. Družina je naravna skupnost, saj smo tudi ljudje po svoji naravi in socialni plati družabna bitja. Kljub pogosto zelo zapletenim razmeram v sodobni družbi, družina še vedno zagotavlja pridobivanje vrednot, kot so družinska harmonija, ljubezen, skupna lastnina in podobno. Socializacija, kot imenujemo ta proces, poteka v okviru družine v času najzgodnejšega otroštva in je družbeno ter kulturno pogojena. Če otroci v primarni družinski situaciji niso ponotranjili temeljnih vrednot, bo to poslanstvo nekdo drug v zadostni meri zelo težko opravil. Šola lahko opravi del te naloge, vendar kljub temu ne more privzgojiti učencu tistih vrednot, ki bi jih moral otrok dobiti z vzgojo v družini že pred vstopom v šolo. Družina ima ključno vlogo tudi pri vključevanju otrok v šolsko delo, saj njeni odnosi in kompetence ne vplivajo le na otrokov socialni razvoj, ampak 151 Nevenka Sreš imajo tudi izjemen vpliv na njegov kognitivni, psihomotorični in emocionalni razvoj. Pomemben vpliv na otrokovo učno uspešnost v šoli pa imata tudi dru- žinska dinamika, ki se udejanja skozi vzgojni slog, mnenja in odnose, ki jih imajo starši do šole in izobraževanja, ter stopnja vključenosti staršev v otrokovo šolsko delo. Vključenost staršev v šolsko delo se kaže kot skrb za otrokovo napredovanje v domačem okolju, kjer otrok preko učenja prevzema, gradi in razvija učne ter delovne navade, razvija motivacijo za nadaljnje učenje ter razvija samopodobo ter učno samozavest, kaže pa se tudi kot zainteresiranost za delo v učilnici. In ne nazadnje je pomembno tudi, kako starši vrednotijo učno uspešnost svojih otrok in kako ter v kolikšni meri učno motivirajo, spodbujajo in podpirajo svojega otroka pri šolskem učenju in uspehih (Kozjan 2011, 30). Učeče se šole, ki uvajajo sodoben pouk z izkušenjskim in sodelovalnim učenjem učencev ter timskim poučevanjem učiteljev, vnašajo v pouk diferen- ciacijo in individualizacijo, timsko delo med učenci, imajo pogoste delovne konference, svetovanja, vrstniško mediacijo in opravljajo samoevalvacijo dela, lahko precej vplivajo na dosežke učencev, čeprav z vsemi naštetimi ukrepi izboljševanja kakovosti dela šole in učiteljev oz. vplivanja na učni uspeh učencev, ne morejo prekositi vpliva staršev (zlasti v zgodnjih letih otrokovega šolanja). Desforges (2006) je v raziskavah dokazal, da ima »dobro starševstvo doma« značilno pozitiven učinek na otrokove dosežke in prilagajanje. Statistične ko-relacije, ki vplivajo na dosežke otrok, so sledeče: • vpliv staršev pri 7. letu otrokove starosti je 0,29, vpliv šole v enakem obdobju pa je 0,05; • vpliv staršev pri 11. letu otrokove starosti je 0,27, vpliv šole pa 0,21. Isti avtor navaja, da je velik del razlik v dosežkih otrok izven vpliva šole. Poudarja, da si npr. z družbenim razredom družine lahko razložimo tretjino razlike v dosežkih učencev in da so zelo »vplivne« razprave, ki jih imajo doma starši z otroki. Hattie (2009, 70) trdi, da mnogi starši le težko razumejo jezik učenja in bi morali biti izobraženi v jeziku šolanja. Statistika na našem geo-grafskem področju kaže, da je stopnja izobrazbe prebivalstva nizka in brezpo- selnost visoka. To so izhodišča, na katerih smo zasnovali dejavnosti v našem projektu. Izhajali smo s stališča, da je najbolje, če so starši in učitelji partnerji pri otrokovi socializaciji in učenju, kajti nihče vsega ne zmore sam. Tkanje vezi med šolami, učenci in starši V mreži šol (o š Artiče, o š Bizeljsko, o š Brežice, o š Cerklje ob Krki) smo želeli prispevati k dvigu socialnega in kulturnega kapitala otrok in staršev s 152 Šola, starši in učna uspešnost naših učencev tem, da smo ohranili in nadgradili tiste programe, ki so v preteklih letih ob-rodili sadove na področju izobraževanja, ohranjanja kulturne dediščine in je- zika. Dodali pa smo še nekaj novih, inovativnih pristopov na področju vzgoje in izobraževanja, ki naj bi pri naših starših doprinesli k izboljšanju znanja in veščin. Ob pripravi načrta so se porodile številne zamisli in ideje, ki smo jih kasneje zožili na krajši, obvladljiv načrt. Osredotočili smo se na tri področja: • Izobraževanje staršev: uporaba i k t, učenje učnih strategij, vzgoja. • Neprofitno sodelovanje: starše smo povabili k izvajanju interesnih dejavnosti in jih prosili za pomoč pri karierni orientaciji (predstavitve pokli- cev). • Neformalno sodelovanje: zabavna druženja staršev, učencev ter delavcev šol s skupno pripravo. Podrobneje bomo v nadaljevanju predstavili dejavnosti, ki so bile izvedene v okviru neformalnih druženj. Neformalno sodelovanje Starše smo k sodelovanju v dejavnostih povabili preko predstavnikov sveta staršev. Starši so se v največjem številu udeležili dejavnosti, ko so potekale v decembru. Učitelji, starši in učenci smo skupaj pripravili novoletni bazar. Starši so skupaj s svojimi otroki izdelovali izdelke iz različnih materialov, ki so jih nato prodajali. Od prostovoljnih prispevkov zbran denar smo prispevali v šolske sklade. Višek teh dejavnosti je bil na novoletnem bazarju na o š Artiče, 11. 12. 2013, kjer smo sodelovale tudi šole iz mreže s svojimi izdelki. Ob organizaciji bazarjev smo pripravili tudi kulturni program, kjer smo predstavili še druge dejavnosti. Učenci in zaposleni v o š Artiče so pripravili kulturni program, s katerim so bazar tudi odprli. Vstopnica na prireditev je bila plastični zamašek. S tem so pokazali skrb za okolje. Na o š Cerklje ob Krki so na delavnicah ustvarjali skupaj starši in učenci, dejavnosti pa so zaokrožili v soboto, 7. 12., s kulturnim programom, ki so ga pripravili učenci šole in božično-novoletnim bazarjem. Starši so sodelovali pri pripravi in izvedbi. Dan je bil glasbeno obarvan in popestren s kulturnim programom. o š Bizeljsko je pripravila glasbeni zimski festival, na katerem so se pred- stavili učenci. Povabili so tudi starše in družine iz šol v mreži. Vabilu sta se odzvali družina iz Artič in družina iz njihove šole. K sodelovanju so pritegnili tudi goste iz sosednje Hrvaške in slovensko pevko Brigito Šuler, ki je na prireditvi nastopila z nečakinjo iz Bizeljskega. 153 Nevenka Sreš Na o š Brežice smo decembrske dejavnosti zaokrožili z novoletno priredi- tvijo, ki so jo pomagali oblikovati starši skupaj s svojimi otroki, našimi učenci. Tako je nastal kulturni program, na katerem so pokazali svoje pevsko in ple- sno znanje ter tako pričarali drugačen vstop v novoletne praznike. Med na- stopajočimi je vladalo veliko navdušenje nad takšnim sodelovanjem, saj so se pri pripravah na nastop med seboj več družili, povezali in preživeli kakovo- sten prosti čas, ki jim je veliko pomenil. Ugotovili so, da jih glasba povezuje in druži, druženje na odru pa je prijetno, še posebej, če gre za skupen nastop družinskih članov. Prireditev sta vodili in povezovali mama in njena hčerka, učenka naše šole. Vse skupaj je prevevalo praznično vzdušje, družinska toplina in povezanost. Vse dejavnosti mreže so starše aktivno vključile v naše delovanje na vseh področjih. Starši so ob načrtovanju programov spoznali naše delo, aktivno vključevanje pa jih je povezalo z njihovimi otroki in s šolo. Učenci so ob pripravah preživeli kakovosten čas s svojimi starši. Nekateri med njimi so s prvim nastopom na odru premagali tremo, postali samozavestnejši in zaupljivejši do sebe in svojih skritih talentov. Starši so jim bili opora, ki so jo potrebovali. Učitelji smo učence spoznali v drugi luči in videli v drugačni vlogi. Sodelovanje je preseglo njihova in naša pričakovanja. Starši nam že sporočajo pobude za nadaljevanje posameznih aktivnosti. Postali smo partnerji, ki se med seboj dopolnjujejo. Takšen način dela je prinesel dodano vrednost vsem, zato kaže z aktiv- nostmi nadaljevati. Starši nam bodo znali prisluhniti drugače, takšno sodelo- vanje pa nas bo v skupnostih, kjer delujemo, še bolj povezalo. S tem postanemo partnerji, sodelavci in sooblikovalci programov, ki nas vse nadgrajujejo, predvsem pa povezujejo. Je pa potrebno veliko volje, potrpljenja, medsebojnega dogovarjanja, da starše za takšno raven sodelovanja pridobimo. Veliko časa je potrebno vložiti tudi v usklajevanje terminov za izvedbo posameznih dejavnostih, šole se s tem odpiramo tudi v lokalno skupnost, kjer krepimo povezanost vseh. Pri vse etapah načrtovanja in delovanja so dobrodošle pobude staršev, ki nam povedo, katerih dejavnosti si želijo in pri katerih se lahko tudi sami aktivno vključijo v izvajanje. Šola v partnerskem sodelovanju ne sme postati izključni in edini izvajalec. Dogovor o pripravi in izvedbi mora biti skupen in vzajemen. Literatura Adam, F., B. Rončević in M. Tomšič. 2001. Sociokulturni dejavniki razvojne uspe- šnosti: Slovenija v evropski perspektivi. Ljubljana: Znanstveno publicistično središče. 154 Šola, starši in učna uspešnost naših učencev Bourdieu, P. 1986. »The Forms of Capital.« In Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, ur. J. Richardson, 241–258. New York: Greenwood. Desforges, C. 2006. Collaboration For Transformation: Why Bother? Nottingham: n c l. Dimovski, V., S. Penger, M. Škerlavaj in J. Žnidaršič. 2005. Učeča se organizacija: ustvarite podjetje. Ljubljana: g v založba. Gogala, S. 1965. Družina in njene vzgojne vrednote. Ljubljana: Zveza delavskih univerz. Hattie, J. 2009. Visible learning. Oxon: Routledge. Kanas, A., in F. Tubergen. 2006. »The Impact of Human and Social Capital on Immigrants’ Employment and Occupational Status.« Doktorska disertacija, Department of Sociology, Univerza v Utrechtu, Nizozemska. Kozjan, S. 2011. »Vloga staršev pri otrokovem šolskem delu.« Diplomsko delo, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana. Putman, R. 2000. Bowling Alone. New York: Simon And Schuster. Škerlavaj, M., in V. Dimovski. 2008. »Analiza družbenih omrežij kot manager- sko orodje: tudi neformalna omrežja je mogoče upravljati.« h r m 6 (25): 6–12. Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja. 2011. http://www.termania.net/ slovarji/74/terminoloski-slovar-vzgoje-in-izobrazevanja 155 Učenje je odnos Sofija Baškarad Srednja šola Domžale Izhodišča Medosebni odnosi Hagen (2011, 6) v knjigi uvodoma zapiše, da bi ljudje v odgovoru na vprašanje, kaj daje smisel njihovim življenjem, v vseh starostnih skupinah postavili medosebne odnose na prvo mesto. Kako lahko to dejstvo uporabimo v razredu? Šola je kraj, kjer otroci, mladostniki preživijo veliko časa, iz tega razloga naj bi učitelji posvečali pozornost tudi socialnim odnosom, spodbujali naj bi pozitivne odnose v razredu ter zavestno dvigovali socialni kapital v šoli. To pa predstavlja za učitelja velik izziv, kajti ne moremo mimo dejstva, da imajo nekateri učenci več in nekateri manj socialnega kapitala. »Kajti vsi otroci so sicer od rojstva naprej naravnani na pozornost, sodelovanje in navezanost, vendar se v njihovem družinskem okolju te potrebe pogosto zanemarjajo. To lahko privede do močnih duševnih prizadetosti in motenj. Pogosto je socialno iz- koreninjenje otrok, ko le-ti pridejo v šolo, že zelo napredovalo in učiteljice in učitelji so s tem močno obremenjeni. S kakovostjo socialnih odnosov pa ni povezano zgolj zdravje in splošno počutje, ampak tudi učenje.« (Hagen 2011, 6) Nova dognanja nevrobiologije Kar so psihološke in psihoterapevtske raziskave že dolgo domnevale, v za- dnjem času dokazujejo nova spoznanja nevrobiologije: »Velik pomen odnosov za učenje lahko danes dokažemo s pomočjo slikovne diagnostike. [. . .] Pri- merno temu je sposobnost ustvarjanja odnosov temelj, na katerem stoji uče- nje. Individuum in skupnost sta pri tem v tesni izmenjavi: ›Vse, kar privede do tega, da se izboljša sposobnost vzpostavljanja odnosov ljudi, je dobro za možgane in dobro za skupnost. Vse kar omejuje sposobnost vzpostavljanja odnosov, je slabo za možgane in slabo za skupnost.‹« (Hagen 2011, 6) Podobno lahko preberemo v knjigi O naravi učenja: »Otroci in mladostniki 157 Sofija Baškarad se učijo v socialnem kontekstu, možgani pa so pripravljeni za socialno interakcijo. Možgani so uglašeni na doživljanje empatije, ki nas intimno povezuje z izkušnjami drugih. V možganih nevroni, imenovani ›zrcalni nevroni‹, odda- jajo dražljaje, da simulirajo izkušnje drugih. Kadar otrok vidi svojo mater, kako iz kock gradi stolp, se v njegovih možganih sprožijo nekateri od tistih nevro-nov kot takrat, kadar sam gradi stolp iz kock. Podobno se takrat, ko učiteljica vidi jokati mladostnika, v njenih možganih sprožijo dražljaje nekateri isti nevroni kot če bi jokala sama. Domnevajo, da so ti zrcalni nevroni nevrološka podlaga za empatijo in služijo tako ustvarjanju medsebojnih vezi kot učenju. Zrcalni nevroni otroke in mladostnike biološko odprejo drugim in jih z njimi povežejo, kar krepi interakcije z odraslimi in vrstniki, ki podpirajo učenje.« (Dumont, Istance in Benavides 2013, 115) Ali kot je dejal Bauer (2008, 163) v svoji knjigi Princip človeškosti: »Tudi za šolo velja: z nevrobiološkega vidika brez odnosa ne more biti motivacije.« Če torej strnemo zgoraj omenjena dejstva, pridemo do sklepa, da dobri so- cialni odnosi ne vplivajo samo na zdravje in počutje posameznika, ampak tudi na njegovo učenje. Kaj je torej naloga učitelja? Ustvariti socialni kontekst, ki je ugoden za učenje? Kot je bilo omenjeno že prej, to predstavlja za nekatere učitelje velik izziv, sovpada pa to tudi z vprašanjem, kako se učitelj vidi v svoji vlogi. Se vidi kot inštruktor ali kot socializator, kajti predstave o učiteljskem poklicu so različne, kot navaja Koširjeva (2013, 107): »nekateri se zavedajo pomena emocionalne podpore učencem, medtem ko drugi poudarjajo zlasti po- men učinkovitosti in organizacije v razredu.« Odnosi z učitelji in odnosi z vrstniki Koširjeva (2013, 11) zelo nazorno razloži, zakaj so socialni odnosi kapital, v katerega je potrebno vlagati. Po njenem mnenju socialni odnosi zelo vplivajo na duševno zdravje otrok (in učiteljev), na doseganje učnih ciljev, na notranjo motivacijo. V knjigi analizira povezanost med vrstniškimi odnosi in samoper-cepcijo, spolom ter učno uspešnostjo učencev. Omenja, »da šola (in znotraj tega razred) ne predstavlja le socialnega konteksta za usvajanje učne snovi, je tudi socialni kontekst za učenje socialnega vedenja – za učenje o sebi kot učencu ter o svojem položaju v statusni hierarhiji, o odnosih med učenci, pomenu tekmovanja in sodelovanja ter prijateljstvu. [. . .] Do nedavnega pa so bili psihologi in pedagogi mnogo bolj kot na socialne vidike vedenja učencev osredotočeni na kognitivne vidike.« Zagovarja mnenje, da odnosov ne gre razumeti zgolj kot instrument za do- seganje boljših učnih dosežkov, čeprav mimo tega dejstva v šoli ne moremo: 158 Učenje je odnos »Socialni odnosi imajo resda moč, da spodbujajo (ali zavirajo) učna prizadevanja učencev, so pa obenem izjemno pomembni po sebi, saj so pomemben de- javnik počutja učencev v šoli in torej v veliki meri določajo kakovost življenja, ki ga učenci živijo ›tukaj in zdaj‹, neodvisno od njihove morebitne pomembne napovedne vrednosti za različne izide v nadaljnjem življenju učencev.« (Košir 2013, 12) Pri tem se opira na dve teoretski smeri, ki pojasnjujeta soodvisnost social- nih in učnih spremenljivk. Gre za teoriji, ki povezanost oziroma pripadnost v medsebojnih odnosih opredeljujeta kot osnovno psihološko potrebo: teorija samoodločanja ter teorija o potrebi po pripadnosti. Obe teoriji poudarjata pomen občutja povezanosti oziroma pripadnosti ter utemeljujeta njegov pomen za učinkovitost na učnem področju. V nadaljevanju se bom naslonila pred- vsem na hipotezo o potrebi po pripadnosti. »Potreba po povezanosti je opredeljena kot potreba po občutju varne po- vezanosti s socialnim okoljem ter po doživljanju sebe kot vrednega ter ljubljenega in spoštovanega. Za zadovoljevanje potrebe učencev po povezanosti z drugimi je ključna učiteljeva vključenost, ki se nanaša na kakovost medoseb- nih odnosov z učenci in se kaže v obsegu, v katerem si učitelj vzame čas za učence, izraža pozitivna čustva do njih ter kaže pristno zanimanje zanje, ne le kot za učence, temveč kot posameznike, se je pripravljen prilagajati učencem ipd.