Ocene, zapiski, poročila	- Review,s, Notes, Reports
JOŽICA ČEH STEGER: EKOKRITIKA IN LITERARNE UPODOBITVE NARAVE. Maribor: Založba Litera, 2015. 349 str.
Edina dobra stvar kapitalizma je, da v njem mati Narava ne obstaja več.
(Slavoj Žižek)
Dvajset let po izidu prvega zbornika ekokritiških razprav z naslovom The Ecocriticism Reader: Landmarks in Literary Ecology (1996), kjer je bilo prvič zastavljeno vprašanje samoopredelitve nove znanstvene discipline, smo tudi v slovenskem jezikovnem prostoru dobili prvo monografijo s področja ekoteorije in ekokritiške analize. Najnovejša monografija Jožice Čeh Steger Ekokritika in literarne upodobitve narave vpeljuje v slovenski znanstveni prostor nove pristope h kulturni semiotiki, literarni teo -riji, kakor tudi k ekokritiškim branjem literarnih besedil druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Monografija na teoretski ravni poveže ekokritiko z literarno teorijo z dvojnim mostom kulture in znanosti, na ravni analize pa potrjuje nujnost razumevanja eko-kritiških raziskovalnih težišč, kot so ekološka kritika kapitalistične družbe, nova ekološka etika in teorija prostorov, v transnacionalnih okvirih.
V skupino vidnejših raziskav na področju ekokritike se v slovenskem re-vijalnem tisku poleg Jožice Čeh Steger zapisujejo zlasti Jelka Kernev Štrajn z razpravo O možnosti ekokritiškega pogleda na tematizacijo »ne-človeške subjektivnosti« v literaturi, Primerjalna književnost 30/1 (2007), Miha Javornik s člankom Ekologija teksta in ruska literatura 20. stoletja, Primerjalna književnost 30/1 (2007), raziskave Marjet-ke Golež Kaučič, denimo Folklorni in živalski slovar v ustvarjalnem opusu
Svetlane Makarovič, Jezik in slovstvo 56/1-2 (2011), in razprava Barbare Jur-ša Presečišča med ekokritiko in post-kolonialnimi študijami, Primerjalna književnost 36/1 (2013), ki pokaže na pomembne povezave med ekokritiški-mi in postkolonialnimi perspektivami z vidika vzajemne kritike antropo- in zahodnocentrizma.
Interes Jožice Čeh Steger za ekološko usmerjene literarne študije, osre-dinjen zlasti na literarne reprezentacije razmerja med človeškim in nečloveškim svetom, sega že v njeno obdobje raziskovanja slovenskega literarnega ekspresionizma. V monografiji Ekspre-sionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914-1923 (2010) tako zavzame neantropocentrično pozicijo in nameni pozornost posameznim proznim tekstom tudi z vidika človekovega odnosa do sveta, ki ga imenujemo narava. Za raziskovalkino prvo ekokritiško razpravo pa lahko štejemo raziskavo z naslovom Ekološko usmerjena literarna veda in Prežihove samorastniške novele, objavljeno v Jeziku in slovstvu 55/3-4 (2010). Raziskovalka v razpravi podaja pregled razvoja in pomembnih konceptov ekokritike s poudarkom na kulturnoekološkem funkcijskem modelu književnosti, ki ga aplicira na Prežiho-ve samorastniške novele. S teoretskega vidika je ena vidnejših raziskovalkinih ekokritiških razprav objava v Slavistični reviji 60/2 (2012) z naslovom Ekolo-gizacija literarne vede in ekokritika, v kateri so v slovenskem prostoru prvič predstavljena tematska področja, zvrsti in žanri ekokritike, kakor tudi vprašanja v zvezi z ekološko funkcijo književnosti.
