v
Znanstveno srečanje: "BODOČNOST EVROPSKIH
MEST"
Evropska znanstvena fondacija (Espino, Portugalska 5 - 10
okt.)
Konferenca pod tem naslovom je zbrala v turističnem Espinu, na portugalski atlanski
obali skupino družboslovcev, ki se večinoma že dolgo srečujejo na različnih
urbanosocioloških srečanjih in tudi sicer dokaj intenzivno sodelujejo . Odprtost evropskih
institucij je omogočila udeležbo tudi sociologom iz dežel, ki (še) niso članice Evropske
skupnosti (Švedska, Švica, Avstrija, Sovjetska zveza, Slovenija) pa tudi takšnim, ki to nikoli
ne bodo (ZDA, Brazilija). S tem se je seveda tematski okvir konference precej razširil, v
obravnavo so bila vključena tudi neevropska mesta (New York, LosAngeles, Rio de Janeiro
ipd.), poleg tega pa se zaradi aktualnosti nismo mogli izogniti tudi drugim temam, kot je
np eprestrukturiranje nivojev družbenoprostorske organiziranosti, tj . uveljavljanje "novih
- starih", lokalnih, regionalnih in seveda nacionalnih identitet .
Odprtost in fleksibilnost sta bili tudi sicer med glavnimi organizacijskimi načeli
srečanja . Izognili naj bi se (pre)dolgim predavanjem in večino časa namenili predvsem
diskusijam in izmenjavi idej o sicer precej spekulativni glavni temi - bodočem razvoju
evropskih; mest. Kljub temu da je predsedujoči močno podpiral takšen model, pa vsaj v
formalnem delu srečanje ni potekalo v najbolj sproščenem ozračju . Premalo je bilo
dialoških izmenjav idej, ki jih sproža zastavljena tema . Večina se je zadovoljila s
predstavitvami svojega projekta in le redkokdaj je odziv na predstavitve presegel kratke
replike. Kot da je bila tema celo preveč futuristično zastavljena, navzoči pa se večinoma
niso hoteli spuščati na področje, ki neizbežno zahteva dokajšno dozo spekulativnosti . Tisti,
ki so tvegali takšne izlete, pa so bili hitro deležni pikrih pripomb, češ da jih zanaša v
nekakšno 'postmodernistično nakladanje', kije brez pravega znanstvenega pokritja . Prav
rahla napetost med "modernisti" in 'postmodernisti", ki je zakrivala sicer globlje,
ideološke razlike med nekaterimi udeleženci, je bila poglavitni razlog, da dinamika
formalne razprave ni dosegla zaželjene stopnje . Kot se običajno zgodi, so bili zaradi tega
bolj živahni neformalni stiki, kar pa ima seveda tudi svoje omejitve .
Najpomembnejši vtis s te konference je, daje heterogenost Evrope in Evropejcev tako
velika, daje diskusija zaradi različnih konceptualnih izhodišč dokaj otežena . To velja celo
za "ožjo Evropo , tj. za njen zahodni del. Z vključitvijo vzhodnega dela pa razlike narastejo
do te mere, da razprava brez obsežnega pojasnjevanja osnovnih dejstev največkrat sploh
ni mogoča . Zaradi tega se je bilo mnogim težko vključiti že v uvodno razpravo, ki naj bi
primerjalno opravljala razvojne dileme velikih evropskih mest tako na Zahodu kot tudi na
Vzhodu .
Najprej smo imeli priložnost poslušati razmišljanja o globalnem vplivu Londona, New
Yorka in Los Angelesa, in že tu so se pokazale precejšnje konceptualne razlike. Kar
zabavno je bilo poslušati rahlo prikrito rivalstvo pri predstavljanju razvojnih prednosti
"svojega mesta". London in New York sta pri tem nastopala v nekakšnem zavezništvu,
združena v enoten komparativni raziskovalni projekt' kalifornijska prestolnica pa je bila
vehementno predstavljena kot 'prvo pravo postmoderno globalno mesto , v katerem je
stopnja raznoličnost dosegala doslej še nikoli doseženo stopnjo . Ni si težko predstavljati,
kakšen odziv je pri večini navzočih, bolj umirjenih "atletskih anglosaksoncih , izzvala
233
takšna rahlo prepotentna predstavitev Los Angelesa . Že ob tem primeru je bilo mogoče
zaslutiti, da nekatere prostorske delitve tudi v dobi globalizacije niso izginile, da torej
lokalnega konteksta ni mogoče zanemariti celo pri znanstvenem obravnavanju globalnih
procesov.
