AR
2oo6/l
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
Uvodnik
Prva letošnja številka AR je spet redna: prinaša poročila o raziskavah v letu
2oo5. Žal kaže pregled razmeroma pičlo bero znanstvenega dela na Fakulteti za
arhitekturo, ki je vezano na ista imena in na ista področja kot prejšnja leta.
Programirano in planirano organizacijsko delo bo moralo v bodoče prinesti več reda
v to področje, s tem pa tudi bolj zanimive, bolj kvalitetne in bolj znanstvene
raziskovalne naloge, ki se bodo prilagajale tudi trendom sodobnega sveta: predvsem
uravnoteženemu razvoju tako v ruralnem kot v mestnem prostoru. Ta trenutek o tem
sicer mnogo govorimo, narejenegaje bolj malo.
Že zato je uvodni članek nekdanjega priljubljenega profesorja na naši šoli,
arhitekta Dušana Moškona toliko pomembnejši: njegove realizacije (ki jih, žal ob
njegovi odsotnosti predstavljamo v slikah le na primeru Ormož) govorijo o
udejanjanju tega, kar kolega piše in misli.
Članek z naslovom: Bivalna arhitektura ob širšem spoznavanju govori o
novih oblikah, ki vnašajo v urbani prostor neberljivost in dezorientacijo. Vkrajini se
ob nekakovostnih individualnih gradnjah izgublja identiteta. kaj bi morali storiti?
Postindustrijska družba bi morala - ob nekontroliranem in pretiranem izkoriščanju
narave - spet ovrednotiti pomen življenja, predvsem v skladu z naravo. Kakor je
ljudska arhitektura, kiji danes rečemo vernakularna - ne zaradi tujke, ampak zaradi
širšega pomena - je vsebovala niz pomenskih znamenj in lastnih interpretacij
arhetipov. Pri tme je arhitektura več kot le seštevek sestavin kot so: vključevanje v
okolje, bioklimatika, energetika, biologični materiali, prostorska zasnova... V
procesu človek - narava - arhitektura je prisoten vidik humanizacije. Pomemben je
zaključek kolege Moškona, ko pravi, da je bivalna arhitektura lahko kvalitetna le, če
je zasnovana in izvedena celovito. V vseh pomenih.
Prispevek mladega kolege Ora Ettlingerja iz Izraela, ki študira na naši šoli, je
zanimivo razmišljanje nekoga, ki vidi stvari nekoliko drugače: bodočnost
računalništva ni v nevednosti gledalca in v vsevednosti računalničarja, ki daje
uporabniku to misel venomer na znanje - bodočnost je v razmišljanju o razvoju, v
poznavanju in v raziskovanju materije. To ni preprosta reč, posebej ne za poznavalca.
Članek Ora Ettlingerja z naslovom In search of Architecture in Virtual Space, V
raziskovanju arhitekture navideznega prostora sega v zgodovino arhitekture in v
razvoj slikarstva: oboje razmišlja o prostoru, ki je relaen in navidezen. Medtem ko je
vsaka upodobitev prostora navidezna, je vsaka realizacija arhitekture realna.
Problem je v odnosu: realizacija, imaginacija, razumevanje obojega in sestav tega v
kulturo. Gre za interpretacijo navideznega kot fenomen predstavitve prostora v
slikarstvu, fotografiji, filmu, video igrah, na televiziji. Problem je v povezavi
navideznega prostora in fenomena iluzije, ki ga razlagamo vsak po svoje. Zato bo
tudi tak sprejem članka, če se bomo seveda potrudili razumeti ga.
Konkretno problematiko starih gradiv, pri čemer je problematična oznaka
"staro" in "novo" (profesor Amalietti je vedno poudarjal, da "starih" gradiv ni. Rekel
je: ali je lahko kamen star material, ko pa ga lahko oblikujemo danes povsem
sodobno, več - moderno!) odpira kolegica Martina Zbašnik-Senegačnik z
naslovom Sodobna gradnja z ilovico. Pri tem gre za problem termina "sodobno": v
svojem času je vse sodobno. Žal se je besedi "moderno" preveč približal termin
"modno", ki dejansko ne predstavlja smeri razvoja, pač pa "drugačnost" in
"vsiljevanje", predvsem v povezavi z oblikovanjem.
Ilovica je naravno mineralno gradivo, s katerim je mogoče graditi tudi v
današnjem evropskem prostoru, kjer so potrebe, klimatski pogoj, možnosti, kultura,
zelo raznoliki. Velik del stavbnega, zlasti stanovanjskega fonda, kije bil v preteklosti
zgrajen iz ilovice in ilovnatih gradiv, je v uporabi še po več stoletjih in nudi zelo
ugodno bivalno klimo. Gradnja z ilovico je v 70-tih letih prejšnjega stoletja v
evropskem prostoru skoraj popolnoma izginila. Gradivo, kije nekaj tisočletij služilo
za gradnjo bivališč, se je vrnilo, tokrat z ekološkim predznakom. Kljub močnim
predsodkom se po okoljsko osveščenih državah pojavljajo ilovnate zgradbe, grajene
v posodobljenih tradicionalnih tehnikah. V članku so prikazani tudi projekti,
realizirani v evropskem prostoru, ki potrjujejo tezo o primernosti gradiva tudi danes.
Kolega Peter Marolt išče ravnovesje med tehniko in med človekovo mislijo. Že
Plečnika, Corbusieija, potem pa Grabrijana, tudi Ravnikarja so impresionirale
izvedbe vzhodnih kultur. Docent Marolt sega prav na vzhod, v japonsko arhitekturo
(ki jo vse premalo poznamo) in jo primerja z bosansko (ki jo predvsem Bosanci
premalo cenijo, a o tem morda kdaj drugič). Članek Bivališče med idealom,
konstrukcijo in uporabnostjo govori o tradicionalni hiši na Japonskem in
templjem, kar predstavlja tam enovito celoto. Japonsko tradicijo zaznamuje
spoštovanje likovnosti naravne scene. Atrij je vpeljan zaradi zagotavljanja
zasebnosti in zaradi vpeljave privatne scenografije, čajni vrt ločuje javni in izrazito
zasebni prostor rituala.
Izhodišče za oblikovanje prostora predstavljajo razumevanje sveta in z njim tudi
nauk o lepem, hkrati pa tudi uporabnost, trdnost, tektonika, konstrukcija. Sistem
estetskih kanonov kaže na določeno togost, ki se kaže celo v sodobni japonski
arhitekturi, ki je vpeta med tradicijo in modernizem.
Kolegica Lara Slivnik predstavlja Gospodarsko razstavišče: zanimiv članek
govori o razvoju, o projektiranju in o težavah pri zagotavljanju avtorstva ob
morebitnih dodatnih delih, o spreminjanju in o vračanju v avtorsko stanje.
Gospodarsko razstavišče je primer moderne funkcionalistične arhitekture. Eno
izmed temeljnih teoretičnih izhodišč funkcionalizma je, da je glavni element
arhitekturnega izraza konstrukcija, nosilno ogrodje ali skelet objekta. Dober članek
govori o arhitekturi in o ljudeh, ki so jo ustvarjali. Verjetno bo še dolgo služil
študentom kot primer obdelave sodobne arhitekture. Takih primerov bi si želeli še
več.
Članek Bivalna skupnost za odrasle z motnjami v razvoju kolegice Eve
Križaj govori o problematiki bivanja odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju,
kar postaja vedno bolj aktualna tema. Ljudem v sodobnem svetu se življenska doba
podaljšuje, zato se povečuje tudi število teh problemov. Bivalne skupnosti so
najmodernejša oblika bivanja v tem trenutku.
Maja Kitek Kuzman, Jasna Hrovatin in Jože Kušar prikazujejo povsem
tehnični članek z naslovom Lesene lepljene konstrukcije. Članek je nastal na
Lesarskem oddelku Biotehniške fakultete. Govori o premajhni prisotnosti lesa v
našem okolju in to kljub dobrim gradbenim lastnostim in kljub temu, da je les
obnovljiv material ter dejstvu, da je Slovenija bogata z gozdom in ima tradicijo na
tem področju. Prikazana je analiza proizvodnje in uporabe lepljenega lameliranega
lesa v Sloveniji in drugih državah EU, z namenom popularizacije večje uporabe
lesenih lepljenih elementov v arhitekturi.
Članek Rezultati preiskav fizikalnih lastnosti vzorcev je nastal kot del
raziskave z naslovom Izvajanje eksperimentov na preizkušancih iz lesa pri predmetu
Konstruiranje in dimenzioniranje na Fakulteti za arhitekturo, v kateri so obravnavani
preizkusi, ki so jih opravili študenti drugega letnika na eksperimentalnih vajah pri
omenjenem predmetu.
Kolegica Lučka Ažman Momirski je primerjala dve vedi: arhitekturo in
arheologijo v članku Primerjava arhitekture in arheologije. Sestavni del kulture in
civilizacije je del materialnih objektov. To je gradivo, ki ga disciplini proučujeta:
arhitekturni objekti, stavbe in naselja, mesta. Ti so predmet tako arheoloških raziskav
kot raziskav arhitekturne teorije in zgodovine. Stroki si delita razvoj znanstvenega
pričetka proučevanja tega gradiva. Seveda pa so njune metode in načini raziskovanja
drugačni, delo na arheološkem najdišču se le deloma ujemajo, deloma pa popolnoma
razhajajo.
Članek Tadeje Zupančič govori o povsem drugačni problematiki: ki je bodisine
poznamo, bodisi nočemo poznati - kolikor se seveda z njo ne srečamo direktno. Gre
za prenovo študijskega programa: Primerjava doktorskih programov. Odpira se
niz vprašanj in dilem pri prilagajanju in pri svojevrstnosti programov: prav je, da se
prilagajamo doseganju primerljivosti evropskim univerzam, a zelo pomembna je
lastna identiteta: pravzaprav je ta pomebnejša, saj izdaja možnosti, potrebe, ideje in
hotenja posamezne članice univerzitetne združbe evropskih šol za arhitekturo. Pri
tem se razmišljajočemu poraja verjetno več vprašanj od odgovorov. Pregled je dokaj
razumljiv: velike in znane univerze se na poenotenje požvižgajo, male in
nepomembne se na silo in nekritično prilagajajo. Lep primer so nekatere slovenske
nove univerze, hrvaške še pred vstopom v EU. Kje bomo mi? Z uporabo pameti ali
kolen? Odločitevje naša.
Drugi del številke je namenjen pregledu znanstvenega raziskovalnega dela in
obisku kongresov naših pedagogov.
Naslednja številka bo tematska: izjemna mentorska dela. Naše poslanstvo je
vendar edukacija: nekateri rezultati so bolj pomembni, nekateri so bolj prodorni,
nekatere teme in nekatere izvedbe izgledajo pomembnejše od drugih. So res? Gre za
osebno presojo in za nivo, ki si ga izbere vsak pedagog. Že te primerjave bodo
zanimive.
Ob tej številki AR pa vam seveda želim veselje v branju in čimveč idej za
naslednjo.
urednik
AR
Editorial
This year's first issue of AR is again a regular one: it brings reports of research
completed in the year 2005. However the review shows a fairly modest harvest of
research work at the Faculty of architecture, it is mostly tied to the same names and
fields as in the last years. Programmed and planned organization ofthe workshould
in the future bring some order to the field, thus also more interesting and more
research oriented tasks of better quality that should be adapted to trends of the
modern world: above all the balanced development of rural and urban space. At
present this is still a major discussion topic, but hardly anything has been done in
practice.
This is also the reason, why the introductory article, written by a former, popular
professor at our school, architect Dušan Moškon, is so important: his completed
works (presented only with a pictorial from the town of Ormož,) speak about the
implementation of the author's writings and thoughts. His article, titled Residential
architecture upon wider acknowledgement is about new forms that invade urban
space with illegibility and disorientation. Because of poor quality of individual
buildings the landscape is losing its identity. What should we be doing? The post-
industrial society should-triggered by uncontrolled and exaggerated exploitation of
nature - re-evaluate the meaning of life, especially in harmony with nature. Just as
the layman's architecture, today termed vernacular - not because of theforeign ring,
but its wider implications - contained many markers of content and inherent
interpretations of archetypes. Thus architecture is more than the sum of all contained
elements, such as: integration in the environment, bio-climate, energy use,
biological materials, spatial layout etc. In the process man - nature - architecture
the aspect of humanization was always present. Thus our colleague's conclusion is
all the more important, when he states that residential architecture can only be ofa
higher quality if it is designed and completed comprehensively. In all meanings.
The article by our young colleague Or Ettlinger from Israel, a student at our
faculty, is an interesting account by somebody that sees things slightly different: the
future of computers doesn't lie in the ignorance of the observer and the omni-
knowledge ofthe computer expert that serves this thought to the user at any given
moment. The future lies in thinking about development, knowledge and research of
the subject. This is not a simple task, especially not for the expert. The article titled In
search of Architecture in Virtual Space reaches into architectural history and
development of painting, whereby both are given a spatial context that is real and
virtual. While every depiction of space is virtual, every architectural completion is
real. The issues lie in the relation between completion, imagination, understanding
both and structuring them into culture. It is an issue ofinterpreting the virtual as a
phenomenon ofrepresenting space in painting, photography, film, video games and
on television. Furthermore, the issue lies in links between virtual space and the
phenomenon of illusion, which are interpreted differently by different people, as will
be its reception amongst readers, if we of course take the time to understand the
message.
The physical issue of old materials, whereby the adjective "old" or "new" can
also be contested (prof. Amalietti always stressed that there is no such thing as an
"old" material; he said: "can stone be an old material, if we can use it today in a
contemporary fashion - moreover, modern!), is challenged in the article by Martina
Zbašnik-Senegačnik titled Modern building with clay. It is an issue of the term
"contemporary", where anything is contemporary in its time. Sadly the term
"modern" is nowadays very close to the term "fashionable", which doesn't essentially
point towards progress but to "different" and "forceful", especially where design is
concerned. Clay is a natural mineral material that can be used for building in
contemporary European space, although the needs, climatic conditions, possibilities
and culture are very diverse. A large part of the building stock, especially housing,
was in the past built from clay and clay derivatives, used for centuries and offered
very pleasant living conditions. During the 70s of the last century using clay for
building practically vanished from Europe. However, the material that was used for
building homes during several millennia has returned, now with an ecological
denominator. Despite serious prejudice clay buildings that are being constructed by
using modernised traditional methods are emerging in ecologically conscious
countries. The article also presents projects completed in Europe that confirm the
hypothesis about the suitability ofthe material for construction even today.
Peter Marolt is searching for a balance between technology and the human
mind. Plečnik and Corbusier and later Grabrijan and Ravnikar were impressed by
Eastern cultures. Assistant professor Marolt reaches to the far East, to Japanese
architecture (which we are not very familiar with) and compares it to Bosnian
architecture (which the Bosnians are not to ready to respect, but that is another
issue). The article The dwelling, between the ideal, structure and utility is about the
traditional Japanese house and the temple, which are inseparable entities. Japanese
tradition is marked by respect for the artistic character of the natural setting: the
courtyard was introduced to ensure privacy and provide private scenery, while the
tea garden separates the public and profoundly private space of ritual. The
embarkation points for spatial design are understanding of the world and
corresponding science ofbeauty, but also utility, durability, tectonics and structure.
The system of aesthetic canons shows a certain rigidity, also in contemporary
Japanese architecture, which is stretched between tradition in modernism.
Lara Slivnik presents The Ljubljana Fairground: an interesting article about
development, design and problems with preserving authorship in possible
extensions, changes and retreating to the author's concept. The Fairground is an
example of modern functionalist architecture. One of the fundamental theoretical
startingpoints offunctionalism is that the main element of architectural expression is
the structure, the load-bearing framework or the building's skeleton. This
exceptional article speaks about architecture and the people that produced it.
Probably it will be used by students in the coming times as a good example of dealing
with contemporary architecture. We hope to have many more ofsuch examples.
The article The residential community - dwellings for mentally impaired
adults by Eva Križaj is about the issue of dwellings for mentally impaired adults, an
issue that is gaining in magnitude. The lifespan of people in the modern world is
becoming longer, thus the incidence ofthe issue is increasing. Apparently residential
communities are at present the most modern type ofdwelling.
Maja Kitek Kuzman, Jasna Hrovatin, Jože Kušar bring a completely technical
article titled Glued timber structures in architecture. The article was produced at
the Department of wood science and technology at the Biotechnical Faculty. It is
about the insufficient use ofwood in our environment, despite its good construction
properties and being a recyclable material and furthermore the wealth Slovenia has
in forests and corresponding tradition of using wood for construction purposes. It
presents an analysis ofproduction and use ofglued laminated timber in Slovenia and
other EU countries, its purpose being popularisation of using glued timber elements
in architecture.
The article Results of testing physical properties of wood samples came out of a
research titled Conducting experiments on wooden samples at the Faculty of
architecture during the coursework of the subject Construction and dimensioning,
which dealt with tests conducted by second year students during experimental
tutorials ofthe mentioned subject.
Lučka Ažman Momirski compares two sciences: architecture and archaeology
in the article Comparison between two disciplines: architecture and archaeology.
Certain physical objects are integral parts of culture and civilisation. This is the
material researched by the two disciplines: architectural objects, buildings and
settlements, cities. All are the subjects of archaeological research and research of
architectural theory and history. The professions share the scientific beginning of
research. Of course their research methods are different; work on archaeological
sites is partly similar, butpartly completely different.
The article by Tadeja Zupančič is about a completely different topic, which we
are either unaware of, or simply ignorant, ofcourse, ifwe are not directly confronted
by the issue. It is about renewal of the study programme, titled Comparison of
architecture doctorate course programmes following the reform of the programme
in Ljubljana. It raises several questions and dilemmas about adapting and
programme specifics. We should of course adapt so that we can compare with other
European universities, but one's own identity is also important. Actually this issue is
the most important since it represents the possibilities, needs, ideas and desires of
independent members in the academic company ofEuropean schools ofarchitecture.
Thus a thinker will probably come up with more questions than answers. The review
is fairly simple: large and renowned universities couldn't care less about
regimentation, small and unimportant ones are forcefully and uncritically adapting.
Good examples are some new Slovene universities or some Croatian ones, which are
still at the doorstep of EU.
Where will we be? Will we use our mind or knees? It's our decision.
The second part ofthe volume presents a review ofscientific and research work
and congresses visited by our teachers.
The next volume will be a thematic issue: exceptional mentored work. Our
mission is surely education: some results are more important, some are breakthrough
actions, some topics and completions appear more important than others. Are they
really? Their selection was based on personal judgement and level, chosen by
individual pedagogues. Even such comparison will be interesting.
I ofcourse hope that this volume of AR will bring you pleasant reading and many
ideas for the next one.
The editor
DUŠAN MOSKON
1924 - 2006
Dušan Moškonje bil arhitekt, učitelj, človek.
Naj je bil v vlogi profesorja, kolega, prijatelja: vedno je bil najprej
človek. Njegov human odnos do sveta, do ljudi in do stvari seje
odražal v vsem njegovem delu, od detajla do celote.
Bilje arhitekt. Začelje v Mariboru, potem v Zagrebu in končno v
Zuerichu, v Švici. Kot nadarjen strokovnjak je hitro napredoval:
ni le risal, predvsem je snoval. Malo je arhitektov, ki so v tako
kratkem času postavili toliko realizacij, in to predvsem na
zahtevnem področju šol.
Ob povabilu profesorja Kralja, ki ga je povabil na Šolo za
arhitekturo, je kolebal. Ni želel priti iz vaje, iz dela, ni želel
izgubiti stika z arhitekturo. Ampak takoj po začetku na fakulteti,
koje lahko nadaljeval strokovno delo na Inštitutu za oblikovanje
inje bil med študenti sprejet in cenjen, je odkril, da pedagoškega
delani brez strokovnega in obratno. Delo z mladimi muje jemalo
mnogo časa, posvečal se jim je v celoti. Zato smo ga imeli radi.
Ko je delal na projektih, je bil predvsem zahteven, strog in je
preverjal detajl za detajlom, dokler ni zagotovil kvalitete vsakega
posega, ki gaje predvidel. To muje zagotavljalo niz nagrad na
natečajih, predvsem za njegovo področje šolske arhitekture. Naj
je šlo za vrtec ali za zahteven srednješolski center: vsako delo je
jemal resno in dosledno. Taki so njegovi rezultati.
Arhitekti vemo, da je najteže najti dobrega investitorja, ki
arhitektu omogoča opraviti zadano mu delo strokovno in skrbno
do konca. Dober investitor pa ve, da je še teže najti dobrega
arhitekta. Profesor Moškon je to bil. Zato so ga želeli imeti vsi.
Posebej pomembno njegovo delo je na področju podeželske
arhitekture, kjer je bil nedvomno eden prvih, ki je uvajal skladne
posege v naravo, ki se je zavzemal za arhitekturo, ki naravi ne bo
tuja in ki bo ljudem dajala tudi zaslužek. Turizem na vasi in
rešitve, ki ga omogočajo, je vzpodbujal preko Ministrstva za
kmetijstvo še v časih, ko marsikdo v to ni verjel.
Dušan Moškon ni verjel v dve arhitekturi, pa četudi so nas o tem
učili nekateri učitelji: ni priznaval 'visoke' in 'navadne'
arhitekture. Cenil je vsak korak, še tako majhen, vsak poseg, še
tako na videz nepomeben. Arhitektura je sklop majhnih detajlov,
ki delujejo le v celoti, ko funkcionirajo vsi in sestavljajo
kompozicijo od zasnove, uporabe, konstrukcije, detajla, oblike..
Arhitektura ni načrt ali vsiljena rešitev: arhitektura je dobra, ko jo
je bilo moč zgraditi, ko stoji, ko deluje, ko se spreminja, ko se stara
- predvsem pa, ko jo uporabniki sprejmejo.
Najpomembnejše sledi je pustil v Ormožu: z velikopoteznimi, a
premišljenimi potezami je razvil vas v mesto. Vedno sem trdil, da
je za vsako mesto najpomembnejši župan, ki zna upravljati.
Upravljati pomeni, da razdeliš delo strokovnjakom, dajim zaupaš
in da jim stojiš ob strani takrat, ko je to potrebno. Za področje
arhitekture in urbanizma je to arhitekt. Pameten župan mora imeti
dobrega mestnega arhitekta, ki skrbi za razvoj mesta, za posege
prenove, zanove gradnje, zarazvoj.
Ormož takega župana ima.
In imel je arhitekta. To je bil Dušan Moškon. Predvsem Ormož ga
bo pogrešal.
Dušan Moškon je bil zelo navezan na svojo mamo. Kot
inteligentna gospa ga je že v rani mladosti naučila predvsem
odnosa do soljudi inpa-razmišljanja. Cenil je svojega očima, kije
bil eden utemeljiteljev psiholanalize, psiholog, mislec in pisatelj,
ki je uspel v Berlinu, pri nas pa smo ga začeli ceniti žal šele po
njegovi smrti. Knjige Martina Kojca so izhajale v ducatu jezikov,
jih kar ponatiskujejo, zadnje čase celo pri nas. Dušan Moškon je
vanj verjel od samega začetka, brez zadržkov je pomagal pri
njegovi promociji: nazadnje ob snemanju televizijske oddaje, ko
je v odnosu do Martina Kojca pokazal vso svojo kulturo, ne le do
njega, do vse svoje družine. To je bila družina velikih ljudi.
Kot urednik revije AR, Arhitektura raziskave sem ga pred kakim
letom prosil za članek o problemih arhitekture kot jih vidi on sam.
Prinesel je tekst, prizadet in občuten tekst o problemih, o katerih
bi morali razmišljati mi vsi. Za slikovno gradivo pa je rekel:
enkrat kasneje, spomladi. Nisem vedel, da bo to delo njegovo
zadnje.
Borut Juvanec
Dušan Moškon
2oo6/1
AR
izvleček
Nove oblike vnašajo v urbani prostor neberljivost in dezorientacijo. V krajini ob
nekakovostnih individualnih gradnjah se izgublja identiteta.
Postindustrijska družba bi morala - ob nekontroliranem in pretiranem
izkoriščanju narave - spet ovrednotiti pomen življenja v skladu z naravo.
Ljudska arhitektura je vsebovala niz pomenskih znamenj in lastnih interpretacij
arhetipov.
Biologičnost s odraža kot sinteza visoko razvitih sistemov k živim oblikam
bivanjskega okolja. Arhitektura je več kot le seštevek sestavin kot so:
vključevanje v okolje, bioklimatika, energetika, biologični materiali, prostorska
zasnova...
V procesu človek - narava - arhitektura je prisoten vidik humanizacije. Bivalna
arhitektura je lahko kvalitetna le, če je celovita.
abstract
New forms are bringing illegibility and disorientation to urban space. Because of
poor quality buildings the landscape is loosing its identity. Because of uncontrolled
and excessive exploitation of nature, post-industrial society should again evaluate
the meaning ofliving in harmony with nature.
Vernacular architecture contained many signifiers and inherent interpretations of
archetypes.
The biological nature is expressed as a synthesis of highly developed systems to
living forms in the environment. Architecture is only a sum of components that
includes: environmental integration, bio-climate, energy, biological materials and
spatial layout.
In the process humanity-nature-architecture, the aspect of humanisation is always
present. Residential architecture can have quality only if it comprehensive.
ključne besede:
urbani prostor, okolje, ljudska arhitektura, vrednotenje, biologičnost,
prostorska zasnova
V času, ki ga ne zaznamuje le nagli civilizacijski razvoj, bogat
z mnogovrstnimi zamislimi in pobudami, se v urbanistično
arhitekturni stroki soočamo s spoznanjem, da vnaša kopičenje
novih, navideznih (virtualnih) oblik v urbani prostor določeno
neberljivost in dezorientacijo, medtem ko bi za zunajmestni,
krajinski prostor lahko dejali, da se spričo množice
nekakovostnih individualnih gradenj skorajda že izgublja
identiteta naše krajine, kar pelje v razkroj prostorskih vrednot.
Pogled v polpreteklost nam kaže, da so v industrijski dobi tudi
na področju arhitekture prevladovale smeri, ki so temeljile
predvsem na pridobitvah tehničnega in tehnološkega snovanja z
monovalentnimi rezultati. V bivalni arhitekturi se je to, poleg
ekstenzivne izrabe zemljišča, odražalo predvsem v
funkcionalističnih zasnovah, v umetnih toplotnih regulacijah, v
konstrukcijskih inovacijah, v tehnološki estetiki arhitekturne
lupine, pa vse do utopičnih vizij metabolistov in
megastrukturalistov kibernetične revolucije.
Kot skromnejše nasprotje ambicijoznejših mednarodnih
arhitekturnih scen, so v takratnem obdobju nastajale urbane
aglomeracije t.i. spalnih naselij, ki so se uveljavljale tudi pri nas,
seveda največkrat z omejenimi tehničnimi možnostmi ter s
poenostavljenim pojmovanjem načel Atenske listine.
Ekstenzivna urbanizacija je pljusknila čez urbanizirani rob v pri-
in zunajmestni prostor, ga po "zaslugi" enosmernih in
zbirokratiziranih načel pozidave temeljito razkrojila in tako
razvrednotila vse temeljne značilnosti kulturnega bivalnega
okolja.
Kako dalje? Prispeli smo do točke, ko bi bilo že dovolj
razlogov za spremembo mišljenja. Prav naša stroka bi bila dolžna
opozoriti na pomembnost prekinitve z dosedanjim
normativizmom ter se priključiti na regeneracijske procese v
bivalnem okolju, ki v razvitem svetu že potekajo. To so procesi
key words:
urban space, environment, vernacular architecture, evaluation, bio-logical,
spatial layout
postindustrijske osmišljenosti, ki imajo korenine tudi v
energetski krizi sedemdesetih let. Internacionalizirana
univerzalnost urbanizma in arhitekture je stopila v ozadje, v
ospredje je stopilo odzivanje na značilnosti posameznih
prostorov in okolja nasploh. Danes je sicer pridobila arhitektura
spomina, vendar v bodočnost najbrž ne pelje le ena pot, ampak
več poti (čeprav so zaenkrat verjetno še premalo izrazne).
Postindustrijska kultura prinaša novo spoznanje ob preporodu
starih spoznanj, ki bi jih morali prilagoditi novemu času. Če je
družba industrijske dobe videla v arhitekturi le tehniko gradite,
naj bi postindustrijsko obdobje v arhitekturi videlo spet kulturo
graditve.
Družbe predindustrijske dobe so bile kulturno eko-
koncentrične. Tehnologija je bila sicer preprosta, vendar je bilo
grajeno okolje prežeto s pomenskostjo. Predvsem so bile rešitve
vezane na kraj. Če je bila določena arhitektura zakoreninjena v
prostoru, je kultura arhitekture preživela, saj je bila potrjena njena
pravilna življenjska naravnanost.
Razvoj družbe predindustrijskega obdobja seje odražal tudi v
kontinuiteti dopolnjevanja simboličnega sistema človek - narava.
Če je bila naravnanost industrijske dobe v nekontroliranem
obvladovanju in izkoriščanju narave, bi morala družba
postindustrijske dobe spet ovrednotiti pomen življenja v skladu z
naravo.
Najvišji in kompleksni red v naravi je bio-logični red. Tako
potrebuje arhitektura novo, na naravi slonečo analogijo.
Kompleksni dinamični ekvilibrij življenja - narava naj bi postala
zgled tudi za bivalno arhitekturo. Na stavbe naj bi gledali kot na
žive organizme, ki se rojevajo, rastejo, se razvijajo, se prilagajajo,
komunicirajo s svojim okoljem, se pa tudi starajo, umirajo, a se
spetrojevajo...
Vse naštete značilnosti je vsebovala tudi naša ljudska
arhitektura. Oblikovala jo je vraščenost v naravno okolje,
organska prostorska zasnova, zmožnost rasti in spreminjanja.
Nekoč je bilo pravilo, daje bilo na stari stavbi treba ohraniti vse
tisto, kar je bilo na njej vrednega, vendar bi naj dodali z novim
znanjem in zahtevami tudi nove dele, ki bi arhitekturi dajale nove
vrednosti. Za razumevanje razvoja in vrednost stavbarstva je bilo
pomembno morda še bolj tisto, kar se je sčasoma razvijalo,
spreminjalo in dopolnjevalo [Fister,P 1986].
V	likovnem pogledu je ljudska arhitektura vsebovala niz
pomenskih znamenj in lastnih interpretacij arhetipov. Ni bila v
sozvočju le sama s seboj temveč tudi s svojim okoljem, zato je
bila sintaktična in kontekstualna, v smislu postmodernega
mišljenja in tendenc, zainteresiranih na lokalnem (genuis loci) in
ne na splošnem, internacionalnem.
V	davni preteklosti je bil človek "homo viator", ki si je izbral
pot, prostor in cilj. Če se je hotel uveljaviti, si je poiskal oporišče -
locus, kjer se je nadejal trdnejšega odnosa med seboj in svojim
okoljem - naravo. In ves nadaljnji razvoj je potekal dalje v tem
smislu. Še več, razen vključevanja okolja, kot so: zemljina, voda,
veter, sonce, rastline in živali, je vključeval še geomantiko in
kozmos.
Tako so lokacije z žarišči energije preživljale stoletja in novi
rodovi so večkrat znova gradili na istem mestu. Tudi ta fenomen
je racionalna industrijska doba zavestno obšla. Šele danes se
sprašujejo raziskave tudi glede kozmičnih in zemeljskih sevanj,
predvsem pa z opozarjanjem na t.i. geopatične cone, ki bi se jih
morali pri gradnjah izogibati.
Kaj nam torej ponuja pogled v preteklost? Ali naj odkrivamo
že odkrito in ne spoznavamo že spoznavanega? Da in ne. Razlike
so v pristopih, sredstvih, v mišljenju in odločitvah.
Arhitektura, ki temelji na principih bio-logičnosti, se bo
morala hočeš-nočeš napajati od spoznanj, ki vključujejo vse
pozitivne izkušnje iz preteklosti.
Kaj je pravzaprav biologičnost graditve?
K razčlenjenemu in razdeljenemu miselnemu modelu tehnike in
tehnologije konfrontiramo bio-logično celovitost. Ta se odraža
kot sinteza visoko razvitih sistemov človeškega, živalskega in
rastlinskega sveta k živim, organiziranim oblikam bivanjskega
okolja. Takšen način življenja nakazuje premik od tehnicistične k
bio-logični družbi. Bio-logična arhitektura bi bila hkrati
prispevek k arhitekturnemu pluralizmu, kjer se ponavljajo
sestavine in manj sistemi. Taki principi so razvojni,
dopolnjevalni, prilagojevalni, aceloviti.
Da bi bila izbira večja je treba več ponuditi.
V	razvitem svetu poznamo danes t.i. alternativno bivalno
arhitekturo kot so: solarne hiše, ki živijo s soncem, energetske
hiše, ki upoštevajo še druge naravne energetske vire ter ekološke
hiše, ki vključujejo še ostalo ponudbo narave. Vsem paje skupna
bio-logičnost, ki pomeni graditev z naravnimi materiali in po
naravnih zakonitostih, skratka - po vseh principih bio-logične
smotrnosti.
Pri vsem tem pa ne gre le za bio-klimatski in ekologični vidik
graditve, temveč in predvsem za kvalitetnejše bivalne pogoje.
Kje stoji danes človek, kje narava in kje arhitektura?
Kljub današnjim alternativnim filozofskim izhodiščem -
(dosedanjo filozofijonaj bi zamenjala "bio-zofija"?-se kažejo v
tehtnici - stično razvitih okoljih znova mnogi tehnični in
tehnološki preboji, kot je npr. "high-tec" na Japonskem. Kaj nam
prinašajo hkrati s sociološkimi premiki? Jih bomo znali
obvladati? Kje stoji v tem primeru človek in - morda je to
današnje vprašanje - kje stoji pri tem narava?
Do renesanse je bil arhitekt tudi naravoslovec, medtem ko je
šele pred približno 150 leti postalo naravoslovje ekzaktna veda
[Otto,F].
Arhitekt je mislil celovito. Sodobna znanost je analitična, saj
znanstvenik vsako reč razstavi in jo z matematično natančnostjo
opredeli. Danes definirajo naravo različni profili: biolog, atomski
fizik, kemik, matematik, filozof... Arhitekt ima o vsem tem bolj
medel pojem inje zdaj vprašanje, če ni zanj najbolje, kot če bi
imel ekzaktnega? Danes naj bi se ekzaktni pojmi baje začeli spet
"mehčati". In če to drži, potem arhitektura ne more biti tehnična
funkcija, ampak neke vrste "spesnjena fikcija", torej neke vrste
sredstvo za sporočilnost in ugodje, ne le instrument uporabe in
praktičnosti.
Inkakojesedaj s človekom in njegovo arhitekturo?
V družbi naraščajočega pluralizma, a tudi različnih mentalnih
stopenj, ne bo dovolj, če bomo še dalje neobremenjeno
uporabljali znani aksiom: "Človek je merilo vseh stvari." Danes,
ko išče človek nove skladnosti in vrednote življenja, mu
arhitektura v fiziološkem merilu življenja izpolni njegova
čustvena in duhovna pričakovanja. Čeprav so bile v nekaterih
zgodovinskih obdobjih v različnih delih sveta duhovne in
pomenske komponente morda prisotnejše kot danes, je bil odnos
človek - arhitektura še do nedavnega zreduciran na golo fizično
funkcionalnost ter na merska izhodišča helensko zdravega
človeka. Ne le telesna oviranost, temveč tudi psihične posebnosti
posameznika, kot so: značaj, temperament, čustvovanje,
domišljija, spomin ipd., po katerih se ljudje med seboj razlikujejo,
presegajo klasična človeška merila, saj izhajajo omenjeni znaki in
odločitve, kot tudi njihove posledice, iz individualne pogojenosti
in naravnanosti. Tako ni na primer nagnjenje do sporočil
dediščine ali navezava na naravo le nostalgija ali romantika,
ampak eksistencialna potreba, kot reakcija na nemir današnjega
hektičnega življenja. Narava pa še vedno izžareva zaupljivost,
nedvoumnost in mir.
Bivalna arhitektura in kultura
"Arhitektura sama po sebi ne obstaja, vedno je v streho, zid in
temelje vgrajena tudi prostorsko oblikovana resnica celovite
zavesti" (Hegel)
Mumford, L. pa pravi: so trije izviri višjega reda: narava, kulturna
zgodovina in človekova duša. Če smo jih obšli zaradi
kvantitativne proizvodnje, mehanicistične zmogljivosti in
birokratskega reda pomeni to, da smo sterilizirali ne le
arhitekturo, temveč tudi naše življenje, Zaradi analogije med
biološko in kulturno evolucijo je morfološko bogastvo
arhitekture esistencionalni pogoj za nujno ekvivalentno skladje.
Tako se solarni in ekološki "stil" arhitekture do sedaj ni uveljavil,
saj je arhitektura odvisna od kulturne dediščine, od spomina in
simbolnosti. Adaptacija bivalnega okolja na simbolni ravni je
vsekakor bolj zahtevna kot primarna, biološka adaptacija. Naš
praprednik si je najprej poiskal ali zgradil zatočišče šele, ko je
njegov obstoj ni bil več ogrožen, se je pojavila likovna
komponenta kot sporočilni znak in nadgradnja za primarne
potrebe preživetja.
Kvalitetna bivalna arhitektura se odziva hkrati na ugotovitve
sodobne psihologije, ki vedno bolj upošteva iracionalno sfero
človeške biti ter individualne in kolektivne probleme
nezavednega. Morda še bolj kot krajina, je hiša "l'etat d'äme"
[Bachelard, G].
Futurolog W.R.Lutz vidi v ekološkem načinu graditve izraz
paradigmatične izmenjave od "Hard Sistems Thinking" k "Soft
Sistem Thinking" od znanstvenega svetovnega nadzora trdega,
centraliziranega, količinskega, mehanično proizvedenega,
specializiranega, agresivnega, k: mehkemu, decentraliziranemu,
kakovostnemu, individualno ustvarjalnemu, vsesplošnemu,
humanemu...
Kot povzetek tega zreduciranega razmišljanja o kulturološkem
vidiku bivalne arhitekture današnjega trenutka, bi lahko navedli
še nekaj elementov iz primerjalne sheme postindustrijske logike
[Trstenjak, A].
logika industrijske dobe: logika postindustrijske dobe:
homogenost....................................................................simbioza
obvladovanje narave........................................skladnost z naravo
materialna zadovoljitev.................................kulturno zadoščenje
učinkovitost.............................................................estetika, etika
Družbeni vidik:
Ko preide ekološki in kulturni vidik bivalne arhitekture v način
življenja, postanejo vidni družbeni vidiki ekosocialnih in
ekoloških dejavnikov: decentralizacija, samooskrbovanje, lastno
delo.
V predindustrijskih obdobjih sta bila bivanje in delo združena
v okvir istega grajenega okolja, večji del tudi "pod isto streho",
kot so: kmetija, vinogradništvo, planšarstvo, pa obrt, gostilna,
trgovina, ipd. Te "simbioze" so poosebljale človekov obstoj, kije
bil vezan "na lokus", kot so narekovali pogoji določenega okolja.
Industrijska družba je bivanje in delo dezintegrirala.
Monofunkcionalna navidezna stabilnost bivališč - stanovanja iz
polpreteklega obdobja postajajo sčasoma otrdela, ker se ne
morejo oz. se ne bodo mogla prilagoditi novim, integracijskim
funkcijam. Današnje stanovanjsko okolje - družbeno usmerjeno
ali zasebno individualno - je poleg funkcije spanja,
prehranjevanja in dnevnega bivanja, naravnano kvečjemu še na
prosti čas, manj pa na lastno domače delo (razen v ruralnem
okolju, a še to s pridržki glede na novodobno "presajevanje"
predmestnih ali primestnih hiš v ruralni prostor).
Poindustrijska elektronska doba nakazuje določene premike
ob decentralizaciji dela
Napovedujejo, da bo "elektronska evolucija" kmalu spremenila
potek družbenega razvoja. Delo naj bi decentralizirala najprej v
industriji in tudi v upravi (npr. pri FIAT-u naj bi se podoben proces
že začel?)
Mar to pomeni, da se bomo morali arhitekti v naših zasnovah
bivalne arhitekture preorientirati na nove vzorce, predvsem na
podeželju? Skoraj paradoksalno pa zveni, če se bosta v bodočem
razvoju bivalne arhitekture pojavila dva vzorca: prvi, ki bo z
dezintegracijo dela moral zadostiti potrebam "homo contiuusa" in
drugi, ki bo moral prisluhniti morebitnim trendom "homo
viatorja"?
Delo na domu bi za določene zvrsti gospodarstva in
izobraževanja pomenilo prihranek na transportu in času, ki ga
prihajanje na delovno mesto in vse, kar je s tem v zvezi, danes
zahteva. Prihranek bi šel v korist povečanju bivalnih površin, ki
so po dosedanjih normah pri nas na spodnji meji, kar velja
predvsem za družbeno usmerjeno stanovanjsko gradnjo; pri
individualni gradnji, ki je večinoma predimenzionirana, pa
onemogočajo neprilagodljive, toge zasnove, vsakršno
prilagajanje sodobnim potrebam. Vsako bivališče lahko celo
omejuje človekovo svobodo s tem, daje preveč "stabilno", ker se
ne more več prilagajati novim potrebam.
Ob takem razmišljanju lahko spoznamo: Arhitektura je
mnogo več kot seštevek njenih sestavin.
Zato naj bi tudi v integracijskem procesu bivalne arhitekture
prvenstveno videli in upoštevali združevanje vseh pozitivnih
spoznanj iz preteklosti in eko-psiholoških ter socioloških zahtev
današnjega, atudijutrišnjegadne.
Če bi bila bivalna arhitektura samo ekološka, samo solarna,
samo energetska, samo regionalistična, samo tehnološka, samo
estetska itd., bi bila normativistična, formalistična, skratka -
dogmatska. Kadar favoriziramo funkcijo, smo osiromašili
arhitekturo za njeno umetniško sporočilo; če bi poudarjali le
likovno komponento, bi postala arhitektura, ki je uporabna
umetnost prostora, najverjetneje neživljenjska, formalistična
tvorba.
Če naredimo kratek povzetek, bi bili:
Integracijski elementi bivalne arhitekture kot ponudba
večplastnega razpona od bio-logične do vsebinske integracije z
naslednjimi postavkami:
1.	vključitev v okolje (prednostno na urbanem robu in zunaj
njega)
topografija: ravni teren, neprimeren za kmetijsko obdelavo,
nagnjen teren, primeren za terasno ali polvkopano gradnjo,
prisotnost naravnih sestavin: livada, drevje, gozd, voda,
modulirano zemljišče...
topologija: ev. priključek na dediščino arhitekturne identitete kot
iztočnico za prostorsko in morfološko tipiko
2.	bioklimatika: mikroklima, orientacija, vpliv sonca, smer vetra,
izogibanje ev. toplotnih obratov (pozimi).
3.	energetika: solarni tropizem stavbe kot predpogoj za
koriščenje sončne energije (predvsem pasivne), ohlajevanje,
naravno senčno, protisončna zaščita z vegetacijo.
4.	bio-logični materiali: naravni: opeka, kamen, glineni naboj,
les.
5.	prostorska zasnova: integracija kot vsebinski preplet in
združevanje funkcij bivanja, dela, izobraževanja, sprostitve.
Bivanje: skupno, komunikativno in individualno,
kontemplativno.
6.	prostor in njegova gradacija:
-	zunanji: odprti, naravni, zeleni
-	vmesni: odprti, pokriti (pergola, lopa, senca, gibljivo zaprti,
zastekljeni; steklenjak (toplotna past), rastlinjak (oskrba s
povrtnino), zimski vrt (zelena dnevna soba) in akvarij, terarij,
vivarij.
-	notranji: zaprti, umetni, zavetni, bivanjski, delovni,
sprostitveni, intimni, meditativni.
7.	hiša, ki raste. spremljajoči preplet prostorov, dodajanje novih
funkcij: delavnica, hobby prostor, igralnica živali (ne v smislu
nekdanjih domačih živali za delo in hrano, temveč za družinsko
sobivanje (opazovanje, razumevanje, humani odnos itd.)
8.	vključevanje vseh vrst uporabnikov: tudi potencialno oviranih,
z arhitekturo brez arhitekturnih ovir.
9.	morfološki vidik. se odziva lastni tipologiji in navezavi na ožji
in širši prostor v likovnem pogledu.
Sklepne misli
Integracija v bivalni arhitekturi je na nivoju bio-logičnosti
(naravne zakonitosti) ter na vsebinsko-prostorskem nivoju
(antropološke zahteve) možna. Glede na njene morfološke
sporočilnosti ostaja prilagoditvena na okolje, tako z vidika
prostora, kot oblikovanja lupine.
V integracijskem procesu človek-narava-arhitektura je prisoten
tudi vidik humanizacije, a preprečuje odtujenost in pospešuje
socialnost. Bivalna arhitektura je kvalitetna, kadar je celovita. Ta
pa lahko v našem razvojnem obdobju ostaja še določen čas v
zametku. Ostanimo optimisti!
Viri in literatura
Bachelard, G: Lapoetique de l'espace
Fister, P., 1986: Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Cankarjeva založba
Ljubljana
Otto, F: Raumals Ekologisches System
Trstenjak, A: Psihologija ustvarjalnosti
prof dr Dušan Moškon
Or Ettlinger
2oo6/1
AR
IN SEARCH OF ARCHITECTURE
IN VIRTUAL SPACE
Iskanje arhitekture v virtualnem prostoru
UDK 72.01,7.01
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 28.11.2005
izvleček
V zadnjih desetletjih pojma "virtualno" in "virtualni prostor" pridobivata čedalje
osrednjejši položaj v naši kulturi. Toda zdi se, da jim v različnih okvirih uporabe
pripisujejo različne pomene, ki sežejo od "domišljijskih" ali "metafizičnih" do
"računalnišlih" ali "visoko tehnoloških". V prispevku predlagam dosledno
razlago pomenov teh pojmov, tako da ju v zdajšnji megli večrazsežnostnih
pomenov razločam z arbitrarno mejo. V središču je razumevanje virtualnega
prostora kot vseobsegajočega pojava v svetu slikovnih podob, npr. slik,
fotografij, filma, videoiger, TV in "virtualnega" kot katerega koli objekta, ki
spada v takšen svet.
Prispevek je uvod v Teorijo virtualnega prostora, ki je teoretično jedro
doktorske disertacije, ki bo objavljena letos. Začne se z razpravo o poteku
pomembnega primera in teoretičnih virov, ki podpirajo mojo metodo. Nato je v
osrednjem delu razprave predstavljenih nekaj osnovnih načel teorije: povezava
med virtualnim prostorom in pojavom iluzije; razmeije med virtualnim in
fizičnim prostorom; razmeija med virtualnimi prostori v virtualnem prostoru;
razlika med to teorijo in drugimi teorijami, s katerimi jo lahko zamenjamo, in
terminologija, s katero se loteva razprave o virtualnem prostoru.
abstract
Over the last decades, the terms "virtual "and "virtual space" have come to assume
an increasingly central part in our culture. Yet, they seem to acquire very different
meanings in the various contexts in which they are used rangingfrom "imaginary"
or "metaphysical" to "computerized" or "hi-tech". In this paper I will propose a
consistent view of what "virtual" and "virtual space" are by drawing an arbitrary
line in the currentfog of their multiple meanings. At its heart lies the interpretation
of virtual space as the overall phenomenon of the world ofpictorial images e.g.,
paintings, photographs, films, video games, TV andof "virtual" as describing any
object that belongs inside of that world.
This paper is an introduction to The Virtual Space Theory the theoretical core ofmy
doctorate thesis, which will be published later this year. The paper starts with a
discussion ofa significant case history and the theoretical sources which sustain my
approach. The main body of the discussion then presents some of the theory "s
underlying principles: the connection between virtual space and the phenomenon
of illusion; the relationship between virtual space and physical space; the
relationship between virtual places inside of virtual space; the difference between
this theory and others that might be confUsed with it; and the terminology with
which it approaches its discussion of virtual space.
ključne besede:
Virtualno, virtualni prostor, arhitekturna teorija, umetnostna teorija, virtualna
arhitektura.
Over the last decades, the terms "virtual" and "virtual space"
have come to assume an increasingly central part in our culture.
They recur in fields as diverse as media, art, science, technology,
philosophy, and architecture as well. As computers and
technology spread, we hear ever more often of all things virtual:
the internet offers virtual shops, virtual museums, and virtual
classrooms; books are being published about virtual teams,
virtual music, and virtual art; we hear of virtual communities,
virtual meetings, and the virtual office; computers use virtual
memory and run virtual machines; and to sum up its fears of
technology, the pop band Jamiroquai sings of "virtual insanity".
Yet in many of these examples the term "virtual" seems to
acquire very different meanings. Some of them use it to mean
"something with computers", or even more generally "something
related to advanced technology". In some cases it is used to mean
"imaginary", and in others it stands anywhere between "abstract"
and "metaphysical". "Virtual" is used as a loose intellectual
metaphor to cover all the intangible ideas and nameless
phenomena floating around us about life, technology and
civilization. There is no consensus over the practical meaning of
"virtual", no common ground for a truly viable discussion it is an
idea which remains totally volatile.
The Virtual Space Theory suggests a consistent view of what
"virtual" and "virtual space" are by drawing an arbitrary line in
this current fog of multiple meanings. It is intended as a
theoretical point of reference around which a coherent approach
to virtual space might arise. At its heart lies the interpretation of
virtual space as the overall phenomenon of the world of pictorial
images, and of "virtual" as describing any object that belongs
inside of that world. By pictorial images I refer to paintings,
photographs, films, video games, TV, and so on physical devices
that allow us to visually experience through them something that
key words:
Virtual, virtual space, architectural theory, art theory, virtual architecture.
is not physically there. This point of view intentionally defines
virtual space as a phenomenon that is empirically observable, and
yet independent of computers. It obviously excludes many of the
phenomena currently referred to as virtual, whether they are to be
found in technology, philosophy, or contemporary art. This
however is not to say that those are not valuable ideas in
themselves, only that The Virtual Space Theory does not consider
them as belonging to its conception of what virtual space is.
Art, Illusion, and Architecture
Since architecture is also known as the art of space, it is only
fitting that in our attempt to interpret the world of pictorial images
in terms of a space, we would turn to works of art with
architectural content in them. The history of art is rich with
examples where architecture is used as a means of framing the
picture, or as a background for the main theme of the work, or as a
setting inside of which the central theme takes place. Works of art
in which a building or a place form the actual theme itself are
rather rare, but they are the ones which will assist us best in this
discussion. The single most obvious example of such a work of art
is the painting The Tower of Babel by Peter Breugel the Elder
(figure 1). Its subject was a recurring theme in the 16th century,
particularly in the city of Antwerp, and Breugel was neither the
first nor the last in his time to have painted it. Yet the mastery with
which Breugel portrayed the tower of Babel clearly allows us to
raise the question that will form the basis of this discussion:
Where is the tower?
As we try to answer this question, we will begin to see that it is
not as simple as it may seem at first. It is an interesting experiment
which I have held with several unsuspecting people.
Conversations like these tend to go in unexpected directions,
some of them verge on the absurd, but all are useful for our
purpose. What follows is a sequence of possible answers and the
limits which arise from each of them:
It is in the picture. What we have in front of us is a small print
of a reproduction ofthe original painting. It is nothing but ink on
paper, and seen on a computer screen it is nothing but pixels of
colored light. No tower there. We could even go to Vienna to see
the original painting itself hung in the Kunsthistorisches
Museum. It would surely be more impressive than the prints, but
what would actually be there is paint on a wooden panel, not a
tower. The painting serves as a medium, but a medium to what?
It is in our head. Our head contains our brain, a highly
complex construction of neurons which science is still far from
fully understanding. What we do know is that no brain surgeon
has yet reported having found a tower inside of a person's head.
This statement therefore uses the head as an allegory for whatever
processes happen inside of it which we might not clearly
understand.
It is in the imagination. When we speak ofthe imagination, I
suggest that we usually refer to one oftwo different phenomena,
depending on the context ofthe conversation. One is the "creative
engine" which generates mental images, and the other is our
private "mental space" in which we keep those images alive. Yet
whichever one of them we may mean by speaking of "the
imagination", it still does not tell us exactly whose imagination
the tower is in.
It is in Breugel's imagination. The tower is certainly a
construct of Breugel"s "creative engine" imagination. It is also
likely that as he was working on it, he had a prototype of it inside
his "mental space" imagination as well. It does not matter to us if
he had constructed it all in his imagination before painting it, or
whether he continuously modified his imagined image of it as his
work on the painting progressed. The point is that what we have
before us now is a painting. We have no direct access to Breugel"s
"mental space" imagination, only to the works he managed to
make based on it.
It is in our imagination. We could say that our "creative
engine" imagination interacts with Breugel's painting in letting us
see a tower where in the physical world there is only paint on a
wooden panel. Then, once generated, we have a tower lying in our
"mental space" imagination. However, any other person looking
at the same painting would have a very similar tower in his own
"mental space" as well. True, there may be some differences
between those towers due to personal differences of
interpretation. But this is so not only with paintings, but in the
physical world as well. It is likely that any two people looking at
the Eiffel Tower would also construct slightly different images of
it in their imaginations. This does not stop us from realizing that
the actual Eiffel Tower itself is located in the Champs de Mars in
Paris, whatever images either of its observers may have of it in
their respective imaginations. In the case of Breugel's painting
then, where is the tower?
It is in Babel. This is where the conversation starts to become
Slika 1: Peter Breugel starejši, Babilonski stolp, 1563.
Peter Breugel the Elder, The Tower of Babel, 1563.
hazy. The geographical region which was known historically as
Babel or Babylon, does not have Breugel's tower in it, nor have
there been found any ruins truly similar to it. It does have
historical towers of archeological interest, just not that specific
one. For the sake of argument, let's assume that we could send
H.G. Wells in his time machine with a camera some four
millennia back to the days in which the tower is said to have been
built. Even so, the resulting photograph would hardly look like
Breugel's tower. The architectural style of the tower would be
completely different, as would the ships in the harbor, the clothing
of the people, the town, and the landscape. His tower seems to
belong to the Antwerp of his time much more than it does to
ancient Babel. We happen to know also that the tower is not in
Antwerp, but we still do not know where it is.
