551
zanje vedno nove svetove, ki pa jih ne zna prikazati izrazito svojstveno, v njihovi objektivni vrednosti, temveč v čustveni barvitosti. Toda kljub vsemu je zgodba sama vedno živa, zanimiva, napeta in resnična in pripovedovanje vedno temperamentno in polno čutno, nepretrgano kot napisano v naglici s potezo  enega samega peresa.                                                        Tine Debeljak
John Habberton — Bogomil Vdovič: Helenina otroka. Založila Družba sv. Mohorja v Celju  1936. Mohorjeva knjižica 82, str. 179.
Ljubezniva in veselja polna knjiga iz ameriškega leposlovja je bila vredna prevoda, kakor je tudi že zdavnaj prevedena v evropske jezike. Literarno predstavlja odrastek klasicizma z izborom lepega življenja brez senčnih strani, rodbinska sreča imovitih ljudi, v katero ne sega delo in skrb. — Tak je tudi slog. Svet je dvignjen iz neposrednega občutja v misel, v konvencionalno lepe predstave o svetu, življenje je lepo oblečeno in miselno razloženo, kakor ustreza pogledu večinske volje in meščanske tradicije. Vse se izteče v nedolžno veselje, obrobljeno z nekoliko predra-stično otroško naivnostjo. Prav za prav je cela povest nekak vzpon iz kon-vencionalnosti, iz trdno določenih izrazov čustva, v otroško naivnost in odkritosrčnost, od površine v to, iz česar bi morala zrasti. Prav nazorno pokaže pisatelj suhoparno in okleščeno pripovedovanje odraslih oseb in naivno poetično govorico otrok. Prvo poteka iz čustva, ki vedno gleda, da ga ni sram pred množico, medtem ko iz otroka govori še neokrnjeno obilje narave. — In vendar ta pretirana naivnost še ni narava ali vglobljenje v skrivnostni svet narave, ampak v svet, kakor bi moral biti, v religioznost in odkritosrčnost, ki jih v resnici še zdaj ostreje vidimo iz ameriškega življenja. — Prevod je v lepi slovenščini, novi pravopis bi pograjal le besede: nečak, smel, slika in dojmiti se.                                                Dr. J. Šile
Vojeslav Mole: Ivan Meštrovic. Krakow 1936, Gebethner i Wolf. Prace polskiego towarzystwa dla badari Europv wschodniej i blizkiego wschodu. Nr. XIII.
Naš rojak, profesor umetnostne zgodovine na Jagiellonski univerzi v Krakovu, V. Mole, je napisal to ilustrirano knjižico kot pripravo za Meštro-vičevo razstavo, ki naj bi se bila vršila po njegovih razstavah v Nemčiji v Warszawi. Do razstave nazadnje ni prišlo, izšla pa je vendar ta knjižica, ki dobro uvaja v Meštrovičevo umetnost. Prednost Moletove študije je predvsem, da se ne spušča v jalove špekulacije o Meštrovičevi umetnosti, ampak se opira vseskoz na realna dejstva sredine, v kateri je Meštrovic preživel mladost in v kateri se je razvijal v priznanega umetnika, ter na lastne izjave Meštroviča samega in verodostojnih prič. Posrečeno je oprl svoja razmotri-vanja na začetne misli Skrivnostnega v umetnosti v Otokarja Bfezine zbirki Godba virov, kjer pravi Bfezina: »V dolgih razgovorih, ki jih duša vodi v samotah, stoje nemi in skriti odgovori pred vprašanji. Odgovori so večni, vprašanja čakajo, da pride njihov čas in se bodo smela odeti v svetlobo in zvok. Ure, ki nas vodijo s plamenečimi baklami, spreminjajo njih jasnost po moči našega pogleda... Po globini vprašanj merite višino duše, kajti po njih se meri notranje bogastvo odgovorov.« V tej mistični formuli je v resnici