Monografija Ekokritika in literarne upodobitve narave vsebuje pet temeljnih poglavij, in sicer štiri teoretska poglavja, tj. poglavja Ekokritika, Ekofe-minizem, Kulturna ekologija, Ekološka
— 83 —
Ocene, zapiski, poročila	- Review,s, Notes, Reports
estetika narave in teorija atmosfer, ter analitično poglavje Literarne upodobitve narave. Slednje ponuja ekokritiška branja literarnih reprezentacij nečloveških entitet v izbranih slovenskih pripovednih besedilih druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Temeljna orientacija Jožice Čeh, ki jo razbiramo iz ekokritiške analize izbranih besedil, je kulturnoekološka. Vključuje nekatere principe globoke ekologije, kot sta sa-mouresničitev in biocentrična enakost, v povezavi z ekofeminizmom. Na kontinuiteto misli med globoko ekologijo in ameriškim transcendentalizmom, ki ju v splošnem povezuje to, kar Peter Hay imenuje »ekološki impulz«, avtorica pokaže z izbiro fotografije na naslovnici, simbolično oviti v zeleno barvo: kapljico rose na drevesnem listu lahko beremo kot evokacijo Emersonove zamisli, da se »svet zrcali v kapljici rose«.
V prvem poglavju teoretskega dela monografije avtorica predstavi teoretska izhodišča ekokritike, tj. pregled razvoja, tematska področja, terminološki aparat, naloge in cilje, razmerja človeka z nečloveškim oz. transčloveškim svetom (antropocentrizem, biocentrizem, ekocentrizem in t. i. sosedski odnos), kulturnoekološki funkcijski model književnosti ter prvine ekokritiške analize. Pri tem se sklicuje na vidnejše eko-kritiške teoretičarke in teoretike, kot so Cheryll Glotfelty, Axel Goodbody, Ursula K. Heise, Alexander Starre idr. Ekokritika se ni pričela kot transnacio-nalni projekt, ampak kot gibanje znotraj ameriških in angleških literarnih študij. V ZDA sta jo spodbudila žanr nature writing in ameriški mit o identifikaciji narave z nacionalno identiteto (nature's nation), v Angliji pa se je sprva posvečala izključno angleškemu romantičnemu pesništvu. Toda že Cheryll Glotfelty je v svojem uvodu k antologiji
The Ecocriticism Reader (1996), kot izpostavlja Čeh Steger, »opozorila na vrsto vprašanj, ki širijo raziskovalno področje ekokritike in zahtevajo interdisciplinarne pristope« (68). Čeh Steger poudari razvoj ekokritike v smeri preučevanja konceptov narave, ekološke funkcije književnosti, literarnih repre-zentacij razmerij človeka z nečloveškim svetom z etičnih, estetskih, medmedi-alnih in primerjalnih vidikov, ekološke dimenzije v literarnih reprezentacijah urbanih prostorov, kakor tudi v smeri izpopolnj evanj a metodološko -teoretskega aparata. Združevanje ekokritike z drugimi raziskovalnimi polji, ki jih določajo koncepcije pravičnih družbenih struktur, pa pomeni premik tudi v njeni politični perspektivi. Ekokritika enaindvajsetega stoletja je zelo raznoliko in ideološko fragmentirano raziskovalno polje; ekokritiki in ekokritičarke ne dajejo enoznačnih odgovorov na vprašanja ekokritike, redko pa so si edini že v tem, katera so temeljna vprašanja tega raziskovalnega polja. Jožica Čeh Steger na teoretski ravni izpostavi dve pomembni vprašanji, za kateri lahko kljub raznovrstnosti v pristopih trdimo, da sta osrednji vprašanji ekokritike: vprašanje statusa narave in vprašanje družbene vloge »ekološke književnosti«. V razponu ekokritiškega razumevanja narave od Emersonovega pojmovanja narave kot ontološko odvisne od Boga in Mor-tonove teze o »ekologiji brez narave«, tj. teze, da ekološko mišljenje zavira sama ideja narave, Čeh Steger išče odgovor na vprašanje statusa narave v umeščanju ekološke literarne vede v vmesni prostor »med skrajno mimetično in po-ststrukturalistično diskurzivno teorijo« (76), v katerem, sledeč Stefanu Hoferju, pojmuje naravo kot materialno in biološko stvarnost, a jo hkrati razlaga kot kulturni konstrukt. Na premise Stefa-
