ZAGOVORI – MAGICNE KORENINE MEDICINE Zvonka Zupanic Slavec ABSTRACT IZVLEEEK Incantations are the most archaic element in the treasury of folk medical knowledge and Zagovori so najbolj arhaieen del zakladnice no other element is vanishing so fast. Some ljudskomedicinskega znanja in najhitreje decades ago incantations were used in folk tonejo v pozabo. V ljudskem zdravljenju je bilo medicine by only 15% of the Slovenes, while zagovarjanje nekaj desetletij nazaj med the other practises of folk medicine were based Slovenci prisotno le v 15-ih odstotkih, preostali on traditional and empirical knowledge about dele• ljudske medicine je temeljil na tradicio-the curative effects of active substances of plantnalnem znanju in izkustvenem poznavanju and animal origin. Nowadays the relation zdravilnih ueinkovin rastlinskega in •ivalske- between the magical and religious approach ga izvora. Današnje razmerje med magieno-to treating diseases on the one hand, and thereligioznim in znanstvenim pristopom k scientific approach on the other hand, is zdravljenju bolezni je verjetno podobno, le da probably identical, but what has changed is je magieno-religiozni del zapolnila alterna- that the magical and religious component has tivna medicina. been replaced by alternative medicine. KLJUENE BESEDE: ljudska medicina, KEY WORDS: folk medicine, incantations, zagovori, magija, obredi, sugestivno delo-magic, rituals, suggestive effects, linguistic vanje, jezikoslovna pestrost variety Historicni izvor zagovorov Zagovore so poznala ljudstva že na zgodnji stopnji razvoja. Od njih so jih prevzeli poznejši prebivalci Mezopotamije; veliko število jih je ohranjenih iz asirske, sumerske in babilonske kulture. Umetnost zagovarjanja so imeli zelo razvito stari Egipcani. Zagovarjali so tudi stari Judje. Precej je znanega o zagovorih starih Grkov in Rimljanov. Zagovarjali pa so tudi stari Germani. Kolikor je doslej znanega in ugotovljenega, smo Slovenci svoje zagovore ali prinesli s seboj ali sprejemali vecinoma od Nemcev, vendar smo jih do neke mere preoblikovali. Zagovori so se mocno širili v casu križarskih vojn. Kršcanska cerkev je prevzela mnoge poganske zagovore, jih predelala in jim dala kršcanske like in vsebino. Prenesla jih je na Kristusa, Marijo, sv. Tri kralje, sv. Roka, Zvonka Zupanic Slavec “Žetje” jecmena na ocesu (fototeka Slovenskega etnografskega muzeja) sv. Lucijo in druge svetnike, npr. na sv. Petra, sv. Šempasa in druge. Predmet in oblika zagovora sta ostala. Kršcanstvo je dalo starim božanstvom le nova imena. Tisti zagovori, ki v imenu Boga ali svetnikov rote bolezni, naj odidejo, so nastali (ali se preoblikovali) najbrž po zgledu kršcanskih obredov izganjanja zlih duhov (eksorcizmov), saj so imeli ljudje bolezen za ucinek hudobnih sil. Magicno-religiozne prvine zagovorov Zagovori in podobno narodopisno blago so prav gotovo dragocena sestavina naše kulturne dedišcine. Ivan Grafenauer ugotavlja, da so vsaj nekateri zagovori del našega najstarejšega narodnega blaga (Grafenauer 1937: 275). Beležijo umetnost caranja in verovanja, ki neustavljivo izumira. Zapis je edini nacin ohranitve naše etnomedicinske dedišcine. Potreben je zanamcem, da bodo laže razumeli razvoj humane in veterinarske medicine. Zagovori – magicne korenine medicine Zagovor je sestavljen iz besedila in obreda ali praktike, ki ga spremlja. Tudi v slovenskem