POŠTN IN A PLAČANA V GOT O VI NI MLADIKA £ l M + DRU + S + P XIV • LETO • lo 1 LIST + BAMT + T E VUKA. 8 + MLADIKA izhaja v Celju prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din 84’—, s krojno prilogo vred Din 100'—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42-—) in četrtletno (Din 21-—). V inozemstvu stane Din 100'—, s krojno prilogo Din 116-—; v Ameriki dol. 2'—, s krojno prilogo dol. 2'40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Naročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: F. S. Finžgar, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Ko-lezijska 1, ali: Mladika, Ljubljana, poštni predal 337, telefon 3191. Ugankarsko gradivo sprejema višji šolski nadzornik Josip Novak v Št. Vidu nad Ljubljano. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank. VSEBINA AVGUSTOVSKE ŠTEVILKE LEPOSLOVNI SPISI: Čez steno, XIV—XV (Ivan Bučer) // Breda (Magajna Bogomir) // Poslednja skrivnost (France Bevk) // Nič posebnega (Smolej Viktor) II Ljubezen in dolžnost, XI—XII (Paul Acker - J. Kotnik) ♦ PESMI: Midva (France Novšak) // Slika (Ivan Albreht) // Hrepenenje (Lado Jerše) POLJUDNI SPISI: Kje smo s cerkvenim slikarstvom (France Stele) // Upe-hanci (Bogdan Kazak) // Meštrovičev cavtatski mavzolej (K. Dobida) // Iz anatomije: Nekaj o privadbi (dr. Janez Plečnik) // Slovanske prestolnice: Sofija (J. Šedivy) ♦ PISANO POLJE: Stična v književnosti (Ivan Zorec) Bog v slovenskih pregovorih in prilikah (I. šašelj) / Nove knjige / Naše slike DRUŽINA: Zdravstvena vprašanja za družino in dom (dr. Malka Šimec) O'kaktejah (M. II.) / Gobe v prehrani (Š. H.) / Kuharica (M. R.) ♦ ZA KRATEK ČAS: Čarodejev kotiček in zabavne igre / Smešnice j Uganke SLIKE: F. G. Waldmiiller: S polja // Ivana Kobilčeva: Na vrtu; Georgine Cerkvena slikarska dela: Kristus v Marijini cerkvi v Kopenhagenu; Kristus v apsidi stolnice v Torcellu; Kristus v minoritski cerkvi v Ptuju; Obujenje Lazarja v muzeju v Liibecku; Cz^stochowska Marija; Hodigitria v Rumi; I.orenzova Madona / Meštrovič: Notranjost mavzoleja v Cavtatu; Objokovanje Gospodovo; Angel nese dušo v nebesa; Oltar v cavtatskem mavzoleju; Račičev mavzolej // Fotografije (Fr. Krašovec): Krasna si hči planin / Pogled na Cavtat / Gornji grad; Biseromašnik nadškof dr. A.B. Jeglič / Dvoje kaktej Naročniki! Prosimo vas, pokažite Mladiko tudi prijateljskim družinam. Če sodite, da bi katere naročile Mladiko, blagovolite sporočiti naslove na dopisnici: Upravi Mladike, Celje. — Od prejšnjih letnikov Mladike se še dobijo letniki 1924, 1925 in 1926 broširani po 90 Din, vezani po 130 Din, letniki 1927, 1928, 1929, 1930, 1931 in 1932 broširani po 110 Din, vezani po 150 Din; z odpravnino stane letnik 10 Din več. Vezava Mladike stane z izvirnimi platnicami v platnu 40 Din, napol v platnu 30 Din; lahko pa se naročajo izvirne platnice tudi same ter stanejo v platnu 30 Din, napol v platnu 20 Din. Tiska Mohorjeva tiskarna, r.z.zo.z., v Celju (Fran Milavec, Celje). — Izdaja Družba sv.Mohorja v Celju (Jožef Zeichen, Celje). Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. C e z steno Ivan Bučer XIV. Pred vrati Triglavskega doma je stala Melita in gledala proti Krmi, ki je kot začaran vrt zelenela sredi skalovja. Pravkar so se vrnili z vrha in prvo, kar jo je skrbelo, je bilo, da je vprašala oskrbnika, če je med tem prišel Janez. Stala je in strmela v daljo. S Krme ji je šel pogled proti vrhu Triglava, ki je rasel nad ledenikom. Gori na temenu je videla stolp in po grebenu so se pomikale tri postave, ki so se jasno odražale na temnem nebu. Tedaj je zaškrtal pesek in za oglom se je pojavil Janez. Bil je še vroč od naporov, globoko je dihal, vse telo je oblival znoj. Zveselila se je, ko ga je ugledala. Stopila mu je naproti in mu ponudila svojo mehko roko: »Torej ste srečno zmagali? Ves čas sem se bala, da se vam kaj pripeti.« »Bali ste se?« »Da.« Le gledala ga je in nič več mu ni mogla reči. Kot davi ob slovesu, tako bi mu zdaj rada rekla nekaj lepega, prijetnega, pa ni našla besede. Skupaj sta odšla v dom in stopila v jedilnico. Z glasnimi klici sta Janeza pozdravila Lipovec in Polde. Agna in Stana sta mu moleli roki: »Srečno! Zdaj pa kar za našo mizo!« Ponudili sta mu stol, na katerega je moral sesti. Melita se je spustila na klop njemu nasproti. Nagajiva Agna se je sklonila in ji neopaženo zašepetala: »Torej si ga le pričakala.« Glasno je pa dejala: »Ves čas smo vas imeli v mislih.« »Da,« je naglo pristavila Stana, »Melito je vsakih deset minut skrbelo: Bog ve, kje je zdaj Košak? Morda je pravkar v nevarnosti, čisto sam je in nihče mu ne more pomagati.« Njo je zalil temen val rdečice. Kako sta nagajivi! Tega pa ne povesta, da sta ga tudi sami občudovali, da se upa samcat v steno, in se navduševali ob Lipovčevem opisovanju nekaterih njegovih znanih vzponov. Janez ni vedel, kaj bi odgovoril. Rešil ga je oskrbnik, kateremu je naročil: »Prosim vas, pripravite mi vročega čaja.« Ko je oskrbnik odšel, se je obrnil k Meliti: »Gospodična, ali bi lahko dobil čevlje, da se preobujem.« Prinesla mu jih je. »S čim naj vam poplačam trud?« »Da nam od kraja do konca opišete vso turo, ki ste jo napravili.« »To je pa malo. Samo trenotek morate počakati, da se obujem in umijem.« Pokazal je prste, ki so tu in tam krvaveli, ker jih je ranilo ostro kamenje. Sezul je plezalke, nateknil čevlje in odšel v kuhinjo, da si umije razpraskane roke. Medtem ko ni bilo Janeza, se je Melita hudovala: »Vse kar je prav! Ali mu je bilo treba praviti tisto?« »Zakaj pa ne? Saj je bilo res.« »No, da...« V zadregi je bila. »Ali morata vse izblebetati? Zdaj si bo še kaj domišljeval.« Zahihitali sta se. »Če si kaj misli, si ne bo domišljeval, ampak bo kar zadel.« Melito je ujezilo, da so ji stopile solze v oči: »Od samih spletk bi živeli. Pred seboj pometajta!« Lipovec je miril: »Nikar! Kam ste pa zašle? — Sicer bi ga pa Meliti privoščil; tebi, Agna, pa niti najmanj ne. Te predobro poznam.« Zdaj so se pa vse tri spravile nadenj: On se v take reči ne sme vtikati! To so naše zadeve! »O katerih se javno prepira!« je oponesel. Kdo se prepira? Ali je pogovor že prepir? Če je toliko bedast, da misli, da jim oni nerodni Košak ugaja, se silno moti! Še tega bi bilo treba, da! Ali pa ni vprav 011 do neba poviševal njegovih del? Tedaj se je vrnil Janez in nesel s seboj čaj. Tako je prekinil ploho, ki se je ulila na ubogega Lipovca. Niso mu dali prej miru, dokler ni začel pripovedovati. »Kar v kratkih potezah bom opisal. Moram namreč še danes nazaj v Aljažev dom,« je rekel. »Kako to?« »Brat in onidve gospodični me čakajo, da jih jutri popeljem sem gori na Triglav.« »Kam pa mislite potem?« je vprašal Lipovec. »Skozi dolino Za jezerom. V koči pri Triglavskih jezerih bomo prenočili.« »Tako? Potem se pa spet vidimo. Tudi mi bomo tam.« Nato je pripovedoval. Risal je kamine, vzpone čez težavna mesta, smolo v gladkem dimniku, žlebove, plošče in balkone. Govoril je prijetno, zanimivo, da so ga verno poslušali in pazili, da jim ni ušla niti besedica. V koči je bilo še nekaj drugih turistov. V posebnem kotu za pečjo — v Aljaževem kotu — sta bili dve turistki in trije turisti, očividno Hrvatje, listali po Badjuri in se prepirali o poteh. Za sosedno mizo je sedelo nekaj starejših ljudi. Zanimali so se, odkod je prišel Janez. Povprašali so oskrbnika, ki jim je odvrnil, da je menda preplezal severno steno. »Ali je bil sam?« — »Da.