Stari božični običaji v Kamni gorici Božični prazniki se praznujejo posebno svečano v Kamni gorici. Medtem ko po so- sednih vaseh malokdo misli na praznike, sli- šiš v Kamni gorici prepevanje prastarih bo- žičnih pesmi, ki so bile pred mnogo leti bogve odkod prinesene ali pa so jih zložili in uglasbili domačini. Vsi napevi so prijet- ni, nekako svečano veseli, skoraj poskočni. Iz vseh pesmic vejeta prijateljstvo in ljubez- nivost. Domačinom se zdi v tej dobi nedo- ne-'c- ^ •• c-. Staro kovaško koiu OD v.gencu v Kamni gorici Zvečer, ko obstoje vodna kolesa in zaspi- jo kovaški mehovi, se zbirajo prijatelji, tudi starejši možaki, in se pogovarjajo, kako bo- do preživeli božič, kam pojdejo po ilovico za izdelovanje pastirjev, ovčic in drugih kipov za jaselce; kako bodo kipe najbolje žgali in kam pojdejo po mah. Kasneje pa med vese- lim pogovorom kažejo in presojajo svojo umetnost. Kamnogoričani so zelo šegavi in navihani. Prav prijetno jih je poslušati, ka- ko znajo kakega domišljavca potegniti in kmalu zve vsa vas, če je kdo pogodil ka- ko nerodno. ~3olge zimske večere tlačijo, mečkajo in oblikujejo ilovico in nekateri narede prav mične kipe. Poleg hleva s sv. družino, pa- stirjev in ovčic so na jaselcah še druge važ- ne osebnosti. Sveti trije kralji jahajo, oble- čeni v srebrne, z zlatom obrobljene halje, za zvezdo repatico, ki je obstala nad hlevom, kjer leži v jaslih Božji sin in ga grejeta vo- ziček in osliček. Sveti trije kralji pridejo na jaselce šele po božiču. Nad jaslicami pa pla- va včasih kar po deset angelov z zlatimi kri- li in trobentami v ustih. Še nekatere druge osebnosti pridejo na jaselce, tako Tirolka Brida, ki nosi v jerba- su sir Jesuščku, lončar z lonci v krošnji in pa lovec, ki strelja gamze. Nad jaselcami stoji mogočen grad z neštevilnimi stolpi, vrati in okni, okrog gradu pa Herodovi vo- jaki. Vseh bitij na jaselcah je gotovo tride- set do štirideset. Ovčice se pasejo po zele- nih traticah in polegajo okrog hleva. Tudi lisice in zajce je videti. Razni pastirji imajo svoja imena, in sicer jih določijo navihanci. Ako ima pastirček malo krajše nožice, ki spominjajo na kakega vaščana, takoj ga kr- stijo na vaščanovo ime. Od kdaj domačini izdelujejo jaslice, ni znano. Gotovo je, da že zelo dolgo. Tudi oba slavna domačina Matej Langus in Lovro To- man sta se kratkočasila z izdelovanjem ilov- natih kipov. Med najlepšimi jaselcami sobaš Langusove, ki jih vsak božič postavijo v zi- danem znamenju pod Lipo v neposredni bli- žini njegove rojstne hiše. Pa tudi drugače božič v Kamni gorici prav dostojno slavijo, sicer ne več tako svečano kakor pred leti, ko je bilo še blagostanje v danes obubožanih vaseh, ali vendar je ostalo mnogo lepih običajev Mnogo lepih božičnih pesmic se je pogu- bilo in pozabljenih je tudi dokaj lepih prav- ljic, ki so jih domačini tako radi pripovedo- vali prav v božičnih dneh Koledovanje, to je prepevanje božičnih pesmic na Silvestrov večer in na svete Tri kralje pred hiš- nimi vrati, je še v navadi, ali tudi ta lepa .uvaaa že gine z uvajanjem novotarij, naj si bo v cerkvi ali izven nje. Tako lepo in svečano kakor pred leti se božičnica več ne slavi. Vsa vas in okolica sta hiteli k polnoč- nici in vsakdo je hotel dati duška svoji ve- liki sreči na sveti noči. Od daleč so svetile bakle okoličanov, z vseh koncev so priha- jali kmetje. Oglarji, ki morda po celo leto niso prestopili praga ložjega hrama, so to noč prišli k maši. Po vasi pa so pokale pi- štole, nalašč pripravljene za počaščenje sv. noči. Vsa cerkev je prepevala božične pesmi, in ko so zapeli staro veličastno božično pe- ; sem »Še lepša si kot sladki raj, pozdravljena j bod vekomaj«, takrat so pričeli po cerkvi j