etnicnem prostoru so zagovori vecinoma prepisani iz razlicnih virov (Maticetov 1951: 337 in dalje). Nekaj zagovorov in apokrifnih molitev, ki jih najdemo prepisane v nekatere rokopisne ljudskomedicinske bukve in zagovorne knjižice, so iz “Duhovne brambe” (Grafenauer 1907) in “Kolomonovega žegna” (Colomone Shegen, 1880). Slednji se je pojavil kot blagoslov za potovanja in proti ognju: njegovo pismo varuje pred tatovi, nevihtami, kroglami, carovnicami, divjim ognjem, božjastjo. Varuje pa tudi živino, saj je Kolomon zavetnik živine. V “Kolomonovem žegnu” se poleg obrambnih “žegnov” nahajajo tudi razni zagovori. V 52. kapitlu “ta manj pana” in v 53. kapitlu “ta veci pana ala mitel” najdemo zagovor proti kacjemu piku, nadalje rotenje ter navodila, kako klicati duhove, dvigati zaklade in si od raznih svetnikov ali duhov pridobiti denar. Grafenauer piše v svojem delu “Duhovna bramba in nje postanek”: “Iz treh virov, mislim, so potekale take molitve: iz starega ljudskega praznoverja, iz vplivov kabalisticne magije in iz slabo prebavljene mistike.” (Grafenauer 1907). Sledove take kabalisticne magije najdemo tudi v “Duhovni brambi” in “Kolomonu”. Sem spadajo zlasti številna klicanja duhov in tudi razna hebrejska in grška imena za bogove. Tudi “crke zoper kugo” v “Duhovni brambi” in druge “crke” v “Kolomonu” so najbrž že okrajšave takih skrivnostnih neznanih besed (Colomone Shegen, 1880). S takim vplivom se da tudi najlaže razložiti, zakaj stoji na razlicnih “žegnih”: kateri to molitvo per sabe nosi udrukano ..., zadobi razne milosti in bo vsake nevarnosti frei. Gre za orientalski amulet. Isto velja tudi za Kristusovo in Marijino “delavo” (dolžino), saj so tam enaki pristavki (hver to S. Delavo... per sebe nosi...) (Dolenc 1999: 229–240). Jezikoslovno in ljudskozdravstveno bogastvo Ivan Grafenauer razlikuje dve vrsti zagovorov. Prvi so enoclenski; to so zagovori, ki obsegajo le magicni ukaz sili, ki jo hoce zagovarjalec premagati. Take enoclenske zagovore, od najstarejših do najmlajših, poznajo vsi indoevropski in drugi narodi. Dvoclenski zagovori imajo v prvem delu bajeslovno zgodbo o dogodku, ki je podoben tistemu, ki naj bi se sedaj zgodil, drugi clen zagovora je vražni izrek (Grafenauer 1952). Primera enoclenskega in dvoclenskega zagovora: Zarotitev iz Mežiške doline je krajša, vendar ostra: Bodi ramar ali ramarka, pojdi ven iz tega cloveka v planine, s planine v zelenico, kuhaj brez ognja in brez vode, jej brez lušti, s... brez r..., ti ramar me v ... me piši. Pojdi ven, pojdi ven! (Dolenc 1999: 46). Na Djekšah in v Koprivni pod Peco poznajo tole besedilo: Kristus in sv. Peter sta hodila okoli po svetu in sta prišla do neke vode in neke brvi. Sv. Peter je padel in si je zganil (se imenuje ud, ki je zvinjen). Kristus je rekel: “Bodi zdrav, pa hodi naprej!” Jaz pa pravim: “Pomagaj, o Kristus, da bo roka (noga) tega cloveka N. N. zdrava.” (Dolenc 1999: 139). Starih zagovorov ni prav veliko. V zgodnjeslovansko dobo sega nedvomno le zagovor proti otoku (oteklini) iz Gorij pri Bledu, ki izganja bolezen demona iz mozga... na trato in globoko v tla: Zvonka Zupanic Slavec Wotok pojde raz most na kost na meso raz dlako na zeleno trato, raz meso na dlako. Tam pojde devet komolcev wbok v tla! tam bode na tuc tam bode na tuc. (Štrekelj 1904–1907: št. 5174) Zelo zanimiv je zagovor proti kacjemu piku. Originalni, neobjavljeni