Predstavitvam globalnih mest na obalah Atlantskega in Tihega oceana je sledila še
informacija o aktualnih in razvojnihproblemihMoskve . Že samo to, daje bila organizirana
skupna razprava o Londonu, New Yorku, LosAngelesu in Moskvi, izpričuje precejšno mero
nepoznavanja ali pa nepriznavanja dejanskih razlik med Vzhodom in Zahodom . S tem
seveda Moskva ni bila privzdignjena na raven "globalnih mest", prav nasprotno,
neposredna konfrontacija je razliko izostrila do te mere, da je bila razprava v resnici
onemogočena. Zlasti tisti zahodni raziskovalci, ki so zaradi kritike domačega kapitalizma
še vedno nagnjeni k premalo kritičnemu odnosu do realnega socializma oz . njegovih
posledic, imajo še vedno precejšne težave pri dojemanju velikanske razlike med "Vzhodom
in Zahodom ". Zanje je še posebej težko dojeti in sprejeti dejstvo, da so problemi velike
večine velikih mest na evropskem Vzhodu neprimerljivi s krizo urbanih aglomeracij na
Zahodu. Moskovski kolega je npr. omenil tezo, da naj bi Moskva v zelo hitrem času izgubila
precejšne število prebivalcev, če jim bo le uspelo "normalizirati" enormni državni
upravljalski aparat, v katerem je bilo do sedaj več kot 700000 delovnih mest. Glede na to,
da je torej vsaj dva miliona prebivalcev odvisnih od te "zelo razvite" servisne dejavnosti,
predvidevajo, da bo imela sprememba upravljalskega aparata zelo občutne posledice za
mesto. Ob tem podatku, predvsem pa ob prostodušnosti, s katero so bilo predstavljene
radikalne spremembe, je večina zahodnjakov osupnila in ostala brez besed . Tako lahko
rečemo, da je bila ta razprava koristna predvsem zaradi tega, ker je zelo nazorno
izpostavila različno naravo in kvantiteto problemov . V kuloarjih se je potem pojavil
komentar, da je Moskva za korak pred zahodnimi "globalnimi mesti" . Z razpadom
socializma kot svetovnega procesa je dejansko stopila že v postglobalno fazo .
Vsekakor zanimivo, vendar pa prav tako težko primerljivo je mesto Berlin, ki se sooča
z enkratnimi problemi ponovne združitve. Po velikanskem navdušenju, ki ga je sprožilo
rušenje zidu, se upravljalci mesta spopadajo z velikimi težavami zaradi neenakomerne
razvitosti enotnega mesta . Problem, ki se mu namenja največ pozornosti, je nedvomno
prekupčevanje oz . špekuliranje z nepremičninami. Razmah te dejavnosti bo po napovedih
v bližnji prihodnosti povzročil velike probleme v mestu, ki se je že pred združitvijo
spopadalo z velikimi socialnimi napetostmi. S tega vidika so problemi severnoi alijanskih
mestnih aglomeracij precej drugačni, predvsem manj dramatični oz. laže obvladljivi.
Primerjava pa je zaradi specifične berlinske situacije skoraj nemogoča, in to se je v
diskusiji pokazalo.
Sledila je predstavitev obsežnega bloka stanovanjskih tem . Kot po navadi so tu
dominirali udeleženci iz severozahodne Evrope, tj. iz Velike Britanije, Nizozemske in
Skandinavije. Glavna tema so še vedno učinki privatizacije stanovanjskega fonda in seveda
segregacijske posledice thacherjanske politike . Pri tem smo zvedeli veliko o posameznih
primerih, manj pa je bilo poizkusov primerjave s precej drugačnimi razmerami v južni
Evropi, npr. v Portugalski, Španiji, Italiji, Grčiji. Kot se je pokazalo v diskusiji, je delitev
Sever Jug na stanovanjskem področju v Evropi še precej močna . To ne velja toliko za
povprečno velikost stanovanjske površine na prebivalca kot za lastniško strukturo
stanovanjskega fonda in pa za sam stanovanjski sistem. Veliko pozornosti je bilo
namenjeno tudi najbolj kritičnim stanovanjskim kategorijam - tj . brezdomcem ; število teh
raste v večini večjih zahodnih mestih. Ta "rezidualna kategorija" je očitno še vedno velik
234
problem tudi na prehodu v postmodernizem, ki naj bi ga sicer označevala prav ureditev
takšnih eksistenčnih vprašanj . Zelo očitno pa je tudi, da se bodo morala evropska mesta v
bodoče še veliko ukvarjati s segregacijo na etnični osnovi, ki je seveda posledica
dosedanjih in pričakovanih novih migrantskih tokov .
V skupnem bloku so sepredstaviliprostorski sociologi izFrancije, kjerpoteka obsežna
decentralizacija. Za paradigmatično centralistično državo je to vsekakor velika
sprememba, ki zasluži vso raziskovalno pozornost. Ta proces bi lahko povezali s
splošnejšimi tendencami prostorsko socialnega prestrukturiranja v Evropi, za katere je
značilen transfer kompetenc nacionalnih držav na višje in deloma tudi na nižje nivoje .
Vendar pa je bilo mogoče pri francoskih predstavitvah zaslutiti, da izvira motivacija
decentralizacijepredvsem iz politične kalkulacije . Socialisti, ki so že precej časa na oblasti,
so pač ugotovil i, da bi jim ta projekt pomagal ohraniti oblastno pozicijo tudi v prihodnje .