We are far from having exhausted the possible ways to answer
the question at hand. To avoid any entanglements in irrelevant
directions however, I would like to call on the field ofthe history
of art for support. In his book Art and Illusion, the renowned art
historian E.H. Gombrich presents an analysis of illusion in art,
which will provide us with useful tools from which to proceed
further. Gombrich's main ideas relevant to this discussion are
contained within his detailed analysis of techniques of illusion,
and the specific chapters on Conditions of Illusion, Ambiguities of
the Third Dimension, and The Analysis of Vision in Art. The four
following sections summarize each of them as applied to our
discussion of Breugel's painting.
Techniques of Illusion
The first lesson we could learn from Gombrich is to understand
the extent to which the act of representation, so skillfully
performed here by Breugel, relies on highly complex techniques
of illusion. These techniques have gradually evolved throughout
the history of art, and by Breugel's time in the middle 16th
century, there were many discoveries and developments already
available to the artists who took the time and effort to learn them.
In our own time, where images are abundant, we may have lost the
ability to truly appreciate the difficulty in producing such a true
likeness. We may think that it is just a matter of careful
observation and of simply learning to paintwhatwe see. But then,
can we really see what is "out there" without our knowledge of it
interfering with our vision? And if our knowledge affects what we
see, then how can we keep that knowledge from entering the
painting we make? Gombrich's answer is that we can not keep out
the knowledge of things seen what we need is to acquire the
knowledge of painting. The wider it is, the more able we will be to
make a painting that would make us react to it in a similar way we
would react to the physical world.
The history of art is therefore the history of conventions, ofthe
agreed ways how things seen should be represented in painting. It
is this change of conventions in different times and different
places which causes the changes in what we call "style". What the
artist learns and develops is "schematas" ways of applying paint
on canvas to which we would react as to "a rock" or "ahouse". It is
only by applying those schematas and further modifying them
that he could eventually make "a balcony" or "a gate". Note the
use ofthe word "make" by perfecting the schemata to match his
idea of a balcony, Breugel here does not represent a balcony, he
makes one.
The schematas he learns and the new ones he develops by
himself provide the artist with a vocabulary of things he can paint.
In Breugel's case this is coupled with his knowledge of
architectural elements and construction, from which he
developed a vocabulary of architectural elements that he could
paint. It is based on this vocabulary that he made a different type
of gate for each level ofthe tower, each with its own arrangement
of arches, windows, buttresses, pilasters, and balconies. It is
based on his vocabulary of construction principles that he made
the complex web of rising barrel vaults and concentric staircases
that form the internal structure of the tower. It is based on his
vocabulary of construction equipment that he made the scaffolds,
frames, and cranes. Eventually he could put it all on canvas
because he developed a vocabulary of painted equivalences to all
of those, along with a vocabulary for rendering various materials,
people in action, ships, towns, and landscapes.
Conditions of Illusion
What allows an illusion to succeed is our ability to look at it and
decipher its code in terms of the physical world. This in fact has
nothing to do with art, but with our natural tendency to project a
hypothesis on anything we see in an attempt to recognize and
classify the world around us. We see elephants in the clouds and
faces in the texture of arough stone. Itisthe artist's task to harness
this "imitative faculty" of ours to the experience of looking at a
painting, and make us see in it precisely what he wished to
represent.
Our perception is influenced by what psychologists call our
"mental set", our state of mind. Breugel's painting will therefore
look different to us when we come to it with different expectations
or are differently attuned. It would seem different if we saw it
hung in a museum or printed in a fashion magazine, if we saw it
next to a medieval painting or next to a contemporary photograph.
Our expectations influence our observations.
Also within the painting itself, what we will see is determined
by what the painter leads us to expect to see. Given the right
conditions, he can make us see in it things that are not painted
there. Alternatively, he can make us see what he wishes to
represent by deliberately drawing it in an unclear manner. Even if
a drawn detail becomes too ambiguous to be read correctly, the
artist can rely on our tendency to expect a consistent reading, and
construct his painting accordingly. This is why we still see
balconies between the buttresses along the edges of the tower
even though the way they turn out of view makes it difficult to
draw them accurately. This is also why we can see people on top
of the tower even though they are merely made of tiny dots of
blackpaint.
Ambiguities ofthe Third Dimension
A painting is not an attempt at making a double of the painted
object; it is an appeal to the visual imagination. What an image
can do is represent only certain aspects of its prototype. To ensure
a correct reading, it must then rely on conventions. One such
convention is that of perspective, scientifically developed in the
15th century. What makes the illusion of perspective work is our
conviction that there is only one possible interpretation of the
visual pattern before us. But we never know for sure what is really
there, all we can do is guess, and our guesses will be influenced by
our expectations. Much has been written and said about
perspective, questioning its validity in providing a true
representation of our world. As a technical tool however, it is a
correct one. What we need to remember is that its task is to
provide an image, and not a relational model. Its ambiguities are
the same ones inherent to the vision ofthe physical world from a
stationary point.
We always project a guess at what we see, and not just see a
shape. Our guesses proceed from simple assumptions followed
by corrections, expecting constancy and a stable world. In the
physical world, when we stand at a stationary point and project
such a guess, we actually predict what will appear if and when we
move. "It is one ofthe miracles of art" writes Gombrich, "that it
can compel us to apply this attitude, this test, to an imitation of
nature, a stationary image... such an imitation does indeed
stimulate us to probe and anticipate, to project our expectations,
and thus build up an imaginary world of illusion." In a painting,
the artist's task is to give us sufficient messages and cross-
references, such that, though each ambiguous in itself, "their
interaction even without the test of movement proves a very
strong instrument to weed out false guesses" [Gombrich, 2002:
233].
The Analysis ofVision in Art
The only way the artist can deal with all the ambiguities of vision
is to make something on canvas and then try to get it to match its
prototype. To achieve this, artists have been learning to perfect
their schematas over centuries. Then, in the 19th century, artists
were given the new demand of looking with "an innocent eye",
supposedly recreating the image on their retina directly on the flat
plane of the canvas. But once the relevance of the artists'
schematas has been thus undermined, the road was open to the
collapse of illusion in art altogether. This is how the 20th century
saw the rise of art movements that shifted their preoccupation
from creating the illusion of a world on a flat plane, to the
exploration of that flat plane itself, as well as other pursuits.
However, for an art that does deal with creating illusions, the
ideal ofthe innocent eye leads to a paradox. There is no such thing
as an innocent eye our ability to see is precisely our capacity to
interpret our visual impressions in terms of a possible world. We
then test those interpretations for validity and correct them as
needed. We are built to see things in terms of a three-dimensional
world, not in terms of a flat plane. We interpret stimuli searching
for consistent possible worlds, looking to transform the
ambiguous patterns into the image of something "out there".
Gombrich writes, that "Ambiguity cannot be seen, and so we
rightly ignore the innumerable weird interpretations that must
also lurk behind the serene surface ofthe painting. For as we scan
the flat pigments for answers about the motif "out there", the
consistent reading suggests itself and illusion takes over" [ibid.:
278].
Whether the prototype is in front of the artist's eyes or in his
imagination is irrelevant just as well. The procedure is the same.
The inner world can no more be transcribed than the visible world
can. Even if Breugel could have built up his entire Tower of Babel
inside of his imagination, it would still be only a prototype, a
source of reference for his painting to come. The only tower we
can see is the one he eventually made in his painting. The artist
can only make and match, make and modify. Whatever his
prototype was, the result of his work stands in itself, as one that is
entirely made by the painter. To make a painting then, tells us
Gombrich, is to make a possible visible world.
An Alternative Theory ofthe Pictorial Image
I would like to continue from where Gombrich left off, and
propose a direction towards which we could take the results of his
analysis a step further. We saw that the possible visible world
suggested by Gombrich is a world which we can visually
interpret along the same terms with which we understand the
physical world. Breugel's tower is not part of our physical world,
but he made it such that it just as well might have been. He used
the accumulated artistic knowledge of many centuries to make it
that way. As far as the effect of the tower on our vision is
concerned, it might have had physical properties no less than we
know the Eiffel Tower to have. In our experience, we can relate to
the tower as something that is there, even though we know very
well that it has no physical existence. We can fully perceive its
colossal size, its huge mass, and its infinite complexity. We can
imagine ourselves slowly climbing our way up, occasionally
exploring where some of its inner chambers might lead to, and
wander in the maze of its countless staircases and corridors. Its
essence is right there for us to perceive; just its physical
manifestation is missing.
There is a word in our vocabulary which matches that
phenomenon precisely. It is an adjective that describes its noun as
something "that is so in essence or effect although not formally or
actually" [Oxford English Dictionary, 1987]. This word has been
used and misused so often in technological contexts that we can
barely think of it anymore without automatically thinking about
computers. The word I am talking about is the word Virtual. In
fact, this word has nothing to do with computers. It comes from
the word virtue, which implies a characteristic, or a quality. To
describe something as virtual would be to say that its existence is
due to its own self, due to its own inherent qualities rather than
due to their physical manifestations. Therefore, to describe
Breugel's tower as virtual is to say that it maintains its own
existence regardless of the fact that it has no manifestation in the
physical world.
When speaking of "worlds", what we usually refer to as a
world in one context may be referred to as a place in another
context. We think of planet Earth as a world, but in the context of
our galaxy, it is merely a place inside of it. This is a relative matter,
and in this discussion we will exchange the terms "world" and
"place" accordingly, depending on their context. The hut at the
bottom of Breugel's tower by its entrance is a place within the
world he created in this painting. Within the "world" of Peter
Breugel the Elder, however, or the "world" of Flemish art, it is the
painting as a whole which we couldrelate to as aplace.
The way the ideas presented so far connect with each other, is
in their formation of an alternative theory ofthe pictorial image.
What I propose is that the making of a painting is the creation ofa
virtual place. By applying paint on canvas such that we interpret
it in terms of the physical world, the painter creates a new place
for us to experience. It does not exist as a physical place in
physical space, but it exists nevertheless, as a virtual place in
virtual space.
This allows us to further elaborate on what an illusion is.
When looking at Breugel's painting we would normally say that it
is an illusion. But we would also say that the tower depicted by it
is an illusion, and even describe the fact that we can see it at all, as
an illusion as well. I propose that illusion is the overall
phenomenon that is taking place here, but it is made of more
specific elements. At its heart lies the device of illusion what we
traditionally call the "work of art". The device of illusion is
strictly physical: it is a physical arrangement of physical matter in
physical space, which is made by a physical person. However,
this physical device is made such that it allows the experience of a
virtual place, which is located in virtual space. An illusion occurs
when a physical person in physical space uses a device of illusion,
and through it experiences a virtual place located in virtual space.
Therefore, in this context, illusion is the perception of virtual
space.
We are now fully equipped to answer the question presented at
the beginning of this discussion, Where is the Tower of Babel?
The Tower ofBabel is in Virtual Space.
9
Slika 2: Leonardo da Vinci, Mona Lisa, c. 1502.
Leonardo da Vinci, Mona Lisa, c. 1502.
What is Virtual Space?
In the early days of the Renaissance, Leon Battista Alberti
described a painting as a window through which we can look at
the visible world [Gombrich, 2002: 253]. Several decades later,
Leonardo da Vinci said that "perspective is nothing else than
seeing a place behind a pane of glass, quite transparent, on the
surface of which the objects behind the glass are to be drawn"
[id.]. The Virtual Space Theory suggests that this metaphor holds
also when speaking in terms of making virtual places, except that
they are not limited to the technique of perspective alone.
Whatever the way by which a possible visible world is made, it
would be a virtual place located in virtual space. Traditional texts
about perspective also refer to the space seen through the painting
in terms ofthe "image space" or "illusion space". Though this
may sound similar, this is not quite the same as virtual space.
What these terms refer to is the space within each painting in
itself, regardless ofthe existence of other paintings which depict
other virtual places. Virtual space is a far more general idea, made
up of all those local "image spaces" put together.
Virtual space is the sum of all virtual places. It is a limitless
and discrete space. Limitless, because it is as vast as there are
"possible visible worlds" created in our civilization. Discrete,
because it is not a continuous space in which we can move freely
from one place to another like we might do in physical space. The
landscape behind The Tower of Babel in Breugel's painting does
not connect with the landscape seen in Leonardo's painting of
Mona Lisa (Slika 2), and whatever their relationship may be, we
cannot define it in geographical terms. Each place in virtual space
is accessed separately. The landscape behind The Tower of Babel
is accessible via Breugel's painting, and the one behind Mona
Lisa is accessible via Leonardo's painting.
The characteristics of places in virtual space are based on the
characteristics of physical space, which serves as their initial
point of reference. A simple example would show why this is
important: imagine a virtual place which would consist of 5
physical dimensions and no gravity. Any attempt to actually paint
Slika 3: M.C. Escher, Relativnost, 1953.
M.C. Escher, Relativity, 1953.
such a virtual place is likely to result in an image that is too
ambiguous to be successfully interpreted by us in terms of the
physical world it would look more like flat patterns on canvas.
However, this does not limit virtual places from defying the rules
of the physical world, as long as they remain recognizable as
possible visible worlds. The drawing Relativity by M.C. Escher
(Slika 3) is an example of such a virtual place. It clearly defies the
rules of the physical world, but remains close enough to its
principles such that we can make sense of what we see and
interpret it in terms ofthe physical world.
Different places inside virtual space may have their own
characteristics independent of each other. One virtual place may
be finite, another may be infinite. One may follow the rules ofthe
physical world, another may defy them. Additionally, the
discontinuous nature of virtual space as a whole does not prevent
virtual places inside it from being continuous themselves.
Breugel's painting suggests a virtual place which is continuous.
Its space is also infinite, and it follows the rules of physical space.
Leonardo's painting suggests a place which is also continuous,
infinite, and yet defies the rules of physical space: the horizon
behind the right side of Mona Lisa is higher than the horizon
behind her left side [Gombrich, 1995:303].
Virtual space is a public phenomenon. Anyone who has the
ability to read an illusion inherently has the ability to access
virtual space. Anyone who has the ability to make an illusion
inherently has the ability to add places to virtual space. These
interactions take place in physical space, by means of a device of
illusion. Devices of illusion may be of various mediums and can
be accomplished using various techniques. This discussion is
centered on painting, but The Virtual Space Theory sees these
principles as equally applicable to additional mediums as well.
What Virtual Space is Not
At this point it is important to stress what this suggested idea of
virtual space is not. Upon first encounter, its initial description
may seem similar to other existent theories, and I would like to
avoid any such confusions: virtual space is not metaphysical, it is
not the spiritual world, and it is not Plato's world of ideals; it is not
a parallel reality, and it is not Utopia; virtual space is not mental
space, it is not the world ofthe imagination, nor even collective
imagination, and it is not fantasy; it is not the world of dreams, it is
not a hallucination, and it is not the world of fiction; virtual space
is not a conceptual space, it is not potential space, and it is not
hyperreality; it is not a computer-generated space, it is not
cyberspace, not hyperspace, and it is not "Virtual Reality"; virtual
space is not our memory, and it is not our sensorial perception.
Delving into each of these theories and pointing out their
differences from The Virtual Space Theory is obviously a lengthy
matter. Generally speaking however, each of these theories may
have a certain connection with virtual space, but a careful
examination of their respective characteristics would show that
none of them is equivalent to virtual space: some virtual places
can have spiritual qualities, while others do not; the creation of
some virtual places can be inspired by a dream that their artist has
had, while others can be an attempt to transcribe the view outside
his window; some virtual places can be made as an expression of
a Utopian ideal, some as a reconstruction of one's memory of a
physical place; some virtual places are made with computer
graphics, some with brush and paint; some virtual places are
experienced using the physical device called "Virtual Reality",
and some through watching a film.
There may be other theories I have not mentioned, but they
are all probably comparable to at least one of those already listed
above. Therefore, as a rule of thumb, if you find yourself saying
"oh, virtual space is like." and then fill in the name of any other
theory, then what you are talking about is probably not virtual
space. In this discussion, virtual space is virtual space the sum of
all pictorial images made by our civilization, for which physical
devices of illusion are available to us and make their virtual
places mentally accessible to us.
The Terminology of Virtual Space
The common confusion between all of those different theories
and virtual space is first and foremost a matter of language.
Within the fields that are commonly perceived as related to this
discussion, our language simply lacks sufficient words with
which to clearly distinguish between all the various phenomena
we experience. Furthermore, ever new such phenomena,
theories, and ideas are being introduced to us at an increasing
speed. If we experience a difficulty in understanding the reality
around us, then what we need is to first sort out the confusion in
our use of language.
One of the sources of confusion is the popular use of the term
"virtual reality". This term was originally coined as the name of a
technologically-advanced device for experiencing computer-
generated virtual places. By using a special helmet and glove
connected to a computer, it aims at providing its user an
experience of a virtual place while disconnecting him from the
experience of his physical environment. The catchy name of this
specific product has become a widely-used reference to some
general, unclear, computer-related phenomenon. The media hype
around "virtual reality" made its success as a marketing name
become its failure in providing the public an understanding of
what it actually is.
Part of what makes this term so catchy is that "virtual reality"
initially sounds like an oxymoron, which implies that "virtual" is
the opposite of "reality". Now since the word "reality" in itself
sounds very close to the adjective "real", we find ourselves
thinking of "virtual" as the antonym of "real". The problem here is
that it has led serious publications discussing "virtual reality" or
its related phenomena to oppose it to what they call the "real
reality". Then, in order to avoid the inherent vagueness and
absurdity of such a term, the reference was further refined to "real
reality". This implies a difference between "real" with and
without quotations marks which in this case is another way of
saying "you know what I mean" when we do not know how to say
it like it is, and only hope that we will be correctly understood. It
proves the limitation of our current language as a common ground
for ameaningful discussion.
The point is that the antonym of "virtual" is not "real" the
antonym of "virtual" is "physical". Whenever in doubt whether
something is virtual or not, the simplest test is to replace the word
"virtual" with "non-physical". Additionally, when discussing the
visible world, we can think of virtual in terms of location rather
than in terms of a quality. The question "Is the flower red?" asks
about a quality the flower has. The question "Is the flower
virtual?" rather asks where the flower is, as in "Is the flower in
virtual space?" Therefore:
-	Is Breugel's tower virtual? Yes, it is non-physical; it is in virtual
space.
-	Is the Eiffel Tower virtual? No, it is made of physical matter in
physical space.
-	Is Breugel's painting virtual? No, it is also made of physical
matter in physical space.
We are left with the task of determining what the antonym of
"real" is. Let us continue with the example of the Eiffel Tower.
The Eiffel Tower in Paris is real (Slika 4). It is also physical. But
what about the Eiffel Tower that is standing in Las Vegas? Is that
tower real? It is surely not a virtual tower, as it is made of physical
matter in physical space (Slika 5). It is not real either, because the
real one is in Paris, but calling it a fake or a copy is not quite
accurate enough. We can find help in contemporary philosophy,
where we discover the term "simulacrum". A "simulacrum" is a
"simulated object". It is an object that has the same external
attributes as its original, except that it does not share its essence.
The Eiffel Tower in Las Vegas is then a simulacrum of the Eiffel
Tower in Paris.
We have dismissed the duality of "virtual vs. real" and
replaced it with two new dualities: "virtual vs. physical" and "real
vs. simulacrum". We are now ready to address a more difficult
question. Let us consider the example of the castle from the
Disney film Sleeping Beauty (Slika 6). This castle has become the
visual synonym of Disney in general, seen in graphic
simplification in the opening of every Disney film. Accordingly,
Disney theme parks feature such a castle physically built at their
center (Slika 7). The question is, is the castle real? The castle in
the theme park is not real, but rather a simulacrum.1 It is the castle
in the film which is the real one. In the terms of our discussion, we
would say that the real castle is the virtual one.
Virtual places are real, just as real as physical places are. The
Eiffel Tower is real, a real physical tower. Breugel's tower is also
real; it is a real virtual tower. ThetowerofSarumaninthe film The
Lord of the Rings is real as well. Within the virtual world ofthat
film it is a real tower with very real implications. If this seems
difficult to agree with at first, it is simply because we are so used
to thinking of virtual as meaning non-real, rather than non-
physical.
We have left the noun "reality" untouched, and for a good
reason. In order to avoid getting into deep metaphysics, it is safer
to relate to reality as a whole, without adding any adjectives to it,
be they "virtual", "physical" or any other. This discussion was not
an inquiry into the nature of reality, but into the nature of our
Slika 4: Eifflov stolp, Pariz. Resničen stolp v fizičnem prostoru.
The Eiffel Tower, Paris. A real tower in physical space.
reactions to the visible world. And the visible world, as we saw,
includes both physical space and virtual space.
The matter was elegantly summed up by Rene Magritte in his
painting The Treachery of Images. This famous picture features a
pipe along with the statement "this is not a pipe" (Slika 8). If there
is a treachery in images, it is not in the images themselves but in
our relationship to them. If we expect the pipe in the image to be a
physical pipe, we will surely be tricked. Therefore, Magritte was
right. What he has made is indeed not a pipe it is avirtualpipe.
Conclusion: The Virtual Space Theory and the discipline of
architecture
This paper has presented an introduction to The Virtual Space
Theory the theoretical core of my doctorate thesis, which will be
published later this year. The thesis develops these ideas much
further and also explores their relevance to the field of
architecture in particular. The interpretation of virtual space as
presentedhere is related to architecture on several levels:
On the first level, the forthcoming thesis suggests a clear
terminology for the discussion of its issues within architectural
Slika 5: Eifflov stolp, Las Vegas. Simulakram stolpa v fizičnem prostoru.
The Eiffel Tower, Las Vegas. A simulacrum of a tower in physical
space.
theory. Architectural discourse is saturated with references to
advances in computer technology from a theoretical standpoint,
in an attempt to understand the nature of the so-called new
"computer-spaces" it has made available. Terms such as
dataspace, cyberspace, digital space, and so on, are extensively
and interchangeably used, along with all the quasi-mystical talk
of the "virtual" as described at the beginning of this paper. The
Virtual Space Theory aims at giving architectural theory the
possibility of releasing itself from these concerns by suggesting
that they are mostly modern myths. As far as those issues are
relevant to architecture, it presents them as in fact coming down
to two basic topics: one is the various applications of computer
technology to the practice of architecture of which there are
many and the other is the usage of pictorial images in the service
of architecture. All the rest are abstract ideas that only serve as
metaphors for one of these two. The source of confusion around
the topics ofthe "virtual", "digital", "electronic", "cyber", etc., is
the few cases in which computer technology has expanded the
possibilities available in the generation and applications of
pictorial images, and linked these two distinct issues to each

a
Slika 6: Trnjulčica, film, režiser: Clyde Geronimi, 1959. Resničen dvorec v virtualnem prostoru.
Sleeping Beauty, film, directed by Clyde Geronimi, 1959. A real castle in virtual space.
Slika 7: Trnjulčičin dvorec, Disneyland, Paris. Simulakrum
dvorca v fizičnem prostora.
Sleeping Beauty's castle, Disneyland, Paris. A
simulacrum of a castle in physical space.
other. The Virtual Space Theory simply provides an alternative
interpretation ofthe world of pictorial images as introduced in
this paper that allows these technological expansions to fit into it
naturally without the need to resort to any mystifications of them.
On a practical level then, the thesis distinguishes the wide
range of different uses of computers in architecture on one hand,
and on the other it provides an alternative theoretical model of
what pictorial images are. The clear differentiation between the
various applications of computers in architecture will allow
architects to focus their attention on the ones that are truly
relevant for their own practice: whether it is a tool for transmitting
data; a drafting tool; a means of presentation; a technological
enhancement to a building they plan; or any other application.
The theoretical analysis of pictorial images and their
interpretation as virtual places will sharpen the distinction
between the very different functions that images can assume in
the service of architectural work processes. Rather than focusing
on the influence of computers in this field, it allows the discussion
to shift towards the various uses of the images themselves: as a
means of expressing fleeting ideas, a source of reference or
inspiration, a means of communication within a team, a means of
presenting ideas to clients, a container for experimentation, or
any other use independent of the tool used for making or
displaying them.
Finally, the thesis suggests another link between pictorial
images and the discipline of architecture, in which it is rather
architecture that can be the one to contribute to the world of
pictorial images that is, to virtual space. The amount and variety
of images we are subjected to is growing at a fast pace and is
becoming an ever more present factor in our lives: TV content,
websites, video games, and so on, are becoming part of the
environment in which we mentally live, at least as much as our
physical environment is if not more so. The gathered knowledge
and experience of the discipline of architecture in planning
physical space can be extremely valuable also to the design and
planning of places in virtual space. A place experienced through,
say, a video game or a future 3-dimensional website, has different
requirements than those of physical construction, and it can very
well be made without the help of architecture. But then, so can
physical buildings. In virtual space just as in physical space, the
question is what an architectural approach can contribute to the
making of places. The true challenge here is not to merely
replicate our physical environment "as is" and put it in virtual
space, but to rather find a way to translate the architectural design
process itself to the separate conditions available in this other
kind of space. Therefore, to provide the missing link between the
discipline of architecture and virtual space, The Virtual Space
Theory sets out to define what this space is, formulating the
ground rules on top of which architectural principles might then
be applied inside of it. To do that, the thesis presents a
comprehensive study of the making of virtual places in virtual
space throughout history focusing mainly on painting and film. It
then extracts their underlying principles to lay the theoretical
foundations for what may be another kind of architecture: a
virtual architecture.
Or Ettlinger
WHAT IS VIRTUAL SPACE?
Slika 8: Rene Magritte, Izdajstvo podob, 1928-29.
Rene Magritte, The Treachery of Images, 1928-29.
Viri in literatura
Gombrich, E.H., 1995: The Story of Art. Phaidon, London.
Gombrich, E.H., 2002: Art andIllusion. Phaidon, London.
Compact Edition of the Oxford English Dictionary, 1987: Oxford University
Press, Oxford.
Viri slikovnega gradiva:
1.	Peter Breugel the Elder, The Tower of Babel, 1563; Oil on panel, 114x 155cm;
Kunsthistorisches Museum, Vienna.
From: Claessens, B., Rousseau, J., 1977: Our Breugel. Jugoslovenska Revia
and Vuk Karadžić, Belgrade.
2.	Leonardo da Vinci, Mona Lisa, c. 1502; Oil on wood, 77 x 53 cm; Louvre, Paris.
From: Gombrich, E.H., 1995: The Story of Art. Phaidon, London.
3.	M.C. Escher, Relativity, 1953; Lithograph.
From: Fellows,M., 1995:TheLifeandWorksofEscher.Parragon,Bristol
4.	http://www.sbac.edu/~tpl/clipart/Photos/Eiffel%20Tower.jpg (May 2006)
5.	http://www.ukmillers.com/photo5.htm (May 2006)
6.Geronimi,	C., 1959: Sleeping Beauty. Animated film. Disney, Burbank,CA.
7.http://image18.webshots.com/19/9/92/50/196499250MeKbrm_ph.jpg	(May
2006)
8.	Rene Magritte, The Treachery of Images, 1928-29; Oil on canvas, 64 x 94 cm;
Los Angeles County Museum of Art, Los Angeles.
From: http://fits.depauw.edu/aharris/Courses/ArtH132/galleries/images/
fullsize/fs _Magritte_Pipe.jpg (May 2006)
Opombe
1. Both the discussion on simulacra and the example of the Disney castle are
given also by Jean Baudrillard in his book Simulacra and Simulation.
However, the ideas which he presents with them are completely different then
the ones I am discussing here, and not related to The Virtual Space Theory.
Baudrillard, J., 2003: Simulacra and Simulation (trans. S. F. Glaser). The
University of Michigan Press, AnnArbor.
Or Ettlinger
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
or. ettlinger@gmail.com
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO	«S ^
prejeto 13.04.2006
Modern building with clay
izvleček
Ilovica je naravno mineralno gradivo, s katerim je mogoče graditi tudi v
evropskem prostoru, kjer so klimatski pogoji zelo raznoliki. Velik del stavbnega,
zlasti stanovanjskega fonda, kije bil v preteklosti zgrajen iz ilovice in ilovnatih
gradiv, je v uporabi še po več stoletjih in nudi zelo ugodno bivalno klimo.
Gradnja z ilovico je v 70-tih letih prejšnjega stoletja v evropskem prostoru
skoraj popolnoma izginila. Ponovni preporod je doživela po letu 1984, najprej v
Franciji, takoj zatem še v Nemčiji in drugod. Gradivo, ki je nekaj tisočletij
služilo za gradnjo bivališč, se je vrnilo, tokrat z ekološkim predznakom. Kljub
močnim predsodkom se po okoljsko osveščenih državah pojavljajo ilovnate
zgradbe, grajene vposodobljenih tradicionalnih tehnikah.
V	evropskem prostoru se danes v glavnem uporabljajo tri tehnike gradnje z
ilovico: butana ilovnata gradnja, gradnja z ilovnatimi zidaki in kombinacija lesa
in ilovnatih gradiv.
V	članku je prikazana ilovica, ki ustreza sodobnim gradbeno-fizikalnim,
funkcionalnim, oblikovnim in gradbeno-tehničnim zahtevam. Predstavljene so
bistvene lastnosti tega gradiva in laboratorijski preizkusi, ki so danes potrebni
pred izbiro ilovnatega gradiva in tehnologije gradnje. Prikazani so tudi projekti,
realizirani v evropskem prostoru, ki potrjujejo tezo o primernosti gradiva za
gradnjo.
ključne besede:
ilovica, butana ilovica, ilovnati zidaki, lahka ilovica
Ilovica se je uporabljala skozi vso človeško zgodovino, še
zlasti pa po kriznih časih - epidemijah, vojnah in drugih
pomanjkanjih, ko je bil standard najnižji. Zaradi tega še danes
velja kot "poceni gradivo za revne čase". V odvisnosti od
klimatskih razmer, ravni tehničnega znanja in razvitosti orodij za
obdelavo so se razvile številne tehnike gradnje z ilovico in
ilovnatimi gradivi. Veliko zgradb, grajenih v teh tehnikah, je še po
nekaj stoletjih v uporabi. V razvitem svetu, pa tudi v Evropi, seje
v večjem obsegu zadnjič pojavila po drugi svetovni vojni. Z
višanjem življenjskega standarda v drugi polovici 20. stol. je za
nekaj desetletij izginila s seznama gradiv.
Uvajanje ekoloških načel pri izbiri gradiv in tehnologij
gradnje ob koncu drugega tisočletja je pripeljalo tudi do oživljanja
starih, naravnih, pozabljenih gradiv. Tako je tudi ilovica po letu
1984 doživela ponovni preporod. Najprej v Franciji, nato se je
trend uporabe tega naravnega gradiva skupaj z ekološkimi načeli
gradnje širil tudi drugam. V evropskem prostoru je danes kar
nekaj sodobnih pionirjev, ki staro tradicionalno gradnjo oživljajo
s sodobnimi tehnikami. Martin Rauch v Avstriji, Gernot Minke in
Franz Volhard v Nemčiji, Gordon Pearson v Angliji delujejo kot
arhitekti v praksi, hkrati vodijo tudi raziskave na znanstveni ravni,
znanje pa razširjajo z bogato publicistiko. To so le nekatera
najbolj zveneča imena, popolnega seznama zaradi obširnosti ni
več mogoče voditi. Vedno več je majhnih in srednje velikih
podjetij [Steingass, 2003:188], ki na trgu nudijo različna ilovnata
gradiva in omete za novogradnje in sanacije, pa tudi strojno
opremo za sodobno vgrajevanje. Tudi če za enkrat za njimi ne
stojijo veliki industrijski lobiji, je stanje naivne alternative v
ilovnati gradnji že davno preseženo. Vedno več je namreč
strokovnjakov, ki so prepričani, daje prihodnost ilovnati gradnji
odprta [Walker, 2005:14],
Ilovica je eno prvih gradiv, ki jih je človek uporabil za gradnjo
abstract
Clay is a natural mineral building material that can be used throughout Europe,
although the climatic differences are very varied. A large share of the buildings,
especially of the housing stock that was built in the past from clay and clay
derivatives, is still in use after severed centuries and offers very pleasant living
conditions. During the 70s of the last century building with clay almost vanished
completely from Europe. It blossomed again after 1984, first in France and soon
afterwards in Germany and elsewhere. The building material, used for several
millennia to build homes, has returned, this time with an ecological denominator.
Despite severe prejudice clay buildings are being built in ecologically conscious
countries by using modernised traditional techniques
In Europe, three techniques are being appliedfor building with clay: packed clay,
clay bricks and a combination oftimber and clay materials.
The article describes clay, which complies with contemporary physical, functional,
design and construction demands. The main properties of the material and
laboratory tests, needed before the clay material and the building technique are
chosen, are shown. The article also presents some projects undertaken in Europe
that prove the hypothesis about the suitability ofthe material for building.
key words:
clay, packed clay, clay bricks, light clay
svojih bivališč. Prisotna je namreč skoraj povsod po zemeljski
obli, največkrat kar na gradbišču, po odkopu gradbene jame pod
30 - 40 cm debelo humusno plastjo. Na splošno je to mešanica
gline kot veziva in peska kot mineralnega ogrodja. V naravi so
gline zelo različne. Njihova osnovna sestavina je kaolin
(Al203-2Si02-2H20), vsebujejo pa še številne druge spojine
(predvsem železov oksid, pa tudi apnene, magnezijeve,
manganove in druge anorganske ter organske spojine). Gline
dajejo ilovici lepljivost oziroma vezivnost. Ilovica vsebuje še
otipljiv ali vsaj pod povečevalnim steklom viden pesek in vodo, ki
pri strjevanju delno izhlapi. Meje med ilovico in glino so zelo
zabrisane in težko določljive. Delež gline v ilovici mora biti ravno
pravi. Če ilovica vsebuje preveč peska (pusta ilovica), ji glina ne
daje večzadostne lepljivosti, zato se s tako mešanico ne da graditi.
Če je delež gline prevelik (mastna ilovica), pa se ilovica zaradi
večjih koliein vode, ki jo potrebuje za obdelavo, pri sušenju zelo
skrči, kar povzroča razpoke. Naravno sestavo ilovice za gradnjo je
tako treba včasih popraviti. Pustim ilovicam dodati glino,
mastnim pa pesek. Ilovica se stijuje z izhlapevanjem vode. Proces
je reverzibilen, pri ponovnem namakanju se gradivo znova
zmehča. To je izredno pomembna lastnost, zaradi katere je treba
konstrukcije iz ilovice zaščititi pred meteorno vodo in kapilarno
vlago.
Klasificiranje ilovic
Ilovica ni normirano gradivo. Na vsakem nahajališču je njena
sestava nekoliko drugačna. Od sestave ilovice so odvisne njene
lastnosti. Razlikovati je treba med gradbeno-tehničnimi in
geološko-tehničnimi vrednostmi: prve klasificirajo ilovice po
njihovi vezivnosti, druge pa po zrnatosti in plastičnosti. Vezivnost
na eni strani ter na drugi zrnatost in plastičnost so seveda
soodvisne.
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO
a)	Klasificiranje ilovic po vezivnosti
Preizkusi vezivnosti se vršijo na terenu, na mestu, kjer se ilovnato
gradivo nahaja [Fischer in sod, 2005:19], Z enostavnimi
preizkusi po vonju in izgledu ilovice, po njeni sposobnosti
oblikovanja v kroglo, raztapljanja, gnetenja, po lepljivosti in po
vsebnosti peska, mivke in gline se ilovice razdeli na puste,
srednje mastne in mastne.
b)	Klasificiranje ilovic po zrnatosti in plastičnosti
Če terenski preizkusi potrdijo primernost ilovnatega gradiva,
sledi preveijanje kakovosti in sestave ilovic v evropskih
referenčnih laboratorijih [ibidem:79]. Klasifikacija glede na
zrnatost se naredi s pomočjo sejalne analize [ibidem:24]. Ta pove,
kolikšen je procentualni delež kamna (premer zrn več kot 60 mm)
in proda (2,8 do 60 mm), peska (0,06 do 2,8 mm), mivke (0,002
do 0,06 mm) in gline (0,002 mm ali manj). Plastičnost ilovice
pove, kje sta meji prožnosti in razvaljanja. Obstaja zveza med
mejo prožnosti in vsebnostjo gline v ilovici. Visoka meja
prožnosti (pri mastni ilovici) pomeni visok delež gline, nizka (pri
pusti ilovici) pa nizko vsebnost gline.
Preizkušanje ilovic
Pred izbiro tehnike ilovnate gradnje je treba preveriti primernost
ilovice zanjo. Iz ilovnatega gradiva morajo biti izdelani
preizkusni elementi, ki so podvrženi nadaljnjim preizkusom v
laboratoriju:
a)	Tlačna trdnost
Tlačna trdnost suhe gradbene ilovice se določa s kohezijo
(odvisna od vsebnosti gline) in trenjem zrn. Za finozrnata
ilovnata gradiva velja: čim višji je delež gline, tem višja je tlačna
trdnost. Pri grobozrnatih materialih je lahko delež gline za
zahtevano tlačno trdnost manjši. S primerno predelavo se tlačna
trdnost lahko poveča (mešanje, butanje, gnetenje,
komprimiranje). Povišanje tlačne trdnosti se lahko doseže tudi z
dodajanjem primesi. Vendar se pri tem ne sme pozabiti, da taki
dodatki lahko v ilovnatem gradivu povzročijo spremembe, ki so
pogosto nezaželene. Za ilovico, ki bo uporabljena na nosilnih
ilovnatih elementih, mora biti vedno izdelan preizkus tlačnih
napetosti, znašati morajo najmanj 2 N/mm2.
b)	Vsebnost vode
Od vsebnosti vode v ilovici so odvisne njena konzistenca,
optimalna vsebnost vode, paropropustnost in higroskopičnost.
Določanje vsebnosti vode je pomembno za ocenjevanje
primernosti ilovice za butanje, ker mora biti pri tem načinu
gradnje vsebnost vode optimalna.
Konzistenca - izvedba gradnje je odvisna od konzistence
(sprijemljivosti) ilovnatega gradiva - zemeljsko vlažna ilovica je
primerna za butanje, plastična za ilovnate zidake, kašasta do
tekoča pa za lahko ilovico.
Slikal: Primernost gradbenih ilovic za predelavo v odvisnosti od tehnike
ilovnate gradnje, konzistence in velikosti zrn [Fischer in sod., 2005:
26].
Appropriativeness of building clay for processing in dependance of
building technology, consistency and size ofgrains.
Optimalna vsebnost vode - vsebnost vode v ilovnati mešanici je
optimalna takrat, kadar se z najmanjšo količino vode, ki še daje
možnost obdelovanja gradiva, doseže maksimalno gostoto suhe
ilovice (kg/m3), t.j. gostota, ki jo ima gradivo po strditvi, ko voda
izhlapi. Maksimalna gostota suhe ilovice je odvisna od njene
sestave: glinaste ilovice (več kot 50 % gline) okrog 2000 kg/m3,
peskaste ilovice (več kot 50 % peska) okrog 2200 kg/m3, prodnate
ilovice (več kot 50% proda) okrog 2500 kg/m3. Optimalna
vsebnost vode je pomembna predvsem pri butani ilovici (cca.
12,5%). Če se ilovico buta pri višji vsebnosti vode, je treba
računati na povečanje razpok zaradi krčenja in posedanja ter na
nižjo gostoto suhe ilovice. Če je efektivna vsebnost vlage več kot
2% nižja od optimalne vrednosti, se z butanjem ne da doseči
potrebne tlačne trdnosti.
Paropropustnost - difiizijsko število /u označuje upor difuziji
vodne pare iz zraka. Porasta struktura ilovnatega gradiva vpliva
na difuzijo; //-vrednost lahke ilovice je v primerjavi z drugimi
gradivi relativno majhna. Ta vrednost nekoliko niha glede na
vsebovane dodatke (slama, lesni ostružki, perlit, ekspandirana
glina).
	D#4	//(sftijPjMaixHpi 2Kjrt6K-ttd. za&i
mräHikxka	2000	100-11,0
IdfcntowH	1200	8)0-100
	900	60-80
	600	5JO-60
	300	40-50
Slika2: Difuzijska vrednost prehoda vodne pare fi za masivno ilovico in lahke
ilovice [Fischer in sod., 2005:29].
Diffusion value oftransfer ofwater vapour /ifor massive and soft clay.
Higroskopičnost - Ilovnato gradivo ima ugodne higroskopične
lastnosti. Iz zraka lahko sprejme velike količine vlage in jo znova
odda. S tem ima boljšo sposobnost reguliranja vlage kot druga
gradiva. Zaradi higroskopičnosti ima ilovica kot gradivo
konzervirne lastnosti. Ker se vlaga veže v glino, ostaneta les ali
slama v ilovici suha in tudi več stoletij zaščitena pred glivami in
napadi škodljivcev. Poskrbeti je treba, da higroskopičnih lastnosti
ilovice ne ovirajo dodane primesi s slabšimi higroskopičnimi
lastnostmi ali površinska obdelava, ki ovira difuzijo vodne pare.
c)	Krčenje
Zaradi visoke sposobnosti sprejemanja vlage gline, ki je v ilovici,
prihaja pri sušenju ilovnatega gradiva do temu primernega
krčenja. Pri enaki konzistenci mastna ilovica z visokim deležem
gline sprejme več vode kot pusta ilovica, zato se pri sušenju tudi
bolj krči. Pri prehitrem sušenju prihaja do dodatnih napetosti, ki
povzročijo nastanek razpok. Da se krčenje gradiva obdrži v mejah
normale, se ilovice z visokim deležem gline osuši z dodatki.
Nadaljnja možnost zmanjšanja krčenja je predčasna izdelava
majhnih ilovnatih zidakov, pri katerih je postopek sušenja bolj
enakomeren, do krčenja pa pride pred vgradnjo. Ilovice, ki se
močno krčijo, to so mastne ali zelo mastne ilovice, niso primerne
zabutano gradnjo.
d)	Toplotna prevodnost in shranjevanje toplote
Toplotna prevodnost X in specifična toplotna kapaciteta c
(sposobnost shranjevanja toplote) sta odvisni od gostote suhe
ilovice p. Ilovice brez lahkih dodatkov imajo dobro sposobnost
shranjevanja toplote. Nasprotno pa je toplotna prevodnost
relativno visoka. Za izboljšanje toplotne izolativnosti se X-
vrednost z dodajanjem lahkih dodatkov s cca 0,9 W/mK zmanjša
na 0,1 W/mK; c-vrednost za masivno ilovico se giblje v
vrednostih, ki veljajo za opeko ali beton.
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO
	P	A	C
	(gpaaa)		(yyififrw Ir^Jnrw lyhrta)
	lWl	lYfaiq	
našvmilctka	2000	<195	U)
fflailotka	1200	0.47	U)
	900	025	u
	600	0L15	L2
	300	ao9	U
našvmilctka	2000	1,13	U)
ttta ilmica z dü&tein	12D0	0.47	u>
sliiiV	1000	035	u
	900	023	u
	«D	Q.17	1.1
	400	a 12	12
	300	aio	U
ikhmi /irtfci		M.-UL81	CX8S
Slika 3: Toplotna prevodnost X in specifična toplotna kapaciteta c ilovnatih
gradiv [Fischer in sod., 2005:31; Volhard, 1995:149; CRATerre-EAG:
Houben, Hugo et al (1989). Traite de construction en terre. Editions
Paranthses, Marseille, Grenoble].
Thermic conductance A and specific thermic capacity c of clay
materials.
e) Zvočna izolativnost
Zvočno izolativno delovanje ilovnatih gradiv [ibidem:33] je
odvisno od gostote suhe ilovice (pri zvoku v zraku) ter njene
sestave oz. "elastičnih" dodatkov (pri zvoku v telesu).
Dobre zvočnoizolativne vrednosti imajo ilovice z gostoto p =
1000 do 2000 kg/m3. Zaščita proti zvoku v telesu je pri ilovici brez
dodatkov zaradi elastičnosti v fini strukturi nekoliko bolj ša kot pri
trših gradivih z enako gostoto suhe snovi.
lajbupi prob sdJivKia	■Jd'iirrtnžsđi f/|m	-. - - ..i.'i» MiniiilJii ■ > ■ -. <»M-'. J. * :!. L-> ■ r.-iii. -->.-! J i A',			
	/Jltetrfl	30 iB	40dB	3>dB	Š5(B
rrttävna iknica	am	(MB	m	02	dlM
U*a ilovica	1200 in) 400	ili	0.12 ara aie	033	0,73
Slika4: Zvok v zraku, potrebne debeline plasti ilovnatih gradiv d v okviru
dosegljive zvočne zaščite [Fischer in sod., 2005:33].
Air sound, necessary thickness of layers ofclay materials d in context of
achievable sound protection.
f) Ognje varnost
Masivna ilovica je odporna proti ognju in se obravnava kot
"negorljiva". V primeru požara je pri butanih stenah nevarnost
poškodbe zaradi močnega curka vode, s katerim se požar gasi.
Gorljive primesi kot npr. slama, lesni ostružki ipd. gradivu
zmanjšajo odpornost proti ognju [Walker, 2005:25].
Slika 5: Odpornost ilovnatih gradiv proti ognju [Fischer in sod., 2005:34].
Resistance of clay materials againstfire.
Primesi in dodatki
Neugodne lastnosti ilovice kot so krčenje pri sušenju, relativno
nizka tlačna trdnost, občutljivost na vodo in nezadostna toplotna
izolativnost, se lahko izboljšajo z vmešavanjem dodatkov
[ibidem:36]. Takšna sprememba gradiva se imenuje tudi
stabilizacija. Glede na možne spremembe lastnosti gradiva v
celoti in iz ekonomskih razlogov se morajo prednosti in slabosti
takega ukrepa dobro preudariti. Nekateri dodatki (npr. apno,
cement, bitumen, umetne snovi) namreč lahko spremenijo tudi
druge lastnosti ilovice, npr. higroskopičnost ali možnost ponovne
uporabe. Dodatki se morajo razlikovati po svojem mineralnem
(npr. pesek, prod, vulkanski tuf, opečna moka) ali organskem
(npr. slama, les, pluta) karaktequ. Na splošno lahko izboljšajo
statično trdnost ilovice in zmanjšajo krčenje. Z organskimi
dodatki se poviša toplotna izolativnost, zmanjšata pa tlačna
trdnost in ognjeodpornost. Vlaknati dodatki delujejo kot
armatura.
Slika 6: Mehansko butanje ilovice [Vir: zur Nieden in Ziegert, 2002: 18-19].
Mechanical clay packing.
Sodobna gradnja z ilovnatimi gradivi
Pilotni projekti in ilovnate zgradbe, realizirane v različnih tehnikah
gradnje v zadnjih letih, so živi modeli za meritve, ki potrjujejo
primernost ilovnatih gradiv. Z njihovo pomočjo je bilo dokazano, da
ilovnata gradiva niso le ekološko in zdravstveno popolnoma
neoporečna, temveč so primerna tudi za izvedbo pasivnih hiš (letna
poraba energije za ogrevanje do 15 kWh/m2) [Meingast, 2003:49].
Gradivo, ki je nekaj tisočletij služilo za gradnjo bivališč, se danes
znova vrača. Predsodki so sicer še vedno veliki, pa vendar je čedalje
več projektov po vsem svetu in tudi v Evropi, ki pionirsko uvajajo
tehnologije ilovnate gradnje, poznane že veliko stoletij.
V evropskem prostoru se danes v glavnem uporabljajo tri
tehnike gradnje. Temeljijo na tradicionalnih osnovah, vendar v
posodobljenih oblikah. Te tehnike so: butana ilovnata gradnja,
gradnja z ilovnatimi zidaki, kombinacija lesa in ilovnatih gradiv.
Butana ilovnata gradnja
Butana ilovica je bila v Evropi znova oživljena v osemdesetih letih
prejšnjega stoletja. Moderne evropske butane ilovnate zgradbe so v
zadnjih treh desetletjih nastale zlasti v Franciji (pobudnik CRAterre
_ Centre de Recherche et Aplication - Terre, Villefontain), pa tudi v
Nemčiji, Švici in Avstriji. Prvi sodobni eksperiment ilovnate gradnje,
ki velja za začetnika sodobne gradnje v ilovici, je stanovanjsko
naselje Domain de la terre v mestu L'isle d'Abeau v Franciji (arh. J. V.
Berlottier in ostali), zgrajen 1983-84 [zur Nieden in Ziegert,
2002:44], S projektom gradnje 65 socialnih stanovanj, ki je imel
nove oblike in drzne linije, se je to staro in pozabljeno gradivo
izkazalo kot sodobno in pokazalo Evropi svoj tehnološki pomen in
arhitekturni potencial. Uporabljene so bile različne tehnike gradnje
iz surove ilovice: butana ilovica, slamnata ilovica, bloki iz
stabilizirane ilovice, izdelani z vibratoijem.
Omeniti je treba Kapelo sprave v Berlinu (arh. Reitermann in
Sassenroth, 1999-2000), kjer je bila ilovici dodana zdrobljena stara
opeka [ibidem:22]. Da je ilovica primerna za vse klimatske cone,
dokazuje stanovanjska hiša iz butane ilovice na portugalski obali
	»■naofeflfi	debdnn</ranj	prižstti HS)®!
1*1	3000	25	RH 180
		15	m r»
1*4:: .j k z	900	25	RH 180
i i t' . .I. r.uik.l '1		10	RH 90
1*1:: -j i. z	«11		RH 30
it*s»Jäui i&fctild			
it• iji .,i*t ih L '4-1	1700	2	RH 30
ikjtki			
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO
Slika 8: Bogoslužni prostor Kapele sprave - stena in oltar iz butane ilovice [Vir:
ZurNieden, Ziegert, 2002:29],
Liturgical space in the Reconciliation Chapel -packed clay wall and
altar.
postopnega tehnološkega razvoja bi stroški gradnje srednjeročno
lahko začeli padati.
Gradnj a z ilovnatimi zidaki
Gradnja z ilovnatimi zidaki je eden najstarejših in še danes najbolj
razšiijenih načinov gradnje nasploh. Ilovnate zidake je mogoče najti
povsod po svetu, razlikujejo se le po formatu in stopnji mehanizacije
[ibidem:42]. Za ročno oblikovane zidake mora biti ilovica bolj
peskaska, suha, ker se pri sušenju manj krči in poka. Pri industrijski
proizvodnji žgane opeke se uporablja bolj mastne ilovice. Če se
tovrstni surovci posušijo na zraku in se ne žgejo, nastanejo t.i.
zelenci, ki so primerni samo za uporabo v notranjosti. Visoka
vsebnost gline daje zelencem visoko sorpcij sko sposobnost, s tem pa
tudi večjo občutljivost na vlago in zmrzal. Mnoge opekarne danes
kot dopolnitev svoje proizvodnje industrijsko proizvajajo ilovnate
zidake, ilovnate votle zidake in zelence. Trdnost ilovnatih zidakov ne
doseže trdnosti opeke, zadoščajo pa za gradnjo dva- do
trinadstropnih zgradb. Prednost pred žgano opeko je v sposobnosti
shranjevanja in transportiranja zračne vlage prek nestopljenih
mineralnih struktur v ilovnatem zidaku [ibidem: 112-113]. Tehnično
gledano ni nobene razlike v zidanju z ilovnatimi zidaki v primeij avi z
drugimi zidovi. Kot malta se lahko uporabijo ilovnate ali apnene
malte.
Nosilne stene iz ilovnatih zidakov so dveh vrst - enoslojne in
dvoslojne. Pri enoslojnih stenah ima ilovica hkrati nosilno in
toplotnoizolativno funkcijo. Uporabljajo se votli ilovnati zidaki, ki
imajo zaradi zračnih prekatov pri zadostni trdnosti tudi boljše
toplotnoizolativne lastnosti. Pri nadaljnji zaostritvi zahtev po
Slika 10: Gradnja kupole iz ilovnatih zidakov s pomočjo rotacijske šablone [Vir:
Zogler, 2004:32],
Building a dome with clay bricks by utilising a rotational mould.
Slika 7: Naselje Domain de la Terre - stopnišča iz butane ilovice [Vir: zur
Nieden in Ziegert, 2002:45],
The settlement Domain de la Terre -packed clay stairways.
[Wroblewski,2002:15-16],
Gostota ilovnatega gradiva za butanje je podobna kot pri
betonu. Primerna je peskasta ilovica z več kamna, ki po zrnatosti
spominja na beton. Na primerne ilovice se redko naleti v naravni
obliki. Večinoma je treba določene velikosti zrn dodati. Poznejši
izgled stene je odvisen od barve in sestave ilovice.
Butana ilovica se v zemeljsko vlažnem stanju v plasteh nabuta
med dva opaža. Čeprav se ta postopek danes izvaja mehansko z
vibratoij i in bati, še vedno zahteva veliko dela. V fazi preizkušanj a so
tehnologije, kjer se butano ilovico z veliko hitrostjo nabija v
vertikalni opaž. Ilovica se na ta način zgosti prav tako kot pri
postopku butanja. V kolikšni meri bo to pomenilo prihranek
stroškov, bo pokazal razvoj.
Stene iz butane ilovice imajo svoj karakter. Običajna debelina
stenje med 35 in 60 cm. Ta enormna debelina je potrebna, ker mora
biti zaradi strojne obdelave opaž izdelan v etažni višini, poleg tega
mora biti zaradi butanja pohoden. Pri postopni gradnji je opaž lahko
nižji in stena ima le statično potrebno debelino 20 do 40 cm.
Konstrukcije iz butane ilovice so zelo trdne in nosilne, zato so
primerne za nosilne in tudi nenosilne konstrukcije. Možno jih je
uporabiti tudi v dekorativne ali tehnične namene, v povezavi z
ogrevalnim sistemom ali za shranjevanje toplote v steklenjakih
[Rauch, 2005:37],
Stroški za enoslojno butano ilovnato steno z retuširano vidno
površino so trenutno cca. 300 do 500 EUR/m2 [zurNieden in Ziegert,
2002:17], Visoka cena je posledica delovno intenzivne obdelave
ilovice. Razvijajo se nove tehnologije strojnega mešanja, vgradnje in
butanja ilovice. Z razširitvijo tega načina ilovnate gradnje in
Slika 9: Ekološki center - južna fasada z velikim napuščem ščiti ilovnate zidake
pred meteorno vodo [Vir: zur Nieden in Ziegler, 2002:126],
Ecological centre - south facade with large overhanging that protects
the clay bricks from rain water
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO
Slika 12: Naselje Landhof- predelne stene iz ilovnatih zidakov [Vir: zur Nieden
inZiegert, 2002:95],
The Landhofsettlement-clay brickpartition walls.