zapis se glasi: Kadar nas je Picila kaca Kadar je koga picila kaca cloveka ali žival so dali na piceno mesto kos plavega papirja so okrog picenega mesta prikali z cevkratim šilom ki so ga prej zažgali z svetim lesom in namocili v žegnani vodi treh božicev Ko smo pikali smo govorili ti zemelska srpenjaca, jast kakor ti bompica, ti zemelska zavijaca ja bum pica ti zemljaca ja sam jaca ti zavijaca ja sam jaca, zemljaca prokletnjaca ja bom jaca ja sum jaca Pri vsakem vbodljaju se je reklo ja sum jaca. (M. Makarovic, osebni arhiv) Velikokrat so obolevali otroci, zanje so uporabljali sledec zagovor: Bolni Otroki Bolan otrok je moral pogledati cez srednje okno okno je imelo tri šipe ako je imelo okno samo dvej ali za eno šipo so nesli otroka k so sedom tam ker so imeli tri šipe. Ako je bila srednja šipa cela so v zeli proc da je lahko dal glavico ven. med tem ko je otrok imel glavico cez okno so govorili Mesec naglica dažek rosica sonce zimica zvezda travica veter sapica naj bo tvoja lecnica Predno so dali otroka glavico ven so otroka pokrižali z žegnano voda. (M. Makarovic, osebni arhiv) Da bi zagovor bolje deloval in bi bili njegovi ucinki trajnejši, so ga tudi napisali. Po ljudskem verovanju varuje tak škapulir cloveka vsake “nesrece na duši in telesu”. Tako so pri nas za škapulir uporabljali Kristusovo ali Marijino “delavo”, Sveti list, Marijine sanje ipd. Proti raznim boleznim so uporabljali tudi t.i. prepise. Bolnik je nosil na traku cez prsi napisano ime, znak ali neko apokrifno molitev (Dolenc 1999: 229–240). Imena sv. Treh kraljev, napisana na notranji strani hišnih vrat, so bila prav tako zašcita pred razlicnimi težavami, bila so “bajilo hiši za obrambo”. Ohranjanje korenin prvobitne medicine Inštitut za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije sta izdala in založila knjigo: Zagovori, zarotitve Zagovori – magicne korenine medicine Zagovor za “strup” iz Plužnja pri Cerknem (iz zbirke M. Makarovic) in apokrifne molitve v slovenski ljudski medicini (Dolenc 1999: 276). Delo obsega okoli 780 enot tovrstnih ljudskozdravilskih besedil na skoraj 300 straneh. Zbral in pospremil z obširnim uvodom jih je veterinar prof. dr. Milan Dolenc (1907–1993), avtor zbirke. Njegova vec kot 15-letna prizadevanja pa je pretrgala smrt in rokopis je obležal v zapušcini do leta1999, ko ga je kot dragocen prispevek k zgodovini medicine na Slovenskem dr. Zvonka Zupanic Slavec uvrstila v knjižni program ustanove. Zvonka Zupanic Slavec “Štriga” iz Gracišca v slovenski Istri. Naslikal jo je dr. Lojze Mazi (iz zbirke M. Makarovic) Ob sodelovanju z etnologinjo dr. Marijo Makarovic je zbrano gradivo dopolnila, temeljito uredila, razvrstila v 12 poglavij in opremila z zanimivimi uvodnimi besedili poznavalcev tega ljudskega izrocila. Knjigo spremlja tudi predstavitev v nemškem jeziku in bogata knjižna oprema z magicnimi crno-belimi risbami Hinka Smrekarja. Ucinkovito, prav tako crno-belo, naslovnico je oblikoval prof. Blaž de Gleria, besedilo je skrbno lektorirala prof. Dana Petrovic – Kugler in tehnicno uredila etnologinja Saša Zupanic. Pokojni dr. Dolenc je v svoji rokopisni Uvodni besedi avtorja obrazložil, kaj ga je vodilo v teh dolgoletnih prizadevanjih: bila je to želja zbrati v eno publikacijo cimvec te naše bogate kulturne dedišcine, dragocene za odkrivanje nravi naših ljudi skozi stoletja, za spoznavanje