- 84 --Slavia Centralis 1/2016
Ocene, zapiski, poročila	- Review,s, Notes, Reports
na Hoferja se avtorica naslanja tudi pri vprašanju ekološke funkcije književnosti, tj. pri vprašanju vloge književnosti pri reševanju globalne ekološke krize in oblikovanju ekološke zavesti. Družbeno vlogo ekološke književnosti pomembno opredeljuje s tem, da je lahko kritična do izkoriščevalskih in zatiralnih praks in da »ponuja ob prevladujočem antro-pocentrizmu vrednostno drugačne poglede na naravno okolje« (69-70), ob tem pa sledi Hoferjevemu prepričanju, da »umetnost ni zavezana posredovanju resnice, pravilnega in resničnega, [zato] je njena ekološka komunikacija posebna in nevsiljiva« (73). Ta premisa nas napeljuje k premisleku o razcepu med resnico in realnostjo, o vrsti razmerja literature z realnim, premisleku o tem, ali je literatura brez transformativne redefinicije družbeno-ekoloških struktur v dobi korporativne globalizacije, spričo katere se globalna ekološka kriza rapidno bliža točki brez povratka, lahko produktivna.
V poglavju o ekofeminizmu avtorica monografije predstavi skupne cilje eko-kritike in ekofeminizma, ki so se obliko -vali na osnovi povezave med rasizmom, seksizmom, klasizmom in drugimi oblikami nepravičnosti ter okoljem. Za splošno teoretsko podlago ekofeminiz-ma, kakor tudi predstavitev aspektov ekofeministične analize literarnega besedila se avtorica nasloni na raziskavo Christe Grewe - Volpp »Natural Spaces Mapped by Human Minds«. Ökokritische und ökofeministische Analysen zeitgenössischer amerikanischer Romane. V osemdesetih letih 20. stoletja je oznaka ekofeminizem združevala zelo raznolike pristope; nekateri od njih so izhajali iz esencialističnih (kulturnih) feminizmov, drugi so se razvili iz marksističnih, anarhističnih ali socialističnih feminizmov. Čeh Steger izpostavi
razliko med »socialnim« in »spiritualnim ekofeminizmom« z opozorilom na ekofeministične kritike slednjega. Opozorilo na kritiko esencialistične spiritualnosti znotraj ekofeminizma je zelo pomembno, saj potrjuje, da so po-ststrukturalistični in drugi feminizmi tretjega vala na osnovi posplošitve kritike esencializma ospoljene metafore matere Zemlje neupravičeno prikazali vse ekofemizme kot izključno esenci-alistično enačenje ženske z naravo, s tem pa odvrnili pozornost od povezav okoljske degradacije z zatiranjem žensk.
V	nadaljevanju monografije avtorica postavi v ospredje kulturološki vidik. Posebno pozornost nameni kulturni ekologiji kot posebni ekokritiški usmeritvi in se pri tem nasloni na najvidnejša teoretika te paradigme Petra Finkeja in Huberta Zapfa. Predstavi Zapfovo tezo o literaturi kot obliki kulturne ekologije in njegov kulturnoekološki model književnosti. Ta raziskovalec je v svoji monografiji Literatur als kulturelle Ökologie opredelil funkcijo književnosti v razmerju do širšega kulturnega sistema in izdelal model književnosti, po katerem ima književnost trojno ekološko funkcijo: pojavlja se kot a) kul-turnokritični metadiskurz, b) imagina-tivni protidiskurz in c) reintegrativni interdiskurz. Teoretski del monografije avtorica zaključi s poglavjem o ekološki estetiki narave, ki jo je v skladu z oživljeno ideologijo sožitja z naravo zasnoval Gernot Böhme in jo razvil v teorijo atmosfer, ki »povezujejo okolj-ske kvalitete z občutji« (102).