Slika 11: Kiparski atelje-zasteklitev na južni fasadi, stena je obdelana z apnenim
ometom [Vir: Zogler, 2004:22],
Sculptor's atelier-glazing on the south facade, the wall isfinished with
lime plaster
toplotni zaščiti bo debelina take stene več kot 40 cm. Dvoslojna stena
ima na notranji strani ilovnate zidake, na zunanji pa plast primerne
toplotne izolacije. Pri tej sestavi ilovica na notranji strani služi za
shranjevanje toplote. Dober primer je hiša z vgrajeno prosojno
toplotno izolacijo, kjer se ilovnate stene s pomočjo sončne energije
segrejejo do 78°C in toploto s časovnim zamikom oddajajo v prostor
[Ueberschlag, 2000:5]. Debeline dvoslojnih sten so manjše kot pri
enoslojnih stenah. Zunanjost zgradb iz ilovnatih zidakov se v Srednji
Evropi ne razlikuje bistveno od zgradb, zgrajenih v drugih tehnikah
gradnje. Omet ščiti in pokriva gradivo stene. Zanimiv primer take
gradnje je zgradba ekološkega centra Terre Vivante v Franciji (arh. J.
V. Berlottier, 1993-94), pri kateri je toplotna izolacija vstavljena med
dve plasti ilovnatih zidakov. Na zunanji strani ilovnati zidaki niso
ometani, pred vodo jih ščiti velik napušč [zur Nieden in Ziegert,
2002:124],
Med objekti, grajenimi z ilovnatimi zidaki, gotovo izstopajo
kupole. Njihov avtor, arh. Gemot Minke, že leta zagotavlja, da je
gradnja ilovnatih kupol možna tudi v našem kulturnem prostoru in
sicer za stanovanjske in tudi druge funkcionalne zgradbe in da
predstavljajo ekonomsko upravičene ter ekološko aktualne rešitve.
Kupole iz konično oblikovanih ilovnatih zidakov na waldorfskem
vrtcu Sorsum, vrtcu Oranienburg-Eden in solarni enodružinski hiši
so narejeni s posebno rotacijsko šablono, ki sojo posebej za ta način
gradnje razvili v raziskovalnem laboratoriju za eksperimentalno
gradnjo univerze v Kasslu [Zogler, 2004:32].
Cena za nosilno, 30 cm debelo zunanjo steno iz votlih ilovnatih
zidakov z obojestranskim ilovnatim ometom, se začne pri 150
EUR/m2 [zur Nieden in Ziegert, 2002:113], Zunanje stene iz
masivnih ilovnatih zidakov s toplotno izolacijo na zunanji strani so
nekoliko dražje. Cena za notranje stene iz masivnih ilovnatih
zidakov je cca. 60 EUR/m2 za debelino 11,5 cm. Stene iz ilovnatih
zidakov so tako cenejše kot butane stene ali skeletne stene iz lesa in
ilovice. Ilovnato gradnjo v vedno večji meri odkrivajo
konvencionalna gradbena podjetja, ki želijo razširiti svojo ponudbo.
Stroški so zaradi tega relativno nizki in še padajo. Zato je odločitev
za ilovnato gradnjo pogosto povezana z gradnjo z ilovnatimi zidaki.
Kombinacija lesa in ilovnatih gradiv
Pretežnega dela ilovnatih gradiv se danes ne vgrajuje v čiste ilovnate
konstrukcije, temveč v leseni zgradbi služi kot polnilo. Za
konstrukcijo se uporablja lesen skelet, lesene plošče ali
prefabricirane lesene okviije. Iz konstruktivnega stališča pri tej vrsti
gradnje ne gre za ilovnate, temveč lesene zgradbe. Ker je kljub temu
prevladujoč delež gradiv zemeljskih, se pogosto označujejo kot
ilovnate [zur Nieden in Ziegert, 2002:58]. Velika prednost uporabe
lesa v kombinaciji z ilovico je v tem, da se ilovico, kije občutljiva na
vlago, zaščiti pred vremenskimi vplivi.
Modema lesena zgradba s polnili iz ilovice je prilagojena
zgodovinski predalčni gradnji, ki je bila in je še vedno najbolj
razširjena v srednjeevropskem prostoru. Franz Volhard iz Avstrije, ki
je močno povezan s ponovno oživitvijo ilovnate gradnje, je pionir
uporabe lahkih ilovnatih blokov med stojkami lesenega skeleta. Ta
posodobljeni način gradnje po eni strani pomeni podaljšanje
gradbene sezone, saj je lesen skelet skupaj s streho postavljen pred
vgradnjo polnil in s tem zaščiti ilovico pred atmosferilijami. Še
pomembnejši je statični vidik - ilovnato gradivo za zdaj še ni
standardizirano kot potresno varno gradivo. Leseni skelet prevzame
vse statične zahteve, ilovnata gradiva pa le gradbeno-fizikalne.
Pri kombinaciji gradnje z lesom in ilovnatimi gradivi se ilovica
lahko uporabi v različnih oblikah. Težko ilovico brez dodatkov
butajo med stojke s pomočjo opažev ali pa vgrajujejo v obliki
zidakov. Na ta način se izrabi akumulacijske sposobnosti gradiva,
poleg tega je boljša tudi zvočna zaščita. Ilovici pa se lahko dodaja
tudi različne dodatke. Z dodajanjem lahkih dodatkov dobi težka
ilovica boljše toplotnoizolativne lastnosti. Ilovica veže in obdaja
dodatke, jih ščiti pred ognjem in škodljivci. Danes se poleg
tradicionalnih dodatkov iz žitne slame uporabljajo tudi konoplja, lan,
nasekani koščki lesa ali pa odpadni produkti v gozdarstvu. Mineralni
dodatki, ki se dodajajo betonu, so primerni tudi kot dodatek ilovici.
Težka ekspandirana glina se zamenja z neprimerno lažjim perlitom.
Možno je uporabiti samo eno vrsto dodatkov ali pa jih med seboj
mešati.
V evropskih državah je danes precej realiziranih objektov, kjer
sta les in ilovica v sožitju. Kiparski atelje v Darmstadtu (arh. Shauer
in Volhard, 1995-96) ima nosilno konstrukcijo iz prefabriciranih
lesenih stenskih elementov, v katere so na notranji strani vstavljeni
ilovnati zidaki z dodatkom lesenih ostružkov. Toplotna izolacija je na
zunanji strani [ibidem:68]. Podoben sistem imata tudi pasivna hiša v
Krofdorfu (arh. Planungsgruppe Bau + Energie, 2000-01)
[ibidem:84] in ekološko vzorčno naselje na Madžarskem (arh.
Ertsey) [Matisz, 2005:17-18]. Pri zgradbi vrtca Riesa v Nemčiji (arh.
Rentzsch & Reiter, 1996-97) so ilovnati zidaki vstavljeni v lesen
skelet [zur Nieden in Ziegert, 2002:72], podobno kot pri naselju
Landhof v bližini Berlina [ibidem:93]. V leseno skeletno
konstrukcijo se ilovico lahko tudi nabuta, kot npr. pri waldorfski šoli
v Weimaiju (arh. Heinrich inNummert, 1997-99) [ibidem:80].
Pot naprej
Ilovica je staro gradivo in se je s svojo uporabnostjo dokazala skozi
zgodovino. Kljub temu, daje tisočletja veljala kot primemo, ceneno,
varno in trajno gradivo, je danes podvržena različnim preiskavam, ki
naj bi z znanstvenimi merili potrdile z izkušnjami pridobljena znanja
in vedenja o ilovici in tehnikah ilovnate gradnje. Številne raziskave
relevantnih laboratorijev kažejo zanimiva dejstva - ilovica in
SODOBNA GRADNJA Z ILOVICO
ilovnata gradiva dajejo zgradbam prijetnejšo in veliko bolj zdravo
bivalno ugodje kot sodobna gradiva in hkrati zadoščajo vsem
gradbeno-fizikalnim, hkrati pa tudi ekološkim zahtevam.
Kljub pozitivnim izkušnjam, ki se kažejo na realiziranih
objektih, se ilovico in ilovnata gradiva še vedno preizkuša in išče
možne izboljšave. Ilovica ima kljub vsemu nekaj slabih lastnosti,
zaradi katerih prihaja do njenega zavračanja. Raziskave se vršijo na
različnih področjih:
a)	z laboratorijskimi preizkusi se dokazuje primernost uporabe
ilovice in išče najprimernejše rešitve za izboljšanje
pomanjkljivosti tega tradicionalnega gradiva. Še posebej
obširni so različni poskusi, kako odpraviti neugodne
lastnosti ilovice in ilovnatih gradiv - nizke natezne trdnosti:
armiranje butane ilovice z geotekstilnimi vlakni - raziskave
so pokazale, da je vgradnja geotekstilnih vlaken za
izboljšanje tlačne trdnosti ilovnatih gradiv smiselna, še zlasti
na območjih koncentriranih obremenitev - na ležiščih leg,
stropnih tramov, nosilcev itd. Vgradnja geovlaken se je
izkazala kot zelo smiselna tudi na vogalih zgradbe in pri
nenadnih spremembah debelin sten [Dierkers, K. et al, 2003:
22];
armiranje butane ilovice z betonskim železom - poskus z
vgradnjo železnih palic premera 9 mm je pokazal občutno
manjše upogibe in večjo lomno trdnost kot pri armaturi iz
geovlaken [ibidem:26];
armiranje sten iz ilovnatih zidakov z vrvmi sisala - poskusi
kažejo pozitivno delovanje med ilovico in sisalom - natezna
trdnost sisalovih vrvi doprinese k povečanju nosilnosti zidu
[Gasparini, J. et al, 2003:32];
obširni so tudi preizkusi ugotavljanja potresne varnosti
gradnje z ilovico in ilovnatimi gradivi. Ilovica sama ni
deklarirana kot potresno varno gradivo, čeprav močni
potresi na seizmično aktivnih območjih ilovnate gradnje
dokazujejo, da ilovnate stavbe niso poškodovane močneje
kot opečne [Minke, 2003c: 129].
b)	Preizkušanje ilovice in ilovnatih gradiv kot pomoč za
preprečevanje gradbenih poškodb, ki so posledica njihovih
naravnih, nedeklariranih lastnosti: pojav razpok pri sušenju,
tvorba plesni pri neustrezni uporabi dodatkov, drobljenje
ilovice, ilovnatih malt in ometov [Minke, 2003d: 13-20]:
obvezno deklariranje sestavin - vse sestavine morajo biti v
celoti izražene v odstotkih glede na celotno težo izdelka; jasno
mora biti, če je poleg gline kot naravnega veziva v
ilovici še kakšno drugo organsko ali mineralno vezivo, npr.
kazein, živalski iztrebki, cement, apno ali mavec (ilovnatih
gradiv s temi dodatki ni mogoče znova uporabiti); natančna
navedba vrste in količine organskih dodatkov (narezana
slama, žitno pleve, rastlinska vlakna, lesno žaganje,
oblanci), ker ti prispevajo k nastanku plesni;
zmanjševanje krčenja pri sušenju (medtem ko linearno
krčenje pri sušenju apna, apnenega cementa, cementnih in
mavčnih ometov praviloma znaša manj kot 0,1%, imajo
ilovnate malte krčenje do 3,85%) - uporaba armature iz
vlaken, primerno tanki nanosi malte, vgradnja čim bolj suhe
mešanice gradiva, popravljanje razpok z močnim drgnenjem
z vlažno gladilko;
ugotavljanje površinske trdnosti ilovice in ilovnatih gradiv -
s posebnimi preizkusi je mogoče določiti trdnost proti obrabi
(za trdnost proti obrabi je odločujoča optimalna sestava zrn
in zadostna vsebnost gline), da se v primeru premajhne
trdnosti predvidi potrebne dodatke v ilovici ali nanos
opleska;
meijenje trdnosti robov ilovnatih zidakov in ilovnatih plošč
- preprečevanje poškodb pri transportu, vgradnji in uporabi
(preizkusi kažejo na ustrezno trdnost robov pri pravilni
sestavi gradiva, saj je ta podobna tisti pri votli opeki);
sorpcijska sposobnost ilovice - odločujoč ni le delež gline,
temveč predvsem vrste gline (montmorilonitna glina vsrka
bistveno več vlage kot npr. kaolinit) in dodatkov organskih
snovi, kot so celuloza, zmleta slama in kokosova vlakna.
Sorpcijsko delovanje pri ometih je relevantno le, če gre za
debele plasti ometa in kratkotrajno spreminjanje vlage v
prostoru.
Poznavalci granje z ilovico in ilovnatimi gradivi se danes zavedajo,
da je pot v ponovno širšo uporabo tega načina gradnje še dolga. Zlasti
je treba tradicionalna znanja, ki so danes že nadgrajena s sodobno
tehnologijo, prenesti v strokovne in tudi laične kroge. V ekološko
osveščenih evropskih državah, kot so Francija, Nemčija, Švica,
Anglija, tudi Italija je danes evidentiranih mnogo društev,
organizacij, arhitekturnih birojev in posameznih entuziastov, pa tudi
strokovnjakov, ki delujejo po fakultetah in organizirajo razna
strokovna srečanja, seminaije, znanstvene in strokovne kongrese, pa
tudi poljudna predavanja. Na teh predstavljajo prednosti uporabe
ilovnatih gradiv, tehnike gradnje in pilotne projekte uporabnikom,
potencialnim investitorjem in gradbenim delavcem [Beuchel,
2003:101, Warzecha, 2003:112, Herz, 2003:122]. Poznavanj e ilovice
kot gradiva tako počasi prihaja v zavest novodobnih graditeljev.
Viri in literatura
Beuchel, E., (2003): Weiterbildung zur Fachkraft für Lehmbau - Inhalte und
bisherige Erfahrungen, Moderner Lehmbau 2003, (Steingass, P., ur.),
Fraunhofer IRB Verlag, str. 101 -104, Stuttgart.
Dierkers, K. et al, (2003): Bewehrung im Stampflehmbau, Moderner Lehmbau
2003, (Steingass, P., nr.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 21 -29, Stuttgart.
Gasparini, J. et al, (2003): Bewehrung aus Sisalstricken im Lehmsteinbau,
Untersuchung des Verbundverhaltens, Moderner Lehmbau 2003, (Steingass,
P., ur.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 30 - 33, Stuttgart.
Herz, U., (2003): Moderner Lehmbau zur Förderung der Regionalentwicklung:
Entwicklung einer Weiterbildung "Lehmputze" - Ein Europäisches
Pilotprojekt, Moderner Lehmbau 2003, (Steingass, P., ur.), Fraunhofer IRB
Verlag, str. 122-126, Stuttgart.
Matisz, I., (2005): Ökologisches Mustersiedlungs-projekt in Ungarn, W+G, Nr.
114,str. 17-18.
Meingast, R., (2003): Das Projekt Lehm-passivhaus - Bausystem, Moderner
Lehmbau 2003, (Steingass, P., ur.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 48 - 53,
Stuttgart.
Minke, G., (2003a): Kindertagestätte Oranienburg-Eden, W+G,Nr. 107, str. 2-3.
Minke, G., (2003b): Bauen mit Vorgefertigen Holzbauteilen und Lehm, W+G, Nr.
108, str. 2-3.
Minke, G., (2003c): Erdbebensichere häuser aus Lehm, Moderner Lehmbau
2003, (Steingass, P., ur.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 129-138, Stuttgart.
Minke, G., (2003d): Lehmmörtel und Lehmsteine - Stofikennwerte und ihre
ermittlung als hilfe zur Vermeidung von Bauschäden, Moderner Lehmbau
2003, (Steingass,P.,ur.), Fraunhofer IRB Verlag, Str. 13-20, Stuttgart.
Rauch, M., (2005): Buidling simpy with loam, Bilding Simpy, (Schittich, Ch.,
ur.), Birkhäuser, str. 37-43,Basel-Boston-Berlin.
Steingass, P., (2003): New chances for modern earth building, Moderner
Lehmbau 2003, (Steingass, P., ur.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 186 - 190,
Stuttgart.
Ueberschlag, E., (2000). Transparente Wärmedämmung und Lehmbau
kombiniert, W+G, Nr. 93, str. 5 -6.
Volhard, F., (1995): Leichtlehmbau, C.F.Müller, Heidelberg.
Walker, P. et al, (2005): Rammed earth, BRE Bookshop, Watford.
Warzecha, R., (2003): Lehmbauprojekte mit schulen und freien trägem: Ein
Modell für eine praxisorientierte Pädagogik und Vermittlung von
ökologischem Grundverständnis im kontext Bauen, Moderner Lehmbau
2003, (Steingass, P., ur.), Fraunhofer IRB Verlag, str. 112 -117, Stuttgart.
Wroblewski, D., (2002): Bau eines Lehmhauses in der Algarve/Portugal, W+G,
Nr. 104, str. 15-16.
Zogler, O., (2004): Wohnhäuser aus Lehm, Deutsche Verlags-Anstalt, München.
Zur Nieden, G., Ziegert, Ch. (2002): Neue Lehm-häuser international, Bauwerk,
Berlin.
doc dr Martina Zbašnik-Senegačnik
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
martina.zbasnik@fa.uni-lj.si
Peter Marolt
2oo6/1
AR
izvleček
Deželo vzhajajočega sonca zaznamuje gledanje na stvarnost kot na nedeljivo
celoto, kar se kaže tudi v oblikovanju prostora. Tradicionalna hiša ali tempelj,
naravna scenografija in/ali vrt predstavljajo enovito celoto. Japonsko tradicijo
zaznamuje spoštovanje likovnosti naravne scene. Atrij je vpeljan iz razloga
zagotavljanja zasebnosti in zaradi vpeljave privatne scenografije, čajni vrt
ločuje javni in izrazito zasebni prostor rituala.
Kulturni prostor lahko narekuje specifične bivalne pogoje, na drugi strani
podobne prostorske forme niso vedno povsem odvisne od časa nastanka in
prostora, zato pa postajajo sinonim za oblikovanje prostora glede na ostale
posebne pogoje. Izhodišče za oblikovanje prostora predstavljajo razumevanje
sveta in z njim tudi nauk o lepem, hkrati pa tudi uporabnost, trdnost, tektonika,
konstrukcija in potresna varnost, ki se na prejšnje navezuje. Tudi atektonski
način oblikovanja se v opremi japonske tradicionalne arhitekture uporablja
zavestno, saj je takšno izhodišče zaradi navideznega nesmisla likovno lahko
izjemno učinkovito.
Človekovo udobje je v japonski tradicionalni arhitekturi dostikrat žrtvovano
ravno na račun predpisanih estetskih pravil. Sistem estetskih kanonov kaže na
določeno togost, ki se kaže celo v sodobni japonski arhitekturi, ki je vpeta med
tradicijo in modernizem.
"Prosto pritličje" v tradicionalni arhitekturi je mogoče primerjati celo z uporabo
pilotov v Modernizmu. Modularnost, minimalizem, usmerjen pogled in
spremenljiva izraba prostorov v tradicionalni japonski arhitekturi so
najverjetneje vplivali tudi na moderno arhitekturo.
ključne besede:
umetnost oblikovanja prostora, tradicionalna arhitektura, japonska hiša,
likovnost, kvaliteta bivalnega okolja, bosanska meščanska hiša
Japonska tradicija, odnosi in razmerja
V tradicionalni japonski kulturi so razvita razmerja do narave
(življenja) in do človeka, odnos do kompozicije in razmerja v
kompoziciji, pa najsi gre za likovno kompozicijo in umetnost kot
tako (umetnost urejevanja cvetja - ikebano, umetnost
oblikovanja miniaturnih drevesc - bonsai, za kaligrafijo,
zgibanje papirja, slikarstvo ali gledališko umetnost) ali
arhitekturno kompozicijo. V okviru "odnosov", ki se tičejo
čajnega obreda so razvita "razmerja" do čajne hiše, dostopa, vrta,
ki spada k čajni hiši, obnašanja med samim obredom, ureditvijo
prostora same čajne hiše, ki s seboj prinese tudi standardna
razmerja - velikost prostora, standardne mere elementov in
način njihovega sestavljanja. (Pozicija okna čajne hiše v slogu
soan ne obstaja le iz utilitarnega razloga - zaradi prezračevanja,
niti ne obstaja le zaradi likovnega učinka na steni, temveč zaradi
določene igre svetlobe in sence v času čajnega obreda, kot piše
Nishi [1985: 116].) Japonska tradicija dobesedno sloni na
estetskih kanonih in ustaljenih oblikah, tudi na oblikah
obnašanja.
Narava in pomen entitet
Japonski oblikovalci prostora so v skladu s kulturo in
dojemanjem sveta, od nekdaj skušali vzpostaviti odnos do
narave, krajine, težiščne točke zunanjega, pa tudi notranjega
prostora, pri čemer so spoštovali simbolno konotacijo
posameznih entitet. Pejsaž, veduta, naravna scena, vertikala,
predvsem pa pomenska vrednost posameznih entitet so od
nekdaj soustvarjale bivalno okolje (Os s torri-jem, reka s svojimi
meandri, gora, češnja,...). Kot pravi Nishi, [1985: 11] ureditev
prostora spoštuje likovnost naravne scene. Kadar ni mogoče
izkoristiti naravne scene, se vpelje notranji vrt, ne glede na
njegovo velikost.
abstract
The land of the rising Sun is characterized by the attitude that reality is an
indivisible entity, as can also be seen from spatial design. The traditional house or
temple, natural scenery and/or garden represent single, uniform units. The
Japanese tradition is marked by its respectfor the artistic component of the natural
scene. The atrium was introduced to ensure privacy and private scenery, in the tea
garden the public part of the ritual is dividedfrom the exceptionally private one.
Cultural space can dictate specific living conditions, but on the other hand, similar
spatial forms are not always fully dependant on time ofcreation or space and are
therefore becoming synonyms for spatial design according to other special
conditions. The starting pointfor designing space is the understanding of the world
and with it also knowledge of the beautiful, but simultaneously also utility,
endurance, tectonics, structure and earthquake resilience that tie to the former.
Even non-tectonic design is used consciously in traditional Japanese architecture,
since such a starting point can be truly artistically effective because ofthe apparent
nonsense it represents.
To meet the proscribed aesthetic rules human comfort is often sacrificed in
traditional Japanese architecture. The system of aesthetic canons points out to
rigidity, which can still be seen in contemporary Japanese architecture and is
caught between tradition and modernity.
The "open ground floor" oftraditional architecture can be compared to the use of
pilotis in modernism. Modularity, minimalism, directed views and changeable use
ofspace in traditional Japanese architecture have probably also influenced modern
architecture.
key words:
the art of designing space, traditional architecture, Japanese house, art,
quality of the living environment, Bosnian town house
V naši bližini je potrebno omeniti tudi tradicionalno bosansko
meščansko arhitekturo, ki je na podoben način iskala stik z
zelenjem in usmerjala pogled na trg oziroma na čaršijo, kar je
bilo dejansko v interesu skupnosti, saj so bile ženske zaradi
pogleda na svet in moške dominacije bolj ali manj vezane na
domače ognjišče.
Za bistvo japonskega odnosa do oblikovanja prostora, ki
sledi določenim tradicionalnim vzorcem in za njegovo vsebino,
lahko celo posplošeno in v prenesenem pomenu velja, da gre za
"veter, ki ga ne moreš čutiti in za vodo, ki je ne moreš zajeti".
Posredno opisovanje posameznih pojavov stvarnosti, kadar gre
za način komunikacije s pomočjo besed in hkratno nepredmetno
videnje obstoječega, pravzaprav pojasnjujeta način razmišljanja
in dojemanje stvarnosti Daljnega Vzhoda. (Gledano širše, takšno
razumevanje obstoječega seveda ni nujno povezano le s
pomenom Feng Shui.) Načelo, bistvo in vsebino stvari je najlaže
ujeti v pismenke, ki so v svojem bistvu simboli, pri čemer so
ideogrami nastali kot logična posledica dojemanja sveta na
takšen način, pomenijo pa sistem neverbalne, likovne
komunikacije, pa tudi čista likovna sporočila. [glej tudi Marolt,
2005:20-25]
"Vrt" in bivališče po japonskem okusu
Horton v uvodu, ko pojasnjuje kaj opredeljuje japonsko
arhitekturo, piše, da je japonski vrt lahko skrčen v entiteto, ki jo
predstavlja en sam samcat cvet v dekorativni niši čajne hiše, ali
nastopa v obliki pograbljenega peska zenovskega kamnitega
vrta. Na drugi strani lahko japonski vrt vključuje izposojeno
razširjeno sceno oddaljenih gora. [Nishi, 1985: 7, 8] Japonska
tradicionalna arhitektura naj bi bila konvencionalna, pa vendar
odprta posameznim izboljšavam in domislicam, pri čemer je
vedno v ospredju želja po ohranjanju čistosti rituala.
Temelji japonske estetike
Z enostavnostjo prežeta japonska estetika po mnenju Tauta, ki ga
v uvodu Uedove knjige navaja Nitschke, meji že na pretirano
skromnost in siromaštvo. Po mnenju Uede, ki kritično govori o
oblikovanju japonskega domovanja in ki ga citira Nitschke, je v
tradicionalni japonski arhitekturi dostikrat človekovo udobje
žrtvovano na račun dvomljivih strogo predpisanih kanonov.
(Sedenje na tleh okoli ognjišča, na riževi slami položeni na
steptano ilovico, ko v hladnih zimskih mesecih piha v hrbet iz
vseh mogočih špranj, dejansko ne predstavlja posebnega
udobja.) Tradicionalno japonsko domovanje naj ne bi bilo izraz
širine duha, pač pa posledica predpisanih estetskih pravil.
Sodobna japonska hiša naj bi bila ujeta med tradicijo in
modernizem, kar naj bi kazalo na svojevrstno negotovost v
izhodiščih oblikovanja prostora. [Ueda, 1990: 8,9]
To, da japonska hiša ni napolnjena z opremo, lahko temelji
na razumevanju (vseobsežne) praznine, ki izhaja iz taoizma (pri
čemer so precej vzorcev prevzeli od Kitajcev), enostavnosti
življenja in odprtosti do narave. Minimalizem, enostavnost,...,
pa se pravzaprav navezujejo in služijo kot izhodišče teženj
moderne arhitekture.
Izhodišče in teze
Kulturni prostor, okolje, oziroma milje, pomenijo običajno
specifično dojemanje (celovitosti) bivanja in s tem posredno tudi
arhitekturnega prostora, posledica tega paje, da lahko nudi tudi
specifične bivalne pogoje (ki se dejansko seveda navezujejo na
podnebne razmere, naravne danosti,.). Na drugi strani se lahko
podobne prostorske forme v arhitekturi pojavljajo ne glede na to,
da gre za razdaljo nekaj tisoč kilometrov in celo v primerih, ko
gre za precejšnjo fizično oddaljenost in časovno razliko med
časom nastanka med primerjanimi objekti. Ovalna forma na
primer, je že od nekdaj sinonim za oblikovanje prostora v težkih
bivalnih pogojih. (Najdemo jo recimo tako na Japonskem, kjer
naj bi take oblike dokazano obstajale že v obdobju jomon,
približno 5000 - 3500 let pred našim štetjem, obstaja pa tudi
restavrirano bivališče iz obdobja yayoi, iz obdobja, ki traja od
leta 200 pr. n. št. do leta 250 našega štetja. Podobna forma, kot
pastirski stan, obstaja tudi pri nas na Veliki planini, ki je stara le
nekaj desetletij, izvorno verjetno dobro stoletje, kvečjemu slabi
dve stoletji.)
Primeri bivališč [Marolt, 2006: 35-39] podkrepljujejo tezo,
da lahko preživi le takšno oblikovanje, ki je v dani situaciji in
pogojih kar se da ustrezno, to je oblika, ki na optimalen način, v
okviru danih možnosti: glede na stopnjo kulture in civilizacije,
glede na nivo tehnologije, tehnike in dostopnega gradbenega
materiala,., kljubuje določenim naravnim pogojem in zadosti
uporabni vrednosti in vsebini posameznega prostora oziroma
objekta.
Spremenljiva izraba prostorov in prazen osrednji prostor
halvata - sobe bosanske meščanske hiše, kažejo na drugačen
način razmišljanja kot je to v navadi na Zahodu. Orient, pa tudi
Daljni Vzhod prinašata v zahodni del sveta nove razsežnosti v
razumevanju bivanja in s tem mogoče "inovacije" v oblikovanje
arhitekturnega prostora.
Sodobnost bosanske hiše gre iskati v njenem sožitju z
naravo (pogled usmerjen na zelenje, vrt, na čaršijo oziroma izsek
mesta). Dušan Grabrijan [1985: 15] prosto pritličje Morićahana
v Sarajevu primerja celo z Le Corbusierovo uporabo pilotov. (Le
Corbusier je potoval tudi po Indiji in naj bi skromnost hindujcev
vnesel v oblikovanje vikend hiše za svojo soprogo. Jutranje
kopanje v morju paje smatral za svojevrsten (očiščevalni) obred,
zato ni čudno, daje kopalnici v Vili Savoye v Poissyju namenil
najlepšo - sončno lego.)
Les je na Japonskem, zaradi poraščenosti dežele z gozdovi,
od nekdaj osnovni gradbeni material. Ta na vlagi trohni, zato je
treba "pritličje" od vlažnih tal odmakniti. Japonci so že zelo
zgodaj uvedli tudi simbolno vertikalo - steber. Tudi kadar templji
slone na pilotih, ne gre le za simbolni odmik od terena, temveč v
prvi vrsti za zaščito pred vlago. Sistem pilotov na kamnitih
podstavkih, ki so ga Japonci povzeli po Kitajcih, pa za svoje
izhodišče jemlje tudi, ali predvsem potresno varnost.
Razmerja in velikosti prostorov so na Japonskem določena
glede na uporabo, pa tudi stan uporabnika. Pri tradicionalni
japonski arhitekturi so standardizirane tako velikosti elementov,
kakor tudi stiki - lesne zveze. Modularnost in spremenljiva
izraba prostora sta torej pomembni že davno pred nastopom
moderne arhitekture, ki se morda celo zgleduje po tradicionalni
arhitekturi. [Marolt, 2006: 10] Mera tatamija - podloge iz riževe
slame (90x180 cm, nekateri avtorji govore o meri, kije nekaj
manjša od enega oziroma od dveh metrov - 95x190 cm) je postala
modularna mera, mera, ki narekuje velikost prostorov, posredno
pa tudi dimenzije konstruktivnih elementov. Fusuma - pomične
stene pri tem omogočajo rabo prostora glede na trenutne potrebe.
Konstrukcija, trdnost in tektonika
Medtem, ko evropsko arhitekturo zaznamuje napor v zvezi z
oblikovanjem fasadnih odprtin, kot naj bi to komentiral Le
Corbusier, [Ueda, 1990: 11] naj bi japonsko arhitekturo
zaznamovali napori v zvezi z oporo, z gradnjo z navpičnimi
elementi (piloti, stebri). Evropska izkušnja naj bi temeljila
predvsem na gradnji v kamnu in opeki, kar omejuje velikost
fasadne odprtine, saj kamen slabo prenaša nateg.
Kamen, katerega gornja ploskev je obdelana kot ležišče
stebra, se v japonski arhitekturi pojavlja kot podstavek, baza
stebra, zato da spodnji del lesenega stebra ne gnije. V primeru
globoke potopitve stebra v zemljo, bi ta tik nad zemljo začel
gniti, predvsem pa obstaja večja verjetnost, da bi se na tem
oslabljenem mestu ob potresu zaradi "togega vpetja" tudi zlomil
ali počil.
Nekdanje bivališče, ki naj bi se zgledovalo po tedanjih
templjih, ima enega ali tri stebre v središču, oziroma težišču
objekta, ki prenašajo večino teže strehe. (Ta zaradi globokih
napuščev in kritine, zaradi svoje velikosti in simbolne oblike,
dostikrat predstavlja večji del teže objekta.) Kadar je streha
hkrati tudi simbolni element, je lahko celo namerno
predimenzionirana, predstavlja pa nasprotni pol zemlje
(tuzemskega), to je nebo. V primeru, da je hkrati tudi ukrivljena,
lahko govorimo o simbolu oblaka, ki naj bi se neovirano gibal po
nebu. (Mehkoba v "delovanju" naj bi imela izjemno moč in
pomeni sposobnost premagovanja ovir in postopno, a stalno
napredovanje.) Gre torej za več izhodišč. Prvo predstavlja
razumevanje sveta, drugi trdnost, tektoniko in konstrukcijo. [glej
tudi Ueda, 1990:12,13]
Sistem nosilnih elementov in nenosilnih polnil in stebrov je
mogoče primerjati z načinom gradnje, kjer gre za nosilno
konstrukcijo in nenosilno fasadno oblogo, katere konstrukcija ne
nosi ničesar razen same sebe (kadar gre na primer za stekleno
fasado). Večina stebrov v notranjosti objekta tradicionalne
japonske arhitekture je tako nenosilnih in služijo opremi oziroma
"dekoraciji" prostora. Tako se lahko pojavi relativno tanek steber
pod mogočno gredo, kar je sicer v nasprotju s tektonskim
načinom razmišljanja, zato pa je takšno oblikovalsko izhodišče,
ravno zaradi tega nasprotja, lahko izjemno učinkovito.
Sliki 1 in 2: Kadar gledamo pod "bogato okrašen", globoknapušč japonske (tempeljske) arhitekture, bi lahko zmotno mislili, da gre za okraševanje. Princip
"vzvoda"omogoča enakomernejšo razporeditev teže, statično ravnovesje v osnovnem pomenubesede.
When we look under the "richly decorated", deep eaves of Japanese (temple) architecture, we could be deceived into thinking that it is mere decoration.
The principle ofthe "lever" enables equal distribution ofweights, static balance in the prime sense ofthe word.
Vir: Zwerger, K., 1997: Woodand Wood Joints: Building Traditions of Europe and Japan. Birkhäuser, Basel, Berlin, Boston: 175 (sliki 376,377).
Japonska in leseni skelet
Pri "mehkem" vpetju, v skeletnem sistemu z dodatnimi stebri, ki
nosijo večino teže strehe, pride do mehčanja potresnega sunka
zaradi stebrov na kamnitih bazah. Stavba pri iskanju ravnovesne
lege le zaniha naprej in nazaj. Celotna lesena konstrukcija se
sicer zaziblje, a se ne poruši.
Kompleksne tesarske zveze v okviru japonske arhitekture so
nastale iz razloga, ker je Japonska dežela potresov. Med
potresom se konstrukcija sicer lahko premakne, ne sme pa
element pasti iz ležišča.
Izjemno natančni stiki nenosilnih elementov (konstrukcije
pomičnih ali fiksnih sten,.), so takšni iz razloga, ker ti elementi
štejejo med elemente opreme, kjer je les še skrbneje izbran,
predvsem pa pravilno in dovolj dolgo sušen.
Napušč v tradicionalni japonski arhitektur
iGloboki napušči nad verando, poleg tega da ščitijo steno,
zagotavljajo tudi senco v notranjosti objekta. Japonska kot
dežela senc, [Tanizaki, 2002] se za razliko od Zahoda od nekdaj
izogiba direktnemu vpadu sončnih žarkov v bivalne prostore.
Prameni direktno pronicajo v prostor, kadar oblikovalci prostora
preko riževega papirja v prostor spustijo pramen razpršene
svetlobe, ki dopolnjuje vzdušje v čajni hiši in doda prostoru,
čajnemu obredu, opremi, čajni posodi in čaju novo kvaliteto. Z
uporabo fasadne opne, ki mimo lesenih lamel deloma prepušča
sončne žarke, se poudari pomen tokonome, niše v bivališču ali
čajni hiši s posebnim simbolnim pomenom.
Na odnos med osvetljenostjo prostorov in senco niso
pozabili niti oblikovalci prostora sodobnega stanovanjskega
bloka z najemniškimi stanovanji v Gifu na Japonskem. [glej
Ferre,..., 2001] Komunikacijski "hodnik", ki se drži fasade, ne
služi le povezovanju prostorov posameznega stanovanja,
dejansko obstaja kot podaljšek sob, s svojo globino pa zagotavlja
več sence v prostorih kot je to običajno pri naših projektih, ki se
tičejo večstanovanjskih objektov, kjer naj bi bila osvetljenost
bivalnih prostorov primarnega pomena in se komunikacije
posameznega stanovanja (za razliko od nekaterih sodobno
oblikovanih enodružinskih objektov) običajno ne pojavljajo na
fasadi.
Ločitev prostorov po namembnosti
Čeprav sta si kulturi daleč vsaksebi, pri oblikovanju
tradicionalne japonske in bosanske meščanske hiše obstaja
podoben odnos do zasebnosti, težnja po ločevanju čistih in
nečistih prostorov, ločevanje sanitarij, pa tudi kuhinje od
bivalnih prostorov. Sem spada tudi odvod zraka iz kuhinje skozi
odprtino v strehi, kadar je ta ločena od bivalnega prostora. Z
ločevanjem takšnih prostorov naj bi se izognili neprijetnim
vonjavam, vlagi in mrčesu.
V celoti gledano, je podoben tudi odnos do okolice in do
narave vsaj kar se tiče mest, le da ima ta pri Japoncih širše
zaledje. Pri gradnji gre za spoštovanje izročila, pri čemer je
bosanska hiša enostavna, preprosta, brez "okrasja", v skladu s
preprostostjo bosanskega človeka in z dejstvom, da bosanska
arhitektura ostaja na obrobju Otomanskega cesarstva. Lesena
dinarska hišavcentralniBosnijebolj ali manj ločena od zunanjih
kulturnih vplivov in zato najbolj avtohtona, preprosta pa
predvsem zato, ker se je bilo potrebno zaradi požigov večkrat
seliti in na hitro postaviti novo bivališče.
Stične točke in različni odzivi dveh kultur
Medtem, ko pri bosanski meščanski hiši divhana s kamerijo
(veranda z dvignjenim podom) pomeni prostor namenjen
druženju, zabavi in počitku, pri čemer posega v zunanji prostor
Slika3: Odmik od terena in dodatni stebri, ki nosijo težo strehe.
Distance from the ground and additional columns that bear the weight
ofthe roof.
Vir: Ueda, A., 1990: The Inner Harmony of the Japanese House.
Kodansha International, Tokio, New York, London: 13.
bivališča, je v splošnem gledano samo življenje nekdanjih
Japoncev bolj ponotranjeno, prej naklonjeno tišini, (sedenju v
zazenu) pogled pa obrnjen v zasebni vrt in/ali k simbolni točki
prostora. (Še dandanes se na Japonskem smatra za nevljudno,
kadar obisk na domu traja več kot eno uro)
Tradicionalna japonska hiša ni tako kot premožnejša
bosanska meščanska hiša ločena na letno in zimsko nadstropje.
Drugega nadstropja v vsej svoji arhitekturni zgodovini niti ni
razvila (podstrešna etaža, kjer je že bila, je predstavljala prej
neke vrste shrambo s skrinjami), zato pa naj bi bila enkratna v
iznajdbi oblike verande z globokim napuščem, ki preprečuje
direkten vpad sončnih žarkov v notranjost in ščiti steno pred
namakanjem (še posebej kadar je ta iz materiala, ki slabše
prenaša vodo). Bivališče Japoncev se iz zimskega prelevi v
letno, ko lesene "panele", v toplih in vlažnih letnih mesecih
odstranijo, s pomočjo pomičnih sten pa hišo kolikor je le
mogoče povežejo z zunanjim prostorom.
Nivo arhitekture ali nivo opreme?
Pri japonski tradicionalni arhitekturi se v prostorih med
nosilnimi stebri pojavljajo sistemi tankih, nenosilnih pomičnih
ali fiksnih sten. Pogosti so tudi v prostoru samostoječi zasloni.
Med pojmovanjem stene in "vrat" ni ostre meje, poleg tega da so
"stene" pomične, jih je mogoče tudi odstraniti, zviti, odpreti,
prostor med nosilnimi stebri dvigniti,...
Kadar govorimo o "polprosojni" fasadni opni - zaslonih iz
lesenih lamel, [glej Marolt, 2002: 59-61] je njihovo oblikovanje
del arhitekturnega oblikovanja, ker pa vplivajo tudi na vzdušje v
notranjem prostoru, sodijo hkrati tudi v območje opreme
prostora. So del fasadnega ovoja in kompozicije fasade, hkrati
pa del notranjščine, saj s svojo strukturo vplivajo na igro
svetlobe in sence v prostoru, s tem pa na ambient in na počutje v
njem. Tudi veranda z urejeno okolico pri japonski tradicionalni
arhitekturi je, kadar stojimo na parceli, del zunanjega prostora,
gledano iz notranjega prostora, kadar je ta z njo v vidni povezavi,
pa tudi del interiera.
Projektiran pogled
Usmerjen pogled na trg, ulico, na zanimiv izsek narave ali mesta,
ni le domena, ki se tiče oblikovanja meščanske hiše v Sarajevu,
pač pa fenomen, ki se pojavlja tudi v Modernizmu in ki se
navezuje na zasebnost in stik z naravo. Pogled iz bivališča
usmerjamo le na lep, ali vsaj sprejemljiv predel še posebej tedaj,
ko gre za degradirano področje in se stanovalci v svojem
bivališču žele od neprijetnega zunanjega prostora ograditi.
Projektiran pogled iz palače ali letne rezidence v urejeno in
usklajeno okolico na Daljnem Vzhodu je bil prvotno rezerviran
za vladarja. Kasneje ga je preko zen budizma, šintoizma prevzelo
tudi ljudstvo, ki pa je danes kljub napredku in visoki tehnologiji
glede tega vendarle običajno močno prikrajšano.
Na videz kaotično razvrščeni preboji fasade, sodobne
betonske terase stanovanjskega bloka Kazuye Sejime v Gifu na
Japonskem, [Ferre,...: 2001] se opirajo na tradicijo, ki upošteva
odprtost, oziroma pogled v naravo, na sceno iz narave, naravne
lepote (na goro, drevo s simbolno konotacijo) oziroma na
umetno ustvarjen zenovsko oblikovan vrt, ki sledi simbolnim
vrednostim posameznih elementov, (skali kot gori,
pograbljenemu pesku kot morju, vodi) uravnoteženi asimetrični
kompoziciji in estetskim pravilom, izročilu. Kljub dobrim
namenom, dobremu oblikovanju, pogrešamo nekdanjo
domačnost. Pogled, ki se odpira s teras, ni nič drugega kot pogled
na ozaljšano "sivo cono". Sodobna tehnologija in moderni,
kvalitetni materiali, pa tudi kvalitetna izvedba (konstrukcije v
betonu) se pač ne morejo kosati z romantiko, lepotnimi ideali, ki
jih nudi mirnejše okolje podeželja in nekdanjih mest.
Realnost sodobne japonske stanovanjske arhitekture
Siva realnost neudobja današnjih stanovanj na Japonskem, vsaj
kar se tiče velikosti stanovanj, se glede na naše razmere kaže v
predpisih, ki so veljali tudi za to gradnjo (omenjeni stanovanjski
blok je bil zgrajen leta 2000) iz leta 1951, kjer velja, da naj bi sobi
stanovanja merili med šestimi in pol in devetimi kvadratnimi
metri, kar naj bi po naših kriterijih predstavljalo kvečjemu
velikost kabineta. Nižja je tudi minimalna svetla višina prostorov
(2,30 m). Minimalna površina za kuhinjo z jedilnico je sedem in
pol kvadratnih metrov. Omenjena stanovanja v Gifu so
namenjena različnim skupinam ljudi, različnim življenjskim
slogom, zato se za enoto smatra soba in ne cela stanovanjska
enota, zaradi česar ima vsako stanovanje najmanj tri dostope (do
jedilnice, japonske sobe in do terase), pa vse tja do petih
dostopov, ki stanovanje povezujejo z "zunanjim" prostorom.
Vsak vhod naj bi se uporabljal glede na potrebe bodisi kot
formalni vhod, ali kot dostop do terase,. . Običajno ima tudi
japonska (tatami) soba svoj vhod, pri čemer izhodišče zanjo
verjetno izhaja še iz tradicije, koje premožnejše bivališče imelo
tudi sobo za goste s svojim dostopom in celo vstopnim, lepo
urejenim vrtom. (Neodvisno od kulturne sredine, v primerih kjer
je to mogoče, želimo gostu predstaviti ali ga popeljati v najlepše
opremljen, ali vsaj pospravljen prostor, ki ima dostikrat vlogo
sprejemnice.) Terasa, kije velika kot soba skupaj s hodnikom in
pomeni z dveh strani odprt zunanji prostor, naj bi v resnici služila
hkrati kot igralnica, jedilnica in pralnica (s pralnim strojem).
Dejansko služi tudi kot "vrt" in sušilnica za perilo. [Ferre,
Sakamoto, Sejima, 2001]
Sliki 4 in 5
Sodobno, minimalistično zasnovan arhitekturni objekt sredi parka, kjer naj bi otroci prosti čas preživljali v igri in zabavi. Postavitev v zelenje se približa
izhodišču za vrtno uto, iz katere naj bi po svoji funkciji izhajala tudi bosanska divhana s kamerijo. [Marolt, 2006:43]
Modern, minimalist architectural layout ofa building in a park, where children can spend their leisure time playing games and enjoying. The setting
among greenery is close to the rationale of'a garden hut, which is also the functional origin of the Bosnian divhana with kamera. [Marolt, 2006:43]
Ralph Erskine, stolp-"hišica" sredi parka v Kopenhagenu, 2000.
Vir: L'Architecture d'aujourd'hui 328.
Sledovi tradicije
Moderna arhitektura hote ali nehote posnema idejo o praznem,
prelivajočem se prostoru, "sosledju planov", povzema odnos
Vzhodnjakov do prostora. Če ne drugje, se vsaj v sakralni
arhitekturi do neke mere ohranja odnos nekdanjih japonskih
oblikovalcev prostora do svetlobe in sence. Resnici na ljubo, tudi
sodobna japonska arhitektura domačnost lesa zamenjuje s
hladnostjo betona, materialom 20. stoletja.
Izhodišča japonske tradicionalne arhitekture se tičejo tako
konstrukcije, kakor tudi strogo predpisanih (estetskih) pravil.
Zanjo je značilno strogo spoštovanje tradicije. Opreme je
podobno kot v tradicionalni bosanski hiši malo, kjer je osrednji
prostor halvata (sobe) prazen. Tudi pri novogradnjah je
"japonska soba", če je le možno, neke vrste obveza. Kolikor je v
natrpanih mestih še mogoče, poizkušajo ljudje poiskati stik z
naravo, pa čeprav v zelo majhnem merilu. Iz odnosa do nje in
njenih simbolov tudi izhaja japonska umetnost, predvsem pa
tradicionalni način življenja, kjer je ritual del vsakdanjika in z
njim ohlapno in prelivajoče se povezan, kjer oblikovanje vrta,
cvetja,., iskanje in spoštovanje lepotnih idealov predstavlja
način samorazvoja, ki pa se zaradi naglice in natrpanega
vsakdanjika vendarle odmika.
Japonska je dežela senc. Globoki napušči ščitijo pročelje
pred padavinami, omogočajo zasenčenje verande in predvsem
notranjih prostorov. Japonsko tradicijo zaznamuje spoštovanje
likovnosti naravne scene. V sivino senc uokvirjen viden izsek
zunanjega prostora, zaradi svetlobnega kontrasta, pride v sklopu
notranjščine še bolj do veljave. V moderni japonski arhitekturi
pa se odnos do simbolnega pomena strehe izgublja, nekdaj
običajnejši strmejši naklon in lesena konstrukcija strehe (tudi kot
del notranjega prostora) nista več pravilo.
Japonsko kulturo, s tem pa tudi umetnost in umetnost
oblikovanja prostora, zaznamuje celovitost v pojmovanju
entitet, rahločutnost, občutek za skladnost različnih elementov,
spoštovanje rituala, posledično pa kompleksno gledanje na
oblikovanje prostora. V določenih pogojih zato ni ostre meje
med zunanjim in notranjim prostorom, naravnim in ustvarjenim,
arhitekturnimi elementi in elementi opreme. V takšnih pogojih
uporabnost, trdnost in konstrukcija, trajnost in lepota dejansko
začno bivati v dinamičnem sožitju, saj se emotivni odnos do
sveta bivajočega, skupaj z intuicijo in nepredmetnim
razumevanjem sveta, spoji z izkušnjami in konkretnim v gradnji,
iz česar izhaja na primer logičnost izpopolnjene konstrukcije v
tradicionalni gradnji.
"Prosto pritličje", odmik od terena, ki je v tradicionalni
arhitekturi nastalo kot odgovor na vlago, pa tudi iz simbolnih
razlogov, je mogoče v primeru, kadar odmislimo prvotni razlog
za njegov nastanek, primerjati celo z uporabo pilotov v
Modernizmu. Pri določeni japonski tradicionalni arhitekturi
lahko govorimo tudi o usmerjenem pogledu. Tako kot
modularnost in spremenljiva izraba prostorov je najverjetneje
tudi ta vplival na moderno arhitekturo.
V sodobnem času za preseganje s čuti zaznavnega sveta
ostaja vedno manj prostora, zato celo v tradicionalni, a hkrati
tehnološko izjemno napredni Japonski in v svetu potrošništva,
vključevanje simbolnega pomena posameznih entitet v
oblikovanje prostora postopno, a vztrajno izgublja pomen, kar
pomeni osiromašenje stavbarstva na ravni arhitekture kot
umetnosti oblikovanja prostora.
Slika 5: Za naše razmere skromna kvadratura. Duhovita rešitev z
umivalnikom v "hodniku" in na fasadi, ki pa ne zagotavlja primerne
zasebnosti. Kazuyo Sejima, Gifu, 2000.
Modest surface area for our circumstances. The imaginative solution
with the sink in the "hallway" and facade, which nevertheless doesn't
guarantee adequate privacy. Kazuyo Sejima, Gifu, 2000.
Slika 6: Japonci ljubijo senco. Hodnik kot podaljšek bivalnih prostorov.
The Japanese love shades. The corridor as an extension of the living
quarters.
Vir slik 5,6: Ferre, A., Sakamoto, T., Sejima, K., et al., 2001: Kazuyo
Sejima in Gifu. Actar, Barcelona.
Viri in literatura
Ferre, A., Sakamoto, T., Sejima, K., et al., 2001: Kazuyo Sejima in Gifu. Actar,
Barcelona.
Grabrijan, D., 1985: Bosensko orientalska arhitektura v Sarajevu s posebnim
oziromna sodobno. Partizanska knjiga, Ljubljana.
Marolt, P., 2002: Pojavnost arhitekturne membrane iz lesenih lamel. Les 54/3:56-
61.
Marolt, P., 2005: Arhitekturna vsebina med abstraktnim in konkretnim. AR
2005/1:20-25.
Marolt, P., 2006: Trajnostno oblikovanjena primeru tradicionalne bosanske hiše.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Nishi, K., Hozumi, K., 1985: What is Japanese Architecture? Kodansha
International, Tokio.
Nitschke, G., 1993: From Shinto to Ando: Studies in Architectural Anthropology
in Japan. Academy Editions, Ernst & Sohn, London, Berlin.
Tanizaki, J., 2002: Hvalnica senci. Študentska založba, Ljubljana.
Ueda, A., 1990: The Inner Harmony of the japanese House. Kodansha
International, Tokio, New York, London.
Zwerger, K., 1997: Wood and Wood Joints: Building Traditions of Europe and
Japan. Birkhäuser, Basel, Berlin, Boston.
doc dr Peter Marolt
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
peter. marolt@fa.uni-lj.si
Lara Slivnik, Jože Kušar
izvleček
Pričujoči članek je nastal kot del raziskave z naslovom Zgradbe slovenskih
sejemskih razstavišč: arhitektura in konstrukcija, v kateri so obravnavane
zgradbe šestih slovenskih sejemskih razstavišč z arhitekturnega in
konstrukcijskega vidika. V članku je predstavljeno Gospodarsko razstavišče v
Ljubljani: lokacija, nekatere pomembnejše urbanistične rešitve ter arhitekturne
in konstrukcijske značilnosti posameznih objektov. Izpostavljen je vpliv
sočasnih svetovnih arhitekturnih in konstrukcijskih dosežkov. Gospodarsko
razstavišče je primer moderne funkcionalistične arhitekture. Eno od temeljnih
teoretičnih izhodišč funkcionalizma je, da je glavni element arhitekturnega
izraza konstrukcija oziroma nosilno ogrodje ali skelet objekta. Izpostavljeni so
dosežki pri razvoju gobastih konstrukcij v svetu in Sloveniji.
abstract
The article summarises part of the research titled The Buildings of Slovene
Fairgrounds; architecture and structure, which dealt with the buildings in the six
Slovene fairgrounds from the architectural and structural aspects. The article
presents the Fairground in Ljubljana: the site, some more important urbanistic
solutions and the architectural and structural features ofparticular buildings. The
influence of contemporary global architectural and structural achievements is
emphasised. The Ljubljana Fairground is an example of modern functionalist
architecture. One ofthe fundamental theoretical starting points of functionalism
was that the main elements of architectural expression are the structure and the
load-bearing framework or building's skeleton. Special attention is given to
achievements in the field ofdevelopment ofmushroom slab structures in Slovenia
and worldwide.
ključne besede:
funkcionalizem, gobasta plošča, Gospodarsko razstavišče, Branko Simčič,
Marko Šlajmer, Milan Mihelič, Ljubljana
Ljubljana je imela pred drugo svetovno vojno z Ljubljanskim
velesejmom bogato sejemsko dejavnost, ki so jo skušali
nadaljevati tudi v novi državi. Prostori Ljubljanskega velesejma
ob Gosposvetski cesti so bili med drugo svetovno vojno
spremenjeni v vojaško skladišče, po končani vojni pa zapuščeni.
Prvo mednarodno razstavo po drugi svetovni vojni, razstavo
radia in telekomunikacij, so organizirali leta 1953 v prostorih
ljubljanskega Telovadnega društva Partizan na Taboru. Urad za
regulacijo Ljubljane je izbral novo lokacijo sejmišča. Ta je bila na
vzhodni strani današnje Dunajske ceste, na prostoru, kjer je bilo
opuščeno pokopališče sv. Krištofa, torej med cerkvijo svetega
Krištofa na severu, Baragovim semeniščem na vzhodu in staro
Žabkarjevo tovarno na jugu [Mihelič, 2001,94].
Hkrati so jugoslovanska mesta začela tekmovati med seboj,
katero bo priredilo večji, pomembnejši in odmevnejši sejem,
katero bo privabilo več tujih razstavljavcev in katero bo imelo
bolj inovativno arhitekturo. Tako so v petdesetih letih dvajsetega
stoletja zgradili nove sejemske dvorane v Ljubljani, Zagrebu,
Beogradu, Skopju, Leskovcu in Novem Sadu.