Proces decentralizacije je tako po mnenju nekaterih predvsem administrativno preurejanje
velike države, ne pa odraz emancipacije regionalnih in lokalnih enot .
Že v diskusiji o decentralizaciji francoske družbeno prostorske organiziranosti se je
pokazala pri večini udeležencev konference pri obravnavanju sprememb velika previdnost .
V diskusiji o Sloveniji kot "novi" nacionalni identiteti na evropskem zemljevidu pa je
previdnost prešla že kar v odkrit konzervatizem. Bojazen, da bo Evropa postala
neobvladljiva hiperkompleksna skupnost, je poleg neinformiranosti o dejanskem
dogajanju verjetno glavni razlog takšne zelo zadržane reakcije . V razpravi sem moral
pojasnjevati najbolj osnovna dejstva o Sloveniji in Slovencih, o vojni na jugoslovanskih
tleh in temeljnih vzrokih, ki so pripeljali do sedanjega stanja . Resnici na ljubo je treba
povedati, daje bilo zagovarjanje pravice in nujnosti avtonomije sestavnih delov dosedanje
Jugoslavije pri precejšnem delu udeležencev interpretirano kot retrogradni nacionalizem,
kot vračanje v 19. stoletje, v dobo torej, iz katere hoče Evropa sedaj končno le pobegniti .
Bojazen, da bodo Slovenija in njeni morebitni posnemovalci ponovno odkrili še vedno
plitvo zakopane nacionalne strasti pri večjih in močnejših evropskih narodih, je zelo velika
in preprečuje vsebinsko razpravo . Slovenija skratka v teh akademskih krogih nastopa kot
moteč dejavnik ki grozi, da bo že takoj na začetku razblinil sanje o novi Evropi. Zaradi
tega, se zdi, da so tudi največji demokrati pripravl jeni zatisniti oči pred nedemokratičnostjo
režima, ki bi bil sposoben zajeziti dezintegracijski val. Povsem očitno pa je, da potekajo
transformacije prehitro in da imajo težave s percepcijo tudi tisti, ki naj bi jih sicer
interpretirali. V takšnem okolju je bil uspeh tudi to, da se je razprava nadpovprečno
razvnela, da so udeleženci pokazali razmeroma veliko zanimanje za to, da se bolje
seznanijo z dogajanjem, ki je bilo prav v dneh konference ves čas na prvih straneh vseh
časopisov in vsebina prvih televizijskih pročil. Bombardiranje Zagreba in napad na
Dubrovnik je bil nadvse svojevrstna ilustracija tega, da je bodočnost nekaterih evropskih
mest lahko tudi nadvse tragična in da nekateri postsocialistični dogodki ne spominjajo na
19. stoletje, temveč da je potrebno iskati primerjave daleč nazaj v srednjem veku, ko so
napadalci z obleganjem in izstradanjem poizkušali prisiliti prebivalce utrjenih mest k
predaji. Takšne "nadrealistične" scene s televizijskih zaslonov so sicer dvigovale
zanimanje za dogajanje na jugoslovanskih tleh, istočasno pa so tudi povečevale
interpretacijsko zmedo . Hetereogenost dogajanja v evropskem prostoru je z vključitvijo
našega dogajanja tako zelo presegla sposobnost pojasnjevanja . Iz tega zornega kota sta
zadržanost in skepsa do slovenskega primera seveda razumljivi . Teže pa se človek sprijazni
z dokaj pogosto nojevsko taktiko Zahodnih Evropejcev, ki se poizkušajo izogniti
235
jugoslovanskemu vozlu z izrivanjem te problematike iz evropske interesne sfere . Predvsem
vsenavzočnosti televizijskih poročil se imamo zahvaliti, da jim ta taktika seveda ne uspeva .
Rezultat konference o bodočnosti evropskih mest, ki je sicer potekala po visokih
zahodnoevropskih organizacijskih standardih, je bila torej obilica zelo različnih
informacij, ki omogočajo sklepanje, da je v širšem evropskem prostoru manj integrativnih
potencialov, kot bi pričakovali glede na deklarirano stopnjo integracije . Verjetno je ta vtis
deloma tudi posledica (pre)velike kritičnosti sociologov, ki se zapičijo predvsem v
probleme in jih s tem avtomatično potisnejo v prvi plan . Vendar pa je predvsem z našega,
tj. stranskega zornega kota, povsem upravičena ugotovitev, da je stopnja integrativne
sposobnosti Evrope bistveno manjša, kotpa bi si v teh kritičnih časih želeli . Iztega zornega
kota je bila simptomatična ravnodušnost ob spoznanju, da je bodočnost evropskih mest
zelo različna: na primeru nekaterih je že lahko zaslutiti nove 'postmodernistične
tendence ; še vedno pa je na stari celini veliko mest, ki se bodo tudi vprihodnosti še vedno
ukvarjala s "starimi"problemi klasične industrijske urbanizacije.
Drago Kos
236