« (Košir 2013, 21) Povezanost v šolskem kontekstu daje učencem občutje pomembnosti in s tem spodbuja njihovo aktivnost. Možno je (Košir 2013, 21), da ima občutje pripadnosti energetsko funkcijo – torej da pri učencih vzbuja navdušenje, za- nimanje in pripadnost ter pripravljenost sodelovati v učnih dejavnostih. Tukaj ne govorimo zgolj o povezanosti med učiteljem in učencem, ampak tudi o povezanosti med učenci, o vrstniški povezanosti, a tudi o povezano- sti s starši. Na istem mestu avtorica omenja, da je lahko potreba po poveza- nosti v določenih primerih v konfliktu s potrebo po avtonomiji, saj gre za nasprotujoči si težnji – potrebo po integraciji s skupino ter potrebo po indi-vidualnosti, samostojnosti. V optimalnem socialnem okolju naj bi bili ti dve potrebi komplementarni, v manj optimalnih pogojih pa lahko postaneta an- tagonistični. [. . .] Ključno je torej, da učitelj po eni strani z učencem vzpostavi odnos povezanosti, po drugi strani pa spodbuja samostojnost učencev (Košir 2013, 21–22). Vendar je to področje še zelo neraziskano, kot učitelji tukaj ta-vamo v temi. Zavedamo se, da bi bilo dobro dvigovati socialni kapital v šoli, se posvečati socialnim odnosom, a ne vemo, kako. Pogosto pa nam teorija tudi ne ponuja jasnih meril, zakaj bi bilo dobro dvigati socialni kapital, kako ga meriti. 159 Sofija Baškarad Dvig socialnega kapitala pri pouku filozofije Pri poku filozofije sem v šolskem letu 2013/2014 pouk organizirala tako, da sem ob podajanju snovi poskušala vplivati tudi na dvigovanje socialnega kapitala. Učni načrt za predmet filozofija omogoča, da si eno temo (do 25 ur) lahko izbire učitelj sam. Pri tem sem povezala socialni kapital s politično filozofijo, natančneje z zagovorniki družbene pogodbe (Thomas Hobbes, Jean-Jacques Rousseau), z naravnim stanjem, teorijo zapornikove dileme. V ozadju izbirne teme se skriva kar nekaj vprašanj, ki so posredno povezana tudi s teorijo so- cialnega kapitala. Recimo, zakaj se ljudje povezujemo v umetne tvorbe kot je država (mezoraven socialnega kapitala), smo ljudje sebična ali altruistična bitja, kaj nas povezuje, kaj je zaupanje, ali je človek človeku volk. Pri socialnem kapitalu sem se osredotočala predvsem na dva vidika po West-Burnhamu, in sicer vidik dobro razvite socialne mreže, kjer sem kot uči- telj uvajala skupinske oblike pouka in projektno delo z namenom spodbujanja socialnih stikov, in vidik visoke ravni zaupanja, kjer sem kot učitelj poskušala vzpostaviti odprte in pristne odnose, varnost, brezskrbnost (Ažman in Koren 2013). Ključno se mi je zdelo, da v razredu na eni strani spodbujam tako odnos z učiteljem in odnose z vrstniki, na drugi strani pa tudi učenčevo avtonomijo. Znotraj izbirne teme sem pouk organizirala projektno, dijakom omogočila iz- biro vsebine in tudi skupine, s pogovorom o socialnem kapitalu pa ves čas spodbujala medosebne odnose. Tako avtonomija kot tudi povezanost z dru- gimi sta osnovni človekovi potrebi, za kateri želimo, da bi bili izpolnjeni. Košir zraven zgoraj omenjenih dveh omenja še tretjo potrebo, potrebo po občutju kompetentnosti (Košir 2013, 17–18). Za pomoč navaja nekaj primerov, kako učencem pomagati, da bodo znali svoje potrebe v razredu zadovoljevati na način, ki je socialno zaželen in usmerjen v oblikovanje zadovoljivih socialnih odnosov (Košir 2013, 86–87). Omenjam zgolj tiste, ki sem jih sama uporabila v razredu in so se obnesli. Za zadovoljevanje potrebe po navezanosti je bistveno, da učencem omogočamo, da so deležni socialne podpore. Pri tem jim pomagamo na naslednje načine: • oblikovanje prijateljskega, toplega okolja: izražanje pozitivnih čustev, spodbujanja komunikacije med učenci; • prepoznavanje in izpostavljanje skupnih točk: izpostavljanje stvari, ki so članom skupine skupne (npr. vsi si želimo, da bi se v razredu dobro počutili); • sodelovalne naloge in skupni cilji: vključevanje dejavnosti, ki spodbu- jajo sodelovanje; 160 Učenje je odnos • fizična bližina in stik: včasih je za vzdrževanje ustreznega vedenja učenca pomembno sedeti ali stati ob učencu; • podporni socialni odnosi; gledati učenca, mu pokimati, prikimati, upo- rabljati njegovo ime; • pozitivna pričakovanja: izražanje pozitivnih pričakovanj v zvezi z učen- čevim vedenjem; • pozitivno preusmerjanje: usmerjanje učenca na konstruktivne naloge ter primerne dejavnosti in vloge. Za zadovoljevanje potrebe po avtonomiji je bistveno zmanjšati učenčeve občutke ogroženosti, pri čemer je lahko v pomoč naslednje: • ignorirati majhne kršitve: vzdržati se nepotrebnih prepovedi; • dovoliti izbiro med različnimi učnimi dejavnostmi in tudi vedenji. Izvajanje projektnih dejavnosti Dijaki so v okviru projektnega dela pri predmetu filozofija morali opraviti intervju s strokovnjakom zunaj šole, ki na nek način dviga socialni kapital ali pa se znotraj svojega poklica ukvarja s socialnim kapitalom. S strokovnjaki sem stopila v stik, jim predstavila projekt in jih prosila za sodelovanje. To so varuhinja človekovih pravic, specialistka zakonske in družinske terapije, di-rektorica Slovenske filantropije, predstavnik društva Sinapsa, nekdanji varuh človekovih pravic, prostovoljec v Slovenskem društvu hospic, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, poleg tega pa še učitelji, svetovalna delavka in dijaki tujci na Srednji šoli Domžale. Dijaki so nato sami navezali stik s strokovnjakom ter določili čas in kraj zunaj šole, kjer bo potekal intervju. Pred intervjujem so se morali pozanimati o intervjuvancu in napisati vprašanja za intervju, posneti intervju v avdio obliki in po inter-vjuju napisati članek za lokalni časopis Slamnik ter svoje rezultate predstaviti v razredu. Pomemben del naloge pa je bilo tudi povezati filozofske vsebine s socialnim kapitalom. Cilja projekta sta bila dvigniti socialni kapital v razredu ter usvojiti filozofske vsebine. Zaradi obsežnosti projekta bom v preglednici predstavila okvirni potek projekta z dejavnostmi v razredu in cilji, v nadaljevanju pa bom predstavila rezultate skupine, ki je obiskala hišo hospica v Ljubljani, ker najbolj nazorno prikazujejo cilje projekta. Prav tako bi omenila, da so nekatere dejavnosti v razredu tekle sinhrono, nekatere pa diahrono. Pogovor npr. o tem, kaj je socialni kapital, je tekel nenehno in je bogatil naše ure filozofije. Veliko pa je bilo 161 Sofija Baškarad Preglednica 1 Potek projekta Dejavnost v razredu Cilj Čas Različne kratke socialne igre skozi Aktiviranje predznanja. Ves čas celo šolsko leto. Dvig zaupanja med dijaki samimi ter med njimi in učiteljem. Druženje, sproščenost, varnost, brezskrbnost. Izdelovanje listovnika na temo Skrb za lastno znanje. Ves čas socialni kapital. Spodbujanje samostojnega učenja. Spodbujanje sprotnega dela. Kratka frontalna predstavitev Seznanitev s pojmom socialni kapital. 1 ura socialnega kapitala v razredu. Dijaki, razdeljeni v skupine po pet, Razjasnitev pojma socialni kapital. 2 uri poiščejo v različnih člankih elemente Vzpostavitev medsebojnih odnosov. socialnega kapitala, izdelajo plakat, ga predstavijo sošolcem in napišejo, kaj je za njih socialni kapital oziroma kje se v življenju srečujejo z njim. Nadaljevanje na naslednji strani potrebno postoriti tudi za samo izvedbo projekta: priprava delovnih listov, gradiva, navezovanje stika s strokovnjaki, pogovor s projektnimi skupinami . . . Meril za presojo dviga socialnega kapitala nisem izdelala, sem pa z dejav- nostmi v razredu močno povečala število stikov med učenci, pogostost stikov med učenci, število nevladnih organizacij, društev in število oseb, vključenih v projekt. Prav tako se je povečala stopnja medsebojne pomoči. Odnosi v razredu so bili gotovo bolj sproščeni, nisem pa izvedla nobenih dodatnih anket, ki bi to potrdile. Čas trajanja projekta: od novembra do aprila. Dijaki: 4. E in 4. F, 50 dijakov. Primer – obisk Hospica Človek ni nič drugega kot njegova dejanja. G. W. F. Hegel Dijaki gimnazije Domžale smo se 7. 3. 2014 odpravili v Hišo hospica z name- nom, da izvemo več o društvu in ljudeh, ki delujejo tam. Tam smo opravili intervju z dvema prostovoljcema in odšli bogatejši za novo izkušnjo. Slovensko društvo hospic je neprofitna organizacija, ki spremlja umirajoče v terminalni fazi življenja. Društvo že osemnajst let nudi bolnikom pomoč, ki je v domačem okolju zaradi različnih razlogov ne morejo dobiti. Član društva – prostovoljec – lahko postane vsak, ki v sebi čuti željo po tem ter opravi izo-162 Učenje je odnos Preglednica 1 Nadaljevanje s prejšnje strani Obravnava filozofskih vsebin in Seznanitev s filozofskimi pojmi, npr. 10 ur filozofov (Thomas Hobbes, naravno stanje, država kot umetna Jean-Jacques Rousseau) v povezavi s tvorba, nezaupanje/zaupanje kot socialnim kapitalom. izhodiščni temelj družbene pogodbe, altruizem, egoizem, človek človeku volk, sodelovanje . . . Razvijanje kritičnega mišljenja. Ogled filma Gospodar muh z debato v Seznanitev s filozofskimi pojmi 3 ure razredu, ali je človek človeku volk ali altruizem, egoizem, demokracija, kaj drugega. tiranija, naravno stanje. Razvijanje kritičnega mišljenja. Izmenjava mnenj in stališč. Pogovor. Izdelovanje predstavitve Power Point Razjasnitev pojma socialni kapital. 2 uri na temo socialni kapital v šoli. Seznanitev z osnovami dizajna. Timsko sodelovanje s profesorico Spodbujanje nadarjenosti. angleškega jezika in diplomirano grafično oblikovalko. Intervju s strokovnjakom zunaj šole, Dvigovanje socialnega kapitala. 10 ur po pouku. Pisanje članka za časopis in Razvijanje kritičnega mišljenja. objava audioposnetka v dolžini petih Razvijanje timskega dela. minut. Razvijanje organizacijskih sposobnosti. Dvigovanje samoiniciativnosti. Povezovanje z okoljem. Povezovanje učnih vsebin z vsakdanjim življenjem. Predstavitev pred razredom. Vse skupne predstavijo rezultate 2 uri Ocenjevanje listovnika in svojega dela. predstavitve. braževanje in prakso. Prostovoljci na koncu ne postanejo vsi, saj, kakor pravita gospod Jože in gospa Marjana, moraš biti za tako delo čustveno zelo stabilna oseba. Intervjuvanca sta se za prostovoljstvo odločila, ker sta želela narediti nekaj koristnega zase in za druge. Oba menita, da je med mladimi prostovoljstva premalo, mladino bi morali v nesebično pomoč drugim usmeriti že v šolah in doma. Ustanovo smo zapustili zelo mešanih občutkov. Kot mladim nam je težko razmišljati o smrti, a vendar smo v tem domu začutili več življenja kot kje dru-gje. Ob prihodu smo pričakovali ljudi z žalostnimi obrazi, pričakali pa so nas prijazni nasmehi in toplina, čudoviti ljudje, ki nesebično delujejo v korist drugih. Ob takih dogodkih se resnično zamisliš o vrednosti življenja in pomoči 163 Sofija Baškarad soljudi. Smrt je del življenja. To doumeti je težko, a če nam ob tem roko stiska nasmejana oseba, ki si vzame čas za nas in naše misli, z nami bere, moli ali poje, pa je naš odhod zagotovo lažji. Intervju s prostovoljcema Hospica 1. Ali nam lahko na kratko opišete, kaj je pravzaprav hospic, komu je na- menjen in koliko časa že deluje? Jože: Hospic je društvo, ki je v jeseni imelo osemnajst let, smisel hospica pa je spremljanje umirajočih oziroma obravnava človeka, ki je v terminalni fazi življenja, to se pravi, da se pričakuje njegov zemeljski za- ključek. Hospic naj bi temu človeku omogočil nekakšno dostojno slovo. Naša naloga je, da smo z njimi, da jim lajšamo bolečino, da jim omogo- čimo stvari, ki jim jih mogoče doma ne morejo. Marjana: Tukaj ne vzamemo vsakega človeka, ampak res samo ljudi, ki so v terminalni fazi življenja in ki doma ne bi mogli biti, saj so njihovi sorodniki bodisi v službah ali študirajo in jim ne morejo doma nuditi vsega, kar potrebujejo. Ljudi v terminalni fazi pošiljajo tudi iz bolnic, ker jim tam ne morejo več pomagati. Hospic najprej preveri, če je oseba res v terminalni fazi in jo nato sprejme. 2. Zakaj ste se sploh odločili, da boste del hospica in koliko časa že poma- gate oziroma sodelujete? Jože: Jaz sem sedaj tri leta. Pred petimi leti sem šel v pokoj in sem si rekel, da bi lahko kaj koristnega naredil. Potem sem v časopisu zasledil oglas, se prijavil na razgovore, opravil izobraževanja. Ker sem imel vča- sih opravka z mladimi, bil sem namreč profesor, sem si rekel, da bi tudi z drugo starostno skupino lahko kaj koristnega naredil. Ugotovil sem, da v hospicu lahko kaj pomagam, ker ima dva vidika; eden je spremljanje v hiši, imamo pa tudi domača spremljanja. Marjana: Jaz pa sem šele dva meseca tukaj kot prostovoljka, v bistvu sem še na praksi. Sem me je pripeljal nek notranji klic, neka želja, da naredim nekaj dobrega. Ne samo za te ljudi, ki so tukaj, ampak tudi zase, saj ljudje vedno dajo veliko nazaj. Je zelo obojestransko. 3. Kaj menite o prostovoljstvu med mladimi? Ali ga je dovolj? Kako bi ga lahko spodbudili? Marjana: Mislim, da ga je premalo, da je kar nekaj zadržkov, a mladino je treba nekako usmeriti. Mislim, da je to bolj naloga šol, pa tudi staršev. Predvsem starši bomo morali še veliko narediti. Jože: Mislim, da je nekaj prostovoljstva, vendar je vprašanje, kje. Mladim 164 Učenje je odnos je verjetno hospic bolj odmaknjen. Na naši šoli so radi hodili pomagat v begunske centre, beguncem so pomagali učiti se. 4. Ali so vse osebe, ki delujejo v hospicu, prostovoljci in koliko je vsega osebja skupaj? Jože: V glavnem so prostovoljci. Malenkost jih je stalno zaposlenih, v Ljubljani nas je prostovoljcev nekaj čez dvajset, v Sloveniji pa okrog 80. Imamo enoto v Celju, Mariboru, Murski Soboti, Kranju. V kratkem se bo ustanovila v Novem mestu [. . .] Midva sva dosti z ljudmi, nekateri pa so bolj za urejanje okolice, ne neposredno za ljudi, ampak so tudi na drugih področjih koristni za hospic. Od oktobra naprej imamo dogovor, da oskrbovanci ne plačajo ničesar, razen če želijo. 5. Kako pa lahko postaneš del prostovoljcev? Marjana: Jeseni poteka izobraževanje za prostovoljce, ki traja šest tednov, ob petkih in sobotah po pet do šest ur skupaj. Izobraževanje je super. Izveš stvari, ki se jih ne sliši, ki se jih ne da naučiti. Po šestih tednih se tukaj učimo nege, kako se pravilno ravna z bolniki, kako je najbolje zate, da ohranjaš zdravje. Potem sledi obvezna praksa, ki jo jaz še opravljam, nato pa mi bodo povedali, ali bom lahko postala prosto- voljka. Jože: Podobno, kot pravi Marjana, sem sem prišel tudi jaz. Vsak mesec imamo srečanje, kjer se seznanimo z novicam, s problematiko pacien-tov. Imamo psihologinjo, tako da jo lahko, če imamo kakšen problem, vedno pokličemo. Poleg tega imamo še enkrat mesečno supervizijo. Psi- hologinja nas vedno povpraša, če imamo kakšno svojo problematiko, drugače pa nam predstavi kakšno drugo stvar s tega področja. Tako imamo neko oporo. Imamo tudi svoje glasilo, ki izide štirikrat letno. Mi smo bolj za psihološko podporo, za pogovore, za prebiranje knjig, za reševanje križank in tako naprej. 6. Koliko bolnikov imate trenutno v hospicu? Jože: Prostora je za dvanajst ljudi, sedaj jih je deset, tako da je kar zasedeno. Koliko časa preživijo tukaj, pa je različno. Lansko leto je bilo povprečje osemnajst dni. Zgodilo pa se je, da je bil pred dvema letoma nek gospod pri nas tri mesece, nato smo ga poslali domov in je še danes med živimi. 7. Ali moraš biti za prostovoljstvo zelo čustveno stabilna oseba? Jože: Mislim, da ja. Na pogovoru nas je bilo 40, po treh letih nas je ostalo pet od dvajsetih, ki so hodili z mano na izobraževanje. Jaz grem še danes vesel domov, saj sem se, odkar sem tu, naučil bolj ceniti življenje. 165 Sofija Baškarad Marjana: Nekateri obupajo že po prvi uri izobraževanja. Jaz sem z veseljem tukaj. To je tisto, kar me napolni. Vsi pa res niso za to, nekateri so odšli po eni uri, večina pa pred prakso. 8. Teoretično gledano bi vsak od nas lahko postal tukaj prostovoljec. Jože: Teoretično gledano ja. Odvisno je od veselja, volje, da končaš izobraževanje in da veš, v kaj se spuščaš. 