V	analitičnem delu monografije se avtorica posveča ekokritiški analizi zvrstno različnih pripovednih del Frana Erjavca, Janeza Mencingerja, Josipa Stritarja, Pavline Pajk, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja, Srečka Kosovela, Mirana Jarca, Vladimirja Bartola,
— 85 —
Ocene, zapiski, poročila	- Review,s, Notes, Reports
Prežihovega Voranca in Ivana Potrča. Avtorica uvodoma pojasni, da »[t]a del ne prikazuje celotne slike slovenske pripovedne proze z vidika reprezentacije narave niti ne zajema vseh za obravnavano temo zanimivih pripovednikov in pripovednic omenjenega obdobja, ampak želi ponazoriti različne konceptualne, tematske in slogovne reprezentacije narave v izbranih pripovednih besedilih vidnejših pisateljev in pisateljic tistega časa« (14). Analizo prične z naravoslovno prozo druge polovice 19. stoletja in pripovedništvom Frana Erjavca, ki je med književnostjo in naravoslovjem konec petdesetih let in izraziteje v šestdesetih letih »ustvarjal gibljive prehode v obe smeri, tako da je v umetniško prozo vnašal naravoslovno tematiko in poljudnoznanstvenim naravoslovnim spisom dajal izrazito literarno podobo« (105). Ekokritiška analiza Erjavčevega naravoslovnega eseja, objavljenega kot uvod v Domače in tuje živali v podobah, in drugih njegovih del razkriva utrjevanje človekove nadpostavljene pozicije z opiranjem na krščansko izročilo in svetopisemsko razlago človeškega gospostva, antropocentrično polarizacijo živali na koristne in škodljive ter stereotipne estetske opise živali s pogostimi antropomorfizmi, od katerih se pisatelj le izjemoma odmakne.
Posebnega pomena so poglavja o raziskovanju prostorov, ki ga avtorica utemelji na stičiščih med ekokritiko in literarno geografijo s teoretsko podlago Foucaultovega pojmovanja heterotopije ter ga prikaže na primerih iz pripovedne proze Pavline Pajk in Ivana Tavčarja. Raziskovalka ugotavlja, da so idilični prostori (vrtovi, gaji in gozdne jase), v katere se zatekajo ženski liki Pavline Pajk, v vlogi romantičnih heterotopij in vsebujejo prvine locusa amoenus. Metaforična analiza pokaže na prevladujočo
rastlinsko oziroma cvetno metaforiko za žensko, temelječo na konceptualni metafori ŽENSKA JE RASTLINA/ROŽA. Ta metafora v okviru dualizma kultura/narava potiska žensko v polje narave, hkrati pa na osnovi metaforičnih pomenov krhkosti in minljivosti re-flektira nadpostavljeni status moškega. Metaforično enačenje ženske z naravo je povezano z umeščenostjo ženske v patriarhalni družbeni strukturi in tudi v pripovednih delih Pavline Pajk odraža »prevladujoče predstave o razumevanju ženske v družbeno-kulturnem kontekstu 19. stoletja« (152). Tudi Tavčarjevi opisi vrtov in gajev v zgodnji meščanski prozi so v vlogi romantičnih heteroto-pij in kljub mimetičnemu nanašanju na stvarne lokacije posneti po matrici lo-cusa amoenus. Raziskovalka ugotavlja, da so prehodi med referenčnimi prvimi prostori in vrtom kot romantično hete-rotopijo obojestranski; »vrt kot prostor iluzije zrcali, razbija, razgalja oziroma prevprašuje relacije v prvih prostorih, hkrati vanj vdira socialna in moralna resničnost ter razdira romantično iluzijo« (175).