« — Nekdo se je modro izrazil o norcih, ki nosijo prodajati kosti tja, koder se ne splača. Pa so še drugi pritegnili in skupno so jadikovali nad ubogo mladino. Da, ko so bili oni mladi, je bilo drugače! Zložno, po lepih potih si lazil, ustavil si se tu in tam, hodil v koče na cviček, se lepo sprehajal, potem pa šel spet počasi in prijetno do druge postaje. In kako ves drugačen pogovor je bil takrat po kočah! Šala in zabava, važne misli o politiki in vremenu, o kozah in pastirjih. Višek je bil, ko si zaspal ob zvokih kravjih zvoncev. A danes? Oti nesrečni mladi ljudje! Dreve navzgor in navzdol, zaletavajo se v stene, nobena smer jim ni prehuda. Za lepo speljane poti ne marajo, te so jim le za to, da hitreje dosežejo mesto, odkoder napadajo vrhove z vseh mogočih strani. In njihov pogovor? Semintja kaka šala, drugače se suče njih beseda le o naporih, plezanjih, o nekakšnem opazovanju in boljšanju samega sebe v nevarnostih. Sploh je njihovo vedenje v gorah nerazumljivo. Kot bi ne bile planine samo za to, da prideš iz mesta in se naužiješ svežega zraka, pa da oddaleč gledaš bistvo prirode in občutiš pri tem prijeten strah, ki te šegeče ob misli, da si na varnem. In če takemu kaj rečeš, ti odvrne, naj najprej poskusimo, potem govorimo. Kaj pa! Ali nismo dovolj skušeni? Petorica dijakov se je pravkar pripravljala, da odide na vrh Triglava, za katerega potrebuješ odtod pičlo uro lazenja ob klinih. Zateknili so si za pasove volnene jopice, eden se je oprtal z nahrbtnikom, in odšli so v hladni, planinski zrak. Sonce se je že nagnilo precej proti zapadu. Lahen veter je vlekel od severozahoda, gorski ptiči — kavkam podobni — so se lovili po skalah in spreletavali po sinjini. Vsa kamnita priroda se je nemo pripravljala na bližnjo noč, ki se bo priplazila iz zatohle nižine. Janez je končal s pripovedovanjem. Naročil je še jajčno jed, da se je podprl za povratek. Nato je vzel plezalke in jih vtaknil v žep. »Tako! Podvizati se bom moral, da prispem pred nočjo v Vrata.« »Kod pa mislite iti?« »Kar po Tominškovi jo bom udaril. Je najbliže.« Pomolil je roko Stani: »Jutri večer se vidimo pri Triglavskih jezerih.« »Pričakovali vas bomo, da nam še kaj poveste.« Segel je v roko Agni in se obrnil k Meliti. Tedaj so se začidi v veži koraki, vrata so se odprla in na pragu se je pojavil Pavle. Melita je opazila, da se je Janezu stresla roka, s katero se je uprl ob mizo. Zazibalo se mu je in grlo mu je stisnila raskava bol. Zaslutil je nekaj težkega, nekaj, kar ga bo zadelo, in sesedel se je na klop poleg Melite. Pavle je pozdravil in stopil k Janezu. Lipovec je povprašal: »Kako pa to, da sami prihajate? Kje sta pa gospodični?« Janez je strmel v brata. Kot bi hotel iz črt njegovega obraza brati vzrok, da se je lako nenadoma pojavil. »Gospodični sta odšli v Kranjsko goro. Starejša je malo zbolela. Prehladila se je, kali.« »Menda ne hudo?« »Ne vem. Prišlo ji je nenadoma slabo. Morala je oditi.« Odlagal je nahrbtnik in dva cepina. »Janez!« Zamolklo ga je poklical. »Prinesel sem tudi tvoj cepin. Ostale tvoje reči imam v nahrbtniku. Mislil sem si, da je zdaj škoda zabijati čas, pa sem prišel sem gori.« Melita je pa slutila, zakaj Janez ne spregovori niti besede. Sedi tik poleg njega, da čuti, kako mu lahen drget prevzema vse telo. Še enkrat je vprašala Pavleta: »Slabo ji je prišlo? Ali nenadoma?« F. G. "Waldmiiller: S polja. (Dunaj, Galerija 19. stoletja.) »Da, kar na lepem.« »In zato ni več hotela nadaljevati ture?« »Da. Kaj pa naj počne bolna v gorah? Gospodična Bonič pa tudi ni marala brez nje nikamor.« Radovednost drugih je bila potolažena. Verjeli so, seveda so verjeli. Janez je pa videl, da je Pavle v zadregi, ker laže, ker mora lagati. XV. Pozno je bilo, ko se je Dana zbudila. Ko se je ozrla na Mandičino posteljo, je bila ta že prazna. Svetel dan je vdiral skozi priprta polkna. Iz pritličja je prihajalo govorjenje. Gotovo so že vstali vsi, le ona še poležava. Dvignila se je iz postelje, ude ji je objemal še rahel pospanec. Snoči je dolgo v noč grebla v svoje misli, ki so se kot spačeni obrazi porajale in vrstile pred njo ter mučile v pridušenem ihtenju njeno trepetajoče telo. Ko je potegnila z roko po zglavju, je bilo še vlažno od solz. Stopila je k oknu in odrinila polkna. Svetloba jo je oblila in prsi so se ji napile hladnega jutr-njega zraka. Pogled ji je splaval čez temne macesne, bore in smreke proti Mojstrani. Bela pot je tekla čez pašnik in zginila v gozdu. Ali bi ne bilo najbolje, da bi stopila na cesto in odšla domov? Proč odtod, tu so Janezove gore, njegovo hrepenenje in misel sta tu doma, ona nima tu nič več iskati! Kdor hoče z njim, ne sme imeti samo moči in ljubezni do prirode, temveč mora biti podoben tem čerem, mora biti kot ti temni gozdovi, mora biti razbrazdan in mnogoličen kot te stene, ki kljub raznolikosti stvarjajo čudovito skladnost, če jih opazuješ od daleč. Kakor hitro se jim pa približaš, najdeš polno zajed in razpok, nepristopnih mest in temnih globeli, ki jih ne boš nikdar doumel. Umila se je in oblekla. Vzgojiteljica ji je dejala, naj ji gore prinesejo ponovno odločitev, ker morda se le moti. Ne, ne moti se več! V no- cojšnjih urah je vstalo spoznanje, jasno je stopilo prednjo. Nocoj se je odločila, spoznala je, da je zablodila. Zapeljalo jo je meso, ugajala ji je Janezova odločnost in njegove besede. Bila je le zunanjost, ki jo je prevzela; sla, ki spi v človeku, se ji je vzbudila ob njem. Duša je pa molčala, ni bilo tistega skritega, vdanega soglasja z njim. Vsa ljubezen bi se lahko izživela v enem samem tre-notku. Njena notranjost se je ločila v svoji sestavini, dve polovici sta našli vsaka svoje hrepenenje. Poltenost se je nagnila k Janezu; njena duša, njena misel je pa v resnici hitela k drugemu, k njemu, ki je tiho čakal njenega smehljaja. Vse odrešujoča ljubezen je bila pri drugem. Mirna in tiha je prava ljubezen, zato ni nikdar stopila jasno prednjo. Polteni jaz bo trpel, le za hip, potem se bo pa vdal močnejši sili. Toda ali sme zdaj k onemu? Vstopila je Mandičeva. Prišla je iskat knjigo, ki jo je nosila še iz Kranjske gore s seboj. »Dobro jutro! Si se naspala?« »Da, hvala!« Stopila je k njej in jo pogladila po laseh: »Ali te še mučijo snočnje sanje?« Danin obraz je preletel nasmešek: »Ne. Nocoj sem spoznala resnico.« Vzgojiteljica je bila radovedna. Čakala je, da ji pove kaj več. »Motila sem se. Le eden je, ki ga ljubim.« »In ta je?« Gornji grad nekdanja rezidenca ljubljanskih škofov, sedanje bivališče biseromašnika dr. Ant. Bonavent. Jegliča. (Fot. Jos. Jagodic.) »Pavle.« V drugi je začudenje raslo. Ali se usoda zapleta ali odpleta? Dana ji ni pustila dolgo premišljevati. Potegnila jo je k sebi na posteljo in začela z njo kramljati kot v nekdanjih časih. »Mislila sem, da ljubim oba. Toda prvi mi je le nenadoma vzburkal kri, zagorelo je in zdaj ugaša. Ob svetlobi njegovega plamena drugi ni bil viden. Toda zdaj ga vidim, zdaj ga čutim. Svetloba prvega pojema, drugi je vedno jasnejši; v prvem je gorela strast, v drugem plamti duša.« Govorila je dolgo, glas ji je bil svoboden in otožnosti ni bilo več v njem. »In tako, vidiš, ne pojdem več dalje. Domov odideva. Gore bi me motile, preživo bi me spominjale nanj.« Za trenotek je pomolčala in nato je tiše pridejala: »Bolje je, da ga ne vidim več.« Vzgojiteljico je skrbelo: »In kaj z Janezom?« »Z njim?« Ni vedela, kaj hoče. »Da ... v njem morda gori ... kolikor ga poznam, je lahko nepremišljen ...« Dano je streslo. Vstala je in odšla k mizi. Samogibno je prijela kozarec in se igrala z njim. »Da, prav imaš ...« Zamislila se je. »Čakaj ...« Nemir se je je polaščal. Ne, ne, Janeza vendar ne sme več videti. Naj bo tako ali tako. Njegova bližina bi jo spravila spet v omamo, ne bi vzdržala. Še je v njej ogenj, ki ne bo ugasnil tako kmalu. Saj on je močan, saj zna vzdržati. Pisala mu bo. Odkrila mu bo vse, razumel jo bo in ne bo je obsojal. Tudi on se bo umiril. Vse bo pozabil. Moral bo pozabiti. Toda dokler še gori v njej, ne sme k Pavletu. Kadar bo prosta vsega in bo zbrisana v njeni duši trpkost razočaranja, tedaj bo smela govoriti z njim, tedaj mu bo uresničila željo, ki jo je brala tolikokrat v njegovih očeh in ki ni nikdar prestopila ustnic. Do tedaj mu pa lahko pusti upanje. IMandička je čakala odgovora. »Domov pojdem, kakor sem se odločila. Doma porečem, da sem bolna, da mi škoduje ostri zrak — karkoli že. Ti pa pojdi dalje, če hočeš.« »Če veš, da je bolje tako, dobro! Potem odideva obe.