-¦«    111     8*-
Sanje.
Čujte, čujte, kaj nocoj                  Janko spravlja in pobira,
Janku se je pripetilo,                    V glavi pa se mu vrti.
Ko v zvoniku je visokem              nDosti, dosti", toda že več
Prav zamolklo polnoč bilo.            Lakomnost ga ne spusti.
Suknjo dedovo na sebi,                 Rasejo pred njim cekini,
Janko sam po cesti gre,                Oj, kako bleščeči so;
Kam da se je bil napotil,              Janko pa na kup jih spravlja,
Tega niti sam ne ve.                     Da mu čelo je rosno.
In nenadno pred seboj                  Kup se veča, rase, vstaja,
Janko zlat cekin zagleda:               Njemu pa le dosti ni,
rNi mogoče, ali vendar,                 Oj, sedaj se nanj podere,
Zlat cekin je, i seveda!"                — Janko se iz sanj vzbudi.
Komaj pa ga hlastno shrani,         Čraa, gluha noč okrog.
Drug cekin pred njim leži,            To strmi, se čudi Janko,
Kakor prvi lep je, jasen,               Kam cekine pač je del;
Kakor prvi se blišči.                     Reši mu, kdor zna, to uganko?
Dalje hoče Janko srečni,               Janko gleda, bistro gleda,
A kar more ne naprej;                  No, cekinov zlatih ni —                        %
Komaj dobro se prestopi:             Same žalosti za njimi
Nov cekin na cesti glej!                Vso noč nič več ne zaspi.
Tatjan   .