Poštnina plačana v gotovini.
V
DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST
C
V-
LETO IV — 1932-33 — ŠTEV. 8
List izdaja prof. Gnjezda Franc, za srednješolsko organizacijo »Žar« na drž. klasični gimnaziji.
Odgovorni urednik prof. Gnjezda Franc. — Tiskarna »Slovenija« (predst. A. Kolman), Ljubljana, Wolfova ulica št. 1.
VSEBINA:
Volkun Belopoljski — Dom kliče.
Vinko Vipotnik — Pot o polnoči.
Jože Dular — Smrt v polju.
France Novšak — Le sjej, le sjej, ti sonce!
Jože Kastelic — Lyrica.
Slavko J. Žabkar — Mrzla in topla srečanja po štiriindvajsetih urah.
Jože Prochazka — Čehoslovaška književnost.
Gledališka poročila, -r- Hamlet (Tone), Za narodov blagor (Cene Logar).
DRUŠTVENA POROČILA.
Nabiranje knjig za Korošce bomo kmalu zaključili. Ker nam še niso vsi knjig pravočasno izročili, nam ni bilo še mogoče objaviti celotnega uspeha nabiralne akcije v tej številki, objavili ga bomo v prihodnji. Še enkrat prosimo vse dijakinje in dijake, da nam pošljejo slovenske knjige, ki jih morda ne potrebujejo, da jih podarimo našim rojakom onstran Karavank.	\
Peti sestanek, ki smo ga z ozirom na priprave za uprizoritev v drami odložili, se bo vršil v torek 25. aprila ob 5. uri popoldne. Predaval bo K. VI. Truhlar o temi »1omi-zem in naš čas«.
Vse člane in naročnike prosimo, da poravnajo svoje denarne obveznosti do društva čim prej.
ŽAR
DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST NA DRŽAVNI KLASIČNI GIMNAZIJI V LJUBLJANI
LETO IV	1932-33	ŠTEV.	8
Volkmi Belopoljski Dom kliče.
Za strašnim hribovjem ugaša večerna zarja. Prečenski zvonovi lahno brnijo, preko smrekovih gozdov plava dih pomladi in razcvetele mačice ob vodi trepečejo. Tam daleč, daleč za gorami je dom.
Moje rodne dobrave! Kaj imajo, da me tako vleče k njim? Skalnate so. ponekod rasto oparnice, drugod šibko leskovje. med rebri brinje. Poletne dni ga hodijo kmetje osipava!. z rešeti in vrečami; ko se zgrnejo jesenske megle nad polji, žgo brinjevec. Pozimi ga prodajajo, v steklenicah ga nosijo v mestece, od hiše do hiše ga ponujajo. Vsaj za najpotrebnejše je. Vsako pomlad pa sveže zavonja preko tihih globeli: daleč od njih sem. pa čutim ta daljni pozdrav, saj je vedno enak, vedno enako proseč.
Sredi med njimi je dom. Stara hišica z majhnimi okni, s slamnato streho. Ko poletne noči piha jug, škriplje tramovje in zašumi šop slame, ki jo vrže veter na tla. Okrog strmega vogala žvižga vse do jutra, ko zardi pobeljena stena od prve zarje. Pred hišo rastejo ogromni orehi in ječijo v viharnih urah. Nekaj proč je skedenj, za njim vinograd z breskvami. Breskve! Kadarkoli mislim nanje, se spominjam najlepših dni, ki sem jih preživel. Njihov vonj in rdečkasta barva cvetov, ki se že zdaleč zapazijo med golimi trtami, sta se mi čudovito vtisnila v srce. Nad vinogradom se belijo češnje; tako se potem vrsti vse višje in višje: vinogradi, breskve, češnje in zidanice. Nazadnje bukov gozd, za njim pa na strmem hribu Mirna gora.
Tako gledani sedaj, ko sem daleč proč. Ob železniški progi se stiskajo vasi. nad njo je vsa reber pokrita s kostanji. Drugače pa je idiličen mir. Morda se včasi sliši žvižg lokomotive, ki brzi od Semiča navzdol, drugič zopet na ovinku hupa drvečega avtomobila, ki praši cesto med brezovimi logi.
Te večere poje na smreki blizu našega skednja kos. Na vršiču se ziblje: lepo vreme bo. Vsako pomlad, ko sem bil še doma, sem ga gledal in željno poslušal, zato vem, da je tudi letos. Potem si bo nekje spletel gnezdo, samica bo valila. samec bo gostolel in cvetoči dren bo vonjal na vrtu.
To bo o Veliki noči. ko bom doma. Mati bo v sobi in bo kaj brala, jaz bom pa srkal vase mehko melodijo do-bliškega zvona, daljno pesem ptic. vonj cvetja in ozelenelih trat. Na obrazu bo ležal smehljaj zadovoljstva in sreče. Dobrave se bodo kopale v soncu, zelene brine bodo vršale v Aretru med belimi skalami.
Svoboda! Beseda, pritajeni odmev mojih nekdanjih let. Dom. te pomladne dni me kličeš, naj se vrnem kot se trumoma vračajo selilke preko poljanskih gora in iščejo mesta za nov zarod. Dom. moje verno zatočišče, kjer sedaj cveto vijolice, bele vijolice, ki sem jih nekoč nabiral in postavljal v lonček pred kipom Bogorodice v kotu. Sedaj je najbrže pajčevina prepregla venec rož iz papirja, ki jih je bila mati nekdaj davno napravila, ko je samevala v dolgih zimski večerih.
Nii visoki hruški pri skednju je še čvrsto privezan kol. Tam je bil svoje dni klepetec. Pol stare, zlomljene kose sem privezal nanj, meter dolgo vetrnico sem privil. Ob naj-najmanjši sapi je zabrnel, odgovarjali so mu drugi daleč v vasi. V poletnih popoldnevih, ko se je od sv. Križa bližalo neurje, se je globoko upogibal vrh in ž njim klepetec. Ob neki taki priliki ga je vihar zagnal na zemljo in še sedaj imam nekje kose lipovega lesa. Po tistem nisem naredil več nobenega in tudi pri sosedu ga več davno ni. Mladi tovariši smo se razkropili, vsak je šel. kamor ga je klicalo življenje. Kako je lepo biti oirok!
