182
Dr. Iv. Ev. Krek: Svetovaclavska krona.
vstopiti v lečo samo oni svetlobni trakovi, ki se nahajajo med a in &; vsi drugi se odklanjajo. Ako pa vtopimo lečo v kapljo olja, sprejema leča vse svetlobne trakove od c pa do d, in če je leča prav blizu po-krivalca, sprejema sploh vse svetlobne trakove, kolikor jih prihaja od predmeta. Objektive, kateri so na ta način prirejeni, imenujemo leče-vtapljavke (Immersions-Linsen). Seveda so taki objektivi rabni samo za najmočnejše povečave in za raziskavanje naj nežnejših podrobnosti.
Rekli smo, da z velikostjo odprtine objektiva raste njegova vzmoznost. Ker pa zamore ista odprtina sprejeti mnogo večji šop svetlobnih trakov, ako prehajajo ti iz stekla skozi vodo ali olje, nego če prehajajo samo skozi zrak —: je posledica ta, da se je pri vzmožnosti drobnogleda razen na odprtinski kdt (oziroma na sinus dotičnega kota), treba ozirati tudi na snov, skozi katero prihajajo svetlobni trakovi v objektiv. Profesor Abbe, na   čigar  obširna  izvajanja
Krona, katere sliko prinaša današnja številka našega lista, je zunanje znamenje češkega kraljestva in njegovega državnega prava. Nima torej samo umetelniško-zgodovinskega pomena, marveč sega globoko v življenje celega češkega naroda in zadene ob veliko vprašanje, s katerim se peča dnevni red našega državnega življenja. Vse dežele češkega kraljestva se imenujejo danes dežele „češke krone". V vseh mednarodnih in dr-žavnopravnih listinah se rabi to ime do današnjega dne. In to ime izvira od dragocenega zaklada, ki je shranjen v posebni shrambi nad kapelo sv. Vaclava v vzvišenem gotskem domu sv. Vida na praškem Hradčinu.
Od desetega stoletja sem je bila združena Morava s sedanjo  češko deželo.  Za kralje-
smo se naslanjali,1) označi torej vzmoznost drobnogleda tako, da množi sinus od (pol-) odprtine objektiva z lomnim eksponentom snovi (zraka, vode, olja), skozi katero prihajajo svetlobni trakovi v drobnogled. Na ta način izraženo optično vzmoznost objektiva imenuje numerično odprtino (numerische Apertur2). V tem izrazu imamo merilo, ki nam označuje vzmoznost kakega drobnogleda; t. j. ta izraz nam povč, kolikšne podrobnosti je še mogoče zaznavati s kakim drobnogledom.                                  (Dalje.)
1)  Abbe, Beitrage zur Theorie des Mikroskopes und der mikroskopischen Wahrnehmung (Archiv fiir mikroskop. Anatomie 1873). Dippel, Allgemeine Mikroskopie 1882.
2)  Ako je k6t odprtine a in lomni eksponent », tedaj je obrazec za  numerično  odprtino = sin
— n.   Lomni eksponent zraka = 1, vode = 1-33,
cedrovega olja = 1-52. Ako znaša a n. pr. 120°, tedaj je numerična odprtina pri zraku 0-87, pri leči, ki se potaplja v vodo T15, in pri leči, ki se potaplja v olje T32. Vzmoznost teh treh leč med sabo je torej v razmerju 0-87 : 1*15 : 1'32.
vanja luksenburškega rodu na češkem prestolu se je v štirinajstem stoletju priklopilo Slesko in Gorenja in Dolenja Lužica. Izprva so se dežele, ki so spadale pod češkega kralja, imenovale splošno „Češko" (Čechy) ali „češko kraljestvo". Za Karola IV. se je pa udomačilo ime „češka krona" (koruna češka). Ta veliki dobrotnik češkega naroda je namreč še za življenja* svojega očeta Jana dal napraviti zlato krono, s katero naj bi se po njem kronali vsi češki kralji. Prejšnja krona se je bila izgubila; trdi se, da jo je zapravil lahkomiselni kralj Ivan (Jan), oče Karola IV. Da bi zagotovil krono, je naprosil papeža Klemena VI., naj ji s posebnim pismom podeli pravice kraljeve krone. Papež je uslišal prošnjo in dne 6. vel. travna 1. 1346. je izdal
Svetovaclavska krona.
