265 IGRE IN PODOBA STVARI Miroslav Košuta Miroslav Košuta (rojen v Križu pri Trstu 1936.) se je s svojimi prvimi literarnimi prispevki, pesmimi in krajšo prozo, oglasil že v gimnazijskih letih v tržaških Literarnih vajah in Primorskem dnevniku pod psevdonimom Miroslav Morje. Pozneje, ko se je zaradi študija na univerzi preselil v Ljubljano, je sodeloval pri osrednjih slovenskih literarnih revijah in mladinskem tisku. Leta 1963. je izšla njegova prva pesniška zbirka Morje brez ob al e, zdaj ima v tisku drugo zbirko (Pesmi in zapis ki); iz nje so vzete tudi pesmi, ki jih objavljamo v tej številki. Košuta, ki že od vsega začetka piše tudi za mladino, se je uvrstil med pomembnejše slovenske avtorje radijske igre za otroke. Pet iger je izvajal ljubljanski radio, nekatere med njimi pa so v srbohrvaškem, makedonskem in madžarskem prevodu obšle tudi vse druge glavne radijske postaje v državi in bile deležne več nagrad. Igre in podoba stvari Miroslav Košuta 266 ALGA Ni se še rodilo jutro, ko se je že napenjala kakor bradavice nosečnice, da je šumelo o krikih svetlobe, o koralah smrti, o vetru, vetru — v njenem drobnem srcu iz pene kakor v velikem zvonu. Violine drhtijo iz nje v najtišji pesmi življenja: jadra so predana viharju in bliskom noči, ponosni jambori bojo pepel, mavrice se razsujejo v nič, alga ne pozna ne včeraj ne jutri. Piješ jo iz kamnite školjke, skriva te pred prijatelji, o kaktus morja, bisernica in samotni otok, edina laž, ki vselej prepriča. DOMINA Domina je igra za kratek čas, stvar toplih poletnih noči, skrivalnica za ljudi z zlatim zobom, za starejše zete in mlajše tašče, mehke roke in mlečne poglede. Kadar pa lačni vrani pridejo vanjo kakor v žitno polje, je domina igra na življenje in smrt. Igre in podoba stvari 267 KAMEN Kamen je kamen spotike, nihče ne ve, kaj nam pomeni in čemu je sploh na svetu. Premetavamo si ga iz rok v roke, s hrbta na tilnik, krademo ga iz temeljev stavb, iščemo v rekah, lomimo v gorah. Včasih nas teži v ledvicah, včasih nam leži na srcu. Svetemu Tomažu na ljubo ga bom opljuval in zalučal v božjo mater. OGENJ Ogenj je vir življenja, slepi jezik usode, vetrnica mladosti, pribežališče plesa, strah lačnih senc. V njem oži ve oči, ki trohne v zelenem volku, zaplapolajo zastave, ki vejo za poraz. Žila strahu in poguma, nekaterim sprosti vse želje. Močnejša je samo voda, zakaj voda je morje in od morja sem doma. Miroslav Košuta 268 PEPEL Pepel je to, kar ostane od pozabljenih bark, od dolgih povodnji, od ribjih kosti, od izdanih tovarišev, od steklih psov, od vedrih godcev, od puškinih kopit, od krivih prerokov, od vernih duš, od svetih pisem, od ljubljenih rok, od ptičjih kril... In to, kar od ognja ostane, je pepel. SPOMENIK Spomenik je nekaj iz kamna, mavca in lesa, za sedmih debelih krav iz brona, vselej iz grenkih ur, verniških noči, tuje zlobe in zavisti. Občudujejo ga le otroci, zalivajo psi, ližejo suhi jeziki v zubljih nekdanjih strasti. Življenje hodi mimo, spomenik stoji, čeprav ga marsikdaj marsikaj spremeni v spomin. Igre in podoba stvari 269 SVINJA Svinja je domača žival z druge strani meseca in morja senc. Lahko je ljubljena ženska, lahko je ljubljeni moški, roka roko umije. Podoba velikega gobca in majhnega korita in veš: lahko je kdorkoli, naj bo pesnik ali politik, lahko sem jaz, prav lahko, prav lahko, da si ti. ŠKOF Škof je milost božja, meso