« Težko se ji je bilo ločiti od gora; od Triglava, na čigar pragu je že stala. Toda klicala jo je ljubezen do Dane. Dana je po zajtrku napisala pismo, ga zapečatila in vteknila v žep. Nato se je lotila pospravljanja. Mandičeva se ji je pridružila. »Ali Pavle že ve, da odideva?« je vprašala. »Ne. Nisem ga še videla danes.« »Pojdi, pa ga poišči! Bom že jaz pospravila.« Dana je slušala in odšla po stopnicah. V jedilnici ga ni bilo. Zato je stopila ven. Našla ga je za domom, odkoder se odpira širok razgled na severno triglavsko steno. Napeto je gledal na belo skalovje skozi daljnogled. Ko je zaslišal škripanje peska, se je ozrl. »Dobro jutro, Dana!« Pomolil ji je kukalo. *Glej, poglej skozi! Janeza čisto razločno vidim. Neverjetno je, kod lazi.« Ni vedela, ali bi pogledala ali ne. A Pavle ji je s takim veseljem ponujal daljnogled, da ga je morala vzeti. Namerila ga je na steno. »Desno od tistega snežišča poglej, velika grapa je tam, potem pa še malo levo navzgor.« Leče so ji približale skalovje, zanihalo je v steklih in z naglico hitelo pred očmi. Iskala je sem in tja ter križarila po steni. »Ne najdem.« »Nad tistimi ploščami, čisto bele so. Saj moraš najti.« Tedaj ga je ugledala. Tik pred njo se je v gladkem skalovju pokazala temna lisa. Prav počasi se je gibala, spoznala je Janezov način drže. Toliko da se je pomikal. Kakor bi stal na mestu. A videla je, s kakim naporom dela. Zdaj je široko razkrečil noge, obesil se z rokami, za trenotek visel nad breznom. Z daljnogledom je premerila globino pod njim. Zgrozila se je. Spet ga je poiskala. Že se je zvijal čez skalo, ležal je na trebuhu. Varno se je plazil vstran, posegel navzgor, vzpel se in zlezel v razpoko. Tam je zginil. Čakala je, da se spet pokaže. Ni se. Povesila je roke z daljnogledom. »Nič več mu ni mogoče slediti.« »Škoda,« je rekel Pavle. »Jutri boš natančneje videla, kod je plezal.« Ali mu naj pove? Kar takoj, brez prehoda? Najbolje bo. »Jutri? Ne, jutri bom že doma.« »Kako?« Ni je takoj razumel. »Da. Še danes se vrnem v Kranjsko goro.« Pobledel je. »Saj ne misliš resno?« »Da.« »Toda ...« Beseda mu je zastala. S plašnimi očmi je strmel vanjo. Moral je sesti na bližnjo klop. Dana je prisedla. »Tako je. Nameravano turo tukaj konča-vam.« »Dana!« Otožno in proseče jo je poklical. »Ali sva se ti kaj zamerila? Če sem se ti jaz, odpusti mi! Nisem hotel, nikdar!« »Ne, ne, Pavle! Nihče se mi ni zameril. In ti niti najmanj ne.« »Zakaj potem odhajaš?« Zagledala se je v nedoločeno daljo. »Oprosti . . . bolna sem... ne, saj nisem bolna... tako, veš ... ne moreni govoriti o tem.« Pavletu je bilo hudo. Prijel jo je za roko. »Dana, saj veš, kako je z menoj. Moraš vedeti. Dozdaj ti nisem še nikdar govoril o tem. Toda na to, kar čutim do tebe, povej mi, zakaj odhajaš? Morda ti lahko pomagam?« Ni mu odtegnila roke, ki jo je toplo stiskal z obema rokama. »Ne, Pavle, ne morem. In o onem mi ne govori. Prosim te!« »Zakaj ne? Rad te imam. Danes ti naj povem, koliko časa sem nosil bolečino v srcu. Upal sem in obupaval.« »Ne, Pavle! Ne pripoveduj!« Prosila ga je z glasom, da je moral nehati. »Samo to mi povej, zakaj odhajaš. Kdo, kdo je tega kriv?« Za trenotek je bila neodločena. Nato je dahnila; »Janez.« Biseromašnik nadškof dr. Ant on Bonaventura Jeglič rojen 29. majnika 1850 v Begunjah na Gorenjskem, v duhovnika posvečen v Ljubljani 27. julija 1873, doktor bogoslovja 15. decembra 1876, kanonik v Sarajevu 25. decembra 1881, naslovni škof siunijski, posvečen v Sarajevu 12. septembra 1897, imenovan za knezoškofa ljubljanskega 24. marca 1898, ustoličen 22. majnika 1898, naslovni nadškof garelski 17. majnika 1930 ter šel v pokoj 1. avgusta 1930. (Fot. Jos. Jagodic.) Skoraj bi ji zdrobil roko. Obraz mu je dobil ostre gube od presenečenja. »Janez? In ti... ti ga ... ljubiš?« »Ne... ne vem... ne smem ga, Pavle, ne smem. Vse ti povem pozneje. Zablodila sem, zmotila sem se.« Odkrito se ji je trgalo iz srca. »Bojim se ga, zato odhajam. Nočem več misliti nanj. Dokler nisem spet prosta, dokler ne udušim tega, kar me muči, dotlej molči, Pavle!« Potegnila je pismo iz žepa. »Pojdi na Kredarico in mu ga daj! Skončajta turo! Tačas se že odpeljem v Dubrovnik. Tam se vidiva.« Izvila mu je roko in odhitela v dom. Pavle si je podprl glavo in bolščal v sirovo obtesane deske. Janez? Dana? Kaj je bilo med njima? Na mizi je ležalo pismo. Vzel ga je in tehtal v roki. Kakšna skrivnost je v njem? Ob slovesu je Pavle dolgo držal Danino roko. »Z Bogom, Dana, in na svidenje v Dubrovniku!« »Z Bogom!« Za trenotek je okleval, potem je vprašal: »Ali smem upati? Vsaj malo?« Prikimala je in odhitela za Mandičevo, ki je šla spredaj. ' (Dalje prihodnjič.) MIDVA Ti si sonce za moje srce, pesem za mojo bolest, radost za moj pogled. Ti si zdravilo mojih ran, ti razkošje mojih dni, ti utešenje mojih sanj. Jaz sem grob za tvoje želje, trudnost za tvoj pogled, za tvoje misli bolest. Ogenj sem tvojih ran, trpljenje tvojih noči, nemir tvojih iskanj. Kdo naj izmeri pot, ki naju loči oba, kdo naj zasluti globine tvojega srca? France Novšak. SLIKA Dva topola za vasjo. Križ med njima in pod križem dve ročici sklenjeni dvigata se pod nebo. Dve ročici sklenjeni: »Ali vidiš, Križani, kam smo zdaj ponižani? Mati davno v grobu spi, oče v rovu se krivi, brata dva sta v svet odšla, nič ne vem, kje tavata. Sestra, moja sestrica v mlake je zagazila ... Ali vidiš, Križani, kam smo vsi ponižani?« Zganeta topola se, zvezde svetle preblede, Jezus s krono trnjevo nizko sklonil je glavo; topla kapljica krvi kane v lice deklici: »Nič ne žaluj, nič se ne boj, to noč bo rešen oče tvoj, še brata bom oba objel, sestro iz močvare vzel —« In Jezus s krono trnjevo % še niže sklonil je glavo, da zopet kapljica krvi je padla v lice deklici. Dva topola za vasjo, med njima križ, nad vsem nebo. Pod križem mlada deklica, s krvjo sveto potešena. Ivan Albreht. HREPENENJE Vem, da moraš priti nocoj, ko sladek dih preveva noč, ko vsaka ura nov prinaša cvet. V meni se je vžgala mlada luč, v njej gori mi up in hrepenenje. Oblak in cvet, voda in ponočni slavec tebe v meni kličejo. O, pridi nocoj! Moje sanje so v tvojem kraljestvu, pridi — travnik s cvetjem je posut. Lado Jerše. BREDA Iz skupine slik: »Kanarčki v blaznici« / Magajna Bogomir »Morda je Breda eden izmed najlepših otrok vse dežele.« Tako je zatrdil asistent, ko jo je sprejel, tako je mislila tudi sestra Ruta in božala Bredo po laseh. Otrok je imel štirinajst let. Prav za prav se je že izpreminjal v dekleta, toda njegovo vedenje je bilo še prav otroško. Iz oči pa je vendar sijala težka, temotna žalost, ki ni bila porojena iz bolezni same. Otrok pač sam ni preveč trpel radi padavice, ki se je pri njem tolikokrat pojavljala. Toda bilo je vse polno drugih vzrokov, radi katerih je bila Breda lahko žalostna. Že v zgodnji otroški dobi je doživela prečudne stvari. Ko je včasih sedela doma za pečjo, je strmela v mater po celo uro in si ni znala razložiti, zakaj je materin obraz tako čuden, bel in zakaj se točijo solze iz njenih oči. Potem je pričela polagoma umevati in vselej jo je zagrabila nepopisna groza, kadar je planila mati z glasnim krikom iz veže v kuhinjo, zagrabila njo v naročje in se stisnila v kot. Na veži je stal oče. Breda ga je dobro videla, kako je krilil z rokami in bruhal iz sebe divje, pretrgane besede. Nekoč je gledala, kako je oče pretepal mater. Tedaj mati ni kričala, le omahnila je in se zgrudila na tla. Oče je imel široko odprta usta, kalne oči in zgrbančen je bil nekam naprej. Breda je zastrmela v očeta. Hotela je planiti k materi, da bi se ji vrgla v naročje in stisnila svojo glavo na njene prsi, toda hipoma se ji je vse stemnilo in ni videla ničesar več, dokler se ni zbudila na postelji; ob njej pa sta stala oče in mati. Mati je držala njeno glavo v svojih rokah, oče pa je tulil z glasnim jokom in hotel čistiti ranico, ki se je naredila Bredi na čelu. Breda vsega tega ni razumela, le tako strašno je bilo vse. In to se je tolikokrat zgodilo, tolikokrat je oče pretepal mater, še preden je Breda zvedela, da je oče pijanec, in to takrat, ko so ga prinesli domov in se ni prebudil ves dan. Neki gospod, ki je prišel v sobo, je rekel: »Tako si lepa, Breda, tako si lepa. Tukaj imaš bonbonov, Breda!