Spisal dr. Ivan Ev. Krek.
Dr. Iv. Ev. Krek: Svetovaclavska krona.
183
v Avinjonu bulo o novi kroni. V nji pravi, daje mejni grof1) Karol dal izgotoviti dragoceno krono v čast sv. Vaclavu in jo daroval glavi tega svetnika, čigar truplo počiva v praški stolnici. Na svetnikovo glavo jo je dal položiti, da bi se snemala ž nje samo takrat, ko bi se češki kralj kronal ali ko bi jo rabil pri kaki veliki slovesnosti v Pragi. Kralj jo pa mora takoj, ko jo je rabil, položiti nazaj na glavo sv. Vaclava. Vsak, kdor bi se drznil iz kakršnegakoli vzroka odstraniti to krono, bodi takoj izobčen iz cerkve, in le če jo vrne, sme upati od pa-jpeža odveze. Tako govori papeževa bula, ki
v začetku pojasnuje pomen svetniškega če-ščenja, na koncu pa objavlja jezo božjo in sv. apostolov Petra in Pavla proti vsakemu, kdor bi se ji protivil.
To nam pojasnuje, zakaj se imenuje ta krona Svetovaclavska krona. Darovana je namreč sv. Vaclavu, in češki kralji, ki so se pol tisočletja kronali ž njo, so si jo smeli samo izposojati od njega.
Od te krone je dobila češka država svoje ime. Po belogorski bitki se je nazivala tudi „češke dedne dežele" (Bohmische Erblande). „Ceško kraljestvo" se je imenovala navadno
l) Mejni grof se je imenoval Karol zato, ker je še živel njegov oče, kralj Jan.
samo češka dežela. Vendar pa tudi dandanes uradno slove skupina čeških dežel „češka krona".
Karol IV. je dal spraviti krono v svojem dragocenem gradu Karlštajnu. Tam je ostala, dokler je ni dal prepeljati Ferdinand II. k sv. Vidu na kraljevi Hradčin dne 17. listo-pada 1620. Marija Terezija jo je pa po svojem kronanju 1. 1743. vzela s seboj na Dunaj in jo tam položila v cesarsko zakladnico, kjer je ostala skoraj 50 let. Jožef II. je prenesel tja tudi ogrsko krono iz Budima (dne 13. malega travna 1785); to je vrnil koncem svojega kraljevanja (dne 18—21. svečana 1790) nazaj v Budim. Češki stanovi so prosili ob tej priliki, naj se vrne tudi češka krona domov. Leopold II. je to dovolil dne 26. kimavca 1790. Deželni zbor je poslal posebne zastopnike ponjo. Z velikim sijajem so jo prepeljavali. Dne 5. vel. srpana 1791. so šli z Dunaja in jo z jabolkom in žezlom vred položili dne 9. vel. srpana zopet v Svetovac-lavsko kapelo pri sv. Vidu. Dne 6. kimavca se je dal Leopold II. kronati ž njo za češkega kralja. Od takrat ima veličastna praška stolnica zopet dragoceni zaklad češkega kraljestva v svojem varstvu.
Svetovaclavska krona je torej vidni znak nerazdeljivosti češkega kraljestva in vzvišeni simbol njegovih pravic. Najveličastnejše se to kaže pri slovesnem kronanju čeških kraljev. To kronanje, katero izvršuje praški nadškof, se ima goditi vpričo zastopnikov češkega naroda in pomenja po svojem bistvu pogodbo med vladarjem in narodom in s prisego potrjeno priznanje samostojnosti češkega kraljestva.
Kralj Ljudevit je 1.1522. tako-le prisegel: „Prisegamo Bogu, Materi božji in vsem svetnikom na tem svetem berilu, da hočemo in moramo ohraniti gospode, viteštvo in vla-dike, Pražane in druga mesta in vse ljudstvo češkega kraljestva v njihovih redovih, pravih privilegijih, izjemah, svobodah in pravicah in v starih, dobrih, hvalevrednih navadah in da nočemo ničesar odstranjati ali zastavljati od tega češkega kraljestva, marveč je hočemo  rajši  po svoji zmožnosti razšir-
184
Dr. Iv. Ev. Krek: Svetovaclavska krona.