Ekokritiška analiza Cankarjeve pripovedne proze pokaže na prelomni premik v slovenskem literarnem ustvarjanju, ki prinaša spremembe antropocentrične miselnosti. Narava je bila Cankarju sicer ves čas literarnega ustvarjanja vir metafor, simbolnih in grotesknih podob, razpoloženjskih opisov, simboličnih paralelizmov in hiperboličnih ponazoritev, a mestoma »je tudi samostojna in dobi vlogo subjekta« (203). Cankar, kot ugotavlja Čeh Steger, izhaja iz antropocentrične drže, a »se mestoma od je tudi odmika« (203). In prav odkrivanje odmikov od antropo-centrizma predstavlja ključni element raziskovalkine analize. Pri Cankarju so pogoste antropomorfne reprezentacije
- 86 --Slavia Centralis 1/2016
Ocene, zapiski, poročila	- Review,s, Notes, Reports
rastlin in živali, skozi katere pisatelj izraža družbeno in moralno kritiko, vendar pa Čeh Steger opozarja na posamezna mesta, kjer Cankar rastlinam in živalim priznava lastno govorico. Za tako prelomno mesto lahko štejemo mesto v črtici Maj, kjer pripovedovalec, ležeč na gozdni praproti, »prisluškuje rastlinam ter živalim, ki govorijo v svojem jeziku« (201). Po drugi strani pa Čeh Steger ohrani pozornost tudi na kulturno stereotipne reprezentacije rastlin in živali v Cankarjevem pripovedništvu, npr. črv je ostudna golazen.
Drugo prelomno mesto v slovenski literaturi, na katero opozarja ekokri-tiška analiza Jožice Čeh Steger, predstavlja Kosovelova ekološka kritika. Raziskovalka jo razbira iz Kosovelovih pesmi v prozi in njegovih kratkoproznih tekstov. Med analiziranimi besedili velja izpostaviti črtico Na Jesenicah, za katero Čeh Steger zapiše, da ekološki kritiki pridružuje »kritik[o] izkoriščanja delavcev v železarni in nečloveških delovnih pogojev« (219). S tem ko Kosovel ekološko problematiko postavi v širši kontekst kapitalističnega izkoriščanja, ekološki problem identificira kot politični problem. Kosovel se »zavzema za 'zeleno odrešenje' evropskega človeka« (229) v kritiki uporabe tehnologije, ki reproducira kapitalistični svetovni sistem, ne da bi pri tem skušal tehnologiji uiti. Želja postati drevo, zapisana v pesmi v prozi Mož za hribom, stopnjuje zavest o neznosnosti sveta, prav ta pa omogoča predanost »boj[u] za resnico, človeka in novo življenje« (220).
Med deli raziskave, ki jih velja še posebej izpostaviti, je tudi ekokritiška analiza Jarčeve kratke proze. Čeh Steger ugotavlja, da je tudi Jarc izražal ostro ekološko kritiko kapitalistične družbe, a on skozi groteskne in apokaliptične podobe. Z ekološkega vidika
raziskovalka nameni posebno mesto črtici Groza, v kateri je »[s]kozi groteskne podobe in govor delavca /.../ izražena kritika spreminjanja rečne struge zaradi izgradnje železniške proge, kar je povzročilo povodenj, ki ima apokaliptične razsežnosti, in grozo ljudi« (248). Pripoved vsebuje ekološko kritiko dominantnih tehnologij, ki postanejo v očeh ljudi »apokaliptična zver« (249), ta pa prevprašuje družbeno slepoto in ekološko indiferenco.