žvrgoleti škrjančki in kukati kukavice. Mla- j dina in tudi odrasli so prinesli k polnočnici ; razne naprave in ž r.jimi oponašali petje j ptic; dajali so duška razpoloženju, ki jih je ' navdajalo v božični noči. I Nekoč je bilo v kamnogorišk-" okolic' s'o- vensko bogoslužje. To priča stara cerkvena starcslovenska mašna kniiga, ki so jo našli na Lancovem v neposredni bližini Kamne gorice. Časi se spreminjajo, jaselce izpodriva tuje božično drevo in z njim izgineva vaika po- i ezija. Tujci so pred leti uničili blagostanje in tiho vaško srečo. Stare jos~!ee bedo v glednem času le še spomin na staro vaško poezijo, kakor so danes lepe s'*r>-e sta*", j Kamni gorici še spomin na nekdanie veliko I blagostanje Fazajnarjeva Manca je bilo dekle, kakr- šnih ni najti devet far naokoli. Brhka, po- stavna, močna in rdeča, z eno besedo prava gorenjska dečva. Njena mati jo je včasih ta- kole pohvalila: »Naša Manca je za tri dedce pri hiši. Mo- čna je ko slon, gara ko vol, sne ti pa cel j pomivek. Še bika gre spuščat, če je treba. ' To pa rečem, vsak ni za našo Manco. Naj- ! manj tri grunte bo moral imeti, kdor jo bo hotel dobiti, našo Manco.« Zlobni jeziki so sicer trdili, da ni vse ta- ko, kakor trdi Fazajnarica glede možitve, in da bi rada svojo korenjaško hčer obesila komurkoli na vrat, če bi se le oglasil kak snubec. Toda kdo bi vse verjel obrekljivim jezikom! Resnica pa je, da je nekoč prišel snubit Manco bojazljiv ženin iz daljnih hribov. Domače je dobil prav pri kosilu. Manca je otepala žgance iz velikanske sklede, ki jo je imela pred seboj. Še zmenila se ni za snub- ca, dokler ni bila skleda prazna Pri pogledu na izredni tek svoje bodoče zakonske polovice je ubogemu ženinu kar zagomazalo po telesu. Kar prešla mu je že- lja po ženitvi in prva beseda, ki jo je ne- srečnež izustil, je bila ta. da je prišel ku- povat — vola. Joj, to je Manco pogrelo! Saj vola še ni- koli imeli niso pri hiši. Nesramnež se goto- vo norčuje in misli s tem nanjo! Priduši- la se je prav po domače, in če bi se pre- strašeni ženin ne bil umaknil skozi vrata, bi dobil skledo v glavo. Od tistihdob so se snubci ogibali Fazaj- narjeve hiše kakor sršenovega gnezda. Fazajnarjeva Manca je obsedela, starala se in venela. Garala je naprej, kadila ko Turek, ob poletnih večerih je vriskala po vasi kakor lačen jesihar. Še celo z domači- mi fanti se je tepla. Vsi vaški fantje so se Je bali, in če je šla zvečer skozi vas, so se vsi poskrili. Če je Manca zavriskala pred hišo takoie v mesečnih nočeh, je na mah prenehalo va- sovanje pod okni. Zaljubljene vaške punce so bile zavoljo tega na Manico silno gorke in so jo gledale postrani. Bližali so se božični prazniki. Povsod so se pripravljali, da dostojno praznujejo na - lepši čas v letu. Tudi Manca je šla sama \ - se Pomislila je na svoje življenje in ka- milo se ji je storilo. Dejala si je: »Ne, brez moža pa ne bom! Če ni drugače, si ga pa s-i ma poiščem!« Stara, brezzobna vaška klepetulja Sova ii je takole nasvetovala: »Na sveti večer, k<» odzvoni avemarijo, pojdi na gmajno. Tan . kjer so zare. stopi tako, da boš z eno no^o stala na domači njivi, z drugo pa na sose- dovi. In glej v tla. Izvedela boš vse. kaj re čaka v prihodnjem letu Če boš slišala har- moniko v zemlji, je to znamenje, da se oino- žiš. Tisti, ki bo prvi prišel mimo, bo tvoj mož. Če pa nikogar ne bo. boš morala potr- peti še eno leto Toda postiti se moraš, ves dan ne smeš ničesar toplega zaužiti.« Manca je bila zadovoljna. Težko se je si- cer zdržala jedi, pa je že šlo. Ko je odzvo- nilo avemarijo, si je ogrnila ruto in stekia proti gmajni. Bil je lep sveti večer, nebo jasno, luna je sijala. Snega pa še ni bilo. Prišedši na gmajno je Manca vse tako sto-