Dobrave — cvetje — dom — mladost!
Pridem, pridem!
Vinko Vipotnik — Pot o polnoči.
Na sivi čeri se je val srebrno razbil, kakor sanje pred prebujenim očesom. Oddaljujoči šumot srca je droben popotnik na praznih, praznih cestah.
Po svileni modrini so se zvezde razšle.
Zdaj je mir tako svet in lahak,
da bi vanj vtopil to slepo strast,
saj tvoje oči je ovil že večer z rožno
lepoto, l iho naj prede mrak
tiho nad tabo, prebelo tkanino pozabe.
Jože Dular — Smrt v polju.
Lahen veter maje vrhove dreves ... Utonilo je sonce. Do modrih nebes razlita svetloba žari kot kri.
Trudne sence so legle preko dolin. —
Kot blag iz daljnih krajev poslan spomin, razmajal se zvon je sredi lin.
Proseči in otožni glas objel je rahlo belo vas na temnem polju. — Sred goric se tiho razgubil je žalosten klic.
Tedaj pa nekdo je ves truden obstal sred polja
in tihim večernim vetrovom razdal poslednje šepete srca.
France Novšak — Le sjej, le sjej, ti sonce!
(Zgodbe mladih dni.)
12.
Zdaj se vse vrti okrog mene. Otroci molče, nič jim ni za igre. Prišli so k nam, da hi me videli in me zadnjič pogledali, da bi me mogli spoznati, če se še kdaj srečamo v življenju. Včasih kdo tiho izpregovori in tedaj se vsi zganejo, kakor bi jim ne bilo ljubo, da zdaj ob slovesu moti tišino.
Pa res. vsem nam je tako, kakor bi se zavedeli in bi si zdajle prvič pogledali v oči in srce; saj prej se nismo poznali, zdaj pa nam je vsem, kakor bi nam bilo hudo za tisto, kar se je zgodilo.
Po vrsti jih gledam in si ne morem misliti, da se bomo res ločili. Zdi se mi, da molčimo samo zato. ker smo si že davno vse povedali, ker ni nobene skrivnosti več med nami. Zdi se mi celo. da mi bo hudo za njimi, ko odidem odtod.
Zdajle ob slovesu bi si rad vse prav dobro vtisnil v spomin. Saj kdo ve, če mi ne bo včasih v tujini še droben spomin, ki se bo utrnil iz davnine, kakor topel, dober pozdrav. ko se bom, morda čez mnogo let. spomnil na mlade dni. ki so mi zdaj preblizu, da bi jih ljubil.
Tam ne bom imel nikogar, ki bi me pritisnil k sebi. nikogar. ki bi me zvečer prekrižal, ne otrok, da bi se igral z njimi, še Majdiče ne.
Kaj res ne? Res ne bom imel nikogar, prav nikogar? Kako je mogoče, da ne bi imel nikogar? Da bi res še Majdiče ne imel?
— Mo—go—če. mo—go—če, — mi pravi ura.
— Da je mogoče? Da je res mogoče? — se vprašujem v strahu.
Odkod je to prišlo vame? Odkod je ta čudni strah pred samoto v meni?
Gledam otroke in sem vesel, da so prišli k meni. Rad bi jim nekaj prav lepega povedal, potolažil jih, da se prav nič ne bojim strica in da bom vsakemu poslal pismo, ko bodo ostali doma in jim bo morda pusto brez mene.
Zadnje dni prihajajo k meni tudi sosede. Potrkajo in prvo. kar vprašajo, je:
— Kajne, da si vesel '' —
In še preden morem odgovoriti, začno na dolgo in široko pripovedovati, kakor bi se bile vse isto naučile na pamet:
— Oh. naš Bojan bi tako rad šel, ne moreš si misliti. Vedno povprašuje: Mamica, kaj mi nimamo nobenega strička na kmetih? In jaz mu moram seveda odgovoriti, da ne. in mu pravim, naj bo kar doma zadovoljen, ko se mu dobro godi. Veš, včeraj mi je že rekel, če bi lahko šel s teboj! Ljubček, sem rekla, saj bomo šli za počitnice nekam dal eč. sem rekla, naj bo priden in bomo šli na morje, ki je še desetkrat bol j daleč, sem rekla, pa si ni dal dopovedati. Ah. saj pravim, ta naš Bojan! —
In ko jaz odgovorim, da ne grem rad, da rajši ostanem doma, pa že nadaljujejo svoj govor, ko jaz še končati ne utegnem.
— Kako. da ne greš rad? Kaj slišim, da ne maraš? Le vesel bodi le. saj še ne veš ne. kako dobro se ti bo godilo. Delati ti ne bo treba, ko imajo hlapce in dekle. Jesti boš imel, kolikor boš hotel, kaj pa še hočeš? Če bi jaz mogla tja. po kolenih bi šla na Šmarno goro in bi hvalila Boga. Ti pa mi kaj takega poveš! Glejte si, no! —
In se obrnejo proti materi. Vse. kakor bi se bile te kretnje naučile na pamet. Ko pa vidijo, da mati molči, zagodejo nekaj, česar ne morem razumeti. Pri vratih rečejo še:
— Pa ko boš odhajal, še pri nas se oglasi! —
Mama pravi, naj ne grem nikamor. In zdi se mi, kakor da je izrekla moje misli.
Nato zavlada molk-----------
--------Nalahno se odpro vrata. Tako tiho. da ne opazi
nihče, da se otroci ne zganejo in tudi mati šiva dalje. Pri široko odprtih vratih obstoji visok mož v črni obleki. Bled je njegov obraz, iz oči pa sije ljubezen, silna in močna, da pozabim na grenko slovo.
To je očka!
Prišel je k meni, ker ve, da mi bo težko samemu. Misli govore: Kajne očka. ni mogoče, da bi jaz ostal sam? Kajne, da ni mogoče? Kajne da ni?
Očka pa se smehlja, mirno stoji in silna ljubezen je v njegovih očeh.
Kako to, da se ne gane? Zakaj ne stopi k meni in me ne objame? Zakaj šiva mama kar naprej, kakor da ne bi bil
prišel očka? Zakaj so vsi tako mrzli proti njemu? Ali ga res ne vidijo.
Očka pa me gleda in bled je njegov obraz, pa se ne približa, ampak stoji, stoji.
