Od česa je odvisen uspeh ucitelja? Kakor tudi ima strokovnjaška priprava učitelja visok pomen ter je treba Ie obžalovati, ako se kdo ne more ponašati s teoretiškim in praktiškim znanjem pedagogike, je treba vendarle priznati, da aimajo nič manjši pomen o s e b n e v r 1 i n e , ki ustvarjajo okrog učitelja neka gotovo nravno atmosfero, ki je za njegov razvoj bodisi koristna ali tudi nekoristna. Zaniraive opombe v tem predmetu je izrekel Karel L i 11 e , eden izmed ameriškib pedagogov; nekoliko posnetkov navajamo tu. Trije vzroki so, ki zaradi njih učitelju njegov uk ne gre po sreči, in prvi izmed teh je slaba volja. Ničesar ni bolj zopernega in otožnega, kakor pogled na učitelja, ki se rad vjeda in huduje, čigar nestrpnost in neprestano nezadovoljnost mora okušati ves razred. Kdor hoče, da bi njegovo delo obrodilo sad, mora ob času tega dela pozabiti na lastne križe, in ako je njegovo slabo voljo sraatrati kot posledica njegove bolehnosti, pa jo mora zmagati z vsemi svojimi močmi. Slaba volja, ki se prinese z doma, se ne sme razbijati na učencih. Dalje prihaja zbeganost, ki pridobiva dve obliki: ali se bega učitelj, ki ne razunie tega, kar predava, ali pa se begajo učenci zaradi preveč visokih in ne dovolj jasno načrtanih zahtev. Le samo oni učitelj ima vpliv na učenee, ki se zna ? slehrnera položaju urno zorientirati ter izbrati samo to, kar je prilično in potrebno, ki nadvlada razlagano snov. Končno pripada k razlogom, ki ovirajo uspeh, tudi raztresenost, razprašenost misli, ki te odvračajo od poglavitnega predmeta razlage. Naloga učiteljeva je: ohraniti v svojih rokah krmilo nad pozornostjo učencev in tekom znanja; torej ne sme privoliti v to, da bi učenci krenili stran od predmeta, obenem tudi pod vplivom mimoletno se vrivajočih misli otročjih vprašanj! Ako hočeš biti dober učitelj, moraš imeti do učencev sočutje, ki pa vendar nima nič skupnega z občutljivostno slabostjo. To sočutje nam pomaga do tega, da razumemo naravo otrokovo; odkriva njegove pomanjkljivosti zaradi tega, ker jib. hoče poboljšati; poišče sposobnosti in vrline, ker jih hoče razviti. ono kaže, kaj je primerno in kaj zopet ni primerno povedati otrokom, v čem jim je potrebno blažeče prizanašanje ter iskrena izpodbuja ali pohvala. Dalje potrebuje učitelj vere, in sicer dvojnotere vere; vere v samega sebe ter v dober uspeh vzgoje in izobrazbe, ki se hoče vcepiti učencu, kakor tudi vere ali zaupanja v učenca, ki mu deli to izobrazbo. Brez te vere učitelj nikdar ne doseže zaželjenega vpliva. Končno se obrača Litte naravnost k učitelju z dvema nasvetoma, ki pa se morda utegneta zdeti komu nasprotna. Prvi svet se glasi: Bodite sami svoji! Bodite sami svoji, ogibajte se predsodkov v odnošaju do učencev; ne trudite se, kazati se pred njimi za boljše ali slabejše nego ste v resniei; ničesar ni namreč bolj smešnega nego to, da se učitelj pretvarja ali da hoee delati vtisk. Drugi svet pa se glasi: N e b o d i t e izključno sami svoji! Znajte se ponižati ter se trudite, da se spoprijateljite z dušami in razumom učeneev; naučite se jib navajati k dobremu in žrtvujte njih vrlinam svojo lastno všečnost in naklonjenost. Na drugi strani morate znati pospeti se nad to, kar ste dandanes. Dokažite na samem sebi, da ste danes plemenitejši, nego ste bili včeraj, boljši nego ste bili pred enim tednom, krepkejši in zvestejši svojim idealom nego poprej in ne odjenjajte v koprnenju po njib. uresničenju — ne le zgolj v besedah, marveč tudi v dejanju, z lastnim življenjem!