jati in množiti in vse storiti, kar je k pridu in poštenju tega češkega kraljestva. Tako nam pomagaj Gospod Bog in vsi svetniki." Po tem besedilu so prisegali češki kralji do belogorske bitke. Od takrat se je pa sprejela ta-le oblika: „Mi I. prisegamo Gospodu, vsemogočnemu Bogu, blaženi Devici Mariji, Materi božji in vsem svetnikom na tem svetem evangelju, da hočemo trdno roko držati nad katoliško  vero,   vsakemu   deliti  pravico in
ohraniti stanove pri njihovih od I. potrjenih in prav pridobljenih privilegijih, ničesar ne odstranjati od tega češkega kraljestva, marveč je rajši po svoji zmožnosti razširjati in razmnoževati in vse to storiti, kar je k pridu in poštenju tega kraljestva. Tako nam pomagaj Gospod Bog, blažena Devica Marija, Mati božja in vsi svetniki."
Zadnji je prisegel Ferdinand I. (kot češki kralj V.) dne 7. kimavca 1836. tako-le: „Mi
Ferdinand peti prisegamo Bogu Vsemogočnemu prisego, da se bomo trdno držali katoliške vere, delili pravico za vsakogar, in ohranili stanove pri njihovih pravicah, ki so jih potrdila Njih. Velicastva, bivši naši pra- in veliki ded Ferdinand II. dne 24. (prav: 29.) vel. travna 1627, potem Ferdinand III. dne 21. sušca 1642, kakor tudi bivši Karol VI. dne 5. kimavca 1723, naša gospa prababica Marija Terezija dne 12. velikega travna 1743, naš gospod ded Leopold II. dne 6. kimavca 1791, ravno tako naš gospod oče Frančišek I. najblažjega spomina dne 9. vel. srpana 1792, da tudi ne bomo ničesar odstranili od kraljestva, marveč je po svoji zmožnosti množili in razširjali in vse storili, kar mu je k pridu. Tako nam Bog pomagaj."
Naš cesar Frančišek Josip I. je večkrat izjavil, da ima namen dati se kronati za češkega kralja, toda politiške razmere so vedno preprečile, da se to ni uresničilo. Dne 13. malega travna 1861. je bila deputacija češkega deželnega zbora pod vodstvom deželnega maršala pri cesarju, ki je odkrito povedal, da ima namen dati se kronati v Pragi za češkega kralja „v prepričanju, da se s tem svetim obredom utrdi nova neporušna zveza zaupanja in zvestobe med njegovim prestolom in njegovim češkim kraljestvom". Dne 26. kimavca 1870. je v cesarskem odgovoru na adreso deželnega zbora izraženo ravno to in ponovljeno v odgovoru dne 12. kimavca 1. 1871.
Vendar je pa želja češkega naroda, da bi mogel pozdraviti v zlati Pragi svojega kralja kronanega s Svetovaclavsko krono, ostala neizpolnjena. Umljiva je ta želja! Kronanje bi imelo v naših dneh še mnogo večji pomen, nego v prošlih časih. Kraljeva prisega bi se namreč brez dvojbe dotikala tudi narodnostnega vprašanja, zagotavljaje ravnopravnost obema narodoma češkega kraljestva. Temelj za tako prisego bi pa moral biti zakon, ki bi ravnopravnost določeval v podrobnih določbah. Tak zakon je pa nemogoč, ali bi vsaj ne dosegel svojega namena, če se ne sporazumeta glede nanj obe stranki, češka in nemška.
Književnost.
185
Razmere naših dni so se v tem oziru silno zamotale. V ospredju češkega in vsega avstrijskega javnega življenja stoji nerešeno češko državnopravno vprašanje, vtelešeno v češki kroni. Upajmo, da se zacelijo rane, ki jih seka nestrpnost državnemu telesu in da se vresničijo besede prvega strokovnjaka v češkem državnem pravu dr. Jos. Kalouska, ki   pravi:   „Ni  treba   opuščati nadeje,   da
Slovenska književnost.
Knjige  „Dru%be sv. Mohorja"  ^a L igoo.