« — Ta gospod je bil zdravnik. Pričel je prihajati k njim v hišo in jo včasih preiskal. Vsega tega ni razumela. Slišala je sicer, kako je rekel zdravnik materi: »Škoda, da je Breda tako bolna. Morda bi bilo drugače, če bi on ne bil vdan pijači in bi bolje skrbel za otroka. Tako bi se morda vse na boljše obrnilo.« Breda tega ni razumela. Saj nje nič ne boli, prav nikjer je nič ne boli. Zakaj pač pravi zdravnik, da je bolna. — Toda ta zdravnik je ves drugačen kot oče. Vselej ji je prinesel bonbonov, vzel jo je v naročje in jo božal po laseh. Tudi oče jo je vzel včasih v naročje, toda ni znal ničesar tako lepo povedati kakor zdravnik, le nekaj je golčal, iz ust pa so mu štrcale sline. Neki dan je mati spekla potico. Rekla je takrat: »Danes je moj god in tvoj. Povabila sem zdravnika. Prišel bo tudi atek in vsi bomo jedli potico.« Zdravnik je prišel poprej kot atek. Prinesel j« mami velik šop rož. Njej pa punčko. Breda se je silno razveselila. Punčke je bilo za celo naročje. Imela je lepo pisano obleko in modre oči. Lasje pa so bili rumeni in so segali daleč doli, Krasna si bistra hči planin ... (Fot. Fr. Krašovec.) 287 Ivana Kobilčeva: Na vrtu. prav do pasu. Taka je bila kot živa. Nikdar poprej ni imela Breda punčke. Stisnila jo je tesno v naročje in jo božala po laseh: »Nič ne bodi žalostna, tudi tebi bom dala potice.« Mati je sedela za pečjo, zdravnik pa pri mizi. Tiste rože pa je bila mati dela v vrč in ga postavila na okno. Lepo jih je bilo videti, ko so se sklanjale od šip proti mizi. Sploh je bilo takrat vse tako lepo. Kar pridrevi oče v kuhinjo. Udari zdravnika s pestjo po glavi in ga nato šiloma izpeha in potisne na cesto. Potem je planil nazaj v kuhinjo, iztrgal njej punčko iz naročja in jo treščil po tleh. Videla je še, kako so odletele nogice po kuhinji in glavica v kot, potem pa hipoma ni videla ničesar več. Ko se je zbudila, ni bilo nikjer več ne punčke ne rož ne očeta. Zagledala je materin obraz nad seboj. Ležala je v njenem naročju. Tedaj mati ni jokala, le smehljala se je in ji popravljala lase: »Nič ne jokaj, saj si ti angel, dobri angel moj! Bog ti bo nekoč kupil prav tako lepo punčko, kot je bila tista, ki jo je razbil atek.« Zdravnika ni bilo več. Breda je velikokrat vprašala mater, kdaj se povrne, toda rekla ji je, da se ne povrne več. Breda se je razžalostila in velikokrat se ji je sanjalo, da stoji oni zdravnik poleg nje in ji nudi lepo igračo, še lepšo punčko, kot je bila tista, ki jo je razbil oče. Mati svoji ljubljenki ni dovolila hoditi na široke travnike. Le na vrt je smela. Tedaj pa je bila mati vedno poleg nje, igrala se je z njo med visokimi, cvetočimi rožami, ali pa jo je učila abecede iz knjige in ji pripovedovala pravljice, ki so se dogajale po daljnem svetu, ki je bil tako čudno pisan in poln barv. Breda bi rada hodila v šolo, kakor je videla hoditi druge otroke. Toda ni smela: »Tam so trde klopi. Zajela bi te morda hipoma tema in ti bi se udarila ob ostri rob klopi.« Tako je Breda zvedela, da je nekaj posebnega, kajti drugih otrok ne zajame tema. Drugi otroci se lahko pogovarjajo z učiteljico, ki je tako lepa. Včasih pride mimo vrta in se pogovarja z materjo, njo pa samo pogladi po licih in ne ve, kaj bi ji rekla. Le obljubila je, da prinese podobe. Res jih je prinesla. Sedla je k njej na klop in pričela listati po debeli knjigi. Toliko prekrasnih stvari je bilo v njej, da se jih niti v sanjah ne prikaže toliko. Snegulka in Trnjuljčica in speča gospodična v stolpu brez vrat. Ob njej pa stoji beli kraljevič. Učiteljica je rekla: »In ko je izrekel bfesedo: ,Zbudi se!‘ je deklica odprla oči.« Črna tema je zajela Bredo in zopet ni videla ničesar več. Učiteljica je potem prišla samo včasih, podob pa ni hotela prinesti s seboj, dasi jo je Breda tolikokrat prosila. Včasih je prišel tudi župnik in ji govoril o Bogu, ki so ga pribili na križ — zato, ker je hotel ljudem samo dobro. Breda je jokala, potem pa hipoma ni bila več toliko žalostna kot prej. Takrat, ko je prejela obhajilo, je nosila belo obleko, ki je bila prav taka, kot so jo nosili angeli, naslikani nad oltarjem. Tisti dan je bil najlepši. Še oče je bil takrat vesel in ji je kupil mnogo piškotov. Cel mesec ni nič pil. Le pri materi je sedel. Mama je bila zelo vesela. Vse drugače je bilo takrat. Potem pa se je oče spet zelo napil in ubil mačko s palico. Z mačko se je Breda rada igrala, sedaj muca leži mrtva na dvorišču. Breda je jokala ves dan. Drugi dan je mama kupila drugo mačko, ki pa se dolgo ni hotela tako igrati kot prva. Toda čez travnike bi šla Breda zelo rada. Travniki so se širili na drugi strani hiše v nedogled. Tam se je tudi nebo dotikalo zemlje in lahko bi ga bilo doseči z roko. Tudi mavrica se je včasih prikazala na oni strani. Mavrico je Breda gledala silno rada. Vselej je tekla po dežju gori k oknu, da bi jo videla. Včasih je ni bilo, drugič pa se je zopet prikazala. Rasla je iz dveh strani ravnine — na vrhu pa je nosila težke, črne oblake. Včasih sta bili tudi dve mavrici. Ena je bila široka in lepa in je žarela kakor zlato in kakor plave in rdeče rože, druga pa ni bila tako lepa. Toda takrat so se drevili otroci po travnikih, da ulove mavrico. Njej so zakričali gori k oknu, kam gredo. Ujeti mavrico je silno težko in malokateremu človeku se je to posrečilo. Toda tisti si je potem natrgal zlata na njej, kolikor je hotel, in je bil bogat in srečen vse življenje. Nekoč se je tudi Breda zadrevila za otroki. Zakaj bi ne šla tudi ona mavrico lovit? Široko polje je bilo pred njo. Tekla je, tekla za otroki in se ni niti spomnila, da ji je mati prepovedala na široke travnike. Tu in tam je priletela kaka kaplja in jo zadela na čelo. V noge in krilo so se ji zadevale cvetlice. Krilo je bilo že vse rumeno od rumenega prahu. Vonj teh cvetlic jo je prevzel. Blisk je šinil iz enega črnega oblaka v drugega. Strašno je zagrmelo. Toda Breda se ni menila za vse to. Pred njo so se drevili otroci, dečki in deklice. Breda je hotela prehiteti vse. Mavrica je silno lepo žarela na obzorju. Še nikdar ni bila toliko lepa kot takrat. Brž je prehitela otroke. »Padla boš, Breda!« so kričali za njo. Toda Breda je strmela v obzorje. Zagledala je drevo. Tik od njega se je vzpenjal rog mavrice v nebo. Čisto blizu je bilo. Breda je stegnila roko predse: sedaj jo bom dohitela, sedaj bom natrgala zlata, sedaj bom videla angele, ki hodijo po mavrici... Prav tik nje je rasla mavrica izza drevesa. Žarela ji je v očeh, lesketala se ji je v duši, angel je planil skoznjo. Angel! In nenadoma je bila zopet tema krog nje. Spregledala je v postelji. Mati je jokala: »Rekla sem ti, da ne smeš čez široke travnike. Iskali smo te v viharju povsod, ti pa si ležala v nalivu na tleh in strele so plavale nad teboj. Lahko bi te ubilo!