Bežna misel ob tridesetletnici V letošnjem avgustu smo se v Celju zbrali koprški maturanti letnika 1909., da si po tridesetih letih, nekateri prvič, spet podamo roke v pozdrav. Da preštejemo drug drugemu gube na čelu, ki jih je življenje začrtalo, in da skušamo uganiti, koga in v koliko je življenje upognilo. Da pretehtamo težo vzrokov, ki so strli življenja onih, ki jih ni več. In da obudimo spomine na mladostne eksplozije. Mnogo veselja raste iz teh spominov, marsikaj resnega! A ni je resnosti vmes, ki _i ne bila potresena z življenjskim prahom mladja in sokom življenjske sile mladosti! V taktu tanga in fokstrota in med nogometnimi žogami prerivajočimi se nogami modernega časa srečamo le redkokje še podobnih eksplozij mladostnega hotenja. Morda manjka modernemu času ovir, ki bi stavile zapreke razvoju in uveljavljenju mladine. Naša mladostna sila se je morala podzavestno, neprivzgojeno in sama iz sebe nastajajoče izkristalizirati in uveljavljati. Najlepše in najuspešneje se je uveljavljala v borbi _a narodne pravice, za enakopravnost ter proti nasilju in krivicam tedanje dobe. LahJkomiselno udarna je bila ta sila, ni gledala na možne posledice, ni se vprašala: kaj bo, če ne uspe? In morda je ravno ta lahkomiselna udarnost pripomogla do zmage v marsikaterem boju. Eden najlepših uspehov je prinesel boj proti nemškemu učnemu jeziku na zavodu, ki je bil namenjen bodočim slovenskim učiteljem. Pred tridesetimi leti je izbruhnil v Kopru štrajk slovenskih učiteljiščnikov z zahtevo po slovenskem zavodu. Odpravi Tiaj se nemščina kot učni jezik in bodoči slo- venski učitelji naj se za svoj poklic pripravljajo v materinščini. Ne na domačih tleh — sredi laškega istrskega gnezda se je borba začela. Borba z zahtevami, za katere so slovenski poslanci v dunajskem parlamentu zaman izgubljali besede. Istrska pusta polja so bila, na katerih smo se štrajkujoči skrivaj zbirali kot Gubčeva vojska, poslušali govornike iz lastnih vrst, se bodrili in od tam odhajali prežefi novih moči za borbo. Kar niso dosegli odrasli, je dosegla mladina s svojo mladostno trmo, odklanjajoč vse kompromisne rešitve. Leta 1909. smo koprški maturanti prvi polagali maturo v slovenskem jeziku. To je bil letos jubilej, ki ni smel mimo nas, vkljub novih zahtevam in novim težkočam življenja. Ko zaidejo stari v zagate in težkoče, naj bi služil za zgled vsem, ki so v današnji dobi prežeti soka mladosti. Teh zagat je mnogo, premnogo! Kajti: ali ne čutite, vi, ki vam polje po žilah sok življenjske mladosti, da je vse, kar nas obdaja, vedno še in še potrebno mladostne sile in udarnosti? Ali se vam na pr. ne zdi, da bi bilo treba nekaj ukreniti proti strupu tuje miselnosti, ki se poraja v narodu, grozeč uspavati zavest širokih mas in jo zazibati v apatičnost za vprašanja, ki so za nas življenjska? Nešteto je še na naših njivah plevela, ki ga more izruvati le roka mladine. Bogme, tovariši pred tridesetimi leti! Ko vas takole gledam v duhu še vse mlade in iskrečih se oči, mi je žal, da se nismo kasneje rodili! Danes smo prepametni in premodri! Naj bi nam usoda vrnila staro lahkomiselnost in trmo mladosti — prav zares, da bi še preobrnili, kar stoji na glavi namesto na zdravih nogah. In tega ni malo! J. Ribičič.