barvitosti narecij in tujih vplivov, zlasti cerkvenih. Informativni odlomki iz Dolencevega uvoda “V slovenskem kulturnem prostoru je nekaj pomembnih zbirateljev narodopisnega blaga s to tematiko: Fran Erjavec, Ivan Grafenauer, Pavle Košir, Ivan Koštial, Marija Jagodic Makarovic, Milko Maticetov, Vinko Möderndorfer, Ivan Navratil in drugi. Zagovore sem izpisoval iz del teh avtorjev, zlasti iz Möderndorferja, Koširja in Makaroviceve, pa tudi iz številnih ljudskomedicinskih ‘bukel’, iz zagovornih knjižic ter listov. Prav tako sem jih izpisoval iz kartoteke Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU in iz kartoteke arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Te vrste gradivo pa sem na terenu tudi sam zbiral.” (Dolenc 1999: 27). “ ... V raznih slovenskih krajih in narecjih so zagovori poimenovani zelo razlicno. Bržkone imajo Korošci najvec razlicnih izrazov (glagolnikov) zanje: zarotenje, ventuvanje, dovžebanje, v glagolski besedni zvezi pa je znano poimenovanje do modliti, dov žebrati, odmoliti bolezen. Veliko jih imajo tudi v raznih krajih Furlanije, Julijske krajine in Rezije; v Trdelu poznajo izraze: zgovor, zagovor, zagovorna molitev, v Uceji beside, v drugih krajih pa zagovarjanje ali pananje. Glagolska oblika za zagovor v Budigoju je zapretiti, v Doljnem Barnasu pretiti, v Teru pa besediti. Na zgornjem Krasu uporabljajo v tej zvezi glagol zgovarjati, na širšem Krasu panati, v Hruševju pri Štanjelu pa leciti. V Zagovori – magicne korenine medicine Prekmurju poznajo za zagovarjanje ctenje, pananje, zagovori pa so zapretki in zarotitve. V Beli krajini imajo izraz zagovarjanje.” (Dolenc 1999: 27). Iz vsega obširnega gradiva, zbranega v teh dvanajstih poglavjih, lahko sklepamo, da je najvecjo sugestivno moc imel cloveški glas, njegovo žebranje, in dotik roke posameznika, ki se je izlocil ali so ga izlocili drugi iz srenje in ga klicali na pomoc, ko so bili v stiski. Ni zbujala zaupanja toliko pomenska plat besede kot zvocna, veckrat skrivnostno nerazumljiva. Dotik, neposredni stik prijazne roke z bolecino, je znacilnost ljudske, a tudi današnje alternativne medicine. Zaupanje v zdravilca in trdna volja ozdraveti pa sta neogibni opori slehernemu zdravljenju tudi danes ob velikih uspehih moderne medicine. V XII. poglavju Dolenceve knjige je ljudska pesem o borbi Bolnika s Smrtjo in 91 Angela s Hudicem. Zapis je iz l. 1891, hrani ga P. Zablatnik v Celovcu. Ob besedilu se vsiljuje primerjanje s srednjeveško moraliteto, ki je nastala v 15. stoletju najbrž v Angliji (Everyman) ali na Nizozemskem. V sodobnem gledališcu se je ohranila v Hofmannsthalovi predelavi (Jedermann, 1911) in l. 1934 jo je blestece prevedel v slovenšcino Oton Župancic (Slehernik) – ter so jo v Ljubljani tudi uprizarjali. Bolnik: Jas ubog Bolnik zdihujem, Ker se tebe smert bojim, Maje blago premišljujem Kako lahko jas živim. Dnarje, blaga imam dosti Založen sim z vsem recmi Pa deb moral zdaj umreti K’ men se bližaš kdo si ti? Smert: Jas sem smert imenovana Te pridem dan ‘s obiskat K’ tebi od Boga poslana Pojdeš rajtngo dajat, Zdaj moraš skupaj spraulati Tvoje dobro ino hudo, cisto rajtengo dajati Boš mogel tvojemu Bogu. Bolnik: Ej ce glih na postli tarnam Na ti bolezni kjer ležim, Zvonka Zupanic Slavec Vendar za te smert ne maram Bogat sem lahko živim, Glej ti moje premoženje, D’ narja in druge reci, Rajtenge so že