javljenih pod naslovom Juvenilia, V 15. letu se mu je naenkrat jasno nebo mladosti prepreglo s temnimi oblaki. Pogledal je v skrivnost življenja, opazil pred seboj nedoumevno sfingo, ki človeka prijazna vabi, a mrzla odbija, ki mu na stavljena vprašanja odgovarja, a ne odgovori, ki se mu pa toliko razkrije, da ga zvabi s seboj, trpečo žrtev morečih ga dvomov. Otroški njegovi veri je zagrozila usodna kriza, ki ne zanese nobenemu izobražencu. — Sredi veka, polnega skepticizma, — piše Ozanam v uvodu v knjigo: La civilisation chretienne au V. siecle — mi je Bog dal milost, da sem bil sin vernih staršev. Deček sem se zibal v naročju krepostnega očeta in svete matere. Imel sem sestro bistroumno in sveto kakor angela, a valovi sveta, ki ne veruje, so vkljubtemu butnili z vso silo v mojo dušo. Skusil sem vso grozoto verskih dvomov, ki ti podnevi stiskajo srce, ki se srečavajo s teboj ponoči ob vzglavju, poroše-nem od solza. Negotovost, nejasnost o večnem namenu mi ni dala pokoja. Obupno sem se oklepal svetih dogem, a zdelo se mi je, da se mi drobe v mojih rokah. Bil sem takrat dijak v retoriki, čul sem o brezverskih naukih in ljudeh in vprašanje me je posiljevalo: Zakaj pa ti veruješ? — Čital sem apologetske knjige — pisal je svojemu prijatelju Materneju 1. 1830, — in vendar me ni nobena popolno zadovoljila, Za nekaj časa sem se pomiril na podlagi teh dokazov, a kak ugovor mi je šinil v glavo kakor blisk skoz južne oblake in zopet sem dvomil. Koliko sem trpel: hotel sem biti veren. Vera mi ni bila trdna, a vendar bi bil rajši veren brez dokazov nego v dvomih. Mislil sem večkrat, da tudi dvomim, ali še živim ali ne. Molil sem, prosil luči resnice in obetal, da želim vse življenje posvetiti obrambi resnice. Stiskan od dvomov, sem se oklenil z vsemi silami zadnjega stebra podirajočega se svetišča, četudi me morda stre pod seboj.1
V tej usodni borbi mu je bil rešitelj modri in sveti abbe Noirot. — Ampere piše: Vpliv tega moža je odločil smer njegovemu mišljenju in življenju. Ta borba je ostavila neizbrisne sledi v Ozanamovem značaju, čisteč ga in oplemenjujoč V poznejšem življenju je mnogo polemiziral z nasprotniki krščanskega naziranja, a njegova polemika  je   veljala  le   zmoti,   svojega nasprotnika
1 Te zadnje Ozanamove besede so povzete iz  krasnih Lamartinovih stihov:
Et quand 1'autel brise, que la foule abandonne, s'ecroulerait sur moi . . . temple que je cheris, temple ou je tout recu, temple ou je tout appris, j'embrasserai encore ta derniere colonne, dusse-je etre ecrase sous tes sacres debris.
je osebno vedno spoštoval. »Očitajo mi včasih, da sem preveč popustljiv in prijazen do onih, ki so tako nesrečni, da nimajo vere. Kdor pa je kakor jaz pretrpel toliko muk vsled dvomov, ta bi bil krut in nehvaležen, če bi se kazal reznega nasproti onim, ki jim Bog še ni dal neprecenljive milosti vere.«
Po tedanjem učnem šolskem načrtu je 17 letni Ozanam  dovršil  svoje  filozofsko  leto  in  takrat
NH POTU K SV. AMBROŽU POD KR1ŽKO PLANINO. (Fot. Bogumil Brinšek.)
mu je bilo stopiti na vseučilišče, — Bil je idealen mladenič, pesniškega duha, prijatelj lepe narave, vnet za literaturo, posebno za literarno zgodovino, naučil se je v teh letih nemškega, italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa si je zaveden inteligent-katolik želel kot nalogo življenja znanstveno delo v prospeh katolicizma,
Da bomo laže in jasneje sledili razvoju Ozana-movega življenja, označimo z dvema, tremi potezami dobo, ko vstopa Ozanam na torišče življenja.