XLV-LETO 10-STEV %ym Ir r b ... je za= grabljen izoliran hip iz pesnikovega čuvstvovanja, ki vrholiči v stavku. <<(ja prctj obličje nje nc smem» — Toda v kaki drugi pesmi pa nam poda pesnik časovni potek in razvoj: jc ocj vesel'ga časa teklo leto — ko je stopila v cerkev razsvetljeno v srce mi padla iskra je ognjena, ki vgasnit* se ne da z močjo nobeno. A o tem primeru velja, kar je rekel Schoppenhauer, da lirika ne nudi nič interesantnega, da torej uživalec v liriki ne dobi svojega zadoščenja tekom interesantnega poteka kakega do* gajanja. (Prim. R. M. Werner, Zs. f. Ästh. I., 135.) Navedene oblike ne ježe v snovnem dožitku, temveč so rezultat formulacije vsebine. Z dožitkom kot takim ni že obenem podana nikaka določena smer formalne in tehnične oblike bodoče pes« nitve. V kateri kategoriji se dožitek predoči, zavisi od formalne volje ustvarjajočega in preko tega od določenih raznolikih funkcij in oblik fantazijskega življenja in njim odgovarjajočih specifičnih učinkov. Res da se dostikrat zatrjuje, da kakšna snov naravnost kliče po epiku ali dramatiku; a snov kot taka nima v svoji svoje? 37 577 bitni strukturi še ničesar, kar bi dalo sklepati na gotovo obliko; eno in isto snov lahko obdelata epik in dramatik. S tem pa vendar nočem reči, da se da vsaka snov tudi v resnici predelati v epos ali dramo. Saj vidimo vsak dan, kam vodijo poskusi, razbliniti kake oskudne zgodbe, ki bi jedva zadostovale za skromno povest, v roman ali dramo. Avtorju se dozdeva neka oblika najbolj pri* merna, da izvede v nji svojo namero. Drugi pesnik lahko obdela snov drugače. Vsak pesniški umotvor, bodisi epska, dramska ali lirska pes* nitev, se predstavlja opazovalcu kot nekak lik. O sestavnih elementih tega lika smo se navadili govoriti s termini, ki so pre? vzeti prvotno iz arhitektonske umetnosti. Ta duhovni lik si pred* stavljamo kot nekako zgradbo, ki je zgrajena po nekem tlorisu, in katere posamični deli so skrbno preračunjeni drug na drugega. Nekateri teoretiki, ki študirajo sicer tisočere posamičnosti, puščajo gradnjo pesnitve ob strani. Temu pripominja Walzel, da delajo enako, kot da bi kdo pri kaki sliki pazil samo na barve, a bi prezrl to, kar te barve predstavljajo. Določitev arhitektonskih odnošajev pesnitve je nedvomno zelo važen del kritičnega posla; trud, ki se uporabi pri tem, se nam poplača z globokimi vpogledi v metodo pesnikovega dela. Principi kompozicije, po katerih urejajoči duh predstave, zaznave in ideje izbira, koncipira in razvrščuje, so deloma zavestni deloma nezavestni. V stvari je malo doseženo, ako se pri kom« poziciji pokazuje na kakšne številčne odnošajc ali na kakšne geometrične like, ki da leže v osnovi pesnitve. Vse to zavaja v shematiziranje,10 kot ga goje n. pr. avtorji, ki pribijajo — in usum Delphini — klasične drame na razpelo Freytagovc piramide. Analiza arhitektonskih odnošajev ne sme postati zgolj vnanje spoznanje, marveč nam mora prikazat? «vsebino kot nekako kon? kretno telo, obdarjeno z vsemi zakonitostmi organske gradnje.» Ti principi pesniške kompozicije se krijejo, kot smo rekli, s principi v arhitekturi, pa tudi v vseh drugih umetnostih; tako da smemo v njih gledati splošne estetske zakone. Spričo posamične pesnitve je torej podana naloga, razkriti skrivnost njenega ustroja v skladnosti z občnimi načeli kompozicije. Dramska ali epska pesnitev se temeljito razlikujeta po svojem ustroju in vendar o& govarja vsaka izmed njiju splošnim načelom kompozicije. 10 Ako je v Prešernu res toliko nameravane aritmetske in geometrijske šablone, kot jo odkrivajo nekateri, kje ostane potem pristnost in neposrednost izražanja?! Drugačno lice zadobi problem pesniške oblike, ako se ozremo na materijal ustvarjanja, na govorjeno besedo. V poštev pridejo tukaj fonetski, gnomični in nazorni učinek, ki je lasten besedi. Vsaka skupina teh učinkov prispeva k čim izrazitejšemu raz* kazanju pesniške oblike. Akustično*muzikalni občutki, ki nam jih posreduje beseda, tvorijo podlago stavkovne melodije in stavkov* nega ritma; v verzih in kiticah so učinki smotreno organizirani. Drugače spet pesniške figure, kojih efekt leži končno manj v po* nazoravanju kot poetizacija vsebine. Spet drugi načini jezikovnega izražanja se izkazujejo kot nositelji ustrojstva ali boje, ki je razlita čez pesnitev. Pod stilom11 kake pesnitve razumemo način izražanja in prikazovanja, ki se povrača v enaki ali slični meri preko celega umotvora ali pa v partijah, ki prihajajo v poštev v posebne svrhe pesnikove. Stilistika preiskuje raznovrstna izrazna sredstva, ki se jih poslužuje pesništvo pri prikazovanju svojih predmetov. Ta sredstva je treba opisati in oceniti glede njih umetniške funkcije. Stil pesnitve je pa v nadaljnjem odvisen od raznih činiteljev, od katerih naj tukaj navedem sledeče: Predvsem je pesniško prikazovanje navezano na artikulirano govorico, ki je v konkretnem primeru ta ali oni jezik v svoji zgodovinski strukturi in razvitosti. Človeška govorica vobče in kakšen konkreten jezik dovoljuje povsem določene načine izražanja in izključuje druge. Upoštevati je pri tem študiju muzi* kalni, gnomični in nazorni efekt govorice. Nekaj teh učinkov je organiziranih v zgodovinskih tvorbah, ki so že v izdatni meri utrjene in uglajene od tehnične tradicije: da na kratko spomnim na sintaktske konstrukcije, figure, metrične tvorbe. Poezija se jih sme 11 Goethe je dal besedi «stil» nekako drugačno vsebino. Imel je v mislih idealizirano prikazovanje narave: ako izbere umetnik iz cele vrste upoštevanih predmetov najbolj značilne in omalovažuje neznatnejše oblike, je to slog, to Je ona stopnja umetnosti, ki počiva na najglobljih temeljih spoznavanja. V tem primeru učinkujejo ljudje in stvari kot nekaj večjega in vzvišenega in se do* /deva prikazani predmet kot globlji in pomembnejši kot ga vidimo navadno. Stil preiskovati je po Gocthejevcm naziranju isto kot preiskovati najvišje zahteve, ki jih moremo staviti na jezikovni umotvor. Po tem Gocthejevcm nazira« nju umotvori one umetniške strujc, ki se zadovoljuje s posnemanjem osamelih enkratnih oblik narave, nimajo stila, .marveč samo maniro, pa tudi to samo v primeru, ako se žrtvujejo od gledanega predmeta posamezne nebistvene poteze, da se ojači vtis celote. (Über einfache Nachahmung der Natur, Manier, Stil, l'rim. Ciocthcsjahrbuch. 1914, 39 do 41; Deutsche Literaturzeitung. 1915, 1357. — Ii. Castle, Zur Entwicklungsgeschichte des Wortbcgriffcs Stil. G. R. M. VI (1914), str. 153. posluževati, toda jezikovna oblika pesnitve mora biti umetniški čin. Kjer je pesniški govor samo «izrazilo», kjer se premika po izvoženih kolotečinah, imamo pred sabo «polovičarsko, nezdravo, šepajočo poezijo». Kjer prekoračita ideja in zadržaj krog doživs Ijenega in oblikovanega jezika in se kretata po izvoženi poti racijo* nalnih jezikovnih znakov, imen, pojmov, je pesništvo kot tako ubito in na njega mesto podtaknjen podmenčič osebnega rahločutja in umstvenega pregovarjanja...» (H. Hefcle). V čem se razlikuje pesniški govor — v vezani ali nevezani obliki od nepesniškega? Kar je na uporabi jezika pesniškega, je to, da izreka vsebino življenja v obliki pesniškega dožitka. To nalogo estetiziranja življenjskih vsebin imajo izvrševati tudi podobe in prispodobe poezije, ne pa da nadomeščajo to, kar je abstraktnega z nekim nazornim. Kot naloga stilistike se nam torej izkaže, dokazati glede posamičnih točk, kot so izber besed, gramatsko?sintaktske kons strukcije, zmisel in umetniško funkcijo. Preiskovati nam je v nadaljnjem vpliv pesnikove osebnosti same na kakovost stila. Pesnikovo dušo spoznamo iz nje? govega stila, v kolikor je ta nezaveden, to je: v kolikor je ne* posredno zrcalo duše. Notranje življenje pesnikovo se izraža v njegovih predstavah, čuvstvih, stremljenjih, razgrnjenih pred nami v njegovih delih. Od študija teh elementov pada tudi dosti luči na psihofiziološko konstitucijo pesnikovo, ki nam je siccr lahko znana že iz drugih, nepesniških virov. Od pesnikove duševnosti nas vodi preiskava k analizi njego* vega ustvarjanja. Poizvedovati nam je za onimi več ali manj za* vestnimi načeli kompozicije, po katerih urejajoči duh koncipira, zbira, zametuje, nanizuje in komponira. Tukaj je torej obravnavati vprašanje po postanku pesnitev; študij umotvora glede njegove enotnosti, ki jc «najvišji in najprimitivnejši zakon vsakega urno* tvora». V pojmovanju prikazanega predmeta se zrcalijo pesnikovi ideali spoznavanja in njegova celotna življenjska vpostavitev. Kot osnovne smeri smo spoznali pozitivistično (realistično) in ne* pozitivistično (nerealistično) smer. V prvi skupini tvorita natura« lizem in idealizem skozi mnoge prehode in različke dva krajnika. Kot stilistični princip imamo tam tesno oklepanje na naravo in vernost slik, v drugi pa nagnjenje k tipizaciji. Toda podrobnejša analiza bo lahko razkrila še mnoge druge posebnosti v obeh taborih; tam krepko tudi brutalno izražanje, tukaj stremljenje po finesi in zavračanje krepkih izbruhov strasti. Nenaturalistična struja dobi svoj cilj v stremljenju, prikazati z nedostatnimi sredstvi človeške govorice nekaj neskončnega, večnega: idejo. V to svrho se izkazuje za potrebno prenapenjanje, intenzivacija vseh izraznih sredstev. Ona ne kaže želje ali nagnjenja «posneti naravo», marveč si pridržuje pravico prostega umetniškega oblikovanja. Omalovaževanje materijalnih kompo* nent vodi do razdiranja tradicijonalnih umetniških oblik. Y subjektivni nadarjenosti pesnikovi leži vzrok, zakaj se pri prikazovanju svojih predmetov češče in bolje uspešno poslužuje nekih pesniških vrsfr, dočim mu druge leže bolj od rok. Ta pesnik je po svoji naravi čuvstveni lirik, ne pričakujte od njega romanov, za katere mu manjka epska umirjenost. Vrhu tega dobi še epski, lirski ali dramski stil kakega pesnika svojo posebno noto, ki ima izvor v avtorjevi čuvstveni legi in temperamentu. Ta pesnik je pozitiven, radosten, drugi elegičen, negativen. Tukaj imamo humor, tam tragično gledanje sveta; tukaj satiro, drugod patos. Cuvstveno ustrojstvo pesnikovo se uveljavlja seveda tudi pri izberi snovi, v katerih se najlaže izživlja pesnikova priroda. Posebej nam je preiskati še pesnikov jezik v njegovih stili* stičnih cblikah, vprašanje je povsod, kaj znači avtor kot jeziko* tvorec, kje je utrl nove možnosti izražanja. Govoriti nam jc nadalje o predmetnem stilu, ki ima svoj izvor v posebnosti izbranega predmeta. «Voljno spoštevanje pred? meta je prvi zakon vsake pesniške oblike. Najsi jo vodi najstrast* nejši osebni izraz, se ne sme vendar nikoli oddaljiti tako daleč od racijonalnc zmisli in volje svojih jezikovnih sredstev, da bi postal najpristnejši pomen predmeta in njega delujoča sila neučinkovita. Notranji dih vsebine dviga in znižuje površino jezikovnega odela vzporedno z jakostjo lastne stvarne eksistence.» Vzvišeni, tragični ali komični predmet učinkuje kot tak sicer tudi brez posebnega stilističnega podčrtavanja. Vendar razvija svoje najpristnejše čare v obliki, ki mu po njegovi naravi pristoja. Potemtakem obstaja naloga,odkriti osnovna načela vzvišenega, tragičnega ali komičnega stila. Le na kratko naj še omenim, da vzvišen ali tragičen in komičen stil ni navezan na naravo prikazanega sujeta. Lahko prikazujem resne stvari v šaljivem tonu in narobe; iz take neskladnosti med prikazano snovjo in načinom izražanja nastajajo specijalni učinki, ki jih mora preiskovati stilistika. Nadalje si ustvari pesniška vrsta, to je način podajanja snovi, svoj stil. Z ozirom na to razlikujemo epski, dramski, lirski stil. Govorica dobi v posamičnih vrstah vedno pečat formalne ciljnosti. V epski poeziji stoji v ospredju časovni učinek; in ta se nc zadobi iz suhega pripovedos vanja, iz več ali manj racijonalistično podane obnove kakega predmeta; to «bi bilo le suhoparno poročilo, ki poteka metodično izven območja tega, kar je pesniško. Časovni element sam mora v tej vrsti postati jezikoven pojav. Epska vsebina se očituje v prvi vrsti kot epsko uravnana govorica. Radi tega mora nositi dejstvo gibanja, razvoja, potekanja tako rekoč v sebi» (Hefele). Potemtakem je treba v podrobnosti določiti, v kakem odnosa ju stoje s tem one stilistične posebnosti, ki jih je razvila epska vrsta: pogosto ponavljanje rečenic, posamičnih verzov in kitic, bogato uporabljanje olepšujočih pridevkov, prispodob, metafor, proso* popoij in drugih figur. Kakšen pomen imajo slikarski opisi na* stopajočih oseb in predmetov, sprejetih v dejanje. Pesnik epskih snovi ima slikati porajanje in torej izpremembe; zato nastane vprašanje, kako slikati izpremembe v značaju in ne pri tem kr.šiti zakona epske objektivnosti. Končno zahteva vsaka epska vrsta svoj poseben stil; snov romana se mora prikazovati drugače kot snov novele itd. Dramska poezija predstavlja dejanja, usmerjena na do* ločen cilj. Bistveno je pa, da se vrši boj za dosego tega cilja. Dramska dikcija mora radi tega prikazati svoje predmete v aktualni navzočnosti z vednim naglašanjem konfliktnega jedra. Samo vnanje dejanje se v drami predstavlja neposredno pred naše čute; to, kar se godi v notranjosti, nastopajočih oseb in kar daje vnanjemu dejanju pravi pomen, se prikazuje v razgovoru nastopajočih oseb; stilistika ima radi tega nalogo, preiskovati pred« vsem dramatski dialog. L i r s k i pesnik siccr obravnava duševne dogodke, toda svojih čuvstev ne sme prednašati v abstraktnih, brezbarvnih formulah, isto tako ne v zvonkih besedah brez vsebine, marveč jih mora ukleniti v neposredno nazorne podobe. Abstraktne besede so tako v poeziji kot posebej v liriki majhne vrednosti, ker ne hodijo v prilog pesniško živahnemu doumevanju predmeta. Besede, ki za* znamujejo najsplošnejše in najvišje pojme, služijo bolj v to, da napravijo lastno mišljenje nepotrebno, šopirijo se namesto, misli samih. Ako se lirika odpove oblikovanju svojega predmeta s pomočjo naravne podobe živega elementa, potem ne preostane ničesar kot prazen zvok besede ali pa kristalna jasnost ideje. Vendar je pa mogoča prava lirika čuvstva tudi brez pozivanja narave; kajti iskreno čuvstvo zametuje večkrat vsak drug izraz kot zgolj najneposrednejši. Dasi vpleta lirika v svoje vrste epski in dramatski element, naravne slike in skuša najti tukaj izhodišče za svoje neposredne zadeve, namreč za izražanje čuvstev in dušnih dogodkov, nc smejo ti elementi zavladati; glavno je čuvstvo, dušni dogodek; ono je samo opora za izražanje, euvstvo opeša, se ohladi, ako so materijalne supozicije preobsežne; lirski stil zahteva lahkoto in osvobojenost od zemeljskih spon; v razvoju lirske dikcije opažamo zato tendenco, odložiti vse besedne kategorije (konjunkcije...), ki služijo izražanju logičnih odnošajev, kot n. pr. podredij; vsebina se naniza v vrsti samostojnih kratkih stavkov. v Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Ogrnila se je s črnim pajčolanom in stopila iz hiše. Začudeno se je ozrla, ker se ves čas tekom pogovora ni zavedela, da je že noč nad zemljo. «Pa k župniku! A kaj naj mu rečem?» Ni še domislila do konca, ko je nekdo stopil iz teme. Zc je hotela mimo, pa ji je nenadoma zastavil pot Andrej. «Aza!» «Ti?» Vkljub razburjenju, ki ga je preživljala že ves dan, je ne? nadoma postala silno mirna. Zdaj mu je gledala v obličje, izpod klobuka so se mu vsipali črni kodri. — «Stopiva tja za hišo!» Niti besede ni odgovorila, a šla je za njim. Za plotovi sta obstala. Še enkrat jo je ogovoril: «Aza!» «Česa želiš od mene?» Skoro porogljivo se je košatil pred njo. «Kam greš, Aza?» Povešala je oči in si grizla ustnice. Srdila se je, da ga je ubogala, čeprav sama ni vedela, zakaj je to storila. «Ne bodi otročja!» Približal se ji je, da je čutila njegov dih. Zdrznila se je, toda odgovorila ni. «Aza, govoril bi rad s teboj!» Prisiljeno se je nasmejala: «Sem ti mar prepovedala?» Prijel jo je za roke, tako krčevito, da jo je zabolelo. Zadel ga je besen pogled. «Kajne, da ostaneš tu?» Čutil je, kako močno ji bije žila in ji drhte roke. Nič več se ni mogel zadrževati. Hropeče se mu je izvilo: «Ti!» Aza se mu je v trenutku iztrgala in zakričala: «Proč!» Prezir? ljivo ga je pogledala in stekla. On se ni mogel zavedeti, kaj se je zgodilo. Jeza ga je trla, obenem se je čutil zasramovanega in ponižanega, da je divje zaklel. V ušesih mu je še brnel njen krik, ki je bil tako glasan, da ga je cul cclo Matija. Hitro je odprl okno, a na cesti ni bilo nikogar. Napenjal je oči proti cerkvi, kjer je megleno videl visoko, žensko postavo. Zapustil je hišo in stopil na dvorišče, na stezo med plotovi. Prisluškoval je v noč in zdelo se mu je, da je razločil korake po mehki zemlji med njivami. «Ona je bila. Prekleto, nisem se motil. A s kom?» Oči so premišljale pod nagubanim čelom. «Kaj je z njo? Blodi in nekaj mi.skriva.» Zapeklo ga je pri srcu in odšel jc v hišo, držeč roko na prsih. Tam je zopet sedel in premišljal. Andreja je resnično zaneslo med njive. Hodil je gori in doli. iz teme se mu je vsepovsod prikazovala njena podoba. Razpaljen se je vdajal vabljivi omami opojne prikazni. Sladkosti, ki jih je nekoč preživljal z njo, so zopet oživele in mu palile kri. «Norec, norec, še danes bi bila lahko moja!» jc rohnel nad samim seboj. «Kaj? Da ne bo?» Zaškripal je z zobmi. «Bo, bo!» Samo enkrat se mu je utrnila misel: «Če^ve Marija?» Takoj se je odločil. «Naj ji ve! Kaj mi mar! Rada odpušča.» Vzravnal sc je in hitro stopal 'proti cesti. Pri Hostarjevih je pogledal skozi okno. «Vraga, kam je le šla. Pri njej je ni!» Postavil se je na vogal, kjer se cepi pot na Poljane, odkoder jc lahko pregledal ccsto. Potisnil si je klobuk na oči, da bi ga nihče ne spoznal. Tam jo jc čakal. Ko se je Aza približevala župnišču, se še ni zavedala, kaj bo rekla Rožmanu. Vso pot je čutila, da bi se morala obupno za* smejati nad tem, kar se je zgodilo. Ne samo ona, tudi Marija je bila izdana. Le sovraštvo, ki ji je plamtelo iz oči, je zadrževalo krčeviti smeh. V dnu duše jc sicer pričakovala, da se bo zgodilo nekaj podobnega; če bi si odkritosrčno izprašala vest, bi morala priznati, da se jc že dopoldne rodila ta misel v njeni podzavesti. A ponos jo jc prepričeval, da se ji ne bo upal še enkrat približati. Zdaj je bila poražena in on se je kruto dotaknil komaj zaceljene rane. Če bi bila v tem trenutku, ko je odpirala vrata v župnikovo sobo, stopila predenj, bi mu v divjem srdu izpraskala oči. Tako j oje Rozman zagledal pred seboj in se ustrašil. Neodločeno je stala med vrati. Župnik ji je molče ponudil stol. «Po kaj si pa prišla, Aza?» jo je nagovoril, stoje poleg