9. Ali si urnik lahko prilagodite? Marjana: Tako je, jaz imam še redno službo, ko v službi izvem razpored, se tukaj dogovorim. Ko delam popoldne, sem tukaj dopoldne, ko delam dopoldne, sem tukaj popoldne. Ob koncih tedna smo prosti, sem pri- dejo prespat sorodniki bolnikov. Načeloma je takrat le prostovoljec in dve medicinski sestri, bolničarki, stalna kuharica, imamo tudi študente zdravstvene nege. 10. Ali bi lahko rekli, da je tistim, ki so verni, v tem primeru vera v uteho? Marjana: Lahko bi temu pritrdili. Je pa tudi pri njih prisoten strah, kaj bo, negotovost. Česar ne poznamo, se na nek način bojimo. Na željo pa-cientov prihajajo tudi duhovniki in to pacientom zelo pomaga. Imamo tudi veliko muslimanov in pravoslavcev. Nekoč pa se je neka gospa kar skrila, če je videla duhovnika, tako se ga je bala. 11. Ali ima vsak bolnik svojo sobo? Marjana: V sobi je le ena postelja, zaradi zasebnosti, intimnosti, miru, tam je, kar si želijo; radio, kasete, televizija, knjige . . . 12. Glede na to, da je Hospic neprofitna organizacija, kako dobite sredstva za svoje delovanje? Jože: Samo od donacij. Prej smo imeli še oskrbovalni dar, če ga je lahko kdo dal. Med ministrstvom in hospicem so bili problemi, nekaj časa se je hospic financiral prek bolnice, ki nam pa denarja ni nakazovala, zato sta bila tu tudi dva ministra. Tudi predsednik republike je že bil na obisku pri nas. Gremo tudi v druge države. Hrvaška se zgleduje po nas, od- prli so hospic v Reki, sedaj ga odpirajo v Zagrebu, k nam pa hodijo na prakso. Tudi na Dunaju smo že bili. Tam je hospic v nekem stanovanj- skem bloku, kar je dobro za stanovalce, saj so zraven ljudi. Imajo tudi prostovoljce, vendar imajo predvsem plačane medicinske sestre. Ljudje donirajo veliko hrane, neka kmetija donira maslo, mleko in podobne stvari, tudi sorodniki donirajo. Pravzaprav se preživljamo predvsem z malimi prispevki. Nekdo nam je podaril avto, pa kakšno televizijo pu- stijo tukaj in obleke. Vedno smo na robu, enkrat visimo na nitki, enkrat pa v redu shajamo. Ljudje so zelo radodarni, čeprav Slovenci veljamo za škrt narod, nismo takšni. Hiša je od mesta Ljubljane, ki jo je dala v brez- 166 Učenje je odnos plačen najem našemu društva. Gospa, ki je prej živela tukaj, je želela, da tukaj ustvarimo hospic in je po smrti zapustila hišo mestu Ljubljana s takim namenom. 13. Ali bi lahko rekli, da kaj drugače gledate na smrt? Jože: Smrti sem navajen od nekdaj. Jaz najbrž drugače gledam kot vi, ker sem že bližje, a mi je to kljub temu spremenilo pogled. Dalo mi je neko potrdilo. Najbolj so me presenetile kakšne življenjske zgodbe. To, kar sem že prej slutil in vedel, sem si samo potrdil. Mogoče je meni lažje, saj verjamem v posmrtno življenje. Zato je pomembno, da imamo tudi več skupin, med njimi je tudi skupina za žalujoče, z njimi hodimo na izlete, jim pomagamo. Srečanja trajajo eno leto. Ljudem predstavljamo pogled, da smrt ni nekaj tako groznega kot vsi mislijo. 14. Vam je bilo kdaj žal, da ste se pridružili hospicu? Jože: Ne, nikoli. Čeprav so prijatelji bili šokirani. Skupna refleksija dijakov četrtega letnika Delo v skupini ima predvsem prednosti (razdelitev dela, več idej, predlogov, zamisli, vprašanj; več glav več ve), nekaj pa je tudi slabosti (nesoglasja zaradi različnih mnenj, različne prioritete in interesi, usklajevanje, dogovarjanje). Delo ocenjujemo pozitivno – vsak je nekaj prispeval in zato nam je vse uspelo. Posebej dobro nam je uspel intervju, saj smo izvedeli čisto vse, kar smo želeli in še več. Skozi projektno delo smo se naučili, kako pomembno je sodelovanje. En sam človek proti svetu ne more storiti praktično ničesar, če pa ljudje stopijo skupaj, sodelujejo, komunicirajo, sklepajo kompromise in delujejo v družbeno dobro, lahko pride do velikih sprememb. Prav tako smo se ob obisku hospica zamislili o vrednosti in minljivosti življenja. Kako kratko in dragoceno je, koliko je vredno, da imaš nekoga, ki skrbi zate ne glede na to, v kakšnem zdravstvenem stanju si. Doumeli smo, da smrt sama ni strašna, je le del življenja. Brez smrti življenje namreč ne bi imelo smisla. Sklep Čeprav dejavnosti, ki so se dotikale socialnega kapitala, v razredu nisem vre-dnotila s pomočjo znanstvenih kazalnikov, lahko rečem, da je delo v razredu zaradi izbranih tem, ki so se dotikale socialnega kapitala, teklo bolj sproščeno, veselo, z veliko pogovora, smeha, izmenjavami mnenj. Dijaki so intervjuje opravili brez negodovanja, kljub temu, da so jih morali opravili izven pouka. Priprave na izvedbo intervjuja so v razredu sprožile marsikatero debato ali vprašanje, kar je dalo slutiti, da v šoli pogrešajo pogovor. 167 Sofija Baškarad Menim, da učitelj ni zgolj inštruktor, ampak je tudi socializator, nekdo, ki je dolžan poskrbeti za dobro počutje učečega se, za dobre odnose v razredu in za povezovanje z okoljem. Uvajanje projektno naravnanega dela pri pouku vsekakor spodbuja socialne stike in vzpostavlja odprte in pristne odnose. V prihodnje nameravam nadaljevati z dejavnostmi, ki dvigujejo socialni kapital v razredu, predvsem z dejavnostmi, ki spodbujajo pozitivne odnose v razredu. To sem mi zdi tudi najlažje, saj ne zahteva nobenih sistemskih sprememb, po- sebnega urnika ali dodatnega denarja. Vendar pa bi bili odnosi in posledično tudi učni dosežki veliko boljši, če bi se dejavnosti za dvig socialnega kapitala uredile tudi sistemsko. V mislih imam predmet, ki bi dijake spodbujal k pozitivnim odnosom, pozitivnem mišljenju, povezovanju. Odprto ostaja marsi- katero vprašanje: Je smiselno zavestno dvigovati socialni kapital v šoli? Zakaj in čemu? Je šola res kraj, kjer so pomembni samo dosežki? Kaj pa socialni an-gažma, okolje, prostovoljstvo, dobri medsebojni odnosi? Ali to zadeva zgolj posameznega učitelja in njegove interese? Tukaj bi lahko navedli še marsikaj, trenutno pa je situacija glede socialnega kapitala podobna zgodbi o slepih mo- žeh in slonu, kakor meni Gehmacher: »Zgodba pripoveduje o skupini slepih mož, kjer se je vsak izmed njih dotaknil slona, da bi lahko s tem spoznal, ka-kšen je slon. Vsak izmed mož se je dotaknil slona na drugem mestu, kasneje pa so možje primerjali njihova občutja ter kaj kmalu ugotovili, da se nikakor ne strinjajo s pripovedovanjem ostalih. Podobno je tudi s socialnim kapitalom, različni znanstveniki trenutno tipajo različne dele slona, nekateri nogo, drugi rilec [. . .] Nevroznanstveniki raziskujejo socialne nevrone, farmacevti se osredotočajo na hormon sreče oksitocin, sociologi na socialne odnose in socialne mreže [. . .] do skupnega konsenza pa še niso prišli.« (Rauscher 2009, 333) Literatura Ažman, T., in A. Koren. 2013. »Dvig socialnega in kulturnega kapital v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti.« Interno gradivo, Šola za ravnatelje, Kranj. Bauer, J. 2008. Princip človeškosti: zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju. Ljubljana: Študentska založba. Dumont, H., D. Istance in F. Benavides, ur. 2013. O naravi učenja. Ljubljana: Zavod za šolstvo. Hagen, A. 2011. Lernen ist Beziehung: Ein Spiel- und Übungsbuch zum Begreifen von Sozialkapital. Dunaj: b m uk k. Košir, K. 2013. Socialni odnosi v šoli. Maribor: Subkulturni azil. Rauscher, E., ur. 2009. »Schulkultur. Schuldemokratie, Gewaltprävention, Ver- haltenskultur.« Pädagogik für Niederösterreich (3): 317–336. 168 Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi Petra Lajlar Osnovna šola Dobje Uvod Delo na področju dvigovanja socialnega in kulturnega kapitala smo mreže šol v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti morale usmeriti na a) šolo oz. vrtec, b) sodelovanje s starši ali pa c) povezovanje z okoljem. Naša mreža (i v. o š Celje, o š Lesično, o š Dobje in Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje se je naslonila na slednje, pri čemer naj bi poudarek dajali dejstvu, da je šola središče v kraju in tako deluje kot povezovalni element vseh občanov. Preko različnih projektov, socialnega podjetništva, nevladnih organizacij idr. naj bi se razvijali skupno življenje, spoštovanje, medsebojna pomoč in občutek enakosti (Gladwell 2009). Glede na to, da smo se v mreži znašle dve manjši podeželski osnovni šoli ter ena velika mestna, zraven pa še srednja šola, katere delovanje je močno povezano z naravo, smo se izvajalke projekta odločile, da bomo kot rdečo nit našega delovanje izpostavile povezavo med podeželjem in mestom in to pred- vsem preko narave. Naravo v njenem najširšem pomenu smo videle kot tisti element, ki lahko krepi vse vidike socialnega in kulturnega kapitala. Hkrati smo si kot cilj postavile tudi vzpostavljanje novih in trajnih vezi v mreži med vsemi deležniki, da bi na ta način izboljšali medosebne odnose in posledično doprinesli k boljši samopodobi učencev/dijakov. Naš projekt smo ravno zaradi omenjenega cilja poimenovale Koreninjenje: vzpostaviti korenine, ki bodo v prihodnosti pognale drevo, za katerega upamo, da bo kmalu začelo tudi obilno roditi. Izvajalke projekta vseh štirih šol v mreži smo preko celega šolskega leta izvajale aktivnosti, ki so bile v veliki meri vezane na naravo ter naravno in kulturno dediščino naših krajev, hkrati pa smo spodbujale učence, učitelje in ostale de-ležnike, ki so vstopali v izvajane dejavnosti, da so vzpostavljali nove in krepili stare socialne vezi. Kot vrhunec in hkrati zaključek naših dejavnosti smo ko-169 Petra Lajlar nec meseca aprila 2014 na o š Dobje pripravili in izvedli skupno prireditev, ki smo jo, prav tako kot projekt sam, poimenovali Koreninjenje. Koreninjenje kot skupen dogodek vseh štirih šol v mreži poudarja vidik ponosa in pripadnosti ter dviguje raven zaupanja med sodelujočimi deležniki. Dogodek je bil organiziran kot kulturna prireditev, ki je dajala poudarek na- ravi. Kot nastopajoči so sodelovali učenci vseh štirih šol v mreži. Na ta način smo želeli okrepiti sicer že vzpostavljene socialne mreže, v toku priprav na dogajanje in na samem dogodku pa so se dodatno vzpostavile tudi povsem nove socialne vezi (med samimi učenci sodelujočih šol, med učitelji in učenci, med občani – obiskovalci prireditve in ostalimi deležniki). Iz teorije v prakso Naša mreža šol si je pri izvajanju aktivnostih za dvig socialnega in kulturnega kapitala vseskozi prizadevala ozaveščati pomen narave in spoštovanja le-te. Ta nota je bila zato prisotna tudi pri snovanju kulturnega programa za našo skupno prireditev. i v. o š Celje je pripravila gledališko uprizoritev Nenavadna poroka avtorja Vinka Moederndorferja, ki preko živalskega sveta predstavi problem neenako- sti in dojemanje le-te s strani različnih opazovalcev (ljubezen med petelinom in lisico). o š Lesično je s priredbo pripovedi Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici v igrano predstavo Kosovirja s Kozjanskega predstavila kozjansko kul- turno in naravno dediščino. Srednja šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje je na dan dogodka poskrbela za posaditev drevesa sk k, že predhodno pa so njeni dijaki izdelali tudi kostume in sceno za potrebe uprizoritve Nenavadne poroke. oš Dobje je za potrebe kulturnega programa pripravila glasbeno točko v iz- vedbi šolskega banda, v katerem je sodelovalo vseh sedem učencev 8. razreda. Kot šola gostiteljica je poskrbela tudi za vse formalnosti v zvezi s pripravo prireditvenega prostora (dekoracija, ozvočenje) in pogostitve po prireditvi. Na prikazani način smo izvajalke projekta skušale doseči cilj, da z naravo in preko narave povežemo učence in učitelje vseh štirih šol v mreži. Kot ugotavlja Glasser (2001), so medčloveški odnosi na vseh ravneh pre- poznani kot bistvo dobrega in uspešnega delovanja v življenju. Tudi kultura je tista, ki povezuje ljudi. Za nekatere učence je šola edini kraj, kjer so izposta-vljeni kulturi. To so običajno otroci iz manj premožnih družin. S Koreninjenjem smo želeli pritegniti k sodelovanju čim več učencev in to ne glede na njihove siceršnje zmožnosti in socialni status. Glede na želje so 170 Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi učenci lahko pri dogodku sodelovali bodisi kot nastopajoči v kulturnem pro- gramu bodisi kot del ekipe, ki je pripravila sceno in pogostitev bodisi kot »novinarji«, ki so spremljali dogodke in poročali o izpeljani prireditvi. Nekateri so na prireditev prišli zgolj kot obiskovalci. Izvedba prireditve Koreninjenje Za vse dejavnosti, ki smo jih s sodelavkami izvajale v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala, smo izdelale podrobne načrte, s pomočjo katerih smo nato korektno izpeljale zastavljene dejavnosti. Tudi za Koreninjenje smo izdelale premišljen izvedbeni načrt. Že v mesecu februarju smo na našem skupnem sestanku podale smernice za prireditev: do- ločile smo čas in kraj dogajanja ter si porazdelile naloge v zvezi s samo prireditvijo. V času do meseca aprila so zorele naše ideje, vsaka zase pa smo tudi izvedle zadane organizacijske in vsebinske naloge. Teden dni pred prireditvijo smo imele zadnji usklajevalni sestanek, na katerem smo sprejele končne odlo- čitve o izvedbi Koreninjenja ter pripravile vabilo in vprašalnike za nastopajoče učence. Vabilo smo v elektronski obliki posredovale ravnateljicam vseh štirih šol ter vodstvu Šole za ravnatelje. Na o š Dobje je bilo vabilo na prireditev tudi natisnjeno in prilepljeno na oglasnih deskah učiteljev in učencev. Teden dni pozneje, v sredo, 23. 4. 2014, je bila na o š Dobje izvedena dolgo načrtovana prireditev, ki je, kot je že bilo povedano, zajemala dve krajši gledališki predstavi: Nenavadno poroko v organizaciji i v. o š Celje, za katero so sceno in kostume izdelali dijaki Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje ter Kosovirja s Kozjanskega, ki so jo pripravili učenci o š Lesično. Na o š Dobje je šolski band poskrbel za glasbeno točko. Predstavili so se s Kreslinovo Od višine se zvrti, s katero se je tudi zaključil uradni del prireditve. Poleg kulturnega programa smo skupni dogodek ovekovečili s posaditvijo drevesa sk k na vrtu o š Dobje. Za samo izvedbo posaditve sta bila zadolžena dva dijaka Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti. Ob prisotnosti števil- nih učencev in učiteljev sta zasadila drevo v vnaprej izkopano luknjo, eden od njiju pa je ob tem predstavil izbrano sorto drevesa – nešpljo. Nešplja ni bila izbrana naključno. Gre namreč za zelo staro sadno drevo, ki izvorno raste v Jugozahodni Aziji, v naše kraje pa so ga v Antiki prinesli Rimljani. Sadež je rjavkast in spominja na mešanico hruške ter jabolka s čežanasto sredico ter veliko muho. Ko dozori, je zelo trd in kisel, užiten postane šele, ko ga zmehča zmrzal. Na podeželju je sadež še poznan, v mestnih okoljih pa ga učenci slabo ali pa sploh ne poznajo. Sodelavke v mreži smo enotnega mnenja, da ima zasaditev drevesa močan 171 Petra Lajlar simbolični pomen. Poleg tega, da gre za obuditev stare sadne vrste, ki je bila nekdaj vsakdan slovenskega podeželja, je tukaj prisoten še moment mreženja in razraščanja. Predstavljamo si, da se bo zasajeno drevo tako zakoreninilo, da bo v prihodnosti obrodilo tudi sadove. Prav tako kot naše sodelovanje v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala: z veliko truda in dobre volje smo vzpostavili močne korenine in pričakujemo, da se bodo poleg že vidnih rezultatov pokazali še novi pozitivni odzivi ob koncu izpeljanega projekta. oš Dobje kot šola gostiteljica in koordinatorica projekta je poskrbela tudi za pogostitev in neformalno druženje učencev, učiteljev in ostalih obiskovalcev po končanem kulturnem programu in zasaditvi drevesa. Ker smo morale vse mreže, sodelujoče v projektu Dvig socialnega in kultur- nega kapitala, svoje delo predstaviti tudi kolegom in kolegicam na delavnicah na Brdu, se je naša mreža odločila, da bomo v svoji predstavitvi, ki smo jo imele 7. 5. 