« Mesec dni je ležala v postelji in tresel jo je mraz. Prišel je zdravnik in nekaj kričal nad očetom, ki je stal pri ležišču. Strmela je v zdravnika. Ni bil tisti, ki ji je prinesel punčko. Oni je bil lep in je tako lepo govoril, ta pa je bil star in grd. Zakaj je pač kričal nad očetom? Oče ni tokrat nič odgovarjal. Mati pa je mirila zdravnika. Ko je ozdravela, je morala sedeti mnogo dni v kuhinji. Mati je tedaj zopet veliko jokala, toda Bredi ni hotela povedati, zakaj. Neki večer pa je prišel oče domov in je udaril mamo s stolom po glavi. Mama se je zgrudila na tla. Potem je priteklo mnogo ljudi v hišo. Tudi orožniki so prišli in so uklenili očeta. Oče je takrat zelo jokal in hotel pritegniti njo k sebi, toda tiščala se je v kot in ni mogla govoriti. Orožniki so odgnali očeta. Ljudje pa so položili mater na posteljo, prinesli mnogo cvetja in prižgali sveče. Mati pa je ležala Ivana Kobilčeva: Georgine. nepremično. Nič ni hotela pogledati. Samo Boga je držala in molila tri dni. Potem pa so njo odpeljali sem v bolnišnico. * Sestra Ruta je vodila Bredo po širokem vrtu in ji prigovarjala, naj se ne boji, naj se samo nasmeje. Dobila bo bonbonov, če se nasmeje. Poglej tam, kako smešno skače tisti gospod, je rekla sestra Ruta. Onstran mreže je skakal visoko od tal vitek mož in vriskal. Imel je strašno smešen obraz. Breda je strmela vanj, toda nasmehniti se ni mogla. Tudi tistemu fantu, ki je hodil po vseh štirih, kakor medved, se ni mogla nasmehniti. Sestra Ruta jo je peljala v kapelo. Kazala ji je angele na stenah in sveto Mater Marijo in mnogo drugih lepih stvari. Potem jo je peljala tja, kjer so rasle rože, in ji povedala pravljico od rož; toda Breda je žalostno strmela v sestro in ni nič odgovorila. Po stezi sta prišla kurat in asistent. Oba sta se ustavila ob njej. Vsak jo je prijel za eno roko in ji povedal nekaj lepega. Toda tudi v tadva je Breda strmela s svojimi temnimi, širokimi zenicami in ni mogla odgovoriti. Ko sta ji stisnila bonbonov v roko, se je dlan zopet odprla in bonboni so padli na tla. »Peljite jo v sobo, naj se odpočije, in bedite pri njej, dokler ne zaspi,« je ukazal asistent. Sobica je bila čisto majhna, toda skozi okno je bilo videti široko, zeleno drevo. Sestra je slekla Bredo in jo položila na posteljo. Z roko je naredila križ čez njeno čelo. Potem je potegnila gosto mrežo okoli nje ... »Da bi ne padla, Bredica, s postelje!« je rekla sestra Ruta in sedla poleg nje na stol. Oči, lepe kot angelske, so zastrmele nepremično v sestro Ruto. »Ali ti naj zapojem pesmico,« je vprašala sestra Ruta. Breda ni odgovorila. Roke so ji mrtvo visele čez odejo. Oči so strmele nepremično sestri Ruti v oči. Ruta je gledala prelepo, a ubito mladost pred seboj. Na ustnicah ji je ležal droben smehljaj: »Ali je mogoče priklicati nazaj široko, veliko življenje v to lepo telo, v te oči, ki gore kot ogenj, pa ni za njimi nič drugega ko topa žalost?« Tiho je zapela pesem o zeleni sončni trati, polni pisanih metuljev. Glas je srebrno plaval po prostoru, toda Breda ni poslušala. Prsi so se ji enakomerno polagoma dvigale in padale. Potem je bila noč ... * Ljudje so prinesli krsto v sobo in položili mater vanjo. Stemnilo se je. Noč je prihajala počasi, počasi. Iz teme pred njo je sijal prečuden obraz, obdan z belim platnom. Potem so neke zvezde zagorele na stropu. Med njimi so se pokazale oči. Oči so bile polne žalosti, mamine oči, take kot takrat, ko se je zgrudila pod stolom na tla, in zastrmele so vanjo. Oči so žarele med zvezdami tiho, tiho, nepremično. »Ma - ma, ma-ma!« je zlogovala Breda počasi. Oči so visele med zvezdami tiho, tiho, nepremično. »Ma-ma!« Skozi mrežo se je iztegnila neka roka in ji obležala na čelu. Dolgo je ležala tam. Na nebu so ugasnile oči. Potem so ugašale zvezde druga za drugo. Na obzorju se je prikazala mavrica. Iztegnila je roko, da bi zajela zlato. Poleg njega je sedel angel in jokal. Počasi je premeknila roko: »Zakaj jokaš, angel!« je vprašala tiho. Sestra Ruta je klečala dolgo v noč ob Bredinem ležišču in molila. Potem je zopet vzšlo sonce. Breda je odprla oči. Bile so le težke sanje. Sestra Ruta jo je prekrižala, umila in oblekla. Prinesli so ji kave. Breda ni hotela piti. »Rasti je morala kava, mlinček jo je moral zdrobiti, kuhati se je morala kava, ti pa nočeš piti,« je rekla sestra Ruta in ji nastavila skodelico k ustom. Breda je pila počasi. Sestra jo je peljala k maši. Od nekje so peli ljudje in orgle. Kurat je povzdignil Boga. Breda je strmela na oltar, na Boga, v njenih očeh je ležala nepremično težka, temotna žalost. In ko je zacingljal zvonček, je žalost vendar še ležala v njenih očeh. Na vrtu jo je zagrabila tema. Potem se je znašla sredi otroškega igrišča. Velik vrišč je bil vse okrog nje. Rezika je stopila k njej, zasmejala se je z visokim smehom, objela Bredo in jo tesno stisnila k sebi: »Ti si lepa, kako ti je ime?« je vprašala Rezika. »Breda«, je zašepetalo ubogo dekle in gledalo žalostno obraz, ki se ji je približal in jo poljubil. »Jaz imam nike, poglej, steklene,« je vzkliknil Marij, »in mavrica se vije skoznje, poglej!« Marij je pokazal steklene kroglice, v vsaki se je vila pisana mavrica. Frknil je s prstom niko v zrak. Zableščala se je za hip na soncu in padla na tla. »Ti si že velika, zato ti dam eno. Drugim je ne dam. Toda z menoj se moraš igrati!« je rekel Marij, stisnil kroglico Bredi v roke, potem pa takoj zbežal proti železni mreži in se zaletel vanjo na vso moč, da je zakrvavel na čelu. Toda zajokal ni. Le z rokami je zakrilil po zraku, ko je videl, da teče sestra k njemu, in zbežal proti drugi ograji, v katero se je zopet zaletel. Sestra ga je ujela in mu uklenila ročice v svoje dlani. Nekaj časa se je hotel iztrgati, potem se je umiril. Sestra ga je odpeljala, da bi mu povezala čelo. Tedaj je pritaval počasi k Bredi Matejček. Prijel jo je za roko in približal svoja usta prav k njenemu ušesu in šepetal počasi: »Jaz pokazal tebi nekaj, ti šla z menoj, sestra rekla, ti si Breda — jaz tebi nekaj pokazal, ti šla z menoj ...« Plašno jo je vlekel za roko za seboj in se neprestano oziral, ali ga kdo ne gleda. Ni videl sestre, ki se mu je smejala z drugega konca. Breda je nemo sledila Matejčku skozi široka vrata v igralno sobo. Tam je sedelo mnogo otrok na tleh. Metali so kamenčke v zrak ali pa se prekopicavali drug čez drugega. Drugi pa so se z vriščem podili iz kota v kot. Le nekateri so sedeli nepremično in se le široko smejali. Sredi sobe pa je stala ogromna kletka s kanarčki, kakih sto jih je živelo v njej. Matejček je pripeljal Bredo do njih. Ozrl se je okrog, ga li kdo ne gleda, in zašepetal: »Breda, kanarčki, kanarčki, kanarčki!« Kanarčki so se zaletavali iz kota v kot, nekateri so se zadevali v pregrajo, drugi so prepevali, nekateri pa so sedeli nepremično. Breda je zastrmela vanje. Tik njenega obraza, prav ob ograji je sedel eden izmed njih. Strmel je Bredi v oči, potem pa je mahoma zapel s srebrnim, visokim glasom razigrano pesmico, kakršne še ni slišala Breda nikdar in nikoli. Ves čas med petjem ji je strmel v oči, da, prav njej v oči. Kanarček je pel, kakor da bi mu neka velika skrivnostna sila velevala peti. Breda je poslušala. Polagoma, polagoma so se ji razširila usteča v nasmeh, potem pa je planil glasen smeh iz njih. Breda se je smejala prvič v življenju. Stegnila je prst skozi pregrajo. Pojoči kanarček je skočil nanj, peti pa ni prenehal in tudi Breda se ni nehala smejati. In Matejček je bil ves vesel, da se je Breda smejala. POSLEDNJA SKRIVNOST France Bevk Silvan je bil še zelo, zelo mlad, a tudi zelo majhen. Imel je veliko glavo, ki jo je obkrožal venec divje razkuštranih las. Pa velike oči, ki so gledale od jutra do večera, kakor da hočejo vse videti in vse spoznati: Nebo in sonce na njem, zeleno travo in pisane cvetice. Mirno vodo v umazani reki in šumeče bore na grebenu hriba. Ti temni bori! Prav, kot bi bili naslikani na oblake. »Ali se dotikajo neba?« »Tepček,« so mu odgovorili. Tepček? Kako naj on vse ve? Saj še deček ni, deklici je podoben, ker nosi krilce. Pa ga je že ura-sel, a hlačke mu še niso zrasle. Moker nos, grenek nasmeh in še zmerom nekam uprte oči. Kdaj se porajajo prva vprašanja v človeku? Morda že detetu, a jih ne ve in jih ne more izraziti. In nato, ko se mu razveže jezik: »Kaj je to?« In še dalje: »Zakaj je to?« In ni več konca. Vprašanja rastejo s človekom in se mu množijo do smrti. »Če bi zlezel na hrib, bi lahko utrgal zvezdo, kaj?« »Tepček!« Tak je odgovor ljudi, ki vse vedo, a otrokom najrajši vse zamolčijo. In le slučajno izve: če prideš na goro, je do neba še dlje kot iz doline. To je še skrivnostnejše, čudovitejše, kot če bi s šumečega, črnega bora lahko utrgal zvezdo. Silvanu je prišla v roke velika, debela knjiga, ki je zaprašena ležala na omari. Pristaviti je moral stol, na tega še enega, nato je zlezel na oba. Vzel je veliko, debelo knjigo, a tedaj ni mogel na tla. Vpil je. Ded ga je zgrabil in ga trdo postavil k mizi. »Kaj hočeš, motovilo?