nje. Videl jc, da trepeče od razburjenja. Oči, vajene spoznavati živ* Ijenje, so odkrile v trenutku, da se je silno spremenila. Pogledala ga je s široko odprtimi očmi. «Sama ne vem!» je skoro zakričala. On ni vedel, kaj bi dejal. Še vedno je čutil, da ilTja oblast nad srci, le tej duši sc ni mogel približati. V Azi pa je izbruhnilo, kar se je ves dan borilo v njej. Krčevit jok je planil iz nje, ni ga mogla zadržati in vsa je drhtela. Župnik jo je gledal molče. Primaknil je stol in sedel kraj nje, držeč jo za roko. «Aza. kaj je s teboj?» je dejal čez čas in iz oči mu je sijala topla skrb. Ona ga ni čula, kajti plakala je tako neutešeno, kakor bi bruhala iz nje blazna bolečina. Izpustil je njeno roko in je začutil vroče solze na svoji. Pokril si je oči z dlanmi. V tistem hipu so se strnile vse misli, ki jih je gojil od onega večera, ko je odhajal prvič z bogom nazaj, pa do pričujoče ure. Vse mu je bilo jasno in dobro je vedel, da se je že ves čas bal tega trenutka. Ozrl se je vanjo, kajti planila je kvišku in v očeh ji je gorelo. «Gospod župnik, Marija je izdana!» je zakričala. Povesil je glavo in šepeta je govoril: «Ti, Aza, iščeš mašče* vanja.» «Da, maščevala, maščevala se bom!» Zacepetala je z nogo, stiskajoča pesti. Župnik je prosil: «Aza, pomisli na Marijo!» Kakor bi ne vedela več, kaj dela, je stopala gori in doli po sobi in čuden smeh je zvenel med molčečimi stenami. «Koliko trpi!» je pomislil župnik, a tolažilne besede ni našel. «Peklenski plamen jo je objel...» V tem hipu se je nečesa zavedela. Planila je k njemu in mu poljubila roko: «Gospod župnik, če bi vas moj oče vprašal... Ah ne, ne, odpustite, saj ne vem, kaj govorim... Vi ne smete lagati. Molčite lahko, kajne, da lahko molčite. Torej molčite, gospod župnik, in pozabite, vse pozabite!» Ihte mu je poljubljala roko, da ji je ni mogel odtegniti. Nato se je ogrnila tesneje in planila ven na cesto. Vrata so ostala odprta. Rožman je bil tako presenečen, da jih je šele ^ccz čas zaprl. Nejasno čuvstvo ga je prevzelo, kakor bi stal pred breznom in se bal omotice. «Vsi so še našli tolažbo, le ona je ni še iskala. Brez moči sem do nje...» je dejal žalostno in se naslonil na mizo. Svojih^misli se_je_ bal, toda iznebiti se jih ni mogel. Strašno so kljuvale v srcu: «Hudič se je poročil z njeno lepoto.» Andrej se je hitro umaknil, ko jo je zagledal. Nato ji je pre* vidno sledil z očmi in videl, da je izginila med širokimi stežajnimi vrati pri Hostarjevih. Nasmehnil se je, si popravil klobuk ter odšel za vodo. Marija jo je že komaj pričakovala. Sedela sta z Luko pri peci. Ko je Aza vstopila, je nerodno pozdravila. Karkoli je Marija vpraševala, na vse je prejemala nejasen odgovor. Luka je pozorno motril sestri in takoj zaslutil, da ni Aza prav nič prisotna. Zato je sam posegel v pogovor. «Marija, kdaj se odpeljemo jutri?» «Ko se zdani, Luka. Saj prideš, lepo bi te prosila. Sami ne zmoremo.» «Kam greste?» je vprašala Aza. «Qtavo kosimo,» je mirno odgovarjala Marija. «NaBarju^ pri vodi, ..tisti, veliki t ravnik.» Aza se je spomnila: «Ah, tam, kamor smo tako rade hodile.» Odprla so se vrata in vstopil je Andrej. Ko ga je Luka zagledal, se je nejevoljno obrnil vstran, pograbil klobuk in vstal. «Pridem!» je še siknil. Aza je pogledala za njim in se komaj vidno nas smehnila. Naslonila se je na peč in se objela z rokami za tilnikom. Vroče so dihale njene grudi in Andrej ni odmaknil oči. «Andrej, ti se pa ženiš?» je dejala Aza in ga miže pogledala. Marija je prebledela in se začudeno ozrla na sestro. On je hitro obvladal zadrego. «Tak glas gre po deželi?» Prisiljeno se je nasmejal, a v Marijo se ni upal upreti oči. Aza je čutila, da je vsa v njegovih očeh. Hladnokrvno je pre* križala noge v gležnjih. «Prav imaš!» je odvrnila, kakor bi resno premišljala. Mučen molk je zavladal med njimi. «Marija, žejna sem. Daj mi vina.» Z drhtečo desnico je Marija točila sestri, ki je v dušku izpila. Marijini pogledi so plaho iskali Andreja. Srcc ji je zastajalo in strašna slutnja se je vzbujala v srcu. «Andrej, prideš pomagat?» je vprašala tiho in z izsušenimi ustnicami. «Kam?» je skoro osorno vprašal Andrej. «Otavo kose,» se je smeje oglasila Aza. «Še jaz bi rada šla.» Izzivalno se je ozrla vanj. «Pridi!» je zašepetala Marija. «Saj res! Pridi! Andrej, jaz se peljem s teboj. Tako rada se vozim s teboj!» je zlobno dostavila. «Zmenjeno!» Pričela se je zopet prehitevati: «Ohjjpo Ljubljanici bj^serada vozila v čolnu. Bodi tako dober, Andrej. Jo^Jkako je bilo včasih lepo!» «Prav. Streharja najamem, takoj po kosilu se odpeljeva!» «Kako se že veselim.» Zvonko je izpregovorila poslednje besede in vstala. Tudi Andrej se je dvignil. «Ostani, Andrej, pojdem sama. Mariji bo dolgčas!» Le nerad jo je ubogal. Sestra jo je molče spremila do vrat. Tako tesno ji še ni bilo pri srcu. Noge so ji odpovedovale. V temni veži pa ji je padla Aza krog vratu in jo je molče tako vroče poljubila, da je Marijo zapeklo. Nato je zbežala v noč. Doma ni prižgala luči. Bala se je svetlobe. Hitro se je slekla, nato je strmela v noč. «Jutri, jutri!» je šepetala. «Za Angelco!» Podoha blede Marije se ji je prikazala iz teme. «Uboga Marija. Uboga! Ah, jaz sem še nesrečnejša od nje. Ona ima lepega otroka, pri njem bo našla tolažbo.» Komaj je izpregevorila te besede, se jc dvignila in se naslonila na roko. Široko odprte oči so strmele v temo in se zopet zapirale od notranjega strahu. Srce ji je bilo, da jo je dušilo. «Ali je res, ali je res?» jc trepetala in ustnice so ji drhtele. «Moj bog, kaj bo z menoj?» Obdajala jo jc noč in tako sc je bala teme, da ni več odprla oči. Šele pozno je omagala in glava jc zdrsela na blazino. Po stopnicah je prišel Matija s svečo v roki, dolgo prisluškoval, nato jc odšel zopet nazaj. To noč Matija zopet ni mogel zaspati. Še vedno mu je zvenel v ušesih njen smeh. «Kdo je bil?» se je izpraševal v temni noči. «Kdo? Pa ne on? On?» Vstal jc izza mize in se zazrl predse, kakor bi gledal pošast pred seboj. «Da bi tako propadla? Ni mogoče!» Po sili se je hotel prepričati. A odgovor ga ni zadovoljil. V srcu se mu je vgnezdil brezobzirni nemir. Premišljal je, kaj bi storil. Svoj delež hoče prodati. Za kaj? Za koga? Kaj ve Matija o njem? Ničesar! Naslonil je trudno glavo na dlan. Ljubezen, s katero jo je pričakoval v tistih strašnih dneh, mu je obujala davne podobe. Iz drobčkanega otročička jc rastla pred očmi v svojevoljno in ponosno dekle. Matija se je zdrznil. S slepimi očmi jo je gledal ves čas. Nikoli ni zapazil plamenov, ki bruhajo zdaj iz nje in prete očetovski besedi, ker jih ni krotila. Poslednjega, kar mu je ostalo, se ni upal preklinjati. A gledal je obenem pred seboj posestvo. Najdražji otrok zahteva, da naj razreže živo telo Zamejčevine, ki jo je rodila njegova ljubezen. Če proda Azin delež, ali bo potem še živelo Zamejčevo ime? Težki koraki so enakomerno pritiskali tla. «Prekleto, brez vsakega usmiljenja me hočejo uničiti. Lastni otroci. Dokler bo Matija živ, ne bo nihče prodajal, potem, ko bodo zaprta moja usta, naj razkosajo in se pogrizejo. To peče. Ne, ne, ona ne stori tega! Dober otrok je, ni hudobna v srcu. Skesa se, vem, da se bo. Potem naj pride, še hvaležna bo.» Odločil sc je, da ji odbije prošnjo. Zavedal se je, da bo treba trpeti, a upal jc, da se hči povrne, ko jo izmodri usoda. Zunaj sc jc že svetlikalo, ko jc Matija legel. Pozno dopoldne je vstal, do kosila ni videl Aze. Šele opoldne sta sedela zopet skupaj. «Aza, odločil sem se. Kar si zahtevala, ti ne morem dati.» Ona jc prebledela. Matija pa jo je gledal in ni trenil z očmi. «Otrok moj, tebi preti nesreča. Tebi ni pomoči, če me nc ubogaš. Pridi nazaj in dobiš, kakor sem rekel, vse.» «Oče, ni mogoče» je zašepetala in skrila glavo na prsih. Solze so ji zalile oči. Matija je stopil k njej in jo božal po glavi. «Aza, nesrečno dete, spametuj se. Glej, za nikogar drugega se mi niso ožuljile roke, kot zate. Kako bi ti mogla moja usta povedati, kaj sem pretrpel zaradi tebe. Zdaj prideš in ...» Ni mogel dalje. Tudi njemu so drhtele roke. «Oče, ne morem!» «Stori, kar hočeš. Vedi le to, da ti bo očetova hiša zmiraj odprta! Jaz te ne zapustim. Če ne bo prepozno. Morda me ne najdeš več živega. Takrat dobiš, kar zahtevaš. Dokler bom živel, se ne sme kamen oddrobiti od hiše, na kateri je zapisano moje ime!» Aza je mirno vstala. «Oče, to jc tvoja zadnja beseda?» «Je! — Hči, hči! Kaj bo s teboj, kaj z menoj?» Prižel jo je nase in ji poljubil čelo. Obvisela mu je na rokah in ga gledala z otožs nim pogledom. «Ubogaj me, prepozno bo!» «Oče, kaj si storil?» Krčevit jok ji je pretresal telo. Bilo mu je težko, a ostal jc nem za njeno prošnjo. Izvila se mu je in zbežala. Hitro se jc preoblekla. «Zdaj je vseeno,» so šepetale ustnice. «Še Marijo rešim in potem...? Potem nazaj in ...» Vrgla se jc na postelj. Strah pred bodočnostjo ji je stiskal grlo. «Ne, ne sme biti!» Hitela je skozi mesto. Doli pri vodi jo je že čakal Andrej, Bila je tako razburjena, da mu niti odzdravila ni. Stopala je pred njim. Vihrava hoja je izražala sovraštvo in obup. Začudeno je gledal Andrej, ki jo je pričakoval veselo in raz? igrano. Uprl se je ob vesla. Motrila je zeleno vodo. Nalahno se je pomikal čoln med zelenimi bregovi. Enakomerno je pljuskala voda. Jasno jesensko nebo je drhtelo v solnčni luči. Samotna drevesa na bregu so šušljala. od časa do časa je priplavala tica nad vodo. Omamni vonj pokošene otave jc širil nosnice. Tam zadaj jc stala gora molčanja, temnozeleni Krim. Skozi luknjičavo čolnovo streho je mežikalo nebo. Aza se je naslanjala na sedežu. Andrej se jc slekel do srajce, mišičaste roke so gnale uporni čoln. Pred očmi mu jc bil Grad, ki je stal na obrežju velike ravni kakor usidrana ladja, s katere se krmar razgleduje na vse strani. Aza je molčala. Prevzela jo je velika tišina in oko se ji je potapljalo v gori molčanja. Ostri vonj trave in vode je dražil njeno strast, skrivnostno, kot zelena globina vode. Zamižala je. Vsaj v duhu bi hotela preživeti samo eno uro neizmerne ljubezni, da bi se potopila v njej, kakor se je oko zgubljalo v prostranstvu. Andrej jo je zdramil iz sanj. «Aza, kaj premišljaš?» Tedaj se je zavedela. Smehljaje je odgovarjala. «O preteklih dneh razmišljam » Njegov pogled jo je užival do brezumja. Telo je izžarevalo sladkosti, kakor so se širili valovi ob čolnu. «Bala sem se žc, da ljubiš Marijo!» jc dejala miže. «Aza!» Spustil je vesla in se dvignil v čolnu, da se je nagnil. Ni se ganila. Ko pa je hotel k njej, je odprla oči. «Stoj, Andrej. Veslaj!» Aza!» Zopet jc zaprla oči in se naslonila na desnico, ki je bila ustvarjena za otfjem v večnem snu. «Ti me ljubiš?» «Bodi moja!» je bolj dihal, kot govoril. «Bojim se te!» Ves čas ni odprla oči. Čutila je sleherni utrip srca, ki se je opajalo od sovraštva. Tako ji je bilo, kakor bi morala vsak hip izdihniti, a ji je usoda podarila poslednjo uro za maščevanje. «Tako se te bojim!» je šepetala. «Aza, pred nogami ti ležim, pohodi me.» Sladak nasmeh ji je ležal na ustnicah. «In če ti rečem, da te nisem pozabila? Da sem se vrnila zaradi tebe?» «Aza, samo besedo in že to nedeljo se raznese najina zaroka.» «Zc to nedeljo? Boš pozabil Marijo?» «Odkar si ti prišla, mi ni več, kot tale pokošena trava!» Zavrisnila bi od bolesti, a premagala se je. Vrinila se ji je strašna misel: «Tako laže tudi on, tam!» «Bodi!» je iztisnila v silnem trpljenju. Andrej se je zopet pognal k njej. Tako blazno so mu žarele oči, da je divje kriknila: «Ne! Če ne, se vržem v vodo!» «Zakaj ne?» je hropel. «Nočem!» je ukazovala. Nato sta vozila molče. Na bregu jih je pričakovala Marija. Slutnja, ki je divjala v duši, je bik potrjena, ko je pogledala v čoln. «Imate vina?» je vzkliknila Aza, ko je skočila na travo, ter se je Andrej v zadregi obotavljal pri čolnu. Sestra ni mogla odgovoriti. «Marija, vina, žejna sem!» Objela jo je. «Kako je bilo lepo.» Marija je stala žalostna do smrti. Lastna sestra \o je izdala. Ozrla se je vstran in obrisala solze. Aza je čutila, kako ji bije v sencih, že je hotela izpregovoriti, pa se je zatajila, da bi se pre* hitro ne izdala. Luka je temnogledo motril obe. Nato je natikal na vile take kope in z naglico, da bi ga trije ne dohiteli. Aza je pila. Še ves čas ni Marija izpregovorila besede. «Zdaj pa še meni vile,» se je zasmejala. Luka je ni pogledal. Zato jih je vzela bližnji dekli iz rok in nakladala molče. Pot ji je lil z obraza, lasje so se ji razvezali in na prsih si je odpela obleko. Andrej ji je hotel pomagati, da bi pil vsaj vonj njenega telesa. A kadar se ji je približal, se mu je hitro umaknila na drugo plat. Parkrat se je ozrl Luka na Marijo. Divje je zaklel v srcu, kajti bledela je od trenutka do trenutka. Večerni hlad je zavel čez senožet, nebo je zardelo in vsa zemlja je za trenutek umolknila. Krim se je zaglobij _vase. Kosci so si obrisali čela, kajti vozovi so stali naloženi. Konji so hrzali pred njimi. Marijo je tako silno bolelo srce, da bi zakričala v tišino večera in izginila s sveta. Luka je sedel visoko gori na vozu in Marija poleg njega. «Jaz se peljem z drugim vozom!» je dejala Aza. «Aza, kako?» «Ne s čolnom?» «Prehladno je. Sedi k Mariji. Hitro!» je za* šepetala in hlapec ji je pomagal na voz. Zakopala se je v seno, ozrla proti nebu in venomer grizla bilke. Težko_ obloženi vozovi so se majali počasi skozi mesto. Zdaj pa zdaj so kosci poskušali zapeti. A nekaj jih je tlačilo, da se pesem ni dvignila. jaeprfczaičao. V aebo so se ji tefciile o£i k-fcam god je gledale. gno&o. Čtrtpa jev da, &$\h'-yn ž pos£ed»jimi moml cesto so na^oferifiL Žlebovi s afefcsh hiöxc m Maüjmo obn? je Mo' našteto. • ^.AoMa Asa vosa odšla y hiük>, Za »jo je v/stcj>ila Ma^i.1% vi» fci" večerjo.. Luka. je bote?. c*tiiiL Asa se je sMk a& gvoje. ^amjšEje&ost« £& g«. j&oavala 7 tresmtki:v ko se je odpravljali «Liaka» osta&i, jfcs; kojidn takoS» Mnuraje je dolgin pttaedeL Začudeno jih je pogledovala ZebsL Ko je družina odimoliia, .so ootalä v sobi samo dceriftči. V tem je vstopa Andrej» Tedaj je» Luka zopet vstal Asa ga je prljeSs ?ok*> m Luka- se ©dmxi!y tako vroča je bila scajeiti& desniea. «Počakaj; Lmka» bost* »dk&j povedala.» Z.eba se je škrfei 'poiaa o^cia vanjo», Tak presir ji je brala na obličja Asa zagledala med vrati, je pl&aila sa i>.jo. Niti ozrla, se sii po u&vsočilb*a «Vlačuge!» je s&nil Andrej. VitLi;) ki je o njenih pravicah uže spisal «promemorijo», katere dober prepis imam tudi jaz v rokah. Kar sem Vam zatorej poprej govoril o Blazniku in o Wagnerju, to vem vse iz uradnih pisem. Kar se tiče mojih pčsnij, bodi Vam na znanje, da jih uže davno popravljam, ter jih mislim sam dati zelo pomnožene na dan. Pripcročaje se Vam ostajem Vaš stari prijatelj t* Levstik 2. Preblagorodni gospod! Naznanjam Vam, da Vas želi M Vaš stare ji brat obiskati. Na vsak način hoče sam z Vami govoriti. Svetoval sim mu, naj nikar ne hodi, brez da bi Vam poprej ne naznanil; ker ni znan po Ljubljani, bi mu bilo težavniše, Vas najti. Ponudil sim se mu, da Vam jaz pišem, kar mu je bilo po volji, in me je zato prosil. Prišel bo četrtek 29. sept. zvečer z mešanim vlakam, in Vas lepo prosi, da ga blagovolite na kolodvoru počakati. Priporoča se Vam visokim štovanjem Vaš častitelj in prijatelj Novomcsto 25/sept. 1881 JKrajec Blagorodni Gospod! Res pozno, ker sem do zdaj imel vedno obilo posla z «Ljub* ljanskim Zvonom», Vam se zahvaljujem o Vašem zadnjem pismu, v katerem ste mi povedali, da moj brat hoče priti v Ljubljano. Kakor Vam jc menda uže znano, prišel je bil res in pripovedoval, da z Vami često govori; s kratka, zelo Vas je hvalil. Včeraj sem pisal tudi Prečinskemu bratu Janezu, ki še vedno toži, da je bolan. Prosim Vas, da mi oprostite, ako o tej priliki v misel vzamem neko stvar, katera se dostaje samo posla. Morda se opominate. da sem o nekej priliki, kadar ste bili v Ljubljani, Vam rekel, da naša knjižnica nekaterih dolžnih izvodov (ckscmplarov) pogreša iz Vaše tiskarne. Ti dolžni izvodi so: 1) P o z n i k. Poklic in naloga notarja; 2) Sattncr P. Hugolin, Cerkvene pesni L; 3) Pridni Janezek in hudobni Mihec, poslovenil P. Flcrentin Hrovat. — Knjižnici je dolžnost,2 vedno skrbeti, da se bode v njej pozneje 2 Rokopis: dolžnost. 598 AvgasS žigo» / Fr. Levstik to J- Krajec: 7 flfcgw ^ na&ajafo vse, kar je fcda na Slovsns&em, j ter h*, posebno» kar je na Kmujakm pnišlo knjig na svSüo, m tudi Vašej tiskarni Je na tež, ako se Irde vse knjige .ugajajo sshira®e od prve do zesk.% l^žorejj Vas idjudaio prosim, blagovoHt® knjižici te pogre&an© knjige dodati Vam veselih prassükov i», srečnega novega Rta ostajera "Vaš sta?.i prijatelj. V Ljubljani 24 grudna 1881. Fr. Levstik. 3 Visoko spo&tov. blagor, gospod! V pervo ss lepo zahvaljujem za prijazni svet, kterega ste mi po gosp. Novaku dali.3 — Dobro mi je vse razjasnil. Theatrum mislim skoraj opustiti; se ve, s to mislijo popustiti moram tudi kamnotiskarao, ker potem nimam dovelj opravka. Bodem pa tiskamo potem bolje uredil ia razširil. — Po izgledu nemške «Universal*Bibliothek» nameravam prav ceno zvezke izdajati, in s Čebelico začeti, ktcro ste mi priporočali, brez poprave, razun se vč nove pisave. — Ko boste začetek in osnovo videli, bom Vas večkrat za kaj poprašal in prosil., in upam, da mi Vase stare pri* jatcljske postrežljivosti ne boote odrekli. — Ker pride moj bra* trance^ Raj ko IVmlck zdaj na tukajšnjo gimnazijo, bo lehko nadzoroval to stvar, de jv| kako nepriličnost ne zabredem. — V drugo pa pridem v imenu Vaše sestre z neko prošnjo, ktero sim nameraval Vam ustNmeno izporočti; ali ker sim za poznejši čas odložil n^rf^pribod v Ljublj., Vam zarad nujnosti pišem, ker že pred dolgo Časom sim ji pisati obljubil. — Naj Vam smem povedati, kakor mi jc ravno na jeziku: | Vaša sestra je dobra, menda le predobra revica, in zato se ji prav tesno godi. Pri mlajšem bratu je, in dela le za pičlo hrano, in ga ne dobi ne solda za kake druge potrebščine. — Nekaj denarjev, ki jih premore, ima pri-nekem kmetu »a posojilu, iri iz obresti si je lahko kdaj kaj kupovala; a tisti kmet je v jeseni še pogorel, in sedaj ne more nič obresti dobivati, ker ni kje vzeti. Ker je slabe telesne moči in šibka, kakor kaka mestna gospica, si tudi z obilne jim trudom ne more nič posebej prislužiti. — 4 Znani prijatelj Levstikov JojgNovak; ♦ 2Ö./12. 1833. v Podbrezju na Gorenjskem (prim.: Fr. Leveč, Levstikovi zbrani spisi L, 304), ord. 'A6./7. 1859. v Ljubljani; 1* H./H. 1883. KgčffiOP* kjer je služboval kot župnik in dekan že od leta 13/1. (Fred njim tam dekan Marija Štrucelj, od leta 1880. spet dekan, v Trnovem pri Bistrici, kjer je umrl isto leto kakor v Kočevju Jože Novak: 5./2. 