»Ce je napisano,« je pristopil brez drugega, »potem se lahko prebere; če eden ve, bodo vedeli vsi. Vsi, da, vsi!« je motovilil z rokami. Metka pa je za trenutek postala, kakor bi prisluhnila in česa čakala. Sledila je gibom njegovih rok, kakor bi čakala, da seže v žep. Fant se je še bolj zmedeL Nato je naglo sama izvlekla pištolo in zamižala. Oster strel je povzročil preplah. Nastal je vrvež in križem beg. Križem beganje in krik. Ljudje so se razbežali, kakor bi jih razpihal veter. Ko je fant padel, se je sklonila k njemu. »Zdaj se ne boš več bal!« Potokar je zmedeno pijano gledal; zdelo se mu je, da se pogreza svet okoli njega. »Ta krogla je bila namenjena vam in jaz naj bi vas pripeljala!« je Metka razburjeno in sovražno izvlekla iz fantovega žepa revolver, vrgla se na mrtvega fanta, zagrebla lice njemu na prsi ter planila v krčevit jok. »In tako se je zbal!« Potokar pa je brez moči zlezel na tla in v nosu je začutil goreči smodnik; ljudje so zmerom bolj drveli skupaj ter se zbirali v gručo okoli njih. Iz enajste šole med rokovnjače Francois Villon, prvi moderni lirik v Evropi (1431—o. 1463) Anton Debeljak Pripomnje villonovim kiticam Ker je pred cesarjem Jožefom bilo do nove maše vsega vkupe zadosti 10 let učenja, pomeni šaljivi pregovor o 11. šoli na Vrhniki — pošolsko dobo. Naš pesnik je z 18 leti dosegel zrelostni izpit. Iz te dobe je po vsej priliki Bali a de de Bon Conseil ali Pametna beseda, ki spominja propovedi. Njegovi vrstniki so resne umotvore, kakršnih je nekaj objavil DS 1943/1, manj cenili kot segava dela ali celo igračke kakor naslednji Rondelček: Fran j o Pritekel, misli na kopel! Komaj je stekel Franjo Pritekel, že se je slekel, v banjo je stopil Franjo Pritekel. S svojimi tovariši visokošolci je Villon za šalo zmaknil prodajalcem kak priboljšek, da so si ga privoščili na nočnih krokarijah. A kdor seže po jajcu, bo skoraj po zajcu. Ko je bil 1452 že »maistre es arts« ali doktor, se je spajdašil z nekaterimi člani »Školjke« (Coquille, tatinske družbe, ki je v Podonavskih deželah imela vrstnico: Prudenten-Orden, po naše: Red modrecev) in zagrešil vlom kakor tudi uboj v silobranu. Tako se je potikal po svetu s »školjkarji«, rokovnjači, katerih eden, Colin de Cayeux, je kmalu končal na vešalih. Vest mu še ni otopela, kakor priča Belle Lecon aux Enfants perdus, t. j. Lep nauk izgubam. Opozarja na velike nevarnosti, ki preže na tatove v Udinem borštu — njih bivališču — in še na to, da ukradeno blago nič ne zaleže. Villon je mnogo doživel, zato zveni njegov verz prepričljivo. »Villon slika skoraj nevede, pri tem pa nič ne prikriva, ničesar ne opravičuje. Obhaja ga kes, priznava svoje krivice, katerim pa se ne more ubraniti. Prikazuje jih, da bi druge odvrnil od njih. Poznam malokak nauk, krepkejši od Ballade de bonne doctrine a ceux de mauvaise vie, Dober nasvet malopridnežem. Norčija se v teh verzih spaja z resnobo, ganotje z roganjem, toga z razuzdanostjo; dražljiva poteza se konča z otožnostjo, občutek za ničevost stvari in stvorov je pomešan z nenadno šegavostjo, ki poveča učinek. A vse 89 to je tako naravno, tako jasno, odkrito, duhovito; slog spremlja misel s toliko točnostjo, da se ne utegnete čuditi, kako obleka odeva telo, katero je zajela,« se navdušuje kritik A. de Montaiglon. Naš baladnik se je silno rad smejal. Začuvši svojo smrtno obsodbo si je kot osmrtnico napisal naslednjo štiri vrstnico: Je suis Francois, dont ce me poise, Francoz sem — dem to skoro z jezo — Ne de Pariš empres Pontoise, doma v Parizu za Pontezo. Qui, d'une corde d'une toise, Obešen s seženjsko prevezo