stran 434.
Kmetijstvo.
Kako bo slovenski kmet bogat?
Ne dolgo temu, da sem nekje čul, ali čital, da so v Afriki ljudje, ki si pripravljajo vsak večer postelj na drugem kraju: nabirajo si namreč vejic, šib, suhega listja in na tem spe. Zjutraj pa zapuščajo ližišče, in hodijo po svoji poti naprej — zvečer pa si zopet napravljajo drugod postelj.
Ali je to res, ali ni res, nočemo sedaj preiskovati, nam je to vse jednako. Hotel sem vam s tem samo pokazati človeka, ki nima kapitala, ki ga ne bo tudi nikdar imel, ker ne zna, kaj je kapital in koliko kapital velja. Tak človek, kolikor si je nalovil rib, ali nakopal korenik, ali kaj drugega, s tem se je tudi nahranil do sita. Ako mu je kaj ostalo, vrgel je proč. Ako je lačen, gre na lov, zopet gre kopat korenike. Na lovu rabi drevo, da ž njim lovi ribe, ali da ga drevo drži nad vodo — ko je pa z lovom gotov, zapušča vse to in ko je zopet lačen, išče zopet drugo drevo.
Tak človek je divjak. Tak živi od jutra do večera, za dalje ne skrbi. In dokler je človek tak, koliko časa je divjak, toliko časa ne more naprej.
Človek pa, ki noče več biti divjak, dela vse drugače. Tak si nalovi rib, kolikor jih ravno potrebuje. Ali vidite, on ne bo vsega pojedel. On misli tako-le: Jaz bom tudi jutri lačen, a Bog zna, ako bom mogel toliko naloviti, da mi bo dovolj in mi ne bo treba trpeti lakote.
Zatorej pustim nekoliko današnjih rib za jutri in če vjamem jutri premalo, dodam današnje ribe, pa mi bo dovolj. Ako jih pa jutri nalovim dovolj, še boljše, potem mi ostane pa cel porcijon za drugi dan.
Tako delajo ljudje, tako je nastalo vse, kar je danes. Tako so se napolnili koši in žitnice, hlevi in svisla, tako so nastale vasi in mesta. Tako je tudi postala »kultura" in »civilizacija*. Tako, samo tako, da sebi trga od ust, samo tako more človek brez krivice in nasilstva postati imovit, bogat sam svoj, samo tako, da človek živi vedno v skrbi pripravi si življenje brez skrbi. Tako, samo tako nastaja kapital, ki danes vlada ves svet.
Ali ste to razumeli?
Ali pa znate, kako se zove človek, ki sebi trga od ust, in hrani za jutri. O, gotovo znate! Tak človek «špara" ali »hrani". Ali to je tudi res, da vsi Slovenci tega ne znajo. Mnogi znajo samo to, kar jim je od starine ostalo. Da, mnogi Slovenci »šparajo* tako, kakor miši, ki nosijo žito v svoje jame, mnogi Slovenci ne mislijo nič, kakor tudi miši nič ne mislijo, nego nosijo v jamo, ker jim je Bog dal takov dar. Tako je tudi varčnost ostala mnogim Slovencom od pradedov, od navade.
Stran 436
Ali to ni dovolj! Eedor hoče biti varčen, mora misliti in brojiti. Zlasti pa se mora tako delati danes, ko vse take steze roke po kmetskem imetju, na kmetovo zemljo in na njegov denar. Pomislite samo: vinogradi rodijo slabo, a vsaki dan se odpira več krčem, gostiln, trgovci ponujajo vsakovrstno novo robo! Koliko pojedo notarji, advokati, sodnije! Koliko davkov, naklad in tako dalje brez konca in kraja. To si pa dobro zapomnite: Denar, ki je šel kmetu iz rok, redko kedaj — ali pa ne pride več nazaj!
Kam pridemo tako ? Zato nimajo kmetij več nič, nikjer si ne morejo več pri znancu pomagati. Nikdo več nima nič.
Ali vi mi pravite: „Ne govori tako za ime Božje! Kako bomo šparali, ako nimamo dovolj niti za vsakdanji strošek. Bodi pameten vender^!
Imam jaz pamet, ne bojte se! Zato vam tako tudi govorim. Ali to ni res, da se ne more prav nič pri-šparati. Tudi največji siromak si lahko kaj prišpara. Premislite samo to; človek mora deseti del svojega stroška staviti na stran in si ga prihraniti.
Toraj vsak lahko živi, ako je pojedel samo devet delov svoje sedanje hrane. Poskusite samo pojesti 9 smokov — ravno tako boste siti, kakor, da ste jih pojedli 10.
So kmetje, ki žive okoli mesta. Ti nosijo vsak dan svojo robo v mesto. Ali ne bi lahko vsak def^eti sold stavili na stran? Tako tudi delavci, hlapci in dekle! Koliko bogatstva bi bilo kmalu mej nami Slovenci.
Vidim, da se nekateri temu smejete! Morda zato, ker znate, da ne bo Slovenec šparal, ako ga kedo na to ne prisili. Dobro bi bilo, da bi torej kedo naš narod na to prisilil.
Ali za to ni sile na svetu! Ima pa vsak tako silo v sebi.
Poslušajte svoj notranji glas! To je glas naših pradedov, ki so pošteno živeli na naši zemlji, ki so se za njo borili in za njo tudi umrli. Poslušajte svoj notranji glas! Ta glas je zapisal Bog vsakemu človeku v srce.
Pa tudi pomagati si moramo drug drugemu. Vsi slovenski kmetje moramo biti ena velika družina, vsi moramo imeti skupno zadrugo. Ali pride do tega? Da, do tega mora priti, ker je trpljenje našege naroda \eliko.