1883.) Naj Vam smem, blag. gospod, to uljudno njeno prošnjo iz pravega prepričanja prav toplo priporočati in prositi, ako bi ji s kaki [mi]1 krajcarji utrpeli pomagati. | Zagotovljam Vas njene posebne hvaležnosti, kakor tudi tega, da jo je le posebna sila do prošnje primorala; tudi Vas prosi, naj zarad njene nadlege Vaša bratovska ljubezen in nagnjenost sc ne zmanjša. — Lahko jej po meni ali pa po g. župniku" kaj pošljete, brez da bi brata vedila, če bi Vam tako ljubše bilo. S posebnim spoštovanjem se Vam prikljanja in Vas pri* jateljsko pozdravlja V Novem mesto 30. julija 1882 JKraj(cc)|j a V Ljubljani 7/8 1882. Blagorodni gospod in dragi prijatelj! Uljudno Vas prosim najprvo, da mi oprostite, ker Vam toliko časa neseni odgovoril k Vašem|u| poprejšnjemu listu. Prejel sem po Vašcj prijaznosti od brata Matije klobase in drugo mesenim), o čemer bodi zahvala Vam in bratu. Zdaj obenem s tem pismom po nakaznici pošiljam 5 gld., ter Vas prosim, da jih blagovoljno izročite mojej sestri Micki. Kar se dostaje Valvasorjeve knjige «Theatrum mortis hu-manae», povedal sem uže g. Novaku svoje misli. Jaz Vam bi res tega dela ne svetoval, ker je vsa stvar | jako zastarela. Troškov bi z njo bilo mnogo, a upanje kakovega dobička malo. Podobe se uže ne skladajo z mislimi naših dob; verzi so latinski in poleg tega tudi na nemški jezik preloženi, a kakšen je nemški prevod! Nemec bi jih imenoval «Bänkelsängerei!» Da bi jih dali preložiti na slovenščino, po mojej sodbi nikakor ne kaže, ker je premalo'1 vsebine, premalo duha v njih, kar v latinščini še nekako zakriva lepi jezik, a v slovenščini bi tega ne bilo; kajti veste sami, kako Sloveni denes prelagajo, izlasti najeti Sloveni! Taka je moja sodba o tej stvari bila takoj iz početka, a bal sem se Vam o njej pisati, ker sem se opomenij, da je vse odsvetovalo, in mej temi sem bil jaz tudi, | začeti iz nova dajati na svitlo Valvasorjevo knjigo «Ehre des Herzogthums Krain», a vendar ima Vaša nova izdaja srečen uspeh. Kar se dostaje knjige «Theatrum», naj se premisli tudi to, da bi ne ustrezala ni kmetu ni gospodu, ker bi se * Rokopis: kaki 5 Rokopis: župniku 0 Rokopis: premolo kmetu zdela predraga, a gospodu preneumna; ali če jo daste preložiti na slovenski jezik, potem bi jej pot zaprli mej Nemce, in tudi bi Vam utegnili oponašati, da to delo nč čisto Valvasor* jevo, katero jc bilo samo nemško in latinsko. Vse drugo je, kar se dostaje «Čebelice», katero bi Vam res Rjeporočal. Vrhu tega se tudi poprimite misli, zbrati in zopet natisniti povesti in druge spise Andrcjčkovega Jožeta (Podmilj« ščaka). Raztreseni so izlasti po knjigah sv. Mohorja, po «Glas* niki,» po «Besedniki» in morda še kc.d drugod. Bilo bi vsega vkupe dobrih 5 zvezkov, morebiti še več; kajti še mnogo sem jih našel potem, od kar sem z g. Novakom o njih govoril. Dogovoriti bi se bilo najprvo z rodovmo pokojnega Podmilščaka, da bi se od njč dobila pravica, ta dela ponatisniti, in jaz menim, da se to nc bi smelo dolgo odkladati, ker se jc z «Ljubljanskim Zvonom» vred porodila neka do zdaj mej Sloveni še neznana hlastežnost po dobički iz natisnenih knjig mrtvih pisateljev. Ivan Tomšič na pr. zopet izdaje lBl Ciglerjcvo povest «Sreča v Nesreči», katero imenujo tudi «France Svetin», ter «Zvonova» družba (Leveč, Janko K r sn i k in d r. Sta r e ) kupila jc za ubogih 50 gld. od Jurčičevega brata pravico, da sme tega pokojnega pisatelja knjige dajati zopet na svitlo. Sreča je, || da jim Andrejčkov Jože do zdaj še nč prišel na misel. A prosim Vas, da o tem zdaj še nikomur nc poveste, kar Vam pišem o «Zvonovcih». Andrejčkov Jože je posebno izboren pripovedovalec, brez/ dvojbe Prvima Jurčičem, le premalo gospodskega vkusa ima časi, a domišljavost posebno veliko, in pnE9w^^£tVzna tak6prijetno, kakor malo kdo. Izdaja njegovih knjig bi Vam obetala več in lepšega dobička, nego li «Tisoč in ena noč.» Jezik bi res bilo treba tu ter tam časi popraviti. Na pr. on piše: b u k ä 1, käl i, f., der Buchenbaum, kar ne more veljati, in še drugih stvarij take vrste ima; a to vse vkupe so malenkosti. Če sc mislite Podmiljščaka prijeti, prosim, da nio^tc, ker bi jirugače utegnili «Zvonovei» o tem zvedeti in Vas jprehiteti; molčite, a delajte! Martin Jelovščak uže menda zopet nema službe, kakor slišim. Jako čuden človek jc. Sam ne vem, kakšen konec ga čaka. Oprostite mi, da Vam toliko časa nčscm bil odgovoril, ter vzprimite od mene prisrčno hvalo, da se toliko trudite z ljudmi moje rodbine. Lepo Vas pozdravljam Vaš stari prijatelj Levstik 4. J. KRAJEC TISKARNA IN BUKVARNA NOVOMESTO. Velecenjeni gospod in prijatelj! Tu Vam pošilja Vaš brat Matija nekaj grojzdja v znamenje posebne hvaležnosti; lepo se zahvaljuje za pošiljatev po g. Per? natu. Kavno je bil tu pri meni in toži, da neprestana mokrota bo vse končala. Jako lepo in cbilo je vsega bilo pričakovati; zgodnjih pridelkov je tudi, a sedaj pa vse gnjije; zelje je rešil s tem, da ga je takoj za kisljino zrezal, krompir/nT moč iz zemlje dobiti v tej mokroti in gnjije, tako korenje, repa i. dr. Da je grojzdje naj? boljše kislo, se boste lahko prepričali, in to vsled bolezni na trti. j trtno perje namreč spodaj kosmato postane in zgodaj odpade, vsled tega ne more zoreti in sladko postati. Zaradi prodaje domačije sim mu na drobno MVaš svet in željo razložil in raztolmačil, in je HC1 sam tudi mnenja, le pod posebno dobrimi pogoji prodati, ako bi prilika bila, in tudi tedaj je obljubil .se z Vami poprej posvetovati. — Povdarjal sim mu v posebno, da v slučaju, če bi iz Langer jevega posestva tovarno napravili, iz kterega edinega namena je nemec tudi kupil, bi sosedna posestva veliko več vredna postala, ker bi se potem živež brez truda blizo dobro prodal i. t. d. | Pravico do spisov A[n]drejčkovega Jožeta sim si pridobil od brata pisateljovega, od strani Mohorovega društva pričakujem odgovora. — Zaradi životopisa, ki bi se, kakor spodobno, spisom pridjal, obrnil sim se do g. Kos?a, učitelja v_JCrašinji, kjer brat njegov prebiva, da bi mi potrebne date pozvedel. Odgovoril mi je, da ima on životopis že dolgo napravljen, in ga je nameraval «Zvonu» dati, in ga sedaj g. Cimperman pregleduje. Memo? grede tudi omeni, da piše biografijo Andr. J. tudi neki Jereb v Trstu (Menda tisti J.|akob Jereb,| ki je bil nekdaj uradnik pri banki Sloveniji.—Tedaj mislim od Kosa?Cimperman dovelj dobro uredjen životopis dobiti, če le ne bo predolg, in mu nameravam predlagati, naj mi pusti v tem slučaju spis skrajšati, in naj ga Zvonu obširnejšega da. — Tudi sim pisal g. Vilhar, naj mi dovoli tiskati skupne pesni Miroslava V. | Ker so tako raztresene, in marsikomu veliko ne? znanih, mislim, da bi ne bilo napačno jih ponatisniti? Mislim, da si [m] Vam povedal, da nameravam različne take spise tiskati v obliki «Universal?Bibliothek von Filip Reclam— Leipzig)? Kolektivni naslov nameravam napraviti «Občna biblio* teka» — ali bi boljše bilo «Občna knjižnica»? Če bi Vam, veleučeni gospe d, poleg preobilnih opravkov vendar mogoče bilo, mi o tem sedaj pred začetkom, še kakovi poduk dati, Vam bom iz srca hvaležen. Koncčno Vam poročam pozdravljenje vsih Vaših sorodnikov, ki se Vas vedno hvaležno spominjajo. Priporočujem se Vam prijateljsko in posebnim spoštovanjem V Novomestu 4. Okt. 1882. JKrajec|| C a V Ljubljani 25/12 882 Blagorodni Gospod! Kaj dela Andrejčkov Jože? Da ste si pridobili pravico od njega brata, povedali ste mi v zadnjem listu, h kateremu Vam stöprav denes odgovarjam, kar mi oprostite, ker je zdaj dan zelo kratek a posla vedno obilo. A kako ste naredili z družbo sv. Mohorja? Ako je Podmiljščakov životopis iz roke onega Jereba, ki je nekdaj služil banki «Sloveniji,» ne more biti posebno dober, niti od Kosa jaz ne bi se nadejal posebnemu delu. ker ti možje mqgp jedva razumeti, kde ima Podmiljščak svojo tehtovitost a kde "svoje hibe. Vender, kakor je, tako bodi, ker zdaj si uže ne lehko pomoči, kakor jaz menim. Kar se do*[staje Vilharja, pazite sejja, da se Vam ne bi kako v čem zadolžil, ker potem ne dobodete peneza iz njega, kajti ves je, kakor ie bil njega pokojni otec Miroslav in vrhu tega tii^ v^dr^o potrefrenfc obijih novcev. Bodite modri! Skupni naslov nam. UnivcrsalsBiblio* thek» bi po mojem bil najboljši: obči zbornik, kakor so uže stari Sloveni zvali take zbirke. Še dostavljam, da bi Miroslava Vilharja nekatere pesni in tudi igre bilo7 res vredno zopet na; tisniti, a ne vseh, na pr. «Žabjanck» ne, niti ne vseh iger. «Jamsko Ivanko» bi menda bilo treba zelo popraviti. Prosim Vas, pozdravite moje ljudi, če koga vidite. Zahvaljam se Vam o trudu, ki ga vedno imate z menoj in z mojim bratonfin se sestro, zdaj s kakim pošiljanjem, na pr. z grozdjem, zdaj s dopisi itd., ter Vam želim veselih praznikov in srečnega novega leta, in Vas lepo pozdravljam Vaš . .. stari prijatelj Levstik 7 Rokopis: bil[e]o Angelo Cerkvenik / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. VI. scena. Po enem letu in pol. V zaporu. Spomladi ob 2. popoldne. (lena sedi na postelji in premišljuje. Ječar Iga ni videtiI odpre vrata. Mož vstopi.) MOŽ: Vera moja! ŽENA: Tvoja? (Ko jo hoče objeti, ga odrine.) Tvoja? Ne, ne! MOŽ (žalostno): Veročka moja, zakaj se tako mučiš. ŽENA: Nisem mislila, da boš prišel... Res! Kako to? Saj nikomur ne dovolijo prestopiti prag te celice! (Začudeno.) Kako jc to? MOŽ: Saj je vseeno! Tvoj mož sem ... Prijatelje imam ... ŽENA (z odklanjajočo gesto): Mož ... ne, ne... Že davno ne več! MOŽ: Če bi bila v tisti težki uri prišla, bi bila spoznala, da sem še vedno tvoj mož, pa te ni bilo... ŽENA (začudeno): V težki uri? MOŽ: Ko si bila lačna! ŽENA (se smeje): Lačna? Ne, lačna nisem bila. Le moj zagovornik je tako trdil pred poroto, da sem bila lačna, zapeljana, da pa sem v bistvu dobra... O, saj je imel prav... Pol leta tukaj sedeti... To je nepopisno strašno ... MOŽ: Nisi bila torej lačna? ŽENA: Nisem. Samo tako se je zgodile: v zrcalo sem se gledala in sem jela opažati, da se staram, da postajam grša... Kaj nc... In nihče me ni več maral... Lastnik bordela mi je že namignil, da bom morala zapustiti to poslednje zatočišče, če ne bom znala več zaslužiti... (Težko ji je. Obmolkne.) MOŽ: Postarala si se, a grda nisi. ŽENA: S strahom sem opazila, da sem pcstala grda, zelo grda, ali sem le tako mislila. Na cesto me bodo vrgli, sem pre* mišljevala; ali bom morala delati, sem se vpraševala. Ribati, prati, kuhati, pomivati... Strašno! Po telesu me je spre* letel mraz. Vsak človek ne more delati. Delo mi je zoprno, sovražim ga! S strahom sem računala, koliko imam pri* hranjenega ... Nič nisem imela. In tedaj je nekega večera prišel grof Stromfeld... Imel je v žepu biserno ovratnico; za svojo ženo jo jc bil kupil, za rojstni dan jo je hotel darovati ji. Tako mi je povedal... Nekaj nerazumljivega mi je šinilo v prste, nekaj, česar do danes nisem doumela ... in vzela sem ovratnico ... MOŽ: In nisi bila lačna. ŽENA: Nisem bila, a vzela sem vseeno ovratnico. Lakote v bodočnosti sem se bala, kajti starala sem se, grda sem po* stajala in nihče me ni več maral... xMOŽ: Vzela si, kar ni bilo tveje, in nič te ne more opravičiti, da si to storila. ŽENA (resignirano): Nič, prav nič! (Po daljšem molkuJ Ne, če natanko premisliš... marsikaj me more opravičiti, ali vsaj zmanjšati moj greh. Revežu ne bi vzela. Bogatašu sem ukradla. MOŽ: Nisem prišel sem, da bi te obtoževal, in ni potrebne, da se opravičuješ. ŽENA: Ne pred teboj, pred seboj se opravičujem. Kar sem zdajle glasno povedala, sem ponovila neštetokrat v mislih... Le zaradi sebe same! MOŽ: Prišel sem, da ti povem, kako malo se je izpremenilo moje razmerje napram tebi. Nič se ni izpremenilo. Spoznala si, da se staraš, praviš, da postajaš grda, bojiš se lakote. Pridi torej k meni, ko boš odsedela kazen. ŽENA (nejevoljno): Ali še vedno nisi doumel, zakaj se ne me rem in ne smem vrniti k tebi? MOŽ: Prav nikakršnega razloga ne more biti, ki bi smel ovirati pot k miru in sreči. Če pa bi takšen razlog obstajal, bi ga morala pohoditi. ŽENA: Hujša kakor lakota, kakor vlačugarstvo je zavest manjše vrednosti svojega lastnega bitja, zavest milosti, ki bi jo uživala. MOŽ: Kakšne milosti. Ni milost, zgolj ljubezen, lepa, neseksualna ljubezen je to. Ali je seksus bistvo? Seksus je kakor lepota, seksus je le sredstvo, je kakor retorta. skozi katero mora priti v človeško dušo — ljubezen. ŽENA: Besede, same besede! V praksi ne more to veljati! MOŽ: Ne more obveljati? Ne trdim, da bo, le poskusiti morava. Če ne bo obveljalo, se ločiva za vedno, če obvelja, bova srečna oba! ŽENA: Čemu poskušati? Natanko vem, da ne bi obveljalo, da bi bila najina bolest še veliko hujša ob ponovni ločitvi. A zakaj me vendar ne pustiš, da bi hodila mirno po svoji poti? ... Lepa ne bo ta pot, a moja bo, moja! Po beznicah se bom klatila, pod mizami v beznicah bom spala v raz? trganih cunjah, med pljunki in ogorki, med pijano drhaljo bom sama pijana, prodajala se bom za požirek žganja. Ali se bom še mogla prodajati? Ali je še kak košček mojega telesa, ki še ni bil prodan?... (Bolestno.) Goljufala bom: že stokrat predano telo, senco pepela bom še stokrat prodala... MOŽ: Veročka moja, ali se bojiš ljudi? ŽENA: Da, ljudi! Za tebe se bojim! MOŽ: Odšla bova odtod. Daleč, daleč, kjer ne boš videla nobenega izmed teh obrazov, kjer boš srečavala nove, ne? poznane ljudi, daleč čez morje, kjer ne boš slišala ne znane govorice, ne znanih zvonov, kjer te ne bodo motile oblike domačih hribov. Daleč, daleč ... Samo solnce bo bolj žarko žarelo in grelo tvoje novo življenje ... ŽENA: Ljudi se bojim, toda ne ljudi, katere poznam, kajti znance poznam skoraj tako dobro kakor samo sebe. Teh ljudi se najmanj bojim, ker so vsi moji grehi tudi njihovi grehi, in njihova polovica vseh grehov je umazanejša, kaker moja. Bojim se ljudi, ki jih ne poznam... Ali nam ni vsak ne? znanec lep, Čist?... In nikdar bi ne mogla več spoznati vseh tistih ljudi... Spoznavanje je prestrašno. Ali ne razumeš tega? MOŽ: Čas te oropa vseh teh škodljivih domišljij, vse te ne? potrebne skrupuloznesti. ŽENA: Čas bo mojo rano samo poglobil do poslednjih možnosti — če bom vedno trezna. Utegnila bi znoreti; misel je kakor sveta inkvizicija, kakor luciferska tortura... sama opoj? nost mora biti moje življenje, sama opojnost! Čas ne mere ozdraviti človeškega telesa luesa. Spirohete grizejo, razjedajo, svoje nevidne kremplje širijo kakor sam satan po mehkih možganih... Mesto zdravila pa bi stal poleg mene ti, moj mož, ki bi me vedno znova spominjal na silno razliko med menoj in teboj... Dvoje ljudi... dvoje resnic ... dvoje pravic ... MOŽ: Dvoje pravic, dvoje resnic ... tisoče, milijone ... neizmerno mnogo jih je. Vzporedno gre njihova pot... le včasih se križa. V divjem letu tekmujejo med seboj. Milijon resnic, milijon pravic... Resnice pa še ni, in pravice tudi ne... Tista, katera bo v divjem diru zmagala, tista bo postala resnica in pravica... in potem: smrt! In vendar ne bo nikdar smrti, ne more je biti nikdar. Smrt je nič — in niča ne more biti... ŽENA: Ali mi obljubiš, da mi ne boš nikdar več hodil na pot? MOŽ: Dokler trpiš — ne morem in ne smem. ŽENA (odločno): Moraš! MOŽ: Ne morem. Ali ne razumeš te besede? Samo umreti bi mogel s teboj! (Žena se zdrzne. Nekaj trenutkov gleda molče v oči možu.) ŽENA (počasi, preudarno): Umreti z menoj... Res, to bi bila rešitev za oba. Počakaj me! Vrnem se in pridem k tebi — umreti! (Ponovi tise.) Umreti... (On ji poda roko in odide. Žena stoji sredi celice negibno nekoliko trenutkov. Zakrili z rokama.) Umreti! Konec VI. scene. VII. scena. Pozimi. Moževa delovna soba. Ob 6. zvečer. Štiri mesece pozneje. (Mož in žena prideta — oba v črno oblečena — ter se vsedeta vsak v svoj fotelj. Oba sta zamišljena. Mož pije iz visoke čaše vodo — požirek za požirkom, popolnoma mehanično, tako da se zdi, kakor bi ne vedel kaj dela.) ŽENA: Zdaj v teh poslednjih trenutkih bi mogel opustiti absti* nenco. MOŽ: Zakaj? Načelo, ki je zame del resnice in lepote, mi je v vsakem trenutku življenja enako drago in enako močno. ŽENA: Tebe vendar ne bo več — zdaj, čez pol ure naju ne bo več. MOŽ: Ne vem, kaj se bo zgodilo z nama, a umreti ne moreva. To je samo razkrojenje telesa, to je samo pretvoritev v nove, nepoznano, mogoče lepšo, a brezdvomno v popolnejšo vsebino. ŽENA: Ne verujem. MOŽ: Jaz verujem. ŽENA: Ali se bojiš? MOŽ: Verujem in se ne bojim. Vera je večno življenje. ŽENA: Tudi jaz se ne bojim, čeprav ne verujem. MOŽ: Misli globoko in spoznala boš dvoje: ali se bojiš in nc veruješ, ali pa veruješ in se ne bojiš. ŽENA: Umreti morava! Samo s tem namenom sem prišla sem. Drugače bi bila šla naravnost v bcznico. Že mnogokrat sem mislila na smrt kot edini i?hod iz te težke in mučne situacije, a nisem imela dovolj poguma, da bi se usmrtila. Ko me je obup vso osvojil, si prišel in si rekel, da bi mcgel — umreti z menoj, rajši umreti, nego pustiti me, da trpim. V tistem trenutku sem spoznala, da jc smrt v družbi lažja. Včasih me je popadla celo navidezna blazna misel, ki pa v bistvu svojem ni blazna, temveč popolnoma naravna: zaželela sem si, da bi zemlja skočila s svojega tira, da bi se zaletela v naročje solncu in zgorela v enem samem trenutku, kakor v petroleju namočena cunja ... Da bi umrla s svetom, z zemljo vred. Sama ne morem____Ali ni smrt človeka težka le zategadelj, ker se mora človek odtrgati od živega sveta? Ali ni bojazen pred smrtjo bolj vsečloveška ljubezen na* pram vsakemu poedinemu članu človeške družbe kot pa egoizem krvi? MOŽ: Ne vem. To vprašanje ni važno. Dejstvo je lc, da ni naravno — in zategadelj krivično — nasilno uničenje živ? ljcnja. Ne vemo, kakšne naloge so nam dane v življenju. Ali nc ubije samomorilec tudi od pamtiveka določenega mu dela? Ali se nc ubije mogoče tik pred svojim živ* ljenskim ciljem, ki mu za večno ostane prikrit, nedosežen, mrtev? ŽENA: Ljudstvo je kaker gnoj, si nekdaj rekel? MOŽ: Tako sem rekel — saj tudi poedinc celice v gnoju vrše neko določeno nalogo. ŽENA: Reči hočeš, da bi bilo bolje, če se nc bi usmrtila. MOŽ: Mislim, da grešiva, če si sama ugonobiva življenje. ŽENA: Tedaj mi ostane samo ena pot: ločiti se morava in iti vsak svojo pot. MOŽ: Poskusiti bi morala živeti skupaj — ali je to tako težko? Če peskus dokaže, da ne moreva skupaj živeti, tedaj pač napraviva konec življenju. Za to imava še vedno dovolj časa... ŽENA: Ne! smrt, samomor... oboje je grozno, vendar pa ni nič