Urbanizem
Prvi "javni vsedržavni natečaj za urbanistični in gradbeni načrt za
ureditev in izgradnjo kompleksa med Vilharjevo, Linhartovo in
Titovo cesto za razstavne namene večjega obsega" je bil razpisan
spomladi leta 1953 [Projektant natečajnega načrta "19563",
1954: 23], a žirija ni izbrala nobenega od petih prispelih
predlogov.
Na osnovi natečajnih osnutkov je še istega leta arhitekt
Branko Simčič (1912) izdelal "dokončno dispozicijsko
urbanistično skico" za glavne objekte razstavišča (slika 1). V
programu je predvidel glavni razstaviščni prostor, veliko in malo
halo, upravo, restavracijo inbazar.
key words:
functionalism, mushroom slab, Ljubljana fairground, Branko Simčič, Marko
Šlajmer, Milan Mihelič, Ljubljana
Gospodarsko razstavišče je raslo počasi. Najprej je arhitekt
Branko Simčič z mladimi sodelavci, arhitekti IlijoArnautovićem,
Borisom Gaberščikom, Milanom Miheličem in konstruktorjema
dr. Milošem Marinčkom in Danijelom Smrekarjem, načrtoval
prvo fazo gradnje razstavišča. Za VII. kongres Zveze komunistov
Jugoslavije, kije bil aprila leta 1958, so zgradili halo A z dvema
prizidkoma, uredili veliko ploščad med halo A in Titovo cesto
(današnjo Dunajsko), malo ploščad z vodnjakom in kipom
avtorja Stojana Batiča v njem, postavili obelisk VII. kongresa,
sestavili jekleni paviljon Litostroj in naredili še več manjših
ureditvenih popravkov (slika 2). Paviljon Jurček je bil odprt ob
razstavi avtomobilov leta 1960. Posamezni paviljoni na
Gospodarskem razstavišču so prerasli merilo arhitekture in zato
so začeli urbanistično ureditev razstavišča. Marko Šlajmer je v
članku o ureditvi Gospodarskega razstavišča ugotovil vrsto
pomanjkljivosti. Naštel je nekatere od njih: pomanjkanje
kontinuitetne povezave objektov in prostorov, ograditev celotnih
površin, možnost sočasne uporabe zgradb v različne namene,
pomanjkanje prostorov za zastopstva razstavljavcev, za tehnične
servise in za skladiščne prostore; ter članek končal z ugotovitvijo,
da Gospodarsko razstavišče nudi premajhne razstaviščne
površine [Šlajmer, 1960: 70].
Vse te pomanjkljivosti so skušali rešiti z natečajem za novo
poslovno stavbo, ki ga je razpisala trgovinska zbornica LRS leta
1960. Prvo nagrado je prejela skupina treh mladih arhitektov:
Grega Košak (1932), Mirko Mrva in Živa Baraga, a poslovne
stavbe niso realizirali v predlagani natečajni obliki. Drugo
nagrado je prejela skupina arhitektov Edo Ravnikar (1907-1993),
France Rihtar (1930), Jože Koželj (1931-1994), Miloš Bonča
(1932-2006), Tine Legat in Janez Berdajs. Njihova zasnova treh
trikotnih stolpnic močno spominja na istočasno zasnovo Trga
revolucije (danes Trg republike) istih avtorjev. Tudi arhitekt
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE
Milan Mihelič (1925) se je udeležil natečaja in prejel peto
nagrado. Na mestu natečajnega območja je Milan Mihelič leta
1962 zgradil mnogo manjšo stavbo, imenovano hala B (slika 7),
katere zasnova je vidna že v natečajnem delu.
Mestne oblasti so leta 1963 sprejele regulacijski načrt za
Občino Bežigrad in v njem znova predvidele, da bi celotno
območje med Vilharjevo, Linhartovo in Titovo cesto namenili
Gospodarskemu razstavišču. Upravno-poslovno stavbo
Gospodarskega razstavišča je Milan Mihelič načrtoval leta 1964,
leto za tem pa še prvi zazidalni načrt za celotno območje. Na
podlagi tega načrta so leta 1967 zgradili halo C, ki je sestavljena
iz štirih enakih enot, predvidenih pa je bilo kar šestindvajset
takšnih enot (slika 9). Natečaj za novo poslovno stavbo, tokrat s
hotelom, so znova razpisali leta 1969. Prvo nagrado sta prejela
Milan Mihelič in Kamilo Kolarič, a nove stavbe niso zgradili. Po
načrtih Milana Miheliča so zgradili prizidek k hali B, imenovan
B2, in veleblagovnico Slovenijales, oba med letoma 1974 in
1979. Natečaj za novo poslovno stavbo podjetja Slovenijales so
razpisali leta 1977 in za gradnjo stavbe, ki jo je načrtoval Zoran
Kreitmayer, so spet morali spremeniti zazidalni načrt območja.
Gospodarsko razstavišče so s tem omejili na obstoječi lokaciji,
kjer se skoraj ne more več širiti [Mihelič, 1983: 47-49]. Kljub
temu so leta 1979 razpisali natečajni projekt za stavbo
Gospodarske zbornice Slovenije in hotel A kategorije [Bernik,
1980: 46-53], ob jugovzhodnem delu križišča med Titovo
(Dunajsko) cesto in Linhartovo cesto, ki je prav tako ostal
neizveden. Zaradi neprestanih programskih sprememb
zazidalnega območja, Miheličevega zazidalnega načrta ni bilo
mogoče realizirati v prvotni obliki. Tudi vse poznejše aplikacije
projekta na spremenjen program na ljubljanskem urbanističnem
zavodu niso bile sprejete. Ves nadaljnji razvoj Gospodarskega
razstavišča je tako zašel v parcialno reševanje [Vogel, 2005: 9] in
vse do danes širše urbanistično območje Gospodarskega
razstavišča še vedno ni v celoti rešeno. Pomanjkljivostim, ki jih je
naštel Marko Šlajmer v članku leta 1960, so se pridružile nove:
problem parkiranja in programski tujek na območju,
veleblagovnica in poslovna stavbapodjetja Slovenijales.
Arhitektura
Trgovinska zbornica je 20. marca leta 1954 izdala odločbo, s
katero so ustanovili Gospodarsko razstavišče. Na novi lokaciji so
v preurejenih prostorih na delu območja stare Žabkarjeve tovarne
oziroma na območju objekta "Mineral" leta 1955 priredili prvo
mednarodno razstavo predelave in uporabe lesa, uredili upravo in
najnujnejše servisne prostore.
Branko Simčič: hala A. Prvo novo dvorano so na
Gospodarskem razstavišču začeli graditi leta 1957. To je bila
večnamenska dvorana, imenovana hala A, zgrajena za prireditev
VII. Kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki so ga organizirali
aprila leta 1958. Dvorano (sliki 3 in 4) je načrtoval arhitekt
Branko Simčič z dvema mladima sodelavcema, arhitektoma Ilijo
Arnautovićem (1924) in Milanom Miheličem (1925). Hala A je
bila arhitekturno inovativna. Uporabili so nekatere nove rešitve,
ko so načrtovali tlak, kritino, akustiko, gretje in zračenje ter
razsvetljavo, načrtovali so kovinske zastekljene stene, posebno
pozornost so namenili tudi ureditvi tribun. Z montažnimi
tribunami, ki jih je zasnoval inženir dr. Miloš Marinček in jih je
bilo mogoče električno premikati v različne položaje, je dvorana
dobila resnično večnamensko funkcijo. V njej so lahko z
variantnimi postavitvami sedežev prirejali kongrese, koncerte ali
športne prireditve, lahko pa so tribune umaknili in tako dobili
povsem prazen prostor za prirejanje razstav [Šlajmer, 1960,
65-70]. Ob postavitvi Plečnikove razstave leta 1986 je arhitekt
postavitve Boris Podrecca (1940) tribune trajno odstranil.
Tudi pri konstrukciji hale A so uvedli nekaj novosti. Dvorana
ima kvadratni tloris (slika 4); ena njegova stranica meri 42
metrov, skupaj s prizidkom je bila površina 3260 kvadratnih
metrov. Nad tem tlorisom je kupolasta lupina, podprta le
točkovno s štirimi vogalnimi osemmetrskimi stebri. Konstrukcijo
tanke lupine je načrtoval Danijel Smrekar in je bila zgled vrsti
kasneje zgrajenih objektov, med njimi tudi dvema podobnima
razstaviščnima zgradbama v Beogradu in Skopju.
HalaAje imela dva prizidka. Zahodni prizidek je zaznamoval
vhod v dvorano z velike ploščadi, vzhodni prizidek, torej za
dvorano, paje bil namenjen servisnim prostorom. Stare servisne
prostore so leta 1977 podrli in namesto njih zgradili montažno
halo A2. To so med obnovo razstavišča leta 2003 podrli in leta
2004 zgradili nov prizidek, po velikosti nekoliko daljši od hale A
in tudi malo nižji. Stari vhodni prizidek se danes imenuje dvorana
AV, vzhodni novi prizidek pa dvorana A2. V začetku so halo A
uporabljali tudi za izvensejemske dejavnosti, v njej so potekale
športne prireditve, ki so jih nato leta 1964 preselili v
novozgrajeno Halo Tivoli, družbenopolitične, zabavne in
kulturne prireditve pa so leta 1982 preselili v novi Cankarjev
dom.
Marko Šlajmer: jekleni paviljon. Jekleni paviljon,
imenovan tudi paviljon Litostroj, je najjužnejši paviljon
razstavišča in so ga zgradili sočasno s halo A v letu 1958, ob Titovi
(danes Dunajski) cesti. Zgrajen je bil izjemno hitro, saj so od
Slika 1: Ljubljana 1954: Branko Simčič: Načrt za Gospodarsko razstavišče.
(Vir: Šlajmer, M., 1960: Gospodarsko razstavišče v Ljubljani.
Arhitekt 5: 65.)
Ljubljana 1954: Branko Simčič: Plan for the Ljubljana Fairgrounds.
Slika 2: Ljubljana, 1958: Branko Simčič: Pogled na veliko ploščad in Halo A.
(Vir: Šlajmer, M., 1960: Gospodarsko razstavišče v Ljubljani.
Arhitekt 5: 65.)
Ljubljana, 1958:Branko Simčič: View of the large square and Hall A.
Slika 3: Ljubljana, 1958: Branko Simčič: Prerez Hale A. (Vir: Šlajmer, M.,
1960: Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Arhitekt 5: 66.)
Ljubljana, 1958: Branko Simčič: Section of Hall A.
Slika 4: Ljubljana, 1958: Branko Simčič: Tloris Hale A. (Vir: Šlajmer, M.,
1960: Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Arhitekt 5: 66.).
Ljubljana, 1958: Branko Simčič: Layout of Hall A.
GOSPODARSKO RAZSTAVISCE
.m


Slika5: Ljubljana, 1960: Marko Šlajmer: Paviljon Jurček. (Vir: Šlajmer, M.,
1960: GospodarskorazstaviščevLjubljani.Arhitekt5:69.)
Ljubljana, 1960: Marko Šlajmer: The "Jurček"pavilion.
Slika6: Ljubljana, 1960: Marko Šlajmer: Prerezpaviljna Jurček. (Vir: Šlajmer,
M., 1960: Gospodarsko razstaviščevLjubljani.Arhitekt5:69.)
Ljubljana, 1960: Marko Šlajmer: Section ofthe "Jurček" pavilion.
Slika 7:
Slika 8:
Ljubljana, 1961: Milan Mihelič: Hala B. (Vir: Bernik, S., 1980: Arhitekt
Milan Mihelič. Arhitekturni muzej, Ljubljana: 129.)
Ljubljana, 1961: Milan Mihelič: HallB.
Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: HalaC. (Vir: Bernik, S., 1980: Arhitekt
Milan Mihelič. Arhitekturni muzej, Ljubljana. 38.)
Ljubljana, 1967: Milan Mihelie: Hall C.
izgradnje temeljev do vselitve potrebovali le mesec dni. Paviljon
je imel jekleno konstrukcijo in je predstavljal prvo montažno
vijačeno skeletno konstrukcijo, kije bila oblečena z montažnimi
panelnimi ploščami inje bila v celoti izdelana v domovini. Jekleni
paviljon je načrtoval arhitekt Marko Šlajmer (1927-1969),
montažni jekleni skelet so izdelali v tovarni Metalna in montažne
panele v tovarni Udarnik [Šlajmer, 1960: 69]. Paviljon je bil
zgrajen le v dveh tretjinah predvidene dolžine. V devetdesetih
letih dvajsetega stoletja so ga močno predelali in nadzidali
[Mihelič, 2001: 96], danes pani več delrazstaviščnihprostorov.
Marko Šlajmer: paviljon Jurček. Okrogli paviljon ob
današnji Dunajski cesti, na mestu, kjer je pred tem stala cerkev sv.
Krištofa, je zaradi značilne oblike konstrukcije dobil vzdevek
Jurček (sliki 5 in 6). Načrtoval gaje arhitekt Marko Šlajmer, ob
pomoči inženirja I. Vodopivca. Zgrajen je bil v samo petih
mesecih; za razstavo motornih vozil, ki je bila leta 1960.
Paviljon je postavljen tako, da objektu vsiljuje vlogo velike
izložbe, ki sili na ulico [Ravnikar, et al., 2000: 17]. Arhitekturna
zasnova okroglega paviljona je v kontrastu med osvetljenostjo
kleti in pritličja (slika 6). Kletni del je zaprt, brez okenskih
odprtin, in zato vedno potrebuje umetno osvetlitev. Njegovo
popolno nasprotje je pritlični del, ki je v celoti zastekljen.
Specifični stik zastekljene fasade s streho optično dodatno
zmanjšuje skrajne robove lupine. Umetna osvetlitev pritličja je
razpršena po celotni površini gobastega stropa. Vhod v paviljon je
z male ploščadi in ni posebej poudarjen, ajedovolj opazen.
Konstrukcija paviljona je zasnovana kot armiranobetonska
gobasta lupina s premerom 27 metrov in z višino 6 metrov, skupaj
meri paviljon 500 kvadratnih metrov. Po obodu je paviljon zaprt z
montažno stekleno steno, kije vstavljena v aluminijaste profile.
Njihov raster je enoten in gost ter poudarja vertikalnost. Nosilna
konstrukcija paviljona je torej sestavljena le iz osrednjega stebra,
brez dodatnih podpor na obodu stavbe.
Milan Mihelič: hala B. Hala Bje najvišji razstaviščni prostor
(slika 7) na obravnavani lokaciji in obsega podkleteni del ter
dvorano nad zemljo, torej dve etaži skupne površine 3270
kvadratnih metrov. Načrtoval jo je arhitekt Milan Mihelič in
zgrajena je bila v letu 1961. Hala B je zasnovana kot enovito
oblikovan korpus, nad katerim lebdi kot letalsko krilo oblikovana
kovinska streha. Na strešno konstrukcijo iz jeklenih predalčnih
nosilcev je obešen tehnični strop iz trikotnih montažnih nosilcev,
med katerimi so nameščena svetila. Stropu podobne oblike se
ponovijo kot fasadne in stenske obloge [Vogel, 2005: 9], fasadna
obloga je iz industrijsko izdelanih plošč in belega betona. Klet in
stene pritličja zgradbe so iz armiranegabetona.
Tudi prizidek k hali B, imenovan B2, ki so ga zgradili skupaj v
veleblagovnico Slovenijales leta 1979, s skupno površino 2765
kvadratnih metrov, je delo Milana Miheliča.
V	osemdesetih letih dvajsetega stoletja so po načrtih Franca
Avblja dotlej enoviti dvoranski prostor hale B po višini razdelili
na dve etaži s težko betonsko etažno konstrukcijo, podprto na
štiriindvajsetih stebrih in za dostop v novo etažo dodali betonsko
stopnišče. S tem posegom so sicer povečali površino razstavišča,
a hkrati tudi bistveno zmanjšali prostorski standard
razstaviščnega prostora in njegovo ekonomičnost [Vogel, 2005:
9]. Celoten poseg dodatne etaže ni bil dogovorjen z avtorjem
prvotne arhitekture hale B Milanom Miheličem in sodišče ga je
označilo za grobo kršenje avtorskih pravic. Zato so med prenovo
hale B v letu 2005 po načrtih prvotnega avtorja objekta porušili
vstavljeno betonsko etažo in vrnili objekt v prvotno stanje, hkrati
pa ga tudi izboljšali na podlagi novih programskih izhodišč in ga
tehnološko posodobili.
V	prvotni arhitekturi hale B so vidna Miheličeva prvinska
izrazna sredstva v konstrukciji, gradivu in merilu, ki vodijo v
oblikovno enostavnost in preglednost [Bernik, 1967: 50], kar je
značilnost sočasnih trendov v svetovni arhitekturi. V takšno
stanjejoje avtor vrnil tudi po celoviti prenovi.
Prenovljena hala B, skupaj s prizidkom B2, naj bi poleg
dosedanje sejemske dejavnosti omogočala tudi kongresno
dejavnost in kulturne ter druge prireditve. Fasade objekta so po
prenovi ostale enake, delno so spremenili le pritlični del južne
fasade, ki se odpira proti trgu razstavišča, saj so zgradili nov,
pokrit vhod s stopniščem in klančino, zasteklitev pa odmaknili za
betonske stebre. Hkrati so med prenovo objekta tudi izboljšali
funkcionalne in tehnične standarde glede akustike, osvetlitve,
prezračevanja in klimatizacije.
Milan Mihelič: hala C. Načrti za halo C (slika 8) so bili le del
široko zastavljenega zazidalnega načrta območja Gospodarskega
razstavišča (slika 9), ki gaje arhitekt Milan Mihelič zasnoval leta
1965. Novo halo C, ki delno zapolnjuje prostor severno od hale A
proti Linhartovi cesti, so zgradili leta 1967.
Arhitekturno je hala C sestavljena iz štirih enakih, v tlorisu
kvadratnih enot dežnikaste oblike, velikih 22 krat 22 metrov, s
površino 500 kvadratnih metrov ter nanizanih v vrsto.
Predvidenih je bilo šestindvajset takšnih dežnikastih enot, ki bi se
organsko razraščale in bi bile sestavljene iz različnih prostorskih
programskih sklopov, ki naj bi zagotavljali večjo prilagodljivost,
različne postavitvene možnosti in oblikovno skladnost [Bernik,
1980]. Posamezna enota hale C ima podoben konstrukcijski
sistem (slika 10) kot paviljon Jurček. Njen glavni element je
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE
Slika9: Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Zazidalni načrt območje GR. (Vir:
Bernik, S., 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Arhitekturni muzej,
Ljubljana: 34.)
Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Development plan for the Ljubljana
fairgrounds.
Slika 10: Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Tloris in prerez Hale C. (Vir: Bernik,
S., 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Arhitekturni muzej,Ljubljana: 36.)
Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Layout andsection ofHallC.
armiranobetonski steber, ki s pomočjo štirih horizontalnih
nosilcev nosi osemkotno gobasto streho. Fasada je steklena, na
vzhodni in zahodni strani pa jo dopolnjuje niz do polovice višine
obešenih betonskih senčnih vertikalnih lamel [Fikfak, 2001:34].
Glavno načelo arhitekturnega izraza Milana Miheliča je
konstrukcija. Hala C je arhitekturno delo, ki s primerno
tehnologijo odpira možnosti za industrializacijo na višji
kakovostni ravni, njena konstrukcija pa izraža estetsko hotenje. Z
zamislijo o prilagodljivi konstrukciji, ki bi jo bilo mogoče
sestavljati na različne načine in zasnovanim, čeprav
neuresničenim zazidalnim načrtom, kaže na povezanost
slovenske arhitekture s sodobnimi arhitekturnimi usmeritvami
strukturalizma, arhitekture japonskih metabolistov in britanskih
brutalistov v šestdesetih letih dvajsetega stoletja.
Razstavišče
Od leta 1955 prirejajo različne sejemske prireditve. Danes je
Gospodarsko razstavišče med najbolj odmevnimi prireditvenimi
prostori, saj je bilo decembra leta 2005 v prenovljenem
razstavišču srečanje predstavnikov držav, ki so članice OVSE.
Gospodarsko razstavišče ima skupno sedem dvoran, s površino
12.000 kvadratnih metrov pokritih razstaviščnih površin in 3.000
kvadratnih metrov zunanjih površin. Z zadnjo prenovo
Gospodarskega razstavišča, ki so jo začeli leta 2001 in je bila
končana leta 2005, so ponudbo znova razširili na kongresno
dejavnost, kulturne in druge prireditve. Prenova je potekala pod
vodstvom arhitekta Uroša Birse in ob sodelovanju z obema še
živečima prvotnima arhitektoma [Zupančič, 2005: 6] Brankom
Simčičem in Milanom Miheličem. Najprej so prenovili
Simčičevo halo A z vhodnim delom in zgradili novo halo A2, nato
so prenovili Šlajmerjev paviljon Jurček in Miheličevo halo C in
nazadnje v prvotno stanje vrnili Miheličevo halo B in jo
posodobili.
Gobaste in dežnikaste konstrukcije. Podobno gobasto
konstrukcijo, kot jo ima paviljon Jurček, so zgradili še na obeh
bencinskih servisih Petrola na ljubljanskem Bavarskem dvoru.
Armiranobetonske gobaste plošče imajo obliko gobe, zato ji
angleško rečejo mushroom ali umbrella (umbrella shell). Za
dežnikasto konstrukcijo je značilna še dodatno vidna ojačitev, ki
pomaga nositi težo obremenitve. Osnovna konstrukcija obeh
tipov je tanka lupina iz armiranega betona, ki je podprta le na
sredini z enim samim, osrednjim stebrom. Streha gobaste
konstrukcije je največkrat sestavljena iz štirih hiperboličnih
paraboloidov, če je osnovni tloris kvadraten, ali pa je stožčasta, če
streha prekriva okrogel tloris. Za takšno streho je značilno, da so
Slika 11: Zürich, 1910: Robert Maillart: Skladišee. (Vir: Giedion, S., 1967:
Space, Time and Architecture. Harvard University Press, Cambridge:
453.)
Zürich, 1910: Robert Maillart: Warehouse.
Slika 12: Vallejo, 1953: Felix Candela: Preizkušanje gobaste plošče. (Vir: Faber,
C., 1963: Candela/The Shell Builder. Reinhold, New York: 63
Vallejo, 1953: Felix Candela: Testing a mushroom slab.
zunanji strešni robovi najvišji in njen naklon pada proti
osrednjemu stebru, zato je v njem odtok za deževnico. Takšne
samostojne gobaste konstrukcije lahko sestavljamo v skoraj
poljubno število posameznih enot, s katerimi prekrijemo veliko
površino. Seveda so možne različne oblike tlorisov posameznih
enot, od kvadratnih in pravokotnih do šestkotnih in osemkotnih.
Gobasta oziroma dežnikasta konstrukcija je smiselna, če
uporabljamo armirani beton kot prekrivno konstrukcijo, možne
pa so tudi kombinacije z lesom ali jeklom.
Robert Maillart. Prve preizkuse z gobastimi ploščami
(mushroom ceiling) v Evropi je naredil švicarski inženir Robert
Maillart (1872-1940) leta 1908. Leta 1910 je načrtoval skladišče
v Zürichu (slika 11), kije imelo gobasto razširjene stebre, ki so
nosili celoten strop. Strop je bil iz armiranobetonske plošče, ki ni
bila ojačana z nosilci, temveč je v vsaki točki površine nosila
enako težo in zato imela po višini različen prerez [Giedion,
1967:452].
Felix Candela. Prve prototipe samostoječih armirano-
betonskih gobastih plošč je Felix Candela (1910-1997) naredil
leta 1952 v Mehiki. Prva med njimi je imela tloris kvadratne
oblike s stranico 33 čevljev (10 metrov) in debelino plošče 1,5
palca (3,8 centimetrov) (slika 12). Ko je bila konstrukcija
zgrajena, so opazili, da ni dovolj stabilna in je ob vetru vibrirala.
Candela je konstrukcijo izboljšal in nato v desetih letih preizkušal
več različnih gobastih plošč, pri katerih je variiral velikost plošče,
njeno debelino in obliko. To so bili montažni elementi, največkrat
prefabricirani in z njimi je samo v Mexico Cityju prekril več kot
278 700 kvadratnih metrov površin [Faber: 1963: 62,115].
Corrales + Molezun: španski paviljon 1958. Na svetovni
razstavi EXPO '58 v Bruslju sta Jose Antonio Corrales (1921) in
Ramon Vazquez Molezun (1922-1993) načrtovala španski
paviljon (slika 13). Sestavljen je bil iz šestkotnih, do šest metrov
visokih tlorisnih elementov, ki so jih nizali prosto po terenu, ne
glede na višino terena in njegovo poraščenost z drevesi. Vsak
posamezni element je imel v sredini steber, kije nosil streho in
služil hkrati tudi kot odtočni žleb. Konstrukcija je bila jeklena,
obodne stene steklene ali polnjene z opekami. Šlo je za
sestavljanje 130 posameznih, med seboj neodvisnih jeklenih
gobastih konstrukcij v celoto, ki je predstavljala gozd [Corrales:
2004].
Leta 1960 so v Ljubljani zgradili Paviljon Jurček.
Pier Luigi Nervi: Palazzo del Lavoro. V Torinu so po
načrtih Piera Luigija Nervija (1891-1979) leta 1961 zgradili
Palazzo del Lavoro. Konstrukcija zgradbe je bila sestavljena iz 16
med seboj ločenih enot. Vsako enoto je sestavljal
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE
Slika 13: Bruselj, 1958: Corrales + Molezün: Španski paviljon EXPO 1958. (Vir:
Puente, M., 2000: 100 anos pabellones de exposicion. Gustavo Gili,
Barcelona: 140.)
Brussels, 1958: Corrales + Molezün: Spanish pavilion, EXPO 1958.
Slika 14: Torino, 1961: Pier Luigi Nervi: Palazzo del Lavoro. (Vir: Mainstone,
R.J.: 1998: Developments in Structural Form. Architectural press,
Oxford: 248.)
Torino, 1961: Pier Luigi Nervi: Palazzo del Lavoro.
armiranobetonski steber, visok 20 metrov, vanj pa so bili
konzolno vpeti jekleni nosilci strešne konstrukcije. Streha je
prekrivala tlorisno površino kvadrata s stranico 22 metrov.
Celotna površina je bila 7900 kvadratnih metrov, zgradili pa so jo
v manj kot 18 mesecih [Sharp, 1972:245].
Aarno Ruusuvuori: tiskarna Weilin & Göös. V
šestdesetih letih dvajsetega stoletja so na Finskem, v novo
zasnovanem vrtnem mestu Tapiola, le 8 kilometrov zahodno od
centra Helsinkov, zgradili tiskarno Weilin & Göös. Tiskarno so
gradili v treh fazah, avtor prvih dveh faz je arhitekt Aarno
Ruusuvuori (1925-1992). Prva faza je bila končana 1964 (slika
15), druga 1967 in zadnja leta 1974. V devetdesetih letih so
tiskarno opustili, trenutno jo preurejajo v Muzej moderne
umetnosti mesta Espoo (Espoo Museum ModernArt).
Prvotno je bil pritlični del zgradbe namenjen skladiščnim
prostorom tiskarne, pisarnam in kantini. V prvem nadstropju je
bila tiskarna s tiskarskimi stroji, ki so zahtevali velike proste
površine brez podpor. Arhitektura in konstrukcija sta bili torej
prilagojeni zahtevam tiskarskega procesa. Konstrukcija prve faze
zgradbe je bila oblikovana iz štirih konstrukcijsko neodvisnih
enot, sestavljenih v kvadrat. Vsaka enota je bila prav tako
sestavljena iz kvadrata, katerega stranica je merila 27 metrov. Pri
gradnji druge faze so prvi dodali še štiri enote, tako da je tloris
zgradbe meril 108 metrov v dolžino in 54 v širino. Tretjo fazo je
načrtoval inženir Bertil Ekengren, ki arhitekturno nadaljuje
Slika15: Espoo: Aarno Ruusuvuori, 1964: Tiskarna Weilin & Göös. (Vir:
Tempel, E., 1968: NeuefinnischeArchitektur. Hajte, Stuttgart: 94.)
Espoo: Aarno Ruusuvuori, 1964: The printing house Weilin & Göös.
Slika 16: Carigrad, 1459: Kuhinja z dimniki sultanove palače Topkapi. (Vir:
Mambriani, A., 1970: Arhitettura Moderna nei paesi Balcanici.
Cappelli Editore, Bologna: dodatek s fotografijami.)
Istanbul, 1459: Kitchen with chimneys on the sultan's palace, Topkapi..
linijsko zasnovo prvih dveh faz, konstrukcija tretje faze pa je
manj izrazita. Konstrukcija prvih dveh faz je armiranobetonska.
Vsaka posamezna enota je sestavljena iz le enega masivnega
nosilnega stebra, ki prebada strešno konstrukcijo, ta pa
dežnikasto visi na osmih tankih betonskih diagonalnih opornikih
[Tempel, 1968:94-95].
Leta 1967 so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani
zgradili halo C (slike 8, 10 in 17), kije konstrukcijsko podobna
tiskarni Weilin & Göös. Italijanskega arhitekta Alberta
Mambrianija, avtorja knjige o arhitekturi moderne na Balkanu, je
bolj spominjala na dimnike otomanske kuhinje Topkapi v
Carigradu (slika 16) [Mambriani, 1970:189].
Milan Mihelič: Bencinski servis. Bencinski servis (slika
18) na južni strani Tivolske ceste je načrtoval Milan Mihelič s
statikom Jožetom Jakličem v letih 1967-68. Primarna
konstrukcija objekta je armiranobetonska gobasta konstrukcija.
Iz edinega rebrastega stebra se krožno razpirajo nosilci strehe, ki
je zaključena v pravokotnik z dodatnimi betonskimi elementi.
Nosilce povezuje kiparsko oblikovana betonska opna z lučmi in
rebri, ki poudarjajo potek nosilca. Fasada je iz keramike in
montažnih oblog iz barvane pločevine. V celoti gre za izrazit
kiparski pristop h konstrukciji bencinskega servisa, ki je bil
opisan tudi v nemški reviji Bauwelt 1970/45:1712.
Edvard Ravnikar: Bencinski servis. Severni bencinski
servis (slika 19) nasproti pravkar opisanega objekta pa je
Slika 17: Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Detajl gobastega stebra v Hali C.
(Vir: Bernik, S., 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Arhitekturni muzej,
Ljubljana: 39.)
Ljubljana, 1967: Milan Mihelič: Detail of a mushroom column in
Hall C.
Slika 18: Ljubljana, 1968: Milan Mihelič: Detajl gobastega stebra bencinskega
servisa. (Vir: Bernik, S, 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Arhitekturni
muzej, Ljubljana: 66.)
Ljubljana, 1968: Milan Mihelič: Detail of a mushroom column in a
petrol station.
Slika 19: Ljubljana, 1969: Edvard Ravnikar: Gobasti stebri bencinskega
servisa. (Vir: Ivanšek, F., 1995: Hommage ä Edvard Ravnikar 1907-
1993. samozaložba, Ljubljana: 67.)
Ljubljana, 1969: Edvard Ravnikar: Mushroom columns of a petrol
station.
Slika 20: Kranj, 1971: Savin Sever: Pogled na razstavišeno lopo. (Vir: Sever,
S., 1973: Razstavišena lopa Gorenjskega sejma v Kranju. Sinteza 26,
27: 82.)
Kranj, 1971: Savin Sever: View of an exhibition pavilion.
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠCE
načrtoval profesor Edvard Ravnikar v letih 1968-69. Lokacijsko
je servis umeščen med Tivolsko cesto in železniško progo ter
zaključuje skrajni severozahodni obod mestnega središča.
Sestavljenje iz manjšega samostojnega objekta, kije umaknjen v
ozadje, pa iz prostora, kije namenjen polnjenju goriva. Prostor je
prekrit z do skrajnosti izpeljano betonsko konstrukcijo iz treh
samostojnih stebrov, ki se vsak zase gobasto razširi, nato pa se
združijo v izjemno tanko strešno ploščo. Realizacija konstrukcije
v enotnem gradivu iz vidnega betona je oblikovno eden od
najzanimivejših bencinskih servisov v Sloveniji.
Savin Sever: razstaviščna lopa Gorenjskega sejma.
Celostno zasnovo zazidave Savskega otoka je Savin Sever
(1927-2003) načrtoval leta 1969 in razstaviščna lopa, kije bila
zgrajena leta 1971, je bila le del te zazidave. Zazidava otoka je
predvidevala predvsem rekreacijske površine z bazenom in
drsališčem, le del je bil namenjen razstaviščnim prostorom.
Gradnjo celotne zasnove so načrtovali po fazah, ki bi bile vsaka
zase oblikovna in funkcionalna celota. Zgrajena je bila le prva
faza, razstaviščna lopa, vendar tudi ta ne dosledno po Severjevih
načrtih. Sejmišče so dogradili leta 1981 z drugo večnamensko
dvorano in tudi njena zasnova ni sledila Severjevim smernicam.
Kranj je postal mesto z največjim številom razstaviščnih površin
v Sloveniji, skupno 71500 kvadratnih metrov. Organizirali so več
kot 10 prireditev vsako leto, ena od dvoran je bila v zimskem času
namenjena rekreativnemu drsanju. Podjetje, ki je sejme
organiziralo, so na prelomu tisočletja ukinili. Zaradi spremembe
programa zgradbe so celoten Severjev objekt jeseni leta 2002
porušili in namesto njega zgradili nakupovalni center.
Osrednji motiv arhitekturne zasnove razstaviščne lope
Gorenjskega sejma (slika 20) je bil armiranobetonski steber
dežnikaste oblike. Vseh trideset stebrov je bilo enakih, ne glede
na njihov položaj v zgradbi, torej ne glede na to, ali je šlo za
vogalni steber, fasadni steber ali za steber v polju. To je pomenilo,
da je statik Franc Belle zasnoval konstrukcijo brez omejitev, ki je
bila odprta v obe pravokotni smeri. Stebri so bili postavljeni v
mreži (rastru) 16 krat 16 metrov, zgrajena razstaviščna lopa je bila
dolga 80 metrov in široka 64 metrov.
Primarna konstrukcija zgradbe je bil vidni armirani beton,
sekundarna konstrukcija je bila jeklena, streha pa iz siporeksa. V
načrtu prereza so vidni armiranobetonski stebri z dežnikastimi
vešalnimi elementi, na katerih so svetlobniki, ki pa jih niso
izvedli do detajla. Svetlobniki so bili sploh eden od arhitekturnih
elementov, pri katerih je Sever rad izražal svojo inovativnost.
Tako je bilo z detajli svetlobnikov pri Učnih delavnicah, pri
Tiskarni Mladinska knjiga, pri Trgovskem objektu Astra in pri
Trgovini Merkur [Dolenec, 2003:42].
Prednosti konstrukcije in arhitekture razstaviščne lope na
Gorenjskem sejmu sta bili ekonomičnost in možnost hitre
gradnje oziroma montaže. Konstrukcijska in prostorska zasnova
zgradbe sta preraščali zahteve konkretnega programa, saj bi
sistem lahko uporabili kot širšo aplikacijo, že Sever sam je
predlagal uporabo v lahki industriji [Sever, 1973: 81]. Severjebil
arhitekt, ki je zaznamoval prostor s svojimi inovativnimi, a hkrati
tudi racionalnimi deli. Posvečal se je skrbi za avtorski detajl in
ekonomično izrabo prostorov.
razglasitev za kulturni spomenik.
Zgradbe so bile v času gradnje posameznih hal oziroma
paviljonov v vrhu sodobne arhitekture in konstrukcij. Simčičeva
hala A, predvsem inovativna streha in tudi celotna gradnja, pa
Šlajmerjev montažni jekleni paviljon sta prvi arhitekturni deli v
povojnem času, ki ju lahko smatramo kot uveljavitev
internacionalnega stila v Sloveniji [Koselj, 1995:15]. Leta 2005
so vse objekte in njihovo okolico kakovostno prenovili in
posodobili, a le njihovo sprotno vzdrževanje lahko prepreči
nadaljnje spreminjanje obnovljenih arhitekturnih in prostorskih
spomeniških kakovosti prostora.
Gobaste in dežnikaste konstrukcije so privlačne zaradi svoje
enostavne oblike le enega, osrednjega stebra. Primerne so za
nizanje v vrsto in za odprte objekte oziroma objekte brez nosilne
fasade.
Viri in literatura
Bernik, S., 1967: Miheličeva novejša arhitektura. Sinteza leto 2 številka 5, 6. str.
50.
Bernik, S., 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Arhitekturni muzej, Ljubljana.
Corrales, J. A., 2004: Jose Antonio Corrales, Ramon Vazquez Molezün: Pabellon
Espanol en la Exposicion Universal de Bruselas / Spanish Pavilion at the
Brussels Expo 1958, Instalacion en la Casa de Campo, Madrid / Instalation
in Casa de Campo, Madrid 1959. Editorial Rueda, Madrid.
Dolenec, M., 2003: Savin Sever arhitekt. Nuit, Ljubljana.
Faber, C., 1963: Candela / The Shell Builder. Reinhold Publishing Corporation,
New York.
Fikfak,A., Slak, T., Bauer,A., 2001: Ljubljana-arhitektura20. stoletja. Fakulteta
za arhitekturo, Ljubljana.
Giedion, S., 1967: Space, Time and Architecture. (the Growth of a New
Tradition). Harvard University Press, Cambridge.
Koselj, N., 1995: Arhitektura 60-ih let v Sloveniji. AB posebnaizdaja.
Mambriani, A., 1970: Arhitettura Moderna nei paesi Balcanici. Cappelli Editore,
Bologna.
Mihelič, B., 1983: Urbanistični razvoj Ljubljane. Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete v Ljubljani in Partizanska knjiga, Ljubljana.
Mihelič, B., 2001: 20. stoletje: arhitektura od moderne do sodobne.
Projektant natečajnega načrta "19536", 1954: Epilog k javnemu natečaju za
"Ljubljanski velesejem". str. 23-24, Arhitekt 11.
Ravnikar, V., Zorec, M., Gregorič, T., Koselj, N., 2000: Evidenca in valirizacija
objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70. aplikativna
raziskava. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Sever, S., 1973: Razstaviščna lopa Gorenjskega sejma v Kranju. str. 81-84,
Sinteza 26, 27.
Sharp, D., 1972: Twentieth Century Architecture: a Visual History.
Heinemann/Secher & Warburg, London.
Slivnik, L., 2006: Zgradbe slovenskih sejemskih razstavišč: arhitektura in
konstrukcija. FAUL, Ljubljana
Šlajmer, M., 1960: Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. str. 65-70, Arhitekt 5.
Tempel, E., 1968: Neue finnische Architektur. Hajte, Stuttgart.
Vogel, M., 2005: Naprej v preteklost. Delo, torek, 25.10.2005.
Zupančič, B., 2005: GR je bil najprej trg, zdaj je ograjeno dvorišče: usode
ljubljanskih stavb in ljudi. Delo, sobota 10.12.2005.
[http://www.evidenca.org/?object=39], marec 2006.
[http://www.gr-sejem.si/], december 2005.
[http://www.weegee.espoo.fi/tapiola50/main_en.asp], april 2006.
Pomen
Kompleks objektov na Gospodarskem razstavišču je bil dvakrat
nagrajen s Prešernovo nagrado, prvič leta 1959, ko jo je prejel
Branko Simčič s sodelavci (za stavbo Gospodarskega razstavišča
v Ljubljani) in drugič leta 1976, ko jo je prejel Milan Mihelič (za
dosežke na področju arhitekture). Danes je Gospodarsko
razstavišče kot prostorsko-arhitekturna rešitev predlagano za
Lara Slivnik
prof dr Jože Kušar
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
lara.slivnik@fa.uni-lj.si
Eva Križaj
2oo6/1
AR
izvleček
Problematika bivanja odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju (OMDR)
postaja vedno bolj aktualna tema. Ljudem v sodobnem svetu se življenjska doba
podaljšuje, zato se povečuje tudi število odraslih OMDR. In ti imajo, enako kot
vsi odrasli ljudje, pravico živeti izven družine. So pa tisti z lažjimi motnjami z
nekaj dodatnega usposabljanja in nekaj malega pomoči sposobni živeti
samostojno, medtem ko osebe s težko motnjo potrebujejo pomoč in
usposabljanje vse življenje.
Bivalne skupnosti (BS) kot najmodernejša oblika bivanja se v tem trenutku
kažejo tudi kot najboljša oblika bivanja za odrasle OMDR. To potrjujejo
raziskave stopnje emocionalnega zadovoljstva OMDR, ki bivajo v njih. Gre za
skupine, ki največkrat vključujejo 4 do 9 članov. Na Norveškem in Švedskem,
kjer je socialno varstvo najbolj razvito, pa ima vsaka odrasla OMDR, ki to želi,
možnost bivati sama.
Obravnavana populacija ima lahko težave oz. motnje na telesnem,
komunikacijskem in čustvenem področju ter na področju čutil. Tako element
varnosti nastopa kot najpomembnejši vidik pri oblikovanju prostorskih rešitev
za OMDR. Poleg splošnih elementov varnosti je treba upoštevati še dodatne, ki
OMDR omogočajo čimbolj samostojno in varno bivanje.
ključne besede:
Bivalna skupnost, motnja v duševnem razvoju, varnost.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju (OMDR) niso bolne,
razen če ne zbolijo za skupnimi boleznimi, zato jih je treba
razlikovati z duševnimi bolniki. Gre za motnje ali težave, lahko na
več področjih: na področju čutil, na telesenem, komunikacijskem in
čustvenem področju, na področju socialnega prilagajanja [Kotar,
1990]. Tiste z lažjimi motnjami v duševnem razvoju so z nekaj
dodatnega usposabljanja in nekaj malega pomoči sposobne živeti
samostojno, medtem ko osebe s težkimi motnjami potrebujejo
pomoč in usposabljanje vse življenje.
Definicija Ameriškega združenja za mentalno retardacijo
(AAMR) iz leta 1992 pojmuje motnjo v duševnem razvoju kot
pomembno omejitev v celostnem posameznikovem trenutnem
delovanju. Značilno je podpovrečno intelektualno delovanje, ki je
sočasno spremljano z omejitvijo na dveh ali več adaptivnih
področjih. Pri izhajanju iz te definicije je pomembno, da sprejemamo
te osebe takšne, kot so, z vsemi njihovimi posebnostmi [Šalamun,
2005].
Šele v 20. stoletju je motnja v duševnem razvoju v strokovnih
krogih dobila mesto, ki ji po pogostnosti pojava pripada. Svetovna
zdravstvena organizacija govori o motnji v duševnem razvoju kot
splošnem umskem podpovprečnem funkcioniranju, ki seje začelo že
v zgodnjem otroštvu in vključuje tudi motnje posameznikovega
prilagajanja. S prvimi raziskavami OMDR so začeli v Angliji leta
1904, leta 1913 pa so sprejeli prvi zakon, ki je obravnaval to
problematiko. Z njo so se v tem času ukvarjali tudi že v Franciji in
nekateri ruski avtorji (Korsakov, Tomaševskij), ki so med prvimi
ovrednotili pomen zunanjih poškodb na pojav motnje v duševnem
razvoju. V Sloveniji je skrb za te osebe v primerjavi z zgoraj
opisanimi dogodki nekoliko zaostajala. Prvi poskusi šolanja so sicer
stekli v Ljubljani že leta 1911, šele 1949 paje bil ustanovljen prvi
zavod Zavod za duševno in živčno bolne v Hrastovcu, kamor so
nameščali tudi odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju [Bužan,
1994:6].
Opredelitev bivalnih skupnosti (BS) je več, v osnovi pa velja, da
abstract
Residential issues of mentally impaired adults (MIA) are becoming increasingly
present. In the modern world the lifespan of people is lengthening, thus the
number of MIA is also increasing. Similar to other adults they also have the right
to live outside their immediate families. Some, with lighter impediments, are
with additional training and some help, capable of living independently, while
others, with severe impediments, need help and training all their lives.
Residential communities (RC), as the most modern form of living, are at present
seen as the best form of living for MIA. This is confirmed by research about
emotional satisfaction oftheir residents. These are groups that mostly consist of
4 to 9 members. In Norway and Sweden, where social care is very developed, any
adult MIA, if he/she so desires, can live alone. The researched population can
have difficulties or impediments in the physical, communicational or emotional
field and in the field ofsenses. Thus the element ofsecurity positions itself as the
most important aspect in devising solutions for MIA. Besides the general
element of security, others that allow MIA maximum independence and secure
living also have to be respected.
key words:
Residential community, mental impediment, security.
je to oblika bivanja, s katero se ponujajo najprimernejše možnosti za
integracijo in normalizacijo oseb z motnjo v duševnem razvoju.
Nekateri od elementov, ki naj bi predstavljali osnovo sodobne BS in
ki so obenem potrebni, da lahko BS zaživi tudi kot skupnost življenja,
so: lokacija in koncept spremljanja bivalne skupnosti, integriteta
posameznika in osebnostna rast, pravica do izbire, odločanja in
samoodločanja, reševanje nesoglasij in strokovna supervizija
[Rovšek, 1990].
BS sestavlja manjša skupina oseb z zmerno ali težjo motnjo v
duševnem razvoju. Ima popolno notranjo avtonomijo, je razmeroma
samostojna, čim primerneje vodena in čim bolj vključena v okolje
[Lačen, 1993].
Varnost -i ž (a) stanje varnega:
zagotoviti komu varnost; varnost potnikov / imeti občutek
varnosti / varnost letala; varnost plovbe / varnost države / zaradi
varnosti postaviti ograjo; varnost pred napadalci, ognjem / državna,
javna varnost; osebna, pravna varnost; potresna, požarna varnost
stavbe; premoženjska varnost; socialna varnost pri kateri je
posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno
priznanih življenjskih potreb; varnost pri delu; komisija za varnost v
zračnem prometu
Zgodovinski pregled varstva za osebe z motnjami v duševnem
razvoju
Mednarodna liga za pomoč duševno prizadetim osebam je že konec
osemdesetih let prejšnjega stoletja zapisala, da so vsi ljudje enako
vredni. To pomeni, da imajo tudi OMDR pravico do življenja, ki je
podobno življenju ljudi v okolju, v katerem živijo. Možnosti za
normalno življenje OMDR so se začele uresničevati s konceptom
normalizacije, ki se je začel v šestdesetih letih v skandinavskih
deželah in v začetku sedemdesetih let v Kanadi oz. Združenih
državah Amerike [Lačen, 1993].
Parazajda (1994) meni, daje normalizacija sprejemanje OMDR
takšnih, kot so, obsega pa vse segmente človeškega dela, življenja in
bivanja. Pot od psihiatričnega azila do normalizacije je bila dolga in
strma. Sledi si v naslednjem zaporedju: psihiatrični azil azil
institucija zavod zaprtega tipa zavod varstvo okupacija
habilitacija habilitacijski oddelek usposabljanje dom oddelek za
usposabljanje zaposlitev delavnice pod posebnimi pogoji
varstveno delovni center razvojni oddelek vrtec vzgoja
izobraževanje in usposabljanje šola delavnica stanovanjska
skupina bivalna skupina bivalna skupnost normalizacija.
Normalizacija pomeni spreminjanje tako imenovanih povprečnih
ljudi, spreminjanje naših stališč: od zavračanja k sprejemanju in
vključevanju OMDR.
Leta 1972 je Wolfensberger objavil delo Normalizacija. V njem
definira pet načel normalizacije: integracija pomeni čim boljšo
povezanost med javnimi službami ter oblikami pomoči OMDR,
uresničevanje najmanjših stanovanjskih in življenjskih možnosti
zagotavlja majhna kapaciteta, možnosti za dnevno socialno
participacijo spodbuja ločitev bivalnih funkcij, kontinuiteta
omogoča prožen prehod iz ene oblike dela in življenja v drugo.
Največja vzpodbuda za proces normalizacije je bilo sprejetje
Deklaracije o pravicah oseb s težavami socialne integracije v
Združenih narodih leta 1975. Sicer je sam pojem normalizacije še
danes različno razumljen, kljub temu pa vsi, ki normalizacijo
izvajajo, upoštevajo, da gre na eni strani za pripravo, organizacijo in
izvajanje dela za OMDR ter na drugi strani za organizacijo njihovega
življenja v celoti, ob upoštevanju njihovih individualnih potreb ter
upoštevanju osebnosti posameznika [Lačen, 1993].
Prelomnico za oblikovanje življenja OMDR je pomenil
mednarodni posvet z naslovom Stanovanjski prostori za odrasle
osebe z motnjami v razvoju na Dunaju, decembra 1989. Strokovnjaki
so zahtevali ukinitev vseh velikih zavodov in načrtno gradnjo
stanovanj in hiš v mestih in vaseh. Zahtevali so vključitev bivalnih
prostorov v naselja, saj tako omogočajo pregled in vodenje, tudi
kontrolo. Gre za to, da imajo tudi OMDR, ko odrastejo, pravico
živeti izven družine. Treba je namreč upoštevati dejstvo, da se
ljudem v sodobnem svetu življenjska doba podaljšuje.
Velik del spoznanj in usmeritev za ravnanje z OMDR je izšel iz
ZDA, kjer sicer nimajo enotnega sistema. So pa na vzhodni obali
skupnosti štirih, petih oseb, močno vključenih v okolje, nekaj
povsem vsakdanjega.
V Avstriji, na Dunaju in v Salzburgu, so bile na državni ravni
sprejete uredbe, ki takorekoč uzakonjajo gradnjo in ustanavljanje
BS. Tu naj bi bilo danes v BS vključenih že 6575 % vseh odraslih
OMDR. Na Norveškem, v Oslu, je veliki večini OMDR omogočeno
samostojno življenje, seveda, če si ga želijo. Največkrat so to BS,
kjer stanuje samo ena oseba, kar je verjetno posledica visokega
standarda, redke naseljenosti in sploh mentalitete Norvežanov.
Podoben položaj je na Švedskem. V stanovanjskih soseskah
ustanavljajo BS za enega do štirih, petih članov. K bivajočim le
občasno prihajajo tako imenovani svetovalci. Za Francijo je značilna
močna organiziranost nedržavnih ustanov, ki jih denarno podpira
tudi država in so zelo različne, vsem pa je skupno razvijanje
samostojnega življenja OMDR. Si pa prizadevajo za ustanavljanje
BS. V Angliji tudi razbijajo velike ustanove, ki so jih imeli med
prvimi v Evropi. Sprejet je bil zakon, po katerem so lokalne
skupnosti dolžne urediti bivanje za odrasle OMDR v svojem okolju,
v manjših ustanovah oz. BS. Na Češkem, v Pragi, je bila v sredini
devetdesetih let prejšnjega stoletja ustanovljena prva bivalna
skupnost, kot vzorčna ustanova za nadaljnji razvoj v tej smeri.
[Lačen, 1996].
Kljub temu pa poročilo organizacije (zagovarja pravice in
interese OMDR in njihovih družin po vsej Evropi) Inclusion Europe
iz leta 2002 za Češko kaže, da večina še vedno živi v institucijah. Na
Madžarskem pa je že sprejet zakon, da do leta 2010 ukinejo vse
velike institucije (http://www.inclusion-europe.org/: Position
papers, Maj, 2006).
Vodilni na področju deinstutionalizacije sta najverjetneje
Švedska in Norveška, velik napredek so dosegli tudi v Severni
Ameriki, Angliji in Avstralaziji (http://www.findarticles.com/p/
articles/mi_qa4141/is_200502/ai_n13602170/pg_2).
O aktualnosti ukinjanja zavodov priča tudi dejstvo, daje ECCL
(European Coalition for Community Living) 17. maja 2006 v Bruslju
organizirala seminar z naslovom: Pravica živeti v skupnosti
(http://www.community-living.info/index.php? page=232).
Tudi razmere pri nas se občutno ne razlikujejo od razmer v
posameznih evropskih državah. BS je skozi teoretična spoznanja in
empirične izkušnje potrjeno najboljša možnost življenja odraslih
OMDR, saj s svojimi načeli organiziranosti, življenja in dela najbolje
rešuje trajno dilemo o vključevanju in oz. ločevanju OMDR.
V Sloveniji smo začeli ustanavljati BS zelo postopno in
strokovno, prav tako kot v drugih državah Evrope. Glede na denarne
možnosti, strokovno osebje, število OMDR, naseljenost, zasledimo
različne oblike BS. Enako, kot je v svetu, je tudi pri nas (Kotar, 1999).
Vlada RS je sprejela program Nacionalnega varstva do leta 2005,
na podlagi katerega naj bi omogočili prostor v BS še 500 osebam.
Vendar naj bi sodelovala zgolj v funkciji omogočanja (enabling), ne
pa tudi zagotavljanja (providing). Opira se na obstoječe in
potencialne organizacije civilne družbe, na nevladne organizacije
civilne narave; mogoče pa naj bi bilo računati na sofinanciranje
pristojnih ministrstev. Skrb za izoblikovanje ustrezne infrastrukture
naj bi bila torej kombinirana s socialnim (in finančnim) nabojem
civilnega sektorja in državno regulativo. Tako smo s tem programom
tudi v Sloveniji dobili formalno podlago za razširitev BS [Rovšek,
1999].
Dejansko se na podlagi tega programa stvari premikajo in se
počasi, a vztrajno, urejajo in nastajajo bivalne skupnosti. Dolgoletna
prizadevanja društev na različnih koncih Slovenije rojevajo sadove.
Najnovejši pridobitvi sta aprilski sklep Ministrstva za delo, družino
in socialne zadeve in odobritev sredstev za ureditev novih prostorov
za varstveno delovne centre in BS za 22 ljudi v Škofji Loki [Knez,
2006].
Slika 1: Odrasle OMDR
Adults with intellectual disabilities
Načrtovanje in oblikovanje bivalnih skupnosti
BS kot najmodernejša oblika bivanja se v tem trenutku kažejo tudi
kot najboljša oblika bivanja za odrasle OMDR. To potrjujejo
raziskave stopnje emocionalnega zadovoljsta OMDR, ki bivajo v
njih. Tovrstna oblika bivanja jim omogoča učenje samostojnega in
čimbolj neodvisnega življenja.
V Sloveniji skušamo organizirati BS, ki vključujejo po 5 do 9
članov, saj so se takšne velikosti skupin izkazale za zelo primerne in
ekonomsko še upravičene. Podobno zasnovane BS imajo tudi v
Angliji in na Nizozemskem, kjer skupina šteje od4 do 8 oseb.