Nihče se ne gane.
Ne morem se več premagovati. Skočim s stola, dvignem roke za objem in pozdrav, zakričim:
—	Očka! —
In že ga ni več.
Trepetaje obstanem pri zaprtih vratih. Nato se mi razgreto, vroče čelo dotakne mrzlega zidu.
Zdi se mi, da me vsi otroci z grozo gledajo.
Zdi se mi, da je mama trudna stopila k meni.
Zdi se mi, da je Majdiča prav tiho zaihtela.
(Dalje.)
Jože Kastelic — Lyrica.
Na mojem ognjišču sedi Tema, iz ovenelih rož žari žerjavica vonjev, mesec gre po novih potih.
V	mojih dvorih so zaprta vrata,
skozi ta zaprta vrata je že danes šel nekdo.
Kako zdaj gre po novih potih, z mesecem po tujih potih, da so rože izgorele, da so sence po ognjišču, da sem jaz le bleda luč, ki se olje ji izteka in ki sama sebi sveti in ugaša?
Koder zdaj hodi po tujih potih, kjer trudna sloni,
mesec, povej,
potrka naj spet na noč —
svetilka vse odpusti
in ugaša.
Predaleč si,
da bi do mene mogel
kot snežni mete/ tvojega telesa vonj.
Predaleč si,
pa si pritiskam na srce roko.
Stopila vanj si kakor smeh nekoč, ujeinica ostala v njem, ti moja bol.
Tako si v ječi mojega srca.
In ljubim te tako bridko, da bi z besedo, z eno samo. z dotikom rok, s pogledom enim vzravnal kot šibo ii telo. če bi bila te mati sklonjeno rodila.
Predaleč si,
da bi do tebe hotel z bridkostjo romati na božjo pot. Kdo te. moj jagned. upogiba k tlom?
Zakaj so prazna vsa obzorja,
zakaj se v votlo mi nebo iščoči moj pogled gubi?
Srce pa skrivam si pod dlan.
Stopila vanj si kakor smeh nekoč, jaz sem nanovo te rodil, ti dekle, ti otrok moj vdovski, jetnica, vijeta v mrežo srčnih ran.
*
Vrata sem zapahnil.
Vsi ljudje so šli drugam.
Naj le hodijo drugod! —
Knjigo sem zaprl.
Pesem je utihnila.
Meni nič več ne pove. —
Okno sem zastri.
Mesec je ugasnil v sobi.
Kaj mi zdaj njegov sijaj! —
m
Jaz ležim.
Utrujen zapiram trudne oči.
Nad menoj šumi svet.
Sredi sveta nosi dekle moje ljubezni pomladni cvet. kakor drevo sredi viharja.
Težko prenašam te misli in noč.
Utrujen zapiram trudne oči.
Spanec siplje cvetje sna na me. kot na trate drevo spomladi, ko za sad ne ve. sredi vihar ja.
Mračne dni, temo noči
je čas zaplel med naju dva.
Ti si koi voda,
ki šumi in sama sebi govori.
jaz sem koi gora.
ki strmo v oblakih snuje in molči.
med obema pa je dalja
iz zvezda srebrno stkana.
iz sijajev jutranji h.
iz opoldanskih tišin
in večernega mraku.
Kot preproga težka dalja
dolgih ur naju loči
in nikjer pot spominu ne pusti.
Samo včasi.
ko se mi v očeh zmegli in se zbliža gora z reko. samo včasi je še res, da sva bila kot dve krili ene ptice,
kakor roka in njen prstan, kot iz dveh ran ena kri.
Zelenečo oljko
ti bom položil na okno,
ko bom mimo šel zvečer.
Z njo boš presanjala v vetru želja
vso presamotno srebrno noč.
kot zrela žena ti bo pravila, da je tvoj dom ladjica, ki jo morje v sanjali ziblje, da sem jaz na dnu morja, da je vejica spomin, kot bi legel še nekdo k tebi sami na ta brod: zgoraj oljčna vejica, spodaj dva popotnika, morje mirno, večna pot.
*
Veter moli v samotah dolin.
Odkar je sonce zašlo, tudi veter moli Boga.
Odkar je sonce zašlo,
sva kot dve plašni misli oba,
veter in jaz.
Bridko teman je nočni čas v rakvah dolin.
Vstaniva, veter, iz tegob!
Ti boš želja, jaz obraz v sijajih višin.
Slavko J. Žabkar — Mrzla in topla srečanja po štiriindvajsetih urah.
(Odlomek iz »Spoznanj«.)
(Dalje.)
Je povedal Willi in stopil v bližnjo trgovino.
Kiithe pa je stala pred menoj mirno in ji ni prišlo na misel, da bi povedala, zakaj je šel VVilli v trgovino.
Drobno dekletce mi je ponudilo mimogrede šop čisto rdečili nagel jev:
»Bitt’ sclion!«
V	hipu sem pozabil in pretrgal živahni razgovor in moje oči so se ujele v otrokovih. Otroci, ki so zrasli na asfaltu, imajo tako skrivnostne oči. tako bleda lica in tako čudno mehke besede. Otrok, ki mu je dom ulica in ostra beseda tujcev mati in pesem kakor udarjanje z železnim kladivom po srcu. čudno zadene ob mojo dušo.
Dekletce je gledalo nov. svetel Schilling in ni moglo verjeti, da je srečalo na asfaltu človeka, ki je z njim govoril človeško in ki mu ni dal samo trdo besedo in groš, ampak se je mogel odreči celemu Schillingu in je dodal tako tople in sočutja polne besede.
Na eno samo drobno prošnjo se odreči enemu Schillingu je v velemestnem Dunaju na cesti tako redko, kakor so redke repatice na neskončnem nebu.
Dekletce se je z nasmehom poslovilo.
Vsi ljudje so se od mene poslavljali s smehom.
Katlie me je gledala, Wil!i pa se je čudil.
Jaz pa sem mislil na tisto lepo pesem, ki jo je napisal Franz Bonn in so mi samo štirje verzi še ostali v spominu:
»Heute schickt dir Cott ein armes Kind. das bettelnd seine Hande reckt.
Gehst du vorbei. ach. morgen sind vielleiclit sie starr, vom Tod gestreckt . . «
Po velikomestni družbi prerada glava boli...