groznejšega, kakor le en sam dan skupnega življenja s teboj. MOŽ: Ne morem razumeti. ŽENA: Nc moreš razumeti, da te tako neizmerno ljubim, da bi te mogla iz ljubezni ubiti! MOŽ: To so same besede. ŽENA: In te besede so misel, misel pa je rojstvo življenja. MOŽ: Življenje je bilo pred mislijo, pravečno jc! ŽENA: Ti tega ne moreš razumeti! Moj bog! V obup me tiraš! Gobavec ne more živeti poleg zdravega, nc da bi ga okužil in če zdravega ljubi, kako bi ga smel okužiti? MOŽ: Zakaj nc? Ljubezen jc višek egoizma. ŽENA: Ti torej nočeš umreti? MOŽ: Nočem? Če misliš, da je tc res edini izhod, sem pripravljen. Samo tega ne vem, če si dobro premislila, kaj nameravaš. ŽENA: Če sem premislila!? Od tistega dne, ko si bil pri meni v zaporu, sem dan za dnevom razglabljala in čim intenzivneje sem se poglabljala v to misel, tem jasneje mi je postajalo, da moram pretrgati vse niti, ki me vežejo s preteklostjo, kajti vsa moja preteklost je tako živa, kakor sedanjost — in vsa moja bodočnost bi bila moja preteklost. MOŽ: Dcbro, če si sklenila svoje račune, tudi jaz ne bom več odlašal, tem manj ker hočem tudi samemu sebi dokazati, da moji dvomi niso upravičeni. ŽENA (začudeno): Dvomi? MOŽ: Da, dvomi! Zdaj, tako rekoč ob poslednji uri ti smem po? vedati in smem tudi samemu sebi popolnoma priznati. ŽENA: Govori! MOŽ: Dvomil sem marsikdaj o svoji moči, a po sili sem verjel, da sem močan. Dvomil sem, če bom mogel zmagati vse strašne muke, ki bi se porajale vsled najinega skupnega življenja, dvemil sem, če bi mogel pregnati strašne in ostudne slike o tvojem gnijočem telesu, dvomil sem nad svojo ljubeznijo, o kateri pa sem venomer govoril — govcril tebi, sebi in vsem ljudem. A tedaj se je vedno v meni po* rodil pošasten dvom ... Z vsem naperom sem dvignil silno kladivo in udaril sem po pošasti na trdem nakovalu, da je zahreščalo... Ubil sem jo, pa ni nič pomagalo, vedno je pošastna prikazen nanovo vzklila in se razvila v strahotno podobo... In vedno iznova sem moral ubijati, ubijati, ubijati. (Kratek premor.) Ne vem, če bi bil mogel to prenesti, ne vem, če bi bil mogel streti vse pošastne dvome za vedno... ŽENA (razočarano): Tedaj me nisi ljubil, temveč si le govoril? MOŽ: Ne, ne! Ljubil sem te in ljubim te, le tvojega telesa sem se bal, tvojega strastnega telesa. Besedo o gobavcu si izrekla komaj pred nekoliko trenutki... Podoba gobavca se je kakor zahrbten in nenasiten parasit zajedala v moje možgane. Ali razumeš? . ŽENA: Nikdar nisem tako malo razumela, kakor v tem trenutku. MOŽ: Žal mi je, da ne moreš razumeti. Pa čemu razpravljava? Utrujen sem že! ŽENA: Ne! Razloži mi to! 39 609 MOŽ: Nekdaj sem že rekel: Telo je sredstvo, ljubezen je vsebina. ŽENA: Zakaj lažeš v tem poslednjem trenutku? MOŽ: Izpijva... Spoznala boš, da nisem nikdar lagal... v tem trenutku bcš spoznala! (Dvigne se in stopi k pisalni mizi ter nalije v dva kozarca vročega čaja in strese v vsako čašo po dve dozi praška. Obe časi položi na taso in ju prinese na mizico pred fotelja. Se zopet vsede.) Glej, v vsaki čaši toliko strupa, da v nekolikih tre? nutkih premineva. To je najmočnejši strup. ŽENA (se strese): Ali res v nekolikih trenutkih? In bolečine, ali so hude? MOŽ: Nič bolečin, takoj izgubiš zavest. ŽENA (nesigurno, monotono): Takoj... MOŽ: Čaj je bil vroč, strup je raztopljen. Čakaj, malo premešam in potem (meša z žličko v čašah) izpijeva. (Vsak vzame svojo čašo v roke. Nekoliko trenutkov molčita in se gledata.) Pijva! ŽENA: Čakaj, samo še en trenutek počakaj! Ali hočeš res umreti zaradi mene? Ali bi ne mogla umreti samo jaz? Težko mi je za tebe. MOŽ (popolnoma mirno in jasno): Pripravljen sem. Ne odlašajva! V večnosti ne pomeni razdobje najinega življenja nič. Pijva! (Jo poljubi na usta in ji pogleda v oči. leni se trese roka. Mož nese čašo k ustnicam, žena tudi. Mož izpije v dušku in omahne v fotelj, njej pa se silno strese roka in časa ji pade na tla ter se razbije; čaj se razlije. Dolg molk.) MOŽ (z naporom se nekoliko dvigne, odpre oči in jo gleda): Ti nisi izpila! (Hoče ji ponuditi roko, pa ne more, roka mu omahne, zatem še glava. Z zadnjim naporom.) Zdravstvu j! ŽENA (stoji kakor Lot ova žena in gleda brezizrazno v umirajočega. Naenkrat izbruhne v histeričen jok.. J O... o... o... (Joče, a se kmalu dvigne, obriše si oči, poteze na obrazu ji ustvarijo trd, oster izraz. Zamišljeno hodi po sobi s silno bolestjo) o... o! Ubijalka in vlačuga... in stara in grda! Samo še za v beznico... (tiho), samo še v beznico... (Pogleda mrtvega moža, kakor da bi se hotela posloviti od njega, potem pa odločno.) Ne! V beznice v beznice! (Naenkrat se ustavi pred ogledalom, ugledavši svojo sliko v njem.) Ali sem to jaz? Je to človeška podoba? Nikar (se odmika v strahu), nikar (strašno), ne glej me tako, ne glej me tako! (Tiho.) Očitajoče me gledaš! Kaj praviš, kako praviš? Ne, ne, ne! (Se brani, z rokami poskuša odriniti sliko, toda pod silno sugestijo se približuje zrcalu. Obraz je spačila v pravcato nakazo.) ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom): Ti nisi samo via; čuga... Morilka si! Tvoj namen je živel v tvojih možganih, kakor strupen črv. Čistega človeka si se bala; sovražila si ga, ker si bila poleg njega vsa umazana in gobava ... Zato si ga ubila ... Kako praviš? Da se je sam ubil? Tvoja misel ga je ubila... Tvoje besede o misli so resnica... čuješ!! res* niča! Rešiti se žiga poroke... to je hotelo tvoje blodno hrepenenje... ŽENA: Zakaj me je zalezoval, zakaj... Pojdi, pojdi! Kdo si ti, ki mi očitaš, kdo si? ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom. Se krohoče): Kdo sem! Ali me ne poznaš? (Vsiljivo.) Ali me ne poznaš?! Meni, mar meni hočeš lagati?! Od pamtiveka hodiva skupaj. Kakor kri in meso sva, kakor meso in kosti sva si sorodna ... Druga polovica tvojih možganov in tvojega srca sem, ubijalka! ŽENA: Ne, ne, ne! Ne poznam te! (Se bliža k zrcalu.) Daj mi mir; saj sem hotela umreti, hotela — pa nisem mogla... čašo mi je vzelo iz rok, vrglo jo ob tla! ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom. Se krohoče): Vrglo ob tla?! Kdo? Sama si jo vrgla... Že od vsega početka si vedela, da se ne boš nikdar usmrtila. Pri ustih si imela čašo, nagnila si jo že — tedaj pa si zmagala v sebi ti sama in si jo vrgla ob tla... Še se ti hoče blata, še gnoja... na tisoče jih hočeš še okužiti . . . gobavka! (Nasilno.) Pojdi, gobavka... pojdi v beznice, med pljunki in podmiznimi ogorki, med pijano drhaljo in gobavci boš poginila, ker si stara in grda ... (se krohoče) stara in grda, grda ... Konec VII. slike. Gustav Strniša / Ubranost Girlande smrek sipljejo biserno roso v tvoje naročje, gozd šepetajc naju sprejema; solnčni dan se smehlja čez pobočje, toplo je obema. V omamo naju ovija žarkov tenčica, srcbot spleta kočico senčno pod drevjem; zasanjaj brezskrbno v zelenem zatišju, cvetica, saj kukavica kuka srečo med gostim vejevjem! Dr. N. Preobraženski / Nova Rusija 1. Jevgenij Zamjatin. Kcr so sodobni ruski pisatelji slovenskim čitateljem skoro popolnoma nepoznani, nameravam podati vsaj površen pregled sedanje ruske književnosti. Svoja litcrarno*zgodovinska izvajanja pa omejujem na kratke pripombe. Avtorja osvetljuj njegovo delo! — Kolikor dopušča težko -življenje, se zanima ruska modema predvsem za fabulo in slog. To je menda naraven odpor proti obilici filozofije in psihologije, ki je bila do nedavna značilna poteza v moderni ruski povesti. Jevgenij Ivanovič Zamjatin pričenja novo dobo kot umetnik in vzgojitelj. V letih splošnega stradanja jc otvorila sovjetska vlada v Petrogradu «Dom literatorov», zavetišče za pisatelje. Tam jc imel Zamjatin veliko posla z narašča* jem, predaval je in delil nasvete. Marsikdo izmed učencev stoji še danes pod vplivom mojstra. Kot mornariški inženjer jc potoval Zamjatin po ladjedelnicah od Belega do Črnega morja in od Vladivostoka do Londona, kjer je bival sluz» beno skoro dve leti med vojno. Pod temi vtisi so nastale njegove prve povesti: «Na kuličkah» («Hudičeva iuknja», pretresljiva slika Daljnega Vzhoda, ki jo je zaplenila leta 1914. cenzura kot žaljivo za rusko vojsko) in «Otočani» (iz leta 1920., pestre satirične slike angleške družbe). Zamjatin ne pripoveduje, temveč riše te svoje povesti. Ustvaril jc novo literarno obliko, vrsto slik, ki hite druga za drugo; veže pa jih čitatelj sain, ki ga preseneča smotrenost pisateljevih barv in jezika. Zamjatin je na ruskih tleh priboril zmago tako zvanemu eks* presionizmu. Vendar pa Zamjatin ni ostal za vselej pristaš ene strujc. Ubral je pozneje tudi druge nežne strune, ki spominjajo na lirični realizem Čehova. Iz te prve dobe izvira povest «Afrika». Sovjetska vlada je odredila, da Zamjatin ne dobiva papirja za tisk knjig. Zameril se ji je z nekim javnim govorom v prilog pisateljeve prostosti ustvarjanja. Radi tega so ostali v rokopisu utopistični roman «Mi. Komunistična družba 800 let pozneje» in baje pretresljiva drama «Ognji sv. Dominika» iz dobe španske inkvizicije. Njeno geslo «Bodi preklet vsak, ki misli drugače» (besede papeža Gregorja I,) velja tudi za sovjetske razmere. Krasne «Pravljicc za velike otroke», pravi satirični biseri, so končno pisatelja spravili v ječo. Iz teh pravljic sem prevedel «Cerkev Božjo», globoko obsodbo sovjetske misli. Bodi pa pripomnjeno, da ne prizanaša Zamjatin v pravljicah tudi topi nestrpnosti in politični brezglavosti različnih sovražnikov sovjetov. «Literatura v Rusiji jc zmrznila,» piše Zamjatin v knjižici «Herbert Wells» (Petrogradska «Epoha», 1922.). «Literatura jc za sedaj nekje v megleni bodoč* nosti.» Te besede so prišle iz srca pisatelja, ki vztraja v domovini. J. Zamjatin / Afrika 1. Kakor vedno, so odrinili karbasi1 od brega na morje — k parniku. Nekaj bo parnik že pripeljal: malo moke, soli, sladkorčka. Na morju so se penili valovi, karbasi so se pozibavali gor in del. Vitel je drdral, spuščal zaboje navzdol v karbase. — Je že vse, a? — in primorci so se že hoteli vrniti, 1 Veliki čolni belomorskih ribičev z dvema jadroma in štiri do deset parov vesel. zdajci pa sc je pripetilo nekaj neobičajnega: s parnika je prišla po stopnicah nekakšna gospoda. — Kaj pa je s to gospode?... Kam? — so ostrmeli karbasi. — No«o, kaj pa zijaš. Ne vidiš, k vam v Keremet? Le brž s čolnom. Tepec! Zgodilo se je, da jih je moral ukrcati Fjodor Volkov. Bila sta to dva gospoda in z njima dekle. Govore pa zdaj po naše in zdaj kar spet drugače. Fjodor Volkov se je začudil. — Vi, gospoda, vi sami namreč, odkod pa ste, kaj? Gospoda pa je vesela. Nasmehnili so se in eden, obriti, je odgovoril: — Mi namreč? — je pomežiknil, — iz Afrike smo. — Iz Afrike? Ali je mogoče, da tam tudi po naše govore? — Tam, brat, govore vse jezike ... Njih dekle pa se je zasmejalo. Zakaj se je zasmejalo — ni znano, ampak — lepo se je zasmejalo in lepo pogledalo Fjodorja Volkova: njegove grozne rame, njegovo po deško ostriženo bučicosglavo, male tuljnove očke. Fjcdor Volkov je pokazal tuji gospodi določeno stanovanje: takrat je dal stanovanje Pimen, dvedanjskega duhovnega pred? stojnika- nečak. Lepa, čista hiša je bila. Fjodor Volkov se je vsedel na kamen pri vratih. V večerni tišini se je dobro slišalo, kako so sc razgovarjali v hiši, zdaj po naše, zdaj zopet po svoje. Potem pa jim je dekle zapelo pesem. Pa tako pesem, da je Fjodorju pestalo kar tesno pri srcu, taka otožnost, a zakaj — ni znano. In bilo je čudno: dekle je na videz veselo, poje pa tako? Večno bi jo peslušal, a pozno je: hočeš* nočeš, čas je iti spat. Svetla, majska noč je. Solnce prav za prav niti ne zajde, samo nagne se in vzplava po morju — in poslika vse morje s svojimi zlatimi kregi, rdečimi krivuljami, modrimi lisami. Je to Fjodor Volkov sanjal ali je res: kakor da je spet pelo njih dekle, on pa kakor da bi vstal, se oblekel in šel po ulici pogledat, kje neki poje ponoči? Gre mimo Ildinega kamena, na kamenu pa spi bela gaga — ne gane se, spi — a oči so odprte, in vse je belo ter spi odprtih oči: hiše na ulici, ki jim je videti do zadnje grče, voda v jamicah med kameni, na kamenu pa bela gaga. Fjodor Volkov se boji glasno stopati, da ne bi izletela bela gaga, ne izginila bela neč, nc prenehalopeti dekle. In zopet — so to sanje, je resnica? — Kakor da je temno okno, pri oknu pa je — ona, bela. in šepeta tiho, tiho Fjordu Volkovu: — Spat sta šla. A jaz 2 Staroobredniki so bili podvrženi dvojnemu davku. nc morem — kako naj zaspim? Ti pa, mili moj, si prišel, hvala ti lepa... In zcpet — kakor da se nagiblje čez okno, objame Fjo* dorja krog glave — in ga pritisne k sebi. Njene roke in prsi pa dehtijo tako, da je to mogoče samo v sanjah. Podnevu je vozil Fjodor Volkov gespodo iz Afrike. Lovili so z jarusom3 losose in stali na sidru' ob jarusu dve uri. Fjodor pa jc neprestano gledal njih dekle in vpraševal z očmi: ali jo je videl ponoči v sanjah ali pa ... Zvečer se jc parnik vrnil, ustavil na obali in zatulil. Zopet je bila vrsta na Fjodorju, da je ukrcal tujo gospodo na parnik. — No, Fjodor Volkov, zbogom. Pa pridi k nam v Afriko,.. — in vsi trije so se zasmejali. Zdaj je pričel Fjodor Volkov dvo* miti: kaj ga imajo za norca s to Afriko? Zmajal je s svojo ostri? ženo bučico: — A če je sploh ni, te Afrike? Pridem — pa je ni? Drugače pa bi že prišel... — pa je gledal dekle, vedno se je vpra« ševal: ali se mi jc sanjalo takrat ponoči — ali pa... — Ne, Fjodor Volkov, nc verjemite jima, to sta že taka .. Lc pridite k meni. Prav lahko pridete, če se le odpravite na pot. No, jaz vas bom čakala. Fjodor Volkov se je nizko poklonil in zdelo se mu je: roka — dehti ravno tako, ravno tako, kaker v sanjah ... In Fjodor Volkov jc veroval v Afriko: — No pa prav, pridem. Mož?beseda. 2. Pri Pimenu, dvedanjskem nečaku, ni zdržal noben pes: živel je kateri kakšno leto, — a potem je vedno pobegnil ali pa poginil. In govorilo se je, da zato ne zdrži pri Pimenu noben pes, ker je bil to preveč ujedljiv človek. Naredi se noč — Pimen pa k pasji hišici: — Le pazi, grdoba, spati ne smeš. Te bom zastonj redil? Samo kruha mi požreš za sedem kopejk na teden... Pa očita in očita: kdo naj to zdrži — še pes nc zdrži. Ni čuda, da je zaslišal Fjodor Vclkov neko spomladansko noč milo ihtenje, ko je šel mimo dvedanjske hiše. Stopil je bliže: okno je odprto, isto okno, v oknu pa je — objekana, obupana Jausta, Pimenova najstarejša hči. — Kaj pa ti je, Jausta, lej jo no? — Oče me goni v grob, uničuje mi življenje, nimam miru ne podnevi, ne ponoči... 3 Jarus obstoji iz več motvozov s trnki, ki so nasajeni z ribami, šteje v celem do dva tisoč trnkov, je pet kilometrov dolg in se zasidra v globini 60 m. Kaj je tc, je to zares Jausta? Jausta ima lase — ko rž, ta pa — kakor morsko vodo, rusalkine, zelene. Jausta je rdečelična, močna, ta pa je bleda, zelenkasta, obupana. Ali je ujel spomla* danski mesec ono, dnevno Jausto v svojo zelenosrebrno mrežo? Kakor takrat — v sanjah ali zares — je stal zopet Fjodor Volkov pod oknom dvedanjskc hiše in tolažil obupano dekle. Ni slajšega kot ustavljati dekliške solze, zagledati smehljaj, ki je prešinjen od solza kakor list od rose. Nikdar niso nežnejše dekliške roke kakor takrat, kadar brišejo od solz še vlažne cči. — Jausta, kako to, da tc še nikdar nisem videl? — Tak naglej -se zdaj. Kolikor hočeš — tudi tukaj — kar glej, če češ... Pimen, dvedanjski nečak, je majhne suhe postavicc: taki so zmerom nagajivi, nadležni. Vsak večer je gnjavil Pimen Jausto, svojo najstarejšo hčer. Mogoče jo je gnjavil samo zato, ker je predolge ostala devica pa je bila na poti dvema mlajšima sestrama. Vsako noč je tolažil Fjodor Volkov obupano Jausto zelenih rusalkinih las. Vsako noč je postajal ožji spomladanski mesec: odhajala je pomlad, sramežljiva deklica; leto se je lovilo za lesom z golimi, belimi nočmi, z brezstidnim ponočnim solncem. — Ko sta šla od poroke Fjodor Volkov in Jausta, Pi* menova najstarejša hči, je še visel zadnji ozki mesec, je še zvonil kakor komaj slišen srebrn zvonček. Mladi par so zaklenili v ozaljšano izbo. Sedeč na postelji, je Fjodor Volkov po starem običaju rekel: — No, sezuj me, mlada žena. — Obupana rusalkina Jausta se je nagnila in je pokorno sezula škorenj Fjodor ju Vol« kovu. Tako pokorno ga je sezula, da ji Fjodor Volkov ni dal sezuti drugega — nežno ji je sam začel slačiti poročno obleko... Jausta je še spala, Fjodor Volkov pa je vzel puško na ramo in šel proti gezdu Mišnavolok. Rožnato solnce je poigravalo v rosi. Kakor pod poljubi je cmokala mokra zemlja pod nogami: Jereb je žvižgal s tenko, enoglasno piščalko — klical je družico. In bil je tako zatopljen v svojo pesem, da je pustil Fjodorja Volkova tik k sebi: šele zdaj se je zavedel, pihnil, zletel na bližnji bor — in spet zažvižgal. Fjodor Volkov se je nasmehnil, spustil namer? jeno puško — in šel domov. V hiši samca — odkod bi se jemal red! Po pseh smrdi — prvič šele sinoči ni spal s Fjodorjem v hiši ptičar Jagoška; po kotih so pajki; smeti — o, moj Bog, koliko! Jausta je očistila vse, ostrgala tla do belega, skrbna ženica bo to — zaposlena je hodila po izbi. — Pozdravljena, Jausta, o, ti, gospodinjica moja... — je po* hitel k Jausti Fjodor Volkov: hitel jo je objemat, kakšna je neki sedaj — ko je minila noč! Zbežal je po izbi — po ostrganih belih tleh... — Kaj ti je, ali si prismojen, da štorkljaš z neočedcnimi nogami? — je zavpila Jausta na ves glas. Tako bom potem vse življenje brisala za teboj, potepuh? Sredi teka je obstal Fjodor Volkov, kakor da se mu je omračila duša. Jausta se je zavedela, stopila k Fjodorju, ponudila mu ustnice, v iztegnjeni roki pa držala cunjo. Fjodor jo je odrinil molče — in šel skozi vrata: škornje snažit. Od tega dne je postal Fjodor Volkov spet molčeč. Vsak večer ga lahko vidiš na bregu ob Ildinem kamenu: njega samega ni videti, samo glava — ostrižena bučica — štrli nad svetlim morjem. — Kaj pa gledaš, Fjodor? Ali čakaš prekomorskih gostov? Pogleda ga Fjedor s tuljnovimi krotkimi očmi in zmaje z glavo; bučico. A kaj pomeni to — da ali ne — ni znano. Fjodor Volkov jc začel izostajati ponoči. Noči pa so grezne, bedeče: so kakor mrlič odprtih oči, gledajo in vidijo vse, česar ne smejo videti živi. Jausta se je premetavala sama v snažni izbi, posebno prazni pod vedno budnim solncem.4 — Kod pa se potikaš, lovec hudičevi... — se je jokala Jausta podnevi. — Pa kako sem se jaz tako zagledala, kje sem imela oči, ko sem te vzela? Fjodor Volkov je molčal: samo nekaj je nemo govorilo Jausti iz njegovih krotkih oči, a kaj — ni znano. — Menda se je pritožila Jausta očetu: začel je Pimcn, dvedanjski nečak, neprestano za; sledovati Fjodorja kakor komar in ga zmerjal venomer: — Kako pa to, Fjodor, da ne živiš z ženo v ljubezni? Če si z njo poročen, si po božjem zakonu primoran spati v postelji, kaj pa ti, a? — ga je zasledoval neprenehoma Pimen kakor komar. Ko so v leseni cerkvici zvonili k večernicam, jc šel Pimen vedno na dvor, jc težko pokleknil ob sodu za vodo in sladko pel Bogu večerno molitev. Bodi dež ali sneg, Pimcn je redno pel ob sodu. Takrat se ga je vedno rešil Fjodor Volkov — v gozd, v Mišnavolok. Tam, v gozdu, je spal vsako noč, sam s svojimi sanjami, dokler ni prišla huda jesen. Zapenili so se valovi na morju, zapihal je polnočni veter. Nabreknilo in nagnilo se je nebo, kakor dim so hitro leteli oblaki in zadevali ob vrheve dreves. Megla je pričela pršeti, ni bilo razločiti — kje je nebo in kje morje: zdaj že ne bo nikogar. 