Saura mon col que mon cul poise. spoznal bo vrat mi ritno pezo. V tem vzorcu podvisliškega humorja nisem mogel prevesti dvoumnega imena Francois, ki pomeni: Francoz in France. Da je bil to naš ožji rojak, bi se druga vrsta glasila: Doma iz Ljubljane pri Šiški. — Smrtno sodbo je po Chapirovem mnenju Villon skraja smatral za hvastanje kriminalnega uradnika, drugače menda ne bi bil sposoben tolike objesti za zadnjo uro. Videč, da gre ne za šopirnost, ampak za bridko resnico, prime za pero in prosi parlament, najvišje sodišče, naj ga pomilosti. Kazen mu je spremenjena v takojšen izgon za deset let. Vesel, da je v poltretjem letu že tretjič ušel vešalom, pošlje državnemu zboru Prošnjo (Requete) za tri dni odlaška, spojeno z zahvalo za pomilostitev. Začenja jo z besedami, ki se govore pri poslednjem olju: Per visum, auditum, doratum, gustum et locutionem, tactum, gressum, lumborum dilectationem... Toda obešenjaška šaljivost obide našega junaka takoj po uvodnem liturgičnem obrazcu: vsem udom ukaže hvalo peti, celo zobje naj skočijo iz dlesen in veličajo narodno zastopstvo za pokazano blagost. Veliki vstajnik, ki si ga bo po K. L. Reinerju prisvojilo popolnoma šele pokolenje okoli 1. 2500. (Prager Presse 14. II. 1931), je zložil najmanj sedem balad v tatinščini (Jargon ou jobelin). Prvič na svetu se je latovščina tu porabila v umetniške namene. Docela jih danes nihče ne razume, kakor ne razumemo osmeric italijanskega sodobnika L. Pulcija (1431—87). Najpopolnejši nemški prevod — Ldpelmann — prinaša eno samo v »rotvelšu«. Žal, da nisem mogel dobiti: N. Cioli, Le Ballate argotiche di F. V., Lanciano, 1934. — Jaz sem ponašil dve, eno pod naslovom Tatinščina, to pa v knjižni govorici, prepleteni z nekimi izrazi, ki naj zaudarjajo po sleparskem jeziku: plajšur = rokovnjač; iti na Kum ali kumati = krasti, ropati; svita = (zastarelo) obleka; grivar = orožnik; kohar = cigan, nepridiprav; škvart = rod, pleme; bena = bebec, butec, bedak; »na hlad iti« pomeni po mnogih rokovnjaščinah: v zapor priti. — Rene de Montignv (1429—57), sin odlične družine, je bil kot razbojnik okrajšan za glavo, enako že omenjeni ključavničarjev sin Colin de Cayeux, svetoskrunec in uzmovič. — Drugi primer, domala ves v rokovnjaščini, verno zrcali jezik Villonovih balad v čiribirščini. Stikov pa nisem mogel posneti, kajti prepičla bera nam je ohranjena za gorjačarščino. Benkovič je v DS 1890 imel nravstvene pomisleke proti obelodanitvi slične babilonsčine, botanik A.Pavlin v SN 1875 št. 121 in 123 premalo jezikovne žilice, da bi bil spoznal pomen takih človeških dokazil (document humain). Jagič s Strekljem pa je le tolmačil »tajne govorice pri Slovanih« Wr. Sb. 133, V. Brez predsodkov je zbral takšno gradivo župnik Bertsch, Kunden- und Gaunersprache, Berlin 1938, čigar zbirka zadeva vsa področja človeških zablod in zmot. Iz tega slovarja se razvidi, da je Blaž Mozol imel nekaj več izrazov iz nem. Rotwelscha, kakor smo mogli doslej dokazati, n. pr. knajsati = vedeti, šmalati = govoriti, šrac = otrok, šrencenca = ječa, volhati = iti. Se na videz samostojne domače tvorbe imajo tu pa tam vzporednice v Bertschevi knjigi, tako špičnik = oves, Spitzling, pihalnik = puška, Blasrohr, itd. V nevezani besedi slove v slovenščini druga razbojniška balada: »V Parizu, najhujšem od vseh mest / sicer še nisi spoznal kmetskih biričev, / zato pa te dekleta in zalazniki pa cafi z vojaki in vinarji spravijo v zapor / ter te zonegavijo v preiskavo, / po ječi pa s teboj naredi zasliševalni sodnik, / kakor da si ovca (žival). / Zatorej, prijatelji, imejte pamet, / skočite, bežite