Pijem pivo in se smejem kakor cigan belemu kruhu. Iz verande imam krasen razgled po vsem mestu in še naprej v predmestja, tja do Modlinga in še čez Wienerwald do vinskih gričev okoli Gumpoldskirchena. Spomini pa se
mi odlamljajo in bi radi pri vsaki besedi uglasili razpoloženje. ki mi ga skuša mebka melodija, ki se izvija iz zvočnika. spraviti iz ravnovesja.
»Neka slovenska narodna pesem ima prav takšno melodijo. pa se ne morem spomniti katera.«
»Pusti zdaj Ljubljano in slovensko pesem in vse misli na dom in živi, kakor živimo mi. ob dunajski glasbi in pesmi!«
Ta stavek me je zabolel, kakor če bi me kdo udaril z železnim bičem po srcu.
Smrad po parjenju avtomobilskih koles in po mokrem asfaltu, ki ga je razgrevalo sonce, je zaudarjal od nekje daleč. Z rdečimi, modrimi in zelenimi sončniki na verandi se razkošno igra veter.
Dunaj pa čepi pod menoj kakor kup raztresenega gramoza in zvoniki štrle in hrepene kakor vitke smreke visoko v nebo. Če bi bil slikar in bi ga naslikal z verande, bi moral narisati veliko šaliovsko desko, na njo raztreseno postaviti figure in spodaj napisati z velikimi črkami: »Velemestni Dunaj« in v oklepaju dodati Impresionizem.
Sonce leži nad mestom kakor kup megle nad planinami in zamolklo zvonenje cestnih železnic in hreščanje avtomobilov razjeda popoldansko razpoloženje.
Jaz pa pijem pivo in Willi in Katlie se smejeta.
Njen nasmeh je mehak in kakor čisto svež lanov cvet.
In še dekle — menda je točajka — v belem predpasniku se tudi smeje. In njen nasmeh je jasminov trn...
Čemu se mi smeje, ne vem.
Saj me ne pozna in še besede nisem govoril z njo.
Kiithe mi pripoveduje nekaj zanimivega. Pa ji ne morem in nočem verjeti.
Radio je ponehal.
Odmor. Tiktakanje ure me moti.
Točajka se igra z zamaškom in oči. velike in črne in namazane obrvi me prebadajo, 'l isti hip sem jo nehote nagovoril in že mi je prinesla kup najlepših razglednic.
»Komu bomo pisali?« je vprašal Willi.
»Čakaj, da se domislim.«
Nekdo je poklical pivo in gospodična v belem predpasniku je odbrzela mimo sončnikov.
Imenitna dama je stopila na verando.
lik za njo pa lepo počesan — kužek. Velika rdeča pentlja mu je čepela na grivastem vratu.
Mimogrede so parkrat obvisele moje oči na novem gostu. Tako prijateljskega razgovora še nisem videl, kakor ga je imela ta imenitna mlada dama s svojim psom. Držala ga je v naročju, mu gledala v oči in mu pripovedovala dolgo, dolgo. Potem mu je prečitala še jedilni list in mu razložila naj novejše novice iz časopisov, ki so ležali na mizi in potem sta malicala!
Kako smešni smo ljudje. Pod živali se ponižamo in smo užaljeni zaradi malenkosti, velike neumnosti pa mirno prenesemo. Ker smo pač prevečkrat radi modna žrtev.
Rosegger je napisal tole resnico:
»En sam je človek, ako jih je več so ljudje, ako veliko pa — živina.«
Kako je mirno v gotski katedrali...
Večer se je trgal iz Dunajskega lesa kakor kosi črnih cunj in ga je veter raznašal na lahkih perotih neizmerje-nega hrepenenja in na verandi se je nabralo polno vsakdanjih gostov, ki so tako enostavno obešali klobuke in suknje na obešalnik, kakor uradniki v uradu.
Električne luči bodo kmalu prižgali — morda že čez nekaj minut — in bo mesto utonilo v čarobnem morju in bo nekdo bajal nekomu na mehkem divanu čudno lepo pravljico, dokler ne bosta oba utonila v mirnih valovih razneženih sanj.
V	meni pa je rastla podoba domovine kakor mehki obraz matere, kadar se mi smehlja in pripoveduje, da čaj ni pregrenak in da mi bo kmalu večer ugasnil zadnjo bolest, ki visi samo še na drobni nitki nekje globoko v prsih, in Willi me je začuden spraševal, če me menda ne reže v srcu domotožje, Kiithe pa se je bala, kakor se dekleta boje pred odhodom slovesa in tople roke.
Po stopnicah z verande na ulico sem nekaj premišljal in nisem na nobeno vprašanje odgovoril. Če me ugrizne spomin še tako hudo. se moram znati premagati in na vprašanje odgovoriti da mesto ne in tako samega sebe udariti po očeh. In vse to radi prijateljev, iz ljubezni.
Willi mi pripoveduje o krematoriju.
Cestna železnica vozi hitro in počasi.
Hiše beže mimo — ali pa beži železniški voz mimo njih t— in asfaltirane ulice so polne prahu in ljudi, ki gledajo med potjo vsi v tla in se ne ozrejo v nobeno izložbo in jih ne zbode nobena reklama v oči in nobena beseda jim ne zlomi molka, ki jim čepi na ustnih kakor zadnja uganka.
I ako čudno sem razpoložen in skoraj sem se že naveličal velemesta, pa še ni preteklo štiriindvajset ur. odkar sem obrnil nov list v knjigi svojih srečanj — bilo je še v Ljubljani.
»Krematorij je smešnost!«
»Čemu? Iz česa to sklepaš in trdiš?«
»Ker je atentat na človeško dostojanstvo!«
Sem ugovarjal na WiUljevo pripovedovanje in izpraševanje in zdelo se mi je ob vsakem novem koraku, da imam občutje po mehko pečenih pečenkah človeškega mesa.
Vožnja je postala dolgočasna.
»Nekaj minut še imamo do katedrale. Če ti je prav in če nisi še preveč utrujen, gremo malo pomolit in pogledat. Smešno bi bilo. da bi prvi dan, ko si na Dunaju, ne pogledal naše ponosne katedrale!« Besedico »naše« je fant poudaril, da mi je čisto jasno zazvenel ponos ponosnega meščana iz ponosnega Dunaja.