Poleg števila članov je pri načrtovanju in oblikovanju BS treba
upoštevati še naslednja načela: lokacijo, notranjo organiziranost,
vključevanje v okolje, heterogenost po spolu in vodenje BS [Lačen,
1999]. Pomembno je, da se zavedamo vseh teh načel, saj so
doseganje kakovosti bivanja, razvoja in sprejetje OMDR v prostor
vsakdanjega življenja zelo malo odvisni od njih samih, bolj od
strokovnjakov, ki se ukvarjajo z njimi. Za zagotavljanje kakovosti
življenja za odrasle OMDR so potrebni naslednji strokovnjaki:
defektologi, zdravniki specialisti, delovni inštruktorji, inženirji,
fizioterapevti, delovni terapevti, psihologi, zdravstveni tehniki,
socialni delavci, komercialisti, ekonomisti, pravniki, varuhinje,
negovalke. Namreč potreb odraslih OMDR ne moremo reševati
samo z bivanjem in varstvom, zadovoljevati jih je treba še z
interdisciplinarnimi programi defektologije, medicine in psihologije
[Rosić, 1996].
Slika 2:
Risba enega od članov Sožitja
Drawing by the member of Sožitje.
Vir/Source: http://www.zveza-sozitje.si/, Maj, 2006
Slika 3: Starši aktivno sodelujejo pri opremljanju sob.
Parents take an active part in furnishing of rooms.
Vir/Source: http://www.zveza-sozitje.si/, Maj, 2006
Za izvajanje katere koli dejavnosti je najprej potreben prostor.
Tako za zunanji kot notranji prostor velja, da mora zadovoljiti
pričakovanja po varnosti in prijetnem počutju, tako varovancev kot
staršev, ki v BS nameščajo svoje odrasle otroke.
E. T. Hall je razdelil za človeka relevanten prostor v tri območja:
v intimno območje, ki je prostor ali vsaj delček prostora, ki ga
potrebuje vsak človek, v občasno zasebno območje, ki je prostor, ki
ga človek doživlja kot svojo lastnino v zvezi z neko začasno ali
trajnejšo vlogo ali položajem in socialno kunsultativno območje, ki
je lahko dvorišče, gostilna, hišni vogal, jedilnica ali dnevna soba
[Sitar, 1994:23].
Pri izbiri lokacije je pomembno, da se BS vključuje v vsakdanje
okolje. Mlada veda, ekološka psihologija, predpostavlja, da tudi
okolje daje človeku varnost in trdnost, je neodtujljiv sestavni del
človeka, njegovega funkcioniranja, njegovih vlog, lahko rečemo
celo njegove identitete. Na podlagi slednjih spoznanj je BS
najsmiselneje ustanavljati tudi čim bolj razpršeno, saj na tak način
lahko zagotovimo čim večim, da ostanejo v svojem okolju, ki ga na
nek način poznajo in čutijo kot svojega. Vključevanje v okolje
pomeni še, da je tudi zgradba, v kateri se nahaja BS, v popolni
skladnosti z okoliškimi zgradbami, da z ničemer ne izstopa iz
okolice. Torej je vtis o sami zgradbi determiniran z njeno okolico,
medtem ko naj notranjost izraža tudi vtis o starosti in dejavnosti
stanovalcev, prizadevanje BS za dobro počutje njenih prebivalcev,
ob sočasnem upoštevanju vsega, kar pomeni zvišanje
samospoštovanja in samopodobe ter osebnostne urejenosti.
Pri gradnjah, notranji organizaciji in opremi, odločanju o
normativih, se morajo arhitekti in projektanti ukvarjati s fenomenom
teritorialnosti, gneče in zasebnosti. Zasebno območje potrebuje
namreč vsak človek. Še posebej, kadar je npr. žalosten, prizadet in ne
more obdržati tistih vzorcev njegovega dostojanstva, za katere meni,
da sodijo k njegovi osebnosti, kakršno želi pokazati navzven. Ali pa
željo po zasebnosti povzroča gneča, ki pri ljudeh povzroča tudi
dezorganizirano vedenje postajajo razdražljivi, nestrpni, agresivni,
napeti; vedenjsko in osebnostno moteni ljudje toliko bolj [Sitar,
1994:2425].
Elementi varnosti
Elementi varnosti v grajenem okolju omogočajo odpravo, omilitev
ali zmanjšanje ogroženosti za ljudi in materialne dobrine. Oblikovani
morajo biti tako, da so zanesljivi in v vsakem primeru učinkoviti,
racionalni in ščitijo pred čim več vrstami nevarnosti.
Med najbolj občutljive elemente oblikovanja življenjskega
okolja s stališča varnosti sodijo:
Komunikacije vertikalne in horizontalne, kot njihovo nadaljevanje
vhodi in izhodi.
Vertikalne komunikacije morajo biti izvedene s pravilnim
naklonom, zaščitene proti drsenju in nuditi možnost oprijemanja,
brez lahkogorljivega materiala zaradi požarne varnosti, odporne
proti rušenju za varen pobeg v primeru potresa. To so lahko stopnice,
lahko klančine, ki so še posebej primerne, kadar so uporabniki pol-
ali nepokretni, z berglami ali na invalidskih vozičkih. V primeru
premagovanja pragov ali ene stopnice, ko za klančino ni dovolj
prostora oz. ni bila projektirana, je treba namestiti »stopničko«
(nastavek iz aluminija, ki ga položimo na prag ali stopnico in ga brez
težav prestavljamo), v primeru premagovanja večjih višin pa je treba
predvideti dvigalo, dvižno ploščad ali stopniščno dvigalo.
Horizontalne komunikacije (hodniki, prehodi) naj vedno nudijo pot
na varno v dve smeri. Izvedene naj bodo brez ovir stopnic, pragov,
nedrseče, po možnosti pokrite, v arhitektonskem prostoru jih je treba
izvesti tudi brez lakhovnetljivega in s čim manj gorljivega materiala
[Muhič, 1992]. Pri projektiranju za OMDR je pomembno tudi, da so
ustreznih dimenzij, saj je treba upoštevati, da so uporabniki lahko
polpokretni in potrebujejo spremstvo ali nepokretni. Tako je npr.
najmanjša predpisana dovoljena svetla širina hodnika v prostorih za
OMDR 160 cm. Ustrezno morajo biti veliki tudi prehodi med
prostori, npr. svetla širina vrat mora biti 110 cm, da je tudi
nepokretnim osebam omogočen neoviran prehod. Dostopnost kot
temeljna človekova pravica je izpostavljena tudi v predlogih tez
strategije Dostopna Slovenija, ki si prizadeva za odpravljanje
arhitekturnih, grajenih in komunikacijskih ovir na obstoječih
objektih v javni rabi in na javnih površinah ter pri novogradnjah
(http://www.gov.si/mddsz/doc/dostopna_ slovenija_jul05.pdf).
Oprema prostora vključuje vse elemente, ki nastopajo v urbanem in
arhitektonskem prostoru in so tesno povezani z varnostjo gibanja in
bivanja.
Bistveni element varnosti je svetloba, ki je tudi ena primarnih
kakovosti bivalnega prostora. To potrjuje dejstvo, da gre kar 85 %
vseh zaznav prek oči. Ločimo naravno in umetno svetlobo, za kateri
je nujno, da se pri kreiranju varnega človekovega okolja
dopolnjujeta.
Glavni namen oken in svetlobnikov je omogočiti dostop svetlobe
v zgradbo, lahko pa so tudi rešilni izhodi. Je pa nujno preprečiti
možnost, da bi v paniki skakali skozi okna z neprimernih višin, v
primeru projektiranja za OMDR pa že pri vsakodnevni uporabi
zagotoviti nadzor nad odpiranjem oken.
Prednost umetne svetlobe je v tem, da jo lahko namestimo na
točno izbrana mesta. Zelo pomembno je, da so dobro osvetljena
mesta, kjer pride do spremembe ravni. Toliko bolj, saj se med
obravnavano populacijo OMDR lahko vključujejo tudi osebe s
poslabšanim vidom; zaradi teh mora biti na voljo tudi možnost
dodatne osvetlitve. Ne smemo pa pozabiti, da morata biti kakovostni
tako napeljava kot oprema razsvetljave, sicer se lahko z rešitvijo
enega problema prikliče druge. Osnova je torej kakovostno izvedena
napeljava električnih instalacij, nato pa kakovostna in pravilno
izbrana ter pravilno nameščena razsvetljavna oprema. Npr. stikala
naj bodo nameščena tako, da jih ne iščemo po prostoru, dobro je tudi,
da so, kjer je to potrebno, nameščena brleča stikala. Biti morajo tudi
na dosegu rok, tako mobilnim kot imobilnim osebam. Tako stikala
kot vtičnice je včasih treba še dodatno zaščititi s poklopcem.
Priporočljivo je tudi, da se predvidi možnost izklopa vseh
kopalniških vtičnic s hodnika. Svetilke morajo biti glede na
namembnost iz ustreznih materialov, v njih je treba namestiti
primerne žarnice. Pri opremljanju za OMDR moramo še posebej
paziti na to, da so svetila postavljena tako, da se jih ne da prevrniti in
da izključimo možnost opeklin (v izogib nevarnosti opeklin je npr.
treba poskrbeti tudi za radiatorsko zaščito).
Slika 5: Kuhalna plošča je lahko dostopna vsem.
Hot plate is accessible to everyone easy.
Slika 6: Vodovodne pipe imajo daljše ročaje.
The handles of tabs are longer.
Oblikovanje pohištva mora biti tako, da na račun varnosti ne izgubi
drugih kakovosti, kot so funkcionalnost, estetski izgled, tehnološka
dovršenost, ekonomična izraba. Seveda je pohištvo treba najprej
premišljeno razporediti. Nameščeno mora biti tako, da je stabilno in
tudi v morebitnem prevrnjenem položaju ne sme predstavljati
nevarnosti za poškodbo (npr. ostre kovinske noge) (Hrovatin, 1990).
Za OMDR je bivalno pohištvo, ki služi delu, sedenju, ležanju,
odlaganju in shranjevanju predmetov, deležno tudi posebnih
oblikovalskih posegov kot npr.: vsi vogali in robovi opreme morajo
biti zaokroženi, obdelava površin mora zagotoviti toliko večjo
odpornost proti obrabi in udarcem. Uporabljeni morajo biti ustrezni,
zdravi materiali, najbolje masiven les, oblazinjeni deli pohištva
morajo biti vodoodporni. Upoštevati je treba še dejstvo, da so med
OMDR tudi nepokretni, kar pomeni, da mora biti pohištvo
prilagojeno tudi njim (npr. nadpultne omarice na vodilih, dostopnost
kuhalne plošče). Osnova so seveda pravilne dimenzije pohištva.
Poleg oblikovanja pohištva je pri opremljanju posebno pozornost
treba nameniti tudi sami izbiri opreme, kot so npr. vodovodne pipe.
Sklep
Število odraslih OMDR zaradi vedno daljše življenjske dobe v
sodobnem svetu narašča, zato je vedno več potreb in želja po
samostojnem bivanju tudi pri njih. Bivanje odraslih OMDR naj bi
bilo, kolikor je le mogoče, podobno bivanju večini odraslih ljudi.
Seveda pa posebne potrebe odraslih OMDR narekujejo tudi podporo
njihovemu posebnemu položaju od zdravih ljudi. Zato se jih trudimo
razumeti, le tako jim namreč lahko pomagamo. V ta namen poteka
tudi raziskava oblikovanja notranjih bivalnih prostorov za odrasle
OMDR, poleg tega je tematika z arhitekturnega stališča malo
obravnavana. Prvi del raziskave je pričujoči članek, zato je v njem
predstavljena problematika OMDR in prikazana analiza in pregled
sedanjega stanja v Sloveniji in svetu.
Viri in literatura
Bužan, V., 1994: Intelektualni razvoj otrok z zmerno in težjo motnjo v duševnem
razvoju, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,
Oddelek za psihologijo.
Hrovatin, J., 1990: Študija oblikovanja in opreme kuhinje, magistrska naloga,
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FAGG, VTOZD Arhitektura.
Kotar, A., 1990: Hiše in stanovanja za odrasle osebe z motnjami v razvoju, Naš
zbornik, leto23, št. 3.
Kušar, J., 2003: Mali Dom Barje, elaborati, Uniarh, Ljubljana.
Lačen, M., 1996: Odločitev za prihodnost, Naš zbornik, leto 29, št. 6.
Lačen, M., 1999: Črna na Koroškem: Prva bivalna skupnost v Sloveniji, Naš
zbornik, leto 32, št. 1.
Mansell, J., 2005: Deinstititionalisation and Community Living: An International
Perspective, Tizard Learning Disability Review.
Nadel, B., A., 2004: Building security:Handook for arch. planning and design,
The McGraw-Hill Companies.
Parazajda, D., 1994: Analiza pojma normalizacija, Naš zbornik, leto 27, št. 1.
Regnier, V., 2002: Design for Assisted Living, Guidelines for Housing the
Physically and Mentally Frail, FAIA.
Rosić, M., 1996: Prispevek k analizi in koncepciji razvoja skrbi za osebe z
motnjami v duševnem razvoju s poudarkom na odraslih osebah, Naš zbornik,
leto 29, št. 6.
Rovšek, M., 2000: Bivalna skupnost kot skupnost življenja, Naš zbornik, leto 33,
št. 5.
Šalamun, S., 2005: Sprejeti osebe z motnjo v duševnem razvoju, Naš zbornik, leto
38, št. 3.
Wolfensberger, W., 1972: Normalization, National Institute of mental retardation.
Žmuc, K., 2004: Oprema bivalnih prostorov oseb s posebnimi potrebami z
zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju, mentor: prof. dr. J.
Kušar, somentor: E. Križaj.
Eva Križaj
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
eva.krizaj@arh.uni-lj.si
Mania Kitek Kuzman, Jasna Hrovatin, Jože Kušar
2oo6/1
AR
izvleček
Članek je nastal kot del raziskave o lesenih lepljenih lameliranih konstrukcijah v
Sloveniji in tujini, ki poteka na BF Oddelku za lesarstvo. Obravnavali bomo
lesene lepljene lamelirane konstrukcije (LLLK), ki so s svojimi izjemnimi
tehničnimi zmožnostmi visoka trdnost pri majhni lastni teži in gospodarnosti
vplivale na vsestransko uporabo lesa. Opisane bodo tipične oblike in velikosti
lepljenih konstrukcijskih elementov in podane prednosti ter pomanjkljivosti
lepljenega lameliranega lesa.
V našem okolju so LLLK premalo prisotne, kljub dobrim gradbenim lastnostim
in kljub temu, daje les obnovljiv material ter dejstvu daje Slovenija bogata z
gozdom in ima tradicijo na tem področju. Izdelana bo analiza proizvodnje in
uporabe lepljenega lameliranega lesa v Sloveniji in drugih državah EU.
Nakazane bodo možnosti večje uporabe lesenih lepljenih elementov v procesu
arhitekturnega načrtovanja.
ključne besede:
Konstrukcija, lepljen lameliran les, konstrukcijski elementi, kompozit.
Proizvodnja lameliranega lepljenega lesa
Lameliran lepljen les je sodobno kompozitno gradivo, ki ima bolj
enakomerne in boljše mehanske lastnosti kot les. Sestavljajo ga
tanke lamele, pri katerih je potek vlaken v glavnem vzporeden in
so ploskovno zlepljene z lepili za konstrukcijsko uporabo, ki
imajo visoko trdnost in trajnost, so odporna proti vodi, povišani
vlažnosti in temperaturi ter biološkim dejavnikom. V literaturi
najdemo lameliran lepljen les tudi pod drugimi imeni: laminated
wood, glued laminated timber, gluelam, gluelam beam, classic
gluelam. Na tržišču so prisotni različni proizvajalci: NORDIC
LAM™, Goodlam, Binder, Structurlam, Carboglulam® itd.
Leseni lepljeni lamelirani konstrukcijski elementi (LLLKE)
so industrijski gradbeni elementi, za katere je značilna velika
stopnja prefabrikacije. So med najlažjimi konstrukcijskimi
materiali, poleg tega pa se lahko zaradi svojih dobrih elasto-
mehanskih lastnosti uporabljajo kot samostojni nosilci ter za
ravninske in prostorske konstrukcije velikih razponov.
Lamele
Za lamelirane lepljene lesene konstrukcije lahko uporabljamo
vse vrste lesa, najpogosteje pa so v uporabi smreka, jelka,
macesen in topol kategorija 1. razreda. Les mora biti zdrav,
primerno suh največ 15 % vlažnosti in breznapak. Masivenlesje
sprva razžagan in naravno sušen, sledi umetno sušenje, kjer je
osušen na želeno stopnjo vlažnosti (Slika 3). Pred uporabo se
deske skladiščijo v delavnici, kjer morata biti temperatura in
vlaga konstantni in kontrolirani. Vlažnost desk mora biti 12 %
manjša od predvidene vlažnosti pri kasnejši eksploataciji.
Posebno važno je, da so tudi vse deske enake vlažnosti, saj se les
pri kasnejših spremembah vlažnosti širi in krči, izrazito različno v
različnih smereh. Pri spajanju mora znašati vlažnost vsake lamele
od 8% do 15%. Razlika vlažnosti med posameznimi lamelami v
abstract
The article summarises part of a research about glued timber laminated
structures in Slovenia and abroad and was undertaken by the Biotechnical
Faculty, Department of wood science and technology. We will deal with glued
laminated timber structures (GLTS), whose exceptional technical capabilities
high strength at low weight and economic use influenced the versatility of using
timber. We will describe the typical forms and sizes ofglued structural elements
andpresent the advantages and disadvantages of glued laminated timber.
In our domestic environment GLTS are seldom used, despite their good
structural qualities, the fact that wood is a recyclable material and that Slovenia
abounds in forests and has a correspondingly rich tradition in the field. We will
undertake an analysis of production and use of glued laminated timber in
Slovenia and other EU countries. We will also point out possibilities for better
use of glued laminated timber elements in architectural design.
key words:
Structure, glued laminated timber, structural element, composite.
enem gradbenem elementu iz lepljenega lesa ne sme biti večja od
4%(prEN386).
Lamele sestavljajo prereze lepljenih nosilcev in so pri
normalni uporabi 32 mm ali manj, izjemoma 42 mm. Neto širina
lamel mora biti manjša ali enaka 20 cm, bruto širina pa mora biti
enaka ali manjša 21 cm. Najpogosteje uporabljene neto širine se
gibljejo med 8 in 22 cm, višine do 250 cm. Neto širina lamele je
širina elementa po končani površinski obdelavi elementov, bruto
širina pa je širina pred obdelavo. Širino elementov lahko
maksimalno povečamo do 30 cm. Pri tej širini moramo imeti v eni
vrsti dve lameli in je treba poleg prečnega in horizontalnega
spajanja lamel izvesti tudi bočno vzdolžno spajanje.
Zaradi problema zvijanja, je pomembna izbira desk za
izdelavo lamel (krajne ali deske iz sredine), saj s pravilnim
obračanjem lamel za lepljenje lahko zmanjšamo nezaželene
napetosti v ravnini lepljenja. Lamele morajo imeti glede napotek
letnic primerno orientacijo tako morajo biti v primeru dveh lamel
te obrnjene tako, da so konveksni deli letnic v stiku lepljenja
[Lukan,1999:12]. Prav tako velja za večslojne prečne prereze,
kjer se lepijo konveksne s konkavnimi stranmi lamel razen
krajnih lamel, kjer se zlepi med sabo po konveksni strani
(Slika 4).
Spajanje (stikovanje) lamel
Zaradi dimenzij desk, žag, sušilnic in zaradi odstranjevanjanapak
je treba lamele med seboj stikovati, da lahko dosežemo zahtevane
dolžine nosilcev. Poznamo dve vrsti spajanja lamel: podolžno
spajanje (pri prerezih, kjer je širina večja od 20 cm) in prečno
spajanje (pri podaljševanju lamel) (Slika 1). Pri izdelavi prerezov
je zelo pomembna razporeditev prečnih stikov po dolžini nosilca.
Najpogosteje se uporablja zobata vez s klinastimi čepi.
Izvedba in minimalne zahteve za proizvodnjo obravnava
LESENE LEPLJENE KONSTRUKCIJE V ARHITEKTURI
standard EN 385:1995 in jo opredeljuje kot samocentrirno
konična ve/, ki jo oblikujemo s strojnim rezkanjem enakih,
simetrično koničnih zagozdnih /ob, kijih nato /lepimo.
Vzdolžno spajanja lamel
1.	Ceinospajjanjestopimspojem	. _
Ima najslabše lastnosti od vseh spojev
topi spoj_
2.	Spajanje s poševnim čelom ali spoj na lisi	>, H
Ima večjo nosilnost na nateg, vendar zahteva velike
pritiske pri lepljenju. Obremenitev na upogib je
problematična.
lepila, tehnike nanašanja, vmesni čas, tlak stiskanja, čas stiskanja,
temperatura lepljenja, kondicioniranje lepljencev. Barva
lepilnega sloja pa je odvisna vrste lepila (Slika 2).
Lepilo	Barva lepilnega spoja
Urea-ormaldehidno lepilo	Zelo svetla
Modificirano melaminsko lepilo	Svetla do kakav rjave
Fenol resorcinol lepilo	Rdečkastorjava
Poliuretan	Svetlo-prozorna
Slika2: Odvisnost barve lepilnega spoja oduporabljenega lepila.
Colour glue-line dependence on the type ofapplied glue.
InformationsdinstHolz: Bauen mit BS-Holz 10/96:str4.
3. Zobčasti spoj - zobata vez s klinastimi čepi	..
Je najpogosteje v uporabi. Omogočeno je, da se doseže	■
enako ali pa tudi večjo natezno trdnost spoja, kotje sama
natezna trdnost lesa.
Slikal: Vzdolžno spajanje lamel.
Endjointing the lumber- the most common endjoint- afingerjoint.
Müller, A. 2000: Holzleimbau. Birkhäuser, Basel-Berlin-Boston. 32 str.
Lepila za lepljenje
Vsestransko uporabo lesenih lepljenih konstrukcij je omogočil
razvoj sintetičnih lepil. Zahteve, ki jih morajo konstrukcijska
lepila izpolnjevati, podaja standard SIST EN 301. Uporaba lepil,
ki se odlikujejo po odpornosti na temperaturo, klimatske
spremembe, kemikalije in mikroorganizme, zagotavljajo lesenim
lepljenim konstrukcijam v določenih primerih prednost pred
armiranobetonskimi in jeklenimi. Lepilo poveže les v nov
material. Lepilo mora imeti take mehanske lastnosti, daje stik
praktično nedeformabilen. Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati
lepila za izdelavo lameliranih lepljenih konstrukcij, so:
konstantna trdnost, trdnost v stiku mora biti vsaj enkrat večja ali
enaka, kotje trdnost lesa na strig vzporedno ali pa pravokotno na
vlakna, odpornost na anorganske in organske snovi, odpornost
na kemijske vplive, strjevanje na temperaturah do 25°C,
ognjeodpornost, hitrost lepljenja- ustrezni odprti čas lepila (čas
od takrat, ko nanesemo lepilo, pa do takrat, ko lamele stisnemo).
Lastnosti lepljenega izdelka niso vedno v skladu s kakovostjo
lepilnega spoja izdelek je lahko nekakovosten, čeprav so lepilni
spoji v njem ustrezni. Marra [1992] razvršča dejavnike, ki
vplivajo na kakovostno lepljenje, glede na njihov izvor v 6
skupin: (1) dejavniki zgradbe lepila, (2) dejavniki lastnosti lesa,
(3) dejavniki priprave lesa, (4) dejavniki aplikacije lepila, (5)
dejavniki geometrije lesa in (6) dejavniki uporabe lepljenega
izdelka.
Vse vrste lesa niso primerne za lepljenje les mora biti dovolj
porozen, da lepilo prodre v celice. Če lepljenje ni pravilno, se
element lahko zlomi zlomi so pogosto hipni (primer porušitve
Telovadnica OŠ Ig, 1980). Pri lepljenju so zelo pomembni
dejavniki priprave lesa, saj lahko pride do velikih sprememb v
lastnosti lesa. Sušenje lesa vpliva na mehansko obdelavo, na
stabilnost lesa, na medsebojno delovanje med lepilom in lesom
med lepljenjem in na oblikovanje notranjih napetosti, ki so
posledica delovanja lesa po lepljenju.
Lepila za konstrukcijsko uporabo, ki so izdelana na osnovi
fenola in aminoplastov (ureaformaldehidna (UF),
melaminformaldehidna (MF) in melamin-ureaformaldehidna
(MUF) lepila), razvrščamo v dve skupini: Tip I in Tip II. Pri
razvrščanju konstrukcijskih lepil upoštevamo strižno trdnost
spojev, odpornost lepila proti delaminaciji, odpornost lepila na
ciklično obremenjevanje s temperaturo in vlago ter odpornost
lepila na obremenitve, ki posledično vplivajokrčenje lesa.
Dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje lepilnega spoja, so: nanos
Dimenzije in oblike lesenih lepljenih laminiranih
konstrukcijskih elementov (LLLKE) in statičnih sistemov
Z uporabo LLLKE lahko sestavimo konstrukcije različnih oblik.
Omogočajo praktično neomejeno izbiro dimenzij prečnih
prerezov elementov, pokrivanje velikih površin, velike razpone in
lahko, enostavno prilagajanje sodobnim arhitektonskim
zahtevam. Dimenzije nosilnih gradbenih elementov so odvisne
od: statičnega sistema konstrukcije, nosilnosti gradiva,
tehnologije proizvodnje in vgraditve ter pričakovanega učinka
arhitektonske kompozicije zgradbe [Kušar, 1999].
Nosilne sisteme lahko delimo v skupine: nosilci, tročlenski
loki, okvirji, ukrivljeni nosilci, konzole, viseči sistemi.
Razvrščeni so glede na prevladujoče obremenitve (Slika 5): npr.
paličje- osna obremenitev, nosilci upogibna obremenitev. Med
prostorske konstrukcije prištevamo: kupole, prostorske okvirne
konstrukcije, prostorsko paličje, brane, lupine, itd.
Prečni prerez nosilcev in stebrov iz lepljenega lesa
Prečni prerezi so sestavljeni iz lamel, ki so med seboj zlepljene.
Izbor različnih vrst prečnih prerezov se je povečal z razvojem
lepil, ki so vedno bolj obstojna in ognjeodporna. Tako lahko
dobimo najrazličnejše prereze (Slika 6): nosilce s konstantno
višino, nosilce s spreminjajočo višino, zakrivljene nosilce itd.
Najpogostejši so: pravokotni prerez, prerez "I" oblike in
sestavljeni škatlasti prerez.
Prilagajanje geometrije prereza poteku napetosti temelji na
principu, daje potrebno kar največ materiala namestiti tam, kjer
največ doprinese k nosilnosti, t. j. na robove, kjer so največje
napetosti. Primer nosilca iz lameliranega lepljenega lesa: na
robove običajno v zunanji šestini višine (Sliki 11a in 11b) pri
lepljenju namestimo boljši material z višjo trdnostjo, v sredico pa
slabši in tako prilagajamo kakovost materiala glede na razpored
napetosti po prerezu [Wallner, 2003].
Poraba lesa in upogibnih nosilnosti je odvisna od izbranega
materiala in izbrane oblike prereza (Slika 12). Primerjava
kombinacije prilagajanja geometrije in trdnosti lesenega prereza
pove, kako prihraniti namaterialu v primerjavi znosilnostjo.
Najpogosteje uporabljeni tipi lesenih lepljenih lameliranih
konstrukcijskih elementov (LLLKE)
Razlikujemo več vrst LLLKE: enostranski poševni nosilec,
dvostransko poševni nosilec, ukrivljeni nosilec s konstantno
višino, ukrivljeni nosilec s spremenljivo višino, nosilci na več
podporah, kontinuirni nosilci, dvotečajni ali trotečajni lomljeni
okvir, dvo ali tročlenski ločni okvir, itd. (Slika 13). V literaturi so
nosilci z ukrivljenim spodnjim robom in ostrim prelomom
zgornjega ravnega robu v temenu označeni tudi kot nosilci s
spremenljivo višino prereza- sedlasti nosilci, medtem ko so
nosilci z zaobljenim temenom označeni kot nosilci s konstantno
višino prereza [Blatnik, 1993].
LESENE LEPLJENE KONSTRUKCIJE V ARHITEKTURI
Slika 3: Shematski prikaz proizvodnje lepljenega lameliranega lesa po
kontinuiranem postopku.
Manufacture of Gluelam.
Manuel de la construction en Bois, 135 str. www.cwc.ca
Slika 5: Skupine nosilnih sistemov.
Wood structural systems.
Winter, 2004, str. 4
Slika4: Lepljenje nosilca.
Glued lumber- small pieces of wood glued together, orientation of
laminations in cross section.
Lukan, M., 1999: Eksperimentalne preiskave obnašanja lameliranih
lepljenih lesenih nosilcev. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 12
str.
Slika6: Različni prečni prerezi stebrov in nosilcev iz lepljenega lesa.
Glued memebers are available in a wide range ofsections sizes to suit
every application.
Pro:HolzAustria,2002, str. 84.
Leseni lepljeni lamelirani konstrukcijski elementi ter njihove
prednosti in pomanjkljivost pri uporabi
Leseni lameliran lepljeni elementi omogočajo fleksibilnost pri
konstruiranju različnih oblik in dimenzij. Imajo estetski videz in
ohranjajo eleganco pri večjih razponih, saj se preseki nosilcev
zaradi majhne teže ne povečujejo tako kot pri armiranem betonu.
Možne so izvedbe različnih krivin in oblik ukrivljenih LLLKE.
Mehanske lastnosti
Smernice za projektiranje lesenih konstrukcij so podane v SIST
EN 1995 1-1 [Eurokod 5- Projektiranje lesenih konstrukcij),
način preizkušanja nosilnosti pa v SIST EN 408 [Ugotavljanje
mehanskih lastnosti). Sprejetje evropski standard za lepljen les
[EN 14080]. Lepljen les je razvrščen v 4 trdnostne razrede.
Homogen lepljeni les označujemo z GL 24h - GL 36h,
kombiniran pa z GL 24c - GL 36c. Številka zraven oznake GL
(glued laminated) pomeni karakteristično upogibno trdnost v
Mpa[Srpčič, 2005] (Slika 7).
Leseni lamelirani lepljeni elementi imajo dobre trdnostne
lastnosti v primerjavi z drugimi materiali, ter visoko nosilnost
glede na prostorninsko maso. So lahki gradbeni elementi, saj pri
istem volumnu predstavljajo le 20% teže železobetonskih.
LLLKE imajo večjo trdnost in togost kot masiven les. V
primerjavi z masivnim lesom ima lameliran lepljen les več
prednosti: dimenzijska stabilnost, možnosti različnih izvedb
prečnega prereza in večje dimenzije kot jih dopušča žagan les
[Russell C. Moody, 2004]. Pri sušenju skoraj ni razpok. Velika
prednost lameliranih lepljenih nosilcev pred masivnim lesom je
možnost oblikovanja vzdolžne osi nosilca. Če primerjamo
odpadek pri masivnem lesu in lepljenem lesu, vidimo, da je
količina odpadka odvisna od konstrukcije. Širši je nosilec, boljši
je izkoristek. Približna ocena porabe je cca 1,5 m3 lesne mase za
netto 1 m3 nosilca.
Ekologija
Z okoljevarstvenega vidika predstavlja pomemben faktor
razgradljivost materiala in možnost recikliranja lesenih
lameliranih lepljenih konstrukcijskih elementov. Za obe lastnosti
ni bistvenih razlik med LLKE in masivnim lesom. Do razlike pa
pride pri oceni porabe materiala in energije, ter uporabi lepila.
Frühwald [2005] ugotavlja, daje za proizvodnjo LLKE potrebne
LESENE LEPLJENE KONSTRUKCIJE V ARHITEKTURI
približno še enkrat več energije (1.218 KWh/m3) kot/a primerljiv
konstrukcijski element i/ masivnega lesa (688 KWh/m3).
Lepilo je bistvenega pomena /a nosilnost LLK. Zaradi vsebnosti
formaldehida lepilo škodljivo deluje na vse, ki imajo opraviti /
njim in že sam po sebi obremenjuje okolje. Vendar pa je delež
lepila v celotnem volumnu konstrukcije samo cca 1%
[Burgbacher, 1991], tako, da ekološke prednosti lepljenih
lameliranih konstrukcij niso bistveno manjše od konstrukcij i/
masivnega lesa, sploh pa če upoštevamo skoraj nei/bežno
uporabo kovinskih spojnih sredstev.
	GL 24h	GL 28h	GL 32h	GL 36h
Karakteristična upogibna trdnost [N/mm2]	24	28	32	36
Karakteristična nate/na trdnost [N/mm2] ft,0,g,k ft,90,g,k	16,5 0,4	19 5 0 45	22 5 0 5	26 0 6
Karakteristična tlačna trdnost [N/mm2] fc,0,g,k ,/č,90,g,k	24 2,7	26 5 3 0	29 3 3	31 3 6
Karakteristična strižna trdnost [N/mm2] Agi	2,7	3 2	3 8	4 3
Povprečen modul elastičnosti [N/mm2] E0,g,mean E0,g,05 E^mean	11 600 9 400 390	12 600 10 200 420	13 700 11 100 460	14 700 11 900 490
Povprečen strižni modul N/mm2] G„e,n	720	780	850	910
Karakteristična gostota [kg/ m3] Pg,k	380	410	430	450
Slika 7: Elasto-mehanske lastnosti /a lesene lepljene laminirane nosilce GL 24h - GL 36h SIST EN 1194: Karakteristične trdnosti (f), elastični (E) in strižni (G) modul v N/mm2, ter specifična teža (9) v kg/m3). Characteristic strength and stiffness properties in N/mm2and densities in kg/m3forfour standard strenght classes, EN 1194.				
VRSTA NAPETOSTI	Lepljen les Jelka, sm reka, bor		Lepljen les Hrast , bukev	
I II I II				
Upogib O m d	1400 1100		1620	1370
Nateg Otiid	1050 850		1800	1080
Tlak o c i i d	1100 850		1500	1200
Tlak pravokotno na vlakna o t d	200 200		490	430
Strig i i d	90 90		150	150
Strig zaradi prečne sile miic	120 120		130	110
Slika8: Dovoljene osnovne napetosti /a lepljene lamelirane konstrukcije
ra/reda I in II v N/cm2.
Permissible basic tensions for glued laminated timber constructions of
classes I and II in N/cm2.
Berdajs, 2004, str. 257.
™	H
j m	J
KliMIM UUivVWlta Linlpii >•»
Slika9: Primerjava masivnega lesa / lepljenim glede na gostoto, upogibno
trdnost in ceno m3.
Comparison between massive and laminated wood regarding density,
bending strength andprice per m3.
Milonig, 2003, str. 4.9
Požarna odpornost
Lesene lepljene lamelirane konstrukcije imajo bistveno večjo
požarno odpornost, kot jim na splošno pripisujemo in presegajo
pri tem jeklo in armirani beton. Sposobnost lesa /a prevajanje
toplote je /elo majhna, saj toploto prevajajo 300 do 400 krat
počasneje kot jeklo. Elementi /oglenijo počasi s površine proti
notranjosti. Ustvarjena /oglenelost /manjšuje prevajanje toplote
in onemogoča pristop kisika do lesa. Nosilci ohranijo v
ne/oglenelem preseku polno nosilnost. V normalno potekajočem
požaru masivni smrekov les gori s hitrostijo 0,6 do 1,1 mm/min,
lepljen les pa 0,1 mm/min [Zbašnik Senegačnik, 2001]. LLLKE
med gorenjem ne spreminjajo oblike, /ato nosilci ne pov/ročajo
pritiska na obodne stene in ne pov/ročajo njihove porušitve.
Požarno odpornost lesene konstrukcije lahko dosežemo, če (1)
i/delek ustre/no dimen/ioniramo, (2)lahko ga obložimo s
protipožarnimi oblogami ali (3)ga /aščitimo s kemičnimi
sredstvi, kjer moramo upoštevati dejanski namen /aščite ter
i/brati primeren pripravek [Rep, 2005]. Slika 9 prika/uje
standardno požarno krivuljo /a gorenje lesa skladno / EC 1- les
[41], kjer vidimo, da v 10 minutah gorenja les doseže temperaturo
700 stopinj, nakar se temperatura bistveno počasneje povečuje.
Čas (min)	T(°C)
10_659°
15_718°
30_827°
60_925°
90_986°
120_1030°
180_1090°
240_1133°
300	1194°
Slika 10: Standardna požarna krivulja /a gorenje lesa.
Standard temperature - time curve nominal curve for representing
mainly celluloses typefire loads.
Eurocode 1. Actions on structures. General actions. Actions on
structures exposed to fire.
Cena in trajnost
Cena osnovnega proi/voda LLLKE je okoli 2,5 krat večja
[Haiman, 2005] v primerjavi / masivnim lesom. Vendar pa na
končno ceno i/delka vpliva tudi ni/ drugih faktorjev kot so:
planiranje gradnje, hitrost i/vedbe, enostavnost transporta in
montaže, spojna sredstva, kvaliteta proi/voda, trajnost vgrajenih
elementov. Cena /akrivljenih nosilcev je odvisna od radija
/akrivljenosti, od preseka nosilca in od števila i/delanih
konstrukcijskih elementov. Cena raste sora/merno / večjo
debelino lamele in manjšim radijem. Večji je radij, bolj se cena
približuje ceni ravnih nosilcev.
Gospodarnost lesenih lepljenih konstrukcij je predvsem v
predi/delavi elementov. Industrijska i/delava omogoča hitro,
lahko in enostavno i/delavo, neodvisno od vremenskih vplivov.
Tovarniška serijska proi/vodnja LLLKE /agotavlja gradnjo /
minimalnim številom napak in občutno /manjšanje dejavnikov
tveganja, kar poceni in pospeši gradnjo objekta.
Trajnost lesenih konstrukcij je danes ocenjena na več kot 100
let v povprečno spremenljivih /unanjih pogojih [Pihlajavaara,
1980], poleg tega pa mora biti /agotovljena pravilna i/vedba
detajlov inustre/na/aščita.Haiman [2005] ugotavlja v prispevku
Zakaj lepljene lamelirane lesene konstrukcije?, da je gradnja
konstrukcij / LLE na koncu 15-20% cenejša kot ista
armiranobetonska ali jeklena i/vedba.
<
» 1 I 1 4 1 i T
( n. a □ [ti \
LESENE LEPLJENE KONSTRUKCIJE V ARHITEKTURI
A
B
Slika 11: Prilagajanje geometrije prereza poteku napetosti (A) in prilagajanje
kvalitete materiala poteku napetosti (B).
Geometry (A) and material structure adaptation (B) follow tension
profile.
Wallner, 2003, str.3.
Slika 12: Vpliv oblike prereza nosilca in kvalitete uporabljenega materiala na
razmerje med porabo lesa in nosilnostjo.
The effect of the element geometric profile and material quality on the
ratio between material consumption and bearing strength.
Wallner,2003,str4.
Slika 13: Tipične oblike LLLKE iz vrst prostoležečih linijskih, ukrivljenih in
rešetkastih konstrukcijskih elemenetov.
Typicalgluelam shapes and sizes.
Natterer, 1996, str. 101, http://www.cwc.co
Uporaba lesenih lepljenih konstrukcij v arhitekturi
Lepljen les je nepogrešljiv pri konstrukcijah, kjer je potrebna
večja trdnost, dimenzijska stabilnost in ustrezen estetski videz
lesenega proizvoda. Po podatkih CNDB [2002] se največ
lepljenega lesa v EU porabi za izgradnjo ne-stanovanjskih stavb
(trgovski objekti, objekti za šport in prosti čas, industrijske
stavbe, ter kulturni objekti). Delež stanovanjskih objektov
predstavlja 11 %. Panoga za izgradnje lesenih zgradb za kulturne
namene je v največjem porastu.
Lepljeni konstrukcijski elementi so lahko enostavni ali
sestavljeni nosilci, stebri, okvirji, različna vešala, palični nosilci
in paneli (lahko so sestavljeni iz elementov iz masivnega lesa in
laminiranega lesa). Poznamo pa tudi različne netipične izvedbe
lesenih lameliranih lepljenih nosilcev, kjer lahko lepljen les
(LVL) kombiniramo z masivnim lesom. Taki so npr. I nosilci, ki
imajo natezno cono v delu, kjer je lepljen les. Predstavniki
sestavljenih proizvodov so tudi kompozitni pasovni nosilci iz lesa
in polistirena [Lopatič, 1993]. Posebna oblika lepljenih
elementov so leseni lamelirani lepljeni nosilci, pri katerih za
izboljšanje lastnosti (upogib, strig) izvedemo predkrivljenje
[Wallner, 2003]. Poznamo tudi lamelirane nosilce s prerezi, ki
imajo vertikalno nameščene lamele v natezni coni ali vertikalne
lamele po celotnem prerezu, lamelirane lesene nosilce, ki imajo v
natezni coni prilepljeno armaturo v obliki trakov (jeklo,
karbonske lamele, lamele iz steklenih vlaken) [Natterer, 2000],
ojačane nosilce s prednapetjem [Peter, Weber, 1980], nosilce z
vlepljenimi jeklenimi palicami z navoji [Möhler in Hemmer,
1981], prednapete lesene nosilce, kjerprednapenjanje dosežemo
z zunanjimi plastičnimi kabli, lepljene lamelirane elemente
obogatene s karbonskimi vlakni- Carboglulam [CTBA, 2002]. V
zadnjem času se povečuje uporaba sovprežnih konstrukcij iz lesa
in betona, ki se uporabljajo zlasti kot upogibi elementi stropnih
konstrukcij.
LLKE se uporabljajo za klasične strešne konstrukcije, za
montažne strešne palične elemente, stropne konstrukcije,
sestavljene lepljene profile (I-presek), ki se uporabljajo v opažni
tehniki, za monolitne ali sestavljene podporne konstrukcije, idr.
Ravni lepljeni nosilci se uporabljajo kot nosilni podporni
elementi v gradbenih konstrukcijah, kot so stropniki, lege, stebri,
elementi v montažnih zidovih in inženirskih konstrukcijah. V
nekonstrukcijske namene se LLKE uporabljajo za stavbno
pohištvo, za drogove, železniške pragove, kot pohištveni
elementi, obloge, itd.
Uporaba lesa v Sloveniji na področju gradbenih inženirskih
konstrukcij je usmerjena predvsem na les v njegovi naravni obliki
in premalo na namenske proizvode z višjo dodano vrednostjo.
Prodaja okroglega lesa se zaostruje zaradi vse manjših kapacitet v
primarni predelavi lesa (žagarstvo, proizvodnja ivernih in
panelnih plošč) in kemični predelavi lesa (proizvodnja celuloze).
Konkurenčnost na trgu žaganega lesa pa izgubljamo zaradi
visokih stroškov predelave, ki so tudi posledica pomembno
manjših predelovalnih kapacitet v primerjavi s kapacitetami v
tujini in vse slabši kakovosti lesa, ki ga predelujemo [Furlan,
Winkler, 2005]. Po podatkih CEI-Bois se bo proizvodnja
lepljenih lesenih nosilcev v obdobju 1990 do 2010 več kot
potrojila kar pripisujejo velikemu izvozu najaponski trg med leti
1995 in 2002. Stopnja rasti proizvodnje po letu 2002 pa pada
zaradi zrelosti japonskega trga in omejenih zahtev rasti vzhodno-
evropskega trga. Na drugi strani je pričakovana rast proizvodnje
lepljenega lesa v Vzhodni Evropi zaradi boljše uporabe
obstoječih kapacitet, kakor tudi pričakovanih novih kapacitet v
drugih delih vzhodne Evrope (Slika 14).
LESENE LEPLJENE KONSTRUKCIJE V ARHITEKTURI
liffi-mmiEKnmB	na/	jocg v-"-
LtW	L*1d
Slika 14: ProizvodnjainporabalepljenegalesavvzhodniinzahodniEvropi.
Production and consumption of glued- laminated timber in east and
west Europe.
CEI- Bois, Roadmap, 2004, str. 16.
Poraba lepljenega lesa v Evropi se je skokovito povečala v
obdobju od 1995 do 2002 pretežno v mediteranskih in državah
centralno-zahodne Evrope. Povečana poraba lepljenega lesa v
zahodni Evropi pa se predvideva še do leta 2010. Države
centralno zahodne Evrope so največji izvozniki lepljenega lesa.
Pričakuje se povečana ponudba lepljenega lesa azijskih držav
(vključno Rusije). Znotraj Evrope so mediteranske države glavni
uvozniki, kar se bo predvidoma v naslednjih letih nadaljevalo.
V Sloveniji močno zaostajamo v proizvodnji in porabi lepljenega
lesa za geografsko primerljivo Avstrijo, pri čemer je pogozdenost
obeh držav primerljiva. Razlogov je več, predvsem v
nekonkurenčni proizvodnji ter v majhnem povpraševanju po
LLKE. Letna poraba lesa in lesnih kompozitov na različnih
področjih gradbeništva je okoli 400.000 m3, za pohištvo pa
približno 800.000 m3. Največji proizvajalec lepljenega lesa v
Sloveniji je podjetje Hoja, ki proizvede 3750 neto m3 ravnih in
krivljenih nosilcev. Lepljen les proizvajata tudi podjetji Svea in
Legoles. Proizvodni program Legolesa zajema: dolžinsko spojen
konstrukcijski les (KLH) 50%, dvoslojni lepljen les (DUO) in
trislojni lepljen les (TRIO) 20%, lameliran lepljen les (BSH)
30%, stropne elemente, lepljena bruna in znaša 2950 neto m3
letno. Podjetje Svea proizvede 4000 neto m3 letno.
Po nekaterih ocenah predstavlja delež lepljenega lesa v celotni
količini predelanega lesa v Sloveniji že več kot 50% [Šega,
2003:1). Med lepljen les prištevamo predvsem lesne plošče
(iverne, OSB, vlaknene, vezane) in konstrukcijski kompozitni
les - LVL, PSL, LSL.
Zaključek
Lepljen les je danes konkurenčnejši od drugih materialov zaradi
pomena ekologije, poleg tega je nepogrešljiv v gradbenih
konstrukcijah zaradi svojih izjemnih fizikalnih in mehansko-
tehnoloških lastnosti. Cenjen je tudi zaradi svojih estetskih
lastnosti, saj omogoča formiranje zahtevnih arhitektonskih oblik,
izdelovanje novih prostorskih konceptov in poljubno
oblikovanih konstrukcij.
Z optimiranjem, krojenjem in lepljenjem lahko LLLKE
oplemenitimo, kar omogoča uporabo slabšega, tudi recikliranega
lesa. V svetu sta proizvodnja in poraba lesenih lameliranih
elementov v izrednem vzponu. V perspektivi se bo njihova
poraba še povečala, k čimer bodo prispevale tudi nove
tehnologije, ki bodo omogočale večjo natančnost izdelave in
načrtovanja. Trenutno stanje proizvodnje in porabe LLLKE v
Sloveniji je zaskrbljujoče, vendar menimo, da bi s promocijo in
osveščanjem o prednostih tovrstnih konstrukcij lahko pripomogli
k večji razširjenosti lemeliranih lesenih konstrukcij tudi v našem
okolju.
Viri in literatura
Burgbacher, C., 1991: Geformtes Holz ist umweltfreundlich, energiesparend und
leistungsfällig. Bauen mit Holz, 5, str.327.
Berdajs, A., Žitnik, D. et al., 2004: Gradbeniški priročnik. Tehniška založba
Slovenije, Ljubljana, str. 214-238.
Blatnik, E., 1993: Analiza napetosti ukrivljenih lameliranih lesenih nosilcev.
Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in
geodezijo, str. 10.
CEI-Bois, Roadmap 2010 for the European Woodworking Industries., 2004: Key
findings and Conclusions- market, Industry&Forest Resource Analiysis as
part of the Roadmap to 2010 Process, str. 16.
Centre National pour Developpment du Bois., 2002 : Recherche- production
Lamelle Colle. CNDB, Paris, str.5-13.
Frühwald, A., 2005: Comparision of wood products and major substitutes with
respect to enviromental energy balance. University of Hamburg, Centre for
Wood Science and Technology, Federal Research Cener for Forestry and
Forest Products, str. 5.
Furlan, F., Winkler, I., 2005: Poslovanje gozdarskih gospodarskih družb v letu
2004. V: Gozdaraski vestnik, 63-10, str. 430-454.
Haiman, M., 2005: Zašto lepljene lamelirane drvene konstrukcije? V: Drvo, 45,
str.85.
Informationdienst Holz, 2002: Argumente für BS Holz, str. 4.
Lopatič, J., 1993: Preiskava kompozitnih nosilcev iz lesa in stiropora. V: Les,
45:10, str. 281-288.
Lukan, M., 1999: Eksperimentalne preiskave obnašanja lameliranih lepljenih
lesenih nosilcev. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
gradbeništvo in geodezijo, str.12.
Kušar, J., 1999: Konstruiranje in dimenzioniranje. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo, str. 148.
Marra, AA., 1992: Technology of wood bonding. Principles in practice. New
York, Van Nostrand Reinhold, str. 454.
Milonig, S., 2003: Bausysteme Holzbau. Vom Baum zum Werstoff. Institut für
Tragwerkslehre und Ingenieurholzbau, TU Wien, str. 4.9.
Möhler, K., Hemmer, K., 1981: Eingeleimte Gewindestangen. V: Bauen mit Holz,
5, str. 296-298.
Müller, A., 2000: Holzleimbau. Birkhäuser, Basel-Berlin-Boston, str. 32.
Natterer, J., Herzog T., Volz, M., 1996: Holzbau - Atlas. Rudolf Müller, Köln,
str.101.
Pihlajavaara, S.E., 1980: Background and Principles of Long-Term Performance
of Building Materials. Durability of Building Materials and Components,
ASTM STP 691, American Society for Testinf and Materials, str. 5-17.
Pro:Holz Austria, 2002: Mehrgeschossiger Holzbau in Osterreich. proHolz
Information, str. 84.
Rep, G., 2005: Gorenje lesa. V: Zbornik referatov. Ljubljana: Slovensko
združenje za požarno varstvo, str.71.
Russell, C. Moody., 1999: Glued Structural Members. V: Wood handbook, Wood
as an Engineering Material. USDA Madison, str.11/3.
Srpčič, J., 2005: Dimenzioniranje lesenih konstrukcij po metodi mejnih stanj.
V: Http://www.gzs.si/DRNivo3.asp?IDpm=6687&ID=25893<27.04.2006>
Šega, B., 2003: Osnove lepljenja lesa. Univerza v Ljubljani, Biotehniška
fakulteta, Oddelek za lesarstvo, str.1.
Vittone, R., 2002: Manuel de la construction en Bois. Presses Polytechniques et
Universitaires Romande, str.135.
Vratuša, S., 1995: Eurocode 5, projektiranje lesenih konstrukcij (Splošna pravila
in pravila za stavbe). V: Zbornik seminarjev Uvajanje sodobnih evropskih
standardov Eurocode v Sloveniji, str. 98-114.
Wallner, E., 2003: Ekonomičnost upogibno obremenjenih nosilcev. Raziskovalna
naloga, Univerza v Ljubljani- Fakulteta za arhitekturo, str. 3-4.
Winter, W., 2003/2004: Bausystme Holzbau: C Holzeinsatz bei Tragwerken:
Praktische Hinweise zur entwicklung von Tragwerken. Institut fur
Tragwerkslehre und Ingenieurholzbau, TU, str. 4.
Zbačnik Senegačnik, M., 2001: Hiša iz masivneg alesa. V: Les Wood,
53(2001)10, str. 339-344
Manja Kitek Kuzman,
doc dr Jasna Hrovatin,
prof dr Jože Kušar
Biotehniška fakulteta
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
manja.kuzman@bf.uni-lj.si
Edo Wallner, Lara Slivnik, Eva Križaj
2oo6/1
AR
REZULTATI PREISKAV FIZIKALNIH
LASTNOSTI VZORCEV IZ LESA
Results of testing physical properties of wood samples
UDK 691.11 : 620.1
COBISS 1.04 strokovni znanstveni članek
prejeto 20.04.2006
izvleček
Članek je nastal kot del raziskave z naslovom Izvajanje eksperimentov na
preizkušancih iz lesa pri predmetu Konstruiranje in dimenzioniranje na
Fakulteti za arhitekturo, v kateri so obravnavani preizkusi, ki so jih opravili
študenti drugega letnika na eksperimentalnih vajah pri omenjenem predmetu.
Predstavljena je analiza rezultatov na eksperimentalnih vajah dobljenih meritev
preizkušancev iz lesa. Pri vajah so študenti z upogibnim preizkusom določali
elastične module za še ne vgrajen hrastov in smrekov les ter za smrekov star, v
konstrukcijo že vgrajen les. Dobljeni rezultati so bili podlaga za nadaljnjo
analizo, s katero smo preverili verodostojnost meritev študentskih
eksperimentov. Odstopanja z meritvami pridobljenih elastičnih modulov za
posamezne vrste lesa so bila zelo velika, hkrati pa sta bili njuni povprečji
praktično enaki. Rezultati preiskave potrjujejo dejstvo, daje potrebno računati
na precejšna odstopanja fizikalnih lastnosti lesa.
abstract
The article summarises the research, titled Conducting experiments on wooden
samples at the Faculty of architecture during the coursework of the subject
Construction and dimensioning, which dealt with tests conducted by second year
students during experimental tutorials of the mentioned subject.
The article presents an analysis of results obtained from testing wood samples
during the experimental tutorials. By applying the bending test students determined
the elasticity module of unused spruce and oak wood and old spruce wood that had
already been used in a structure. The obtained results were used as the basis for
further analysis, by which we tested the authenticity ofthe measurements obtained
experimentally by the student's. Deviations in measurements of the elasticity
modules for various types ofwood were very large, but simultaneously their mean
values were practically equal. The results ofthe research prove that it is necessary
to count on considerable deviations in physical properties ofwood.
ključne besede:
lesena konstrukcija, elastični modul, upogibni preizkus
key words:
wooden structure, elasticity module, bending test
V članku so predstavljeni rezultati opravljenih eksperimentalnih
preiskav vzorcev iz lesa na Fakulteti za arhitekturo Univerze v
Ljubljani, ki so se izvajali več let v okviru vaj predmeta
Konstruiranje in dimenzioniranje. Eksperimentalno delo:
meritve in preizkusi so potekali praktično enako z vsemi
podrobnostmi, kijih predpisujejo standardi. Študenti so spoznali
metodo dela in njene postopke ter možnosti, ki jih prinaša
eksperimentalno delo. Eksperimentalnih preizkusov seveda
nismo mogli v popolnosti izpeljati, predvsem zaradi
pomanjkljive strojne opreme in drugih vzrokov, ki so vezani na
razpoložljive finančne vire. Zato je potrebno temu primerno
vrednotiti tudi rezultate analize, napravljene na osnovi rezultatov
eksperimentalnih preiskav.