1 Solncc sploh ne zahaja tekom kratkega polarnega poletja (bele noči). 616 — No, lej, Fjodor, si vendar pričel sedeti doma, hvala Bogu. Le spametuj se počasi v imenu božjem... — je pel Pimen kakor prijazen komar, zagrizel se Fjodorju naravnost v uho. Toda Fjodor je bil danes neobičajen: okorno je sedel, imel je rdeče, s krvjo podplute oči, smrdel je po žganju — in se je kar muzal. — Le pojdi, le pojdi, Fedoruška, z ženo, jaz pa bom zaprl duri — pa čakal ob durih. No, Fjodor, poljubiva se, podaj mi — Yui... Pimen je iztegnil svoj komarji rilce, počasi se je iztegnil k njemu Fjodor — in tik pred Pimenovim nosom — hop! — je mlasknil z zobmi. Manjkalo je prav malo — pa bi zagrabil Pimena za nos. Pimen je odskočil v kot, zamahnil z rokami. Fjodor Volkov pa se je zarežal na vse grlo — nihče še ni slišal takega smeha od njega: — Noso, duša komarska? No*o, si se zbal? Jaz te bom — jaz te bom ... In kakor da se je spodtaknil, se je bridko zjokal, spustil na mizo svojo ostriženo bučico: — Šel bom ... kar šel bom od vas ... Odše*el... — Kam neki pojdeš, ti, capin, nesreča naša, kam bi hodil, pijanec grdi? Molči raje ... (Koncc prihodnjič.) J. Zamjatin / Cerkev božja Sklenil je Ivan postaviti Bogu cerkev. Pa še kakšno! Tako — da bi se nebo potilo in bi vragom postajalo slabo, da bi grmela slava od Ivanove cerkve preko vsega sveta. — No, seveda: cerkev postaviti — ni kakor bi kmečko bajto stesal, precej denarja je treba. Pričel je spravljati denarce za cerkcv božjo. A bil je že večer. Vsedel se je Ivan na prežo v jarek pod most. Mine ura, dve — zapeketala so kopita, trojka pridrvi čez most: to potuje trgovec. Zdajci zažvižga Ivan kakor zmaj — konji se vzpno, voznik — bum na zemljo, trgovec v vozu se strese od strahu kakor trepetlika. Pokončal je Ivan voznika, stopil k trgovcu: — Denar sem. Trgovec se roti, prisega: saj nima bora. — Saj je za cerkev, bedak: cerkev hočem postaviti. Daj! Trgovec se roti, prisega: «sam bom postavil.» — A*a, sam? No, le čakaj. Zapalil je Ivan ogenj pod grmom, lepo se je prekrižal — in začel trgovcu s trsko podžigati pete. Ni prenesel trgovec, pokazal je denar: v desnem škornju je sto tisoč in v levem še sto. Ivan se jc priklonil do zemlje: — Hvala ti, o Gospod! Zdaj pa bo cerkev, bo. In zasul je ogenj z zemljo. Trgovec pa jc zastokal, skrčil noge k trebuhu — in izdihnil. No, kaj se hoče: saj je zaradi Boga. Pokopal je Ivan oba, plačal črno mašo zänja, sam pa gre v mesto: zidarje najemat, mizarje, slikarje, zlatarje. In prav na tem mestu, kjer sta bila pokopana trgovec in voznik, jc zgradil Ivan cerkev — višjo od Ivana Velikega. Križi segajo do oblakov, kupole so modre z zlatimi zvezdami, zvonovi pojo milo — ccrkcv je to nad vsemi cerkvami. Razglasil je Ivan vsem: postavljena jc cerkev božja, vsi so povabljeni. Prišla je nepregledna množica. Sam škof je prišel v zlati kočiji, popov je štirideset, dijakonov pa štiridesetkrat štiri* deset. Komaj sc pričeli brati mašo — pomigne škof Ivanu s prstom prav po tiho: — Zakaj — pravi — tako smrdi tu pri tebi? Pojdi, povej starim mamicam, da niso doma za pečjo, temveč v cerkvi božji. Šel jc Ivan, rekel starkam, starke so šle ven; pa ne — še smrdi! Mignil jc škof s prstom popom: začeli so kaditi vsi popi; kaj je to? — vse nič ne pomaga. Pokimal je škof dijakonom: zamahnili so dijakoni z vsemi štiridesetkrat štiridesetimi kadilnicami: še močneje zasmrdi, kar duši in jasno je: to ne diši po starkah, temveč po mrliču, kratkomalc — ni mogoče prestajati. In beži ljudstvo iz cerkve, — dijakoni na tihem, popi ritenski: samo škof je ostal na orlccu1, sredi ccrkve pa še Ivan pred njim — ne živ ne mrtev. Pogledal je Ivana škof — skozenj, do dna — ni mu črhnil besede, kar šel je. In ostal je Ivan čisto sam v svoji cerkvi, vsi so odšli, niso pre* nesli mrtvaškega duha. Slavko Grum / Izgubljeni sin Trava, solncc, mnogo solnca. Kos kruha trgam in počivam. Ne da bi mi legla pot v noge, zleknem se v travo, ker to lahko storim, kadar hočem. Nikamor se mi ne mudi in nihče me nima tu rad. 1 Posebna okrogla preproga s sliko letečega orla, na kateri stoji škof v cerkvi, /nak njegovega dostojanstva. Megle gledam, kako se trgajo od tal in koljejo v solncu. Kakor blesteč up skrivajo v sebi še dolino pod menoj. Kakor čarno, peneče se zagotovilo. Ničesar ne pričakujem več in ne želim, vendar mislim, da bo lepa ta dolina pod menoj. — Veselim se je. Po nogi se mi je vzpel hrošč in izziva mojo pozornost. Z neokretnimi gibi se tipa nakvišku, zdrsne vsak hip zopet nazaj. Z napeto skrbnostjo zasledujem njegov napor in ga mislim. Ali vse tako ničevo je to. Mesto mi je prenapelo živce in sedaj prilagam vsaki drobni stvari važnost, ki ji ne gre. Lepo je, zelo zlato jc vse. Izmit in brezmadežen jc svet, in vendar je ležal včeraj truden dan nad to zemljo, nevihte so že bile, zime so šle preko nje. Sedaj pa se je rodilo to zlato jutro, vsak dan se rodi znova. Vsak dan skrivajo v sebi megle blesteče zagotovilo. £ Skozi vas grem. Otroci in kure vzprhutavajo pred menoj, žene stopajo na prag, si z dlanmi zaslanjajo oči. «Pcpotnik», pravijo in se umaknejo nazaj. Pred neko hišo sedi dekle in veze. Trta je nad njo, grozdne jagode se napenjajo v solncu. Ko grem mimo, dvigne glavo in se zazre vame z velikimi, otroškimi očmi. Čaka ga še, ne ve še ljubezni. Ali naj postojim, se ji dotaknem las? Če hočem, sedem k nji pod trto, ostanem v vasi dva, tri dni — kolikor dolgo hočem. Ne, nočem se ustavljati. Nočem se več prerivati med ljudmi z brezplodnimi željami. Za hribom je skrit večer. Gori stopim in ga tam počakam. o Tako potujem iz dneva v dan in pravim: izgubljeni sin. Z razuzdanim življenjem si zapravil svoje premoženje in sedaj hodiš tod okoli ter iščeš očetove hiše.. Med kamenjem sedim in gledam na vas. Pokojno se vije nad hišami dim, po poti se vračajo možje s kosami. Trudni so. Počitka se jim hoče. Jaz nisem truden. Sedem kar takole, kadar je, in mislim brez? plodne stvari. Noč se že vali iz gozdov, doli v vasi zapirajo vrata. Dvigniti se moram, da kam pridem. Jernej Jereb / Suženj demona (Nada Ijevanje) v Človeško srce preboli vse. Duša preboli prvo razočaranje, nato razprostre pred seboj svojo žalost, jo pregleda in premisli. Nato uravna svojo filozofijo po dejanskem stanju, obleče jo kot nove obleko, zavest se ji privadi do zadnje gubice. Le na dnu ostane iskrica; včasih izgine popolnoma, ali pa znova zaneti ogenj. Kaj je poljub? Dotik dveh ustnic, znamenje ljubezni. Po[jub* ljajo_se_tudi ljudje, ki se dozdevno ljubijo, celo ljudje, ki se sovražijo. Kolikokrat v življenju oskruni človek svetost poljuba! Ali je Tončka kriva, da ni srečala mene prvega? Ali niso bile moje ustnice že oskrunjene? S potezo velikodušnosti sem ponovil te besede Tončki, ko mi je vrnila knjigo «Križ na gori» in dejala: «Kamorkoli hečeš, grem s teboj!» Da sva se zopet oklenila drug drugega, silneje nego prej, jc bila kriva tudi gospa Fani. Ko sem se nekega večera vrnil domov, so me pričakovale njene velike oči za ognjiščem; pozdravila me je: «Kje ste bili?» In odgovoril sem mirno: «S Tonetom!» Tedaj je treščilo: «Ne s Tonetom — s Tončko! Lažnivec!» In povedala mi je, kje sem bil in kdaj, celo besede, ki sva jih govorila s Tončko, je ponovila. Stal sem pred njo majhen in osra* močen, kakor smrkavec. Ni bilo mogoče ne tajiti ne lagati nc govoriti resnice. Nje oko pa je šlo od tedaj kakor zli duh za menoj. Kadarkoli sem prišel domov, so se uprle nje oči prodirno vame. «Kje ste bili?» Povedal sem. Vselej ni bila laž. «Lažete!» «Nc lažem!» «Na obrazu se vam pozna.» «Prisežem, da nisem bil s Tončko.» «Pojij^ncm ,yonjju vem, da ste bili.» Tončka ni rabila dišav, zato nikoli nisem vonjal po nji. Gospa je čutila nje vonj. Na natezalnici sem dejal: «No, prav: bil sem — dasi nisem bil.» «Povejte po resnici! Saj itak vse vem; samo ne lažite!» «Bil sem. da bo laž resnica!» In ni zadostovalo. Najstrašnejše je, kadar človeku vzamejo vero. Z^dazmkon^me. je hotela ubiti. Kdor je stopil v hišo, mu je pokazala name:., «Glejte ga; on laže!» Šla je h gospodičnam: «On laže, laže!» Lagala je ona, do ogabnosti, zločinske in hinavsko; bila je ena sama poosebljena laž, ostudna in krastava. Jaz pa sem hodil s povešenimi očmi in nisem zamudil niti večera, da sem povedal resnicc: «Da, bil sem, bil sem; saj ne lažem!» In mi ni verjela in mi je verjela; bil sem lažnik, lažnik! Ko sem sedel v družbi gospodičen, me je Marija čudno pogledala. Gospa je jedla iz ogromne sklede solato in me je opazovala. «Kam greste nocoj? Na sestanek?» «Ne,» sem dejal zaradi gospodičen. «Vidite, laže! Kcmaj čaka, da se zapro vrata za njim.» «To ni laž!» sem jo zavrnil. «Človek zine tjavendan, samo da ima mir. To ne more biti greh. Kaj pravite, gospodična Marija?» Jedla je kruh in mrvila mrvo za mrvo v usta. «Vsako laž sovražim,» je dejala mirno kot sodnik. «Laž razločujem,» sem dejal. «Laž je grda, če je bližnjemu škodljiva. Če pa laž prihrani razburjenje, naredi celo dobro... tedaj...» Gospodična Marija ni počakala, da bi izgovoril jecljajoče besede do konca. Nervozno je planila v besedo: «Laž zaradi strahe* petnosti sovražim najbolj; ta človeka ponižuje. Moški, ki laže iz bojazni, zame ni mož!» Po teh besedah se je Marija dvignila in šla skozi vrata. Bil sem poražen. Gospa se je posmehnila in pomežiknila za njo. Udarca ni razumela ... Naslonil sem se na stolici in zamislil. Vse je bilo proti meni, tuje, ogabno, nevredno. Gospa Fani je bila prepričana, da so moji sestanki redki, če niso celo izostali. Mučila me je z lažnikom uro za uro, da mi je ubijala voljo. To je vplivalo name. Kot kaplja za kapljo, ki prebije skalo. Spoznal sem, da se je Tončka zdolgočasila ob meni. Po cele ure si nisva vedela povedati ničesar, najine besede so bile izčrpane, novih nisva mogla najti. Ko pade na ljubezen zastor molčečnosti, je tako kot bi nosila drug drugega na ramah in občutila ogromno težo. V tem molku se je prebudila iskra ljubosumja, ki je tlela na dnu mojega srca. Misel je razglabljala in grebla, kot da hoče iz* kopati vse najtajnejše, kar skriva ženska v sebi. # Sveže in jasno junijsko jutro je bilo. Drevesa z blestečimi kap? ljami na vejah so stala ob vodi kot deklice, ki so se okopalc in se sušijo na solncu. Reka je bila mirna, prvi žarki so se ubijali na njeni površini; ptice so pele ... S Tončko se nisva mogla sestajati zvečer, dobila sva se ob prvi zarji. Krenila sva k Soči in se pogreznila v lepoto, ki se je zaganjala v valovih čez naju. Ta dan je bila Tončka lepa; njena obleka je objemala v dražesti vse telo, lasje so bili skrbno počesani; njen obraz je sijal, toplina njene besede ni bila vsakdanja. To jutro nisva zajtrkovala. Po; ljubila sva se. Potem sva sedla ob strugi med grmovje, gledala v vodo in na breg in opazovala, kako naraščata svetloba in pesem in padajo žarki niže in niže v gleboko strugo do naju. Gledala sva se in govorila sladke besede brez naveličanja, ki se jih človek nikoli več ne spominja in ve samo, da so srcu dobro dele. Ure so bežale in preden je bilo poldne, sva bila sita sladkih besed in poljubov. Tončka je zazehala, iz dna moje duše se je dvignila iskrica in me jc zapekla. Ko je Tončka zazehala v drugič, se mi je zljubilo muke in sem dejal: «Tončka, nisi mi povedala vsega! Bodi odkrita in povej mi; jaz vem vse.» Tedaj pa Tončka ni niti vzkliknila ne zanikala. Tako me je gledala, kot da je vse res, kar pravim, in nima zmisla, da bi ti tajila. «Vidiš, a ne moreš tajiti... Povej, kdo je, ki si govorila z njim?» Ničesar nisem vedel; moje oči pa so jo merile pozorno, v globočino, kot bi hotele v motni vodi razbrati neznan obraz. Tončka se je preplašila, zajecljala je. «Ni res!... Povej, kako je bil oblečen.» Gledal sem jo, moje misli so delovale mučno. Pred dušo mi je stopil nje moški vzor in lahko mi jc bilo reči: _ «Gosposki blondincc, gladko obrit; slamnik je imel, rokavice in palico ...» Gledala me je nekaj časa, nato je povesila pogled. V meni jc. zavrisnilo, nato se je prelomilo. «Ali jc res?» Prikimala je. Osupnil sem. To sem hotel, vendar nisem verjel. Na slepo sem zadel resnico, ki me je zadela huje, kot da bi mi bila v oči razodeta. Gnev se je porcdil v meni in se jc boril z ljubeznijo. Moški ponos je vstajal in zahteval svoj delež. «Čemu lažeš? Čemu varaš? Vse sem zidal nate. Zdaj je padlo vse.» » -■•• •■ v. ....---■.■•.___ _..■.... •'.. ... :___r."*. ••'•'"• 'J ': • " " " ... i. J ', ■••_•_•--.•» Jernef Jereb / Zaženi demona Tončka ni rekla besede, jc4:da je. Čudiia zmes, ki jb bila v moji notranjosti, je zahtevala ovoje. «Najina pota gredo narazen. Vrni pisarna.» Ho čel pa com, da mi pade pod noge in me prosi odpuščanja. Jokal bi bil» a odpustil bi ji bil. Ni storila tega. Bila je skesano trmasta in dejala je, da mi prinese pisma popoldne. Gospa Far«i me je vprašala, kje sem bil; odgovoril sem: «Tončka rni prinese nasaj pisma.» Glodala me jc v nejeveri m ko je videla moj obraz, jo spoznala, da je resnica. Zmagoslaven nasmeh je legel na njene ustnice. Tončka pa je prinesla pisma. Goopa Fani jo je poslala k meni v sobo in zaprla vrata sa njo. Z nasmehom na «jßtnieah j^ stak pred menoj in držala sveženj pisem v rokah. Položila jih je na mizo in ni dejala ničesar. Meni je nekaj zaprlo grlo- in nisem mogel izreči besede. Roka se je dvig? nila, nato se je razvodij al tudi jezik. «Zbogom!» Dala mi je roko. Skoro se je obrnila m šla, ko me je pöglodala zopet i:o njena beseda jfe trepetala, kot tedaj, ko sva se prvič nas govorila: «Še en poljub!» Poljubil sem jo; srce se mi je stisnilo. Moje solze ni v/dela, vrata je že zaprla za seboj. Rdečkasta pisma so zgorela na ognjišču. Gospa Fani je brskala s prsti po njih in požirala posamezne besede iz plamena. Meni se je zdelo, da mi gori srce. s Nastala je puščoba v mojem življenju. Na zemljo je padal tih dež, podoben jesenskemu, ki ima poseben vonj in posebno godbo in vpliva na srce kot žalostne zgodbe. JIolcl sem pisati, vrgel sem pero proč, zaprl sem knjigo in stopil na ulico. Dež je padal na ramena in polzel po pelerini, odcejal se na hlače pod kolenom in lezel v Čevlje. Moj zeleni klobuk je povesil krajce in vselej, kadar mi je planila z njih voda na vrat, sem se stresel ob neprijetnem občutku. Ta neprijeten občutek vlage je legel celo v dušo. Vendar sem rad hodil sam s svojo mislijo po dežju. Čudovita poezija je bila v tem, neskončna pesem, ki jc šumela v jedva slišnem ritmu. Šel sern čez trg, ozrl sem se v TonČkina okna. Bila so zagrnjena. Zdelo se mi jc, da stoji senca ob zavesi. Ko sem se ozrl še enkrat, nisem videl ničesar več. Šel sem v drevored. Kaplje so pele v listju in padale name redkejše in te/je. Šel sem počasi. Drevored je bil dolg, hotel sem podaljšati sladkost miru, ki sem ga občutil pod temi drevesi, v neskončnost. Spomnil sem se na senco v oknu. Kadarkoli sem sc hotel iz* nebiti misli na Tončko, je stopila pred moje oči. Otresal sem se je, a visela je na meni. Niso bile niti njene besede, oči in roke. bilo jc nekaj drugega, neznanega. Praznoto sem občutil vsepovsodi, njena senca jo jc izpolnjevala. Od bedaste sreče smehljajoči se obraz gospe Fani me je dražil. Njene besede.so. se mi jjnusile. Naj sem počel karkoli, na dnu vsega jc bil nič, kot da sem pil iz praznega kozarca. Nizko jc klonila glava, kaplje so spolzele za vrat. Vzel sem klobuk in otresel vodo z njega. Tedaj sem zapazil, da je planila čez pot senca in se je skrila za drevesi. Ozrl sem se. Stopil sem v stran, med debelimi vlažnimi debli nisem mogel opaziti ničesar. Šel sem dalje in razmišljal: — In če se vrne in me prosi odpuščanja? Pomislil sem dolgo, nato sem dejal: — «Ne!» V tem sem zaslišal stopinje v pesku za seboj. Bile so drobne, hitele so ... Drobna ženska postava se mi je bližala, gologlava, ogrnjena v pelerino, na laseh je imela kapuco, ki je padala globoko na čelo. Ko sem postal, se je spustila v beg proti meni in preden sem se mogel zavedati od začudenja, so se me oklenile njene roke, glavo je vrgla nazaj, da je kapuca zdrknila na njena pleča. Bila je Tončka. Vrsta vprašanj je zamigljala v moji zavesti. Nisem imel časa, da bi odgovarjal nanje. Zakaj prvemu pre* senečenju je sledilo drugo. Obesila se mi je okrog vratu, poljubila me je na ustnice. «Tončka!» sem zaječal. «Tončka!» Bil sem omamljen, ubit, zmečkan v prah; obenem srečen, da nisem vedel, kaj naj storim. Ona ni vedela, ali bi se jokala ali smejala. Svojo glavo je ovila v mojo pelerino, kot da se sramuje tega dejanja, a me je pogledala kot zmagovalka. Zasmilila se mi jc, pogledal sem jo. «Kaj ti je, Tončka? Kaj se godi s teboj?» «Ne morem živeti brez tebe. Bala sem se, da me zapodiš, vseeno sem prišla.» V tem trenutku je bilo pozabljeno vse, kar je do zadnjega grenilo mojo zavest. Saj se nič ni zgodilo. Bil je le hip v uri sla* bosti. Da ona ne more živeti brez mene, odtehta vse drugo. Brez besed sem jo za odgovor poljubil. Premrla, trepetajoča sva šla skozi park. Nisva čutila niti dežja niti vlage, za naju ni potekal čas, niso hodili mimo naju ljudje. KJot da se nisva videla vso večnost in črpava brezkrajnost besed... (Dalje prihodnjič.) Pastuškin / Preobilje Ona: Zabrediva v ta zvezdnati večer, zaprediva še sebe v mesečino; čim poželjiveje srkam sinjino, tem neizmernejša je v vsako smer. On: Pojdiva. A ta čar me tisočer ne zmamil sam bi v biserno daljino; tik sebe pijem dveh nebes jasnino — tako globoka ona ni nikjer. Ona: Prisluhni: srce mi neugnano vriska, sreča tako visoko plapola, da je beseda zanjo vse prenizka. On: Kako si s svojo srečo moja vsa! A moj objem naj še tako te stiska — vse preobilje užiti se ne da. Giovanni Papini f Walt Whitman (Nadaljevanje) In ne oklepa v sebi