pred krvavim sodiščem. Ce moreš, ukradeš kedaj konja, / hlač, usnja, suknjo, nož, kozla, / pripelješ kravo s pujski v brlog, / da se tam v hosti skrijejo v slamo, / ako si srečen tat, še pet kokoši, / a kaj dobro ti ugaja v mošnji denar. / Potlej ti močno tekne obed. / Le pred beguni pazi na svoj sloves. / Bežati, otroci, se ne plašite, / na noge, tecite pred krvavo sodbo. Med nami nihče — bodi mlad ali star — / ne mara biti mrlič ali hladen / in — resnico govorim — vsak da dobro živi,./ na gostijo pri ognju s sejma takoj prikrevsa. / Tukaj stoji pes, kuže na straži, I nihče se za glavo ne boji. / Za vas, ki mnogo blaga (živine) ugrabite, bo vina, mesne juhe, konjine. / Ako čujete in zapazite črno nevihto, / ne čakajte, bežite pred krvavo sodbo. Oj poglavar rokovnjačev, ti luč v gozdu, / da ljudje obilo ne prelivajo krvi, / med beračenjem za dne, gredoč ponoči na opravek, / naj jim usta nikar na daleč ne kriče, / iz hiše naj ucvro pred krvavim sodiščem.« 90 Pametna beseda Ljudje vi propadli: trbavs, trebeljak, nestvor izrojeni, ti bitje nevedno, ki hodiš po svetu brezumno, bedak, v somraku nespameti blodiš prebedno, vsevdilj slepomišiš razuma nevredno, gorja nam obilega jaden izvor, iz podlosti konec ujame vas nor — kedaj pokesate strahotne se reve, ki zanjo že v grobu mnog mladi je stvor? Nikoli ne segajmo v tuje zadeve. Pri sebi premisli zablode naj vsak, nikar ne maščuj se, potrpi si vzgledno. Vsi vemo, da svet nam je tožen blodnjak, a klati, moriti — početje obledno, po krivem jemati, grabiti — nečedno. Upira se nebu nasilje, umor in Bog bo nakopal storilcu zator. Če kdo se za mlada zadal je mej šleve, zaman bo pozneje mu bridek odpor. Nikoli ne segajmo v tuje zadeve. Sleparski igralec, o lažni prosjak, in ti, ki prelomil besedo si vedno, ti krivoprisežnik, goljuf, strupenjak, ki v grehu živiš in oskrunjaš se redno in davno pognal že imetje si dedno, vse nič ti ne pridi, napravi premor, pri Stvarniku naglo pogladi svoj spor, saj morda doživel že zadnje si dneve, in glej, da na starše ne pade ukor. Nikoli ne segajmo v tuje zadeve. Sklep V pokoju živimo, stran slednji razdor, I mladi i stari stopimo v ta zbor. Lepo se umejmo, apostol uči to Latince v poslanici prav izrazito. Okleni se reda sin sleherni Eve, Navadi poklica se vsak temeljito. Nikoli ne segajmo v tuje zadeve. Lep nauk izgubam Otroci dragi, če hitite Nedolžna ni zares igrača, skoz Kradnje na prešerni ples, za dušo gre in za telo: s klobuka šopek izgubite, tu sleherna se stvar poplača tako je smolnat Udin les. s sramoto, smrtjo še celo. Oprez potreben je največji A kdor uspe, zaradi tega v soseski teh dobrav, dolin. kraljevske krone ne dobi. Ker preveč je zaupal sreči, Bedak edino tu se tvega, prepal je tu dijak Kolin. saj tu se v glavnem izgubi. No, vsakdo tole še razumi: načeti sodeč izcediš pozimi doma, poleti v šumi, brez vina zdajci tu sediš. Če cvenk imaš, enako kane; kaj urno vse se razdrobi, za dediče tu nič ne ostane: blago krivično ne dobri. Dober nasvet malopridnežem Zares, naj bo si že kdor koli, cigan, ki s kvartarni slepari, z odpustki trži naokoli, popiva, vlači se, slepari, potvarja novce, dre, prisega, vratove reže za cekine: kam neki gre skupiček vsega? V gostilnice in za dekline. Pa mamež in pavliha bodi, Ni takšen kal ti mar nikoli? popevkaj, glumi, mešetari, Kar orji, saj po šegi stari, po trgih ko čarovnik hodi, ukvarjaj s konji se in voli, šušmari, sviraj, rešetari; neuk kolari pa drvari; kot rokohitrec naj se tvega, naj trlica se v noč razlega, keglja pohlepen gotovine: pa bo že dokaj imovine. kam neki ves dobiček bega? Kam daješ ves donos iz tega? V gostilnice in za dekline. V gostilnice in za dekline. Spremnica Odev, obutev in kar nega zahteva razne še drobnine, najrajši, jeli, se zonega v gostilnice in za dekline. 