2014, torej neposredno po organiziranem skupnem dogodku, dale poudarek prav temu. Tudi zaradi tega smo veliko napora vložile v fotografira- nje, snemanje in beleženje vtisov vseh deležnikov. Rezultati izvajanja dejavnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala Izvajalke smo vse dejavnosti, izpeljane v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala, skozi celo šolsko leto kvantitativno in kvalitativno spremljale. Merila za presojo dviga skk so lahko po eni strani čisto številčno opredeljena, po drugi strani pa imamo tudi mehanizme, s katerimi presojamo ob- čutke vseh deležnikov v projektu. Glede na število izpeljanih dejavnosti, ude-leženih učencev, vključenih deležnikov idr. je naša mreža šol v projektu zagotovo bila zelo uspešna. Poleg količine smo izmerili tudi kakovost dejavnosti. Pri tem smo se sodelavke v mreži posluževale predvsem neformalnih pogovo- rov z otroki, v katerih smo skušale pridobiti informacije o njihovih občutkih, željah, predstavah ter o zadovoljstvu ali morebitnih pomanjkljivostih ob izpeljanih aktivnostih v okviru sk k. Tudi Koreninjenje smo spremljale na opisani način. Zabeležile smo vse kvantitativne podatke, hkrati pa smo pripravile tudi strukturiran vprašalnik, s pomočjo katerega so bila merjena pričakovanja učencev in dijakov pred dogodkom in zbrani vtisi po njem. Na podlagi vprašalnika je bila naknadno iz- vedena tudi analiza dviga socialnega in kulturnega kapitala. Prireditev si je ogledala cela šola Dobje, to pomeni vsi učenci od 1. do 9. razreda ter njihovi spremljevalci. Govorimo o več kot 100 gledalcih. Nastopa- jočih učencev, ki so se predstavili na odru, je bilo 31. Prišteti moramo še dva dijaka, ki sta izvedla posaditev in predstavitev drevesa sk k. 172 Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi Izvajalke projekta smo pričakovale, da bo Koreninjenje prineslo vsesplošno zadovoljstvo vsem prisotnim deležnikom, kar se je po prireditvi v resnici po- trdilo. Dobro izpeljana prireditev z zadovoljnimi akterji zagotovo doprinese k boljšemu počutju in posledično tudi boljšim odnosom med vsemi deležniki. Prav tako smo pričakovale, da se bodo med akterji odrskega nastopa obli- kovale nove socialne mreže, saj je moralo priti do interakcije in sodelovanja pri samem kulturnem programu, novinarskem delu in kasnejšem neformal-nem druženju. Želele smo si, da bi se na ta način okrepilo zaupanje med sa- mimi učenci in tudi zaupanje učencev do učiteljev ter da bi s tem pripomogle tudi k bolj pristnim in odprtim odnosom med nami. Če povzamem Glasserja (2001), smo ljudje družabna bitja, ki za svoje dobro delovanje potrebujemo dobre odnose z ljudmi. Dobri medsebojni odnosi so človekova potreba. Ko smo nesrečni, je to skoraj vedno zato, ker nimamo dobrih odnosov z ljudmi v svojem življenju. S pomočjo vprašalnikov, ki so jih vsi nastopajoči učenci rešili pred in po nastopu, smo želele preveriti domnevni pozitivni vpliv prireditve na učence. Predvsem pa je bil namen vprašalnika, da se učenci pred in po nastopu zave- stno poglobijo v svoja doživljanja in občutke. Anonimno rešeni vprašalniki so nam dali sledeče podatke: večini nastop ni predstavljal večje ovire in so se ga veselili kljub večji ali manjši tremi. Po nastopu so bile ocene zadovoljstva pri vseh učencih enake ali višje kot pred nastopom. Prav tako bi večina učencev še sodelovala na podobnih prireditvah. Nekoliko slabši od pričakovanj pa so bili rezultati neformalnega druženja po prireditvi. Le nekaj učencev je nave- zalo nove stike, ki jih imajo namen trajno ohranjati. Večini pa je bilo druženje zgolj prijetna izkušnja. Ker je bila prireditev tudi posneta, smo si mentorice s svojimi učenci nak- nadno pogledale nastope in smo jih skupaj analizirali. Učenci so sami podali komentarje oz. razmišljanja. S prikazano analizo vprašalnikov in pogovori z nastopajočimi učenci in dijakoma lahko trdimo, da je prišlo do dviga soci- alnega in kulturnega kapitala, saj so nastopajoči okrepili svojo samozavest, z medsebojnim druženjem so vzpostavljali nove in krepili stare socialne mreže, hkrati pa so izrazili željo po še večkratni ponovitvi podobnega dogodka. Dviga socialnega in kulturnega kapitala pa nismo zaznali le pri nastopajo- čih, pač pa tudi pri gledalcih. Neposredno po prireditvi je bila izvedena kratka ustna anketa med naključno izbranimi učenci – gledalci. Kolegica s Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti se je pomešala med občinstvo in z vpraša- nji (Kakšna se ti je zdela prireditev? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Kakšni so tvoji vtisi?) pridobila informacije o izpeljanem dogodku. Vsi vprašani so pohvalili nastop obeh gledaliških skupin in glasbeno točko. Učenci – gledalci so izpo-173 Petra Lajlar stavili dejstvo, da se radi udeležujejo takih prireditev in si jih v prihodnje želijo še več. Spremljanje kulturne prireditve, razumevanje pravil in primerno obna- šanje, vživljanje v zgodbo prikazanih iger in uživanje ob spremljanju le-teh je ne le pri učencih, temveč tudi pri učiteljih in ostalih obiskovalcih prireditve vplivalo na dvig socialnega in kulturnega kapitala. Teden dni po izpeljani prireditvi smo imele sodelavke v mreži ponovni sku- pni sestanek, na katerem smo izvedle analizo dogodka, pregledale fotomaterial in videoposnetke ter pripravile predstavitev primera dobre prakse, ki je v največji meri opisoval ravno predhodno predstavljeno Koreninjenje. Ovire pri izvajanju dejavnosti Pri načrtovanju in izvedbi opisanega dogodka smo seveda naletele tudi na do- ločene težave. V prvi vrsti so bile to zagotovo finance – stroški prevoza otrok, nabava materiala, pogostitev. Po svojih zmožnostih smo omenjene izdatke pokrili v dogovoru z vodstvi šol v mreži ter lastnimi prispevki. Prvotno je bila prireditev zamišljena kot dogajanje na prostem v naravi, pri čemer smo seveda morale računati tudi na možne vremenske nevšečnosti. V ta namen smo zato predvidele nadomestno notranjo lokacijo na o š Dobje. Dejansko je bil dogodek nato realiziran v notranjih prostorih, in sicer v jedilnici o š Dobje. Zasaditev drevesa, ki je zajemala časovno manjši del opisanega dogodka, se je seveda odvila na prostem, na vrtu za šolo. Imeli smo srečo, da v tem času ni bilo dežja in smo tako tudi ta del izvedli ob številni prisotnosti učencev in učiteljev. Glavna ovira, ki nam je prišla na pot ne le pri načrtovanju Koreninjenja, ampak na splošno pri izvajanju aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala, pa je dejstvo, da se v omenjene aktivnosti v glavnem vključujejo učenci, ki so prepoznani kot učno sposobnejši in izhajajo iz socialno močnejših okolij. Opažamo, da sta interes in motivacija za aktivno vključevanje v dodatne aktivnosti pri teh učencih znatno večja kot pri učencih, ki izhajajo iz revnejših okolij z manj izobraženimi starši. Naša glavna skrb je zato namenjena temu, da bi v projektne aktivnosti pri- peljale tudi te učence in dijake. Kot pravi Gladwell (2009), je za uspeh po- sameznika in posledično za njegovo srečo pomembnih več dejstev: kraj in čas rojstva, poklic staršev, razmere v obdobju odraščanja ter tradicija, ki jo je posameznik nasledil od prednikov. Na večino navedenih okoliščin seveda nimamo vpliva, kot učitelji pa lahko pripomoremo k boljšim razmeram v obdobju šo- lanja za slehernega učenca. S pozitivnimi spodbudami, pogovori, pohvalami in predvsem s tem, da v učencih krepimo občutek njihove lastne vrednosti. V 174 Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi našem konkretnem primeru sta bila kot šibkejša prepoznana fanta – dijaka, ki sta poskrbela za zasaditev drevesa sk k. Zanju je bilo prvič, da sta »nastopala« pred tako številčnim občinstvom. Drevo sta posadila v naprej izkopano luknjo in eden od njiju je nato tudi predstavil značilnosti posajene drevesne sorte – nešplje. Menim, da smo pri vpeljevanju aktivnosti za dvig socialnega in kulturnega kapitala ravno učitelji/mentorji tisti, ki se moramo potruditi in vložiti napor v to, da aktiviramo tudi manj sposobne, socialno šibkejše učence in dijake. S po-močjo manj formalnih srečanj lahko le-te spodbudimo, da se upajo izpostaviti kot nastopajoči. Če si nekaj želijo, pa tega zaradi slabe samopodobe in nizke samozavesti ne uspejo uresničiti, smo tukaj mi, da jim pri tem pomagamo. V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala se je lahko dolo- čen čas delovanja namenil tudi neformalnim pogovorom in razreševanju težav. Učitelj/mentor si je lahko vzel čas in prisluhnil. Ta komponenta se mi zdi bi-stvena: učitelj si je lahko znotraj ur, namenjenih izvajanju projekta, samostojno razporedil čas. Razprava Socialni in kulturni kapital sem uvodoma zaradi lažje definicije obravnavala ločeno. Vendar pa se je skozi praktično delovanje pokazalo, da sta obe vrsti kapitala, socialni in kulturni, med sabo tako prepletena in povezana, da je raz-likovanje med njima v resnici možno samo na ravni teorije. Pri opazovanju učinkov, ki so jih izvedene dejavnosti prinesle učencem in tudi nam, izvajal- kam je težko ali pa nemogoče reči, da se je dvigoval zgolj socialni ali na drugi strani zgolj kulturni kapital. Vselej so učinki obojega šli z roko v roki. Če sem čisto konkretna: učenci, ki so nastopali na kulturni prireditvi, so se morali naučiti določeno besedilo, morali so se znati primerno obnašati in iz-ražati na odru, morali so pravilno vstopati v interakcijo s publiko in se nasploh obnašati v skladu z veljavnimi normami našega vsakdana. Ob vsem tem pa so seveda tudi družili, zabavali, urili veščine komunikacije in nasploh nastopali kot družabna in družbena bitja. Namen Koreninjenja, tako same prireditve šol v mreži kot našega skupnega projekta v celoti, je bil preko narave vzpostaviti nove in poglobiti že vzpostavljene socialne stike med vsemi deležniki v tej zgodbi. To smo želele doseči preko dejavnosti, za katere verjamejo, da pripomorejo k izboljšanju odnosov med vsemi deležniki in posledično omogočajo predvsem učencem pridobiti pozitivnejšo samopodobo in s tem boljše oz. kakovostnejše šolsko in izvenšol- sko življenje. 175 Petra Lajlar Vse dejavnosti, ki smo jih izvajale posamično na šolah, predvsem pa naša skupna prireditev v mesecu aprilu, so imele za cilj boljše počutje učencev zaradi izboljšanih medsebojnih odnosov. Opažamo, da se učenci, ki so imeli možnost neformalnega navezovanja stikov s šolskimi avtoritetami izven časa pouka, te učitelje/avtoritete boljše sprejemajo v razredu (manj odklonilnega obnašanja, upiranja, nasprotovanja). Na ta način lahko učitelji dosežejo kakovostnejši pouk in s tem večje zadovoljstvo pri svojem vsakodnevnem delu. Ko smo s sodelavkami razmišljale, kaj bi bilo tisto, kar naj predamo kot priporočilo drugim šolam in vrtcem, smo si bile enotne, da je bistveno imeti dobro zastavljene cilje. Če točno veš, kam potuješ, bo tvoja pot zagotovo lažja in uspešnejša. Mreže naj si zato oblikujejo zelo konkretne in realne cilje. Čim več naj bo druženja in sodelovanja, da se mreženje z mikrosistemov prenese tudi na večje enote. To je tudi tisto, kar bomo same skušale ohraniti v prihodnosti. Temelje, ki smo jih položile s sodelovanjem v projektu Dvig socialnega in kulturnega ka- pitala, bomo nadgradile z nadaljevanjem vpeljanih aktivnosti. Sicer pa je že in še bo naša usmerjenost na dvigovanje kompetenc socialnega in kulturnega kapitala prisotna tudi pri urah pouka in siceršnjem vsakodnevnem delu z učenci in dijaki. Prizadevanja po večji skrbi za dvig socialnega in kulturnega kapitala bi po mojem mnenju moral ponotranjiti vsak pedagoški delavec. Literatura Gladwell, M. 2009. Prebojniki: resnica o uspehu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Glasser, W. 2001. Vsak učenec je lahko uspešen. Radovljica: mc a. 176 Učimo se pri sosednji šoli Aurora Calvet Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid Uvod Projekt in dejavnosti, ki jih bomo predstavili v prispevku smo poimenovali Učimo se pri sosednji šoli. Že samo ime pokaže naš cilj: druženje z drugimi šolami z namenom dvigati naš socialni in kulturni kapital. Menimo namreč, da se vsak zase in celo vsaka šola zase težko loti česa takega, saj se včasih preveč zapremo ali živimo v prepričanju, da nam gre povsem v redu. Španski pregovor, ki pravi: »más vale loco conocido que sabio por conocer« (boljši je po- znan norec kot nepoznan modrec), nam lahko pomaga razumeti takšen način razmišljanja. Ravno zato menimo, da sta širjenje socialne mreže in krepitev občutka pripadnosti tako zelo pomembna. Šole v naši mreži so dokaj izolirane, saj so prostorsko oddaljene in vsaka dela bolj zase. Združujejo se le ob kakšnem športnem ali šolskem tekmova- nju. Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo je majhna šola z nekaj čez 70 učenci, toda zelo pomembna kot kulturno središče Baške grape. Osnovna šola Kanal se trudi s strokovnostjo, izmenjavo izkušenj in s pristnimi odnosi med strokovnimi delavci ustvarjati pri starših večje zaupanje in sodelovanje. Osnovna šola Kobarid kot koordinator mreže šol v projektu »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje so- cialne vključenosti« želi spodbujali medvrstniško druženje ter tak odnos med otroki, da se bodo počutili varni, pripadniki šoli in vrtcu in bodo s svojim znanjem in uspehom dvignili prepoznavnost šole in njen ugled. Gimnazija Tol- min pa je center, v katerem se po osnovni šoli otroci srečujejo in sodelujejo. Gimnazijci pa se dokaj redko vračajo nazaj v osnovne šole. Druženje za dvig socialnega in kulturnega kapitala Socialni in kulturni kapital raste v vsakdanjih dejavnostih, ki redno potekajo v šoli, lahko pa jim dodamo še nekaj posebnega. Lahko povabimo starejše (med-177 Aurora Calvet generacijsko sodelovanje), lahko povabimo drugo šolo, lahko izvedemo med- vrstniško sodelovanje, možnosti so neskončne. V mreži smo si tako zastavili naslednje cilje: • širjenje socialne mreže med učenci in strokovnimi delavci; • krepitev pripadnosti: spodbuditi dijake, da se vračajo v svoje domače okolje in delijo pridobljeno znanje ter ideje z mlajšimi, kar pripomore pri zadrževanju mladih v Posočju (multimedijske predstave); • uporaba javnih prevozov za trajnostni razvoj: otroci se obiskujejo med seboj z vlakom (otroci se sicer redko vozijo z vlakom); • učenje na daljavo, dvig digitalne pismenosti in uporabe sodobnih in-formacijsko-komunikacijskih tehnologij (ikt) v izobraževanju v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah; • dvig pisnega sporazumevanja v maternem in tujem jeziku: organizacija jezikovnih krožkov, bralnih značk in dopisovanja; • krepitev povezanosti med gimnazijo, osnovno šolo in vrtcem, medgeneracijsko sodelovanje ter razvijanje socialnih in medkulturnih kompe- tenc; • izmenjava idej in mnenj med strokovnimi delavci ter timsko poučevanje; • spoznavanje okolja, v katerem delujejo posamezne šole in vključenost v družbeno dogajanje v širšem okolju. V enem šolskem letu smo izvedli paleto raznolikih dejavnosti: Z učenci iz dveh šol smo obiskali košarkarsko tekmo v času Evropskega prvenstva v ko- šarki in Bevkovo domačijo ter se družili na pohodih po hribih, na mednarodni dan jezikov smo v treh šolah pripravili za otroke in starejše jezikovne delavnice, organizirali smo šolski tabor, šolo logike, druženje starejših in mlajših učencev v tednu otroka, učenci in dijaki so se srečali v športu in umetnosti na Festivalu mladih, dijaki in študentje so se učili na delavnicah za nadarjene, otroci in starejši so skupaj ustvarjali in se srečali v okviru Dneva slovenske hrane, učenci so nastopali s pevskim zborom, nekateri učenci so se odločili za prostovoljno pomoč zaposlenim v šolah, dijaki pa so se učili in družili v film-skem, multimedijskem in računalniškem krožku. Ena od dejavnosti so bile božično-novoletne delavnice, ki jih bomo nekoliko podrobneje predstavili. Božične delavnice Osnovna šola Kanal je novembra 2013 v popoldanskem času organizirala ustvarjalnico Izdelajmo voščilnico. Delavnica je bila medgeneracijsko obar- 178 Učimo se pri sosednji šoli vana, ker so v njej sodelovali upokojenci, učitelji in učenci iz devetega razreda. Želeli so se naučiti izdelovati drugačne voščilnice in jih uporabiti za zbiranje sredstev za šolski sklad. Mentorica je k sodelovanju povabila vse šole znotraj mreže. Na vabilo se je odzvalo 7 učenk o š Kobarid od 1. do 9. razreda, ki smo jih s šolskim kombijem odpeljali do o š Kanal. Cilji te dejavnosti so bili: • druženje, spodbujanje in medsebojna pomoč pri izdelovanju izdelkov; • dvigati kulturno zavest ob praznikih; • dvigati pozitivno samopodobo ob dobrih izdelkih; • poudariti pomen družinskih praznikov; • razvijati občutek za skupnost; • graditi medsebojne odnose in poglabljati zaupanje. Dejavnost je obiskalo nekaj čez 50 oseb, starih od 6 do 70 let. Družili so se, si pomagali, skupaj ustvarjali in se naučili precej novega. V oš Kobarid se je skupina učenk prvič prijavila na popoldanske dejavnosti v drugi šoli. V o š Kanal so prvič izvajali delavnico, v kateri je bil cilj izdelati voščilnice za šolski sklad in kamor so povabili tudi učence druge šole. Ker je bilo na delavnicah potrebno krožiti po različnih tehnikah, so se udeleženci med seboj mešali in sodelovali ne glede na starost, znanje ali pripadnost šoli. Vsi so bili zelo sproščeni in so imeli obilo volje za učenje in podajanje znanja. Upokojenke iz Kanala so naučile dekleta iz o š Kobarid šivati božično- novoletne izdelke. Bile so tako navdušene, da so se odločili, da bodo imeli delavnice tudi v Kobaridu in da bodo skupaj prenesle šiviljsko znanje naprej. Učenke so takole opisale svoje doživetje: Družili smo se, se naučili več tehnik izdelovanja voščilnic in se tudi od- ločili, da bomo to znanje dali naprej, in sicer, da bomo ponudili mož- nosti, da učimo druge otroke spretnosti, ki so nas jih naučili na delav- nici. Dobili smo dobre ideje za letošnje okraševanje drevesca v šolski knji- žnici in skupaj z učenci 3. razreda in višjih razredov so nastali čudoviti izdelki. Tudi pri izdelovanju voščilnice smo pomagali učencem 2. in 3. razreda, da so lahko izvezli prelepo jelko. Mnenje sodelujočih o zasnovi in izvedbi dogodka je bilo zelo pozitivno in prepričani smo, da smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili. Lahko smo videli in čutili, kako sta socialni in kulturni kapital rasla tudi po zaključeni delavnici. 