samo vseh stvari, temveč tudi vse čase: «Jaz vem, da je bila preteklost velika in da bo prihodnost velika, in vem, da se oboje na čudčsen način veže v sedanjosti... In tam, kjer sem jaz in si ti v danes ta dan, tam je središče vseh dni in vseh plemen. In tam je za nas pomen prav vsega, kar se je zgodilo dnevom ter plemenom in se bo kadarkoli zgodilo.» Pa ne samo vseh stvari in vseh časov, temveč tudi vseh ljudi katerihkoli stanov in starosti. V Spevu o lastnem Jazu pravi, potem ko je napisal enega svojih neskončnih naštevanj ljudi: «In vsi ti se usmerjajo k meni in jaz se usmerjam proti njim. In takšno, kakor je bivanje njihovo, je bolj ali manj bivanje moje. In o njih in vsem tkem jaz spev o lastnem Jazu.» Najbolj pesniški izraz tega občutja istovetnosti z vsemi in s celoto je slavni spev, ki se začenja: «Bil vam je deček, ki je vsak dan hodil v prosto naravo. In nič prej mu ni postal viden kak predmet, dokler se on sam ni izpremenil vanj. In ta predmet je postal del njega samega za tisti dan ali za del tistega dne ali za mnogo let ali za široke kroge let... Vse to je postajalo del dečka, ki je vsak dan hodil v prosto naravo, ki še hodi v prosti naravi in ki bo hodil za vedno vsak dan.» Whitmanovo osebovanje je torej obleka, lupina njegove ve? soljne ljubezni do vseh stvari. Kakor vse velike duše, koprni on k celoti in neskončnosti, toda noče k njima preko splošnih in pojmovnih besed. Kakor je njegov misticizem nekakšna ogromna razširitev njegovega jaza, tako se razodeva njegova ljubezen do vseobčnosti kot ljubezen do vsega posameznega, del za delom. Do neskončnosti hoče priti tako, da kopiči končne stvari, in kakor je tudi ta napor blazen in, če ga jemljemo literatno, nevaren, ker te primora do neskončnih naštevanj, vendar moramo priznati, da podaja neprestano obračanje do posameznih stvari in do največje možne množine posameznih stvari obširnost in vsesplošnost bolje, nego pojmovne puhlice, s katerimi se čestokrat zadovoljujejo modroslovci in premišljevalci. Tolika in tako prekipevajoča je njegova ljubezen do vesoljstva, da bi se ne mogel dovolj izkipeti, če bi bil primoran samo na splošno razodevati svojo ljubezen stvarem, celoti, neskončnosti, Bogu. Whitman čuti potrebo, da izreče vsaki stvari svoje občudo? vanje in svojo vdanost, svojo zadovoljstvo in svcjc začudenje. Pred svetom je optimist. Pa kaj pravim optimist! Ta beseda je tehnična in mrzla, zato se mu ne prilega. Rekel bi rajši strasten ljubimec, oboževatelj celote — pri tem pa ne tako brljav, da ne bi videl grdote in zla, temveč tako velik, da ljubi tudi grdobo in zlo. Whitman je nagonsko in iz namere častilec vsake stvari: «Odslej bom proslavljaj vsako stvar, ki jo vidim, in naj mi bo kakršnakoli. In hočem prepevati in smejati se in ne prezirati nobene stvari.» Njegovi veličastni duši je vse veličastno: «Veli? častna je vsaka stvar! Veličastno to, kar imenujemo prostor — okrožje neštetih duhov; veličastna skrivnost gibanja in vseh bitij — tudi najmanjših žuželk; veličasten dar govorjenja in čuti telesni; veličastna toncča luč — veličastno bledo odsevanje novega meseca na zahodnem nebu; veličastna vsaka stvar, ki jo vidim ali slišim ali se je dotikam. Dobrota je v vsaki stvari.» — «Vse jc zame krasno, vse čudežno.» In potem ko je prebral Hegla, premišljuje: «Od misli do misli, sanjajoč o vcsoljstvu, sem videl tisto malo, ki je Dobro, varno hiteti proti nesmrtnosti. In nc* izmerno celoto, ki je Zlo, sem videl, kako se podviza toniti, zgubiti se, umreti.» — «Celotna vesoljnost nam pripoveduje, da je dobra, preteklost in sedanjost nam pripovedujeta, da sta dobri. Kako lepe in popolne so živali! Kako popolna je zemlja in vsaka najmanjša stvar na njej! Kar imenujemo dobro, jc popolno, in kar imenujemo slabo, je istotako dobro.» — «Na tej naši pro? Storni zemlji, med neskončnimi robatostmi in med blatovjcm, v srcu njenega osrčja, zaprto in varno, gnezdi seme izpopolnjen vanja.» — «... V vesoljnosti nc vidim nobene nepopolnosti in nc vidim niti enega vzroka, niti enega učinka, obžalovanja vrednega, v vesoljnosti.» In dalje: «Vse stvari v vesoljnosti so čuda, vsaka tako globoka kakor vsaka druga.» Njegova duša otroka^genija ne pozna ničesar razen čudežev. «Nepretrgan čudež je zame morje in ribe, ki plavajo v njem, in čeri — in gibanje vodovja — in ladje in ljudje, ki so na ladjah. Kakšne bolj izredne stvari so nego te?» Tudi najmanjše stvari so čudežne: «Verujem, da ni travna bilka nič manj vredna nego romanje ozvezdij..., in da jc miška čudežna dovolj, da izpreobrne sekstiljone nejevernikov.» — «Še iz gnilobe in trupel more zemlja roditi prelestne stvari: glej to zmes. Glej jo dobro! Morda je bila vsaka njena mrvica del bol* nega telesa — in vendar glej jo! Spomladanska trava pogrinja prerije. Debeli bobek sc natihoma razpoči iz stročja v vrtovih. Nežni pecclj čebulčka je vzklil...» — «Sedaj sem se zgrozil, ko gledam zemljo, njo, ki je tako pokojna in potrpežljiva. In pri? deluje tako sladke reči iz trohnob. In sc vrti na svoji osi, nedolžna in čista, s tako neskončno dolgo vrsto gnijočih teles. In prekapa te tako slastne vetre iz tako smradnega smrada! In obnavlja z brezbrižnim obrazom svoje vsakoletne poganjke, izobilne in pre? lepe. In daje ljudem tako božanske tvari, da prejme končno takšne ostanke nazaj.» Zato je Whitmanova duša skoro vedno vesela in v nekih trenutkih ga telesno in duševno ugodje ob opazovanju sveta prenese skoro v nekakšno dionizijsko blaznenje. Berite n. pr. Spev o razkošjih, v katerem se spomni in prikliče vse radosti, od tiste «kopati se v kopališču» do «slutnje polnih raz* košnosti po boljšem». Toda največja Whitmanova radost je: biti ljubljen — pa ne samo duševno, temveč tudi telesno, in ne samo po ženskah, temveč tudi po moških. «Vem,» pravi, «da so mi vsi rojeni moški bratje, in vse ženske moje sestre in ljubice, in da je vzdržcvalka stvarstva ljubezen.» Ko je proučil vse modrecc in preroke, je odkril, da je temelj vsej metafiziki ljubezen. «Sladka ljubezen moža do tova* riša, privlačevanje prijatelja k prijatelju. Ljubezen med zakonci, ki so združeni v sreči, ljubezen sinov in roditeljev. Ljubezen kakega mesta do vsakega drugega mesta in naroda do vsakega drugega naroda.» In misli na vse može, ki so raztreseni po naj? bolj oddaljenih deželah in ki bi jih ljubil: «In se mi zdi, če bi poznal te može, bi se pritisnil k njim kakor k sinovom svoje dežele in dobro vem, da bi si bili bratje med seboj in ljubimci. Dobro vem, da bi bil srečen z njimi.» Toda Whitmanov spev bi ne bil nekaj resnično vesoljnega, če bi gledal samo na lepoto in dobroto sveta. Če se ne motim, sem že dejal, da njegov optimizem ne nalikuje natančno optimizmu dok* torja Panglossa. Ni prezrl zla, temveč se dvigne preko njega. Neko? likokrat se mu celo ne posreči, da bi šel s popolnim mirom mimo njega; zgrabi ga nenadna misel in tedaj so njegove besede polne težke žalosti, mokre od solza, zveneče kakor mrtvaški bobni in zvo* novi. «Jaz se ne solzim» — poudarja s ponosom vSpevu o last* nem Jazu — «nad tistim, nad čimer se solzi ves svet: da meseci, leta in zemlja niso nič drugega nego vzburkano blato. Tarnanje in povešanjc glave se spodobita pohabljencem, toda jaz nosim klobuk, kakor mi prija, doma in zunaj.» — «Torej odslej ne bom več jokal, ne bom sledil nikomur več, ne potrebujem ničesar. Nehal sem s skrivnimi vzdihovanji, s knjigarnami, z zabavljivimi ocenjevanji. In močan in zadovoljen se odpravljam na pot po odprtih cestah.» A tudi zanj prihajajo dnevi turobnosti. «Sedim in gledam vse bolesti sveta in vse stiske in sramote sveta... vse to, vso to nizkotnost in umiranje brez konca sedč gledam, vidim, poslušam in oneme? vam.» In kadar opazuje obraze spečih ljudi, ne vidi samo srečnih, temveč odkriva tudi zbrodolomljena obličja zdolgočasenih, zblc* dele poteze mrličev, zvodenele obraze pijanccv, bolne in sive obraze cnanistov, telesa opcrirancev na bojnih poljanah, norca v celici za trdnimi vrati in umirajoče, ki se pojavljajo pri vratih.» Sredi nevihte se mu zazdi, da dežujejo solze na zemljo: «O tedaj, kakšen neukrotljiv ocean solza, solza, solza!» In drugič ga obide «strahoviti dvom nad pojavi, negotovost, da smo nazadnje prevarani, da vsa naša vera v smotrenost ni nič drugega nego prelepa bajka». In otožen vprašuje: «Ali še ni prišla nate ura, nepričakovano razsvetljenje nad propadom, ki je razpršilo vse te milne mehurje običajev in bogastev? In ta zbadajoča koprnenja — knjige, politika, umetnosti, ljubezen, da ti všepetava njih ničnost?» Misel na smrt ga zlasti v zadnjih letih upogiba k še grenkejšim premišljevanjem: «Pomisliti, da se tako trudimo zgraditi te naše hiše. Pomisliti, da se bodo drugi mučili prav tako kakor mi, ko bomo mi že dovolj brezbrižni... Počasne črne črte se premikajo in začrtavajo zemljo — nikoli jim ni konca — to so črte pogrebov; tisti, ki je bil predsednik, bo gotovo pokopan.» — «Pa kaj me briga! Smrt je morda le navidezna. Zamišljen in oklevajoč pišem besede o mrtvih, kajti mrtvi so živi in edine resničnosti, jaz pa prikazen, jaz okostenjak.» In ob smrti predsednika Lincolna veli* častno dopolnjuje verz sv. Frančiška o sestri Smrti: «O, temotna Mati; ki prihajaš tako neodoljivo v našo bližino, z žametnim korakom! Kaj ni še nihče tebi pesmi zapel z najbolj odkrito dobrodošlico? Tedaj jo jaz tebi zapojem, proslavim te nad vse stvari in začenjam svoj spev, da prideš z gotovim korakom, ko boš morala priti. Približaj se, o silna osvoboditeljica! Ko si jih objela, jaz, radosti prepoln, opevam mrtvece, toneče v tvojem valujočem oceanu ljubezni, izmite v tekočini tvojega poljuba, o, Smrt.» In nadaljuje, obljubljajoč ji praznovanja in podoknicc kakor kakšni pričakovani nevesti. (Dalje prihodnjič.) KNJIŽEVNA POROČILA Dante 1321—1921. Izdal in uredil dr. Alojzij Res. Ljubljana. 1921. (Tiskarna Miroslava Gašperja na Dunaju.) Založila Kleinmayr & Bamberg. X + 303 strani. (Tudi italijanska izdaja: CJorizia 1921. Giov. Peternoli editore. IX-f-190 strani.) Mlademu Slovencu iz Italije se je posrečilo, k 6001ctncmu jubileju Dante« jevega rojstva izdati spominski zbornik, ki preseneča tako po srečnem izboru sotrudnikov (6 Italijanov in 8 Slovencev) kakor še zlasti po sijajni opremi. Tudi smernice, ki se vsiljujejo za delo ob kooperaciji sotrudnikov iz vseli narodov, so v glavnem upoštevane, čeravno bi dal jaz prednost drugačni raz« poreditvi prispevkov. Zupančič sc jc uveljavil tudi sedaj z objavo petega speva «Pekla», a kakor že leta 1912. v «Slovanu» s prevodom prvega speva iz istega oddelka,.-^' < kot kongcnijalni^tolmač velikega Italijana (87—92). /cc-wj^ Članki, ki merijo na poglobitev poznanja primarnih dantejevskih problemov, dajejo v celoti zanimivo zbirko posrečenih osvetljav. Reso v a uvodnika: «Oris Dantejevega življenja» (X) in pregled «Malo bibliografije» (299—301) sta sicer kratka in brez ambicijc, vendar v slovenski izdaji zelo umestna. Slovencem izredno dobrodošle so stvari, ki so jih prispevali italijanski dantologi, katerih elcgantno*jasni in preprosti slog opozarja že sam, da zajemajo iz polne zakladnice: Tommaso Gallarati Scotti iz Milana obravnava Danteja v dobi 1283 do 1290, drugo srečanje med njim in Bcatriko, njegovo ljubezen, odnošaje do pesnika Cavalcantija ter onodobne politične razmere v Florcnci (11—23: Novo življenje); univ. prof. Gaetano Salva m in i iz Florence «Danteja in politične borbe za njegove dobe» s posebnim ozirom na ozadje njegovega izgnanstva (3—8); univ. prof. Guido M an zon i iz Florence Dantejev «dolcc stil nuovo», izraz, o katerem pravilno izvaja, da takrat, ko se je v Dantejevih «Vicah» prvič pojavil, šc ni imel onega izrazitega pomena termina za «pesni* kovanje iz navdihnjen ja», ki ga je dobil pozneje (27—32); univ. prof. E. G. P a r o d i iz Florence razpravlja o «Divini comcdiji — poemu osebne svobode in 27. spevu Vic» (36—46); univ. prof. Benedetto Crocc iz Neapolja o «Značaju in enotnosti Dantejeve poezije» s posebnim poudarkom iskanja, v koliki meri ni v njej srednjega veka, shakespeareskih črt in potez romantike (49—54); univ. prof. Vittorio Rossi iz Rima o Dantejevi vlogi pri ustvarjanju italijanske narodne volje in narodne zavesti (279—90: Dante, pesnik naroda ift_člpveStva). V tej smeri so napisali tudi Slovenci stvari, ki obdržc v dantologiji svojo ••Veljavo: Aleš Ušcničnik, ki (je jjosvetil staremu problemu «Danteja in filozofije» samostojno, izčrpno in .»k re t no*" št udi jo" (5^—67); Milko K os, ki je tradiciji, da bi bjl Dante kdaj v Tolminu, po pravici odrekel zgodovinsko upra* vičenost, a obenem tudi razložil mesta v «Divini comcdiji», kjer se govori o Hrvaški in Srbiji (271—276: Dantejevi sledovi med Jugoslovani). Manj posrečeno celotno sliko predstavljajo doneski, katerih namen bi naj bil, da dajo nam, a zlasti tudi Italijanom točen odgovor na vprašanje o odmevu Dantejeve poezije med Slovenci, D c h c v,c c, ki piše o slovenskih prevodih iz Danteja (82—83), se je moral žc radi tega omejiti na bibliografski referat, ker bode pred vsem zasluga njegovihprizadevanj, ako dobijo Slovenci v doglednem času celoten prevod gtavncj^antcjcvc pesnitve. AJL^UlXarjuCsil^lapck o «Danteju in problemu Prešernove ,novc pisarije'», ki zavzema v popolnejši slovenski i/.da j|j}o]o vu;o 260, torej 165 strani očT 320; v okrajšani ^oblUd italijanske izdaje le 87—144), jc zgrajen in opremljen tako, da mpra iflzdražiti živec .vsakomur, kdor sodi, da se odlikuj znanstvena razprava po jasni določitvi problema, po točnosti naslova in sklad« nosti med njim in vsebino, po osredotočenosti iskanja in ravni črti reševanja, po logičnosti in ekonomičnosti arhitektonike in prcpričcvalnosti dokazovanja, ter daj&j^gikaj motečih odstnyiitev, pajiaisi^i-^td^udij^d črto, neiimcst< neg^j^atosa ali prebrzih zaključkov. Žc Žigonova metoda odbija, epigonova Vas pa more vkljub vsem osebnim simpatijam do avtorja prisiliti, da knjigo zopet in zopet z nejevoljo in v razočaranju odložite. Puntar govori tudi o pomenu Danteja za nemške romantike (n. pr.: 107, 181, 182, 225, 238, 239, 248, 249, 255), Kollarja (249) in zlasti Čopa (102, 105, 106, 107, 108, 109, 112, 134, 181, 182, 223, 225, 247, 248). Med stavki o Čopu, ki se zopet ne omejujejo na obravnavo tega, kar bi se dalo eventualno šc spraviti v sklad z naslovom razprave, se nahajajo dragoceni podatki o njegovi biblioteki, a obenem tudi mnogo prič, ki opozarjajo, kako tičijo Puntarju napačne predstave in metode v mesu in krvi: kakor da bi bil Čop doganjajoč učenjak, ki bi bil dozoreval v pripravljanju znanstvenih razprav, med tem ko jc bil le učen literaren gourmand; ali kakor da bi bil prisegal na vsako bcsedico v knjigah svoje biblioteke, med tem ko je bilo tudi tam premnogo stvari, ki si jih med čitanjem notranje ni osvojil! Značilna je Puntarjcva meditacija o Čopovi prcparaciji «Dante». Čop_s[ jc_ namreč v_Lyovu na razne načine, skušal povečati dohodke, med drugim na akademiji s privatnim šest* mesečnim kurzom o laški literaturi. Naravno je bilo, da je hotel postaviti v središče teh predavanj «filozofsko«cstctsko razlago» «Divine commcdije» ter si pripravil leta 1824. preparacijo z bogatimi izpiski predvsem iz nemške literature o Danteju. Puntarjcvo ugibanje, «ali se je pripravljal na slovensko prestavo Commedijc?» (108), iznenadi tembolj, ker bi bil Puntar mogel vedeti, da se je Čop še štiri leta pozneje na vse načine otepal misli na pisanje slo« venske literarne zgodovine, češ, da se s slovensko literaturo ni nikoli pečal. «Divina commcdia» je bila za Čopa nedvomno velik litcrarnozgodovinski problem, drugo vprašanje pa je, ali jc priporočal komu njen slog, kakor je priporočal na primer slog Byrona ali poem «Hermann und Dorothea» ali «Pana Tadeusza». Vsekakor mora Puntar trditev, da je bila «Divina commcdia» «tista pesem, ki jo je Čop romantik najvišje cenil», cenil tako visoko in postav* ljal za vzor tako glasno, da bi bil moral Prešeren v spominu prijateljevim inanom spesniti pesem «edinole v slogu» te pesmi (225) — šele dokazati! Ods govor na nekatera druga Puntarjcva izvajanja sem dal v «Slovenskem biograf* skem leksikonu», kjer jc v članku o Čopu marsikateri stavek oblikovan z ozirom na Puntarjcvo razpravo. Prešerna predstavlja Puntar tudi v tej zvezi tako, da sc nehote vprašaš: Ali gre še za poeta ali pa za učenjaškega č u d a k a, ki bi bil moral poznati * Čopovo biblioteko bolje ocl Čopa samega? Ali je Prešeren hotel biti sedaj pod tem, sedaj pod drugim «vplivom» in iskal legitimacije, kadar jc želel dati duška konkretnemu doživetju? S£a^c, kadar plete gnezdo? Ali ne velja več, da so med romantiki bili protestanti in"katoliki, konvertitsko*katoliški gorečneži in svobodomiselni filozofi, da so se torej zlasti v verskem in filozofskem oziru med sabo razlikovali? Ali je Prešeren in o g c 1 in moral biti istodobno hcgclijanec, ki jc prisegel na panteizem, in prepričan katolik, ki bi bil imel za dolžnost, pesniti z velikim katekizmom v roki? Pri razbiranju odnošajev Prešernovih do Dantejeve poezije jc Puntar sicer prezrl, da se nahaja v 1. gazeli migljaj, ki opozarja, da mora biti raz* iskovalec tukaj zelo previden: med opevanimi krasoticami, katerih imena «bi bilo pozabit škoda», najdeš sicer v omenjeni Prešernovi gazeli Tibulovo Delijo, Ovidovo Korino, Propcrčcvo Cintijo in Pctrarkovo Lavro, ne pa tudi — Dantejeve Bcatrikc! Vendar jc tudi Puntar na nekaterih mestih poudaril, da niti v Prešernovem dunajskem štivu niti v njegovem zapuščinskem aktu o Danteju ni sledu (103), da se je Prešeren «čutil vobče bolj blizu Pctrarku kakor Danteju» (104) in da mimo «Aligicrija» v «Glosi» in mimo v. 100. iz «Pekla», na katerega se poziva Prešeren februarja 1834 radi verzifikatorične tehnike dveh vrstic soneta «Velika, Togcnburg», ni v Prešernovi poeziji nobenih direktnih prič, ki bi govoiile o Danteju (104, 109) in dokazovale, da se jc Prešeren bavil z njim vsaj izza prihoda v Ljubljano. Tem bolj sem se začudil, ko sem našel v isti razpravi članke, ki bi naj izražali tezo članka, a so z onimi, ki sem jih ravnokar omenil, deloma celo v formalnem nasprotju, kakor na primer: «Saj pomeni Dantejeva ,Vita nuova* tudi za naše slovstvo novo dobo, ker je kolikor« toliko (!) pobudila Prešernovo ,novo pisarijo*, po nji prinesla Slovencem .sladko govorico* in odkrila lepote tako zvanega ,dolcc stil nuovo'» (99); ali: «Dikcija ,nove sladke govorice*, stavljajočc ženo nad zemeljsko povprečnost visoko v nebeško luč vzvišenosti in popolnosti, neizrekljive ljubeznivosti