Opravljene preiskave in meritve
Za ustrezno analizo rezultatov eksperimentalnih meritev je med
izvajanjem preizkusov poleg samih eksperimentalnih preizkusov
potrebno beležiti še dodatne meritve oziroma podatke, ki bi
utegnili bistveno vplivati na potek in s tem na rezultate preizkusa.
Tako smo poleg samega upogibnega preizkusa in kontrolnega
merjenja dimenzij vzorcev pri eksperimentalnem delu opravili
tudi še meritve vlage posameznega vzorca in tehtanje,
evidentirali njihov izvor, starost in uvedli še obvezno risbo
prereza, ki prikazuje strukturo lesa: gostoto in smer branik. To
slednje je še posebej pomembno pri razlagi posameznih
ekstremnih rezultatov upogibnih meritev. Dejstvo je, da so bili
naši vzorci manjši od tistih, ki se uporabljajo pri lesenih
konstrukcijah v gradbeništvu, zato so posamezni rezultati naših
preizkušancev bistveno bolj odstopali od povprečja, kot pa bi v
primeru preizkusov na večjih vzorcih.
Natančen postopek določanja elastičnega modula lesa pri
upogibnem preizkusu je določen z evropskim standardom EN
408:1995. Standard predvideva, da se pri upogibnem preizkusu
preizkušanec obremeni z dvema koncentriranima silama na
medsebojni oddaljenosti, ki predstavlja približno eno tretjino
razpona prostoležečega nosilca. Ta standard predpisuje tudi
velikost statične razpetine l, ki mora biti približno enaka
osemnajstkratnivišiniht.j. višini prereza nosilca (Slika 1).
% ,
r-'
'I	J - ' *Jll .Vi	1 '
Ä >
Slika 1: Določitev geometrije upogibnih preizkušancev po Eurocode standardu
EN 408:1995
Determining the geometry of bending samples according to the
Eurocode standard EN408:1995.
Za pridobitev korektnih rezultatov preiskav so pomembni tudi
drugi dejavniki, med njimi predvsem klimatski pogoji, ki
določajo vlažnost (65±5%) in temperaturo (20±2 °C) v prostoru,
kjer se izvajajo meritve, ter stalna masa preizkušanca, ki se v
šestih urah ne sme razlikovati za več kot 0.1 %. Določena je tudi
hitrost nalaganja obtežbe med samim preizkusom, saj je znano, da
pri višjih nivojih obremenitev na rezultate eksperimentalnih
meritev močno vpliva tudi pojav lezenja lesa. Hitrost je omejena s
hitrostjo pomika točke vnašanja obtežbe na 0.003h (mm/s) t.j.
odvisna od višine prereza preizkušanca. Največja obtežba pa naj
ne bi presegla mejo proporcionalnosti ali pa povzročila poškodbe.
Sama raziskava o izvajanju eksperimentov na preizkušancih
iz lesa temelji na dejstvu, da se leseni preizkušanci pri nizkih
stanjih obremenitve obnašajo zelo elastično. Zato smo pri analizi
rezultatov meritev uporabljali teorijo 1. reda, ki upošteva
linearno elastičnost materiala, saj je pojav lezenja lesa v večini
primerov zaradi nizke stopnje obremenitve zanemarljiv pojav. Za
linearno elastično območje je značilno, da so deformacije
posameznega materiala sorazmerne z obremenitvami, ki na ta
material delujejo. Tako smo na podlagi rezultatov upogibnega
preizkusa določili modul elastičnosti lesa pri upogibu. Pri
nekaterih vzorcih se je pojav lezenja lesa že bolj očitno izkazoval
z naraščanjem povesa pri nespremenjeni obtežbi. Glavni vzroki,
ki so pripeljali do tega, so predvsem v odstopanju od določenih
zahtev standarda EN 408:1995 in od velikosti obtežbe v
primerjavi z geometrijo posameznega preizkušanca.
Tako smo izvedli le del preizkusov, ki so bili neporušnega
tipa. Kot konstruktorje pa nas poleg deformabilnosti zanima tudi
še nosilnost posameznih preizkušanih materialov. Za tovrstne
preizkuse, pri katerih s ciklično proceduro obremenjevanja in
razbremenjevanja preizkušancev po standardu EN 380:1993
postopno povečujemo obtežbo vse do njihove porušitve (gl. Slika
2 in Tabela 1), govorimo, da so porušnega tipa. Glede na
razpoložljivo opremo preizkusov porušnega tipa nismo mogli
opravili, zato ta del v analizi rezultatov ni obravnavan.
Slika2: Predpisana procedura naraščanja in padanja obtežbe pri upogibnem
preizkusu do porušitve po EN380:1993
The proscribed procedure of increasing and decreasing loads in the
bending test according to EN380:1993.
Dejstvo je, da smo določen niz preizkušancev različnih dimenzij
preizkušali pri enaki obtežbi pri merljivih povesih, zato je bila v
nekaterih primerih presežena meja elastičnosti. Pri majhnih
vzorcih je za zagotovitev ustrezne natančnosti meritev še posebej
pomembna natančnost merilnih inštrumentov. Ker smo
uporabljali merilne urice za merjenje povesov z natančnostjo
1/100mm, ki imajo delovno območje od 0 do 10mm, smo tem
karakteristikam primerno in znani obtežbi balastov določili
geometrijsko obliko preizkušancev, ki pa v končni fazi ni
popolnoma ustrezala standardu EN 408:1995, saj smo le na tak
način t.j. z ustreznim drugačnim razmerjem med višino h in širino
b prereza ter razponom l dosegli izvedljivost eksperimentov.
Med drugim je bila širina preizkušancev b pogojena tudi s tem, da
je istočasno zagotavljala ustrezno relativno stabilnost proti
prevrnitvi naložene obtežbe, ki sojo predstavljali jekleni kotniki
(Slika 3).
Slika 3: Upogibni preizkus preizkušanca iz lesa na FA.
BendingtestofawoodensampleattheFacultyofarchitecture.
Nestabilnost preizkušancev nad vrtljivimi podporami smo
pogosto odpravili že z dodatno obtežbo npr. z balastom iz
ploščatega jekla še pred pričetkom procedure obremenjevanja. V
primerih prehude torzijske zvitosti, ki je nastala predvsem kot
posledica spremembe vlage v lesu, pa smo nestabilnost
odpravljali s podlaganjem oz. z dodatnim prečnim nagibanjem
podpor.
Pri večini preizkušancev iz še neuporabljenega lesa je bila
natančnost izdelane geometrije na nivoju natančnosti skobelnika
t.j. znotraj +/-0.5mm. Daleč največ težav in odstopanj od želene
prizmatične oblike paje bilo zaslediti pri preizkušancih iz starega,
že uporabljenega lesa konstrukcij, ki so bili izrezani iz obstoječih
večjih kosov (npr. špirovcev, stropnikov, ...), katerih zunanje
površine (tesan ali žagan les) nismo več naknadno obdelovali.
Zato smo v vseh primerih izvajali še kontrolne preizkuse.
Kontrolni preizkusi so bili t.i. križnega (gl. Slika 4) ali
paralelnega tipa (gl. Slika5).
Tabela 1: Predpisana procedura naraščanja in padanja obtežbe pri
upogibnem preizkusudo porušitve po EN 380:1993
The proscribed procedure of increasing and decreasing loads in
the bending test according to EN380:1993.
Slika 4: "Križni"	Slika5: "Paralelni"
statični model kontrolnih preizkusov.
Cross test and a parallel technical mechanics model of control samples
at the Faculty of architecture.
V obeh primerih smo na podlagi predhodnih meritev in s tem
povezanimi eksperimentalno določenim elastičnim modulom
lesa, na podlagi teorije elastičnosti določili računski poves in ga
kasneje verificirali s t.i. kontrolnim preizkusom. Statični modeli
kontrolnih preizkusov so bili sestavljeni iz vsaj dveh različnih
materialov oz. preizkušancev, v primeru kontrolnega preizkusa
na "paralelnem" statičnem modelu pa v večini iz treh različnih
materialov.
Analiza rezultatov kontrolnih meritev
Kontrolne meritve za nov hrastov in smrekov les so bile
opravljene na t.i. "križnem" statičnem modelu, v primeru meritev
preizkušancev starega lesapaje bil uporabljen "paralelni" statični
model. Kot kažejo rezultati analize (gl. Tabela 2) se napake
pojavljajo v povprečju med 1.6 do 4.1%.
pn uDlhoilnTi MTiMl[h.z£itjrto£
	ü<ir Ln	ff« llrpMd Ln	^nrrfcw» LTT
Mardardna DfllftcJJ:!	4.9Ji	a.äJ3	6.4J5
r^ftr+jT	Jt~(r	IM1	4M7
%l Ittftminn	9517	-iSMi	-law
My Limuni	il JÖW		fi.ui
if * $ flVjf; s j: * * - ■ • « « it
mfflcpp-fr F»«I	iiim^jpninujgvniini
Slika6: Porazdelitev odstopanja za star smrekov les na t.i. "paralelnem"
statičnem modelu.
Distribution of deviations for old spruce wood in the so called parallel
technical mechanics model.
Poranftflltv "r-ip.ihc h nivli i:ii-i h ptrtikuim?"
> vitthraitti MLUHH-. »M* hi-AHÖv IM*
Tabela2: Statističnekarakteristike kontrolnih preizkusov.
Statistical characteristics of control samples.
Največji raztros oziroma odstopanje je sledilo pri kontrolnih
preizkusih na preizkušancijh iz hrastovega novega lesa, kar
dokazuje tudi največja vrednost standardne deviacije. Ekstremne
vrednosti kontrolnih meritev, ki so zabeležene znotraj intervala
napak t.j. med -35.975 in +35.545%, se zdijo zelo velike, toda
povedati je potrebno, da so tu vštete tudi druge npr. numerične
napake. Dejansko smo ob kasnejšem ponovnem analiziranju in
odkrivanju vzrokov za tako velika odstopanja pripisali v večini
t.j. v prek 90% numeričnem delu, in v manj kot 10% strogo
eksperimentalnem delu, pa še takrat je običajno šlo za napačno
odčitavanje vrednosti povesov. Rezultati kontrolnih preizkusov
so prezentirani tako kot so predvsem zato, da prikazujejo
dejanske sposobnosti študentov pri samostojnem delu, hkrati pa
tudi animiranost za eksperimentalno delo. Če izključimo t.i.
računske napake se izkaže, da so rezultati praktično vseh
kontrolnih meritev ne glede na tip preizkusa vedno potrjevali
korektnost prvotnih upogibnih preizkusov znotraj intervala
odstopanjamed -6 in +6 odstotkov.
Čeprav so vsi numerični postopki izjemno lahki, pa se t.i.
študentska, popolnoma računska napaka, zelo očitno kaže tudi
tedaj, ko primerjamo različne tipe kontrolnih preizkusov med
seboj.
Opaziti je večjo razliko med kontrolnimi preizkusi na
"paralelnem" statičnem modelu, kjer je znotraj intervala
odstopanja dolžine le dveh odstotkov kar 65% kontrolnih
preizkusov (gl. Slika 6), pri drugih dveh kontrolnih preizkusih
temelječih na "križnem" statičnem modelu (gl. Slika 7 in 8) pa le
34 oziroma 39%. Pri "križnem" statičnem modelu je očitno
enačba povesov za študente bistveno bolj zahtevna od enačbe
"paralelnega" statičnega modela, ki smo ga uvedli v zadnjem letu.
Analiza rezultatov meritev potrebnih za določanje
elastičnega modula lesa
Pri projektiranju lesenih konstrukcij je največkrat merodajna
prav kontrola deformacij oziroma povesov, manjkrat pa se zgodi,
da je merodajna katera od napetostnih kontrol. Napetostne
kontrole postanejo kritične običajno šele tedaj, ko obravnavana
konstrukcija ni prosto ležeč nosilec ampak kontinuirni nosilec.
Slika 7:
? S s f. ft s
mlvlf-p^-yi rrwil llr*t™nmi n ifm^ipium	|*)
Porazdelitev odstopanja za nov hrastov les na t.i. "križnem" statičnem
modelu.
Distribution of deviations in new oak wood in the so called cross
technical mechanics model.
PDruLktfüv "rijfjkt bgntnHtl pn-bhusav"
TS
W
i *
\J
P
i?
D
j1 D
	
	
	
	
	
	\
J\\	
S r S ^ s i "	
■t -i :■ I r- p .h n i r nt*4 iji.jcur.jr. m in un? rjenm pcre-iom.
Slika 8: Porazdelitev odstopanja za nov smrekov les na t.i. "križnem" statičnem
modelu.
Distribution of deviations for new spruce wood in the so called cross
technical mechanics model.
Analize lesenih stropnih konstrukcij kažejo tudi na to, daje pri
projektiranju zelo pomembna dinamična odzivnost konstrukcije
in z njo povezana togost. Zato lahko trdimo, daje elastični modul
lesa zelo pomembna mehanska karakteristika.
Z upogibnimi preizkusi, ki potekajo v elastičnem območju
materiala, lahko preizkušamo tako odvzete vzorce preiskovane
populacije gradiva za katerega želimo dati oceno pričakovanih
vrednosti, lahko pa izvajamo tovrstne preizkuse tudi na realnih že
obstoječih konstrukcijah brez škodljivih vplivov za konstrukcijo.
Ta tip preizkusov je zlasti primeren v primerih sanacij oz.
rekonstrukcij starih objektov. Za lesene konstrukcije velja
običajno pravilo, daje konstrukcija na sami meji porušitve tedaj,
ko povesi na prostoležečih nosilcih dosežejo petdesetinko
razpona. Pri konstrukcijah iz masivnega lesa je opaziti linearni
odnos med prirastkom obtežbe in prirastkom deformacij
praktično vse do točke porušitve, zato je na podlagi elastičnega
modula E mogoče oceniti velikost porušne obtežbe.
Določitev vrednosti elastičnega modula E temelji na
statičnem modelu prostoležečega nosilca, obremenjenega z
dvema koncentriranima silama (Slika 9). Iz znanih enačb povesa
w za ta statični model lahko vrednost neznanke E (elastični
modul) določimo na podlagi preostalih z meritvami določenih
količin (obtežba P, statični razpon L, mesto obtežbe a, dimenzije
prereza- vztrajnostni moment prereza I, dejanski poves w).
upoštevali specifično težo 6 kN/m3 za smrekov in 8 kN/m3 za
hrastov les. Novi standard SIST EN 1991-1-1: 2004 in EN 338 pa
specifično težo opredeljujeta veliko bolj natančno in sicer za
trdnostni razred C14 od 3.5 kN/m3 pa do 5.0 kN/m3 pri C40 za
najvišji trdnostni razred iglavcev. Pri lesu listavcev se za trdnostni
razred D30 ocenjuje specifično težo 6.4 kN/m3, pri najtršem
razredu D70 celo 10.85 kN/m3.
Rezultati preiskav kažejo na to (gl. Slika 10), daje bila pri
starih jugoslovanskih standardih specifična teža smrekovega lesa
precenjena, hrastovega lesa pa podcenjena. Glede na povprečje
specifičnih tež s 4.65 kN/m3 za smrekov les bi lahko trdili, daje
vsaj polovico vzorcev dosegla trdnostni razred C30 in boljšega,
kar je povsem verjetno, saj so bili preizkušanci v večini primerov
iz tako imenovanega "mizarskega lesa", kije praktično brez grč.
Podobno razlago lahko privzamemo tudi za primer preizkušenih
vzorcev iz hrastovega lesa, za katere bi lahko trdili, da so pri
povprečju specifičnih tež s 7.14 kN/m3, v večini dosegali
trdnostni razred D40.
Ptnzdtlictv HHtorti» razredih
Slika 9: Statični model upogibnega preizkusa.
Technical mechanical model for a bending test
Pred samo predstavitvijo analize rezultatov je potrebno
omeniti, da je v primerih preizkusov iz novega lesa šlo v večini
primerov za t.i. "mizarsko" torej izbrano boljšo kvaliteto lesa v
primerjavi z t.i. "tesarsko" kvaliteto lesa obstoječih starih
konstrukcij. V tej analizi so v okviru rezultatov vezanih na stari
les izbrani le rezultati preizkusov iz starega smrekovega lesa (80
vzorcev), rezultate meritev preizkušancev drugih vrst lesa (hrast,
macesen, ...) pa so namenoma zaradi premajhnega števila
vzorcev izpuščeni. Zato v nadaljevanju sledijo tudi ločene
primerjave bodisi po starosti ali pa po vrsti lesa, kjer so iz istega
razloga kombinacije povezane s starim hrastovim lesom prav
tako izpuščene.
Pri preizkusih na novem lesu smo uporabili 139 vzorcev
slovenskega smrekovega lesa in 147 vzorcev slovenskega
hrastovega lesa z izjemo le nekaj preizkušancev, ki so iz
slavonskega hrastovega lesa. Prerezi preizkušancev iz
smrekovega lesa so bili široki med 6 in 12 cm (povprečje širin
8.88 cm) ter visoki med 1.3 do 1.7 cm (povprečje višin 1.52 cm).
Prerezi preizkušancev iz hrastovega lesa so bili določeni z
enakimi mejami intervalov, le povprečja so bila drugačna
(povprečje širin 9.18 cm in povprečje višin 1.54 cm)
Zaradi velikih razlik v dimenzijah prereza smo pri
preizkušancih iz smrekovega lesa dosegali zelo različne
vrednosti povesov od najmanjšega wmin = L/1038.737 do
največjega wmax = L/175.0882 s povprečnim povesom
L/417.6263. Pri preizkušancih iz hrastovega lesa pa so vrednosti
povesov znašale od najmanjšega povesa wmin = L/1365.406 pa vse
do največjega wmax = L/153.434 s povprečno vrednostjo povesa
L/448.7147.
Na podlagi podatkov mase vzorcev in njihovih dimenzij smo
izračunali tudi specifične teže preizkušancev. Po starih
jugoslovanskih predpisih smo običajno pri izračunu lastne teže
41
* 11
>
s 30
1*
I"
s *
5 «
s
0
										
				J l> .'K. . « jJTVrtSJkM						
										
				1						
				*						
				I			rn			
										
				I	.					
f						5				I
L t						Tip				n.
£|H-u<HM#iT7*-jitrl "Ji
Slika 10: Specifična teža preizkušancev iz različnega lesa.
Specific weight ofdifferent wood samples.
Da so preizkušanci verjetno dosegali predpostavljene
trdnosti, lahko sklepamo tudi iz doseženih vrednosti elastičnih
modulov E. Kar 50% vzorcev obeh vrst lesa je dosegalo razred
1200kN/cm2.
Povprečje elastičnega modula 139-tih preizkušancev iz novega,
še nevgrajenega smrekovega lesa Esmreka = 1249.3 kN/cm2 je
relativno blizu povprečju elastičnega modula 147-tih
preizkušancev iz hrastovega lesa z vrednostjo Ehrast = 1311.9
kN/cm2. Minimalni in maksimalni elastični modul upogibnega
preizkusa pri preizkušancih iz smrekovega lesa sta znašala 655.7
in 1906.7kN/cm2, zapreizkušance iz hrastovega lesapa 472.9 in
2611.6 kN/cm2. Standardna deviacija za hrastov les je kar 381.7
kN/cm2, medtem ko je za smrekov les nekoliko manjša in znaša
266.4 kN/cm2.
V okviru eksperimentalni raziskav na preizkušancih iz
starega smrekovega lesa smo izvajali praktično enake preizkuse
kot na še nevgrajenem novem lesu, le da so bili vzorci nekoliko
večjih dimenzij. Pri novem lesu smo upogibne preizkuse vršili na
statičnem razponu 100cm, pri starem lesu pa smo statični razpon
povečali na 115cm. Povprečna širina prereza preizkušanca je bila
11.8cm (od 8cm do 19.5cm), povprečna višina pa 2.01cm (od
1.75cm do 2.5cm). Ker so bile upogibne togosti na starem lesu
zaradi po večini večjih prerezov očitno večje (gl. Slika 11), smo
pri enakih obtežbah dosegali temu primerno manjše povese npr.
w= L/270.
KlirriUlallttli t'lirji lf-k po poiaitttinlh r j-Jti t-Jih
Slika 11: Velika odstopanja upogibne togosti preizkušancev.
Large deviations in bending resilience ofsamples.
u h n n n
n — F-	n fl
ElHttbtiP^dimittflQ
Slika 13: Kumulativni pregled elastičnega modula lesa.
Cumulative overview of the elasticity module of wood.
Najstarejši preizkušanci iz smrekovega lesa, so bili ocenjeni
na starost okrog 200 let, najmlajši pa na le 20 let. Več kot 95 %
vzorcev je bilo dobljenih iz starih objektov katerih starost se je
gibala med 45 in 120 let.
Potrebno je tudi poudariti, daje verjetno dejansko povprečje
mehanskih karakteristik lesa, vgrajenega v obstoječih objektih v
Sloveniji nekoliko višja, saj je bilo med preizkušanci pogosto
najti črviv ali kako drugače poškodovan les (npr. zaradi
zamakanja) kar je povsem logično, saj so bili ti vzorci pretežno
odvzeti iz lesa strešnih konstrukcij, ki so bile odstranjene iz
objektov zaradi dotrajanosti ali pa zaradi rušenja objekta.
Povprečje elastičnega modula 80-tih preizkušancev iz starega, že
uporabljenega smrekovega lesa je Esmreka = 1007.95 kN/cm2 inje
pričakovana vrednost. Minimalna vrednost elastičnega modulaje
znašala 369.9, maksimalna pa 1775.9 kN/cm2 (gl. Slika 12).
Poi-jidclHrtf p=. vd ikoMnih Neredih
14
n
j*
?■ it
l *
" id
t	s
h
S-	5
1	-
umi
rassln i

□ Inrrlilliv
ISrAhSH
«ItnMiv

tr
§ E
I % S g § g
Ei.isl- :n- modul ElkN.trn£|
Slika 12: Razpored elastičnega modula po razredih.
Distribution ofelasticity modules by classes.
Analiza dobljenih vrednosti pokaže, da razmerje povprečnih
vrednosti elastičnega modula starega proti novemu lesu znaša
0.807:1, kar kaže na 19-odstotno zmanjšanje elastičnega modula.
Pričakovati je, da pri le 50 % preizkušancev iz starega
smrekovega lesa elastični modul presega vrednost cca. 1000
kN/cm2, medtem ko se pri preizkušancih iz novega lesa to zgodi
to v 80% (gl. Slika 13).
Sklep
Pri analizi rezultatov smo primerjali soodvisnost gostote
materiala, ki se kaže skozi specifično težo materiala in elastični
modul. Razpored vrednosti elastičnega modula je v vseh treh
primerih preizkušancev, tako za nov smrekov les, za star smrekov
les in tudi nov hrastov les logičen, kar pomeni, da pri gostejši
strukturi prereza običajno lahko pričakujemo večjo vrednost
elastičnega modula (gl. Slika 14).
Slika 14: Specifična teža in elastični modul - nov smrekov les.
Specific weight and elasticity module - new spruce wood.
Zaradi specifične narave lesa seveda obstaja določeno
odstopanje preizkušancev, vendar se izkaže, da je podani trend
smiseln in skladen z določili standarda EN 338. Pri preizkušancih
iz hrastovega lesa se pojavljajo večja odstopanja kot pri
preizkušancih iz novega smrekovega lesa. Del odstopanja lahko
pripišemo tudi neenakomerni vlažnosti preizkušancev. Dobljene
vrednosti elastičnih modulov so korektne, različnost le teh paje
očitno rezultat raznih vplivov kot so: struktura materiala, različna
vlažnost, majhnost dimenzij in oblika prereza s strukturo branik v
prerezu preizkušancev ter možne nenatančnosti meritev.
Rezultati eksperimentov so sicer poučni, toda zaradi že opisanih
pomanjkljivosti (neprimerni klimatski pogoji, majhnost
prerezov, "mizarski" les,...) niso v celoti primerni za uporabo pri
analizah gradbenih konstrukcij.
Pri eksperimentih iz starega smrekovega lesa smo ugotovili,
da je opazen trend primanjkljaja lesne mase v povezavi s
starostjo lesa. Seveda pri dobrih pogojih okolja temu ni tako,
vendar se izkaže daje na mestih, kjer je les izpostavljen gnilobi,
črvom in ostalim škodljivim vplivom, pričakovati v povprečju do
9 odstotno zmanjšanje lesne mase oziroma v povprečju do 19
odstotno zmanjšanje elastičnega modula. Posamezne zelo redke
in zelo nizke vrednosti elastičnih modulov ponavadi zasledimo
na poškodovanih elementih, ki so bili močno izpostavljeni
spremembi vlage npr. na mestih zamakanja. Pri meritvah na
starem lesu smo odkrili nekaj takih primerov, ki so dosegali
maksimalno možno vlažnost lesa (gl. Slika 15).
Pwir<fsluav po vallfcMtulR razredih
na*« tam
Slika 15: Vlaga v lesu preizkušancev.
Moisture in the wood samples.
Vse kaže, daje najti le redke predvsem lokalno razporejene
elemente lesenih konstrukcij, ki so resnično dotrajani in jih je
nujno potrebno zamenjati ali kako drugače sanirati. V večini
primerov pa je pričakovati, da obstoječe lesene konstrukcije pri
nas lahko še dolgo dobro služijo svojemu namenu, saj odstotek
izgube lesne mase oz. zmanjšanja povprečne vrednosti
elastičnega modula zaradi starosti v primerjavi s faktorji varnosti
ni zaskrbljujoč.
Zahvala
Eksperimentalne meritve objavljene raziskave so bile izvedene
pri predmetu Konstruiranje in dimenzioniranje na Fakulteti za
arhitekturo Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave se za pomoč
zahvaljujemo študentom 2. letnika v šolskih letih 2003/04,
2004/05 in 2005/06, ki so sodelovali pri meritvah, mizarju Jožefu
Šimencu, ki je meril vlago v preizkušancih, višjemu strokovnemu
sodelavcu mag. Mladenu Bratoviću, kije natančno nadzoroval
potek opravljanja meritev, in prof. dr. Jožetu Kušarju, ki je nosilec
predmeta Konstruiranje in dimenzioniranje.
Viri in literatura
Bezjak, J., 1993: Preiskava materiala. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
Bodig, J., Jayne, B.A., 1982: Mechanics of wood and wood composites. Van
Nostrand Reinhold, New York.
Lopatič, J., 2000: Fizikalne, mehanske in reološke lastnosti lesa. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana.
Salvadori, M., Heller, R., 1979: Konstrukcije v arhitekturi. Državna založba
Slovenije, Ljubljana.
Turk, G., 2005: Verjetnostni račun in statistika. http://www.km.fgg.uni-
lj.si/predmeti/sei/ vrs1.pdf
Wallner, E., Slivnik, L., Križaj, E., Bratović, M., Kušar, J., 2004: Konstruiranje in
dimenzioniranje na Fakulteti za arhitekturo. V: Zbornik 26. zborovanja
gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled, 28.-29. oktober 2004 / ur. Saje, F.,
Lopatič, J., Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, Ljubljana.
Wallner, E., Slivnik, L., Križaj, E., Bratović, M., Kušar, J., 2005: Eksperimentalne
vaje pri predmetu Konstruiranje in dimenzioniranje na Fakulteti za
arhitekturo. V: Zbornik 27. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled, 27.-28. oktober 2005 / ur. Saje, F., Lopatič, J., Slovensko društvo
gradbenihkonstruktorjev, Ljubljana.
Wallner, E., Slivnik, L., Križaj, 2006: Izvajanje eksperimentov na preizkušancih
in lesa (pri predmetu Konstruiranje in dimenzioniranje na Fakulteti za
arhitekturo). UniverzavLjubljani Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
EN 380: Timber structures - Test methods - General principles for static load
testing. 1993/7.
EN 408: Timber structures -Structural timber and glued laminated timber -
Determination of some physical and mechanical properties. 1995/1.
SIST EN 1991-1-1: Vplivi na konstrukcije: Splošni vplivi, Prostorninske teže,
lastna teža, koristne obtežbe stavb (istoveten z EN 1991-1-1:2000) 2004/9
mag Edo Wallner
Lara Slivnik
Eva Križaj
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
edo.wallner@fa.uni-lj.si
Lučka Ažman Momirski
2oo6/1
AR
izvleček
Pogoje, pod katerimi obravnavamo primerjavo arhitekture in arheologije, lahko
strnemo v tri osnovne ravni, na katerih jih pojasnjujejo osnovna vprašanja: (1)
Kaj je arhitektura? Kaj je arheologija? (2) Kako interpretira gradivo arhitektura
in kako arheologija? (3) Kako prispevata k transformaciji prostora arheološkega
najdišča arhitektura in arheologija?
Sestavni del kulture in civilizacije je del materialnih objektov/gradivo, ki ga
disciplini proučujeta. To so arhitekturni objekti/stavbe in naselja/mesta. Ti so
predmet tako arheoloških raziskav kot raziskav arhitekturne teorije in
zgodovine.
Stroki si delita razvoj znanstvenega začetka proučevanja tega gradiva.
Obe imata pristojnosti nad prostorom posebnega pomena, kot so arheološka
najdišča.
Vendar pa so njune metode in načini raziskovanja drugačni, pristopi
ohranjevalnih transformacij na arheološkem najdišču pa se deloma ujemajo
(varovalna stavba, anastiloza, rekonstukcija), deloma pa popolnoma razhajajo
(nova arhitektura).
abstract
The conditions needed to deal with the comparison between architecture and
archaeology can be summarised into three levels, with which we explain the
main issues: (1) what is architecture and what is archaeology; (2) how are
architecture and archaeology interpreted in literature and (3) how do
architecture and archaeology contribute to the transformation of an
archaeologicalsite?
Parts of material/physical objects, studied by the two disciplines are integral
parts of culture and civilisation. They are architectural objects /buildings and
settlements/cities. Both are the subject pf archaeological research and research
of the theory and history of architecture. The early developments of scientific
research ofthe topic are sharedby them
Both have the necessary authority over spaces ofexceptional significance, such
as archaeological sites.
Their methods and research approaches differ, while their preservation
approaches in transformation of archaeological sites partially coincide
(protective building, re-composition and reconstruction) and partially diverge
(new architecture).
ključne besede:	keywords:
arhitektura, arheologija	architecture, archaeology
Vsako disciplino je mogoče primerjati z drugo, če za
primerjavo izberemo primerno metodo. Na ta načinje mogoče
pojasniti odnose med posameznimi disciplinami, še posebej, četi
niso vnaprej jasni in enosmerni, ampak zapleteni in
mnogosmerni. Med znanostmi obstajajo bolj ali manj posredne
vezi, ne obstaja pa neposredna zveza. Kljub temu razvoj
posamičnih znanosti in njihova odkritja vplivajo na druge
znanosti oziroma discipline.
Za primerjavo dveh disciplin je najbolj uporabna primerjalna
oziroma komparativna metoda. Kaj pomeni komparacija? Po
definiciji je komparacija hkratno ali izmenično opazovanje dveh
ali več objektov, podatkov, stvari, da bi ugotovili njihove skupne
lastnosti oziroma razlike. Pri primerjavi arhitekture in
arheologije je pomembno vključevanje tako tistih argumentov, ki
jih zastopa arhitektura, kot tistih, ki jih zagovarja arheologija.
Zakaj se lotevamo primerjave arhitekture in arheologije?
Pri slednji gre gotovo za vzročni primer: odnos med
diciplinamaje obdelan le deloma, večinoma glede na posamezna
področja. Povezave med arhitekturo in arheologijo so zato
neobravnavane in posledično nejasne, predstave o povezavi med
arhitekturo in arheologijo pa še danes pogosto vezane na podobo
zvez, ki so veljale v 19. stoletju.
Besedna analiza pokaže, da imata arhitektura in arheologija
skupno predpono arche, ki pomeni izvor, začetek. V besedi
arhitekt predpona označuje prvega graditelja/stavbarja, tistega, ki
je tkal starodavne hiše iz protja; v arheologiji pa znanost o
začetku, pripoved o izvoru.
Pri primerjavi dveh disciplin je najprej treba določiti pogoje
(oziroma ravni obravnave), pod katerimi govorimo o problemu.
Pogoje, pod katerimi obravnavamo primerjavo arhitekture in
arheologije, lahko strnemo v tri osnovne ravni, na katerih jih
pojasnjujejo osnovna vprašanja:
-	Kaj je arhitektura? Kaj je arheologija? Kaj so cilji delovanja
arhitekture? Kaj so cilji delovanja arheologije?
-	Kako interpretira gradivo arhitektura? Kako interpretira
gradivo arheologija?
-	Kako prispevata k transformaciji prostora arheološkega
najdišča arhitektura in arheologija?
Definicije arhitekture in arheologije
Pomoč pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je arhitektura,
najprej poiščemo v slovarjih [The Oxford Dictionary of Modern
English, 1979: 29; SSKJ, 1987: 62; Webster's New World
Dictionary, 1988: 72], enkciklopedijah [menaše, 1971: 95;
Enciklopedija Slovenija, 1987: 106-112; Encyclopaedia
Britannica, 1998: 310-324], leksikonih [Leksikon CZ, 1973: 40;
Veliki splošni leksikon DZS, 203]: tu lahko najdemo zelo različna
pojasnila, kaj arhitektura je in celo nasprotujoče pojasnitve, kakor
na primer trditve, daje arhitektura znanost oblikovanja. Slednje
lahko razložimo na naslednji način: navedba, da je oblikovanje
znanost, se lahko nanaša na prvotni etimološki pomen besede
umetnost (termin umetnost lahko pomeni tudi preizkus, poskus,
pa tudi razumski čeprav je danes umetnost sinonim predvsem za
iracionalen torej nerazumski, domišljijski, nedoumljiv); hkrati
danes sodijo določene prvine stavbarstva tudi v znanstveno polje.
Pri pojasnitvah pojma arhitektura v izbranih slovarjih,
enciklopedijah in leksikonih so pri razlagi navajani trije termini:
umetnost, znanost in tehnika. Posamezne razlage teh pojmov so
povezane z načinom delovanja: pri umetnosti je delovanje
ustvarjalno; pri znanosti sistematično, sistemsko, metodično;
tehnikapa označuje sestavine in postopek delovanja.
Zato lahko zaključimo: arhitektura je umetnost in tehnika
gradnje, ki zadošča praktičnim in izraznim potrebam ljudi.
Arhitektura človeku omogoča olajšanje neposrednega
soočenja/boja z elementarnimi silami narave.
Glavna naloga arhitekture je oblikovanje prostora, v ožjem
pomenu zaprtega (torej tako interjerja kot stavbe), v širšem
pomenu odprtega (urbanizem). Poleg arhitekture in urbanizma
sodi v področje obvladovanja prostora še (unikatno in
industrijsko) oblikovanje.
Če podoben postopek ponovimo pri iskanju definicij, kaj je
arheologija, lahko ugotovimo, da so različne definicije pojma
arheologija številčnejše kot pojma arhitektura. To si lahko
razložimo na dva načina: na definicije vpliva etimološka in
zgodovinsko razvojna razlaga pojma; interpretacije arheologije v
definicijah so starejšega datuma (večinoma zastarele) in
novejšega datuma (vendar kljub vsemu ne povsem točne).
Od vseh slovarskih, enciklopedičnih in leksikonskih razlag je
na vprašanje, kaj je arheologija, najbolj natančen sledeč (sicer
precej poenostavljen) odgovor: arheologija je znanost, ki na
osnovi ohranjenih materialnih sledi proučuje človeško preteklost
oziroma življenje in aktivnosti v njej. Časovno so lahko to
materialni dokazi tako iz najzgodnejših arheoloških obdobji kot
iz komaj pretekle sedanjosti, so tako najstarejše najdene kosti in
kamnita orodja in/ali prva zavestno izbrana in grajena bivališča
kot tudi človeški izdelki in/ali stavbe, ki so bili odvrženi v
smeteh/zapuščeni včeraj.
V slovarskih, enciklopedičnih in leksikonskih pojasnitvah se
izmenično in pogosto kar kot soznačnici pojavljata dva termina,
in sicer kultura in civilizacija. Kulturo lahko razložimo kot
vedenje (svojsko samo homo sapiensu) in materialne objekte.
Gordon Childe, britanski zgodovinar, eno njegovih
najpomembnejših del je Urbana revolucija (1950), opredeli
mesta, ki jih ustvarja hitro naraščanje populacije za bistvo
civilizacije. Schwartz, ameriški arheolog, v izogib dejstvu, da
postaneta kultura in civilizacija pri naslednikih Childovega dela
sinonima, izjavi: "Civilizacija temelji na političnem nadzoru
množičnega dela." Dokaz zanjo sta sistem zapisov in
monumentalna necerimonialna arhitektura/stavba, ki jo lahko
arheološko odkrijemo/definiramo.
Širše bi lahko rekli, da sta predmet sistematičnega raziskovanja
arheologije kultura in civilizacija od prazgodovine do danes.
Tu se torej arhitektura in arheologija srečata: sestavni del kulture
in civilizacije je del materialnih objektov, ki so del gradiva, ki ga
disciplini proučujeta. To so arhitekturni objekti/stavbe in
naselja/mesta. Ti so predmet tako arheoloških raziskav kot
raziskav arhitekturne teorije in zgodovine.
To potrjuje tudi zgodovinski razvoj raziskav arheološke
arhitekture. Prav arhitektura je namreč svoje arheološko področje
že v renesansi, v okviru specifičnega razvoja arhitekturne teorije,
zastavila znanstveno. Takrat so arhitekti začeli meritve (meritve
pa so ena od osnovnih zahtev oz. značilnost večine zananosti)
arheološke arhitekture, vodilni med njimi je renesančni homo
universalis Leon Batista Alberti. Svoje meritve tako stavb kot
lokacij v mestu je izvajal izjemno natančno, ukvarjal seje celo s
podvodno arheologijo, svoje ugotovitve pa je tudi objavil [Kruft,
1985:44-46]. Na kratko lahko odnose med arhitekturo in
arheologijo strnemo z naslednjo ugotovitvijo: arhitekti so bili v
renesansi tudi arheologi.
Kasneje so sicer nedosledno izvajane raziskave, nenatančne
meritve in izmišljene risne rekonstukcije arheološke arhitekture
poleg razvoja neodvisne znanosti arheologije sprožile procese, v
katerih je bila arhitekturi odvzeta pristojnost nad raziskavami
arheološke arhitekture. Znanje arhitekta se je povezovalo samo še
z njegovo sposobnostjo risanja, ne pa tudi s sposobnostjo
razumevanja zasnove arheološke arhitekture. Arhitekti tako
postanejo le še ilustratorji.
Ciljiin metode v arhitekturi in arheologiji
Arhitektura s svojimi metodami obvladuje gradnjo predmetov v
prostoru. To so praktični aspekti gradnje, vključeni v izrazni
kontekst arhitekture (ki posreduje pomen gradnje in njeno
kakovost/obliko). Izbira oblikovnega izraza je največja
arhitektova odgovornost, medtem ko uporabne tipe arhitekture ne
določa arhitekt, temveč družba, ki stavbe uporablja.
Arheologija s svojimi metodami (ki so marsikdaj podobne ali
enake kriminalističnim metodam) najprej ugotavlja obstoj
najdišča, kjer sledijo izkopavanje, klasifikacija gradiva,
določanje njegove starosti in interpretacija tega gradiva. Cilj je
preučevati in razumeti človeško preteklost oziroma življenje in
aktivnosti v njej.
Iz te ugotovitve sledi, da so metode in nameni raziskovanja
skupnega predmeta arhitekture in arheologije različni.
Vprašanje, ki se pojavi, je, ali lahko to, kar je arhitektura
ustvarila s svojimi metodami in kar želi arheologija analizirati in
razložiti s svojimi, arheologija res celovito razume in razloži brez
upoštevanj izhodiščnih arhitekturnih načel.
To je vprašanje interpretacije, ki pomeni, da gre za tako
razlago in tolmačenje nečesa, da spoznamo in dojamemo pomen
in vsebino predmeta interpretacije.
Gradivo, ki ga želimo interpretirati, je treba najprej urediti v
katalogu. Namen kataloga je enostavna in pregledna primerjava
tega gradiva. S tujko takšen katalog poimenujemo kompilacije, ki
so zavestno sestavljen konstrukt.
Vendar so v pripravi katalogov arheološke arhitekture
pomembne pomanjkljivosti. Pri dokumentiranju arhitekturnih
sestavin za sistematično znanstveno obravnavo je treba zagotoviti
enotno grafično obdelavo podatkov. Gre za uporabo arhitekturne
raziskovalne metode, kjer so primerljive likovne, tehnološke in
funkcionalne prvine obravnavane arhitekture [Fister, 2003: 53].
Šele takšna grafična obdelava omogoča ureditev gradiva v
komplilacijah, ki so tako sistematizirane na pregleden in
primeljiv način. Te metode arheologija nima injo pravzaprav tudi
redko uporablja.
Hkrati arheologija prispeva h katalogu celo vrsto drugih
podatkov, za katere arhitektura nima na voljo metod.
Ko je nek tak katalog izdelan, nastopi stopnja natančne
razlage in pojasnila tega gradiva. S tujko to imenujemo
eksplikacija.
Razlika med kompilacijo in eksplikacijo je, da prva obsega
celotno gradivo, druga pa ne pomeni kopičenja gradiva, ampak
izdelavo selektivnega opazovanja materialnega gradiva, ki je v
skladu z namenom pojasnila omejen na najmanjši možni obseg
tega gradiva. Materialno gradivo postane pogosto šele po
klasifikaciji gradiva, ki pogosto pomeni tipološko ureditev,
razumljiva.
Kaj lahko razumemo pod pojmom tip? Po definiciji je to tisto,
kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se
uvršča v posebno skupino stvari iste vrste.
Le redkokatera znanstvena disciplina, veda ali stroka se lahko
izogne uporabi termina tip.
V	arhitekturi lahko ločimo dve običajni shemi tipološke
klasifikacije, in sicer glede na uporabo/funkcijo stavbe in glede na
morfologijo stavbe. Razprave o tipu v arhitekturi se večinoma
gibljejo okrog vprašanja, v kolikšni meri funkcionalni tipi
ustrezajo/odgovarjajo morfološkim tipom.
V	arheologiji je situacija znova drugačna. Najprej so
zgodovinsko razvojno tip v arheologiji določale prvine, ki so bile
izjemne in skrajne med obravnavanimi pojavi, kasneje pa
združene lastnosti na osnovi uporabe, konstukcije in oblike
gradiva. Metoda določanja glede na obliko se v arheologiji, ki ima
obsežno in raznoliko gradivo, ni izkazala za splošno metodo
določanjatipov.
Za izdelavo tipologije arheološke arhitekture pa je apliciranje
splošnih arheoloških kriterijev manj uspešno, saj za klasifikacijo
intipološko določanje že obstajajo apriorna arhitekturna pravila:
na primer merilo in orientacija stavb, modularni sistem, lastnosti,
kot so skladnost tlorisa stavbe ali načini sintaktičnega urejanja
delov arhitekture.
Vse te atribute uporabljamo za analizo tlorisov, saj tudi
raziskovanje arheološkega stavbarstva in izpeljevanja tiplogije
ne more doseči ciljabrez analize tlorisov.
Če primerjamo interpretacijo arheološke arhitekture v
arhitekturi in arheologiji, lahko ugotovimo, da nastajajo razlike
med njima iz sledečih dveh razlogov:
-	določanje tipologije na osnovi oblike arheoloških objektov ni
primerno za splošno metodo določanja tipov v arheologiji, ki ima
obsežno in raznoliko gradivo; arhitekturni objekti so le del tega
gradiva in zanje je oblika poleg funkcije tista lastnost, ki določa
prepoznavnost gradiva;
-	atributi za izdelavo tiplogije arhitekturnih objektov sodijo v
področje arhitekture in za njihovo analizo že obstajajo
apriorna/lastna pravila; apliciranje splošnih arheoloških
kriterijev na stopnjo obravnave lastnosti/atributov je zato veliko
manj uspešno.
I Uf-'i" PfWti *
(P ■..
Slika 1: Vizualne konfekcije predstavitveni panoji na arheoloških najdiščih
a.Območje	Marsovega polja v Rimu.
b.Tloris	grškega mesta Prine v Mali Aziji, Turčija.
c.Tloris	sektorja južnega dela glavne ceste v Conimbrigi na
Portugalskem.
d.Tloris	grobnic v dolini kraljev, Egipt.
Visual ready-mades representation panels at archaeological sites.
a.The	area ofthe Campo Marzio in Rome.
b.Layout	of the Greek city Priene in Asia Minor, Turkey.
c.Layout	of a sector of the South part of the main road in Conimbriga
in Portugal.
d.Layout	of a tomb in the Valley ofKings, Egypt.
Vir/Source: Lučka Ažman Momirski
Preobrazbe
Materialni objekti, ki jih obravnavata arhitektura in arheologija
imajo skupno fizično situacijo stavbe/mesta. To fizično situacijo
v arhitekturi imenjujemo locus [Košir, 1993: 11], v arheologiji pa
najdišče.
Prav v zvezi z locusom oziroma najdiščem pogosto srečujemo
napačno trditev, da opredeljuje odnos med arhitekturo in
arheologijo obravnava tistega, kar je pod terenom in naj bi bilo v
pristojnosti arheologije in tistega, kar je nad terenom in kar naj bi
obvladovala arhitektura.
Bistveno bolje lahko odnos med disciplinama opredelimo s
trditvijo, da fizično situacijo, ki je v procesu neprestanega
spreminjanja, arhitektura ustvarja v procesnih stopnjah začetka in
vrha, arheologija pa jo prevzame v procesni stopnji razpada.
Prostorske preobrazbe med locusom in najdiščem se navadno
sicer odvijajo stoletja in zato skozi izkušnje niso dostopne
posamezniku, razen v posebnih družbenih okoliščinah, kot je npr.
vojna, ki te tristopenjske transformacijske procese stisne v ozek
časovni okvir.
Arhitektura in arheologija se torej doplnjujeta na vektorski
premici: arhitekturni objekti so naprej zasnovani in zgrajeni,
potem pa spremenjeni v procesu propadanja. Destruktivne
transformacije navadno uničijo stavbo, mesto, krajino zaradi
procesa uničenja, zgorenja ali zrušenja takrat se arheologija
ukvarja in ugotavlja značilnosti te arhitekture.
Lokacije arhološkega najdišča so nadzorovane tudi po
zaključenem raziskovanju na najdišču. Takrat so materialni
dokazi po predhodni obravnavi izčrpani, preostane pa vprašanje
nadaljnjega obstoja najdb in situacije.
Poleg znanstveno raziskovalne dejavnosti je prenos
rezultatov javnosti še drugi glavni cilj arheologije. Posledice
takih zahtev so tako negativne kot pozitivne: razvija se masovni
turizem, ki lahko celo ogroža obstoj najdišča in arheoloških
objektov; zaradi velike tržne vrednosti prihaja do ropanja
arheoloških najdišč; zaradi velikega interesa javnosti za življenje
ljudi v preteklosti pa se gradijo številni novi muzeji in spomeniški
centri, ustanavljajo se arheološki parki, vpeljujejo se interaktivni
računalniški terminali, ko se lahko velik del arheološkega turizma
odvija kar iz domačega naslanjača.
Zahteve za posege v prostor arheološkega najdišča usmerjajo
zakoni, listine in konvencije. Prav zato naj bi bile fizične
spremembe skrajno premišljene, posegi pa natančno in
racionalno zasnovani.
Arheološko/spomeniško varstvena načela močno vplivajo na
oblikovanje urbanističnih območij in na oblikovanje zaščitene
arhitekture. Načine ohranjanja in pojme, ki to ohranjanje
označujejo, pa lahko opredelimo [Gollman, 1987:53-64]:
-	konservacija: oblika varovanja, kjer je original ohranjen brez
vidne izgube ali umetnih dodatkov osnovni strukturi,
-	restavracija: pomeni spreminjanje zgodovinskega stanja
stavbe in mora biti zato dobro utemeljena. Pri restavraciji je
navadno znova postavljeno tisto, kar ni bilo odkrito ali ni več
obstajalo med izkopavanji,
-	anastiloza: posebna oblika restavracije, kjer gre za ponovno
postavitev stavbe ali njenega dela iz originalnih delov stavbe.
Vezni deli, ki so dodani, morajo biti iz modernega materiala in
biti tako tudi prepoznavni,
-	rekonstukcija: gre za ponovno postavitev stavbe v merilu 1:1,
ki je običajno na mestu ruševine in tako tudi precej agresivno
posega v substanco originala,
-	arhitekturni poskus ("architekturproben"): poskus združitve
originalnih delov stavbe v nekakšen odnos, kot so ga slednji
imeli pred propadom,
-	strukturna rekonstukcija: predstavitev volumna stavbe,
-	varovalne stavbe: ščitijo antične ruševine pred atmosferskimi
vplivi.
" 'V ..
___
Slika 2: Varovalne strehe.
a.Južni	turistični vhod v Hierapolisu.
b.Varovalna	streha nad termami v Conimbrigi.
Protective roofs.
a.South	tourist entrance to Hierapolis.
b.Protective	roof over the Roman baths in Conimbriga, Portugal.
Vir/Source: a: Bahfeci, M., 1994. The Pamukkale's Preservation and
Development Plan. Proceedings of the Second ICAHM International
Conference, Montreal, Canada.;
b: Lučka Ažman Momirski.
Arhitekte zanima arheološko najdišče kot lokacija, brez
ideološkega predznaka in vrste njenih oblikovnih preobrazb. Žal
se prostorske oblike, ki so specifične za arheološka najdišča,
razvijajo popolnoma na robu interesa arhitekturne discipline.
Lahko jih opredelimo z naslednjimi, večinoma drugačnimi
poimenovanji [AžmanMomirski, 2005:215]:
-	vizualno konfekcijo,
-	varovalnimi strehami,
-	analogonom,
-	simulacijo,
-	novo arhitekturo.
V teh opredelitvah se izražajo kritika preobrazb na arheoloških
najdiščih in opredelitve njihovih najpomembnejših lastnosti. Pri
preobrazbah arheoloških najdišč je zato arhitektova aktivnost
nujna in bistvena, temelji pa seveda na upoštevanju predhodnih
arheoloških raziskav, študiju arheološke arhitekture, upoštevanju
regulativnih zahtev in sodobnih družbenih zahtev. Arheologija
oziroma konservatorstvo sicer definira pojme in načine
ohranjanja, ne raziskuje pa razvoja prostorskih oblik, ki se pri
takšnih preobrazbah pojavijo.
Na arheoloških najdiščih, kjer so arheološki objekti samo
konservirani, spremljajo prezentacijo dodatna pojasnila na kraju
samem. Ta pojasnila imenujemo vizualna konfekcija.
Določa jo način prikaza arhitekture. Ta je tudi na različnih in
geografsko oddaljenih arheoloških najdiščih enak, to pa zato, ker
so sredstva za zajemanje arhitekture vedno bolj ali manj enaka.
To so navadno planimetrični prikazi načrti. Danes sicer vizualno
konfekcijo čedalje bolj spreminjajo nove tehnološke možnosti. Z
obdobjem računalnikov se je začelo novo obdobje reprezentacij,
saj je prostor mogoče oblikovati v realističnem
tridimenzionalnem prikazu.
Slika 3: Analogon. Naslovnica uradnega vodiča Pompejana v Aschaffenburgu
na Bavarskem.
Analogon. Cover of the official guidebook of Pompeianum,
Asschaffenburg, Bavaria, Germany.
Vir/Source: Helmberger, W., Wünsche, R. (ur.), 1995. Das
Pompejanum in Aschaffenburg. Bayerische Verwaltung der staatlichen
Schlösser, Gärten und Seen, München.
Varovalne strehe ščitijo arheološka najdišča na sami lokaciji
pred zunanjimi vplivi. To so pogosto prostorski okvirji nad
najdišči oziroma predimenzionirane industrijske strukture, ki
posežejo v podobo najdišča. Varovalne strehe večkrat
prevzemajo obliko arheološke arhitekture na drugih najdiščih (iz
popolnoma drugega geografskega območja in časovnega
obdobja) ali pa postanejo zaradi abstraktnosti predstavitvenega
principa primerljive s popolnoma drugo vrsto arhitekture (kot je
npr. industrijska arhitektura).
Primer analogona je poimenovanje arhitekture, ki ima svoj
neposreden vzor v arheološki arhitekturi in je navadno izdelava
modelov arheološke arhitekture v merilu 1 : 1. Ti so lahko
zgrajeni na kraju samem ali prenešeni na drugo lokacijo. Motivi
za izvedbo analogona so zadovoljevanje zahtev in želja javnosti,
nastane pa pod vplivom arheološke znanstvene metode.
Simulacija: Prikazovanje izmišljenega kot resničnega je ena
od možnih prostorskih preobrazb arheološke arhitekture. Pristopi
so različni, med drugimi je tudi možnost t. i. okoljskega pristopa,
kjer gre za uporabo gledaliških efektov, z namenom, da se lahko
pove zgodbo o najdišču.
Situacije, v katerih se razvija nova arhitektura, lahko
opredelimo v okviru dveh sklopov: (1) neposrednega ali
posrednega prevzemanja oblik arheološke arhitekture in (2)
načrtovanja nove arhitekture brez upoštevanja starega ali
nasprotno v simbiotični relaciji.
Na oblikovanje nove arhitekture na osnovi arheoloških najdb,
ki je značilno za konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja, je
vplival tudi t. i. kulturni šok, ki ga je družba takrat doživela zaradi
velikih arheoloških odkritij. Loosova hiša za Josephine Baker je
eden od primerov oblikovanja arhitekture, na katerega je vplival
Evans s publikacijami o kretski kulturi, kjer je objavil minojske
keramične fasade.
Primerjava dveh disciplin arhitekture in arheologije je
prikazala, da stroki deloma proučujeta skupno gradivo, da si zato
tudi delita razvoj znanstvenega začetka proučevanja tega gradiva
ter da imata obe pristojnosti nad prostorom posebnega pomena,
kot so arheološka najdišča.