« Deček je odprl knjigo, ki je bila na gosto popisana od prve do zadnje strani. Vmes so bile slike. Hvala Bogu, te so bile razumljive. »Glejva podobe,« je rekel. Slika 31. B. Tkonvaldsen (1770—1844), Kristus v Marijini cerkvi v Kopenhagenu. Nabožna umetnina protestanta, ki je postala priljubljena in vzorna tudi v katoliški in pravoslavni nabožni umetnosti 19. stoletja. Dokaz, da izvira idealni tip krščanske nabožne umetnine iz pravirov duševnega življenja krščanskih množic ne glede na veroizpoved. »Ne utegnem.« Ded je prisedel kljub temu, si obrisal naočnike v velik, rdeč robec. Silvan je našel na strani, ki je bila zmečkana in stokrat zamazana, naslikanega angela. Ta je nosil belo srajco do gležnjev, prosojne peroti, v rokah cvetico, z nogama se je komaj dotikal zemlje. »Kaj je to?« »Angel. Kadar umreš, boš angel tudi ti.« Ah! In nato je našel razbojnika. Ta je nosil puško kot trobento, koničasti klobuk s tremi peresi, noge povite v cunje, povezane z vrvico. Pa divjo brado in volčje oči. »Ta je razbojnik, ki je jemal bogatim in dajal ubogim,« mu je obrazložil ded. V knjigi je bila naslikana tudi smrt. Bile so jo same kosti, oči votle in režeče se čeljusti. Čez ramo je nosila koso. »O, kaj pa je to?« »To je smrt, ki nas vzame, ko pride ura. Nato postanemo taki kot ona.« »Ali ne postanemo angeli?« »Tudi angeli... Pa ti tega ne razumeš. Jaz tudi ne. Če hočeš vse razumeti, moraš umreti. In kdor hoče vse vedeti, tudi kmalu umre ...« Ded se je dvignil in odšel. Silvan je strmel v smrt s koso. Bila je grozna, a vendar se mu pogled ni mogel ločiti od nje. Od tistega dne ga je mučila najgloblja skrivnost, poslednja skrivnost, skrivnost smrti. Spoznal jo je. Bilo je v jeseni. Tri tedne je deževalo, da so vode narasle. Umazana reka je stopila iz struge, ponekod je nalegla na travnike, da so nastala majhna jezerca. Takrat se je Silvan prvič mučil z abecednikom, dasi še ni hodil v šolo. To opravilo je bilo dolgočasno. Črke so mu bile^še mrtve, niso mu govorile ko slike. Zehal je, pogled mu je venomer uhajal od knjige, misli tudi. Spomnil se je dne, ko je s kosom kruha sedel na pragu, a mimo je prišla deklica. Imela je šopek cvetic v rokah, a oči je upirala v belo sredico. »Če mi daš kruha, ti dam cvetic,« mu je rekla. In sta menjala. »Tepček,« se mu je oglasil ded za hrbtom. Toda Silvan je tiščal v rokah šopek trobentic — bilo je spomladi — ki so tičale v zelenih, nazobčanih tulcih. In Vsaka je pela. Če je tri hkrati vtaknil v usta, so vse tri pele, a vsaka drugače. »Kaj bo iz tebe?« so ga vpraševali. »Razbojnik,« je odgovoril. Zakaj so se mu neki tako smejali? Jemati bogatim in dajati ubogim deklicam, je mar to smešno? »Težko boš živel,« so mu prerokovali... Da. Zaprl je abecednik in se izmuznil iz izbe. Šel je skozi sadovnjak, stopil na travnik, kjer mu je voda segala skoraj do gležnjev. Ob reki je našel soseda, ki je plal vodo iz starega čolna. Pomagal bi mu bil, a ni imel posode. Tako je le stal in gledal. Sosed je prenehal z delom, sedel v čoln in zgrabil za vesla. »Kam se peljete?« ga je vprašal Silvan z globoko zavistjo v srcu. »Tja,« je pokazal sosed preko umazane vode. To je pomenilo, da tja daleč, kamorkoli, na drugi breg, do morja, v skrivnostne kraje, kamor hodi spat sonce. Možak je odrinil čoln od brega, voda je pljusknila ob boke. Kako lepo! »Vzemite še mene s seboj,« mu je Silvan zaklical skoraj v joku. »Jutri.« Jutri? To je bilo toliko kot nikoli. Gledal je za njim, cepetaje na mokrih tleh se je boril s solzami. Nenadoma se mu je poblisknila neka misel, ki mu je v nasmehu razširila obraz. Okrenil se je in v eni sapi stekel domov. Pogledal je, če ga kdo vidi. Nihče. Nato je izvlekel iz drvarnice prazen zaboj, poiskal kos deske in oboje vlekel k reki. Zasenčil je oči in pogledal za sosedom. Še ga je videl. Bil je daleč tam med vrbami, telo se mu je zaganjalo v sunkih. Morda ga še dohiti. To se mu bo čudil. Poiskal je ilovice in zamašil špranje. Le naglo, naglo, da ga kdo ne vidi. Čoln — zanj je bil zaboj v resnici čoln — je porinil na vodo, ki mu je segala do kolen. Zlezel je vanj, nagnil se je, a se je že uravnovesil. Ah, hvala Bogu! Kos deske mu je bil za veslo. Nerodno veslo, a z njim se je dalo veslati na dve strani, zdaj na eno zdaj na drugo stran. Tepček? Od radosti se je zasmejal, kar mu je šlo iz grla. Zavihtel je veslo, umazana, grgrajoča voda je pljusknila na vse strani, objela zaboj in ga nesla ko na dlani. Kako se je to zibalo, kako je drhtelo pod njim! Že ga je neslo proti glavnemu toku. Vedno hitreje, še veslati mu ni bilo treba. Nov vrisk zmagoslavnega veselja se mu je izvil iz prsi. In kakor da ne more gledati lastne sreče, je za nekaj trenotkov zamižal. Nenadoma je odprl oči. Smeh mu je izginil z obraza, a zenice so se mu razširile, kakor da so zagledale nekaj strahotnega. Za trenotek mu je zaprlo glas, a nato se mu je izvil krik. Krik groze. Še je sedel v zaboju, v katerega je skozi nevidne luknje vrela voda in ga potapljala. Le še ozek rob je gledal iz reke. Telo mu je od strahu omrtvelo, tudi roke, ki so izpustile veslo. Dvignil se je, hotel je zleteti ko ptica, a ga sivi zrak ni ujel na svoje peroti, pod nogami mu je zmanjkalo tal. Zaboj se je prekopicnil, a Silvana so ujeli valovi in se poigrali z njim. Nekaj trenotkov ni bilo videti ne Silvana ne zaboja. Nato se je prikazal zaboj, a daleč proč od njega roke, ki so obupno molele iz vode. In nato glava, slednjič noga. Daljna dežela, v katero je hotel priti, je izginila v črni temi. Ni se več prikazala glava, ne noga ne roka. Ded je imel prav, ko mu je rekel, da bo umrl, če bo hotel vse vedeti. Zdaj je vedel vse, a ga ni bilo več nazaj. Le zaboj je plaval po reki, se ujel v vrbove veje, ki so ga zibale, kot da so našle igračo. NIC POSEBNEGA Iz cikla: Ulica / Smolej Viktor Pet dimnikov stoji kakor pet neenakih prstov na roki in nad njimi gori sonce kot raztaljeno železo. Iz najvišjega stolpa se vije dim, rahel, belosiv dim kakor dih pozimi. Od nekje v razbeljenem, poletnem ozračju se je vzel veter, zanaša dim v svojo smer in ga veje po ozračju. Tam se dim razgubi in izgine. To ni nič posebnega. Veliki stolp diha. Mogočno in trdno stoji med poslopji in se pozdravlja z manjšimi brati. Okoli njega se je strnila gruča hiš, dolgih lop in delavnic, od njega stran na vse strani se gube delovni hodniki in oddelki št. 5, 2, 3, 6 itd., med vse se stiskajo s prahom prekrita dvorišča, sajaste kolibe, pisarne z napisi: »Vstop prepovedan«, železniški tiri, zapuščeni vozički, hišice, ograje, ceste, plotovi, žice za brzojav in za elektriko, črne strehe oddelkov in pododdelkov, smetišča, jarki, kupi pepela . . . To ni nič posebnega. Iz mesta k tovarnam drevi rešilni avto. Vratar pri vhodu v tovarno sedi v svojem kotu in mrmra: »Saj to ni nič posebnega!« Iz največjega dimnika se vije dim, dim, ki ga dihajo peči pod njim. Mogoče pa ga ne dihajo peči. Ljudje stoje ob pečeh in jim strežejo. Mogoče pa je dim, ki ga izdihava najvišji stolp in ga veter veje po ozračju, le dih ljudi, ki stoje ob pečeh in jim strežejo? Ljudje stoje in strme predse v tla. Ne stoje ob pečeh, ki gore. V krogu so se vstopili okoli človeka, ki leži negibno med njimi na ileh. Peči gore in zrak okoli njih zveni. Tam v sosednih delavnicah stroji šume in rezljajo, tu si ljudje molče pogledujejo v razorane obraze. Ali je res ta človek, ki zdaj negibno leži tu pred njimi, ali je res mrtev? Pravkar je vendar še imel žive oči in živ dih! Tam v sosednjih oddelkih stroji šume in zezljajo. Kaj tam nič ne vedo, da je tu umrl človek!? Živ človek je umrl. Ljudje gledajo v njegov razdivjani obraz z izbuljenimi očmi. Peči gore in zrak okoli njih zveni, v pečeh gore jezera raztopljene kovine. Val gorečega jezera je zagrabil po človeku, ki je prej stal na bregu jezera in zdaj ta človek negibno leži med okamenelimi tovariši. Ali je to neprevidnost? Po cesti od mesta sem je pridirjal rešilni avto. Vratar v svojem kotu počasi misli: »Ko sem jim brzojavil po pomoč, so takoj odšli. Ko sem jim dru- Slika 32. Kristus bizantinskega tipa v desni stranski apsidi stolnice v Torcellu. Vsa srednjeveška katoliška nabožna umetnost je po pojmovanju sorodna temu tipu, ki ga tudi sodobni katoličan občuti kot verskemu čuvstvovanju posebno ustrezajočega. gič naznanil, naj ne hodijo, ker ne morejo nič več pomagati, so bili že na poti sem.