V	ozkih ulicah sem tako majhen in mislim na miško v mišelovki, ki se ozira na vse strani, ko je izhod še ožji. kakor je bil vhod. Modra črta nad menoj je kos nebes, umazane stene z zastrtimi okni okoli mene in granitna tla pod menoj, pod temi granitnimi ploščami so najbrže podzemski prostori, kjer živijo ljudje, katerim je sonce in javnost napoti.
Ali na koncu nlice je velika svetilka. Kmalu jo bodo prižgali in bogve kateri obraz bo prvič polila bleda svetloba in kakšen bo razstanek zadnjega para pod njo, mogoče že v poznih jutranjih urah.
Mene pa ne zanima svetilka in dekle na oknu, ki se mi smeje z barvnikom v roki. ampak hitim iz ulice na trg. kjer sem zagledal prvič od blizu mogočni zvonik dunajske katedrale.
Z odprtimi ustmi in z začudenimi očmi objemam ogromno stavbo in misli mi plezajo kakor brzi hribolazci po got-
skem zvoniku, da bi ga približno vsaj izmerile, kako visoko se je dvignil nad vsakdanjost.
Ko je stal Heine pred katedralo v Antwerpen-u. je zašel v tako himniško navdušenje, da mu je iz dna duše privrelo:
»In jenen Zeiten hatten die Menschen eben Dogmen! Wir haben nur Meinungen! Mit Meinungen aber lassen sich keine Dome bauen!«
Willi me je izvlekel iz oblakov kipečega navdušenja spet na realna tla in mi je razlagal vsako umetnino posebej s posebnim poudarkom: »Vsak kos je umetnina za se!«
Meni pa vro iz ust besede, ki so polne hvale, priznanja, navdušenja, čudenja in zmajevanja z glavo.
Na sredi katedrale sem obstal. ..
Mogočni stolpi gotskega svetišča so se zlili name in me objeli in vzdignili Arisoko pod strop. Barvasta visoka okna so mi jemala vid in kup sveč na nekem stranskem oltarju pred Madonno me je vabil bliže. Svetniki me gledajo začudeno. jaz pa jih skoraj zavidam za tako umetniško izdelane prestole, na katerih sede že nad pol tisočletja in še čez. Kipi in spominske plošče cesarjev, nadškofov in grofov itd. me tiščijo v srcu in Najsvetejše, pred katerim medli droben plamenček, me vabi. vabi . . .
Katedrala se polni.
Ljudje govore skoraj glasno, jaz pa sem do vrha na-stregel svojo čašo in bi rad ven, ven iz katedrale, ven iz mesta, domov.
Skoz stranska vrata smo stopili na prosto. Zunaj je bil večer in promet kakor tik pred sodnim dnem. Morje ljudi, psov in avtomobilov. Luči v dolgih vrstah in življenje, življenje.
Štiriindvajset ur življenja!
Saj to še en sam utrip neskončnosti ni in vendar je bilo zame tako dolgo. Da bi izmeril in preštel vse misli od Ljubljane o polnoči pa do Dunaja in do večera, mi še na misel ni prišlo.
Willi in Kiithe sta se poslovila.
Dvoje mladih življenj in še jaz in jih je troje, troje mladih življenj, ki so eno, eno v velemestnem življenju izza prvih srečanj, ki so že nekje silno daleč.
Sedim v sobi pri toplem čaju in misli so trudne in čez nekaj hipov bo zlezel kazalec na dvanajst in bo utonilo v pozabo štiriindvajset ur in samo spomini na srečanja bodo ostali zvesti...	Konec.
Jože Prochazka — Čehoslovaška književnost.
Realizem. — Proti romantiki je nastopil mlad rod, ki je dal vedi in kritiki nove smeri. T. Masaryk je zbral okoli kritično znanstvenega časopisa »Athenaeum« (1883.—93.) mlado generacijo, ki je strogo in nepristransko karala vse nedostatke češkega znanstvenega življenja in ga skušala poroditi in dvigniti. Izdajali so »Ottuv Slovnik naučny« in več kritičnih znanstvenih in umetnostnih listov. Zametali so vse neresnice v preteklosti in sedanjosti (Kraljedvorski rokopis) in so zahtevali poglobitev literature, znanosti in umetnosti. V literaturi so podpirali s svojimi zahtevami realizem, ki se je do takrat javljal le pri posameznih umetnikih. Zahtevali so. da naj bo vsako umetniško delo slika gotove dobe, kraja in smeri. Vzor jim je bil predvsem ruski psihološki roman, navduševali pa so se tudi za francoske realiste in naturaliste.
V	romanu so sledili pisatelji v glavnem smerem, ki so jih očrtali Hermann, Preissova in Rais. — Pripovednika Morave in moravskih Slovakov sta Jan Herben in Alois Mrštik. Jan Herben je podal v romanu »Do tfetilio i čtvrleho pokoleni« zanimivo študijo o življenju in psihologiji moravskega ljudstva. Živo in nazorno prikazuje K. Klostermann Štimavo v vsej krasoti pozimi in poleti in tipe njenega prebivalstva (»V raji Šumavskem«, »Ze sveta lesnieh samot«, »Sklari«). Zastopnica vzhodne Češke v tej dobi je Tereza Novakova, ki je sledila vzoru K. SvStle. Vsestranska slika južnočeškega ljudskega življenja je desetdelni ciklus romanov josefa Holečka »Naši«. Holeček se je zanimal za vzhodne in južne Slovane. Prevedel je junaške bolgarske in hercegovinske pesmi in napisal več črtic in povesti iz črnogorskega življenja. Življenje tovarniških delavcev in uradnikov je vsebina M. A. Šimačkovih romanov, ki so oznanjali najprej pod vplivom francoskih naturalistov dedno in miljejsko teorijo, pozneje pa pod vplivom ruskih realistov ljubezen do bližnjega. F. X. Svoboda je precej samostojen in plodovit pisatelj, lirik in epik. Razvil se je izven raznih literarnih šol in programov in je spretno združil več smeri. Popolni učenec ruskih realistov je bil Josef Laichter, ki je zajemal snov iz sodobnih duhovnih in družabnih razmer in jim dodajal svoje misli in načela.