in milobc, jc vabila Prešerna posebno (!) k Danteju, da se je učil neprenehoma (!) .novega* izražanja, zlasti od onega hipa, ko se jc zanj pričelo .novo življenje* v ,prvi ljube/ni', dasi vemp^ da ni bila —j^rva» (130)! Puntar torej misli, da se je «učil» Prešeren pri Danteju že prej, zlasti pa izza leta 1831., torej tudi v dobi, ko je nastala 1. gazela, ki ne priča, da bi pesnikovim mislim Bcatrika takrat bila prezentna. Pred vsem moram Puntarja opozoriti, da se lahko zelo moti, ko proglasa tisti Prešernov poziv na 100. verz «Pekla» za pričo, «da je Prešeren dobro poznal Dantejevo ^ommedio* vsaj tisto leto, ko je spesnil svoj Sonetni venec (1833) in Krst pri Savici» (104). Ta verz se je nahajal namreč obenem z drugimi v teoretičnih razpravah o italijanskem ednajstercu, kakor jc bila Biagiolijeva v «Grammaire italicnnc», katero jc imel Čop v izdaji iz leta 1819., ali Valentinijeva v «Gründliche Lehre der italienischen Aussprache» iz leta 1834., ki se je tudi mogla dobiti v Čopovi biblioteki (primerjaj Žigonovo izvestje v «Slovanu» iz leta 1917. na strani 292.). Ker dajem naravni priprosti razlagi prednost pred komplicirano, menim, da je Prešeren, če jc tisto sklicevanje sploh poteklo izpod njegovega peresa, posnel omenjeni verz iz Biagiolija ali Valen* tinija in ne naravnost iz Danteja, čigar imena v zvezi z verzom tudi ne navaja. S tem sem pa tudi že naglasil, da jc Puntarjcv stavek, ki sledi gorenjemu, zame kopa besed brez vsake dokazilne sile. Namreč stavek: «To (da jc Prešeren leta 1833. do 1835. ,dobro poznal Dantejevo Commcdio*) pa jc za končni smoter te razprave prevažen zunanji fakt, na katerega smemo osloniti tudi druge sklepe o vplivih .Commcdic' na Prešernov ,Krst pri Savici'. Saj sc kar samo £o sebi (!) dviguje vprašanje, ni*li Prešeren tudi sicer še porabil Dantejev^ pesnit^ za svoj idejno umetniški vzor in ne le kot verzifikatorični umetniški vzorec» (104). V vseh Prešernovih izjavah je zame «Glösa», edina zanesljiva direktna priča, ki ijovoriuft, Jü&ttfceju. In ta priča pač opozarja, da je Prešeren poznal zgodovino italijanske literature ali vsaj Dantejevega življenja, ne do* kazujc pa, da bi bil poznal Prešeren «d o b r o» tudi Dantejevo poezijo, da bi si jo bil določil za «vzor» ali da bi ga bilo kaj k njej «posebno vabilo». * Ob taki oskodici zunanjih prič bi sc bil moral Puntar tem skrbneje po* truditi, da dobi prepričevalne dokaze o notranji odvisnosti. A tudi v tem oziru se pita bravcc z brezkrvno retoriko in apodiktičnimi trditvami, ki jih mora večinoma brez koristi zavreči, ako jih dene na kritično rešeto. Pod to oznako spadajo po moji sodbi doslovno vse osnove, na katerih je skušal dokazati Puntar odvisnost Prešerna od Danteja: «dolcc stil nuovo» (splošno z ozirom na ljubezensko poezijo «Julijine dobe»: 99, 101, 102, 103, 120, 129, 131, 132, 225; specialno z ozirom na «Sonetni venec»: 113,117; ali z ozirom na sonet «Marsik'tcri romar»: 124); blizost «po duhu in kompoziciji» (Vita nuova — Gazele: 124; Vita nuova — Sonetni venec: 125; splošno: Krst: 109, 256); «religijo/no in filozofsko idealistično pesniško mišljenje» (povenčevski sonet je: 117; Izgubljena vera: 118); «gotova mitološko mistična linija» (116: „Od «Astrologov» (!) pa do «Ki^ biča»... preko «Sonetov nesreče» in «Gazel» v «Sonetni venec» ter «Krst pri Savici»"); «Bcatrikina svetniško mistična glorija» (111: sonet «Sanjalo se mi jc...»; 114: povenčevski sonetje; 118: sonet «Marsik'tcri romar»; 124: sonet «Wie brünstig»); simbolika številk (7 gazel: 125; 7 «sonetov nesreče»: 128 [v katerih je pa Prešeren sam enega črtal in «scdmcrodclnost» za vedno razdrl], pomen 49. = 7 X 7. stance v «Krstu»: 125, 128, 129); alegoričnost (Krst: 225); paralele (sonet «Popotnik pride» s «pušavo» in uvodna tercita s «selva oscura»: 97; hrepenenje in romanje v sonetu «Marsik'tcri romar» in sonetih XL. in XLI. «Vite nuove»: 118—23; Bogumila in Beatrika: 136, 137, 147; Črtomirov krst in Dantejev akt očiščenja v rekah Lete in Evnoe: 142; Črtomirovo soživetje v 49. stanci in Dantejevo vtopljcnjc v uživanje sv. Trojice: 175); „tisti pesniško umetniški vzor, ki jc po njem spesnil svojo «Divino tragedijo» v spomin ljubitelja italijanske umetnosti../4 («Divina Commedia» za «Krst»: 248); «nc« izčrpen vir» (Dantejeva «Vita nuova» in «Divina commedia» «za presojo vse moderne poezije notri do Prešernovih» «Gazel», «Sonetnega venca» in «Krsta pri Savici»: 226). Brez težkoče si predstavljam, da je Prešernova ljubezenska poezija vznikla od drugod in da je vsaj direktno ni «pobudil» Dante. — Puntar rabi za «dolcc stil nuovo» izraz «sladka govorica» (99, 101, 103, 120) ali pa «nova pisari ja» -(primerjaj naslov razprave in pa strani 243, 255, 260). Vsiljivo predrzna propa* / ganda te terminologije spominja na propagando Žigonovcga ponesrečenega /"Jf*^ termina o «Čbelici» kot «Čopovi akademiji». V sonetu «Sanjalo se mi je» se '/ u{v med Julijo in Lavro res plete «govorica sladka», a zame jc jasno, da Prešerc»^., t>v, tukaj ni iskal ekvivalenta za izraz «dolce stil nuovo», ampak hotel samo na«,/f glasiti, da jc bila damama ta govorica sladka, ker se je tikala — njunega slovesa! Istotako se Puntar vara, ako misli, da pomeni v «Novi pisari ji» «nova pisarija» strujo — Prešernovo. l>rf*,%rn" jc vendar «nova pisarija^ zaničliiv izBto^/a «literaturo», ki_io,0.pridi^uJcjT«pijar», dočim «učencu» bistvo lastne strujc ob sebi ni «aovo», četudi sc jc zavedal, da je taka poezija v slovenskem jeziku še nekaj novega. — Dokazovati, da na primer v «Astrologih» ni «gotove mitološko mistične linije», bi se res reklo, nositi vodo v morje! — O ceni simbolike številk z ozirom na Prešernovo poezijo in o Puntarjevi iznajdbi (125—9), da jc postalo število sedem Prešernu «sveto», ko je ugotovil, da ima priimek oboževankc sedem črk, če si ga zabeleži po nemški: «Primitz», in da jc „romantik umetnik Prešcrn zrl v imenu «Primitz» vse to, kar Dante v imenu «Beatrice», in številu devet, simbolu njega čudovite popolnosti" (kaka škoda, da ima ime «Beatrice», če ga ne pišemo z bohorieico, samo osem črk in nc devet!), sem v tekočem letniku «Zvona» že govoril (strani 23. do 34.); pripominjam samo, da sem dobil takrat izjave o «mori, ki jc odlegla», a tudi migljaje, da se o «nekaterih stvareh resno ne debatira». — A postanek soneta «Marsik'teri romar»? Odkar nam jc znan njegov akrostih in odkar jc v evidenci tudi Lanifosova slika. ob katere nastajanju je bil spočet tudi sonet (na portretni jo je mogel vsakdo videti), more le bolezensko nagnenje do kompliciranosti ob tem pristnem odmevu resničnega doživetja meriti, ali «jc vplival bolj Dante na vsebinsko stran Prešernovega soneta» ali Petrarca (123), oziroma izmeriti, «da je Prešeren zajel res vsebino prvega dela svojega soneta pri Dantejevih dveh sonetih, v drugem pa dodal (!) aplika« cijo na svoje dušno stanje» (122). In le bolezensko nagnenje do kompliciran nosti se more tu skliccvati na «Compostcllo» v Schcrillovem komentarju iz leta 1920. (Dante sam govori 4e o «la časa di sa' Jacopo» in o «la časa di Galizia, pero che la sepultura di sa Jacopo», in to v razlagi soneta!) in trditi, da „Prešcr* novo «Kompostclje» je potemtakem istovetno z Dantejevim (!) «Compostcllo»*4 (123). Itd. itd. D.a^^^r^zi^emo: n<» fadi^ da bi Prešeren Danteja ne bil nikoli eital; zanikam _pa, da3i bil Pante^jiostal^Prcšcrnu kdajkoli posebno vablji^ vzor, h kateremu bi se bil hodil s tako vnemo učit, da bi bili ostavili ti obiski v njegovi poeziji one črte, ki jih jc videl Puntar, ko jc pripravljal priložnostni spis za — Dantejev zbornik. — (Konec prihodnjič.) Dr. /t. Kidrič. ß Ivan Matičič, V robstvu. Roman tugc in boli. Tiskala in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 1925. Str. 255. Prva Matičičeva knjiga «Na krvavih poljanah» mi jc zelo ugajala. Ni bila brez nerodnosti, abotnosti, plitke patetike političnih govornikov in drugih nc< potrebnosti; je neka vrsta patriotičnega lirizma, ki mi povzroča kurjo polt, skratka bila je to zelo neekonomična knjiga. Toda celoto jc preveval duh rcs> ničnega doživetja, bil je odkritosrčen izbruh nad grozoto najbolj propalega časa v človeški zgodovini in za takšno odkritosrčnost sem vedno pripravljen odpustiti vsakemu avtorju vse, kar zagreši proti okusu in formuliranim pravilom. Če bi ostal Matičič pri tej svoji knjigi, bi ga smatral za človeka, ki jc prinesel v našo literaturo nekaj novega in svojega, ostal bi mi simpatičen v našem slovstvu, nekakšen slovenski nadomestek za Francoza Barbusse«a. Toda iMatičič si jc hotel s svojim drugim delom ugodni vtis pokvariti — kar sc mu jc pri meni temeljito posrečilo. Povod, da je napisal to delo, jc dalo avtorju tragično prekletstvo našega rodu, ki ga je lopovski «veliki čas» ukanil za največje pričakovanje in ga pahnil z najbolj cinično pretvezo o samoodločbi narodov v nov razdor, v drugo suženjstvo, v neizrekljivo težko borbo za cksistcnco in v nejevero do tuje po« inoči — to bi še bila dobra pridobitev. Naša primorska bol, tretjina, najbolj živa tretjina našega naroda v borbi za kruh in lastno dušo, zagrizena borba dven plemen — naša Slczija. (Bczruč jc shaluciniral nad svojo, veliko manjšo, tako ogromno vizijo uničenja in onemogle ljutosti, da jo jc spremenil v vulkan upor* nosti in prerojenega življenja.) Borba dveh sosednih plemen, ki bi bila po naravi poklicana, da živita v medsebojnem miru in se dopolnjujeta. Pri italijanskem narodu jc pri vseh njegovih napakah, poleg njegove bombastikc ter neverjetne spremenljivosti ter politične in druge nezrelosti tudi temperamentna želja do življenja in raztezanja, ogromna volja do napredka in zdravja; njegovih rasnih zmožnosti in naravne dobrote v njem, ki jc malo manjša od dobrote v ljudstvu vsakega drugega naroda: tega nc vidi vsakdo. Modernim Italijanom manjka naroda, ki bi jih odkritosrčno ccnil in ljubil zavoljo njih dobrih lastnosti. (Kajti tudi narodi potrebujejo medsebojnega prijateljstva kakor posamezniki.) Tu bi bili mi Slovenci poklicani, da sc jim prvi naklonimo s takšnim pri* jatcljstvom. Že naš značaj nam nc dovoljuje sovraštva, pripravljeni smo vedno priznavati vsakomur njegovo, ljubiti dobro in učiti se pri vsakem, ki nam more kaj dati, česar sami nimamo. Smo narod, ki rad pozablja krivice, nasilje pa nam jc celo kot obrambno sredstvo še vedno nekaj takšnega, česar prosto ne moremo razumeti nc kot potrebno nc kot človeško. In baš v primorskem delu slovenskega naroda se mi zdi ta tolstojanska poteza izražena zelo očitno. Tukaj jc imel pa Matičič — menda jc sam Pri* morcc — zelo bistro oko, ko jc vtisnil vsej svoji knjigi pečat tega mučnega vpraševanja: Kaj jc bolje — da se rešimo z nasiljem ali z dobroto? In se jc odločil skoraj bolj za drugo. Spričo teh naših lastnosti jc torej nc samo bedasto, ampak tudi zločinsko vsiljevati nam boj, ki postavlja na rezilo naše tradicionalne, civilizirane bojne metode in nas tira «govoriti bolgarsko» ali «irsko» ali pa eno nekrščanskih metod, s katerimi so si teptana ljudstva sredi potokov krvi branila svoj raison d'etre. Nc samo borba dveh plemen, temveč tudi borba dveh etičnih naziranj, borba večnega človeškega razdora: Ali z dobroto ali z zlom? — Kakšna snov za umetniškega graditelja, za pisatelja, ki piše zgodovino svojega časa in naroda! Tako široka, tako prvotna in silna, da jo jc z največjo širokostjo komaj mogoče objeti in da jc pregreha že najmanjše zoževanjc v okvir stilizirane besede! Borba dveh tako prvotnih svetovnih nazorov, da jc nemogoč predmet za umetnostno arabesko. — Matičič s svojim delom pa ni napravil več nego to... Namesto epopeje o spopadu dveh mas in namesto pričakovane odrešilne besede o tem spopadu, jc skoval nekakšno zelo ozko tipizacijo par poedincev, ki se izcimujc vedno bolj v pravcato maccdonsko hajduško idilo in ji ni treba nobene druge plitvosti, da bi postala še kot takšna zabavnosmešna. Primerjaj interesantno abotni domislek, kako zveze Matičič svoje «zakletnike» — slovensko: zarotnike — in domačo dolino s pomočjo «zvokovoda» — to in pa vse «dalnjoglase», «zvoko* pisna znamenja» in podobne jezikovne dinozavre bi pa le kazalo iztrebiti iz slovenske besedne šume! — Ali pa na strani 80., kjer zapoje jo zarotniki «našo pesem», nekaj torej, kar bi moralo biti koncentrat vsega našega občutenja pri* morske boli, pa me po vseh svojih pripravah in nato nepričakovano kruljavih mislih in verzih spominja na blaženo peto šolo. Ne vem dalje, kdo jc Matičiču dopovedal, da jc alcgoriziranje najboljše poetiziranje — glavna napaka že v Krvavih poljanah. Ves njegov «roman» ni nič drugega nego ena sama alegorija, z alegoriziranimi dogodki, alegoriziranimi mislimi, alegoriziranimi osebami in, seveda, imeni — pravcata poetika za naivne ljudi, ki jim razloži z junakovim imenom, česar ne bi Utegnili posneti iz njegovega junaškega dejanja. («Jeklenov» «Marko», «Srčanov» Andrej, «Krivo prisežnik», «Brigante»...) Alegorija mi jc antipatična, že če jo vidim mimo« grede naslikano, kaj šele, če se ji dam — posebno tako otročji — mučiti ure in ure skozi ves roman! Po mojem ni to samo nepesniška ncokusnost, temveč tudi dokaz za pomanjkanje spoštovanja do nage resničnosti, brez katerega umetnik dandanes ne izhaja več in bo v prihodnosti še manj. Naj mi verjame Matičič, da jc cclo v vsakdanji resnici, resnično povedani, veliko več poezije, barve in sile nego v najbolj nalepotičeni poetični laži in da bi njegovi «Zlogradi», «Travniki», «naši Hrami» in podobno učinkovali veliko ncposrcdnejc ter silneje, če bi jih imenovali na kratko «Trst» in «Gorica» in «Narodni dom», «Giunta», «fašisti» in «jugoslovanska vojska». Naše življenje je tako zalito z lažmi samoprevarami in plehkobami, da bi potrebovali izključno umetnike, ki bi znali iz te umazanosti zajeti resnična dejstva. Kajti v tem, kako zna umetnik povedati resnico, jc baš umetnost. Da zaključim, naj omenim na brzo roko samo še nekaj jezikovnih in stilističnih zablod: da so «sezute mu škornje» in «griste» nemogoči vclelniki; «samokreti» zelo polomljeni jezikovni avtomobili; «lustrovi žarki» nedo* pustne slovniškc tvorbe, ker se končnica sov nanaša samo na moške osebne samostalnike; «priče» slabe povesti; bolečine, ki «kljujejo» na vsaki tretji strani, samo nervozno ščegetajoče stilistične bolečine, ker izgubijo vso svojo izvirno krepost, zlasti čc si se jih natrpel že «Na krvavih poljanah». In končno dopovejmo si, da moramo ljubosumno (ne «ljubomorno») paziti, da si ne bomo natikali na to slovensko — včasih, oh, tako elefantovsko — kožo srbo? hrvaškega «odela» s «košuljami» vred, drugače bo nastal babilonski joj, ki ne bo koristil ne nam ne bratom Srbom, katere zelo ljubim in spoštujem. Matičič, ki ima drugače zelo bogat in dober jezik, si vse te malenkosti lahko prihrani. Naj bo prepričan, da se slovenske kosti v lepi slovenski obleki brez tujih krp najbolje počutijo. Kar je pa glavno, jc to: Moj namen je bil pokazati, kje bo morala zagrabiti roka pisatelja, če nam bo hotela dati resnični roman primorske tuge in boli. Prvi poskus je nekaj bistva zaslutil, ni pa ga umel izvesti in se je ponesrečil. Kocjan. Frances Hodgson Burnett, Mali lord Fauntieroy. Roman. Iz angleščine po« slovcnil Karel Pribil. Ljubljana 1925. Jugoslovanska knjigarna. Str. 194. Vsaka doba ima drugačne pojme o prevodih. V 16. stoletju sc jc prestavljalo tako prosto, da se je navadno povsem izgubil značaj izvirnika. Tako se na pri« liko sme Amvotov «Plutarh» šteti kot samostojen slovstven proizvod. Polagoma se razvija prelaganje v točnejšo, dejal bi, znanstveno smer. Vrhuncc natančnosti je ta struja dosegla, če se spomnimo romanskega zapada, sredi 19. stoletja. Lccontč dc Lisic pušča v svojih prevodih ncizprcmcnjcn tuji pravopis celo besedam, ki so že splošno udomačene v obrušenih oblikah. Danes se jc to pretirano stremljenje nekam ublažilo, skrajno ccpidlaštvo se jc umaknilo zahtevi po osebni noti, čeprav si prevajalce niti oddaleč nc bi drznil segati po nekdanjih svoboščinah. G. Pribil trdi v svojem uvodu, da se jc v gorenji knjižici bolj oklepal izvir« nika nego njegov spoštovani prednik iz leta 1909. Ker na svojem letovanju nimam nc originala niti prve poslovcnitvc pri rokah, sem opustil primerjanje, to pa tem laže, ker jc pričujoči slovenski tekst gladek in zadovoljiv. Po kratkem pregledu svetovnih avtoric prelagatelj sklepa, da jc prosveta kakega naroda tolikanj večja, toliko bolj zrela, čim bolj se žena udejstvuje kot pisateljica in bravka. Obširneje razpravlja o Burncttovi (1849—1924). Nje naj« boljše delo je roman «That Lass o' Lowric's», najbolj znano pa «The little lord Fauntlcrov» iz leta 1886. Sedemletnega, neobičajno bistrega dečka privedo na Angleško k staremu ljudomrzcu, grofu Dorincourtu, da bi kot njegov vnuk poslal dedič velikega imetja. Čudoviti Amerikanček, ki ga vsakdo takoj vzljubi, se tolikanj omili zadirčnemu plemiču, da se zakrknjeni odljudnik docela prelevi. Slednjič pride otrok navzlic oviram do zasluženega plačila... Zgodba jc pisana s tako prikupnim čuvstvom, da vam večkrat silijo solze v oči. Primerna je za odrasle nič manj nego za mladino. Vsaka knjižnica naj bi si jo nabavila. Prelagatelj si jc dosti prizadel, da bi dal «Malemu lordu» spodobno obleko. Besedišče mu jc razmeroma bogato in raznoliko, čeprav se morda preveč po« navijajo izrazi: bržčas, hip (bav. Hieb), švabska pručica (poleg domače pod« nožke), zal, zvedljiv. Nedostatna korektura jc videti kriva, da se nekaj oblik nc strinja z najnovejšo ortografijo: čuvstvo, pokonci, preprost, prav (za ravno, 62), omajan (69), se šteje (87), se konča (165), zaljši (105), kraljična (12), silo mogočen (126), skušnja (130), novinc = gazette (155), nagibati se k večeru (191). «Okvir» nc mehča svojega r. I. Koštial jc opozoril na konstrukcijo: pozabiti česa (85). Slovan se zaklinja na kaj (135), nasprotno pa: gostilna «Pri grbu» (189). Angleški zgled je povzročil rabo pridevnika «mali», kjer nam služi pomanjševal« nica: a little hand = ročica. Razlika med nedoločnim «majhen» in določnim «mali» je prccejkrat zabrisana. Kdo bi dejal med nami: Bil sem v mali nevarnosti, da me izpremeni v bedaka. (139)? Gospoda Tcsnierca bi zanimal duel z dualom: mržnja in razočaranje so ga stresali (149) nič manj nego «najina srca» v Vero« niki Dcscniški. Opctovano se je žc pobijal načinovni rodilnik, kakršnega vidimo v koseskizmu: odšel jc urnih krač, kakor tudi vzročni genitiv, torej: licc žari od zadovoljstva (62). Udovč jc opozoril na germanizem: temu ni tako (26) = to ni tako. Drugače je opuščenih dovolj nemčizmov. Za bav. «jenjati» (88) bi smel reči «nehati», za it. «pečati se» (159) pa baviti (ukvarjati) se. Večinoma je napak rabljen neprehodnik osupniti za prehodnik osupiti. Prckrepka se mi zdi rcčcnica: strah me je, da nimate knjige (= bojim se, 17). Vzrcti sc (134) je vedno refleksi« ven glagol; preden mi je prilezla (152). Čudno me jc dirnila «jahalna palica» (116) za dobrega jahača. Omenil pa nisem še več oblik, ki so se zadnje čase naštevale v raznih poročilih. A. I). Čika Jova, Maloj Srbadiji; dečje pesme Jovana Jovanoviea Zmaja. Beograd. 