Monografija Ekokritika in literarne upodobitve narave Jožice Čeh Steger predstavlja trdno osnovo za raziskovalke in raziskovalce, ki jih zanima aplikacija ekosemiotskih raziskav in kul-turnoekološkega funkcijskega modela književnosti na raziskave slovenske literature, da bi prispevali k oblikovanju ekološke zavesti in vplivali na ekološko spremembo. Avtoričino eruditivno poznavanje slovenske literature v povezavi z njeno ekološko senzibiliteto dela njeno delo izjemno in konstituira izziv prevladujočim percepcijam razmerja med človeškim in nečloveškim svetom. Monografija vzpostavlja ekokritiški literarni kanon, zato ima poseben pomen tudi za edukativni proces na vseh ravneh. Dodatno vrednost pa daje monografiji obravnava proznih besedil, ki prinašajo historično konceptualizacijo žensk in narave, na teoretski podlagi ekofemi-nizma, tj. z izpostavitvijo dualizmov moški/ženska, kultura/narava, razum/ čustvo, duh/telo, kakor tudi feminizaci-je narave in naturalizacije ali animali-zacije ženske kot sredstva prevlade nad ženskami, živalmi in planetom. Prav razumevanje presečišč med ekokritiko in feminizmom (kakor tudi drugimi kritičnimi teorijami) kaže na nujnost preusmeritve od ekocentrične paradigme prvega vala ekokritike k sociocentrič-ni paradigmi drugega vala. »Zagovori
— 87 —
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
narave«, kakor je Iztok Geister naslovil svojo zbirko publicističnih esejev, bodo imeli največ upanja, če bodo sočasno tudi protikapitalistični in usmerjeni proti vsem oblikam prevlade. Globalizirana korporativna moč, ki poblagovlja vsako skupnost, delovno mesto, kulturni prostor in naravni habitat na planetu, zahteva zgolj en odgovor: idejo, vizijo in prakso popolne osvoboditve, ki pojmuje neenakost kot grožnjo življenju samemu - življenju zatiranih ljudi, bioloških vrst in ekosistemov - in se uresničuje kot boj za pravičnost za vse oblike življenja.
Branislava Vičar
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, branislava.vicar@um.si
MIHAELA KOLETNIK: MED-JEZIKOVNI STIKI VBESEDJU IZ POMENSKEGA POLJA KMETIJA V SLOVENSKOGORIŠKEM NAREČJU. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2015. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 109). 350 str.
Z najnovejšo monografijo Mihaele Ko-letnik je slovenska dialektologija pridobila študijo o narečnem izraznem fondu iz pomenskega polja kmetija v panonskem prostoru, s čimer želi avtorica prispevati k projektu predstavitve materialne in kulturne dediščine v slovenskih narečjih, katerega cilj je izdelava drugega zvezka Slovenskega lingvističnega atlasa.
Narečno besedje za kmečko hišo, prostore in opremo v njej, gospodarska
poslopja in kmečko dvorišče, kmečko orodje, kmečka opravila in drugo, tj. 232 komentiranih vprašanj, je zapisano v slovenski fonetični transkripciji ob upoštevanju fonetičnih zakonitosti posameznih slovenskogoriških govorov, komentirano, analizirano glede na izvor z namenom osvetliti pojave vnašanja tujih jezikovnih prvin v slovenskogori-ško narečje panonske narečne skupine, oblikovane v stičnem obmejnem prostoru, ter geolingvistično predstavljeno na 217 leksično-besedotvornih kartah. Dokumentiranost in semantika zbranega besedja v starejših slovarjih (Murkovem /1833/, Pleteršnikovem /1894-1895/) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998; 2014) ter njegova primerjava z besedjem v sosednjem prekmurskem in prleškem narečju pa dodatno osvetljujejo še zgodovino pojavljanja posamezne besede, opredeljujejo njeno razširjenost in opozarjajo na morebitne pomenske razlike.
V monografiji, katere vsebina je podana sistematično in logično razčlenjena, predgovoru sledi uvodni del, v katerem avtorica osvetljuje: (1) razvoj slovenskega jezika in njegovih narečij na stičišču štirih velikih evropskih na-ravnogeografskih makroregij in štirih različnih jezikovnih in kulturnih področij (slovansko, germansko, romansko in madžarsko) s posebnim poudarkom na narečnem izraznem fondu v panonskem prostoru, kjer se je zaradi različnih zgodovinskih okoliščin ohranilo veliko arhaizmov; praslovanski besedni zaklad se je ohranil zlasti na tistih področjih, kjer je že praslovanščina ustvarila ustrezen besedni fond, dejavnost pa, ki jo ta fond označuje, se v stoletjih ni mnogo spremenila (poljedelstvo, živinoreja, favna), pri zunanji in notranji ureditvi človeškega bivališča pa jezik že ni več tako samostojen, kar je zaradi napredka
— 88 —
^Sla-vta Centra 1/2016