Vendar so njune metode in načini raziskovanja drugačni,
pristopi ohranjevalnih transformacij na arheološkem najdišču pa
se deloma ujemajo (varovalna stavba, anastiloza, rekonstukcija),
delomapapopolnomarazhajajo (nova arhitektura).
Slika 4: Simulacija. Okoljska predstavitev karavane, prihajajoče v mesto v Avdatu v Izraelu.
Simulation. Environmental representation of a caravan arriving at the cityAvdat, Israel.
Vir/Source: Sivan, R., 1995. The Presentation of Archaeological Sites. V: The Conservation of Archaeological Sites in the Mediterranean Region. Proceedings
of an International Conference organized by the Getty Conservation Institute and the J. Paul Getty Museum. The Getty Conservation Institute, Los Angeles.
Slika 6: Nova arhitektura. a) Keramične fasade minojskih hiš (1700 - 1685 pred n. št.). b) A. Loosova hiša za Josephine Baker (1928).
New architecture. a) Ceramic fagade ofMinoan houses (1700 -1685 BC.).	b) Design of Josephine Baker's house by Adolph Loos (1928).
Vir/Source:Laroche, D., 1993. The Discovery of Pre-classical Antiquity. V: Rassegna, leto XV, št. 55/3:6873.
Viri in literatura
Ažman Momirski, L., 2004. Arhitektura in arheologija: razlike in sorodnosti
(doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo,
Ljubljana.
Duden Deutsches Universalwörterbuch, 1989. Dudenverlag, Mannheim,
Leipzig, Wien, Zürich.
Enciklopedija Slovenije, 1987. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Encyclopaedia Britannica, 15. izdaja, 1998. The University of Chicago, Chicago,
London, Toronto, Geneva, Sydney, Tokyo.
Fister, P., 2003. Raziskave v arhitekturi: V: Kališnik, M., [et al.], 2003. Uvod v
znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in urbanizma.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Gollman, K.F., 1987. Arhitektur und Archäologie. Schutz von antiken
Ausgrabungen. Habilitationsschrift, TU Graz.
Leksikon CZ, 1973. Cankarjevazaložba, Ljubljana.
Košir,F., 1993.Zamisel mesta. Slovenska matica, Ljubljana.
Kruft, H.-W., 1985. Geschichte der Architekturtheorie: Von Antike bis zur
Gegenwart. C.H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung (Oscar Beck), München.
Menaše, L., 1971. Evropski umetnostno zgodovinski leksikon. Mladinska knjiga,
Ljubljana.
Schmidt, H., 2000. Archäologische Denkmäler in Deutchland. Rekonstruirt und
wieder aufgebaut. Konrad Theiss Verlag.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (prva knjiga), 1987. Slovenska akademija
znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik, DZS, Ljubljana.
The Oxford Dictionary of Modern English, 1979. Oxford University Press,
Cankarjeva založba Ljubljana.
Veliki splošni leksikon DZS, 1991. DZS, Ljubljana.
Webster's New World Dictionary, 1988. Webster's New World, New York.
doc dr Lučka Ažman Momirski
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
lucija.azman@arh.uni-lj.si
Tadeja Zupančič
PRIMERJAVA DOKTORSKIH STUDIJSKIH
PROGRAMOV ARHITEKTURE OB PRENOVI
LJUBLJANSKEGA PROGRAMA
Comparison of architecture doctorate course programmes
following the reform of the programme in Ljubljana
2oo6/1
AR
UDK 378 (043.3): 72
COBISS 1.04 strokovni znanstveni članek
prejeto 11.04.2006
izvleček
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je v zadnjih letih prenovila študij
arhitekture na prvi in drugi bolonjski stopnji, pri čemer je sledila duhu
generalizma evropske direktive za področje arhitekture. Spremembe načrtuje
tudi na tretji stopnji. Nova formalna določila naj bi omogočila intenzivno
mednarodno vpetost raziskovanja in izobraževanja ter boljšo povezanost
temeljnih in aplikativnih raziskav. Obenem pa je za kreativna iskanja poti k
novemu znanju na najvišji ravni odličnosti v neki družbi bistvena ohranitev
nujne stopnje avtonomije raziskovalnega dela. V razpravah o navedenih
zahtevah se izpostavlja vprašanje primerljivosti študijskega programa
doktorskega študija v širšem kulturnem okolju. Po čem so prepoznavni
doktorski programi posameznih šol? Kaj jim je skupno? Izbor primerov izhaja iz
kriterijev prepoznavnosti univerz in njihove intenzivne (raziskovalne)
povezanosti s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pričujoča
primerjalna analiza izhaja iz veljavnih kriterijev za akreditacijo študijskih
programov, preoblikovanih za področje arhitekture na obravnavni stopnji. V
kakšni soodvisnosti so posamezne rešitve? Rezultati so neposredno uporabni
kot eno od izhodišč za prenovo doktorskega študija arhitekture na Fakulteti za
arhitetkuro v Ljubljani. Posredno lahko služijo v razpravah ob prenovi
študijskih programov vseh področij urejanja in oblikovanja prostora.
ključne besede:
arhitektura, izobraževanje, doktorat
Utemeljitev potrebe po prenovi doktorskega študija
arhitekture v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je v zadnjih letih
prenovila študij arhitekture na prvi in drugi bolonjski stopnji, pri
čemer je sledila evropski direktivi za področje arhitekture. Tako
je izoblikovala generalistično usmerjeno enovito obliko študija,
ki naj povezuje tradicijo šole z aktualnimi zahtevami kulturnega
okolja na različnih ravneh. Vedno nove zahteve pase pojavljajo
tudi na tretji stopnji. Nova formalna določila naj bi omogočila
boljšo preglednost izobraževalnih sistemov, mobilnost in s tem
mednarodno vpetost raziskovanja in izobraževanja. Potrebna je
boljša povezanost temeljnih in aplikativnih raziskav. Obenem pa
je za kreativna iskanja poti k novemu znanju na najvišji ravni
odličnosti v neki družbi bistvena ohranitev nujne stopnje
avtonomije raziskovalnega dela. Kako se sooča s prenovo na
tretji bolonjski stopnji področje arhitekture, ki mora na prvih
dveh stopnjah v prvi vrsti upoštevati duh direktive, torej
uravnotežiti specializirana področja v pregledno ravnovesje, ki
omogoča sintezno razmišljanje in prilagodljivost odgovornim
nalogam, ki so v javnem interesu?
V postopku prenove študijskih programov je Fakulteta za
arhitekturo skupaj z Univerzo v Ljubljani, ob podpori
Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter
Evropskega socialnega sklada organizirala že več posvetov,
zadnjega 24. 5. 2006 na Univerzi v Ljubljani, z mednarodno
udeležbo, za razpravo o primerljivosti doktorskega študija.
Pričujoči pregled opredeljuje izhodišča in ključna vprašanja
posveta. Izpostavlja pestrost rešitev kot prednost na področju
arhitekture in izhodišče nadaljnjih prizadevanj v skladu s
priporočili Evropske zveze univerz.
Za primerjalno analizo smo med številnimi univerzami, s
abstract
The Faculty of architecture of the University of Ljubljana has in the last several
years renewed its architectural course on the first and second Bologna level,
whereby the general spirit ofthe European Union architects directive was followed.
Changes are planned for the third level as well. The new formal stipulations should
enable intensive international integration ofresearch and education and improve
the connections between basic and applied research. Simultaneously the
preservation of a certain level of autonomy of research work is essential in any
society for the creative quest for new knowledge and excellence. In discussions,
concerning the stated demands, questions emerges about the comparability of the
study programme of the doctorate course in the wider cultural environment: what
distinguishes doctorate programmes of various schools, what do they have in
common? The selection of cases stems from criteria about the identity of
universities and their intensive (research) connections with the Faculty of
architecture of the University ofLjubljana. The presented comparative analysis is
founded on valid accreditation criteria for study programmes that have been
transformed for the field of architecture at the set level. What are the
interdependencies of particular solutions? The results can be directly used as
starting pointsfor the renewal ofthe doctorate course at the Faculty ofarchitecture
in Ljubljana. They can also be used indirectly in discussions about the renewal of
study programmes in allfields ofspatial management and design.
key words:
architecture, education, doctorate
katerimi je Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani (UL-
FA) v zadnjih petih letih posebej razvila formalno ali neformalno
povezanost, izbrali šest institucij.
To so: Univerza Oxford Brookes (Oxford), Univerza G.
d'Anunzio Chieti, s sedežem arhitekturnega študija v Pescari
(Pescara), Tehniška univerza v Eindhovnu (Eindhoven),
Politehnika v Milanu (Milano), Tehniška univerza v Gradcu
(Gradec), ETSAB Politehnike v Barceloni (Barcelona).
Odlikujejo se:
-	v prepoznavnosti univerze/programa,
-	v dosedanji intenzivnosti sodelovanja z Ul-FA,
-	v željah po nadaljnjem sodelovanju, ki se izkazuje (tudi) z
odzivom na povabilo k omenjenemu posvetu.
Predstavljajo široko paleto kulturnih okolij v evropskem
prostoru kot intenzivne akterke na svetovnem prizorišču.
Posebej veljaomeniti sledeče:
-	prepoznavnost univerz (tradicija: Oxford, prepoznavnost
specializirane mreže: Eindhoven; pestrost ponudbe:
Barcelona; programska usmeritev: Pescara; prepoznavnost
povezanosti doktorskega študija: Barcelona, Pescara),
-	dosedanje sodelovanje v oblikovanju in izvajanju
podiplomskega študijskega programa (Pescara, Oxford),
-	intenzivnost sodelovanja v okviru programa Socrates ter v
aplikativnih projektih v zadnjih petih letih (Barcelona,
Gradec),
-	pripravljenost za sodelovanje ob procesu prenove
doktorskega programa arhitekture v Ljubljani (vse
navedene univerze).
Pričujoča primerjalna analiza izhaja iz veljavnih kriterijev za
akreditacijo študijskih programov [Merila..., 2006]:
I	primerljivost koncepta (cilji programa, razumevanje,
uporaba znanja), formalne in vsebinske strukturiranosti,
II	možnosti dostopa in pogojev za vpis, trajanje, napredovanje,
dokončanje študija, pridobljeni naslov;
III	primerljivost načinov in oblik študija; možnosti za
vključevanje programa v mednarodno sodelovanje
(mobilnost) in skupni evropski visokošolski prostor,
IV	razlike v potrebah in pogojih raziskovanja.
Navedeni kriteriji so preoblikovani z vidika posebnosti
doktorskega študija v izobraževalnem sistemu in strnjeni v pet
vsebinskih sklopov:
1.	raven dostopnosti/odličnosti (> izobrazbena raven),
2.	vsebinska usmeritev in strukturiranost (> izobrazbeni
profil),
3.	način financiranja,
4.	organizacija in oblike študija (formalna strukturiranost;
razmerje med organiziranimi in individualnimi oblikami...),
5.	motivi in možnosti sodelovanja.
Ad1. Raven dostopnosti/odličnosti(> izobrazbena raven):
I.: koncept (cilji ...) & II. pogoji za vpis, napredovanje,
dokončanje;
kdo je mentor, recenzent...
Ad2. Vsebinska usmeritev in strukturiranost (> izobrazbeni
profil)
glede na IV: razlike v potrebah in pogojih raziskovanja
Ad3. Način financiranja
IV razlike v pogojih raziskovanja
Ad4. Organizacija in oblike študija
III primerljivost načinov in oblik študija
Ad5. Motivi in možnosti sodelovanja
III možnosti za vključevanje programa v mednarodno
sodelovanje (mobilnost) in skupni evropski visokošolski
prostor.
Raven dostopnosti/odličnosti (> izobrazbena raven)
V	Dublinu določeni kazalci bolonjskih stopenj študija [A.
Framework ..., 2005: 147-150] so določeni splošno - za vsa
področja. Ne omejujejo se niti na akademsko niti na strokovno
sfero. Na tretji stopnji naj bi študentje dosegli sledečo
izobrazbeno raven:
-	znanje in razumevanje: sistematično poznavanje področja
raziskovanja in obvladovanje raziskovalnih metod na tem
področju,
-	uporaba znanja in razumevanja: sposobnost integralnega
snovanja, oblikovanja, izvajanja in prilagajanja ključnih
raziskovalnih procesov; ki polje znanja dopolnjuje z novimi
spoznanji, te pa odlikuje nacionalna ali mednarodna objava v
recenzirani publikaciji,
-	sposobnost presoje: kritična analiza, vrednotenje in sinteza
novih in kompleksnih idej,
-	sposobnost sporazumevanja: z recenzenti/kritiki, z
akademsko skupnostjo, s širšo družbo - o svojem področju,
-	sposobnost posredovanja znanja: sposobnost promocije
tehnološkega, družbenega ali kulturnega napredka v
akademskih in strokovnih krogih.
Preverjanje stopnje možnosti in dejanskega doseganja navedenih
kazalcev v arhitekturi se navedene univerze lotevajo na različne
načine. Visoko je lahko določen minimum povprečja
dosedanjega študija kandidatov (Oxford). Od preverjanja
pripravljenega programa in 'pismenosti' kandidatov za doktorski
študij (Oxford, druge univerze, predvsem v primeru kandidature
na financirana mesta doktorandov) do selektivnega prvega
letnika (Barcelona, Oxford), tja do vmesnih predstavitev,
doktorskih delavnic (Pescara, Barcelona), obveznosti objav
vsako leto (Oxford)... Tudi mentorji se morajo ponekod posebej
izobraževati (Oxford).
Vsebinska usmeritev in strukturiranost (> izobrazbeni
profil)
Univerza v Gradcu ohranja odprtost raziskovanja. Univerza v
Eindhovnu pa - nasprotno - kot vodilna v mreži posebej
izpostavlja sistemsko podporo oblikovalskih odločitev. Pescara
je znana po raziskovanju prometne infrastrukture. Oxford
opredeljuje več prednostnih tem. Milanska politehnika ponuja
široke okvire:
-	arhitekturna kompozicija (združuje štiri področja:
arhitekturno in urbano kompozicijo, tehniko gradnje,
urbanizem in zgodovino arhitekture),
-	arhitektura, urbanistično oblikovanje, stanovanjska prenova
in krajina,
-	oblikovanje interierjev,
-	ohranjanje arhitekturne dediščine,
-	tehnologija in oblikovanje za okoljsko kakovost gradnje v
urbanem okolju,
-	urbanistično in arhitekturno oblikovanje,
-	urbanistični projekti in politike,
-	urbanistično, regionalno in okoljsko planiranje.
Barcelona svojo paleto uvršča na področji arhitekture in
urbanizma:
-	analiza arhitektnih konstrukcij,
-	arhitekturna gradnja in prenova,
-	arhitekturno oblikovanje,
-	raziskovanje okolja in energije v arhitekturi,
-	teorija in zgodovina arhitekture,
-	upravljanje v urbanizmu in zakonodaja,
-	urbanizem,
-	vizualne komunikacije v arhitekturi in oblikovanju (novo:
2006/2007).
V soorganizaciji univerz v Barceloni, Pescari (in več drugih) je
razvit program z naslovom "Kakovost oblikovanja". V splošnem
okviru tako vsaka univerza lahko izpostavi svojo posebnost
(Pescara npr. infrastrukturo).
Način financiranja
Vse navedene univerze kombinirajo javna in zasebna sredstva
financiranja. Način financiranja je povezan z vsebinsko
usmeritvijo: javna sredstva omogočajo najvišjo stopnjo
raziskovalne avtonomije, zasebna pa stimulirajo aplikativnost.
Povezav z industrijo je v arhitekturi malo, morda k računalniškim
ali gradbenim podjetjem, v kolikor niso preveč razdrobljena in ne
zmorejo daljnoročnih razmislekov... Prevladujejo sredstva
lokalnih in regionalnih skupnosti. Milanska politehnika ponuja
doktorskim študentim finančno pomoč v obliki pedagoškega
sodelovanja.
Organizacija in oblike študija
Najbolj "svobodni" program med izbranimi je nedvomno graški,
ki za zdaj še vztraja v tradiciji ideje, da mora doktorand izkazati
vso zrelost v oblikovanju svojega programa študija in izvajanju.
Če te sposobnosti ne izkaže, pač ni vreden naziva... Posledica je
nizek delež zaključenih doktoratov glede na vpis v prvi letnik.
Pravi nasprotji sta Oxford in Pescara s skrbno izdelanim
sistemom organizacije. Zato se tudi graška univerza postopno
ozira k delni višji stopnji organiziranosti prvega dela študija,
Tadeja Zupančič
PRIMERJAVA DOKTORSKIH ŠTUDIJSKIH PROGRAMOV ARHITEKTURE OB PRENOVI LJUBLJANSKEGA PROGRAMA
sorodno obstoječemu (!) ljubljanskemu sistemu. Kot posebna
oblika študija se uveljavljajo doktorske delavnice (Pescara).
Motivi in možnosti sodelovanja
Sodelovanje univerz v doktorskih programih se odvija na več
ravneh in v različnih stopnjah intenzivnosti: od sodelovanja v
recenzenskih postopkih do izvajanja skupnih programov. Vsaka
univerza išče ravnovesje med avtonomnostjo in povezanostjo v
skladu z razumevanjem tega razmerja v izbranem kulturnem
okolju.
Sodelovanje v recenzentskih postopkih je stalna praksa pri
vseh navedenih univerzah. Podobo velja za somentorstvo.
Oblikujejo se raziskovalne skupine na konkretnih nalogah, ki
zagotavljajo ključni pogoj za razvoj mladih raziskovalcev.
Obenem se razvijajo omrežja v različnih stopnjah specializacije.
Vse izbrane univerze se vključujejo v takšna raziskovalna
omrežja.
Ob skupnih raziskovalnih projektih se razvija tudi
sodelovanje v izobraževalnem programu posameznih institucij. Z
izmenjavo, kasneje z "uradno" ponudbo "tujih" ekspertov v
"domači" ponudbi. Pogosta oblika sodelovanja je organizacija
doktorskih delavnic, ki so lahko del študijskega programa
posamezne institucije. Vzporedno z razvojem "lastne tradicije"
(ne pa kot nadomestek!) se institucije odločijo za skupno
izvajanje mednarodnega programa, pri čemer lahko vsaka
podeljuje svoj naziv (Barcelona - Pescara, skupaj z drugimi
univerzami). Podeljevanje skupnih nazivov je povezano s
hkratno akreditacijo v različnih pogojih, kar ne prinaša nujno
prednosti glede na vložena prizadevanja. Institucije si kljub
vsemu želijo ohraniti svojo avtonomijo ... Kompromisna rešitev
skupnih programov je ponudba naslova matične univerze s
certifikatom omrežja, v katerega se ta vključuje
(Eindhoven/CLUSTER), ki nakazuje skupno organizacijo
programov.
Eden najmočnejših motivov sodelovanja je skupna
vsebinska usmeritev (npr. potreba po primerjalni analizi
konkretnih kulturnih okolij - Oxford v povezavi s francoskimi
univerzami). Vprašanje pa je, ali takšna usmeritev "pokriva" vsa
podpodročja, potrebna za razvoj arhitekture v konkretnem
kulturnem okolju, še posebej v primeru manjših institucij, ki so
obenem nacionalnega pomena. Zato jo lahko razumemo
predvsem kot dodano vrednost najširši paleti ponudbe, kot eno od
gonil razvoja.
Paleta možnosti sodelovanja ni nujno odvisna od stopnje
primerljivosti pogojev študija oz. raziskovanja... Tudi
spoštovanje edinstvenosti sodelujočih je, ob upoštevanju
minimalnih standardov skupnega soglasja, lahko dobra osnova
povezovanja, tudi na področju arhitekture.
Viri in literatura
A Framework for Qualifications on the European Higher Education Area. 2005.
http://www.vtu.dk (2006)
Merila za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov.
http://www.uni-lj.si/Studij/Dodiplomski/dokumenti.asp (2006)
Oxford Brookes University; Research degree types and entry requirements.
http://www.brookes.ac.uk/postgraduate/research/types (2006)
Politecnico di Milano; Dottorato di Ricerca. http://pcsiwa12.rett.polimi.it/
~phdweb/ (2006)
Technische universiteit Eindhoven; Obtaining a doctorate.
http://w3.tue.nl/en/services/csc/study_information/after_your_masters_deg
ree/obtaining_a_doctorate/(2006)
UPC; Unidad de Gestion de Tercer Ciclo; UPC Doctorate programmes (2006-
2007). http://www.upc.edu/tercercicle/doctorat/programes/ index
perambit.php (2006)
doc dr Tadeja Zupančič
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
tadeja.zupancic@arh.uni-lj.si
Edo Wallner
:CIJE MEDETAŽNIH KONSTRUKCIJ
V STARIH OBJEKTIH
THE RECONSTRUCTION OF FLOOR STRUCTURES
IN OLD BUILDINGS
raziskava, research
povzetek
Pri prenavljanju obstoječih objektov se pogosto sprašujemo,
kaj storiti z obstoječimi stropnimi konstrukcijami. Večinoma
imajo starejši objekti leseno ali opečno obokano konstrukcijo in
le manjši del stropnih konstrukcij je grajen v drugih materialih.
Običajno se pri rekonstrukcijah v Sloveniji lesene stropne
konstrukcije skoraj vedno zamenjuje z masivnimi monolitnimi
betonskimi ploščami. Te imajo kar nekaj dobrih lastnosti, kijih
lesene nimajo. Toda v vseh primerih menjava lesenih stropnih
elementov konstrukcije z armiranobetonsko masivno ploščo prav
gotovo ni najbolj primeren poseg. Nemalokrat se zgodi, da se pri
uporabi armiranobetonskih plošč pojavijo dodatni problemi,
povezani s temeljenjem zgradbe, saj so armiranobetonske
konstrukcije bistveno težje od lesenih. Kljub načeloma ugodni
funkciji "toge šipe", ki jo predstavlja armiranobetonska plošča v
primeru seizmične obremenitve, se izkaže, da za posamezne
primere to ne velja, saj se z dodajanjem mase povečujejo tudi
vztrajnostne sile.
doseženi cilji, namen in rezultati
Z rezultati naših raziskav smo želeli predvsem informirati
tako projektante kot tudi investitorje z raznimi načini
rekonstrukcije, hkrati pa prikazati korektne in nekorektne
zasnove rekonstrukcij. Tako so v raziskavi analizirani
najpogosteje uporabljeni različni tipi sovprežnih konstrukcij z
opisi njihovih prednosti in slabosti. Dejstvo je, da se je pri
rekonstrukcijah vedno treba odločati tudi na osnovi podatkov
obstoječega objekta. Najboljši kompromis pa se doseže, če
poznamo vse pozitivne in negativne lastnosti posegov.
S praktičnimi primeri rekonstrukcij vključenimi v
raziskovalni nalogi, smo želeli pokazati, da je pri rekonstrukcijah
treba biti inventiven in iznajdljiv, da je treba v čim večji meri
ohranjati obstoječ statični sistem, razen v primerih, ko je
neustrezen in ga je treba sanirati. Le tako se lahko izognemo
nepotrebnim dodatnim stroškom.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Projektne rešitve so vedno kompromisne, dobljene na osnovi
nekaterih bolj ali manj izpostavljenih zahtev. V praksi pogosto
naletimo na neprimerne projektne rešitve, ki nastanejo zaradi
različnih vzrokov. Med najbolj pogoste lahko štejemo neznanje
projektanta, njegovo odvisnost od investitorja ali odvisnost od
izvajalca. Dejstvo je, da velika večina investitorjev na gradnjo
gleda skozi posebno lino, kjer vidi le ceno. Prav zato je naloga
projektanta, da najde ustrezno projektno rešitev, da jo zna
pravilno ovrednotiti in predstaviti investitorju na tak način, da jo
ta sprejme in potrdi. Prav argumentirane idejne rešitve podprte s
kalkulativnimi izračuni variantnih rešitev, so dobra osnova za
uspešno realizacijo projekta.
ključne besede
strop, les, konstrukcije, sovprežne konstrukcije
summary
When renewing extant buildings we often wonder what to do
with the extant floor structures. Older buildings mostly have
wooden or arched brick structures, only a smaller share of
buildings have different floor structures. During reconstruction
in Slovenia almost always wooden floor structures are replaced
by massive monolithic concrete slabs that have certain beneficial
properties that wooden ones lack. However substitution of
wooden floors with massive reinforced concrete slabs is surely
not the best and only solution. Often use of reinforced concrete
slabs causes additional problems linked to the building's
foundations, since such structures are significantly heavier than
wooden ones. Despite the generally beneficial function of the
"rigid slab", which the reinforced concrete slab represents under
seismic stress, in certain cases it proves to be a mistake, since
additional mass also increases persistenceforces.
intentions, goals and results
By using the results of our research we wanted to inform
designers and investors about various methods of reconstruction
and to present certain examples of correct and incorrect
reconstruction solutions. Thus we analysed the most often used
types of load-bearing structures with descriptions of their
advantages and weaknesses. The fact is that during
reconstruction decisions have to be taken also from data about
the extant building itself. The best compromise is reached when
we know all the positive and negative properties of the
intervention. By using practical examples of reconstruction we
wanted to show that in reconstruction one has to be inventive and
practical and that the extant technical mechanical system has to
be preserved as much as possible, except in cases where it is
inadequate or needs repair. Only in this way can we avoid
additional costs.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Project solutions are always compromise solutions that are
obtained from certain more or less pronounced demands. In
practise we often encounter inadequate project solutions that
occur because of various reasons. Amongst the most common we
can state the designer's ignorance, his/her dependency on the
investor or builder. The fact stands that most investors view
construction only through a very narrow window, where only the
price is seen. This is precisely the reason why the designer has to
find the most suitable design solution, to correctly evaluate it and
present it to the investor in such a way that the latter accepts and
confirms it. Well-argued project solutions supported by
calculations of various idea proposals are a goodfoundation for
successful project realisation.
key words
floor, wood, wooden structure, pre-stressedstructures
Slika 1: Lesena lepljena plošča.
Wooden glued slab.
Slika 2: Lesena lepljena plošča iz križno
ležečih desk.
Wooden glued slab with planks
lying cross-wise.
Slika 3: Armiranobetonska plošča.
Reinforced concrete slab.
Slika4: Armiranobetonska rebrasta in
rebričasta plošča.
Reinforcedribbedslab.
Slika 5: Lesen zmozničeni tramovni strop.
Wooden treenailedbeam slab.
Slika 6: Leseni tramovni strop.
Wooden beam slab.
Slika 7: Lesen tramovni strop z vmesnim
nasutjem.
Wooden beam slab with
intermediatefilling.
Slika 8: Lesen tramovni strop z opečnimi
polnili.
Wooden beam slab with brickfilling.
Slika9: Lesen strop iz sestavljenih I-
nosilcev.
Wooden slabfrom compositeI-beams.
Slika 10: Lesen strop iz diagonalnih stojin.
Wooden slab with diagonal
column.
Slika 13:Lesen strop iz povezanih
zamaknjenih desk.
Wooden slab from joined shifted
planks.
Slika 17: Strop z betonskimi rebri, opečnimi
polnili in tlačno ploščo.
Slab from concrete ribs, brick filling
Slika 18: Strop z betonskimi rebri in
lahkimi polnili.
Slab with concrete ribs and light
filling.
Slika 11: Lesen strop iz škatlastih
nosilcev.
Wooden slab from box-beams.
Slika 14: Lesen strop iz povezanih
zamaknjenih desk in betona.
Wooden slab from joined shifted
planksandconcrete.
Slika 21: Plošča iz lahkega armiranega betona
iz lamel.
Plate from laminated light reinforced
concrete.
Slika22: Strop iz škatlastih betonskih
nosilcev.
Slabfrom concrete box-beams.
Slika 12: Lesena žebljana plošča.
Nailedwooden slab.
Slika 15: Strop z betonskimi rebri in
betonskimi polnili.
Slab from concrete ribs and
concretefilling.
Slika 16: Strop z betonskimi rebri in opečnimi
polnili.
Slab from concrete ribs and brick
filling.
Slika 19:Prednapeta votla betonska
plošča iz lamel.
Pre-stressed laminated hollow
concreteslab.
Slika20: Votla plošča iz lahkega armiranega
betona iz lamel.
Hollow plate of laminated light
reinforcedconcrete.
Slika 23: Strop iz ponvastih^ betonskih
nosilcev.
Slabfrom concretepan-beams.
Slika 24: Strop iz betonskih I-nosilcev.
Slabfrom concreteI-beams.
Slika 25: Strop iz betonskih PI lamel.
Slabfrom concretePIlamellas.
Slika 26: Strop iz kovinskih nosilcev in polnil.
Slab from metal beams and flling.
Slika 27: Strop iz kovinskih nosilcev, trapezne pločevine in betona.
Slab from metal beams, trapeze sheet metal and concrete.
		
		Martina Zbašnik-Senegačnik. Janez Kresal
		STROPI
CEILINGS
raziskava, research
povzetek
Stropi (mednadstropne ali medetažne konstrukcije) v zgradbah
omejujejo prostor navzgor, njihove ostale funkcije pa so še nosilnost,
zvočna, požarna in toplotna zaščita. Hkrati morajo zagotavljati tesnost
prostorov in nuditi psihološko ugodje. V zgodovini so se najprej
uporabljale lesene izvedbe stropov, saj je ta edini od takrat poznanih
gradiv, kije odporen na upogib. Zaradi slabše požarne varnosti lesa so
kasneje lesene strope zamenjali stropi iz kamna in opeke, vendar le v
pomembnejših zgradbah. S pojavom betona in kovin (armiranega
betona) so se v začetku 20 stol. stropne konstrukcije iz lesa, kamna in
opeke počasi začele umikati. Ponovno jih je pred dobrim desetletjem
oživila ekološko osveščena miselnost, ki je v armiranem betonu našla
negativne vplive na okolje in človeka v celotnem življenjskem
ciklusu. V nalogi smo poskušali dokazati, da obstaja širok spekter
stropov, ki dosegajo ali celo presegajo danes še vedno najbolj
razširjeno armiranobetonsko ploščo.
V	raziskovalni nalogi so stropi sistematično razdeljeni v pregledno
shemo po kriteriju konstrukcijske in funkcionalne tipologije.
Predstavljeni so aktualni stropi iz različnih gradiv - na osnovi lesa,
opeke, armiranega betona in kovin in so uvrščeni v skupino masivnih
ali sestavljenih stropov. V nadaljevanju je obdelana problematika
zvoka v zgradbah. Pri stropih je še posebej pomemben udarni zvok, ki
zahteva posebne ukrepe. Stropi so obdelani tudi s požarnovarnostnega
vidika.
doseženi cilji, namen in rezultati
V	raziskovalni nalogi so obravnavani stropi, katerih primarna
funkcija je nosilnost, druge funkcije pa so še protihrupna, protipožarna
in toplotna zaščita. Stropi so uvodoma sistemsko razdeljeni po
kriteriju konstrukcijske in funkcionalne tipologije. Po konstrukcijski
tipologiji se stropi dodatno delijo na masivne in sestavljene. Vsak
pojem je podrobneje obdelan in prikazan v sliki. V nadaljevanju sta
podrobneje predstavljeni področji zvočne in požarne zaščite stropov.
Namen naloge je bil sistemizirati strope po različnih kriterijih in
poiskati relevantne primere iz prakse. Rezultat raziskave bo služil kot
pomožno gradivo pri predmetu Tehnologija gradnje.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Od vseh začetkov je bilo idealno gradivo za strope les, edini od
naravnih gradiv, ki je odporen na upogib. Les je gorljiv in manj
obstojen od kamna, zato so se zgodaj razvili tudi težki stropi iz kamna
(opeke) kot npr. lažna kupola, obok, kupola - vendar so jih praviloma
uporabljali le v pomembnejših zgradbah. Z manjšimi izjemami je v
preteklosti torej prevladujoče gradivo za izvedbo stropov les (tramovi,
gredice, deske). S pojavom modernih gradiv (armirani beton, jeklo) in
visokih zgradb so lesene strope povečini zamenjale armiranobetonske
plošče ali kombinacije armiranobetonskih nosilcev z vmesnimi
lažjimi polnili. Aktualne so tudi kombinacije s kovinskimi nosilci in
kovinskimi rebrastimi ploščami. Z naraščanjem ekološke zavesti in z
boljšim razumevanjem nezdravih pojavov v modernem graditeljstvu
pa se je zanimanje za lesene strope spet povečalo. Izumljajo vedno
nove tehnologije uporabe lesa za strope - saj je les najbolj ekološko in
zdravo gradivo. V okviru naloge smo poiskali relevantne primere
stropov iz prakse in opredelili glavne pojme, ki so potrebni za
razumevanje.
ključne besede
strop, medetažnakonstrukcija, tla, udarni zvok
summary
Ceilings (the structures between floors) in buildings limit spaces
upwards; their other functions are load-bearing, noise reduction, fire
protection and heat insulation. They must also ensure airtight spaces
and offer psychological comfort. Historically speaking wooden
ceiling solutions were the first to emerge, since wood was the only
known material at the time that could endure bending. Because of bad
fire insulation properties wooden ceilings were later replaced with
stone or brick ceilings, but only in the more important buildings. The
introduction of concrete and metals (reinforced concrete) at the
beginning of the 20th century implied the slow demise of wooden,
stone and brick ceilings. They were nevertheless revitalised in the last
decade with ecologically conditioned consciousness, when it was
discovered that that reinforced concrete had many negative influences
on the environment and humanity during the whole lifecycle. In the
research we tried to prove that there is a wide range of other ceilings
that meet or exceed the performances of the today most widespread
type of ceiling, the reinforced concrete slab. In the research ceilings
are systematically divided into a simple scheme according to criteria
of structural and functional typology. Various present ceilings from
various materials are shown, i.e. timber, brick, reinforced concrete
and metal, which are further grouped into massive or composite
ceilings. In continuation the issue of noise in buildings is dealt with.
For ceilings the impact noise is especially important and needs special
measures. Ceilings are dealt with alsofrom the aspect of fire safety.
intentions, goals and results
The research deals with ceilings, whose primary function is load-
bearing, while the other functions are noise reduction, fire protection
and heat insulation. In the introduction ceilings are divided according
to criteria of structural and functional typology. According to
structural typology they are further divided into massive and
composite. All the concepts are dealt with in detail and illustrated. In
continuation the fields of noise reduction and fire protection are
elaborated. The purpose of the research was to systemise ceilings by
various criterions and to find relevant practical examples. The results
of the research will be used as supplementary material for the course
Building technology.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
From the earliest beginnings the ideal material for ceilings was
wood, the only natural material resilient to bending. Wood burns and
is less endurable than stone, thus heavy stone (brick) slabs emerged
quite soon, such as fake domes, arches, cupolas - but they were
generally used only on the most important buildings. In the past the
most commonly used materialfor ceilings, with some exceptions, was
wood (beams, girders, planks). With the emergence of modern
materials (reinforced concrete, steel) and high buildings wooden
ceilings were mostly replaced with reinforced concrete slabs or
combinations of reinforced concrete beams with lighter intermediate
fillers. Even combinations of metal beams and ribbed metal sheets are
quite present. The increasing ecological consciousness and better
understanding of unhealthy phenomena in modern construction has
triggered significant interest for wooden ceilings. New technologies
for using wood are being invented - after all, wood is the most
ecological and healthy material. Within theframework of the research
we chose the most relevant examples ofceilings built in practise and
defined the main concepts neededfor understanding.
key words
ceiling, floor structure, ground, sound
Slika 1: Značilni slemenjak in posebej oblikovani zaključki skrlvzatrepni steni
nekdanje komunske kašče v Križu pri Sežani (z datacijo iz leta 1777).
Stavba je s prenovo prevzela funkcijo mrliške vežice.
Typical ridge slate and specially designed closing slate above the gable
wall of the former communal granary in Križ, Sežana (dated 1777).
The building took on thefunction of mortuary chapel after renovation.
Slika2: Podružnična cerkev Marijinega Vnebovzetja v Šmarjah pri Sežani je s
komunsko kaščo in bližnjo domačijo eden od redkih zaokroženih
kompleksov stavb z ohranjenimi kamnitimi kritinami.
The succursal church of St. Mary's assumption in Šmarje by Sežana, as
well as the communal granary and nearby farm, are some of the very
few building complexes with preserved stone roofing.
Sliki 3,4: Skici terenskih izmer v raziskavi dokumentiranih ostrešij: Filipčje Brdo 2 (Sl. 4) in
Tupelče4(Sl. 3).
Sketches ofterrain measurements in the research ofdocumented roofs: Filipčje Brdo 2
(Fig. 4) and Tupelče 4 (Fig. 3).
Slika 6: Predlagani način obnove kamnite strehe z vidnim ostrešjem iz notranjosti objekta.
Proposed method for renewing stone roofs with roofing structure visible from the
interior
Slika 5:
Polaganje skrl v malto pri obnovi cerkvene
strehe v Križupri Sežani.
Laying slates in grout during renewal of the
church roof in Križ, Sežana.
Slika 7:
Obnovljena streha s kamnito kritino na cerkvi
v Križupri Sežani.
Roof on the church in Križ, Sežana, renewed
with stone roofing.
Živa Deu, Ljubo Lah
STRESNA KRITINA NA KRASU
STONE USED FOR ROOFING IN THE KARST AREA
raziskava, research
povzetek
Raziskava v uvodnem delu opozori na posebnosti in izjemnosti,
ki jih predstavlja kamnita kritina v okviru razvoja stavbarstva na
Krasu, vzporedno pa tudi na razloge in vzroke, ki so privedli do
njenega zatona. V nadaljevanju sta predstavljena pomen in ustrezno
vrednotenje recentnih ostankov kamnite kritine na Krasu.
Tudi po najsodobnejših merilih je namreč mogoče nekdaj najbolj
kakovostno kritino še vedno uvrstiti med najbolj trajno in hkrati
ekološko neproblematično. Kritna predstavlja vrhunski dosežek
ustvarjalnosti na področju tehnologije gradnje, posebno vrednost pa
ji pripisujemo tudi zaradi razpoznavnosti v arhitekturni krajini
Krasa. V osrednjem delu raziskave sta - ob grafičnem gradivu in
grafičnih ponazoritvah - predstavljeni in analitično razčlenjeni dve
stavbi s kamnito kritino.
Diskusija ponuja nekaj splošnih priporočil, s katerimi bi lahko
zboljšali odnos do kamnite dediščine kot sestavine kulturne
dediščine, zaključek paje namenjen priporočeni tehnologiji obnove
ostrešij s kamnito kritino.
doseženi cilji, namen in rezultati
V raziskavi, bila je skrajno omejena, je ustrezno vrednotenje
izpeljano na osnovi analize zgodovinskega razvoja, tujih vzorov,
terenskih ogledov in dokumentiranja ostrešij s kamnito kritino. Kot
študije primerov sta bili podrobno dokumentirani in analizirani dve
značilni ostrešji s kamnito kritino: prvo, enostavno in najbolj
pogosto ostrešje iz goltniških povezij (s Filiščjega Brda; pri
Urbaničevih) in drugo goltniško povezje na zidnih legah
(pozidnicah) na stavbi s t. i. visokim podstrešjem oziroma
mezaninom (iz Tupelč; pri Petrovih).
Na osnovi spoznanih in dokazano utemeljenih vrednostih
pomena varstva kamnite kritine je v sklepnem delu raziskave
ponujen predlog varstvenih ukrepov.
Zaključek raziskave je namenjen priporočeni tehnologiji
obnove, ki naj bi veljala še posebej v primerih, ko je za temeljito
obnovo strehe treba odstraniti obstoječo kamnito kritino z ostrešja in
hkrati ohraniti njen prvotni videz.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Kamnita stavbna dediščina je morda najbolj reprezentančni del
celotne kulturne dediščine Krasa. Vanjo je vpeta tudi kamnita kritina
kot redek in razpoznaven fenomen. Na slovenskem delu Krasa se je
po grobih ocenah ohranilo približno 150 večjih in manjših stavb s
kamnito kritino. Da bi v prihodnosti te redke primere stavbne
dediščine s kamnito kritino lahko vzdrževali in ohranjali, je nujno, da
kamnito kritino spoznamo ne le s tehnološkega vidika, temveč tudi z
vidika arhitekturnega, etnološkega in kulturno-zgodovinskega
pomena.
Raziskava se v celoti navezuje in dopolnjuje vzporedni raziskavi:
obsežno raziskovalno delo Božidarja Premrla z naslovom "Kamnita
strešna kritna stavb na Primorskem in izvor gradiva zanjo" ter
geološko raziskavo Mateje Golež z naslovom "Raziskave kamnite
kritine na Krasu". Del raziskovalnih dosežkov je bil predhodno že
objavljen v monografiji "Kraška hiša in arhitektura krasa" avtorjev
Stanislava Renčlja in Ljuba Laha.
ključne besede
kamnita kritina, skrle, obnova ostrešja, stavbna dediščina Krasa
summary
In its introductory part the research points out the specifics and
exceptionality represented by stone slate roofing in the building
tradition of the Karst region and gives a parallel account of reasons
and causes that lead to its demise. In continuation the significance
and suitable evaluation ofremaining stone slate roofing in the Karst
region are shown. Even by applying the most modern criteria it is still
possible to include this formerly highest-quality roofing material
amongst the most durable and ecologically safe. This roofing
represents a top achievement in building technology and creativity,
special value is added because ofits distinguishable character in the
Karst architectural landscape. The central part of the research -
alongside the graphic material and graphic illustrations - represents
two buildings with stone slate roofing and their analyses.
The discussion offers some general recommendations that could
help in improving attitudes to stone heritage as an element of cultural
heritage, while the conclusion deals with recommended technologies
for renewing roofs built with stone slate roofing.
intentions, goals and results
The research, albeit a very limited one, the pertaining analysis
was carried out based on analysis of historical development, foreign
examples, fieldwork and documenting roofs with stone roofing. Two
typical stone slate roofs were chosen as case studies, which were
documented in detail and analysed: the first, simple and most
common type of roof built with clad trusses (from Filiščje Brdo; by
the Urbanič's) and the other is a clad truss laid on the wall itself
(locally called "pozidnice") in a building with a raised attic or
mezzanine (from Tupelče; near the Peter's).
Based on known and proven values the significance of preserving
stone roofing the research's concluding part provides a proposal of
protection measures. The conclusion itself is a review of
recommended renewal technologies, which should be especially
applicable in cases where the roof needs fundamental renewal and
the extant roofing material has to be removedfrom the roof structure
but its authentic image nevertheless preserved on completion.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Stone built heritage is probably the most representative part of
all cultural heritage in the Karst. It also includes stone roofing as a
rare and distinct phenomenon. In the Slovene part ofthe Karst region
a rough estimate shows some 150 larger or smaller buildings
covered with stone roofing. If we want to maintain and preserve these
rare examples of built heritage for future generations we have to
learn about stone roofing, not only from the technological aspects
but also about its architectural, ethnological and cultural-historical
significance.
The research fully links and complements two parallel
researches: the elaborate research by Božidar Premrl, titled "Stone
roofing on buildings in Primorska and the origin of the used
material" and the geological research by Mateja Golež, titled
"Researching stone roofing in the Karst". Part of the research
findings was previously published in the monograph "The Karst
house and Karst architecture" by Stanislav Renčelj and Ljubo Lah.
key words
stone roofing, slates, renewal of roofs, built heritage, Karst
Slika 1: OtokHvarzvrisanimilokacijamiposnetihtrimov.
The island Hvar with marked sites ofthe documented trims.
Slika 2: Prerez korbelinga v praksi: majhen trim kot zatočišče za enega človeka.
Section ofcorbelling in practise: the small trim as a shelter for only one
person.
	Ly j
	
' '.W	
a	
	■
	
	
	\ i
'ts .. i	
h	i it ^-'rfJ bi
Slika3: Stopnice so pomemben element trima, čeprav nastopajo razmeroma
redko.
Stairs are an important element ofthe trim, although they appear fairly
rarely.
Slika4: Genialna rešitev razbremenitve preklade vhoda: medtem ko je
najobičajnejša rešitev ponovitev preklade ali trikotna konstrukcija,
je mojster na Hvaru našel boljšo rešitev - preprosto je odstranil težo
nad preklado. To ni slučaj, takih rešitev je na Hvaru več.
An ingenious solution for diminishing loads above the entrance
beam: while the most common solution is to add another beam or
build a triangular structure, the master builder from Hvar found a
better solution - he simply removed the loadfrom the beam. This is
not coincidental, more of the same can be found in Hvar.
Slika 5: Trije trimi in hlev: najbolj značilne oblike so stopničasti trimi (stopnje so idealne za vzdrževanje), hlev (tor) pa ima zametek korbelinga, ki gane razvije in
služi le kot senca živalim.
Three trims and a stable: the most typical forms are: stepped trim (steps are ideal for maintenance) and stable (tor), which already has an early corbelling that
is notfully developed and is used only to provide shadefor livestock.
_Borut Juvanec
RIM NA HVARU
SHELTER 'TRIM'ON HVAR
raziskava, research
povzetek
Trimi na Hvaru so kamnita zatočišča, grajena v tehniki suhega
zidu, kot jih najdemo v Sredozemlju, pa v Švici, v Združenem
kraljestvu, na Irskem, so pa še na Bližnjem vzhodu (Palestina, Sinai,
Jemen) in v Severni Afriki (Maroko). Namenjena so predvsem
človeku, za živino so le ograde.
Konstrukcija trima je značilen korbeling kot osnovna nosilna
plast, na zunaj ima plašč ali 'okvir', ki služi tako za protiobtežbo
korbelingu kot odvodu meteorne vode.
Na Hrvaškem so zatočišča kažun v Istri, komarda na otoku
Krku, bunja v Dalmaciji med Zadrom in Šibenikom ter na otokih
(predvsem Žirje, pa na Braču), trim stoji na Hvaru, kučarica pa v
Konavlah v zaledju Dubrovnika.
Trim na Hvaru ima enotno konstrukcijsko telo z okroglim
tlorisom, na zunaj pa je dokaj različen: njegova značilnost je
predvsem stopničenje v prerezu (prsten ali koloč). Trim stoji
navadno prosto v prostoru, lahko ima ogrado za živino ali pa je vhod
zastrt z zidcem. Vhod je orientiran praviloma proti zahodu, čeprav
jih mnogo gleda tudi na sever ali celo na jug. Vzhodna ali
severovzhodna orientacija je redka in je predvsem plod okoliščin.
Prostostoječi trim ima na zadnjem delu priključek na široke zidce, ki
predstavljajo predvsem poti.
Značilnosti trima so v bogastvu detajlov: najbolj preprost in
pravzaprav ena sama konstrukcija je pristrišak; obroči ali
stopničenje zunanjega ovoja; stopnice in dostop na streho;
razbremenitev preklade v vhodu; okno; cisterna kot zaloga
življenjsko pomembne vode; vzidana oprema; tlak.
Problematika je podobna kot pri vsej vernakularni arhitekturi: ni
informacije, ni strokovne obdelave, ni dokumentacije, ni raziskav in
ne znanstvenih del s tega področja, pomanjkljiva zavest domačinov
in obiskovalcev in odnos do vernakularne arhitekture - zato ni
negovanja in ne vzdrževanja, kar je tudi plod individualne lastnine in
neurejenih odnosov do tega.
Naloga kulturne javnosti, stroke in znanosti, lastnikov in
lokalnega prebivalstva je ena sama: organizacija konzorcija za
odkrivanje, znanstveno obdelavo, dokumentiranje, obnovo in
vzdrževanje, predvsem pa za nadzor kulturne dediščine z
doseženi cilji, namen in rezultati
Cilj naloge je izvrednotenje kakovosti kamnitega zatočišča,
imenovanega 'trim', ki predstavlja ključni element vernakularne
arhitekture otoka Hvar.
Namen je predstavitev objekta in njegove kulturne vrednosti
domačinom, javnosti in stroki. Z znanstveno obdelavo je vrednost
tega objekta kot detajl in v okolju dokazana.
Rezultati: Na podlagi pregleda, inventarizacije, dokumentiranja,
risanja, analiziranja in primerjanja so najdeni elementi, ki določajo
trim inmu dajejo njegov pomen.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Odkrivanje, znanstvena obdelava in predstavljanje vernakularne
arhitekture so pomembni za razumevanje kulture okolja in naroda,
enako za razvoj arhitekture in njenih tokov.
ključne besede
kamnito zatočišče, kamen, korbeling, tehnika suhega zidu
summary
On the island of Hvar the Trim are stone shelters built in the dry
wall technique; similar examples can be found throughout the
Mediterranean and in Switzerland, the United Kingdom, Ireland, as
well as in the Middle East (Palestine, Sinai, Yemen) and Northern
Africa (Morocco). Mostly they are intendedfor human use, while the
livestock only gets an enclosure.
The trim's structure is a typical corbelling, which is the basic
load-bearing layer, while the exterior is given a cladding or "frame"
thatworks as a counterweight as well asfor dispensingrainwater.
The shelters known in Croatia are: kažun in Istria, komarda on
the island Krk, bunja in Dalmatia between Zadar and Šibenik and on
some islands (above all Žirje, and Brač), trim on Hvar, and kučarica
inKonavle, the hinterland of Dubrovnik.
The Trim in Hvar have a uniform structural body with a circular
layout, while their exteriors may vary: their characteristic is the
tapering section (ring or koloč). Usually the Trim is a free-standing
structure, it can have an enclosurefor livestock and the entrance can
be blocked by a parapet. The entrance generally looks to the West,
although many also turn to the North or even South. Eastern or
north-eastern orientation is rare, but can be attributed to
circumstances. In the back the freestanding Trim is linked to wide
walls that are mainly the paths. Richness of details is also typical: the
simplest and actually only structure is the pristrišak; rings or
tapering external envelope; stairs and accesses to the roof;
buttressed entrance beams; windows; the reservoir for storing life-
supporting water; built-in equipment; flooring.
The issues are similar as in other vernacular architecture: there
is no data, no expert treatment, no documentation, no research or
scientific works available, lacking local consciousness and poor
attitudes of visitors to vernacular architecture - thus there is no care
or maintenance, also hindered by individual property rights and
poorly defined obligations
The task ofthe cultured public, professions and science, owners
and local inhabitants is but one: to organise a consortium for
discovering, scientific treatment, documenting, maintaining and
renewing, and above all, controlling cultural heritage with
responsible actions by all.
intentions, goals and results
The aim ofthe task was to evaluate the quality ofthe stone shelter,
known as Trim, which represents a key element of vernacular
architecture on the island of Hvar.
The gaol was to present the building and its cultural value to
local inhabitants, the public and profession. Scientific treatment of
the building as an environmental detail proved its value.
Results: Based on review, inventory, documenting, drawing,
analysis and comparison elements that determine the Trim and give
it significance were found.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Discovering, scientific dealing and representation of vernacular
architecture are important for understanding the culture of an
environment and its people, the same applies to development of
architecture and its flows.
key words
stone shelter, stone, corbelling, dry wall technique
Slika 1: Prva meterološka postaja v Alpah, Observatorij Sliki 2,3: Prva slovenska planinska koča - Orožnova koča na Planini za Liscem; ob ustanovitvi l.
Sonnblick v Avstriji /3106m.n.m./ ob
ustanovitvi leta 1886 je najvišji gorski
observatorij v Evropi in delu je še danes.
The first meteorological station in the Alps, the
Sonnblick observatory in Austria /3106 m/ was
established in 1886 and is still operational. It
lies higher than any other observatory in
Europe.
1894 (slika2)innanjenemmestunova,zgrajenal. 2004 (slika3).
The first Slovene mountain lodge - Orožen's lodge on Planina behind Lisec, after opening
in 1894 (figure 2) and the new one, built in 2004, in its place (figure 3).
Slike 4,5,6: Način gradnje v Alpah danes: Planinska koča Saleinaz, Švica, zgrajena 1.1982.
Contemporary methods of building in the Alps: The mountain lodge Saleinaz, Switzerland, built in 1982.
Slike 7,8,9: Način gradnje v Alpah danes: BivaknagrebenuStolanadBreginjem, Slovenija, zgrajen l. 2002.
Contemporary methods of building in the Alps: Bivouac on the Stol ridge above Breginj, Slovenia, built in 2002.
Eva Križaj
OVOJNE KONSTRUKCIJE IN PODNEBJE V ALPAH
ENVELOPE STRUCTURES AND THE ALPINE CLIMATE
raziskava, research
povzetek
Alpe so rojstni kraj gorske meteorologije. Gorsko podnebje je
skupek klimatskih elementov, ki se zaradi vpliva geografskih
faktorjev razlikujejo od tistih v nižinah.
Alpinska arhitektura se mora prilagoditi ekstremnim
podnebnim in reliefnim razmeram ter se istočasno zlivati z
naravnim okoljem. Analiza ovojnih konstrukcij v alpinski
arhitekturi je pokazala, da so to vedeli in upoštevali že prvi
graditelji v neokrnjenem gorskem svetu, vse od postavljalcev
osnovnih zavetišč, pastirskih, drvarskih in oglarskih, do
graditeljev planinskih koč. Nekoliko izstopa le bivak.
Zavetišča in koče so bili narejeni iz lokalnih gradiv, praviloma
iz lesa. Tega ni spremenil niti razvoj moderne tehnologije, zaradi
nje se je močno spremenil edino način gradnje.
doseženi cilji, namen in rezultati
Na sprehodu skozi zgodovino postavljanja človekovih
občasnih in začasnih bivališč v gorskih območjih je poudarek
namenjen analizi ovojne konstrukcije skozi osnovne arhitekturne
elemente - tla, stene in streho. Namen je tudi razložiti delovanje
alpskega podnebja.
Cilj raziskave je prikaz oblikovanja ovojnih konstrukcij in
njihovih detajlov, na primerih arhitekturnih posegov v Alpah, s
poudarkom na slovenskem alpskem prostoru. Na podlagi tega pa
primerjati, če se po državah, ki se nahajajo v alpskem loku,
arhitektura kaj razlikuje.
