UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Enorazrednice in učitelji pripravniki Strah pred enorazrcdnicami ali, po novem, pred nerazdeljenimi šolami, je med učiteljstvom kaj velik. Zdi se mi pa, da je povsem ncupravičen. Na šolo, kjer službujem, je bilo pred menoj nastavljenih trojc moči. Dve sta raje podali ostavko na službo, nego bi ostali tu, a tretjemu se je na nek, meni nepoznan način posrečilo doseči premestitev. Zakaj to? Pravijo, da je na enorazrednicah preveč dela. Toda mislim, da za mladega človeka, ki je šc poln idealizma in energije, ne bi smelo biti nobeno delo prcveliko in pretežko. Enorazrednice so navadno v bolj ali manj oddaljenih krajih. Ali naj se pošlje na ta mesta starejša učna moč, ki ima že z leti pridobljeno pravico, da zasede boljše mesto v mestih ali vsaj v bližini mest. Mislim, da bi to bilo krivično. Na enorazrednice naj se dajo mlajše moči, ki imajo veselje do dela. Seveda pa je treba dati tem osebam direktive, kaj in kako naj delajo. Take enorazrednice so tudi navadno precej oddaljene od kakega kulturnega centra. Učnim močem, v tem primeru šoiskim upraviteljem, ni mogoče za vsako malenkost teka:i k sosednjim šolam z več oddelki. ki so po več kilometrov oddaljene od drugih šol, kjer naj bi dobil pojasnila za svojc zadeve. Naj povem primer iz svoje prakse: Prišel sem na enorazrednico, kjer ni bilo pet mescev nobene učne moči. Razno pošto z odloki sem našel nekaj pri prcdscdniku krajevnega šolskega odbora, nekaj pri blagajniku, drugo pa na šoli in sicer zopet nckaj v upraviteljcvem stanovanju, ki je istočasno pisarna, nekaj v omari, ki služi za arhiv in za shrambo uradnib knjig, nekaj v razredu, tretje zopet še pri pismonoši, neka.j na pošti itd. itd. Kako se je mogla ta korespondenca tako raztresti, nisem mogel doumeti. Zbral sem na ta način nekaj nad sto odlokov, na katcre je bilo treba deloma odgovoriti in jih zavesti v uradne knjige. Poleg tega scm imel delo v razredu, t. j. od 9. ure dopoldne do pol 4. ure popoldne s polurnim odmorom opoldne, da sem lahko kaj na hitro roko stlačil v sebe, da ne bi pri delu omagal. O administraciji nisem imel pojma. Na učiteljišču smo se sicer učili spoznavati in razlagati zakon v ljudskih šolah, toda to je za cbširno administracijo, ki jo zahteva ljudska šola, premalo. Da bi vsakokrat tekal do najbližje šole, ki je oddaljena 1 uro in pol od svoje šole po informacije, ni bilo vedno mogoče. Ovirali so me sncžni plazovi in zameti, slaba cesta in grdo vreme, toda kljub temu sem še prevečkrat nadlegoval upravitelja one šole. Poleg tega je srez zahteval predložitev obračuna za II. tromesečje, za proračun B, o katerem nisem imel pojma, kajti na učiteljišču nismo o tej stvari nikoli niti besedice slišali. Sestaviti je bilo treba zapisnik o prevzemu naturalnega stanovanja, zapisnik o prevzemu upraviteljskih poslov (koliko je dela s tem, bo marsikdo izmcd vas vedel), sestaviti je bilo treba urnik, ki je za nerazdeljeno šolo najbolj kompliciran. Poslati je bilo še treba nebr.oj poročil, sklicati sejo krajevnega šolskega odbora in mnogo drugega kot n. pr. vpi.se v matične knjige, sestava matičnih listov, izpolnitev razrednice, tednikov in raznih drugih tiskovin. Bile so same take stvari, o katerih sc v šoli nismo