179 Aurora Calvet o š Kanal se je odločila imeti še eno delavnico pred božičem, in sicer peko piškotov za božični čas. Kaj smo dosegli in kako naprej Rezultat je bil za vsako šolo malce drugačen, saj se vse štiri šole med seboj raz-likujemo. Kljub temu, da smo se dela lotili na različne načine, so bili rezultati za vse pozitivni in spodbudni. Vse štiri šole se strinjamo, da smo zadane cilje dosegli, še posebej prva dva, širjenje socialnih mrež in krepitev pripadnosti kraju. Spodbujali smo medra-zredno sodelovanje, sodelovanje z vrtcem in sodelovanje s sosednjimi šolami. Skrbeli smo za prijetno vzdušje. Več dejavnosti je bilo osredotočenih na kul- turno udejstvovanje v šolah in njihovih krajih, pri tem smo uporabili tudi prevoz z vlakom. V o š Kobarid je opaziti, da se otroci med seboj več družijo, tudi medge- neracijsko. Odprti so tudi za sodelovanje z drugimi šolami. Ko so se dve ali tri skupine učencev vrnile z dogodkov z zelo pozitivnimi občutki in jih delile z drugimi otroci osebno in preko internetne strani, so spodbudile zanimanje drugih. V o š Kanal je projekt omogočil nastanek dodatnih dejavnosti in obogatil nekatere obstoječe. Opažajo več sodelovanja med otroki in več sodelovanja med zaposlenimi ter širšim okoljem. V oš Podbrdo menijo, da je bilo mreženje sprva omejeno zaradi večjih raz- dalj med šolami in s tem povezanimi stroški. S projektom so spoznali prednosti sodelovanja (popestritev in obogatitev programa za učence), tako za učitelje kot učence in njihove starše. Gimnazija Tolmin je razvila nove aktivnosti, povečala sodelovanje z okoli- škimi šolami in izpeljala mednarodno sodelovanje. Naj opišemo še ovire v projektu in poti, kako smo jih premagovali. Potre- bovali smo kar nekaj časa, da smo se v mrežo vključeni učitelji sestali. Sodelovanje ni bilo enostavno, ker na začetku projekta niti nismo dobro razumeli, kaj naj bi počeli. Spraševali smo se, kako naj bi se lotili dvigovanja socialnega in kulturnega kapitala. Kaj je lahko vključeno in kaj ne? Ko smo se učitelji na skupnih srečanjih, vključno s tistimi, ki so bila na Brdu, bolje spoznali in za- čeli sodelovati, smo sodelovali na različnih področjih, izvedli nekaj skupnih projektov in se družili na več načinov in na različnih krajih. Mreženje je bilo sprva zelo omejeno. Kot vedno je bila največja ovira denar. Kako se lotiti dru- ženja, če nimamo denarja za potovanja? Naše šole se nahajajo na kar širokem prostoru, razdalje med šolami so velike, cestne povezave pa slabe. Srečevanje 180 Učimo se pri sosednji šoli je bilo tako dokaj oteženo. Že zaposleni med seboj težko sodelujemo, ker se premalo srečujemo, pri učencih pa je to še bolj opazno. Internetna stran vsake šole se je izkazala za najboljši način, kako predstaviti naše delo širši javnosti. In sedaj? Toliko truda smo vložili v te vezi, da si je težko zamisliti priho- dnost brez njih. Toda kje in kako si bomo drugo šolsko leto vzeli čas za klepet, za sodelovanje, za druženje? Kako vključiti vse to v naš vsakdanjik, je cilj, ki bi ga rada dosegla vsaka šola. Naša mreža bo ostala v stiku, še naprej bomo krepili sodelovanje med šolami (skupne jezikovne ekskurzije, gledališke pred- stave, likovni, naravoslovni in drugi tabori), ker s tem kar najbolj izkoristimo človeške in materialne vire, dijaki in učenci pa se urijo v socialnih spretnostih ter spoznavajo drugačnost. Na začetku je bilo zelo težko motivirati vse sodelujoče in pripraviti ustrezen program, zato menim, da bodo sadovi vztrajanja pri mreženju šol vidni šele čez nekaj let. 181 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Matjaž Zorko Šolski center Ljubljana Uvod V prispevku predstavljamo primere dobre prakse spodbujanja socialnega in kulturnega kapitala z medkulturnim dialogom. Znotraj mreže šol se je vzpo- stavila močna homogena skupina štirih srednješolskih izobraževalnih ustanov (glede na starostno strukturo dijakov, raven izobraževanja in interesne pove- zave), ki med seboj povezuje Srednjo medijsko in grafično šolo Ljubljana, Srednjo poklicno in strokovno šolo Bežigrad, Šolski center Krško in kot nosilca mreže Šolski center Ljubljana, Gimnazijo Antona Aškerca. Po začetnih težavah z zelo ozko zastavljeno tematiko delovanja (vrstniška mediacija), postavljeno v okvir socialnega in kulturnega kapitala, smo našli primerno temo, ki smo jo lahko opredelili kot vsem sprejemljivo, dovolj zanimivo ter ugotovili, da nam nudi široko paleto možnosti delovanja in raziskovanja na področju dviga socialnega in kulturnega kapitala. Odločili smo se za medkulturni dialog, ki je še kako aktualna in primerna vsebina v današnjem globaliziranem času in jo lahko tesno povežemo z dvigom socialnega in kulturnega kapitala. Vanj smo vključili tudi medgeneracijski dialog, ki smo ga dejansko skušali doseči skozi različne oblike prostovoljstva ter tako vsemu naštetemu dodati še vidik dviga socialnega in kulturnega kapitala in vzpostaviti interakcijo med vsem naštetim. Medkulturni dialog posamezniku (beri dijaku) ne ponuja samo visoke ravni tolerančnega dojemanja družbenega okolja znotraj šolskih klopi, temveč zastavlja problem znotraj širše družbene horizontale in hkrati ponuja močno vez s socialnim in kulturnim kapitalom oz. vzpostavlja neločljivo interakcijo med socialnim in kulturnim kapitalom in medkulturnim dialogom. Znotraj našega mreženja in povezovanja smo se zavzeli, da bi medkulturni dialog postal način življenja. To pomeni, da se dejansko zavedamo, da sta multikulturnost in medkulturnost del našega življenja ter da o medkulturnosti ne govorimo le na teoretični ravni, temveč jo tudi dejansko živimo in z njo oza-183 Matjaž Zorko veščamo generacije mladih. Da pa lahko razumemo, na kakšen način se med enim in drugim vzpostavlja medsebojno delovanje oz. se prenaša medsebojni vpliv iz enega na drugega in se lahko med njima pojavijo celo nekatera te- meljna odstopanja in seveda enoznačnosti, moramo sprva vedeti, kaj sta in kaj predstavljata medkulturni dialog in socialni in kulturni kapital. Merjenje dviga socialnega in kulturnega kapitala – vsebina in metode V tej pripravljalni fazi se je bilo potrebno dogovoriti, katere specifične dimenzije socialnega kapitala bodo dobile prioriteto merjenja in ugotoviti, kateri vidiki socialnega kapitala se skrivajo v okviru teh meril. Kategorizacija, ki je bila uporabljena v tem vzorcu, je temeljila na Blaxterjevi tipologiji iz leta 2001, ki je bila predvidena kot del raziskave Agencije za zdravstveni razvoj (Health Deve-lopment Agency) (oe c d 2010). Vse skupaj se je sprva generiralo v šest smeri takšne tipologije, da bi jih kasneje spremenili v le pet, ko so združili zaupanje in vzajemnost s socialno povezanostjo. Vsaka izmed teh tem prikazuje poseben vidik socialnega kapitala in vse- buje več vrst različnih področij ter s tem tudi temu primerno število vprašanj. Mi smo jih nekako prenesli na delovanje socialnega kapitala v naših srednje- šolskih ustanovah. Teh pet tem se deli na: • soudeležbo, družbeno angažiranost, predanost in sodelovanje v (šol- ski, lokalni, državni, evropski) skupnosti, prostovoljnih organizacijah in društvih ter prevzemanje pobud, povezanih z institucionalnimi in lokal- nimi problemi; • spremljanje dogajanja, samoučinkovitost – spremljanje in vplivanje na pojave v skupnosti, razumevanje, odprtost do drugih, zadovoljstvo z ži- vljenjem; • dojemanje ravni družbenih struktur ali značilnosti družbe – zadovolj- stvo z lokalnim območjem, zaznavanje ponujenega na lokalni ravni in spoznavanje lokalnih težav; • delovanje socialne interakcije, socialnih omrežij, socialne podpore – stiki s prijatelji, družino, sosedi, stiki z globalnimi socializacijskimi omrežji in dojemanje socialne podpore; • vzpostavitev zaupanja, vzajemnosti, socialne povezanosti – zaupanja v druge ljudi, v institucije, v javne storitve, dojemanje skupnih vrednot. V naši raziskavi so bila vključena vprašanja, ki se nanašajo na različne vidike družbenega kapitala in so bila izpeljana v kombinaciji s tipologijo, omenjeno 184 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Preglednica 1 Dimenzije in vidiki Dimenzija* Vidiki (iz katerih lahko razvijamo meritvene dejavnosti) Vključenost v Kakšnemu številu kulturnih, interesnih ter socialnih skupin socialno okolje pripada oz. kako pogosto in intenzivno je njegovo vključevanje. (omrežja) Sodelovanje v prostovoljnih projektih oz. kako pogosto in intenzivno je vključevanje ter kakšna je koristnost takih projektov. Kolikšno je širjenje znanja izven izobraževalne ustanove v lokalno okolje (ugotavljanje števila in intenzivnosti vključevanja). Socialna omrežja Kakšna je pogostost srečevanja in pogovarjanja s sorodniki, in socialna prijatelji, s sosedi, predstavniki drugih etničnih skupin. podpora (omrežja) Kakšna je pogostost in intenzivnost uporabe virtualnih omrežij pri spoznavanju novih kultur. Kakšno število tesnih prijateljev ali sorodnikov imamo v bližini; koliko lahko zagotovimo pomoč pomoči potrebnim. Kdo so tisti, ki bodo zagotovili pomoč. Kakšno je naše in njihovo zadovoljstvo z življenjem v okolju, v katerem živimo. Vzajemnost in Kakšno je zaupanje v druge ljudi, ki so takšni kot mi. zaupanje (skupne Kakšno je zaupanje v druge ljudi, ki niso takšni kot mi. norme in vrednote) Ali ti bodo drugi ljudje storili uslugo in obratno. Dojemanje skupnih vrednot. Državljanska Ali obstaja zaupanje v institucije na različnih ravneh. udeležba Kakšna je sposobnost dojemanja vplivanja na dogodke. (sodelovanje) Kako dobro smo obveščeni o lokalnih ali nacionalnih pojavih. Kakšen je stik z javnimi uslužbenci ali političnimi predstavniki. Kako pogosto prihaja do sodelovanja v akcijah z lokalno skupnostjo. Nagnjenost h glasovanju. Pogledi na lokalno Kako definirati stališča fizičnega okolja. območje (skupne Kakšna je infrastruktura v domačem okolju. norme in vrednote) Ali obstaja zadovoljstvo živeti v nekem okolju. Je prisoten strah pred kriminalom. o p o m b e * Na katere razsežnosti se vidik funkcionalne opredelitve nanaša. zgoraj. Za vsako od teh petih navedenih dimenzij je dan primer dokazov kot glavnih vidikov funkcionalne opredelitve in to, na katere se te dimenzije na- našajo. Takšen vidik funkcionalne opredelitve je prikazan tudi v preglednici 1. Tu pa se ne sme upoštevati le tega, da je to en sam vidik, na katerega se dimenzija nanaša, saj je lahko vsaka izmed dimenzij povezana tudi z drugimi vidiki v različnih kontekstih in lahko pride do prepletanja. Na koncu so ugo- tovitve, kaj so glavna merila za merjenje socialnega kapitala. Nadaljnje razmišljanje nas pripelje do točno tistih vidikov teh dimenzij, ki 185 Matjaž Zorko jih moramo izluščiti, da jih bomo lahko potem tudi merili. Te dimenzije, ki so navedene v preglednici, vključujejo tako splošno vedenjska vprašanja, ve- zana na občo kulturo kot tudi na posamezne vzorce obnašanja ali subjektivna vprašanja. To je pomembno zato, da se zajame obe vrsti vprašanj, ki so ključne komponente za dvig socialnega kapitala (omrežja, skupne norme in vrednote). Analiza vprašanj je omogočila primerjavo rezultatov z navidez podobnimi vprašanji, ki so se uporabljala v različnih kontekstih in raziskavah oz. tam kjer smo uporabili tudi vrsto kognitivnih intervjujev znotraj ciljnih skupin, ki so sledili temu, da naj se preuči, če so ljudje vprašanja razumeli. Znotraj tega ko-gnitivnega dela smo se morali še posebej zavedati kulturnih posebnosti, saj smo morali v vsa vprašanja vključiti ljudi iz različnih okolij. Primera dobre prakse kot interakcija med dvigom socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Izbrani vidik dviga socialnega in kulturnega kapitala znotraj naše mreže šol se je usmeril v povečanje delovanja dijakov na področju prostovoljnega udeleževanja v različnih projektih, ki se izvajajo znotraj šole in se povezujejo z zunanjimi deležniki šole, kot so npr. v enem od vidikov oblike večdnevnih druženj in spoznavanja nove kulture, jezikov in načina življenja narodov znotraj e u, pa tudi širše, kar pa je hkrati del medkulturnega povezovanja oz. dialoga, s katerim si bodo dijaki pridobili širino ter razumevanje drugačnosti in na koncu postali bistveno bolj tolerantni do drugih in drugačnih oz. bodo na ta način postali nekoč primer dobrih in zglednih državljanov. Ob tem je del naše mreže usmerjen tudi v vrstniško mediacijo, kjer se spoznava konflikte in se jih nauči reševati na miren ter konstruktiven način. Dijaki pa sodelujejo in se povezujejo s širšim okoljem, v katerem živijo, tudi v različnih oblikah prostovoljstva ter nudijo pomoč oz. ponujajo učenje, strokovna predavanja starostnikom, ki živijo znotraj lokalne skupnosti, s čimer gradijo most med generacijami in skr-bijo za to, da se ta medgeneracijski stik ne prekine ter da deluje v obeh smereh s pridobivanjem znanja z ene in izkušenj z druge stani. Medkulturni dialog V svojem inovacijskem projektu smo se ukvarjali z medkulturnim dialogom med učenci ter z razumevanjem in sprejemanjem drugačnosti. Ker smo lahko predvidevali, kako zgubljen se lahko počuti dijak, ko pride v novo kulturno in jezikovno okolje, smo se odločili, da bomo tem učencem pomagali pred- vsem pri nejezikovni integraciji v novo sredino, saj večina že dlje časa živi v Sloveniji. Ostalim dijakom so s celostnimi predstavitvami neslovenski dijaki 186 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga približali kulturo in običaje, od koder prihajajo oni oz. njihovi starši. Pri tem inovacijskem projektu smo se najbolj osredotočili na vzpostavitve medkulturnega dialoga, s čimer bi spremljali tudi njihovo socialno vključevanje v