Vilem Mrštik se je v začetku udejstvoval kot vneti pristaš naturalizma in sicer pod vplivom Zolaja (»Santa Lucia«), pozneje
pa je s svojimi kritičnimi spisi in prevodi iz ruskega podpiral ruski realizem. Dober realistični talent 'je bil J. Merhaut, ki je pisal povesti iz brnskega življenja s socialno in etično tendenco. Slikarja zla in groze, sploh črnega življenja sta J. K. Šlejhar in j. Sumin (psevdonim Amalije Vrbove). Karel M. Čapek-Chod popisuje z naturalistično vernostjo padle, telesno in duševno obremenjene ljudi, najraje iz praškega življenja. Energična bori-teljica za ženske pravice je Božena Vikova-Kuneticka, ki se loteva raznih problemov, zlasti onih, ki se tičejo žen.
V	devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavil v literaturi odpor proti naturalizmu, sploh materializmu. Nova generacija pesnikov-idealistov je zapustila zunanji svet in se je obrnila v notranjost človeka-individua in njih pesem je postala spoved duše. — Josef Svatopluk Machar je v svojem jedru realist, ki hoče, da je njegova poezija zrcalo življenja, njegove dobe. Sicer ne išče novih poti. ampak biča, trga in tepe, kjer je kaj slabega. V prvih knjigah — »Confiteor« — nam odpira svojo notranjost, polno grenkobe, pa tudi zlobe in razočaranja. Machar je večkrat pristranski, zlasli tam. kjer premišljuje o krščanstvu. ki mu je vera slabosti (»Golgatha«, »Jed z Judey«). \ svojih političnih in patriotskih pesmih biča napake češkega naroda in izreka svojevrstno sodbo o slovanski naravi (»Tristium Vindobo-jia«). Ženskega socialnega vprašanja se je dotaknil v romanu v verzih, v »Magdaleni«. — Njegove nazore in misli izražene v poeziji izpopolnjuje še proza — Kniliv Feuilletonu«, »Koiifesse literata«, »Prosa« in druga.
Dekadenca se je razširila na Češko iz zapadne Evrope. Njeni glavni znaki so odpor resnici, svetu in življenju. Pisatelji te struje se zatekajo k svojim sanjani in iluzijam. Razbili so obliko in njene zakone — verzi in rime so postali prosti — in so pazili le na primeren ritem in virtuoznost besed. Glavni zastopnik češke dekadence je Jiri Karasek, lirik, prozaik, kritik in literarni zgodovinar. V njegovi poeziji prevladuje globoka melanholija, težko ozračje in neka utrujenost (»Zazdena okna«, »Hovory še smrti«, »Sodoma«).
Glavna zastopnika češkega simbolizma sta pesnika češke moderne A. Sova in O. Brežina. — Antoniu Sova. v začetku realističen pesnik je postal ob spoznanju življenja, ki se mu ni zdelo tako, kakršno bi moralo biti. pesimist. Priroda mu je postala simbol, s katerim je izrazil življenje svoje čustvene duše. Pravtako se je spremenila njegova prej gladka in zvočna oblika v moderne nestalne ritmične verze. Z zbirko »Ješte jednou se vra-time« (1900.) se je rešil meglenosti in nejasnosti simbolistov. Njegova pesem je nato izražala ljubezen do domovine (»Zpevy domova«) in upanje na duševno prerojenje človeštva. Lirika pri njem prevladuje tudi v prozi (»Ivuv roman«, »Toma Bojar«, »Vy-pravv chudych«). — Eden največjih modernih pesnikov je Ota-kar Brežina (Vaclav Jebavv), simbolist in globok mistik. V želji
za spoznanjem večnih 1ajno.sti.se je poglobil v študij srednjeveških mistikov, francoskih simbolistov, v prirodoslovne znanosti in filozofijo. Njegove pesmi izražajo žalost nad življenjem in bolestno hrepenenje za tajnostmi, ki so onstran vsega pozemskega, za kozmosom z vsemi skrivnostmi. Odtrgal se je od zemlje in je utonil v mistiki kozmosa (»Tajemne dalky«, >Svitani na zapadč«, »Včtry od polu«), V poznejših zbirkah (»Stavitele chramu« in »Ruce«) je stopil z nebeških višin na zemljo, med ljudi, do katerih čuti ljubezen, ker ne poznajo radosti mističnega veselja, in je postal prorok bratstva vsega človeštva.
Poezija dekadentov in simbolistov je, zaradi svoje nejasnosti in ker uporablja pretirano temne strani življenja za estetično razkošje, vzbudila odpor. Pesniki so se zopet vračali k resničnemu življenju in zajemali motive in snovi iz socialnih, političnih in narodnih problemov. — Viktor Dyk obsoja z ironijo in satiro življenje, v katerem ne vidi nič dobrega, ampak polno zla in krivice. Njegov gnev nad človeško družbo se stopnjuje celo tako daleč, da se veseli zla in zločinov (»Bufiči«). Pozneje je nastal v njem popolen obrat in pesnik je videl svojo srečo v sreči drugih (»Giuseppe Moro«. »Zapas Jiriho Mačku«). Njegov slog in verzi odgovarjajo vsebini in so preprosti, trdi in pikri. — Zelo popularen je pesnik Petr Bezruč (Vladimir Vašek), pesnik socialne bede in trpljenja češkega življa v šleziji. kjer tlačani po tovarnah in rudnikih tujemu kapitalu, ki 11111 skuša vzeti še njegovo narodnost (Slezske pisne). Za to žalostno vsebino si je prikrojil obliko. Njegovi verzi, v katerih največkrat uporablja daktile. padajo trdo in odsekano.
Največji dramatik devetdesetih let je Jaroslav Hilbert. na katerega sta vplivala Ibsen in Maeterlinck. Po psiholoških dramah (»Vina«-krivda. Pest« in Psanci«). v katerih je zunanje dejanje nebistveno in so glavni notranji, duševni boji, je napisal zgodovinsko tragedijo Falkenštejn . ki je nekoliko romantično pobarvana. — Poleg Hilberta se je udejstvovala na polju dramatike še cela vrsta pisateljev.