92 latinščina Plajšurji, ko greste na Kum, lahko pustite tam telo. Zato svari vas moj razum: pazite vedno se zelo. Kolin je padel pod kolo, čebljal je tu neskušen, mlad. Tako naposled je prišlo, da mu krvnik je stisnil vrat. Spreminjajte si svoj izraz, Koharji in podoben škvart, preblecite si cesto svite. ki znate dobro dreti bene, Če grivar pomoli obraz, storite to le z vedo kvart, kar urno jo takoj ucvrite. moritve treba ni nobene. Ker ni bilo mu do zaščite, Saj kri vas naglo razodene, naš Montignv je šel na hlad, oblast odvede vas pred grad, ondi so brali mu levite, lahko pod vislice požene, krvnik mu je pretisnil vrat. kjer vam krvnik pretisne vrat. Priporoka Glavar, jaz pravim: ne na Kum, čeprav bi se prilegel zlat, saj škrici ne poznajo glum, krvnik bi ti pretisnil vrat. Prošnja izrečena v zbornici, v obliki balade Petero mojih čutov: nos, ušesa, Srce, razkolji se in vsaj ne bodi pa voh in usta nič manj kot oči, mi trše kakor ona siva čer, vsi borni udje mojega telesa, kjer Židje v pušči so prispeli k vodi, po svoje vsak tako mi naj golči: ko že več nade ni bilo nikjer. »Oj zbornica, ki daješ nam moči, Le teci mi, solza želeni vir, da ne potonemo v brez dna ponore, da bo srce ponižno proslavilo naš jezik tebi v slavo ne premore mi skupščino, spojeno s carsko silo, zadosti hvalnic in priznalnic mičnih. ta ščit Francozov in rodov različnih, O čuj nas, prosimo, nebeška hči, ki poklonilo ga nebo je milo, krilatcev sestra, mati vseh pravičnih!« krilatcev sestra, mati vseh pravičnih! Zobovi, poskočite iz čeljusti, pojoč zahvalo, pridite na plan, vsak delo svoje grizenja opusti, zdaj boš trobenta, orgle, zvon ubran, pomneč, da bil pogubi sem izdan. O pljuča, jetra, slava naj se čuje. Telo zanikrno, nesnažno huje ko pujs, ki rije po smeteh različnih, pred svojim koncem tebe povzdiguje, krilatcev sestra, mati vseh pravičnih! 93 Pripis S trodnevnim omogočite odlogom, o knez, da svojcem še porečem zbogom in novcev za na pot dobim dotičnih. Potrdi z »da«, zgolj onim samim zlogom, krilatcev sestra, mati vseh pravičnih. Balada v plintovski šprahi V Parvardu, najbolj lobovem od glajsov, šerkeljnov sicer še nihto niš knajsal, zato pa dernice no šponarji pa grilci z bincgarji no gronarji pritragajo te v fonganje, pritanajo te v froganje, po šrencnici pa s tabo federman umoha, kot bil bi bekerman. Zato, ferlakarji, milajte brihto, klavajte, lofajte pred plutovo rihto! Če magaš, unemaš enkatov kobaleta, zaguznic, ajšnic, rokman, krtiš, merketa, priforaš madiiško s kocki v pajnico, da v šumi se taj pohrambajo v štrajnico; če kumovt si fertun, še cink galink, a pro bonov se ti viža v pucni blink. Pole j ti grandov šmeka mifanje. Le pred šorboni hiba j na rufanje. Petati, šraci, se ne kejnajte nihto, klavajte, lofajte pred plutovo rihto! Med nami noben — ne mincgov ne oltov — ne vola bivati kronkov ali koltov. In — bornico šmalam — vsak da bonov leba, na finfranje z merkata ko j prišeba. To šmolar, kotel na birganju stena, noben za kofnico se ne kejna. Za vas, ki grand roganje nafosate, bo grona, karnove vaštre, posate. Če hirate, birgate švorcovo vihto, ne trahtajte, lofajte pred plutovo rihto! Hantanj e Oj papež prudentov, lihtnica voltovne, da lufti sporov ne tanajo plutovne, feškaje v pertahtu, volhaje v žverci na šihto, naj hitro ne šrajajo bajtov njih šmalovne, iz kumže naj lofajo pred plutovo rihto!