skupnost in posledično razumevanje drugačnosti. Izhajajoč iz medkulturnega dialoga kot rdeče niti naše mreže šol najprej predstavljamo, zakaj je sam projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vklju- čenosti in zakaj so različne dejavnosti tako hitro zaživeli na Šolskem centru Ljubljana, Gimnaziji Antona Aškerca, kjer ne le poučujem kot učitelj zgodovine in umetnostne zgodovine, temveč sem tudi mentor šolske dijaške skupno- sti in mentor različnim dejavnostim in krožkom, ki so vpeti v šolsko življenje dijakov. Ker se to ne omejuje samo na izobraževanje dijakov znotraj šolske institucije, temveč obsega še vse mogoče dejavnike okoli nje ali pa vsaj take, ki so v tesni povezavi z njo, sem lahko pri dijakih spoznal njihov čut za pripadnost šoli in okolju, spodbudil njihovo ustvarjalnost, pripravljenost za sodelovanje, izkazovanje pomoči potrebnim, vključevanje v prostovoljstvo idr. To vse pa je na koncu pripeljalo do splošnega zadovoljstva dijakov in tudi nas, ki smo zaposleni na gimnaziji oz. na šolskem centru oz. povečalo občutek pripadnosti šoli. Na Gimnaziji Antona Aškerca je bilo vedno prisotno, sicer v primerjavi s slovenskimi dijaki razmeroma majhno število dijakov, ki so prihajali s svojimi družinami v Slovenijo iz različnih držav Evrope oz. celo širše. Ali pa je šlo za dijake, ki so bili že rojeni v Sloveniji, a so njihove nacionalne korenine močno odstopale od tradicionalnega slovenskega okolja. Zato so kljub številčni majh-nosti te zelo heterogene skupine mladostnikov, ki pa so imeli iz domačega dru- žinskega okolja privzgojen čut pripadnosti svoji kulturni dediščini, toliko bolj izrazito izstopale od povprečnih ljubljanskih srednješolcev. Poleg tistih, ki imajo svoje korenine v sedanjih državah nekdanje skupne države, je pri nas kar nekaj tistih, ki prihajajo z različnih pa tudi nekoliko bolj eksotičnih delov sveta. Naj naštejem nekaj teh držav: Rusija, Ukrajina, Gruzija, Irska, Irak, Iran, Kitajska, Gana, z da in še bi lahko našteval. Kljub nekaterim težavam z začetno komunikacijo zaradi slabega znanja in rabe slovenskega jezika so se vsi ti dijaki brez težav vključili v šolsko okolje pa tudi v širše okolje naše skupnosti in posledično v okolje e u. Vsa ta okolja, ki za mlado odra- ščajočo osebo lahko predstavljajo določen stres in v katera se je mladostnik prisiljen vključiti že zelo zgodaj v času svojega odraščanja, lahko pomenijo veliko prepreko, saj nemalokrat obstaja neviden zid, ki ga mora mladostnik prečkati, kar pa ni vedno brez težav. A po izvedenih anketah in po dosedanjih ugotovitvah jih je urbano okolje v Sloveniji odprto sprejelo. 187 Matjaž Zorko Čeprav okolje naše gimnazije ni nikoli kazalo izpostavljene nestrpnosti do dijakov od drugod, pa naj si bodo prihajali z juga, zahoda ali vzhoda, je bilo prav, da to danost osmislimo še znotraj obeh temeljnih dejavnikov dela naše mreže. Za prvi del interakcije med medkulturnim dialogom ter socialnim in kul- turnim kapitalom smo tako izbrali dva primera dobre prakse, ki sta povezana s poznavanjem in na koncu s sprejemanjem vzhodnoevropskih in neevropskih kultur. Kot prva možnost se je pojavil projekt medkulturnega dialoga, v sklopu katerega smo želeli pripraviti predavanja, srečanja in spoznavanje kulture, jezika, religije, glasbe in celo kulinarike narodov oz. držav, od koder prihajajo naši t. i. eksotični dijaki. Vsemu skupaj pa smo dodali dodano vrednost s te-meljnimi postavkami dviga socialnega in kulturnega kapitala. Glede na to, da je glavna rdeča nit našega projekta povezana z dvigom so- cialnega in kulturnega kapitala na eni in z medkulturnim dialogom na drugi strani, ki se med seboj v veliki meri dopolnjujeta in nadgrajujeta, smo se odlo- čili pripraviti nekaj predstavitev drugih kultur, s katerimi naši dijaki sobivajo, a se do njih nemalokrat obnašajo zadržano, včasih tudi zavračajoče. Vzrok je v nepoznavanju teh kultur oz. v popolnoma napačni predstavi, kar je bilo razvidno iz anket, da so velikokrat podvrženi nekaterim predsodkom oz. ste- reotipom. Dijake že skozi celotno šolsko leto seznanjamo z različnimi nacijami in nji- hovo kulturo, tako da že ves čas potekajo predstavitve različnih držav, iz katerih izvirajo nekateri naši dijaki, npr. Gruzije Iraka, Irana, z da, Črne gore, Rusije idr. Te predstavitve so potekale v sodelovanju s starši teh dijakov, kjer so ti poleg svojih hčera in sinov igrali vlogo nekakšnih kulturnih informator-jev, ki so ostalim dijakom predstavili in približali tista področja svoje kulture, ki so za njih še vedno največja neznanka (religija, pisava, noša, ples, kulinarika). S takim primeri dobre prakse smo lahko z lahkoto uresničili eno od načel socialnega in kulturnega kapitala, ki je seveda premostitev in ki se pri nas kaže v spoznavanju drugih oz. drugačnih ter pelje k odprti multikulturni Evropi. Ob tem pa smo vzpostavili drugo pomembno načelo socialnega in kulturnega kapitala – povezovanje, s katerim smo povezali tri dejavnike: šolo, dijake in njihove starše, kjer je šola tista, ki ima vlogo nosilca povezovanja med starši, dijaki in izobraževalno institucijo izven določenih kurikularnih okvirjev pri-marnega vzgojno-izobraževalnega procesa. To pa naj bi šoli prineslo višjo vrednost zaupanja. Šolska ustanova je ob tem vzpostavila močnejše vezi znotraj družin oz. poglobila vez med starši in otroki. Vzpostavljena pa bo še vez med dijaki in šolo, saj je sporočilna vrednost takšnih primerov dobre prakse tudi 188 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga v tem, da dijaki spoznajo, da je takšna šola odprtega duha in nudi visoko to- lerantnost do drugih ter drugačnih; dijaki se v takšnem šolskem okolju po- čutijo dobro ter varno in se tudi na ta način vliva zaupanje vanj. Na podlagi dosedanjih pozitivnih reakcij lahko rečemo, da delamo dobro, saj z različnimi oblikami odzivanja potrjujemo, da je to primer dobre prakse dviga socialnega in kulturnega kapitala. Z izbranima primeroma bomo poizkusili dokazati povezanost obeh dejav- nikov medkulturnega dialoga in socialnega in kulturnega kapitala v praksi, ne da bi se spuščali v preširok vzorec. Odločili smo se predstaviti drugačne kulture od naše in tako našim dijakom kot tudi nam, učiteljem približati kulture, ki jih ne poznajo ali so do njih že vnaprej vzpostavili distanco. Tako smo v okviru razrednih ur pripravili predavanja, sprva za njihove so- šolce, ko smo naleteli na izjemno pozitiven odziv, pa za dijake posameznih letnikov ali celo za celo šolo. Bistveno sporočilo teh kulturnih predstavitev je bilo spoznati, osvojiti neka vedenja in sprožiti celo zanimanje o nekom ali o ne- čem, ki izhaja iz našega tradicionalnega okolja. To je pripeljalo do tiste stopnje medkulturnega dialoga, ki smo ga na začetku definirali kot tolerantno, razumevanja polno in spoštljivo obliko komuniciranja med ljudmi, ki prihajajo iz različnih socialnih ali etničnih okolij. Če v nadaljevanju tega razmišljanja pre-skočimo na enega od smislov dviga socialnega in kulturnega kapitala, ta vidik doseže svoj cilj s tem, ko se je ugotovilo, da so naši dijaki pokazali spoštovanje in popolno razumevanje do obeh vrstnikov kot do sebi enakih brez kakršnihkoli predsodkov. Na to smo naleteli, ko smo iskali odgovore na vprašanja o njihovem predznanju iz poznavanja iraške in gruzijske kulture ter dobili za- nimive odgovore: »Vedno sem mislila, da vse Iračanke nosijo zakrite obraze pod burkami, a očitno ne, saj je Sarin oče izrecno poudaril, da ženske v nji- hovi družini nikoli ne nosijo rut, Sara je pa itak ves čas obuta v allstarke,« in »Ilija je eden največjih poznavalcev hip-hop glasbe, pojma nisem imel, da je Gruzijec.« Na drugi strani pa so dijaki pokazali visoko tolerantnost do kul- turne dediščine, v katero je vpeto njuno privatno življenje, ko smo postavili vprašanje o pripadnosti njunima kulturama (»Četudi živi že več kot deset let v Sloveniji, je prav, da goji svojo kulturo in da se uči arabskega jezika,« in »Prav je, da je ponosen na svojo zgodovino in na vse tiste njihove kralje, morda me moti le to, da ima kot Gruzijec drugačen pogled na Stalina, ampak mogoče ga je pa za razumet, ker je bil Stalin tudi Gruzijec.«). Dijaki so pokazali celo zanimanje za tuje pisave, ko so se učili pisati svoja imena z arabskimi oz. gruzijskim črkami. Zanimali so jih recepti za nacionalne jedi, ki so jih okušali. Pokazalo pa se je tudi bistveno večje razumevanje do drugih religij, npr. islamske in pravoslavne vere, ko je bila islamska religija predstavljena v poj-189 Matjaž Zorko movanju razlik med primarno vero in fanatizmom (»Bil sem presenečen, ko je sošolkin oče govoril o tem, da so islamski skrajneži katastrofa za islam, saj sem mislil, da vsi arabski muslimani sovražijo zahodnjake.«). Spodbudili smo simpatično vedoželjnost, ki je sama po sebi vodila k upoštevanju drugih in drugačnih in ki je dobra popotnica za moderno in odprto družbo. Povezanost med sošolci se je ponekod po predstavitvah nacionalnih značil- nosti Gruzije in Iraka še povečala, saj sta oba dijaka, ki sta predstavljala svoji rojstni državi, dobila občutek dokončnega razumevanja njune drugačnosti v okolju (razredu oz. paralelki), v katerega sta vsakodnevno vključena. Gruzijski dijak Ilija je z navdušenjem komentiral: »Do sedaj so bili pogovori v razredu večinoma usmerjeni v različne mladostniške in šolske teme, ki so nam vsem najbližje in v katerih se tudi sam najbolje znajdem, sedaj pa opažam, da se med vsakodnevnimi pogovori večkrat pojavi zanimanje zame kot Gruzijca in ne samo kot sošolca ali sovrstnika.« Poseben čar teh dveh primerov dobre prakse (kot tudi drugih) je bilo vklju- čevanje staršev kot zunanjih deležnikov v predstavitev vzhodnoevropske in neevropske kulture. Tu smo v okviru dviga socialnega in kulturnega kapitala povezovanje staršev s šolo dvignili na povsem novo raven, ki ni bila nikakor povezana z ocenami in izobraževalnim procesom, ki je vezan na vnaprej dolo- čen kurikulum. Naleteli smo na izjemen odziv, saj so starši s svojim različnim prispevkom še dodatno motivirali ostale dijake, saj niso igrali vloge nadzorni-kov nad najstniki, temveč so se izkazali kot poznavalci svoje kulturne dediščine oz. so se predstavili kot avtoritete znanja, ki so brez težav v tistem kratkem času zamenjali nas, učitelje. Hkrati pa so se starši vključili v projekt kot poznavalci kulinaričnih specialitet svoje dežele, kar je pripeljalo do tistega dela povezovanja, ki je vplival celo na t. i. okušanje dežele. To idejo smo si nekoliko sposodili z mednarodnega tabora International Village Slovakia, ki sem se ga v okviru medkulturnega dialoga z dvanajstimi dijakinjami 3. letnika naše gi- mnazije udeležil septembra 2013 v kraju Stara Lubovna na Slovaškem in kjer so dijaki in učenci iz Poljske, Latvije, Italije in Slovenije predstavili značilnosti nacionalne kuhinje v projektu, imenovanem Taste the Country. To se je izkazalo kot simpatična izkušnja, ki je dala pozitivne odgovore tako dijakom kot staršem, ki so hrano pripravili. Kot je dejal oče gruzijskega dijaka: »V veselje mi je bilo pripraviti gruzijsko nacionalno jed hačapuri, ki je verjetno za vas nekakšna mešanice pizze in sirovega bureka,« ali kot se je odzval na pitje ira- ške kave eden od dijakov 4. letnika: »Prvič smo lahko med poukom povsem uradno pili pravo kavo pa ta začimba, kardamon, jo naredi prav orientalsko zanimivo.« To so preizkusili tudi kolegi, zaposleni na projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala. 190 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Povezovanje in druženje s starši je z njihove strani vplivalo na večje zau- panje v šolsko institucijo kot prostor, ki je odprt do drugačnosti, ki takšno različnost ne samo dopušča, temveč jo spodbuja in vzgaja dijake v duhu čim širše tolerantnosti. Ali kot je dejal Sarin oče: »Ker je šolski sistem v večjem delu Iraka zelo zaprt, bi tam zelo težko prišlo do predstavitve Slovenije in slovenske kulture iraškim učencem na tak način, kot sva s Saro to lahko naredila pri vas, predvsem bi bilo potrebno več birokracije.« Ilijin oče pa je svoj intervju zaključil z razmišljanjem o sprejetosti nekoga, ki sam zase pravi, da je eksot v Ljubljani: »To je dober občutek, da te je družba sprejela ne le kot podjetnika, ki se bori za preživetje ob vse hujši konkurenci, temveč, da so lahko njegovi sinovi s ponosom in brez kakršnihkoli ovir predstavili svojo rojstno državo in naleteli na pozitiven odziv svojih sošolcev.« Kaj lahko zapišemo pod črto teh dveh primerov dobre prakse v kontekstu medkulturnega dialoga in dviga socialnega in kulturnega kapitala oz. na ka- kšen način se je vzpostavila interakcija med njima? Če je medkulturni dialog v prvi vrsti vezan na spoznavanje drugačnosti in spodbujanje medsebojnega razumevanja ter spoštovanja in dolgoročno dvigovanja tolerančnega praga, se je dvig socilanega in kulturnega kapitala pokazal predvsem v povezovanju širše skupnosti s šolo in vplival na proces trajnega medsebojnega zaupanja, ugotavljanje prednosti takega povezovanja tako za dijake kot za zunanje de- ležnike, vključene v ta proces, ter vplival na ustvarjaje odprtosti znotraj naše zaprte družbe (kot posledica zgodovinskih, geografskih, kulturoloških, socialnih, etničnih in verskih vplivov) v družbo pridobljenega socialnega kapitala, ki je postal vrednostna naložba za naslednje generacije, ki bodo s pridobljenim védenjem in znanjem teh zdajšnjih generacij vplivale na vsesplošno blagosta-nje in sožitje ljudi, živečih v Evropi. Zadnji skupni projekt naše mreže v tekočem šolskem letu 2013/2014 v okviru medkulturnega dialoga pa je bil obisk o š Leskovec pri Krškem (11. 6. 2014), kjer šolo obiskuje od približno 570 učencev več kot 70 romskih otrok, ki so vključeni v integrirano obliko pouka z ostalini učenci na šoli. Ob tem srečanju nismo spoznali samo različnih pristopov dela z Romi, se seznanili s posebnostmi pouka oz. vključevanja Romov v slovensko okolje, se spoznali s specifičnostjo romskega načina razmišljanja, njihovim dojemanjem vrednot oz. zavračanjem naših ustaljeni vzorcev vrednotenja, temveč smo tudi Rome obiskali v njihovem naselju Kerinov Grm pri Krškem in si ogledali, kako po- teka delo v romskem vrtcu, kjer se je sistem vzgoje in izobraževanja preselil iz urbanega okolja v samo srčiko romskega načina življenja in se s tem dobesedno približal na eni strani otrokom (15 deklic in 1 fant), vključenim v vzgojno-varstveni zavod, ter na drugi predvsem njihovim staršem. S tem pa 191 Matjaž Zorko se je začelo vzpostavljati zaupanje Romov do nas in občine Krško do Romov. Že prvi stik dijakov v romskem naselju z Romi je bil zanje povsem nekaj neo- bičajnega, saj so naleteli na topel sprejem, ki je takoj porušil bariere med nami civili oz. kot Romi imenujejo nas neromsko prebivalstvo (op. avtorja) in Romi, živečimi v naselju oz. tistimi, ki so zaposleni v vrtcu. Odziv dijakinj, ki so se udeležile tega srečanja z Romi, je bil nepričakovan. Po njihovih pričevanjih je bila že predstavitev šolanja Romov na o š Leskovec: »Pravo novo spoznanje, ker mi iz Ljubljane o tem ne vemo pravzaprav ničesar,« obisk v naselju Kerinov Grm pa popolno presenečenje v pozitivnem smislu: »Kako so bili otročički v vrtcu neverjetno prisrčni, za pojest,« oz. »kako lepo so nas sprejeli vsi, otroci in osebje, zaposleno v vrtcu, predvsem pa Romi sami.« Ena od dijakinj je še dodala: »Tega ne bom pozabila nikoli v življenju, resnično neverjetno prijetna izkušnja.