Med svetovno vojno je vse literarno življenje zamrlo in se je po prevratu nadaljevalo v svobodni državi s svežimi močmi. Za novo generacijo, ki se je kalila v ognju svetovne vojne, je značilna zavest zveze med človekom in zemljo, svetom, najbolj pa zavest kolektivnosti. Mladim so se pridružili še nekateri starejši. ki so dozoreli med svetovno vojno in niso imeli prilike, da bi se prej uveljavili. Vodilna mesta po vojni zavzemajo Frana Šramek, Vančura (Jifi Mahen), K. Čapek. Knap, Kopta, Rutte, J. Wolker. Hora, Seifert. Weiss 111 drugi. (Glej: »Ljubljanski Zvon«, 1932. — februar, »Josef Knap — Mlada češka proza« in november — od istega avtorja »Mlada češka poezija«.)
(Dalje.)
Gledališka poročila.
Shakespeare-Oton Župančič: HAMLET.
Režiser: Ciril Debevec.
Narodno gledališče je letos zopet postavilo na oder »Hamleta«, ki je v dosedanjih uprizoritvah dosegel toliko uspeha, kakor nobena druga igra pri nas.
davni steber uspeha je pač visoka umetniška vrednost dela samega. Iz vse drame diha in vre na dan življenje v vsej svoji raznoterosti in pestrosti. Strast in razum: to sta dva glavna elementa, iz katerih se razvija vse dejanje, dokler končno razuma popolnoma ne zasužnji strast. Tedaj lahko Horatio poroča »o umorih slepih; o smrtih, ki sta jih povzročila nasilstvo in zvijača« in o maščevalnih naklepih, ki so se vsi vrnili na glavo maščevalcu samemu.
Pri »Hamletu« pa ni tolike važnosti vsebina — zunanja fabula, čeprav je snov dostojna in vredna pesniške obdelave, kakor pa bleščeča zunanja in notranja oblika, v katero je pesnik uklenil snov. V tem je Shakespearjeva neminljiva slava. Snov in slog njegovih dram nista moderna, pa vendar posluša moderno uho z užitkom dolge monologe in odstavke. Vzrok temu je jedrnati jezik in sijajni, pogosto duhoviti izraz. Shakespeare ljubi dolgo pripovedovanje, a dolgovezen ni nikdar, kajti vsak stavek je poln miselne vsebine brez vsake bombastičnosti.
V osebi Hamleta je Shakespeare prikazal njegov psihološki razvoj v nazira.nju o življenju in je pred nami razgrnil važna psihološka in filozofska vprašanja ter jih pesniško obdelal. Prav to je bistveni del te tragedije, ki jo preveva misel, da je vse življenje le zorenje za večnost. V kralju Klavdiju je utelešena groza in prokletstvo zločina, ki ne ostane nikdar sam, ampak je vedno oče novih strahot. Vse druge osebe tvorijo le okolje glavnemu junaku in so delni zunanji vzroki njegovim notranjim spremembam. A vsaka oseba zase nikakor ni kaka medla prikazen brez pomena, ampak vsaka izpolnjuje svoje določeno in pomembno mesto.
Dosedaj smo poznali Hamleta v prevodu Tvana Cankarja, za letošnjo uprizoritev pa ga je prevet iz izvirnika Oton Župančič. Cankarjev prevod je sicer lep, a Cankar ni bil pesnik, zato prevodu ni mogel dati svoje osebne note in zato zveni prevod včasih tako vsakdanje kakor pesem petošolca. Tzraz je na nekaterih mestih okoren in nejasen, to predvsem zato. ker je prevajal le iz nemščine. Nemci imajo pa zelo radi nejasne, skrivnostne prevode.
V	splošnem pa je Cankarjev prevod lahek in gibek. — Ne znam angleščine, a čutim, da je Župančič iz izvirnika prenesel tisto trdo, trpko-mrzlo besedo severnjakov v slovenščino, ki prav za prav tudi ni južnjaški jezik in ji trda moč izraza ni neznana. Kremeniti jezik Župančičev se Hamletu pač bolje poda kakor
pa lahno tekoči stih Cankarjev. Poleg tega se mi zdi Župančičev Hamlet bolj naraven, bolj domač, medtem ko so pri Cankarju nekatera mesta izumetničena.
Toliko o delu samem. Sedaj pa o uprizoritvi. Vodil jo je g. Debevec, naš liajskrbnejši režiser, ki je položil v delo zelo veliko truda in skrbnosti. Uprizoritev je izpeljal strogo v Shakespeare jevem duhu brez kakih reformatorskih poskusov, ki bi se gotovo ponesrečili. Na odru je vladala največja preprostost: ni bilo nobenih mask, razen onih, ki so nujno potrebne, in oder je bil brez kričečih platnenih kulis, ki bi le motile dejanje. Sploh je bilo vse urejeno tako, da je bila pažnja občinstva koncentrirana na dejanje in na besedilo. V ta namen je režiser spretno izrabil prostornost, zlasti pa luč. Scenerija je povsod ustvarila pravo duševno razpoloženje in je pri vsej preprostosti, ali prav radi nje, vzbujala vtis mogočnih kraljevskih dvoran. Njena lahka gibljivost pa je omogočala naglo menjavo 18 slik. kar je napravilo Shakespear jevo tehniko pogostne menjave pozorišč zelo učinkovito. G. Debevec je Hamleta tudi priredil s tem, da je črtal nekaj prizorov in kompozicijo ponekod spremenil. Izpadlo je nekaj značilnih slik. ki so pa morale odpasti radi dolžine drame. Dobro je priredil zadnji prizor. Le v trenutku, ko kraljica pije strup, se mi zdi vedenje kralja Klavdija nenaravno. Celokupna režija je za moj okus pravilna, enotna in smotrna. Mislim pa, da drama za uprizoritev ni še popolnoma zrela, saj je celo tekst delal nekaterim preglavice.