« Vozač je zavrl avto pred vhodom v tovarne, da se je pokadilo pod kolesi. Že sta skočila dva iz avta, odpirata široka vrata tovarniške ograje, avto se obrača, da bo zapeljal med tovarne, hiteti je treba, mudi se ... Vratar se počasi približa in potem pripoveduje. Dvakrat je telefoniral, drugič ga niso slišali. Tu ni nobene pomoči več. Kar vrnejo naj se v mesto. To je pač nesreča, kdo more vedeti naprej, kaj se bo zgodilo! Živemu človeku se vse lahko pripeti. In končno, v tako velikih tovarnah to pač ni nič posebnega. Ljudje stoje ob avtu in gledajo v vratarja. Ljudje ob mrliču stoje in gledajo v njegov raztrgani obraz. Peči gore in zrak okoli njih zveni. Tam v sosednih oddelkih stroji šume in zezljajo. Kaj tam nič ne vedo, da je tu umrl človek? Živ človek je umrl! Iz najvišjega stolpa se vije dim. Peči dihajo in zrak okoli njih zveni. Mogoče pa ne dihajo peči. mogoče dihajo ljudje ob njih. Mogoče je dim, ki se vije iz najvišjega stolpa in ga veter veje po ozračju, le zastrupljeni dih obupno upornih ljudi, ki strežejo pečem, rahel svetlosiv dim, ki ga vrhu dimnika zagrabi veter, ga razveje po ozračju in po vsem svetu ter ranjenim ljudem zastruplja duše za odpor. Pa končno tudi to ni nič posebnega . .. KJE SMO S CERKVENIM SLIKARSTVOM France Stele 3. Nabožna stroka cerkvenega slikarstva. Višek svoje naloge pa doseza cerkvena umetnost v svoji tretji stroki, ki jo označujemo kot nabožno v najširšem smislu besede, v ožjem pa jo lahko delimo v pobožno izpodbudno ali meditativno in molilno. Pri tem gre pa že tudi za poseben tip likovne umetnosti, za tip, ki je tako v službi človeških duhovnih potreb kakor noben drugi in je zato tudi ves njegov vidni oblikovni sestav čisto svojevrsten. Po svojem obsegu se nikakor ne podreja popolnoma ožjemu pojmu cerkvene umetnosti, ampak se pojavlja tako v njej kakor tudi izven nje in služi zasebni pobožnosti vernikov. Njegova naloga je ustvarjati umetnine, ki naj bodo predmet pobožnega opazovanja, premišljevanja ali meditacije, duševne izpodbude v verskem smislu; s svojo posebno oblikovnostjo naj pomagajo pri molitvi, kolikor niso že po umetniku, ki jih je ustvaril, izraz in čin njegove dejanske molitve. V okvir razprave o cerkvenem slikarstvu spada ta stroka samo, kolikor nastopa v cerkvi, pa tudi tu samo, ako nastopa kot del krasilnega organizma celote ali njenih posameznih delov, oltarjev in podobnega. V celotnem sestavu cerkvene umetnosti ona po svoji formalni strani ni več tako trdno kakor oni dve med seboj vezana na oni dve, je pa vezana mnogo bolj kakor oni dve sama v sebi po ikonografski strani na, skoraj bi rekli stalne oblike, vsekakor pa na oblike čisto svojevrstne povišane izraznosti, strogosti in točnosti. Če jo pogledamo v splošnem organizmu celote vseh treh strok cerkvenega slikarstva, ugotavljamo, da po formalni strani veže vse tri prva in umetniško najneznatnejša krasilna stroka, najvišja, nabožna pa je duša, od katere žive v idealnih cerkvenih umetniških organizmih vse tri. Za kaj gre pri nabožni umetnosti, v praksi vsi prav dobro vemo in vemo tudi, da pri nabožno najbolj uspešnih umetninah pogosto sploh ne gre za umetnostno globokost, dozorelost ali popolnost; v teoriji, v nauku o cerkveni umetnosti pa je prav ta stroka ena najtežjih in celo s teološke strani še ni zadosti preiskana in opredeljena. V praksi vemo, da se ideal nabožne umetnine giblje v okviru, ki je uresničen v bizantinski ikoni, v mnogih umetninah nazarenske smeri in beuron-cev in da mu ustrezajo čudotvorne romarske podobe, kakor na primer slika Marije Pomočnice na Brezjah. Vemo pa tudi, da je vprav ta kopija iz druge roke po originalu Luke Cranacha v Ino-mostu in umetnostno prav brezpomembna. Iz zgodovine tudi vemo, da je bilo že mnogo premišljenih poskusov uresničitve tega ideala tako pri nazarencih v prvi polovici 19. stoletja kakor pri beuroncih v drugi polovici 19. stoletja, a vemo tudi, da se mu kljub točno izdelanemu programu ne ti ne oni niso mogli vselej približati. Vemo pa na drugi strani, da je bizantinska ikona skozi več ko tisoč let brez težav in teorij dosegala ta ideal dnevno in ga je deloma ohranila do naših dni. Benediktinski pater V. Verkade pripoveduje v svoji knjigi Der Antrieb ins Vollkommene (Pogon k popolnosti, stran 67) o svojih težavah pri dosegi tega cilja: »Ko sem bil sprejet v vrste patrov, sem stopil zopet v najožje zveze z ljubico svoje mladosti, umetnostjo, seve je postalo najino razmerje popolnoma drugo. Med njo in menoj je stal sedaj Bog in ljubiti sem jo smel samo kot njen poro-čenec.« Pod vplivom patra Deziderija (utemeljitelja beuronskega ideala nabožne umetnosti) je začel Verkade slikati v strogem slogu. Zatajevati je moral osebnost, in to je bilo pogosto zelo težko. Mi vidimo torej, da gre za zadevo, ki je kot pojav v praktičnem življenju na videz zelo preprosta, v teoriji umetnostnega nauka že večkrat izdelana, v praksi umetnikovi pa očividno zelo težka. Njena naloga ni vsakdanja, vzvišena je in zato njena uresničitev skrajno težavna. Kreitmaier, teoretik beuronske umetnosti in znani nemški katoliški pisatelj o umetnosti, piše v svoji knjigi o beuronski umetnosti v poglavju o hieratičnem umetnostnem namenu, da bodi nabožna umetnost akt molitve, da bodi tuja vsakemu drugemu namenu, naj služi Bogu in naj bo teološka art pour l’art. Estetski užitek bo kristjanu prav kakor ves čutno in duhovno dostopni svet stvarstva lestvica k Bogu. Najvišji cilj nabožne umetnosti je hiera-tičen, bogoslužen, v tej najvišji obliki je ona umetnost za Boga in v pravem pomenu besede liturgična, bogoslužna umetnost; tudi po svoji oblikovni strani naj se prilagodi umerjenim tipičnim kretnjam, ki so značilne za bogoslužje in so samo simboli, znaki zunanjega češčenja Boga. Poetično jo opisuje Jacques Maritain v svoji lepi knjigi Art et Scolastique (Umetnost in sholastika), ko pravi o krščanski umetnosti, da je to umetnost odrešenega človeštva, ki raste v krščanski duši, na bregovih žive vode, pod nebom bogoslovnih čednosti, med dihi sedmerih darov sv. Duha. Zato je zanjo naravno, da prinaša krščanske sadove. Vse te opredelitve spadajo v mistično sfero pojmovanja in nam dobro pričajo o tem, da nabožna in še bolj njena ožja, molitvena stroka uspevata v ozračju milosti božje, da nista odvisni samo od znanja in umetnostnega napora človeškega duha, ampak se pogosto izmikata tej več ali manj izkustveno opredeljivi delavnosti in prehajata v čutno, ne več točno opredeljivo področje mistike, v katerem je več ko znanje duhovno sožitje z oblikami, ki se po njem oživljajo; zato je tudi razumljivo, da se nabožne umetnine rade pogosto izmikajo umetnostnemu merilu in kakor praksa uči, svojo vrednost črpajo od drugih vrednot. Kljub temu pa ni nobenega dvoma, da tudi nabožna slika, kolikor je umetnost, črpa svojo vrednost samo od umetniške osebnosti kakor vse druge umetnostne panoge. Tudi kot nabožna umetnost je tem več vredna, čim više je pomembna tudi v absolutno umetnostni sferi, kolikor bolj zaveden in spontan izraz je človeške stvariteljske dejavnosti. Zato nas nujno zanima vprašanje (problem) nabožne umetnosti, kakor se nam pokaže s stališča ustvarjajočega umetnika. To razmerje ni tako enostavno kakor sicer v umetnostnem področju, kjer umetnik največkrat sledi svoji notranji ubranosti in se izraža, kakor srce poželi ali duhovna potreba nanese; umetnik v nabožnem področju je pa predvsem človek verske izpovedi, konfesije, pri katerem ima važno nalogo volja, s katero opravlja svojo poklicno službo, a se mu nameravani izraz umika, ker