Slovenska Pesmarica. Uredil Jakob Aljaž. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. II. del. — Gosp. župnik Aljaž nam je zopet zbral krasen šopek duhtečih cvetek slovenske pesmi, krasen šopek, umetno sestavljen, poln najrazno-vrstnejše vsebine. Od preproste narodne pesmi do mogočnih zborov, od nežnoljubkih do krepkih, ognjevitih skladeb. Vsak posameznik dobi kaj primernega svojemu temperamentu, vsak pevski zbor, bodisi moški ali ženski ali mešan, bodisi močan ali slaboten, bo dobil kaj, kar mu bo posebno ugajalo. Povečjem so zastopani vsi slovenski skladatelji. Največ je pa narodnih in v narodnem duhu zloženih pesmi. To se nam zdi velikega pomena zlasti za povzdigo poštenega, zdravega narodnega petja. Zakaj zadnji čas so začele marsikje izumirati lepe, pristnonarodne pesmi, namesto njih se pa vtihotapljajo lahkokrile pritepenke dvomljivega, opolzlega značaja, brez pesniške in glasbene vrednosti. Zoper to ni drugega pomočka, kakor da proti tej izprijeni damo ljudstvu zdrave in tečne hrane. Le s pesmami moremo iztrebiti zajedavke, ki prete okužiti zdravo telo poštene narodne pesmi. Kar je narodnih pesmi v tej zbirki, so res take in tako prirejene, da se jih bo ljudstvo zopet rado oprijelo. Harmonizacija je lepa, tudi izvečine živahna, a vendar ne izumetničena. Narodne pesmi so ostale narodne, čeprav se nam kažejo v lepši, finejši obliki.
Med drugimi zbori so izvečine taki, ki smo jih že srečali v drugih zbirkah, nekaj jih je pa tudi novih.
Med skladatelji se nam je v tej zbirki predstavil tudi g. Aljaž sam, ki se je v prvi zbirki — rekel bi — držal v rezervi. Njegove skladbe diči prijetna   melodika in nekako ljubezniva har-
tudi Nemci spoznajo v tem svojo in ne samo češko korist, če stopijo narodna in politiška prava prebivalcev po deželah češke krone pod obljubo kraljeve prisege ob kronanju in če se torej s soglasjem in k pridu vseh udeleženih strank zopet zaleskeče Svetovaclavska krona na glavi češkega kralja." *)
x) Češke statni pravo. Praha 1892. str. 559. 560.
monija; na človeka napravi vtis kot če posluša prijazno bohinjsko govorico: je nekaj krepkega v nji, pa je vendar voljna in mehka. Zato Aljaževe skladbe ugajajo, le „PeriČnik" ne zadovolji — dasi je dobro zasnovan — ker nima pravega konca; uho še nekaj pričakuje. Zakrije se ta nedostatek precej, ako se poje cel predzadnji takt precej počasi.
G. Foerster, slavni naš mojster, ima tudi nekaj skladeb, ki nam še niso znane. Njega jedrnati slog in živahna, umetniško-dovršena dikcija sta znana ne-le pri nas na Slovenskem, ampak tudi preko mej naše domovine daleč naokoli. Kar on zapiše, to drži, bodisi da piše mogočne koncertne skladbe, bodisi da se poda v preprosti dom narodne pesmi.
Skladbe g. Gerbiča so izdelane enotno, te-matično: par navidez pogosto preprostih tema-tičnih stavkov —- a bistri duh gospoda skladatelja jih umetno razpostavi, zveze in preplete in nam poda vsem umetniškim zahtevam ustrezajočo skladbo.
C. p. Angelik Hribar ima tudi precejšno število plodov svoje muze. Njegove skladbe so zložene v lahkem,  poljudnem  slogu.
G. dr. B e n j a m i n I p a v e c nam v tej zbirki ugaja zlasti vsled svojih v narodnem duhu zloženih pesmi. Zelo nam ugaja „Molitev" iz „Teharskih plemičev". Pri tej naj se v zadnjem taktu izpre-meni tenorjev fis v osminki fis-h, v prvi vrsti naj poje bas v predzadnjem taktu d mesto zadnjega h. — Njega brat g. dr. Gust. Ipavec je zastopan z eno samo pesmico, pa ta je izvrstna, prav narodnega duha.
Precej drugačnega značaja so skladbe gospoda Laharnarja. Skladatelju se marsikje pozna, da izvečine komponira za cerkev. Njegovi motivi so pa pogosto zanimivi, dobro izpeljani, včasih široko zasnovani; najbolj nam ugaja pesem „Mladosti ni", zlasti še nje veličastni konec.
Književnost.