« Na ta način smo sicer z majhnim številom dijakov premostili ustaljene ste- reotipe o Romih, tako da smo bili pripravljeni razumeti in sprejeti drugačnost kot nekaj, kar na koncu obogati naša življenja, in dvignili naš lastni socialni in kulturni kapital, predvsem pa so bile dijakinje postavljene v položaj razumeti Rome kot drugačno družbeno celoto, ki pa lahko funkcionira povsem samostojno brez večjih sprememb življenja, tudi če se ne vključujejo v naš ustaljen način funkcioniranja oz. lahko doseže povsem primerljiv način življenja (stan-darda), če se skuša sprejeti nam vcepljene obče ali kulturne vrednote. Obdelava podatkov V projekt medkulturnega dialoga smo v šolskem letu 2013/2014 v vseh naših šolah vključevali oz. tudi vključili velik del ali včasih skoraj večino dijakov od 1. do 4. letnika naših šol, ki smo jim predstavljali različne oblike medkulturnega dialoga. Tu smo se prav v okviru razrednih ur posluževali predstavitev obeh pojmov (socialni in kulturni kapital, medkulturni dialog) in skušali v čim več- jem številu animirati svoje dijake za pomoč pri izvedbi konkretnih dejavnosti. Kasneje smo pridobili potrebne podatke s pomočjo izmenjave mnenj oz. opažanj dijakov samih, skozi metodo anketiranja oz. z individualnimi ali sku- pinskimi pogovori, z našim lastnim opazovanjem ter nenazadnje s postavitvijo nekaterih ugotovitev oz. definiranjem končnih sklepov. Če pa primerjam ti dve zgoraj navedeni obliki premoščanja razlik med nami in njimi, lahko rečem le to, da se vsebinsko bistveno ne razlikujeta, saj gre pri obeh oblikah za predstavitev drugačnih načinov življenja, ki so nam zagotovo nepoznani in včasih celo tuji ter za drugačne tradicionalne vzorce, kakršne razumemo sami. Način oz. pristop do predstavitve in do končnega spoznanja 192 Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga pa je bil drugačen, saj so bili dijaki pri prvih predstavitvah le opazovalci, ki so šele po končanih prezentacijah držav in njihove kulture aktivneje posegli v svoja razmišljanja o novih spoznanjih, v primeru z Romi pa so se dijaki ak- tivno vključili v življenje, pa čeprav samo za kratek delček dneva (op. avt.) in skorajda interaktivno sodelovali pri spoznavanju romskega načina življenja. Vtisi in spoznanja so bila pri drugem načinu bistveno bolj pristni in odzivi iskreno čustveni. To pa je pri teh dijakih pustilo tako pozitivno izkušnjo, da jo bodo lahko osvobojeni predhodnih predsodkov podajali naprej. Vsi projekti, ki smo se jih lotili, so se nam pokazali v popolnoma pozitivni luči in lahko brez zadržkov rečemo, da znotraj naše mreže nismo naleteli na niti en sam negativen dejavnik, ki bi nam onemogočil izpeljati zastavljene cilje oz. bi zavestno rušil projekt. Tudi v nobeni od šol ni bilo zaslediti, da se nam ne bi uresničili zastavljeni cilji (ki bi imeli, gledano čisto statistično, vso pra-vico do tega). Vsi deležniki, vključeni v projekt, so bili na koncu pripravljeni na sodelovanje in so do konca projekta tudi vztrajali. Če je bila kakršnakoli pripomba, je bila ta, da se je zaradi naše delovne obveznosti v okviru projekta morda med kolegi v kolektivu občasno pokazala nekakšna mlačnost do vklju- čevanja v projekt. Čeprav je bila skupna ugotovitev ta, da če smo poiskali prave sodelavce kot tiste zunanje deležnike, na katere smo se lahko vedno zanesli, tudi nismo imeli nobenih težav. Tako da so bila njihova opažanja in na koncu njihove informacije za nas tudi zelo dobrodošle. V skupek pridobljenih podatkov smo vključili tudi odzive zunanjih dele- žnikov, ki smo jih vključili v m d oz. v dvig socialnega in kulturnega kapitala (starše, starostnike, pripadnike drugih etničnih, nacionalnih, verskih in jezikovnih skupin). Ugotovitve in spoznanja Ugotovili smo, da je lahko z osebnim pristopom (čustveno motivacijo) nekega posameznika, ki prihaja iz drugega nacionalnega ali etničnega okolja, bistveno bolje predstaviti kulturo, jezik, način življenja, kulinariko itd. kot da bi to storili sami v eni od oblik, predvidenih znotraj učne ure. Ugotovili smo, da takšna oseba, ki s svojo individualno dodano vrednostjo pripomore k lažjemu sprejemanju različnosti, bistveno bolje vpliva na spozna- vanje nečesa novega in drugačnega. Ob tem se vzpostavi zaupanje v to osebo in dokončno sprejetje takega človeka v socialno okolje. Spoznali smo, da ja prav, da šola kot pomembna izobraževalna institucija prevzame vlogo povezovalca s starši in zunanjim okoljem še na drugih rav- neh druženja kot so samo ocene ali vedenjski problemi ter da postane prostor 193 Matjaž Zorko rušenja medkulturnih barier. Vzpostavila naj bi se (in se tudi je) vez zaupanja med vrstniki na eni, starši na drugi strani in nenazadnje med okoljem in šolsko ustanovo, ki je omogočila odprt dialog med različnimi kulturnimi vzorci. Ugotovili smo, da osebni stik bistveno hitreje ruši stereotipe o komerkoli in lahko vzpostavi višjo stopnjo tolerance do drugačnosti ali pa celo stke prijateljske vezi. Da v družbi, kjer sprejemanje drugih in drugačnih postane vrednota, delu- jeta oba, tako m d kot socialni in kulturni kapital, v doseganju istega cilja, t. i. velike moderne in odprte družbe. V okviru dviga socialnega in kulturnega kapitala pa je bilo doseženih več vi- dikov, kot so premostitev, povezovanje, mreženje, razumevanje in odprto spre- jemanje. Kljub nepoznavanju tematike projekta (nekateri od nas smo bili dobese- dno vrženi v vodo in smo morali zaplavati) in nekaterim težavam, ki smo jih imeli znotraj naše mreže, se je kaj kmalu pokazalo, kako veliko lahko ponu- dimo našim dijakom in okolju, v katerem živimo. Nenazadnje nam je okolje v obliki različnih deležnikov, ki so sodelovali z nami, naš vložek vanj bogato vračalo, predvsem s pridobivanjem novih izkušenj in védenja, ki se lahko koristno uporabijo naprej v življenju. Če smo bili na začetku nekoliko zadržani do samega projekta, ker nismo poznali njegovega pomena in kot sem že omenil, se tudi stroka še ni uskladila, kaj socialni in kulturni kapital pravzaprav je, smo v tem letu izpeljali toliko učinkovitih dejavnosti, da si z njimi ne želimo končati. To pomeni, da smo se zavezali, da nekatere projekte peljemo naprej samostojno, druge pa še naprej v obliki mreženja naših posameznih šol. Literatura o e c d. 2010. Improving Health and Social Cohesion through Education. Pariz: o e c d. 194 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici Simona Luetič Srednja šola Slovenska Bistrica Uvod Živimo v času, ko se je potrebno medsebojno povezovati, se družiti, spošto- vati drug drugega, se učiti drug od drugega, svobodno komunicirati drug z drugim, ohranjati tradicijo in sodelovati z okoljem. Pri vsem tem so izredno pomembni medgeneracijski odnosi, ki povezujejo starejšo generacijo z mlajšo. Iz prebrane literature smo ugotovile, da se od starejših ljudi lahko naučimo veliko stvari, ki nam pomagajo v prihodnosti, sami pa lahko nekoga razveselimo, če se samo spomnimo nanj, ga pokličemo ali pa mu delamo družbo. Na osnovi naših namenov in ciljev smo v mreži Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica, oš oš Pohorskega odreda Slovenska Bistrica Slovenska Bi- strica in sš Slovenska Bistrica oblikovale naslov projekta: Si ok? (sodelovanje, inovativnost, odgovornost in kreativnost). Aktivnosti projekta so temeljile na aktivnem sodelovanju vseh udeležencev, za kar smo si določili cilje delavnic: mladi krepijo prostovoljstvo in dejavnosti skupnosti, udeleženci se zavedajo, da morajo pripadati skupnosti, oblikovanje skupnih pravil in vrednot, dvig ravni zaupanja v institucije, ohranjanje tradicije, simbolov in obredov, pestro sodelovanje z okoljem in odprta komunika- cija. Zbiranje oblačil in modnih dodatkov Delavnice so ena izmed ključnih metod neformalnega učenja, ki ga ljudje po- trebujemo za razvoj kompetenc. Zavedamo se, da je neformalno učenje nujna oblika dodatnega izobraževanja, ki udeležencem nudi boljšo konkretno izku- šnjo. Na tak način se udeleženci učijo skupinskega dela, medsebojnega spo- štovanja, strpnosti in odgovornosti med seboj. Pri vseh delavnicah smo se za- vedale, da so izredno pomembni učinki in rezultati. Udeleženci naj bi se na delavnicah opremili z nekim splošnim okvirjem znanj in spoznanj za življe- 195 Simona Luetič nje. Pri sami izvedbi delavnice je pomembno, kako jo načrtujemo, izvedemo in na koncu analiziramo. Veliko časa smo razmišljale, s katerimi dejavnostmi bi razveselile in oboga- tile lokalno skupnost. Po opravljeni raziskavi smo spoznale, da v naši občini manjkajo dejavnosti, v katerih bi sodelovali, se družili in ustvarjali ljudje različnih starosti in različnega spola. Hkrati smo pomislile, da imajo ljudje veliko ponošenih rabljenih oblačil in dodatkov, ki jih ne potrebujejo več; s preobliko-vanjem in manjšimi dodatki bi lahko dobila novo podobo in s tem tudi novega lastnika. Ti dve dejstvi smo povezali v skupno idejo in tako se je začelo. Oblačila in dodatke smo prostovoljno zbirale po različnih ustanovah. Pri zbiranju so nam pomagali starši otrok, učencev in mladostnikov, društvo upo- kojencev, ki so oblačila hranili doma in nam jih tedensko dostavili. Vsa obla- čila smo morale pregledati, razvrstiti po spolu in starosti, jih popraviti in zli-kati. Ljudje so prinašali moška, ženska in otroška oblačila, čevlje, torbe, rjuhe, kuhinjske krpe. Tisto, kar je bilo še uporabno, smo vključile v naše dobrodelne akcije, tisto, kar pa je bilo poškodovano, smo namenile predelavi. Z akcijo zbiranja oblačil in dodatkov smo začele že v septembru, zatem pa smo mesečno izvajale delavnice reciklaže, vedno na različnih lokacijah. Po mestu smo izobesile plakate, kjer smo ljudi pozivale, naj prinesejo rabljena oblačila in dodatke. Kako iz starih oblačil narediti povsem novo ekoobleko? Promocijo naše de- javnosti smo začele preko lokalne t v v Slovenski Bistrici. Zbrale smo ogro- mno oblačil, najele prostore v centru mesta in začele z delom. Elektro v Slo- venski Bistrici nam je brezplačno priklopil električno energijo. K sodelovanju smo povabile prostovoljce, ki znajo šivati. V literaturi je zapisano, da je prostovoljstvo dejavnost, ki jo posameznik opravlja z namenom, da pripomore k boljši kakovosti življenja v skupnosti. Prostovoljstvo je brezplačna družbena aktivnost posameznikov, ki pripomore k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in skupin. »Prostovoljec tako po svobodni volji in brez plačila ali druge koristi opravlja splošno korist. Vemo, da je prostovoljstvo oblika ne- formalnega učenja, ki ima za posameznika veliko prednosti, ki mu koristijo v življenju: učenje skupinskega dela, pridobivanje delovnih izkušenj, pridobivanje novih znanj, veščin, širjenje socialne mreže, sklepanje novih prijateljstev. Zavedati se je potrebno, da je prostovoljstvo zelo koristno za družbo kot ce- loto, saj na eni strani zmanjšuje revščino, izboljšuje kakovost življenja, pove- čuje zaposljivost, povečuje socialno vključenost, krepi medgeneracijsko soli- darnost in pripomore k razvoju demokracije. Po drugi strani pa prostovoljstvo odpravlja probleme v lokalni skupnosti in nudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo (Verčič 2011).« Povezale smo se z oblikovalko in z dijakinjo Anjo, ki ima izjemen smisel za oblikovanje. Skupaj je sodelovalo približno 40 ljudi. Seveda 196 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici so bili med njimi tudi fantje, ki jih tak način dela veseli. Povezale smo se tudi s Centrom ponovne uporabe, ki nam je pri delu svetoval. Tako se je začelo naše delo, druženje in sodelovanje. Vsak dan smo v popoldanskem času (med 14. in 19. uro) odprle prostore. Obiskovalcev je bilo iz dneva v dan več. Prinašali so oblačila, odnesli pa tista, ki so jih potrebovali. S pomočjo spretnih šivilj smo vsak dan predelale veliko oblačil in jih ponudile obiskovalcem. Poleg oblačil smo se lotile izdelave torb, peresnic. Naredile smo jih iz ponošenega džinsa. Predelana oblačila in druge predmete smo razstavile v izložbi, kjer je potekala reciklaža. Mimoidoči ljudje so na tak način lahko pogledali in pomerili obla- čila. Tako smo že v tednu otroka pripravile zbiranje in predelavo otroških obla- čil. Otroška oblačila smo preoblikovali z zanimivimi otroškimi motivi, vzorci, gumbi, in jih ponudili otrokom. Pri samem oblikovanju nam je pomagala obli-kovalka, ki ima izjemen smisel za tovrstno delo. Otroci in starši so z velikim zanimanjem občudovali predelavo in marsikaj našli. Poleg staršev, ki so se aktivno vključili v zbiranje, smo se povezali s prostovoljnimi članicami društva upokojencev v lokalni skupnosti. Na našo pomoč so se odzvali zelo pozitivno. Ugotovile smo, da je v lokalni skupnosti veliko prostovoljcev, ki opravljajo koristno in plemenito delo. Svoje znanje in izkuš- nje so prostovoljci prenašali na mlajšo populacijo. Prinesli in zbirali so obla- čila, poleg tega so bili pripravljeni sodelovati na naših delavnicah. S svojimi idejami in spretnostmi so svetovali pri predelavi oblačil. Ob prostovoljstvu smo krepili tudi medsebojne odnose. Izjemnega pomena se nam zdi tudi med- generacijsko sodelovanje. »Medgeneracijsko sodelovanje pomeni povezovanje med različnimi generacijami za medčloveški odnos in uresničevanje medge- neracijske solidarnosti. Gre za sodelovanje med mladimi, srednje starimi in najstarejšimi, torej za sožitje različnih generacij. Takšno sodelovanje smo si zamislile kot izmenjavo izkušenj in spoznaj, druženje, pomoč ene generacije drugi, ustvarjanje, ohranjanje in širjenje socialne mreže, seveda z ohranjanjem materialne varnosti in kulturne dediščine.« (Zrim Martinjak 2006) Medgeneracijsko sodelovanje pripomore tudi k izboljšanju kakovosti življe- nja, saj zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti. Zmožnosti in znanje starejših so pomemben del človeškega in družbenega kapitala. Aktiviranje in uporaba teh zmožnosti bi utrdila družbeni položaj starejših in kar je še pomembnejše, razbremenila bi mlajše generacije. Vsak dan prihajamo v stik z ljudmi, koga srečamo ter poskušamo vedno znova ustvarjati dober prvi vtis. »Medsebojni odnosi so za življenje zelo po- membni, saj z njimi lahko delujemo ter si ustvarjamo prihodnost. V naglici vsakdanjega življenja se lahko hitro pozabi na ohranjanje stikov, na vzposta- 197 Simona Luetič vljanje novih kontaktov, vendar se je na to potrebno vedno znova opominjati. Tudi naše interesno področje je eno tistih, ki nam pomaga krepiti naš socialni kapital.