Za poduk in kratek čas. Zaupaj na Boga, ker 011 svojih ne zapusti! (Crtica iz vojnega leta lfS6G, poslovenil Fr. (joričan.) I. Pot na goro Kalvarijo. »Matine prestrašite se, imam vain nekaj povedali«, pravi svoji inateri .lanez, krepek mladenič okoli šestindvajsetili let. *Kaj pa je, Janez, tako važnega?« vpraša s skrbjo mati. »Se-li' je kaka nesreea zgodila, saj menda ne tebi?« »Ne, dozdaj ne, pa raogoče, da me zadene«, pravi Janez. »Kaj bi tedaj moglo biti? Pa se ogibaj takih priložnoslij!« »Rad bi to storil, da bi mi le bilo mogoče«. »Ako že naprej vemo za nesrečo. lahko se ji izognemo«. »Zdaj se jaz nevarnosti z najboljšo voljo nc morem ogniti«. »Kaj praviš, sin?« »Ne morem se izogniti, moram se podati v nevarnost; nastala je vojska«. »Jezus, Marija!«, zakliče mati; »je-li to res, je-li mogoče?« »Je, tako je, mati«. »In ti moraš tudi iti?« vpraša mati prestrašena. »Se ve, kakor vsi vojaki. Ali vtolažite se, mati; saj vojska ne bode dolgo trpela in potem pridom zopet k vam domu«. »Misliš? .laz ne verjamem. Kdo bode mi pomagal gospodarstvo oskrbovati, polje obdelovati! Na ptuje ljudi se jaz, ko sein žc stara, ne morem zanesti in plačovati jih tudi niniam s čim. Ali ta škoda bila bi še nujmanjša, pa tudi ti si izgubljen. Janez, jaz te več ne vidiin živega!« Mati se milo zajoka. »Mati, ne mislite si kaj takega! Saj vsaki vojak, kateri gre na vojsko, ne pade na bojneni polju; večinoma se še vrnejo domu«. >.laz imam malo upanja, da bi tebi sovražne krogle prizanesle. ln čeravno ne boš smrtno zadet, vendar kako žaloslno bode, ako se vrneš brom doniu; kdo bode nama skrbel za vsakdanji kruh, ker sva siromašna?« »Mati, ne jokajte! Jaz ne bom v boju smrtno zadet. ne bom hrom prišel domu. Ne napravljajte si nepotrebnih skrbij«. Mati Janezova pa se ne da vtolažiti, temuč še bujše joka. »Mora že vsa nesreča priti nad-me!« tako plače neprenehoma. »Moža sem rano zgubila; otroci so mi do enega vsi pomrli in še tega mi hooejo vzeti, kateri je moje najljubše na svetu Kdo bode se fnene usmilil, kdo bode za-me skrbel? 0 ttog, odvzemi to nesrečo od mene, jaz je ne preživim«. Sin jo tolaži; pa zastonj so bile njegove besede, zakaj materna žalost bila jo prevelika. Janez si domisli sedaj drugega tolaži.nega sredstva; spomnil se je, da je mati, ko je oee umrl, peljala večkrat njega in že umrle otroke na goro Kalvarijo, katera se nahaja zunaj Vasi. Ob potu na goro stoji štirinajst postaj križevega pota. Na vrhu gore je postaja z .lezusom na križu, Marija in Janez ob straneh. Na to goro hodila je mati vselej, kadar so jo tlačile težave in britkosti. Tam iskala je tolažbe v molitvi in češčenju križevoga pota. Te poti spomnil se je .lanez, ter rečc materi: »Mati, ako vam je volja, pojdiva na goro Kalvarijo. Prosiva Ijubega Odrešenika za pomoč in tolažbo v teh hudili dnevih.« »Prav iniaS, .lanez; pojdiva, saj za niojo veliko žalost ne morem najli nikjer tolažbe, kakor edino le pri Ijnboni Hogu«. Šla sta na Kalvarijo in pobožno molila pri vsaki postaji. Mati neprcnebonia niilo joka, zai<aj zdelo se njl. je, da že vidi svojega sina mrlvega na bojnein poJju. Prosila je Marijo, naj ona izprosi pri Jezusu milost .lanezu, da se vrno zdrav iz vojske doniu. »Marija, saj si sama občntila, kako hudo le je zadel meč bolečin, ko so tvojega cdinoga sina sovražniki umorili«. Tako jo zdihovala žalostna mati. Potolažena vrnila sta se na dom. Ali pri srcu je bilo njima vendar nekako tesno. Strašila ju je prihodnjost. .lanez bi Se ne bi rad rane smrti na vojski storil, ker je vedel, da bode njegova ljuba niati potem od vseh zapuščena. Pa udal se je v božjo voljo; on upa, naj že pride, kakor hoče, da Ijubi Bog njega in Ijube matere ne bode zapustil. V zanpanju, da bode vse dobro izteklo, vzel je Janez slovo od matere. Tolažil jo je z besedami:, >»Zaupajte na Boga, ker on svojih ne zapusti«. Smešnica. V necem druStvu pride jim beseda na večnbst in brž se oglasi dcbeli mesar: E kaj večnost! Meni je čas vse, kajti kdo ve, kaj je večnost! >To je delonia že resnica«, odvrne mu domača gospodinja, «n. pr. pri vas, sosed, bi bilo cele večnosti Ireba, predno Vam človek dopove, kaj je večnost!«