storjene, Vmret še meni treba ni. Smert: Ti norc! Premoženje tvoje Moraš zapustiti nocoj, Premisli življenje tvoje, Ne poneseš nic s seboj. Le s skerbjo si skupaj spraulal, S tvojim blagam se stimaš, Vendar ogomen je pomagaš Vbogajme glih nic ne daš. Hudic: Po krivim blagu skupaj spravljal, Obrest veliko je jemal, Namest dab’ bil obogam talal, Pa je njeh še rad golfal, Te revne je le zatiral, Sam sebe pa poveševal, Is teh sort je norce delal, Za gotovo bo meni pal. Angel: Ces vse je pokoro storil krivice vse povernil, Skos pokoro se prerodil, vse je lepo poraunal, Poglej njega belo lice, Pak se je greval mocno, Tocil spokorne solzice, Skos to bo v nebo prišel. (Dolenc 1999: 243–248) V Dolencevi knjigi zbrana besedila so naša etnomedicinska preteklost, del našega najstarejšega narodnega blaga (Grafenauer 1937: 275), zato jih moramo ohraniti, da Zagovori – magicne korenine medicine bodo kasnejši rodovi bolje razumeli in spoštovali razvoj humane in veterinarske medicinske znanosti. LITERATURA IN VIRI ARHIV dr. Milana Dolenca. BOGATAJ J. 1973, Iz ljudske medicine na Dolenjskem, Zdravstveni vestnik, Ljubljana, str. 291–296. BUKVE, 1720, Bedizin Dohtarske bukve. Rokopis je iz prve polovice 19. stoletja, napisan je v notranjskem narecju. Hrani ga NUK, sign. 1088r. DOLENC M., 1999, Zagovori v slovenski ljudski medicini, Ljubljana Inštitut za zgodovino medicine. GRAFENAUER I., 1937, Najstarejši slovenski zagovori, Casopis za zgodovino in narodopisje 32, Maribor, str. 275– 93 293. GRAFENAUER I., 1952, Narodno pesništvo, Narodopisje Slovencev 2, Ljubljana, str. 12–85. GRAFENAUER I., 1907, O “Duhovni brambi” in nje postanku, Casopis za zgodovino in narodopisje 4, Maribor, str. 1–85. KOLOMON – Colomone Shegen iz leta 1880. Hrani ga knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. KOŠIR P., 1922, Ljudska medicina na Koroškem, Casopis za zgodovino in narodopisje 17, Maribor, str. 22–32. KOŠIR P., MÖDERNDORFER V., 1926, Ljudska medicina med Koroškimi Slovenci, Casopis za zgodovino in narodopisje 21, Maribor, str. 85–112. LEVSTIK, Zapis zagovora zoper kacji pik iz leta 1641. Levstik ga je prepisal leta 1884. Prepis hrani Arhiv Slovenije, sign. Priv. A.XXXII – F. Levstik, fasc. 4. LOKAR J., 1943, Nekaj zagovorov iz borovniške okolice, Etnolog XV, Ljubljana, str. 96. MAKAROVIC M., 1978, Ljudsko zdravstvo v Brkinih na primeru vasi Javorje, Acta historica medicinae, stomatologiae, pharmacie, veterinae 1, Ljubljana, str. 13–18. MAKAROVIC M., 1975, Kostanjevica in okolica – narodopisni oris, Kostanjevica na Krki, Dvajseti Dolenjski kulturni festival, 1975. MAKAROVIC M., 1977, Ljudsko zdravstvo – na primeru Podpeci v Istri, Ljubljana, Zdravstveni vestnik 46, št. 2, str. 124–128. MAKAROVIC M., 1985, Predgrad in Predgrajci, Kocevje, Kulturna skupnost Kocevje. MAKAROVIC M., 1982, Strojna in Strojanci, Ljubljana, Mladinska knjiga. MAKAROVIC M., 1977, Ljudsko zdravljenje na Slovenskem, Ljubljana, Farmacevtski vestnik 28, št. 3, str. 203–208. MATICETOV M., 1951, Zagovarjanje pri dveh slovenskih književnikih, Slovenski etnograf 3–4, str. 331–342. MATICETOV M., 1972, Rezijanski zagovor proti kacjemu piku, Ljubljana, Traditiones 1, str. 186. MÖDERNDORFER V., 1964, Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana, SAZU. OMERSA N., 1922, Zagovorna knjižica Antona Petrica, Casopis za zgodovino in narodopisje 17, Maribor. PIK, 