« (Zrim Martinjak 2006) Delavnice z različnimi udeleženci Sejem šolskih potrebščin S projektom, ki smo ga izpeljale na začetku šolskega leta ter ga poimenovale Sejem šolskih potrebščin, smo se osredotočile na povezovanje med izobraževal- nimi institucijami znotraj Slovenske Bistrice. V prvi meri je naš cilj dejavnosti bila želja, da socialno šibkejšim družinam ponudimo možnost, da s pomočjo sejma brez finančnih zadreg pridejo do nekaterih potrebščin, ki jih otroci potrebujejo za šolo. Kot eden izmed pomembnejših ciljev v tem kontekstu je bila izpostavljena tudi želja po zbliževanju otrok, ki kljub bivanju v majhnem mestu obiskujejo različne šole in vrtce, zaradi česar se med mnogimi izgubljajo poznanstva. Namen omenjenega projekta je bil razvijati koncept sodelovanja med šolami v mreži. Sejem smo načrtovale dva meseca pred izvedbo. Z oglaševanjem po šolah, mestu in v časopisu smo pritegnile pozornost za zbiranje šolskih potrebščin na vseh naših ustanovah. Pred izvedbo sejma smo zbrale ogromno šolskih torb, zvezkov, delovnih zvezkov, pisal in ostalih potrebščin. Sejem je bil postavljen na šolsko dvorišče ene izmed sodelujočih izobraževalnih ustanov, naše merilo dviga socialnega in kulturnega kapitala pa je bilo število udeležencev ter njihov odziv. Prav tako smo si prizadevale, da bi se s sejmom ljudje družili in s tem širili socialno mrežo našega mesta. V ta namen smo poleg sejma organizirale tudi delavnice, na katerih so si udeleženci lahko izdelali potreben pisarniški material – lonček za pisala, označevalce knjig in drugo. Dejavnost je potekala štiri dni, in sicer tri delovne dni po pouku ter v so- boto v dopoldanskem času. Razlika v obisku po dnevih je bila očitna. V soboto obiska skoraj ni bilo, medtem ko so preostale dni otroci in starši radi prišli pogledat, kaj vse jim ponujamo. Na žalost smo ugotovile, da so udeleženci sejma bili večinoma starši in njihovi otroci, ki obiskujejo šolo, pred katero je bil postavljen sejem. Otrok iz ostalih izobraževalnih ustanov je bilo zelo malo. Naše mnenje je bilo, da bi sejem moral biti postavljen na nevtralni lokaciji, kjer bi k sodelovanju pritegnili mimoidoče in vse zainteresirane občane ter otroke iz različnih institucij. Otroci in starši, ki so obiskali sejem, so bili navdušeni nad samo idejo ter izvedbo sejma. Največje presenečenje za obiskovalce je bilo, da so bile vse stvari na sejmu brezplačne. Mnogi so pozdravljali idejo z upanjem, da se prihodnje 198 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici leto ponovno organizira podobna akcija, zaradi česar smo lahko sklepale, da jim je bil organiziran sejem zelo všeč. Delavnica v božičnem času Božič je pomemben družinski praznik in eden izmed najstarejših krščanskih cerkvenih praznikov. Božični čas je tudi čas obdarovanj. Obdarovanje je sku- pno vsem narodom in izvira iz rimskih časov. Rimljani so namreč verjeli, da bodo darila, kot so sadeži, med in kolački, pomagala, da bo naslednje leto dobro in uspešno. Prav zaradi takšnih prepričanj smo se odločile, da tudi me z različnimi dejavnostmi popestrimo praznične dneve tistim, ki so osamljeni in si želijo družbe. S pomočjo različnih donatorjev smo pridobile finančne in materialne dobrine. Povezale smo se z Društvom Metulj, ki nam je bil pripravljen odstopiti svoje prostore. Pripravile smo program, obvestile Center za socialno delo, Društvo upokojencev in širšo lokalno skupnost. Naš namen je bil okrasiti prostor, pripraviti kosilo, izvesti lutkovno predstavo, ponuditi rabljena obla- čila, se družiti, skratka preživeti lep in nepozaben popoldan. Tako se je tudi začelo. Zjutraj smo se dobile, okrasile prostor in začele s kuhanjem. V popoldanskem času so začeli prihajati ljudje. Sprva jih je prišlo le nekaj, a kaj hitro se je število začelo povečevati. Dosegle smo številko 50. Na obrazih ljudi je bilo videti veselje, srečo in zadovoljstvo. Dobili so kosilo, pogledali predstavo in se neizmerno zabavali. Po odhodu smo jim ponudile še rabljena oblačila, ki so jih z veseljem vzeli in darila, ki smo jih zbrale s pomočjo sponzorjev. Z delavnico smo zelo razveselile širšo lokalno skupnost, saj smo se posve- tile ravno tistim, ki so pomoči oz. pozornosti potrebni. Ko vidiš prijazne in zadovoljne obraze ljudi, si tudi sam zadovoljen. Edini problem, na katerega smo naletele, je bil ta, da je ljudem ob obisku na božični dan nelagodno, ker se zavedajo, da je to dan, ki bi ga naj preživeli doma. Zato je bilo potrebno več časa nameniti povabilu. Poleg pisnega vabila smo morale udeležence še individualno povabiti. Delavnice med počitnicami Eden izmed ciljev projekta, ki smo si jih zastavile v programu naše mreže, je pripraviti in izvesti programe za izboljšanje socialnega in kulturnega kapitala s spodbujanjem neformalnega znanja. V času jesenskih in zimskih počitnic smo pripravile ustvarjalne delavnice za učence in dijake. Delavnice so bile izvedene v dopoldanskem času od 8. do 13. ure, po en dan v času posameznih počitnic. Po uskladitvi idej in do- govoru z izvajalci – prostovoljci smo okvirno deset dni pred počitnicami na 199 Simona Luetič oglasnih deskah v vseh ustanovah članic mreže razobesile vabila na delavnice s programom in vpisne liste, kamor so se zainteresirani učenci vpisali. Vabilo je objavljeno tudi na šolski spletni strani. Tudi sicer se v času počitnic na šoli odvijajo razne dejavnosti, od vesele šole, kolesarskega in turističnega krožka do dodatnega in dopolnilnega pouka ter priprav na razna tekmovanja, tako da so učenci in njihovi starši na takšen sistem obveščanja navajeni. Ciljna populacija naših delavnic so bili učenci od 1. do 5. razreda, velikost skupine pa smo omejile na največ 20 otrok. Vnaprej je nemogoče predvideti, koliko otrok se bo delavnice res udeležilo. Nekateri, ki se na seznam vpišejo, ne pridejo, pridejo pa tudi tisti, ki se na seznam niso vpisali. Udeležba je tako odvisna od trenutnih potreb staršev, razpoloženja otrok in zanimivosti delavnic, seveda pa temelji na prostovoljni prisotnosti. Ker v projektu ni denarja, predvidenega za organizacijske in materialne stroške oz. je v domeni šole, smo se pri izvajanju delavnic omejile na izvajanje v prostorih šole oz. bližnji okolici. Material za delavnice je priskrbela šola, nekaj smo ga dobile tudi od sponzorjev oz. so nam ga podarili starši otrok. Šola je poskrbela tudi za malico. Delavnice niso bile zasnovane le kot druženje, temveč kot izmenjava mnenj in prenašanje znanja ter izkušenj med generacijami. Zato smo k sodelovanju povabile članice Društva upokojencev Slovenska Bistrica. Te so svoj prosti čas, znanje in nadarjenost namenile udeležencem. Ker sodelovanje poteka na prostovoljni bazi in zaupanju, je vnaprej težko predvideti, koliko prostovoljcev se bo delavnic dejansko udeležilo. Ugotovile smo, da medgeneracijsko povezovanje prinaša sodelujočim novo kakovost življenja, zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti v kraju, kjer živi, lajša osamljenost ter krepi duševno in telesno zdravje. Prav tako so zmožnosti in znanje starejših pomemben del človeškega in družbenega kapitala. Pomembno je, ker imajo starejši več izkustvenega znanja kot mlajša populacija in je njihovo znanje pridobilo določeno širino. Sodelovanje obeh generacij bi mlajšim olajšalo pot do ciljev ter pripomoglo k sprejemanju pravilnejših odločitev. Kljub temu, da veljajo starejši za neizčr-pen vir znanja in izkušenj, jim tega na drugi strani primanjkuje. Dejstvo je, da se svet spreminja in da so vse generacije primorane vstopiti v korak s spre-membami in se jim znajo ustrezno prilagoditi. Pomembno je, da razumemo, kako se svet spreminja, ostanemo budni in vedoželjni in da delujemo, se ne izključimo in ne dovolimo, da bi nas drugi potisnili na družbeni rob. Medgene- racijsko sodelovanje tukaj odigra ključno vlogo, saj poskrbi, da se konstantno izmenjujejo znanja in izkušnje. Opažamo, da se počitniških delavnic udeležujejo večinoma isti otroci. Med 200 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici njimi prevladujejo učenci priseljenci in otroci iz socialno šibkejših družin. Dodana vrednost naših delavnic je tudi v tem, da učenci priseljenci krepijo sposobnost izražanja v slovenskem jeziku in se vedno raje vključujejo v pogovor. Pri pouku so večinoma zadržani, se ne pogovarjajo in se bojijo izraziti svoje mnenje zaradi jezikovnih ovir. Te delavnice zanje predstavljajo neformalno obliko dela v šoli, kjer so bolj sproščeni in se zelo radi pogovarjajo tako z vrstniki kot z drugimi udeleženci delavnic. Drugi otroci pa se istočasno sezna- nijo z jezikom učencev priseljencev. Izvajali smo naslednje dejavnosti: izdelovanje okraskov iz slanega testa, ve- zenje, šivanje, kvačkanje, pletenje, izdelovanje prazničnih voščilnic in stojal za pisala iz odpadne embalaže ter dejavnost predelave oblačil z naslovom Bodi eko nosi predelano obleko. Kljub temu, da so ponujene vsebine tipično ženske, se je delavnic udeležilo precej fantov, med njimi tudi srednješolec. Učenci, dijaki in prostovoljke so delali v manjših skupinah. Zaradi različnega predznanja udeležencev pri posameznih delih so mnogi med njimi potrebovali individualno pomoč. Najmlajši so razvijali motorične spretnosti, se učili osnov vezenje in pletenja, starejši so izražali svojo ustvarjalnost z izdelavo umetniških izdelkov, vsi pa so pridobivali delovne navade. Motivacija za delo je bila večja, če so vedeli, da bodo izdelek lahko odnesli domov. Delo je potekalo v sproščenem vzdušju, brez priganjanja in brez podanih normativov, koliko mora kdo narediti. Otroci so spraševali izkušene upoko- jenke in se na njih obračali po pomoč. Do upokojenk so se vedli strpno in spo- štljivo. Mnogi med njimi so izgubili predsodke pred starejšimi ter se zavedli njihove vrednosti. Upokojenke so se čutile koristne in z veseljem so predstavile svoje doma narejene izdelke. Dijaki so s tem, ko so pomagali učencem, razvijali kompetence učenja in navezovali stike z ljudmi, ki jih ne poznajo. Z odzivom staršev na počitniške delavnice smo bile zadovoljne. Nekateri za svoje otroke v času počitnic nimajo varstva in jim te delavnice pomenijo brezplačno varstvo, drugi pa v delavnicah vidijo priložnost, da se njihov otrok nauči nečesa novega, zanimivega, česar se sicer ne bi. Nemalo pa je otrok, ki se delavnic udeležijo zaradi lastne želje in radovednosti. Zagotovo smo starše razbremenili, otroci pa so prosti čas preživeli veliko bolj aktivno kot bi ga sami doma. Na podlagi opravljenih refleksij, kjer smo otroke povprašali, kako so se na delavnicah počutili, smo ugotovili, da jim je bilo zelo všeč druženje, izmenjava medsebojnih izkušenj, kar je bilo videti tudi iz narejenih fotografij. Prav tako so nam povedali, da so si v delavnicah zaupali, se učili drug od drugega, kar pa je izjemno težko izmeriti. S samostojnim delom in delom v manjših skupinah so razvijali osebni potencial in krepili samozavest. Imeli so možnost soodlo- 201 Simona Luetič čati, kaj bodo počeli, katerega sklopa delavnice se bodo udeležili in koliko časa bodo namenili kateri aktivnosti. Delo je potekalo v starostno mešanih skupinah, s sodelovanjem otrok različnih starosti, dijakov in dijakinj srednje šole in prostovoljk društva upokojencev. Mešane skupine smo oblikovale predvsem z namenom spodbujanja socialnih stikov. Ovire in prednosti pri izvajanju dejavnosti Tako kot pri vsakem delu smo tudi tukaj naletele na ovire. V prvi vrsti je bil prostor tisti, ki nam je predstavljal kar nekaj težav. Spraševali smo se, kam shra-niti oblačila, ki smo jih zbrali, kje izvesti delavnico, da bo pritegnila čim več ljudi. Naslednja ovira, na katero, smo velikokrat naletele, so bila dovoljenja, ki smo jih vedno potrebovale, ko smo začele z izvajanjem delavnice (npr. uporaba mestnega parka, uporaba grajskih prostorov). Ovira so bila tudi sredstva. Vsaka delavnica je namreč povezana s stroški, sredstev pa nismo imele. Za sredstva smo morale zaprositi donatorje. Ker smo delavnice izvajale na različ- nih lokacijah, smo morale vedno pridobiti tudi soglasja staršev, saj smo otroke potrebovale na različnih koncih. Ker smo delavnice izvajale s pomočjo prostovoljcev, smo bile odvisne od odziva le-teh. Velikokrat smo se spraševale, kaj bomo v primeru, da se prostovoljci ne odzovejo našemu povabilu. Ker smo izvajale delavnice od ponedeljka do petka v popoldanskem času, so bili pro- stovoljci obremenjeni z našimi prošnjami. Istočasno pa smo poleg prostovolj- cev razmišljale tudi o samem obisku delavnic. Ali bomo imele obiskovalce ali ne? Naša zadnja ovira je bilo obveščanje obiskovalcev. Zavedale smo se, da je potrebno obiskovalce večkrat obvestiti o tem, kje bodo delavnice, kdaj bodo delavnice in kaj bomo počeli. Vabila smo obesile po celi lokalni skupnosti. Ob omenjenih ovirah pa smo našle tudi veliko prednosti. Ena izmed pred- nosti je bila velika odzivnost prostovoljcev na izvedbo delavnic. Njihovo medsebojno druženje, razvijanje kreativnosti, sprejemanje drug drugega je nekaj prednosti, ki smo jih spoznale na naših delavnicah. Na ta način smo lahko re- snično širile in razvijale socialno mrežo. Informacije o delavnicah so se tako hitro ustno širile, da velikokrat ni bilo potrebe, da bi udeležence pisno vabile. Največji izziv se nam je zdel, kako se predstaviti/približati javnosti, kako ljudem sporočiti, kaj želimo. Ali bodo ljudje sploh prišli, jih bo naše delo zanimalo, bodo pripravljeni sodelovati in se družiti z nami, bomo dovolj kreativni? Naš moto je bil Pridite, ustvarjajte in se družite z nami! Obisk delavnic in zadovoljstvo udeležencev sta bila naš pokazatelja uspešnosti izvedbe delavnic. Druženje, izmenjava mnenj, medsebojna pomoč je bilo tisto, kar nas je me- sece povezovalo. 202 Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici Pomembno se nam zdi, da medsebojno izmenjujemo svoje izkušnje, spo- sobnosti in znanja ter da se znanja, ki jih ima starejša populacija, prenašajo na mladino. Pri dosedanjem delu smo ugotovile, da ima veliko učencev in dijakov smisel za oblikovanje. S pravim pristopom oziroma ustrezno motivacijo bi jih lahko pritegnile še več. Nadaljevanje dejavnosti Čeprav se projekt izteka, želimo v prihodnosti še naprej širiti našo socialno mrežo v lokalni skupnosti. Trudile se bomo tudi za to, da se bodo naše institucije še naprej prepletale. Dejavnosti, ki smo jih do sedaj izvajale v okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala, bomo sedaj izvajale v krožkih oziroma v okviru interesnih dejavnostih učencev oz. dijakov. Vsekakor bomo še intenzivneje delale na posameznih delavnicah, ki so se izkazale kot zelo pozitivne (npr. sejem šolskih potrebščin, sodelovanje s priseljenci). Vsekakor vidimo velike možnosti za prihodnost. Razmišljamo v smeri so- cialnega podjetništva, v katerega bi povabile prostovoljce. Skupaj s prostovoljci bi mrežo razširile še na ranljive skupine posameznikov, ki bi z nami želeli sodelovati in ustvarjati. Seveda bi k sodelovanju povabile tudi učence, ker smo že do sedaj ugotovile, da jih ima veliko smisel za kreiranje in ustvarjanje. V prihodnosti želimo ustanoviti socialno podjetje. V sklopu socialnega podjetja bi izvajali naslednje aktivnosti: • Zbiranje različnih oblačil, ki jih ne potrebujemo več; oblikovali bi ko- misijo, ki bi oblačila pregledala, jih sortirala po velikosti in letnem času. • Predelava oblačil s pomočjo staršev, ki imajo znanja na področju teks- tila; oblačila, ki so potrebna obnove, bi s pomočjo prostovoljnih staršev zašili ter odpravili morebitne pomanjkljivosti. • Modna revija (oblačila, bi predstavili na modni reviji, ki bi jo pripravili, otroci iz vrtca, osnovne in srednje šole). • Prodaja oblačil po simbolnih cenah (denar bi bil namenjen socialno šib- kim družinam). Ključni cilj ne bi bil maksimiranje dobička, temveč ustvarjanje javnega do- brega. V ta namen bi prispevali k večji povezanosti in večjemu socialnemu kapitalu na lokalni ravni. V veliki meri sodelujemo z učenci in dijaki osnovnih in srednjih šol tako, da medsebojno izmenjujemo svoje izkušnje, sposobnosti in znanja ter da se znanja, ki jih ima starejša populacija, prenašajo na mladino. 203 Simona Luetič Pri dosedanjem delu smo ugotovile, da ima veliko učencev in dijakov smisel za oblikovanje. S pravim pristopom oziroma ustrezno motivacijo bi jih lahko pritegnile še več. Literatura Verčič, S. 2011. »Etični kodeks organiziranega prostovoljstva: primer kodeksa društev svetovalcev za telefonsko pomoč v stiski.« Magistrsko delo, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj. Zrim Martinjak, N. 2006. »Koncept socialnega kapitala: sodobna paradigma vzgoje in izobraževanja.« Sodobna pedagogika 57 (p): 108–122. 204 Z ROKO V ROKI Document Outline Z roko v roki Naslovnica Kolofon Kazalo Mreženje za spodbujanje razlicnih oblik socialnega kapitala V akciji – prostovoljstvo Prispevek šol pri vkljucevanju ucencev in dijakov migrantov v šolsko in lokalno okolje Združujemo se v mavrico generacij Rudarji iz rovov v srca Mladi s podjetniškim pristopom do dviga socialnega in kulturnega kapitala Pozitivni vplivi prostovoljstva na dvig socialnega in kulturnega kapitala Dvig socialnega in kulturnega kapitala z Zasavsko pripovedko Prostovoljstvo in medgeneracijsko povezovanje prispevata k dobremu pocutju in samozavesti tako mlajše kot starejše generacijeKatja Cuk Medgeneracijsko povezovanje in prostovoljstvo v sodelovanju z obalnimi domovi upokojencev Vzorniki so zakon Projekti, ki obrodijo sadove Dvig socialnega in kulturnega kapitala ucencev – iskanje priložnosti v okolju Priložnost za vsakogar: kulturno sodelovanje z ucenci šol v mreži in branje pod krošnjami Šola, starši in ucna uspešnost naših ucencev Ucenje je odnos Koreninjenje: s povezovanjem podeželja in mesta do novih in trajnih vezi Ucimo se pri sosednji šoli Interakcija socialnega in kulturnega kapitala ter medkulturnega dialoga Ustvarjalne delavnice vseh generacij v Slovenski Bistrici