Hamleta in duha Hamletovega očeta igrata menjaje se gg. Kralj in Debevec. Primerjava njunih stvaritev je zelo zanimiva. V temeljnem pojmovanju sta si oba Hamleta seveda sorodna, le izdelala in razčlenila sla ga oba igralca vsak na svoj način. Debevec je dobro poudaril psihološko razvojno linijo: v prizoru z materjo in v končni sliki je bil boljši kot Kralj, zato je bil pa v prvem delu medel, včasih je celo utrujal. Jasneje kakor Kralj je podal omahljivost in neodločnost Hamletovo, a manjka mu tistega markantnega plastičnega izraza, kakor ga ima Kralj že po naravi. Kralj je vzdržal Hamleta ves čas na neki junaški višini, zato pa nista toliko prišla do izraza Hamletova notranja slabotnost in njegov razvoj. Bolje kakor Debevec je razčlenil besedilo in je v nekaterih monologih izdelal sijajne stvaritve. Oba Hamleta pa sta imela včasih precej nerazločno izgovarjavo. Skrbinškov kralj danski je pri premieri zašel v patos, pri reprizi pa je svoj notranji boj prikazal življenjsko skoraj brezhibno. Vzvišena in kraljevsko umirjena pa je bila njegova postava sredi dvorjanov. Gertruda ge. Marije Vere je bila pri reprizi tudi boljša, ker je bila bolj svojstvena. Popolnoma na svojem mestu sta bila Polonij g. Lipaha in Horatio g. Jermana. Laertes je bil precej zrel. Ofelija ge. Šaričeve pretresljiva. Dobro se je uveljavil g. Gregorin kot igralec v igri: motilo pa je, da je nastopil pozneje še v vlogi Fortinbrasa. Ves ostali ansambel je bil
uo
enoten. Shakespearjeve dovtipe je g. Cesar zelo plastično prinesel na dan.
S tako uprizoritvijo si daje naša drama dobro spričevalo. Prav gotovo je, da so se igralci raje potrudili za Hamleta, kakor pa za kakšno neslano komedijo (ni pa vsaka komedija neslana), ker je Hamlet za njihovo umetniško zorenje pač večjega pomena. Od takih predstav bomo imeli več gledalci, gledališka blagajna pa. mislim, tudi. Sloves in ugled slovenske drame pa se bo znatno dvignil.	Tone.
Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR,
Režiser Milan Skrbinšek. Igrali člani srednješolske organizacije »Žar« na drž. klas. gimn. v Ljubljani.
Ivan Cankar je Slovenec, ki je najbolj občutil vso nizkotnost hinavščine, prikritosti in neznačajnosti ljudi, posebno iz tako zvane »visoke družbe«. Vso to nizkotnost je šibal skoro v vseh svojih delih, najbolj pa v komediji »Za narodov blagor«.
Snov je zajel iz sodobnega življenja in jo skušal podati vseskozi realistično. Toda. kakor smo videli že v »Hlapcih« vpletanje popolnoma simbolističnih prizorov med vrsto realističnih, opažamo isto Indi v tej drami. V dolgo vrsto popolnoma realističnih časovno prigodnih prizorov pride naenkrat prizor, ki je prekinil ves prejšnji potek dejanja in ga nadaljuje le še miselno, simbolično, v popolnoma drugem svetu. Potem dejanje zopet preide v prejšnjo vrsto in se nadaljuje zopet realistično. Toda na takih iztrganih prizorih sloni večkrat psihološko vsa nadaljna realistična igra (prim. prizor, ko Ščuka Grozdu zaveže čevelj). Vse to pa je Cankar napravil, da je pokazal v realno prigodnih dogodkih etične vrednote, za katere mu gre v delu: etos in ideja nekaj nadčasovnega v človeku. Doživlja ju pa le v časovni prigodnosti.
Težko je reči ali so taki prizori srečni v delu kol umetnini, vsekakor so pa največkrat nesrečni na odru: taka uprizoritev zahteva pripravljenega in literarno visoko izobraženega občinstva in spretnih igralcev. Težko je igrati tako, da bi prizor, ki je iztrgan iz realnosti, ki je simbolen, miselno splošen, učinkoval. ko pa sledi popolnoma realistični igri: druga upravičenost in verjetnost gre dejanju pred njim, druga njemu, sledita si pa neposredno, in dalje, da bi učinkovali vsi nadaljni realistični in prigodni prizori, ko pa so psihološko utemeljeni le v onem prizoru. Lahko igralci še tako dobro igrajo, če ni gledalstvo že prej uvedeno v miselni in čnvstveni ustroj igre, ne bo nobe-r nega učinka, igra bo neenotna. Obratno: naj gledalec še tako dobro pozmi Cankarja, če se igralec ne vživi v igro, ne bo učinka. Ker je drama ;>Za narodov blagor« taka. se je mogoče marsikomu zdela neenotna. Igralci so se v splošnem dobro vživeli v igro. Nekaj prizorov je bilo mnogo boljših kot lansko leto pri Hlapcih«. Posebno ženske vloge so bile letos prav dobre. Učinkovit je bil prizor, ko Ščuka zaveže Grozdu čevelj. Več prizorov pa. je bilo mrtvih.	Cene Logar.
LISTNICA UPRAVNIŠTVA.
Cena letnika (10 številk) znaša 30 Din, ozir. 35 Din s poštnino.
Čekovni račun pri poštni hranilnici št. 16.046.
Vse reklamacije in prošnje je treba nasloviti na društveni odbor na državni klasični gimnaziji v Ljubljani.
*
Vse naročnike in člane prosimo, da nam plačajo naročnino čim prej (po možnosti ves zneisek naenkrat). Prav tako prosimo, da poravnajo svoje denarne obveznosti iz lanskega leta oni, ki tega še niso storili.
V	zalogi je še nekaj lanskih vezanih in nevezanih letnikov ter nekaj predlanskih vezanih letnikov in posameznih številk (vse številke razen prve in druge — 20 Din). Prav tako morete dobiti še »Pregled zgodovine L«, cena 10 Din, in originalne platnice za III. letnik, cena 12 Din.
Kdor pridobi pet solidnih naročnikov, dobi list zastonj. Podrobne informacije dobite pri odboru na drž. klasični gimnaziji v Ljubljani.
Ali ste že poravnali članarino oziroma naročnino?
V	7. številki popravi:
Str. 105., v. 6. zg., čitaj: skrbne materine oči, ne obupne!
Str. 106., v. 11. sp., čitaj: Slutnja, p r e j še nejasna, je zdaj planila ... itd.
Str. 107., v. 11. zg.: Kako bo pač takrat... itd. spada že k 11. poglavju. 10. se konča z besedami: na ustnice svojo koščeno roko.
—	To razvidiš iudi iz vsebine.