1889, Modrasov pik, Slovenski narod št. 20. SLOMŠEK A. M., 1943, Blashe ino Neshiza v nedelski šoli, Ljubljana (ponatis in priredba). ŠTREKELJ K. 1904–1907, Slovenske narodne pesmi, III, Ljubljana. TRDINA – Zapušcina Janeza Trdine. Zapiske hrani NUK, sign. 15/16. ZADRAVEC J., 1985, Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju, Pomurska založba. Zvonka Zupanic Slavec BESEDA O AVTORICI Zvonka Zupanic Slavec, mag., dr. med., asistentka na Medicinski fakulteti v Ljubljani in vodja Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete. Pripravlja doktorsko disertacijo. Izpopolnjevala se je na Dunaju, v Londonu in ZDA. Znanstvenoraziskovalno delo posveca predvsem medicini 19. in 20. stoletja. Med odmevnejšimi raziskavami je študija identifikacije in identitete domnevnih lobanj celjskih grofov. Objavlja strokovne in znanstvene clanke doma in v tujini. Pri Inštitutu za zgodovino medicine piše, ureja in izdaja 94 knjige: zbirko Znameniti slovenski zdravniki (Ivan Oražen, Anton Schwab, Franc Novak), prevode latinskih (Plencic, Muznik) in nemških (Lipic) del slovenskih zdravnikov, zgodovinsko-medicinske študije (Iz zdravstva na Kamniškem 1881–1940) in drugo. Vodi projekt Slovenski zdravstveni muzej v ustanavljanju in je avtorica vec razstav. ABOUT THE AUTHOR Zvonka Zupanic Slavec, M.A., MD, assistant professor at the Faculty of Medicine in Ljubljana and head of the Institute for the History of Medicine at the Faculty of Medicine. Mrs. Zupanic Slavec is presently preparing her Ph. D. thesis. Postgraduate studies in Vienna, London and the USA. Her scientific research work focuses on the medicine of the 19th and 20th centuries. One of her best received researches is the study on the identification and identity of skulls presumed to have belonged to the medieval counts of Celje. Mrs. Zupanic Slavec publishes specialist and scientific articles in Slovenia and abroad. At the Institute for the History of Medicine she writes, edits and publishes books: a collection on famous Slovene doctors Znameniti slovenski zdravniki (Ivan Oražen, Anton Schwab, Franc Novak), translations of Latin (Plencic, Muznik) and German (Lipic) works written by Slovene doctors, historical medical studies (Iz zdravstva na Kamniškem 1881–1940) and other items. She also heads the project aimed at founding a Slovene Museum of Medicine and has authored several exhibitions. SUMMARY INCANTATIONS – THE MAGICAL ROOTS OF MEDICINE Diseases and the fears connected with them have pestered mankind from its beginnings. Man has always fought them as best as he could. Most health problems were attributed to evil people and to invisible, evil spirits, demons, supernatural creatures, or higher powers. The belief in higher powers led to rituals, in which mysterious acts, the use of special objects, and the articulation of unintelligible words were to have a curative effect. Rituals were the domain of privileged people: healers, sorcerers and magicians. The use of bizarre objects and unintelligible words probably had a suggestive effect in the sense of comfort, blessings or supplications. Incantations are to some extent similar to prayers, the main difference being that an incantator does not address the deity, which personifies a particular disease, humbly and remorsefully, but requests him to go away, chases him away and in doing so chases away the disease.