mogoče ni notranje zadostno ubran ali celo po svoji naravi bolj stvarno kakor mistično usmerjen. Vse to dokazuje knjiga »Pogon k popolnosti« benediktinskega umetnika patra V. Verkadeja. Pri njem kakor pri mnogih njegovih prijateljih se kaže jasno opredeljena volja po strogi nabožni umetnosti, a se jim ta končno po večini izmakne in je ne uresničijo; celo on, ki kot konvertit in duhovnik živi poglobljeno versko življenje, se vse življenje bori zanjo, a njenega končnega ideala tudi on ne doseže. Ona je namreč dar milosti, otrok svojevrstne Slika 33. Kristus za evangeljskim stranskim oltarjem v minoritski cerkvi v Ptuju (okr. 1260). Po tipu ustreza bizantinskim vzorom in dokazuje skladnost zapadnega in vzhodno-krščanskega ikonografskega vzora. najvišje inspiracije (navdihnjenja), o kateri pravi Jacques Maritain v knjigi Art et Scolastique (Umetnost in sholastika): Inspiracija ni samo mitološki dodatek, je tudi resnična inspiracija, ki ne izvira od modric, ampak od živega Boga; je neka posebna pobuda naravnega reda, s katero najvišji razum podari, kadar zahoče, umetniku stvariteljsko silo, ki preseže mere razuma. O takem umetniškem delu pravi največji francoski nabožni slikar novejšega časa, Maurice Denis, v Novih teorijah o sodobni in o nabožni umetnosti 1914—1921, da ustvarja umetnina, ki zares zasluži to ime, v nas mistično stanje, po katerem v nekem določnem smislu in do neke gotove mere začutimo Boga v srcu. Po Denisu je simbolizem tista oblika umetnosti, po kateri ustvarja umetnik po nekem razmerju barv ali oblik duševna stanja. Ta raz-merja, ki jih umetnik iznajde ali si jih izposodi pri naravi, postanejo znaki ali simboli tega duševnega stanja. Po povedanem je nedvomno, da je za dosego cilja nabožne ali celo molitvene umetnine mogoče upoštevati le nekatere oblike sloga. M. Denis govori o simbolizmu; teoretika beuronske umetnosti Poll-mann in Kreitmaier imenujeta tak idealni slog hieratični ali bogoslužni slog, Romano Guardini pa govori v knjigi O duhu liturgije že kar eno- stavno o liturgičnem slogu. Iz formalnega bistva liturgije, bogoslužja, ki smo se ga že zgoraj do-teknili, naj izvira tudi idealni slog nabožne umetnine. In zdi se mi, da njegovih virov s stališča ustvarjajočega umetniškega duha ni nihče stvar-neje opredelil kakor Verkade v že večkrat navedeni knjigi »Pogon k popolnosti«, kjer pravi, da so pogoji, po katerih pridemo do sloga v tem idealnem smislu, tile: globoko spoštovanje pred božanskim kot takim in v stvarstvu, intuitivna oblikovalna sila, duhovna tehnika ustvarjanja, neke vrste estetska geometrija ter vešča roka. Končno pa posebno tudi neizmerna sreča, da srečamo božansko v lepi, da, naravnost nebeški človeški podobi. S stališča umetnostne teorije in s stališča ustvarjajoče osebnosti je torej nedvomno, da nabožna umetnost v svoji idealni, posebno molitveni ali bogoslužni obliki raste iz mističnih virov. Že zgoraj pa smo mogli zaslutiti, da so silno, najbolj odločilna pri presoji in uspehu nabožnih umetnin nedvomno razpoloženja dušeslovnega značaja v vernih množicah. Pogosto se namreč izkaže, da v verni praksi vrednost nabožne umetnine ni odvisna od umetnostne vrednote, ampak od neke druge, ki je nedvomno zakoreninjena zopet v mističnih globinah duševnega življenja in vrednotenja. Zato se nam zdi v tej zvezi najvažnejše, če bi se pojasnile psihološke podlage nabožne umetnosti, in to v vseh ozirih, tako z ozirom na umetnika kakor na verno množico. Le tako bi dobila že precej izdelana teorija te stroke zares trdna tla. O postanku in uveljavljenju ikonografskih tipov piše J. Kreitmaier v znani knjigi »Von Kunst und Kiinstlern« (O umetnosti in umetnikih): »Če nastane kak ikonografski tip, ni to toliko posledica naravno nujnega razvoja, ampak izvira iz tihega soglasja družbe. Če pa je tak tip kedaj ustvarjen, se ga ljudstvo drži s trdovratno odločnostjo.« Kot primer navaja veliki uspeh nazarenske umetnosti pri Nemcih v 19. stoletju. Lahko pa bi dodal tudi katoliške Slovane, katerih ideal nabožne umetnosti je bil dolgo čisto pod nazarenskim vplivom in ga pri Slovencih šele v zadnjih desetletjih premagujemo, čeprav je že davno izgubil svojo življenjsko moč. Da gre s stališča dušeslovja vernih krščanskih množic pri vrednotenju nabožnih umetnin za globlje, najrajši bi rekli splošno človeške, brez bojazni pa lahko rečemo splošno krščanske dušeslovne podlage, za globoko v dušah množic ukoreninjeno doživljanje, katerega uresničenje je vezano na prav določen oblikovni sestav v duhu gledanega in v umetnini podanega, je razvidno že iz tega, Slika 34. Friderik Overbeck (1789—1869), Obujenje Lazarja. V škofijskem muzeju v Liibecku. Tip Kristusa v tem delu vodilnega katoliškega nabožnega umetnika nazarenske smeri svoje dobe kaže očividno sorodstvo s tipom Kristusa protestanta B. Thorwaldsena. (Prim. sliko 51.) ker nas dejstva učijo, kako soroden je katoliški ideal nabožne umetnine krščanskemu idealu vzhoda. V nekem pogledu velja to celo za vse krščanske cerkve kljub hladnemu razmerju protestantov do likovne umetnosti v verskem življenju. V knjigi »O umetnosti in umetnikih« na str. 139 ugotavlja Kreitmaier za nas važno dejstvo, da se pri likovnih ustvaritvah resnično nabožne smeri zabrisujejo konfesionalne razlike med krščanskimi veroizpo-vedanji, tako da je Kristus protestanta Thorwald-sena (slika 31) brez ostanka zadovoljiv za katoličana, katerega tudi prav nič ne moti pri Kristusu pravoslavne ruske umetnosti ali pri arijanski umetnosti mozaikov v Raveni in to radi skrajnega tipiziranja, ki je lastno pravi nabožni umetnini (slike 32, 33 in 34). V zgodovini se je sorodnost ideala nabožne umetnine v katoliški in vzhodnih krščanskih cerkvah že večkrat prav očividno izkazala. Lahko pustimo ob strani dejstvo, da je skoraj vsa za-padnokrščanska ikonografija srednjega veka zrasla iz bizantinskih podlag in šele iz njih pozneje našla svoja lastna pota. Da jih je pozneje razrušila, ker je dopustila vanje osebno čuvstvene elemente, bi govorilo mogoče celo proti gornjemu, češ, to je dokaz, da so dušeslovne podlage zapad-nega krščanstva tudi v najglobljem bistvu vendar le drugačne kakor podlage vzhoda. Imamo pa preveč dokazov za to, da se je zapadno krščanstvo vselej, kadar se je teoretično bavilo s tem problemom, postavilo na stališče, ki je vzhodnemu kar najbolj sorodno; v odločilnih trenotkih, ko se je zdelo, da so prave osnove te stroke zgrešene, se je obračalo za pomoč naravnost k bizantinskim pravirom nazaj. Ugotovimo najprej, da je ideal katoliške nabožne umetnine še danes v bistvu oni, ki je nastal v 14. in 15. stoletju kot oploditev bizantinskih ikonografskih shem po zapadni čuv-stvenosti. Tako zvana italobizantinska smer, ki je ustvarila k osnovnim bizantinskim Marijinim tipom nove, bolj človeške v tipih tako zvane Eleuse, usmiljene, na kateri sloni ikonografsko tudi naša Marija Pomočnica na Brezjah, Glykofiluse, sladke, Amolyntos, brezmadežne, ki ji Rusi pravijo Strastna ja, Mati trpljenja (slika 27, str. 260) in ki je kot Marija vedne pomoči češčena še danes tudi pri nas, in Galaktotrofuse, dojilje, ki je podlaga za milostno podobo na Trsatu, je postala naravnost izhodišče idealne nabožne podobe pri katoličanih, a je tudi pri vzhodnih kristjanih kar izpodrinila starejše, bolj stroge tipe. Ko je v teku renesanse in zgodnjega baroka zašlo v nabožno ikonografijo že preveč vsakdanje človeških in celo naravnost poltenih elementov, je proglasil Tridentinski koncil nov, strožji ideal nabožne umetnine, ki ga je propagiral v svojih spisih posebno Molanus in katerega sorodnost z bizantinskim je bila že večkrat opažena. Značilno je, da je v smislu teh načel proglasila poljska sinoda 1. 1621 »bizantinsko« milostno podobo Marije v Cz^stochowi za vzoren tip katoliške nabožne umetnine (slika 35). In popolnoma načelom ruskega cerkvenega zbora, tako zvanega stoglava (zbora stoterih poglavij), ki je določil sredi 16. stoletja načela za rusko cerkveno Slika 35. Cz