evangeljske besede, prhljaj svetosti. Sedem dni počiva, božji mlini meljejo počasi, osmega vrže karte, zmaga in zmaguje, ker je sam svoj blagoslov. Na levi eden z oslom, na desni z volom in kravo, arhangeli po sredi, ognjeni meč počez: nazadnje se domisli, da bi postal krojač, božji mlini meljejo počasi, škarje dobi in platno, da nam ukroji usodo po meri in po modi. Miroslav Košuta 270 NOC IN SVITANJE URA DUHOV Pusti ožgane poglede, naj pomodrijo. Zunaj trkajo tanke gliste dežja. Ne odpirajva vrat, ki se v krogih vrtijo kakor koraki onemoglega psa. Slišim odpadanje zob: ura duhov je. V mehki klobučevini polzi tvoj glas mimo srca, nekam skozi drobovje. Odpiramo okno v poletni ali v jesenski čas? LIRIČNA MEDIGRA Para. Brisače. Obleka. Zrcalna podoba stvari. V pene voda priteka. Smeh in ti. Sama. Zgubljena v vesolju. Tvoje zvezdno telo. Okno. Tam doli po polju pa vriska nekdo. USAHLO GRLO Prebodi usahlo grlo: dva noža imaš v rokah, tretjega skrivajo tvoje oči, tretjega skrivajo tvoje oči in tega me je strah. Naj me očistijo vode, naj sperejo plesnivi smeh, naj me prerase trava, naj me prerase trava in klije z njo lišaj v kosteh. Noč in svitanje 271 V zeleno sklanjam glavo — v živi ali mrtvi čas? Skoz ranjeno lobanjo, ki strah priteka vanjo, precejam svoj obraz. DALEČ OD MORJA Živel sem z morjem, ljubil sem dekleta, o, rakovice s sončnih skal. In zdaj mi vračajo ta moja leta, da plapolajo kakor makov šal. Nekje so kraji. Daleč. Smrt fašizmu. Ostal bom tukaj, pritepen ko pes, in v svojem pasjem pesimizmu se valjal kdaj do pasa, kdaj pa ves. BESEDA O SVETU Ta svet ti je zapisan. Ne pobegneš mu. Reči so te obstopile kot straže. Ostal boš tu. Ostal in meril boš z merili nekih davnih dni, zakaj življenje kakor senca s teboj gori. Pogašeni lestenci hlepijo za lučjo. Ti misliš nanje. Čakaš, kdaj se ti prižgo. Vate poti in glasovi, iz tebe zgolj odmev. Oči ti begajo po jeklu: upaš, da boš odšel. Vdaj se strmim ukazom, stvarem pokaži obraz. Obala noči je daleč, na tvoji strani čas. Miroslav Košuta 272 KRVAVO SATJE Tako živiš, kakor živijo psi, za glavo niže, za spolovilo više, in veš, da tu ni pomoči, da vsak trzljaj telesa ti zariše krvavo sled v krvavo satje. Dnevi so dnevi in vsi so kot en dan. Gledam v sredo: čas za spat je. Vse bolj sem tuj, vse bolj neznan. IZJAVA Nikogar nisem ljubil, vse priznam, če meriš vame, roka iz krvi in blata. Oči iz glave vsadil bom drugam. O prvi priliki zakoljem brata. Nebo je šlo v zaledje. Sredi jase, kjer rasejo jeziki mladih kač, sem sam in misel — pazi nase — prepleta mi možgane kakor vrač. CAS NA SEVERU To ni čas smrti niti čas življenja. Najhujše, kar prestaneš, je tvoj smeh: kadar zapiraš se v lupino vrenja, zveni ti kot rafali po zobeh. Ne najdem se, zato se več ne iščem. Že zdavnaj so pobili vse ljudi. Kako, čemu naj si domišljam, da sem edini, kar jih še živi? Arena 273 GOZD, KI VANJ VERJEL SI Gozd, ki vanj verjel si, je posekan. Votlo bo šumel kot opomin. Tostran kalne jase sled za čredo, onkraj lažja pot v pogin. Vendar ti imaš oči, da gledaš, grlo, da s tuljenjem spregovoriš, tace, da nekoč iztečeš pljuča, če ni vredno, da živiš. Vselej gre za vse — in si izgubil. In morda dobil. Kot se vzame. Pride dan, ko bo prirjul vihar, zgrabi te in vzdigne te na rame in ponese tvojo volčjo dušo v novi gozd, čez morja in gore, saj drevesa in gozdovi, dokler živiš, nekje žive.