učili nikoli nič in nisem vedel absolutno ničesar. Poleg vsega, kar je menda najbolj važno, pouk. Kaj sem hotel, čakal sem na inspiracijo, ki mi je od časa do časa res prihitela na pomoč, in tako sem uredil vse. Mnogi pravijo, naj bi se enorazrednice odpravile. Čemu? Kjer je premalo otrok za dvorazrednico, naj ostanejo. Saj uspchi so zadovoljivi. Tu naj navedem laskavo izjavo 0. Petelina, ki je letos na upraviteljskem tečaju v Mariboru izjavil, da enoražrednice v uspehu ne zaostajajo za šolami z več oddelki, da jih celo presegajo. Za to izjavo naj mu bo iskrena hvala, kajti sigurno je rodila še več volje in veselja do dela in uspehov. Kjer pa jc na enorazrednicah mnogo otrok, kot n. pr. pri meni 92, naj ,se čimprej razširijo v dvorazrednice odnosno v šolo z dvema oddelkoma. Sam sem že pred več kot pol leta odposlal prošnjo v tej zadevi. Doslej še ni rešena. Ne vem, kako to. Medtem, ko je na isosednji šoli, ki ima šest oddelkov, bil dirigiran še en oddelek brez vsake prošnje in se tam tudi vprašujejo čemu jim bo. Na šoli sem sam. V premeru treh ur hoda nikjer nobenega intelektualca. Nikjer nikogar, s komer bi se lahko pogovoril in mu malo iztresel svoje srce in dušo. Naj bi se zavedli oni, ki so na oblasti, da ni prijetno zakopavati svojo mladost v Rovtah ali Blatnem dolu in biti odvisen le od časopisov, ki pa zaradi oddaljene pošte prihajajo z veliko zamudo (pozimi po 14 dni nisem videl časopisa in niscm vedel, če je še kaj ljudi na svetu, kajti zaradi snežnih plazov in zametov ni bilo nobenega učenca v šolo). Za tako eksponirana mesta, na katerih se navadno nahajajo enorazrednice, le redko tudi dvorazrednice, bi se pa morala nakazati šc posebna nagrada, kot je žc bila svojčas. Zakaj so pozneje to nagrado odtegnili, mi ni znano. Da se še enkrat povrnem k delu na enorazrednicah. Izjavljam, da ni nobeno delo pretežko le, če ima človek voljo do dcla in če mu gredo višje oblasti na roko, kot bi moralo biti. Samo volje in zopet volje je treba! Cano M. Visoka pesem Pripravnik Polikarp Berina se je odločil. Kaj bi, časi so resni, treba je, da so ljudje resni in da gre, kakor je že pač treba. »Tobak je v tako pestrem življenju čisto odveč. Trikrat jesti za človeka, ki hoče vzdržati idealistično linijo, skoraj preveč. Ko nas je bilo šest ob prazni mizi! Pa brat in sestra, ki me z velikim razumevanjem pa še bolj skritim upanjem gledata! Ej!« Ramo je zapičil, ko je odzvonilo, je pisaril. Treba je bika, merjascev, otrobov, cepičev, jajc, semenja, kamenja za dom, tega in onega in dela za narodov blagor. jNfa večer pa pesem in za mrakom počitek na slamnjači. Tiha in skromna pesem zadoščenja, bogato poplačana s sladkostjo skopih sanj. V soboto, ko se narod izčrpan po delu in obupan zaradi 50 dinarskih šihtov zaliva in hladi v gostilni, zadene Polikarp košaro z umazanim perilom in na potok. V nežnem mraku, v sentimcntalnem nastrojenju si opere srajco in gate in zadovoljen in ,svež se vrne s svežim bremenom. Doma obesi, poriba, se pretegne, pljune skozi okno in toplo mu je v duši. Za weekend si zaželi vesti. Stopi k Falenti in poprosi za časopis. Doma seskloni, čita, podpre glavo, skozi okno se zagleda, skremži se, čisto ozek je pogled tja čez pojočo loko, čez jelše preko hribov uprt. N. M.