1925. Izdanjc knjižarc S. B. Cvijanoviča. Str. 76. 10 Din. Strica Jovc sc spominjam 18 let. V gimnaziji mi jc po naključju prišel v roke nc vem kateri ruski list, ki jc prinašal tudi prevode iz raznih slovanskih slovstev. Ondi sem prvič čital J. Jovanoviea, in sicer pesem, ki popisuje razcvcl trnjev grm. Mimo pristopica čemeren deček in vzdihne: «Uboge rožice, vse z bodicami ob? dane! Prcžalostno jc na zemlji.» Skoro na to se prišeta tja drugi, veder mladenič, ki pa se začudi: «Ej, lepo jc na svetu, še celo med trnjem so rože!» Izvrsten nauk optimizma! Nebesna modrina in prisrčna modrost ovijata tudi gorenje zbirko, ki je druga pomnožena izdaja Zmajevih mladinskih popcvčic in obenem četrti zvezek «Dobrih knjig naši deci». V prvem oddelku jc beseda o dojcncu in detetu v domačem krogu, nato krajši skupek o živalih in otrocih pri igrah, slednjič najmanjši snopcc o mladini v šoli. Četrtina tekstov je okrašenih s sliko, ki jc včasih ljubko šegava, na priliko zajčki, žaba ali prašiček, ki ga pere stara krmača. Kakva mu jc zadnjica, takva mu i glava. U kaljuzi danujc, u kaljuzi spava. Kakor največji svetovni pisci, n. pr. V.Hugo (L'art d'etre grand*perc), se Zmaj z veliko nežnostjo sklanja nad mladežjo. Stric Jovo našim malčkom sicer ni docela neznan, vendar naj podam nekaj drobtin iz izvirnika, to pa kar na slepo srečo: Cucu, rodc, na rode! Pa su večem zinule, Ujak bere jagode, Nc bi 1' koju skinulc. Jagode su rumene Ujak patke otera, Kao čedo u mene; Puna kola dotera. Jagode su slatke, Čedo moje skače: Jele bi ih patke, Evo me, ujače! Večkrat naletiš na detinjo domislico. «Mali brata» posluša zlato uro in misli, da jc lačna, ker se glasi, zato jo zalije z mlekom in ura umolkne — saj se je najedla... Kadar se naša Beba zabava po svoje, jo treba pustiti v miru Man'tc jc na miru, hajde dalje, hajde; Jcr vam neče biti milo, kad udesi gajde. Besedna igra mestoma poživi pripovedovanje, n. pr. o muciki: A šta čete danas radit'? — «Danas čemo tuči lan.» Šta vam radi cieasmaca? — «Ona prede po vas dan.» Imena so često srečno izbrana. Onomatopcja kajpada prihaja do veljave: viči, ciči, plači, dreči!... Kadar poslušate zgodbe «o zelenem žabcu, 'o ervenom vrapeu», se tu pa tam zasveti kak utrinek življcnskc modrosti: dobar poziv slušat' valja — ma bio od vrapca!.. I zlotvora treba štedet' kad popadne zla... Malim trgovcem veli vrli stričko: «I mnogi su, znajte, sa malim počeli, pa su se visoko, visoko popeli.» Povest o «neposlušku» Rašku, ki sedi v «buvari» (bolhami = zaporu), izzveneva v moralo: bez kajanja nc mož' biti popravljanja... Posamezna anekdota služi v to, da ponazori znan pregovor, n. pr. da je «obečanje ludom radovanje». Oznaka jc često prav jedrnata, kakor o nemirni žabici: «Žabica je imala ispod kože buva.» Zbirko zaključuje niz ugank. Kdo zna pravilno citati tole: Reči nači mnogom s' al* je ovih može čini ipak smisö svako, teško lako. Jovanovičcv izraz je jako prožen, sem pa tja s kako starinsko obliko, ki jc slovenskemu čitatclju bližja. Ljubkovalne tvorbe so nenavadno razvite: brat = braca, brajan, brajko, brata, bratac; sestra = seja, seka, seša; ded == deda, deka i. dr. /. Sega. KRONIKA Drobtine. (Iz Louvsovc «Poetike».) Proza je, kakor verz, umerjena govorica. Dobro pisana stran je tista, od katere ne smeš odvzeti niti zloga, ne da bi skvaril stavku mero. Poezija je iztočna cvetka, ki ne živi v naših rastlinjakih. Grčija sama jo je dobila iz Jonije in odondod sta jo tudi presadila k nam Andre Chenicr ali Keats ob pesniški suši svojega časa; ta cvetka pa usahne z vsakim pesnikom, ki nam jo prinese iz Azije. Vsakokrat jc treba iti ponjo k izvoru solnca. Stih ali proza, pesnitve so bitja, ki živijo, ki dihajo, ki so polna organov in ki bi umrla za eno odrezano besedo. Stvori več ko človeški, morda večne hčere duha, ki ga prekašajo; rojene, vendar ne same iz sebe spočete. In preprosteži, ki vidijo, kako se te nepričakovane hčerke porajajo koncem peresa, jih utegnejo kdaj okrniti ali upepeliti, ako niso prepričani, da so sc rodile za večno. Pesniki, evangelisti notranje boginje, preobražujte se ponoči. Pišite v samoti. Podpišite. Vrnite se v mrak. Samo Beseda jc slovita. Sami zatvorite slavi duri svojega doma. Molk okoli človeka. Tišina. Ponos. Seveda ponos! Prisczite, da jc nepodkupljiv, da vas oborožujc na veke zoper bedo, ljubezen in smrt; da ne zložite niti enega stiha, ne da bi mu ga dali v varstvo s spoštovanjem svojega dela; in da se veča, kakor vaše veselje do lire, kadar se bratsko žarenjc umetnosti bliska od štirih obzorij — roža človeške luči — kjer je vse sveto: plameni, zublji, iskre, svetlikanjc, bliski, odsev ognjenikov, sijaji. Iz francoščine A. D. Novi italijanski glasovi o Cankarjevem «Hlapcu Jerneju». V eni prejšnjih številk «Ljubljanskega Zvona» smo že zabeležili avtoritativno oceno italijan* skega pisatelja in kritika Silvi ja Bcnca o prevodu «Hlapca Jerneja», ki je izšel letos v Trstu. V naslednjem podajemo kratek izvleček iz kritike o istem delu, ki jo je spisal v torinski Štampi z dne 14. julija tega leta kritik U. Cosmo, kar bo gotovo utegnilo zanimati vse naše književne kroge, posebno pa vse Cankar? jevc čcstilce. Prvo, kar človeka navda s posebnim zadoščenjem, jc ton resnobe, s katerim sc jc lotil kritik svojega dela. Avtor sc jc s paznim analitičnim duhom poglobil v Cankarjev spis, ga vsestransko razčlenil, da je mogel iz teh delov s spretno dialektiko predočiti italijanskemu bralcu veličino ideje, ki jo je naš pisatelj položil v svojo umetnino. Zato je povsem umljivo in naravno, da je zaradi jasnosti namenoma obšel zunanjo fabulo povesti ter osredotočil svojo pažnjo edinole na Jerneja kot psihičen pojav, ki sta ga zemlja in življenje postavila za nosilca novega evangelija o Pravici. Takoj uvodoma ugotavlja, kakšna jc prav za prav ta Jernejeva pravica in kakšno jc njegovo razmerje do nje. — Vest jc, ki govori Jerneju, da mu noben zakon, nobena postava ne more odrekati pravice do onega, kar jc plodil z zno« jem lastnega čela in kar jc ustvaril z delom lastnih rok. Tako govori vest, a kaj pomeni vest? Daje ti šele moč, da trdiš pred drugimi to, kar veruješ. Tvoja pravica pa jc, kot da nc bi še bila, prav za prav je še ni, dokler ti je ne pri? znajo in potrdijo drugi. In ljudje, nc samo da Jerneju ničesar nc priznajo, ampak se celo posmehujejo njegovi norosti, ki mu veleva, zahtevati to, česar nc bodo oni nikoli potrdili. — Tako jc kritik s finim psihološkim čutom pokazal na edini pravzrok duševnega nesoglasja dveh svetov povesti, ki se nc moreta že po svo* jem bistvu nikoli približati in razumeti, kar daje psihološkemu bistvu Jerncjcvc osebnosti možnost dramatičnega razvoja, ki mora končati v katastrofi. «To jc pravica?» vprašuje on. «To jc zakon,» mu odgovore. — In ljudje so ustvarili zakone, da nc bo na svetu anarhije. Jernej jc otrok, ki veruje, da morajo ljudje spoštovati zakone, katere jc Bog vklesal v sleherno srcc. On ve, da jc treba za čitanjc teh črk nedolžnih, čistih oči; ljudem pa so oči zamcglelc od strasti. V svoji naivnosti Jernej nc veruje, ker ne more, temu, kar mu pravi vagabundsštudcnt prvi večer, ko jc odšel od hiše. «Pravica je ustvarjena za one, ki so jo napravili. Ustvarili pa so jo močni.» — Ali Bog je bil bolj usmiljen z vagabundom kakor pa z Jernejem! Prvemu jc odkril krivico že v prvi mladosti in mu namesto izgubljene vere v pravico dal poezijo, ki se mu jc vžgala v srcu ob gledanju narave. Jerneju pa je odkril krivico šele zdaj, po 40 letih iluzije. Študent, katerega so ljudje, ki niso priznavali pravicc, odgnali kot steklega psa, jc tedaj po vsem izkustvu v slabem lahko dejal Jerneju: «Prenašaj krivico in nc govori o njej. Prosi gospodarja, pa boš zadostil človeškim zakonom in postavi božji.» — Jernej, ki jc prvič doživel razočaranje, ni mogel tega doumeti. — Na svetu utegneš najti drobtino usmiljenja, nc pa pravicc. A Jernej noče usmiljenja, ampak išče pravicc. Njegov bog jc staro judovsko božanstvo, ki je lačno pra* vicc, ni pa krščanski Bog, ki uči odpovedovanje. Jernej se nc mara, nc more odpovedati. Ali jc v pravici ali ni? To hoče znati. Zato izprašujc vse. Študent je imel prav. Na svetu so zakoni, ni pa pravicc. Zakoni so od ljudi, pravica jc od Boga. Iskanje Jerneja nc izda nič, lc ponoreti mora nesrečnež, ki se jc lotil tega. In prav ta nemoč, da bi našel, jc, ki daje tesnobo vsemu hotenju in daje moč ter lepoto vsej povesti. Ni iskanja bolj dramatičnega in lepšega od tega. Samo eno mu lahko približam. To jc iskanje fratra Frančiška neke druge žene, ki jc odšla s sveta in se vgnezdila v gorah, koder nc stopajo ljudje, ker nc vedo, kaj bi z njo. Ali Frančišek jc končno našel svojo ženo; kajti, če so se mu otroci smejali in ga zasramovali kot Jerneja, tudi če so ga ljudje kleli in imeli za norca kot Jerneja, vendar ni nihče imel nobene koristi od tega, da bi mu branil jo najti. Jernej pa jc ne sme najti, kajti korist vseh je, da mu zastavijo korak do nje. 2cna Frančiška jc bila* Uboštvo ali Odpoved; Jernejeva boginja pa hoče objeti Pravico. Tako jc iskanje Frančiška moglo končati z idilo, Jcrnc* jevo pa mora fatalno končati s tragedijo. Kristjan ali frančiškan v povesti ni Jernej; je študent=vagabund. «Vidiš, tu, kjer ležiš, jc moja hiša. Kadar so ljudje krivični, jc Bog, ki daje pravico. Dali so nam popotno palico v roke in nam pokazali pot; Bog pa nam jc odprl ta najlepši del svojega kraljestva, ki ga daje le beračem in potepuhom.» Toda svetost teh besed ne seže Jerneju do srca. Tudi on je berač in vagabund, kakor študent, ali on ne pozna sreče, sedeti ob mizi Gospodovi kot frater Frančišek. On ne prosi, ne joče. Ima pravico, ki mora zmagati in ta pravica postane njegov bog. In gre tedaj še k duhovniku in reče: «Moja pravica jc božja pravica, Bog ne bo končal tega, kar jc ustvaril; ne bo zanikal onega, kar je rekel. On je moj dolžnik!» In ker ga tudi župnik spodi kot* preklinjcvalca in brezbožnika, sklene, ustvariti si pravico z lastno roko. Tako jc blazna ljubezen do pravice prignala tega pravičnika, da jc storil največjo krivico ter zapadel v najgrši egoizem. Vendar umre zadovoljno med plameni v veri, da je našel pravico. «Na svetu je končno pravica!» Jernej ne ve, da je nekdo, ki jc bil v resnici kristjan, ko jc položil to frazo v usta tlačenemu kmetu, tudi potem popravil trditev tega nesrečnika z najgrenkejšo izmed razlag: «Kajti res je, da človek, premagan od bolesti, ne ve več, kaj pravi.» Niti krščanstvu ni uspelo, postaviti pravico na svet in zgodovina je polna nasilij. Toda krščanstvo, tudi če ni imelo moči prodreti v zgodovino, vendar ni premagance, kajti izpopolnilo je idejo pravicc z idejo ljubezni. «Ljubite jih, ki vas sovražijo!» Tu jc moč, tu jc božanstvo krščanstva. Jernej je premaganec, ne morda vslcd tega, ker ni dosegel pravicc, ampak le zato, ker ne zna ljubiti, ne zna odpustiti. Zaman iz dna svoje revščine povzdiguje oči k Bogu in prosi tolažbe. Bog se javi lc onemu, ki se mu ves preda, a Jernej v resnici ne ljubi drugega nego lc idole lastnega trpljenja. Ne vem, ko je ta knjiga izšla, če jo jc ljubljanski škof postavil na indeks, kot jc storil s prvo Cankarjevo zbirko. Zdaj jc prvič, da je ta knjiga izšla v italijanščini. Ivan Cankar jc bil naj« večji slovenski pisatelj in «Hlapcc Jernej» eno izmed njegovih najoriginalncjših in najmočnejših del. V njem jc taka dramatična razgibanost stvari in oseb, toliko vere je v vsem, kar pripoveduje, in tako živ zmisel za poezijo, da povest zgrabi kar od začetka in drži do konca. V njej najdete v primitivni goloti besede cuvstvo, ki ne pozna domovine, ker bije v vseh človeških srcih. Da sc poživi, potrebuje naša literatura takih knjig. Poglejte Carduccija. On najde še malo odmeva v naših srcih. D'Annunzio, če jc bil sploh kdaj živ, je danes mrtvec, čigar kako stran prebereš s težavo iz radovednosti zaradi stilistične virtuoznosti. Zakaj? Ker ni v njih, kakor skoro v nobenem naših po Manzoniju, čuvstva, ki bi moglo biti univerzalno. Nobena knjiga ne bo postavila pravicc na svet. Tega nista zmogla ne Evangelij in niti «Commcdia». Toda so knjige, ki utegnejo prav dobro prenoviti človeka. Berite tedaj «Hlapca Jerneja» in potem, če vam je všeč, še «Commcrtium Paupertatis». — Tak bi bil tedaj uspeh Cankarja v Italiji! * Pripomnim naj še, da je omenila na kratko «Hlapca Jerneja» tudi rimska revija «Leonardo». Notico jc napisal Goričan Mario Stanta. Ta pa zadeva Loren» zonijev prevod, ki ga jc izdal Paternolli v Gorici, a ga nismo imeli prilike še videti. O Cankarju (ki^jjaLorco^oni po iicpotrcbncm piše C&angar!) pravi sledeče: Cai^^r jc brc z -^[oro a^Jjymo ene j š i (incizivcn in plastičen obenem) pisatelj še mlade, slovenske, literature. Čeravno je hil_ v svojem kratkem. ei^an* ^kr.pV -življenju oiQa|Qvažeyan in preklet, vendar se morajo Slovenci lc njemu zahvaliti, če njihova literatura prestopa ozke lokalne meje in postaja končno, razvezana in prosta, izraz vseobčih čuvstev. j, $. Urednikov «imprimatur» dne 29. septembra 1925. NOVE KNJIGE 'i' '"•<■"■1.' " V .*' 'i\ r' j / ■ •* . • ' • •'. "'V Uredništvo jo prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico • označene 8o natisnjene v cirilici): (Brežnik Pavel), Petit guide linguistiquc et manuel de conversation fran$ais« serbo«croate. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1925. 42 str. Cankar Ivan, Zbrani spisi. Drugi zvezek. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Ljubljana. Nova založba. 1925. XXX + 370 str. Cena broš. 68 Din, v polplatno vez. 84 Din, v polusnje 110 Din. Čitanka za slepe. Početnica. Sestavil Josip Kobal. Ljubljana. Učiteljska tiskarna in Društvo bančnih zavodov. 1925. Kušar L, Poeti jugoslavi del rinascimento. I. Serbi. (Zmaj Jovan Jovanovič, Branko Radičevič.) Trieste. Edito per cura del Consolato generale del Regno dei Serbi, Croati e Sloveni. 1925. 72 str. Mati Joseph, Hauptströmmungen in der modernen südslavischcn Literatur. I. Kroatische und serbische Literatur. Graz. Sonderabdruck aus «Jahrbücher für Geschichte und Kultur der Slaven». (Breslau, 1925.) 60 str. Moliire, Namišljeni bolnik. Komedija v treh dejanjih. Poslovenil Frid. Juvančič. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1925. 80 str. Cena broš. 15 Din, vez. 23 Din. (Splošna knjižnica, zv. 55.) Naš glas, glasilo Udružcnja slov. srednješolcev v Italiji. Izhaja mesečno. 1. št. I. leto. Trst. September 1925. 24 str. Cena posamezni številki 2 Lit; za Jugo* slavijo 5 Din. (Odgovorni urednik Pahor Roman.) Petrovič Petar, Vozel. Vaška šala v treh dejanjih. Poslovenil Milan Skrbin* šck. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1925. 94 str. Cena broš. 18 Din. (Oder, zbirka gledaliških iger, 11. zvezek.) Petruška*Peterlin Radivoj, Znamenje. Ljubljana. Samozaložba. 1925. 56 str. Rus Mavricij, Prva pomoč. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1925. 135 str. (s 40 slikami). Cena 32 Din. Vadnjal Anton, Otoški postržek. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1925. 152 str. Broš. za ude 10 Din, vez. 17 Din. Za neude broš. 13 40 Din, vez. 2270 Din. (Mohorjeva knjižnica 7.) Wendel Hermann, Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit. Frankfurt am Main. Frankfurter Societäts*Druckerei. 1925. 798 str. Zbašnik Fr., Žrtve. Povest. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1925. 180 str. Cena broš. 24 Din, vez. 34 Din. (Prosveti in zabavi, 10.) Zakon o tisku. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1925. 43 str. Cena broš. 8 Din. (Zbirka zakonov, XVIII. snopič.) Žolna Fridolin, Tokraj in onkraj Sotle ter tam preko. Domorodne hudo? mušnice. III. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1925. 68 str. Cena broš. 10 Din, vez. 18 Din. (Splošna knjižnica, zv. 56.) NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Zbašnik Fr.- Žrtve. Roman. Broš. 24 Din, v celo platno vez. 34 Din, poštnina 2 Din več. Petrovič - Skrbinšek: Vozel. Vaška šala. Broš. 18 Din, pošt. 1 Din. Korolija, Jngana, vila najmlajša. Dramska vizija v enem dejanju. Broš. 7 Din, pošt 75 p. Ivan Lah: Knjiga spominov. Vez. 45 Din, broš. 35 Din, pošt. 2 Din. Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt 75 p. Melik A.: Jugoslavija. I. del. Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Puškin-Prijatelj: Kapetanova hči. Povest. — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-Skrbinšek: Zemlja. Komedija. - Broš. 15 Din, pošt 75 p. Budal: Križev pot Petra Knpljenika. Povest. Vez. 22 Din, br. 17 Din, pošt. 1-50 Din. Levstik VI.: Deček brez imena in druge zgodbe za mlade čitatelje. Broš. 25 Din, vez. 30 Din, pošt. 2 Din. Kersnik Janko: Cyklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, pošt 150 Din. Kersnik Janko: Agitator. Broš. 18 Din, vez. 23 Din, pošt 1*25 Din. Frana Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisi. 1. zvezek. Uredil dr. J. Šleblnger. Broš. 70 Din, po pošti 2 Din več. Sienkiewicz: Potop. 1.—8. sn. Broš. s poštnino vsi skupaj 100 Din. mtmmttmmtmmmtttmtttmttiS DELNIŠKA TISKARNA BRZOJAVI: DELTISK TELEFON ŠT. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Obenem priporoča svojo kar najbolj moderno urejeno KNJIGOVEZNICO ki izvršuje knjigoveška dela najpreprostejše do najfinejše vrste Stroj za črtanje trgovskih knjig Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestne/e po strogo strokovnih pravilih Strojne tovarne in livarne d. d. LJUBLJANA, Dunajska cesta št. 35 Brzojavke: „Stroj" Telefon 142 in 230 Stroj za obdelovanje lesa Transmisije in železne konstrukcije Turbine - Železolivarna Zvonovi - Sesaljke - Ognjegasne potrebščine Armature - Kovinolivarna Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani Prešernova ulica štev. 50 (v lastnem poslopju) Brzojavni naslov: Kredit Ljubljana - Telefon št. 40, 457 in 548 Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic ter kuponov, nakazila v tu-in inozemstvo, safe-deposits itd.