Rezultat gradnje, ki je nastajala v simbiozi z okoljem, v
katerem je nastajala, in pod okriljem graditelja, ki je bil osveščen
uporabnik prostora, je danes v alpskem svetu zelo podobna si
arhitektura. In taki so nastavki tudi za vnaprej, saj spodbujanje
trajnostnega načina življenja in gospodarjenja narekuje
upoštevanje naravnih danosti in uporabo avtohtonih gradiv,
obenem pa sodobnih tehničnih odkritij.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Pri izboru preživljanja prostega časa je danes odločilen
dejavnik neokrnjeno okolje, zato je treba podobo Alp ohranjati in
spodbujati tudi v podobi njene arhitekture. Kakovostno prenovo
in obnovo lahko dosežemo le na podlagi analize arhitektur
avtohtonega okolja, ta pa nam obenem pokaže tudi poti in načine,
kako ravnati pri novih posegih v ta občutljiv ambient. Dokaz o
aktualnosti problematike je tudi razpis za mednarodno
arhitekturno nagrado za nov način gradnje v Alpah, ki jo
podeljuje italijanska občina Sexten, kjer se ocenjujejo umetniški
pristop do posebnih podnebnih in tehničnih izzivov, značilnih za
alpski prostor, pa tudi pristnost in sodobno razumevanje alpske
kulture.
ključne besede
Alpe, gorsko podnebje, ovojne konstrukcije, zavetišče, koča,
bivak
summary
The Alps are the birthplace of mountain meteorology. The
mountain climate is a sum of climatic elements that are
influenced by geographic factors and very different from those in
the valleys. Alpine architecture has to adapt to extreme climatic
and terrain conditions, but simultaneously integrate with the
natural setting. The analysis of envelope structures in Alpine
architecture showed that this was common knowledge respected
by the earliest builders in virgin mountain landscapes, all the way
from builders of simple shelters (shepherds, charcoal makers,
wood cutters) to builders of mountain lodges. The bivouac is
somewhat ofan exception.
Shelters and lodges were built out oflocal materials, mainly
wood. Development of modern technology didn't change this,
only the construction method changed significantly.
intentions, goals and results
In our passage through the history of constructing temporary
and transitory shelters in the Alpine area the emphasis is on
analysis of envelope structures by using basic architectural
elements - the floor, walls and roof. The intent is also to describe
the Alpine climate.
The goal of the research was to present the design ofenvelope
structures and their details by using examples of architectural
interventions in the Alps and especially the Slovene Alpine space.
Such foundation was used to compare whether the architecture in
countries constitutingthe alpine arc, varies.
The result of construction that emerged from a symbiotic
relationship with the nature it grewfrom and under the patronage
of the builder - a conscious user of space, the modern Alpine
space brings an image of very similar architecture. These are also
the postulates for the future since promotion ofsustainable ways
of life and management dictate respectfor natural conditions and
use of autochthonous materials, but simultaneously also modern
technical discoveries.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Today the unblemished environment is the decisive factor
when choosing the way of spending one's leisure time, thus the
image of the Alps has to be preserved and promoted, even with its
architectural image. Quality renewal and rehabilitation can be
achieved only on the basis of analysis of architecture of
autochthonous environments, which also shows us the path and
method to new solutions for this sensitive place. The proof of the
topic's actuality is also the tender for an international
architectural award granted by the Italian municipality of Sexten
for new methods of building in the Alps, where the artistic
approach to specific climatic and technical challenges typicalfor
Alpine space is assessed, as well as the authenticity and
contemporary understanding of Alpine culture.
key words
the Alps, mountain climate, envelope structures, shelter, hut,
bivouac
Slikal: Osrednji prostor letnega stanovanja
premožnejše meščanske bosanske hiše z
"žarom" (mangalo) in oblazinjenimi
klopmi (sečijami) pod okenskim nizom.
The central space in the summer quarters
of a well-to-do Bosnian town house, with a
brazier (mangala) and cushioned benches
(sečija) under the row of windows.
Slika2: Uporabnost - kombinacija umivalnika in
lesene mizice (tahtapoša) nad stopnicami v
sklopu lesene verande (divhane) v medresi
na izviru reke Bune.
Utility - combination of a sink and wooden
table (tahtapoša) above the stairs and
within the wooden veranda (divhane) in the
medresa by the spring of the river Buna.
Slika3: Zabava, druženje - prostor za odmor na
verandi.
Entertainment, socialising - the space for
leisure on the veranda.
ik Iff
S IE
I Iff
Slika4: Vgradna oprema - omare (musandre) Slika5: Željapo zasebnosti-lesena mreža na oknu Slika6: Skrb za osebno higieno - kopalnica za
oziroma lesena pregrada ob vhodni steni
sobe.
Built-in equipment - the cupboards
(musandras) and the wooden parapet by
the entrance wall ofthe room.
(mušebak).	zidno omaro s pečjo (furuno) in ročno
Desire for privacy - wooden bars on the	prho.
windows (mušebak).	Care for personal hygiene - bathroom
behind the built-in cupboard with the
furnace (furuna) andhandshower.
Fotografije Svrzine hiše v Sarajevu in medrese na Buni: Peter Marolt
Peter Marolt
TRAJNOSTNO OBLIKOVANJE NA PRIMERU
TRADICIONALNE BOSANSKE HIŠE
SUSTAINABLE DESIGN IN THE CASE OF
THE TRADITIONAL BOSNIAN HOUSE
raziskava, research
povzetek
Raziskava opredeljuje tradicionalno bosansko hišo kot primer
kakovostno oblikovanega bivalnega okolja. Arhitektura in zunanji
prostor sta prilagojena bosanskemu človeku in sta rezultat
človekovih fizičnih, predvsem pa duhovnih potreb. Bosanska hiša je
preprosta in očiščena ornamenta, ki ni že del strukture. Likovno
kakovost ji daje skladnost različnih materialov, konstrukcij,
potrebno dinamiko pa previsni elementi, ki so hkrati del notranjega
in zunanjega prostora. Previs nad pritličjem (doksat) posredno vpliva
tudi na ulični prostor. Projektiran pogled na ulico, na tržni prostor
(čaršijo) in/ali v zelenje vpliva na oblikovanje fasadnega ovoja,
hkrati pa vpliva na dogajanje znotraj prostora.
Osrednji prostor sobe (halvata) premožnejše meščanske hiše je
prazen, zato pa se lahko namembnost podnevi menja. Isti prostor
podnevi služi kot dnevni prostor, ponoči pa kot spalnica. Opreme v
sobi je glede na naše razmere malo, večina je "vgradne". To velja za
omare (musandre), do neke mere pa tudi za sečije pod okenskim
nizom. Trenutni rabi služi nizka premična mizica (sinija). Kavo kot
izgovor za družabnost gostitelj "speče " na kahvodžaku, ognjišču z
"napo" ali segreje na žarečem oglju na mangali sredi sobe. Izza z
lesenimi letvicami zamreženega okna (mušebaka) pa opreza za
mimoidočimi. Atrij, zaprto dvorišče (avlija), je vpeljan zaradi
zagotavljanja zasebnosti, podobno kot to velja za delitev na tako
imenovani moško in žensko hišo, hkrati pa služi za umazana
opravila. Čistoča je na prvem mestu, na kar se navezuje tako vodnjak
(ćesma) na dvorišču kakor tudi umivalnice v sklopu vzidanih omar
oziroma kopalnice s pečjo (furuno) in "tušem". Kadar je le mogoče,
sta ločena čisti in nečisti del bivališča. Oddvojena sta letna kuhinja in
stranišče (letni mutvak in ćenif).
Premožna meščanska hiša je ločena na spodnji zimski in gornji
letni del hiše, ki se ločita tudi po konstrukciji. Vpeljani so prostori,
namenjeni druženju, zabavi in počitku - veranda z dvignjenim
podom (divhana s kamerijo), ki posegajo v zunanji prostor bivališča.
Tako doksat kakor tudi "veranda" pomenita podaljšek stanovanja,
dnevnih prostorov, stik z zunanjim prostorom, predvsem pa sta
posledicanačina življenja, ki temelji na druženju.
doseženi cilji, namen in rezultati
Nekatere prostorske forme kljubujejo času, kot to velja na primer
za ovalno formo, ki jo najdemo kot obliko, ki je sinonim za obliko
prostora v neugodnih življenjskih razmerah. Takšni primeri nas
napeljujejo na misel, da seje mogoče tudi danes, v okviru današnjih
tehnoloških možnosti, zgledovati po izročilu naših prednikov.
Vsekakor analiziranje človekovih potreb, funkcionalna in tipološka
analiza, posluh za oblikovanje prostora, predstavljajo temeljni
kamen tudi za oblikovanje sodobne arhitekture.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Osnovno izhodišče, sprejemljivo tudi za današnji čas, je
oblikovanje kakovostnega bivalnega okolja, ki ustreza potrebam
sodobnega človeka, pri čemer velja prepoznati rahločutnost, občutek
za skladnost različnih elementov in posluh za širše potrebe človeka,
ki jih je s seboj prinesel Orient, kjer je kultura bivanja na prvem
mestu.
ključne besede
bosanska hiša, meščanska hiša, organizacija prostora, kakovost
bivanja, projektiran pogled, mesto druženja, zasebnost
summary
The research defines the traditional Bosnian house as an
example of high quality in the design of residential environments.
The Bosnian house is simple and devoid of ornamentation that isn't
also part of the structure. Artistic quality is given by the harmony of
various materials, structures, while the necessary dynamics is
provided by overhanging elements that are simultaneously parts of
the internal and external space. The overhanging over the ground
floor (doksat) indirectly affects the street space. The designed view to
the street, market space (čaršija) and/or greenery, affects the design
ofthe facade envelope, but also affects events within.
The central place of the room (halvata) in a well-to-do town
house is empty, thus its function can change during the day. During
the day the space is used as a living room and a bedroom during the
night. In comparison to our conditions there isfairly littlefurniture in
the room; most of it is "built-in". This applies to cupboards
(musandra), to a certain extent also to the sečije below the windows.
Temporary uses are serviced by the low mobile table (sinija). Coffee,
is "baked" by the host on a kahvedžak: fireplace with a chimney
cooker hood, or heated on a coal fed brazier mangala in the middle of
the room. Passers-by can be observed from the window barred with a
wooden grid (mušebak). The atrium, enclosed courtyard (avlija) was
introduced to ensure privacy, but also to perform "dirty" tasks.
Cleanliness is given high priority, which relates to the courtyard well
(ćesma), as well as the washing niches in the built-in cupboards or
the bathroom with thefurnace (furuno) and "shower". If possible the
"dirty" and "clean" parts of the house are always separated. The
summer kitchen and latrine are also separate (letni mutvak and
ćenif). The well-to-do town house is divided into two floors, the
lower, winter part, and upper, summer part, also distinct in structure.
A special space is introduced for socialising, entertainment and
leisure - the veranda with a raised floor (divhana with kamerija),
which reaches to the outer part of the residence. Both the "doksat"
and "veranda" are extensions of the home, the living room, they are
connections to the outer space, but above all consequences of a
lifestyle based on socialising.
intentions, goals and results
Certain spatial forms defy time, as can be seen in the oval form,
seen as a form that is a synonym of spatial form for unfavourable
living conditions. Such examples point out the fact that it is still
possible, even today, within the framework of contemporary
technological possibilities, to model our solutions on the heritage of
our ancestors. Surely analysis of human needs, functional and
typological analysis and sensitivity for spatial design are the
foundation stonesfor designing contemporary architecture.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The main guideline, acceptable even for the present time, is that
quality living environments should be designed to suit modern day
needs of humans, whereby it is necessary to recognise the finesse,
feeling for harmony of different elements and wider human needs
brought by the Orient, where living culture is given full advantage.
key words
Bosnian house, town house, spatial organisation, living quality,
design aspect, social point, privacy
Slika 1: Upogibni preizkus na posameznem preizkušancu iz lesa v predavalnici Fakultete
za arhitekturo (Foto: Edo Wallner).
Bending test on a particular wooden sample carried out in the lecture hall at the
Faculty of architecture.
PiOfni^Q Irtev pg ueMkatfmli r*r redih
X
25
z h
i ID-
1
Slika 2:
a

k
■r vi n
lA n
JI
XpKintUhU qiLI+n.^)
Primerjava razpršenosti specifičnih tež preizkušancev iz novega in starega
smrekovega lesa.
Comparison ofdispersion of specific weights ofthe new and old spruce samples.
Pwaxdclitov povtlihoslnlH raziodm.
IB
U
*
t m
■
! i
I 4
-j
■ 4
1
1
Slika 3
Bn tin modi* El k (ft rr^ ]
Primerjava elastičnih modulov preizkušancev iz novega in starega smrekovega
lesa.
Comparison ofdifferent elasticity modules ofthe new and old spruce samples.
AR
2oo6/1
Edo Wallner. Lara Slivnik, Eva Križaj
IZVAJANJE EKSPERIMENTOV NA PREIZKUŠANCIH
IZ LESA PRI PREDMETU KID NA FA
CONDUCTING EXPERIMENTS ON WOODEN SAMPLES
raziskava, research
povzetek
Študenti so pri eksperimentalnih vajah pri predmetu Konstruiranje
in dimenzioniranje (KID) na Fakulteti za arhitekturo opravili upogibni
preizkus na preizkušancu iz lesa. Na osnovi izmerjenega povesa pri
znani obtežbi in dimenzijah preizkušanca so nato izračunali elastični
modul lesa. Z izbranim načinom eksperimentalnih raziskav smo v prvi
vrsti želeli vzpodbuditi individualno delo študentov. Ti so uporabljali
preizkušance različnih vrst lesa, različnih velikosti in kakovosti, zato
je rezultate takšnih meritev težko enačiti. Izbrani pravokotni prerezi
preizkušancev so bili za posameznega študenta posebej določeni glede
na individualne podatke predhodno izdelane računske vaje in so
močno odstopali od predpisanih pogojev standarda EN 408:1995
oziroma so bili za skupino, ki je uporabljala v konstrukcijo že vgrajen
les, izbrani dokaj naključno. Zaradi pomanjkanja laboratorijske
opreme in zaradi enostavnosti rokovanja so bile izbrane takšne
dimenzije preizkušancev, da se pri relativno majhni obtežbi, P = 0.034
kN, dajo izmeriti merljivi povesi. Ker smo povese želeli meriti z
merilno urico natančnosti 1/100 mm, smo izbrali bolj ploščate prereze
z nizko statično višino, vendar so bili hkrati tudi dovolj široki, da je
bila s tem zagotovljena relativna stabilnost naložene obtežbe, ki so jo
predstavljali jekleni kotniki. Poleg izvedbe samega upogibnega
preizkusa smo paralelno s tem evidentirali še dodatne podatke, ki so na
razpolago za dodatne numerične analize, predvsem pa za dodatno
kontrolo.
doseženi cilji, namen in rezultati
Pri analizi rezultatov smo primerjali soodvisnosti gostote
materiala, ki se kaže skozi specifično težo materiala in elastičnega
modula. Elastični modul je v vseh treh primerih preizkušancev, tako za
nov smrekov les, za star smrekov les in tudi hrastov les, logičen, kar
pomeni, da pri gostejši strukturi prereza običajno lahko pričakujemo
večjo vrednost elastičnega modula. Zaradi specifične narave lesa
seveda obstaja določeno odstopanje preizkušancev, vendar se izkaže,
da je podani trend smiseln. Pri preizkušancih iz hrastovega lesa se
pojavljajo večja odstopanja kot pri preizkušancih iz novega
smrekovega lesa. Dobljene vrednosti elastičnih modulov so korektne,
njihova različnost paje očitno rezultat raznih vplivov, kot so: struktura
materiala, različna vlažnost, majhnost dimenzij in oblika prereza
preizkušancev ter možne nenatančnosti meritev.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Eksperimentalne raziskave na Fakulteti za arhitekturo niso bile
izvedene v idealnih pogojih, kijih predpisujejo evropski standardi, saj
stavba nima primernega prostora in potrebne strojne opreme. Pri
eksperimentih iz starega smrekovega lesa smo ugotovili, da je opazen
trend primanjkljaja lesne mase v povezavi s starostjo lesa. Seveda pri
dobrih pogojih okolja ni tako, slabosti se kažejo predvsem na
posameznih mestih, ki so izpostavljena gnilobi, črvom in ostalim
škodljivim vplivom, kjer pride do v povprečju 9-odstotnega
zmanjšanja lesne mase oziroma v povprečju do 19-odstotnega
zmanjšanja elastičnega modula. Raziskava primerjav med starim in
novim konstrukcijskim lesom je pokazala, da je povprečje elastičnih
modulov in verjetno tudi trdnosti obstoječih lesenih konstrukcij še
vedno zadovoljivo, zato je verjetno, da je v večini primerov
rekonstrukcij treba zamenjati le dotranjane elemente, ne pa celotne
konstrukcije.
ključne besede
lesena konstrukcija, elastični modul, upogibni preizkus.
summary
During the experimental tutorials within the course Constructions
and dimensioning at the Faculty of architecture students conducted
bending tests on wooden samples. By measuring bending with known
weights and dimensions of the samples they calculated the wood's
elasticity module. The chosen method of experimental research was
primarily applied to stimulate individual work by students. They used
samples of various types of wood, size and quality, thus the results of
such measurements cannot be easily compared. The samples had
different rectangular sections, which significantly differ from the
proscribed conditions in the EN408:1995 standard, and were given to
the individual student after a previously completed computer
calculations exercise or were fairly randomly given to a group, which
tested a wood sample that had previously been used in a structure.
Because of deficient laboratory equipment and to simplify handling,
the selected dimensions of the samples were such that even with small
loads (P=0.034 kN) could provide measurable bending. Since we
wanted to measure with a measure gauge with 1/100 mm precision, we
chose ratherflat sections with low static height, but nevertheless wide
enough to ensure relative stability of the added load, which were steel
braces. Besides conducting the bending test itself we produced a
parallel evidence of additional data that was made available for
additional numerical analyses, but above all additional control.
intentions, goals and results
In our analysis of results we compared the correlation between
material density, seen by specific weight of the material and its
elasticity module. In all three samples: new spruce wood, old spruce
wood and oak, the elasticity module was fairly logical, meaning that
with a denser structural section we can also expect a higher value
elasticity module. Because of the specific nature of wood there are of
course certain deviations amongst the samples, but the given trend
nevertheless proves to be correct. There were more deviations
amongst the oak samples than amongst the new spruce samples. The
obtained values of elasticity modules are correct, variations obviously
appear because of various influences, such as: structure of the
material, varying moisture content, small dimensions andforms of the
sample's sections and possible inaccurate measurements.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
The experimental research at the Faculty of architecture wasn't
carried out in ideal conditions, as are proscribed by European
standards, since the building doesn't have adequate facilities or the
necessary mechanical equipment. With the experiments on old spruce
wood we discovered that the shrinking of wood mass in correlation to
the sample's age is a visible trend. Of course under good
environmental conditions this doesn't happen, weaknesses appear
only in particular places, such as those exposed to decay, woodworms
and other damaging influences, where on average 9 percent of the
wood mass is lost and the elasticity module on average diminishes by
19 percent. The research comparing old and new structural wood
proved that the average elasticity module and probably also the
resilience of the extant wooden structure is still satisfactory, therefore
probably in most cases of reconstruction only worn out parts of the
structure have to be replaced and not the entire structure as such.
key words
wooden structure, elasticity module, bending test
Slikal: Proces urbanizacije.
The urbanisation process.
Slika 2: Model reorganizacije regije.
Model for regional reorganisation.
Slika 3: Strategija razmeščanja turističnih zmogljivosti v regiji.
The strategy for distributing tourist capacities in the region.
Slika 4: Hostel v Ankaranu.
Hostel in Ankaran.
Ilka Čerpes
;gija kot orodje za usmerjanje
RAZVOJA V PROSTORU
THE REGION AS AN INSTRUMENT FOR
DIRECTING SPATIAL DEVELOPMENT
raziskava, research
povzetek
Regija je miselno orodje za načrtovanje razvojne strategije.
Meje regije določajo značilni prostorski vzorci fizičnih in
demografskih danosti. Primerjalna razvojna prednost slovenske
obalne regije so naravni viri, predvsem morje. V smislu ciljev
trajnostnega razvoja postavljamo prostorske okvire za razvoj
trajnostnega turizma na slovenski obali tako, da turistično
infrastrukturo umikamo v zaledje, s tem pa varujemo naravne
vire pred pretiranim izkoriščanjem, dejavno varujemo in
prenavljamo kulturno dediščino ter zagotavljamo enakomerni
razvoj po celotnem teritoriju regije.
določanje prostorskih možnosti in omejitev za
načrtovanje trajnostnega razvoja turizma
Primer slovenske obale
Vodilni kriterij za določitev prostorskega obsega regije so
izrazito dominantne naravne danosti: morje, obala in relief ter s
tem povezani klimatski pogoji, ki so skozi zgodovino oblikovali
izrazito identiteto kulturne krajine mediteranskega tipa. Meje
regije določa tudi njena izjemnost v okvirih Slovenije ter izražena
zavest prebivalcev o pripadnosti, okoljskih vrednotah in
razvojnih prednostih prostora, v katerem živijo. Prav zavest
prebivalcev o medsebojni soodvisnosti in soodvisnosti s
prostorskimi danostmi je razlog, da smo obalno regijo opredelili
za samoorganizirano regijo (Katz, 2000).
Vodilna kriterija za določitev gravitacijskega območja regije
z vidika ekonomskih danosti sta prisotnost redkih naravnih
resursov /morje in morska obala/ ter s tem povezana obstoječa
prometna in transportna infrastruktura /Luka Koper, avtocesta,
železnica/.
Strategija trajnostnega turističnega razvoja v prostoru
slovenske obalne regije temelji na predpostavki, da sta morje in
morska obala neprecenljiva naravna vira, ki ju je treba varovati v
čim bolj prvobitni strukturi, obliki in podobi. Predpostavka vodi
k oblikovanju prostorsko enakomerno razpredene mreže naselij
po celotni površini regije in preprečuje zgoščevanje gradenj in s
tem pretiranih motenj v okolju vzdolž morske obale.
Z modelnimi prikazi na kartah prikazujemo možnosti za
lociranje, dimenzioniranje in oblikovanje nastanitvenih in
storitvenih turističnih zmogljivosti v zaledju, tako da
zagotavljamo enakomerne dostopnosti in preskrbe z različnimi
storitvami po celotnem teritoriju, vzpodbujamo prenovo,
oživljanje in razvoj naselij v zaledju. S porazdelitvijo gradenj po
celotnem teritoriju regije enakomerno porazdeljujemo tudi
obremenitve na okolje in s tem omogočamo dejavno varovanje
morske obale inmorja.
ključne besede
urbanistično načrtovanje, regija, turizem, trajnostni razvoj
summary
The region is a mental framework for planning development
strategies. Regional boundaries are determined by characteristic
patterns ofphysical and demographic features. The comparative
advantages of the Slovene Coastal region are its natural assets,
above all the sea. In pursuit ofgoals of sustainable development
we defined the spatial framework for the development of
sustainable tourism on the Slovene coast. Thus tourist
infrastructure was removed to the hinterland, which means that
natural resources are protected from excessive exploitation,
cultural heritage is actively protected and renewed and we can
ensure balanced development over the entire region's territory.
defining spatial possibilities and limitations for
planning sustainable tourism development
The Coastal region
The leading criterions for defining the physical extent of the
region are its main natural landmarks: the sea, the coast, its
geographical setting and inherent climatic conditions, which
have in history contributed to the distinct identity of the cultural
landscape of the Mediterranean type. Its limits are also set by the
regions uniqueness in the Slovene framework, expressed
consciousness of its people concerning belonging as well as
environmental values and spatial development potentials of their
environment. Moreover the people's consciousness about mutual
interdependency and interdependency with natural assets is the
reason we define this region as a self-organised region. (Katz,
2000)
The decisive criterion for defining the regional gravitational
areafrom the aspect ofeconomic circumstances is the presence of
rare natural resources /the sea and coastline/and corresponding
extant transport infrastructure /the port of Koper, highway,
railway/.
The strategy of sustainable development of tourism in the
space of the coastal region is based on the hypothesis that the sea
and seacoast are exceptional natural resources, which have to be
protected in their original structure, form and image, as much as
possible. The hypothesis leads to the design of a spatially equally
dispersed network of settlements on the entire territory of the
region and to the prevention of densening, which could lead to
excessive disturbances in the immediate coastal environment
along the seafront.Model representations on maps show
possibilities for positioning, dimensioning and designing
accommodation, service and tourism capacities in the
hinterland, so that by ensuring equal accessibility and provision
with various services throughout the territory rehabilitation is
stimulated as well as revitalisation and development of
hinterland settlements. By distributing development throughout
the region's territory even environmental burdens are distributed
evenly, thus active protection ofthe seacoast and sea is enabled.
key words
urban planning, region, tourism, sustainable development
KOT TEORIJA PRAKSE 2, 2005
VERNACULAR ARCHITECTURE
AS THEORY OF PRACTICE 2, 2005
Projekt ARRS štev. J5-6557, 3311-04-8256557 (2004-2007)
dr Peter Fister, dr Igor Kalčič, dr Jože Kušar, dr Peter Marolt,
mag Edo Wallner, dr Martina Zbašnik Senegačnik, dr Domen Zupančič
povzetek
Vernakularna arhitektura je preprosta, a najbliže teoriji, ki jo
udejanja. Prve arhitekture so bile plod nešolanih, a ne neukih
mojstrov: znanje pa se je podedovalo kot dediščina. Danes ga
razlagamo na znanstven način, včeraj sojo razumeli v obliki reda.
Zato je vernakularna arhitektura kot temelj arhitekturne misli
tako pomembna.
Pomen razvoja konstrukcijskih načel za arhitekturo kot
znanstveno disciplino v zgodovinskem razvoju z implementacijo
teorije v prakso dokazuje praksa, ko realizira teoretske principe v
delovanje. To je najbolj žlahten rezultat teoretske misli. V tem je
prednost slovenske majhnosti in tukaj moramo pokazati veličino
kvalitete v družbi evropskih narodov.
doseženi cilji, namen in rezultati
Aplikativni uspehi so povezani z uporabo principov v praksi.
To je ustaljena metoda: odkrivanje starih znanj, postopkov in
tehnologij, razumevanje tega kot potrjevanje prakse v teoriji in
teorije v praksi, vrednotenje v sodobnem življenju,
implementacija v delo jutri - to bodo rezultati projekta.
Objekti obdelave so kozolec, kašča, staja na Veliki planini,
kmečka hiša, v primerjavi z vernakularno arhitekturo Evrope.
Uporaba rezultatov ni mogoča v detajlih, ne v tehnikah in ne v
tehnologijah: kulturo svojega poslanstva lahko nadaljuje arhitekt
v ideji, z iskanjem, obdelavo in z razumevanjem značilnosti. Taka
arhitektura predstavlja potrebo sodobne družbe.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Arhitektura sega v zgodovino kakih sedem tisoč let, kar
imamo otipljive dokaze. Arhitekturo ločimo na tisto prvobitno,
na stilno in na sodobno danes. Prve arhitekture so najbolj
preproste, a tudi najbliže teoriji, ki jo dobesedno udejanjajo. Prve
arhitekture so bile plod nešolanih, a ne tudi neukih mojstrov:
znanje pa se je podedovalo kot dediščina ali kot skrivnost cehov.
Danes je znanost dosegljiva, včeraj jo je bilo treba poenostavljati,
dajebila razumljiva in uporabljana. In bila je uporabljana. Danes
jo razlagamo na znanstven način, včeraj so jo razumeli v obliki
reda. Red je bil temelj, dodatki so bili le detajli, ki so arhitekturo
plemenitili, a je niso uniformirali.
ključne besede
virtualno oblikovanje prostora, virtualna univerza,
arhitekturno izobraževanje, kombinirano učenje.
summary
Vernacular architecture is simple, but the closest to the theory
it manifests. The first architectures were produced by
uneducated, but not un-knowledgeable craftsmen: the knowledge
was inherited as a legacy. Today it is interpreted scientifically;
formerly it was understood as a type of order. For this reason
vernacular architecture is very important in the foundation of
architectural thought.
The significance ofstructural principles for architecture as a
scientific discipline in historical development by implementation
of theory in practice is proved by practice, when theoretical
principles are achieved and operational. This is the noblest result
of theoretical thought. Here we see the advantage of Slovene
smallness and here we have to show the magnitude ofquality in
the company ofEuropean nations.
intentions, goals and results
Applicative achievements are tied to practical application of
principles. This is a standard method: discovering ancient
knowledge, procedures and technologies; their understanding as
confirmation of practice in theory and theory in practice;
evaluation in contemporary life, implementation in future work-
these will be the project's results.
The subject of debate are the Slovene hayrack, granary,
cattle-pen on Velika planina, the peasant's house, in comparison
with European vernacular architecture.
Use of results isn't possible in details, nor in techniques or
technologies: the architect can fulfil the cultural part of the
mission in the idea: by searching, treating and understandings
specifics. Such architecture is needed by contemporary society.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
Architecture reaches some seven thousand years into history,
for which there is evidence. Architecture is divided into the
primeval, stylistic and contemporary. Thefirst architectures were
the simplest and closest to the theories they manifested. They
were produced by uneducated, yet never un-knowledgeable
craftsmen: their knowledge was inherited as a legacy or as the
secret of guilds. Today science is easily attainable, formerly it
was simplified, so that it could be understood and used. And used
it was. Today it is interpreted scientifically; formerly it was
understood as an order. The order was the foundation, additions
were merely details that gentrified the architecture, but never
lead to uniformity.
key words
vernacular architecture, development,principles, the Slovene
hayrack, detail, technical mechanics, symbol, economy
Peter Fister
KORPUS SLOVENSKE ARHITEKTURE 2005
Raziskava je raziskovalni program in hkrati sestavina enotnega
raziskovalnega programa Fakultete za arhitekturo "Trajnostno
oblikovanje kvalitetnega bivalnega okolja". Kontinuirana
raziskava arhitekture v slovenskem prostoru poteka s ciljem
vzpostavitve temeljne baze podatkov celovitega "korpusa" ter
raziskave aktualnih problemov ohranitve, prenove in nadgradnje
obstoječe stavbne dediščine v slovenskem prostoru. Vsi deli
raziskave so utemeljeni in zasnovani iz neposredne povezave
med teorijo in prakso. Raziskave izvajajo kot sodelavci vsi
slušatelji 3. in 4. letnika, poglobljeno slušatelji v usmerjenem
seminarju FA in podiplomski študentje z izborom posebnih
predmetov ali magistrskih oziroma doktorskih tem, sodelavci na
fakulteti ter izbrani specialisti z inštitucij, ki se posebej ukvarjajo
s podobno tematiko. Posamezni deli raziskave so povezani z
raziskovalnimi projekti ali nalogami v slovenskem prostoru in na
mednarodni ravni, v njih pa sodeluje več raziskovalnih institucij
in raziskovalcev.
določljiv.Po definiciji je 'razmerje dolžin, kjer je krajši del proti
daljšemu v enakem razmerju kot daljši del proti celoti; če je celota
seštevek krajšega in daljšega dela'.
Odnosi so uporabni, vidni in razumljeni, ko so preprosti. To
pomeni, da so izrazljivi z enostavnimi števili - pri človeku je to do
števila pet (Kurent ). Tudi če je odnos izbran (lahko je avtorsko
delo, preproste stvari pa so nekako 'ponarodele'), je najbolj
uporaben odnos tisti, kije izražen z malimi števili: na primer
Trikotnik ima tri stranice in enake ali različne kote.
Nedvomno so najbolj zanimivi tisti, ki imajo tri enake kote in
pa tisti, ki vsebujejo pravi kot. Le ti so kontrolirani z dolžinami
stranic in z velikostjo kotov. Stranice so lahko enake vse tri, po
dve ali so povsem različne. Koti so lahko povsem različni,
trikotnik lahko ima dva enaka kota ali pa vse tri enake.
Tridimenzionalne konstrukcije ali telesa so nekaj bolj
zahtevne za razumevanje, a v načelu so prav preproste tudi te.
Velja pravilo, da je diagonala pravokotnika, ki je konstruiran s
stranicami ena in s kvadratnim korenom, vedno enaka dolžini, ki
ima pod korenom eno številko več od osnovnice. Primer
pravokotnika, ki je razvit iz višine ena in dolžine, ki je enaka
diagonali kvadrata (1 x V2).
BorutJuvanec
TEORIJARAZMERIJ
Odnos pomeni razmerje, proporcijo med dvema ali med več
količinami. Proporcioniranje pomeni kontroliran odnos med
količinami, ki ima za končni cilj skladnost kompozicije: detajla,
detajlov med sabo, vse do celote. Pomembno paje, daje ta odnos
kontroliran (eksakten, točen), da ga lahko opazimo in da je
razumljiv, da ga tudi razumemo.
Najbolj preprosti liki so tisti, ki imajo čim manj elementov:
krog ima center in polmer; kvadrat ima štiri stranice in štiri kote:
stranice so enako dolge, koti so enaki; pravilni pravokotnik
(paralelepiped) ima po dve in dve stranici enaki, pa štiri enake
kote; mnogokotniki so lahko pravilni, a so mnogo bolj zahtevni,
zato tudi manj uporabljani.
Točka je neskončno majhen element prostora, ki s svojim
položajem definira center ali začetek dolžinskega elementa:
premice.
Premica, daljica sta elementa, ki imata le dolžino: ena je
omejena z začetkom in s koncem, druga priteče iz neskončnosti in
se v drugi smeri vrača vanjo. Imata le eno razsežnost: dolžino, ta
pa je lahko tudi neskončna.
Krog ima center in polmer. Krog je geometrijsko mesto točk,
ki je za polmer oddaljeno od svojega centra. Je najbolj preprost
lik z eno samo razsežnostjo, s centrom inje brez kotov.
Kvadrat ima štiri stranice in štiri kote: stranice so enako
dolge, koti so enaki. Štiri enako dolge stranice določimo: a
konstrukcija sama po sebi določi tudi štiri enake kote. Ker je
seštevek vseh kotov zaključenega lika 360 stopinj, je lahko vsak
kot med štirimi elementi samo 90 stopinj. Kvadrati v kompoziciji
tvorijo mrežo. Značilnost mrež je odnos števila v horizontali in v
vertikali. Proporcioniranje je uporaba izbranih pravil pri
sestavljanju celote.
Pravokotnik ima po dve in dve stranici enaki, pa štiri enake
kote. Podatek je torej: dve stranici in en kot. Značilnost
pravokotnika je odnos stranic: je lahko povsem poljuben,
medtem ko so koti lahko le pravi (devetdeset stopinj).
Zlati rez je zahtevno izrazljiv, a vidno povsem jasen in
Igor Kalčič
KOMPOZICIJA: funkcija, konstrukcija, estetika v
detajliranju z lesom
Raziskovanje se je nadaljevalo z bolj načrtnim in usmerjenim
delom na naši, slovenski avtohtoni arhitekturi, ki je nastajala
spontano, po podedovanih načelih iz roda v rod in ki je lahko vzor
in vodilo za sodobno, avtorsko arhitekturo, ki spoštuje preteklost
in nacionalno identiteto pri svojih zasnovah in projektiranju. To je
najprej in predvsem kozolec, zgradba za sušenje in shranjevanje
sena. Pa tudi enocelična pastirska bajtana Veliki planini, ki seje
ohranila in privzela v današnjem času novo namembnost
počitniške hiše.
Domen Kušar, Jože Kušar
SLOVENSKA TRADICIJA GRADNJE KLADNIH
STAVB - POSKUS REKONSTRUKCIJE
"KREMSMÜNSTERSKE HIŠE"
Lesene zgradbe iz masivnega lesa v Sloveniji so bile nekdaj v
konstrukcijskem smislu delane na dva načina: iz brunastih ali
skeletnih sten, včasih pa tudi v kombinaciji obeh sistemov. V
prispevku so obravnavani redki še obstoječi primerki značilnih
brunastih zgradb kot zasnova konstrukcije in tehnologije
izvedbe. Arheološke najdbe iz halštatske dobe v naravoslovno
zgodovinskem muzeju na Dunaju so dokaz, da so bile zgradbe iz
brunastih sten znane že v bronasti dobi. Ta konstrukcijabrunastih
zgradb se je ohranila skoraj do našega časa, če pomislimo na
redke ohranjene senike na bohinjskih planinah v Julijskih alpah.
Posebno pomembna je za zgodovino slovenske gradnje
Kremsmünsterska listina iz leta 777, ki navaja gradnjo lesenih
hišic. Ta dokument vsebuje najstarejši poznani zapis, ki omenja
gradnjo hiš naših prednikov, najbolj verjetno sestavljene iz brun.
Kremsmünsterska listina je nastala leta 777. Izvirna listina se
ni ohranila, pač pa poznamo prepise: Codex Tradit. Passav.
Codex Lonsdorffianus iz 13. stoletja, Codex Friderician. iz 14.
stoletja. Listina govori o tem, kako je bavarski vojvoda Tasilo
razporejal posesti okoli Kremsa. Med drugim omenja tudi
dekanijo (okraj, kjer je prvotno živelo deset družin) Slovencev in
v zvezi s tem navaja Tasilovo naročilo: "Nam et quadraginta
casetas aliunde adtractors tradimus in hiis componere locis", kar
v prevodu pomeni: "Naj se v teh krajih sestavi tistih štirideset hiš,
ki so jih od drugod privlekli".
Peter Marolt
TRAJNOSTNO OBLIKOVANJE NA PRIMERU
TRADICIONALNE BOSANSKE HIŠE
Zunanji videz in ureditev prostora bosanske hiše sta posledica
potreb, socialnega življenja, stika z okoljem, zaradi česar je
tradicionalna arhitektura harmonično in organsko zasnovana, s
tem pa tudi likovno - oblikovalsko dovršena.
Kulturna zavest ljudi ima daljnosežne posledice tudi za
dojemanje in oblikovanje arhitekturnega prostora. Bosanska
meščanska hiša pridobi likovno - prostorske kvalitete zaradi
zamikov, previsov, pa tudi uporabe neenotnega materiala. Doksat
- konzolni previs v prvem nadstropju (ki ga najdemo ponekod
tudi pri hišah v Hercegovini) predstavlja logičen odgovor na
oblikovanje tistega prostora, kjer je pogled na ulico ali trg
omejen. Isti hkrati ščiti spodnji del stene iz gline ali čerpiča,
posredno pa nudi tudi zaklon mimoidočemu pred padavinami.
Halvat z doksatom in kamerija predstavljata prostor namenjen
druženju in na določen način simbolno jedro orientalsko
zaznamovanega domovanja. Doksat je kar se tiče organizacije
notranjega prostora, kot del sobe, zasebni prostor družine, v
katerega pogled ne seže, zato pa sedečim na sečijah omogoča
"nadziranje" zunanjega prostora.
Edo Wallner
REKONSTRUKCIJE MEDETAŽNIH KONSTRUKCIJ V
STARIH OBJEKTIH
Pri prenavljanju obstoječih objektov se pogosto sprašujemo kaj
storiti z obstoječimi stropnimi konstrukcijami. Graditi nov objekt
je običajno manj zahtevna naloga kot pa sanirati oziroma
rekonstruirati obstoječ objekt. Poleg tega je pri projektiranju
rekonstrukcij potrebno upoštevati veliko več robnih pogojev.
Pridobiti je potrebno dodatne informacije o obstoječi konstrukciji
in vgrajenih materialih, da bi se analizirala smiselnost
investicijskih posegov. Pogosto se zgodi, da se ob gradnji
izprazni oziroma izseli le ena etaža, pri čemer je potrebno veliko
pozornost nameniti tudi varnosti in zaščiti tako ljudi kot tudi
njihovega imetja.
Projektne rešitve so vedno kompromisne rešitve dobljene na
osnovi nekaterih bolj ali manj izpostavljenih zahtev. Pogosto v
praksi naletimo na neprimerne projektne rešitve, ki nastanejo
zaradi različnih vzrokov. Med najbolj pogoste lahko štejemo
neznanje projektanta, njegova odvisnost od investitorja ali
odvisnost od izvajalca. Dejstvo je, da velika večina investitorjev
na gradnjo gleda skozi posebno lino, kjer vidi le ceno t.j. vrednost
investicije. Manj je tistih, ki poleg cene vidijo še kaj več, kot npr.
kvaliteta, estetika, ... Še manj pa je tistih, ki znajo znotraj vsega
tega najti najboljši kompromis. Prav zato je naloga projektanta,
da najde ustrezno projektno rešitev, in da jo zna investitorju
predstaviti na tak način, da jo le-ta sprejme in potrdi. Prav
argumentirane idejne rešitve podprte s kalkulativnimi izračuni
variantnih rešitev so dobra osnova za uspešno realizacijo
projekta.
Martina Zbašnik-Senegačnik
ILOVICA - NOVO GRADIVO V ARHITEKTURI
Ilovicaje eno prvih gradiv, ki jih je človek uporabili za gradnjo
svojih bivališč. Prisotna je namreč skoraj povsod po zemeljski
obli, največkrat kar na gradbišču, po odkopu gradbene jame. Zato
danes še vedno več kot tretjina človeštva živi v ilovnatih
zgradbah, saj ima to gradivo izredno dobre lastnosti in zagotavlja
zdravo in primerno bivalno klimo.
Ilovica izpolnjuje ekološke in gradbeno-tehnične zahteve
grajene opne. Je lokalno gradivo, ki ni, tako kot večina drugih
gradiv, vezano na okoljsko problematične transporte. Z uporabo
ilovice varčujemo z drugimi surovinami, ki so na voljo v
omejenih količinah. Ilovico je možno ponovno uporabiti,
enostavno se obdeluje, je dobro toplotno in zvočnoizolativna,
izboljšuje prostorsko klimo, regulira vlažnost zraka in jo ohranja
v za človeka ugodnem območju med 45 in 55%, ima prijetno
površinsko temperaturo. 40 cm debela stena iz lahke ilovice je
primerna za nizkoenergijsko in celo pasivno gradnjo, ne da bi se
pri tem zmanjšale prednosti homogenega gradiva. Za predelavo
in obdelavo potrebuje neznatne količine energije. Po koncu
uporabe jo je možno reciklirati in ponovno uporabiti, ne da bi pri
tem obremenjevali okolje.
Ilovica se je uporabljala skozi vso človeško zgodovino, še
posebej po kriznih časi - po epidemijah, vojnah in drugih
pomanjkanjih, ko je bil standard najnižji. Razvile so se številne
tehnike gradnje z ilovico in ilovnatimi gradivi - v odvisnosti od
klimatskih razmer, nivoja tehničnega znanja in razvitosti orodij
za obdelavo. Veliko zgradb, grajenih v teh tehnikah, je še po nekaj
stoletjih v uporabi. V razvitem svetu, tudi v Evropi, se je v večjem
obsegu zadnjič pojavila po drugi svetovni vojni, po letu 1970 je
njena uporaba skoraj povsod izginila.
Ponovni preporod je ilovica doživela po letu 1984, najprej v
Franciji, trend uporabe tega naravnega gradiva se je nato širil
skupaj z ekološkimi načeli gradnje tudi drugam. V evropskem
prostoru je danes kar nekaj sodobnih pionirjev, ki staro
tradicionalno gradnjo oživljajo s sodobnimi tehnikami. Martin
Rauch v Avstriji, Gernot Minke v Nemčiji, Gordon Pearson v
Angliji delujejo kot arhitekti v praksi, hkrati vodijo tudi raziskave
na znanstvenem nivoju, znanje pa razširjajo z bogato
publicistiko.
Domen Zupančič
MATRIKAIGRAL
Namen raziskave je jasen: arhitekt ni samo oblikovalec prostora,
temveč ima širšo družbeno vlogo. Vsaka realizirana prostorska
oblika je plod ustvarjalnosti človeškega duha, je izraz
racionalnega oblikovanja, ki temelji na naboru etičnih vrednot in
zakonskih določilih inje izraz iracionalnih prepričanj in vizij.
Ločnica med racionalnim in iracionalnim je za namene raziskave
nepomembna, pomembno je le zavedanje o dvojnosti dojemanja
prostora. Dojemanje prostora se začne v otroštvu, v družini in v
družbi. Fenotip temelji na okolici, na igri in igranju vlog. Igraloje
temelj spoznavanja sebe, igralo je medij izražanja otroške
domišljije in prepričanj, igralo je eksperiment življenja.
Oblikovanje prostorskega didaktičnega vzorca ima dva
poudarka, igra kot socialni, psihološki dogodek in gibanje kot
motorika telesa, krepitev telesne kondicije in občutka za prostor.
Učenje je lahko formalno ali neformalno, vedno je usmerjeno v
izboljšanje zmožnosti, usmerjeno v širitev obzorja ali poglobitev
spoznanja o nečem. Nedvomno prištevamo k igri in gibanju še
ostale dejavnike, katere v raziskavi le omenjam, tematsko jih
zaokrožuje izbrana literatura.
Aplikativna raziskava temelji na teoretičnih izhodiščih,
obstoječi zakonodaji in pridobljene ugotovitve aplicira v prakso.
Tadeja Zupančič. Vojko Kilar, Špela Hudnik. Matevž Juvančič. Mario	Sargač 2oo6/1
PROJEKT VIPA - ZASNOVA RACUNALNISK	EGA
OKOLJA ZA STUDIJ VIRTUALNEGA
OBLIKOVANJA PROSTORA
THE VIPA PROJEKT- CONCEPT OF A VIRTUAL
ENVIRONMENT FOR STUDIES IN VIRTUAL SPATIAL DESIGN
raziskava, research
povzetek
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je v letu 2005
vodila konceptualni del projekta VIPA (VIPA conceptual outline:
Virtual campus for virtual space design provided for European
architects), ki poteka v okviru evropskega programa E-Learning.
Projekt razvija mednarodno 'virtualno' univerzitetno okolje za
raziskave in študij na področju virtualnega oblikovanja prostora.
V konceptni fazi projekta smo izoblikovali usmeritve za
organizacijsko, pedagoško, raziskovalno in tehnično izvedbo
prototipa organizacijskega in didaktničnega okolja za
kombinirano učenje ("blended learning") na področju
arhitekture. Izbor ključnih izobraževalnih pristopov,
pripomočkov in gradiv nadgrajuje razmislek o realnih možnostih
izvajanja izbranih rešitev po zaključku projekta. Posamezni deli
poročila izpostavljajo: a) uporabniški vidik kot ključno izhodišče
(Kilar); b) način oblikovanja takšnega okolja (Juvančič) ter c)
scenarije povezovanja z obstoječimi in možnosti razvoja novih
študijskih predmetov, modulov oz. programov na partnerskih (in
drugih) univerzah.
doseženi cilji, namen in rezultati
Celoten projekt je namenjen razvoju sodobnega
arhitekturnega izobraževalnega okolja. Cilj konceptne faze je
bilo oblikovanje vsebinske osnove za pripravo tehnološke
podpore arhitekturnega izobraževanja oz. virtualnega
oblikovanja prostora. Navodila za organizacijsko, izobraževalno
in tehnično izvedbo virtualnega kampusa obsegajo: opredelitev
temeljnih značilnosti virtualnega kampusa, izobraževalni pristop
oz. program, zasnovo izobraževalnega orodja, preverbo sinergije
med partnerji, seznam elementov virtualnega kampusa ter
zasnovo preizkusne izvedbe. Pričujoč prispevek osvetljuje
predvsem izhodišča in zasnovo temeljnih značilnosti virtualnega
kampusa ter možnosti za povezovanje partnerskih univerz za
izoblikovanje skupnega programa študija oblikovanja prostora v
virtualnem okolju.
problematika v arhitekturi, umestitev
obravnavane teme v te tokove in njen pomen
Študij na daljavo je v arhitekturi bistveno bolj občutljiva tema
kot na drugih izobraževalnih področjih. Projekt VIPA se teme
loteva kritično, z razmislekom o stopnjah primernosti
posameznih arhitekturnih tem za študij na daljavo, pa tudi s
premislekom o potrebni razvojni podpori v zadnjih letih
razvijajočega se izobrazbenega profila arhitekta v med-
disciplinarni interakciji arhitekture z računalništvom,
matematiko, gradbeništvom, psihologijo in drugimi strokami.
ključne besede
virtualno oblikovanje prostora, virtualna univerza,
arhitekturno izobraževanje, kombinirano učenje.
summary
During the year 2005 the Faculty of architecture ran the
conceptual part of the project VIPA (VIPA conceptual outline:
Virtual campus for virtual space design provided for European
architects), which is conducted within the framework of the
European programme E-Learning. The project is developing an
international "virtual" university environment for research and
studies in the field of virtual spatial design. In the concept phase
we formulated the guidelines for organisation, teaching, research
and technical undertaking of the prototype organisational and
didactic environment for combined learning ("blended
learning") in the field of architecture. The selection of key
education approaches, tools and materials complement the
recollection about real implementation possibilities of the
selected solutions, after the research's completion. Separate
parts of the report stress: a) the users aspect as the key starting
point (Kilar); b) method of designing such an environment
(Juvančič) and c) screenplays of links to extant study courses and
possibilities for developing new ones, modules and programmes
at partner (and other) universities.
intentions, goals and results
The project's intent is to develop a contemporary
architectural education environment. The goal in the concept
phase was to devise the basic content to prepare technologically
supported architectural education or virtually designed space.
The manual for organisation, education and technical
undertaking of the virtual campus includes: definition of basic
characteristics of the virtual campus, education approach and
programme, concept of the education tool, checking of synergy
between partners, list of elements of the virtual campus and
conceptfor the test run. The article reflects on some ofthe starting
points and the concept of the basic characteristics of the virtual
campus, as well as possibilities for linking partner universities to
devise a joint programme for studying space in a virtual
environment.
architectural issues, positioning the topic
in ongoing debate and its' significance
In architecture distance learning is much more of a contested
issue than in some other fields of education. The VIPA project
approaches the topic critically, with recollection about levels of
adequacy of distance learningfor different architectural themes,
as well as recollection about necessary development support for
the ongoing new education profile of architects, where we see
interdisciplinary interactions between architecture and
computer sciences, mathematics, civil engineering, psychology
and other professions.
key words
virtual spatial design, virtual university, virtual education,
combined learning
Sodelujoči partnerji: Koordinator projekta je avstrijsko podjetje ADM (Graz); vodja konceptne faze je Fakulteta za arhitekturo
Univerze v Ljubljani; drugi partnerji so: Tehniška univerza na Dunaju, Univerza v Aalborgu, Univerza vzhodnega Londona, podjetje
E. Gabriel - Emmersive Systeme (Nemčija), podjetje Ed-consult (Danska) ter šola Joanneum.
Vojko Kilar
UPORABNIŠKI VIDIK KOT KLJUČNO IZHODIŠČE
PROJEKTA VIPA
Namen projekta VIPA je razviti osnovne značilnosti virtualnega
mednarodnega kampusa, ki bi vseboval ustrezne platforme za
študij na daljavo (e-learning) in raziskave na področju
virtualnega oblikovanja prostora (Virtual Space Design).
Virtualni kampus v svoji osnovni obliki predstavlja uporabniško
prijazen in enostaven računalniški vmesnik, ki tako vizualno kot
funkcionalno čim bolj avtentično simulira gibanje in dogajanje v
realnem kampusu oziroma na dejanski fakulteti. Predvidena je
uporaba "3D orodij", ki omogoča simulacijo gibanja med
ključnimi virtualnimi prostori dejanske fakultete in vstopanje v
virtualne pod-prostore, ki predstavljajo različne vsebine, od a)
informacijskih, b) študijskih, c) projektnih do d) raziskovalnih.
Testiranih je bilo več različnih orodij za simulacijo 3D gibanja v
prostoru, večina jih izhaja s področja računalniških igric in niso
enostavno razširljivanakomplesne simulacije, ki so potrebne pri
virtualnem oblikovanju prostora v arhitekturi. Ena od možnosti je
uporaba programskega paketa Blender (Slika 1), končna izbira
ustreznega orodja paje še v teku.
Slika 1: Programski paket Blender
(http://blender3d.org/cms/Blender.31.0.html <Maj, 2006>).
The programme package Blender.
Informacijske vsebine predvidoma vključujejo podporo
vseh fakultetnih služb, od študentskega referata, študentske
organizacije, knjižnice, računovodstva do tajništva ipd. kot
morda tudi širšega prostora univerze in drugih povezav. Študijske
vsebine predvidevajo jasen pregled vsebine vseh razpoložljivih
predmetov kot tudi njihove medsebojne povezave, primerjave,
opise, kreditne točke, pristopne pogoje, opise obveznosti, naloge,
razpoložljivo študijsko gradivo, reference, listo ekspertov ipd.
Poleg raznovrstnih pregledov gradiv okolje VIPA omogoča tudi
pregled študentov, ki se prijavijo na določen predmet ali seminar
in vključuje vsa orodja za opravljanje virtualnih konzultacij, vaj,
kolokvijev in izpitov. VIPA naj bo enostavno, domiselno in
"zabavno" okolje, ki med sprehodom omogoča zbiranje
informacij z uradne ravni, zaščitene z geslom (indeks, osebne
informacije, prijave in odjave, postavljanje vprašanj, pregled
rezultatov ipd.) in neuradne ravni (obvestila, študijski material,
urniki, forum, klepetalnice ipd.). Uporabljeno 3D okolje naj bo
sodobno, atraktivno, podobno 3D računalniški igri, skozi katero
hodimo s pomočjo miške.
V smislu projektih in raziskovalnih vsebin VIPA ni le
enostaven programski vmesnik, saj vključuje tudi orodja za delo
več uporabnikov na istem modelu, kar omogoča medsebojno
povezavo dela različnih projektantov na istem računalniškem
modelu. Prav v tem primeru bo treba v okolje vključiti tudi
omenjena zmogljivejša orodja za 3D modeliranje, ki bodo
omogočala tako projektiranje arhitekture, urbanizma,
konstrukcije, detajlov ipd. Kot alternativa je mogoča tudi
uporaba in nadgradnja enega od obstoječih programov za 3D
modeliranje. Osnovno virtualno 3D izhodiščno okolje postavi
operater, omogočena pa bo tudi možnost priprave individualnega
virtualnega prostora za potrebe študijskega, projektnega in
raziskovalnega dela (seminarji, delavnice, natečaji, projekti,
raziskovalne naloge).
Matevž Juvančič
NAČINI OBLIKOVANJA OKOLJA VIPA: VMESNIK,
ORGANIZACIJSKA SHEMA, 3D LABORATORIJ
VIPA povezuje več različnih ravni: - didaktično-pedagoški
del, ki temelji na konstruktivističnem modelu pridobivanja znanj
in kombiniranem učenju (blended learning), saj vpeljuje nove in
povezuje obstoječe predmete partnerskih fakultet v celovit
sistem, hkrati pa tudi odpira diskusijo o novi skupni programski
ponudbi partnerskih univerz; - administrativno podporo in
komunikacijo, ki sta potrebni za neovirano sodelovanje in
nemoteno delo vseh udeležencev.
Osrednji del projekta VIPA predstavlja virtualni kampus, ki
naj bi omogočal vse, kar nudi pravi, z bistveno prednostjo fizične
neomejenosti ter bogastvom povezav in številnih možnosti večih
institucij. Registriranim uporabnikom nudi razširljivo in
kompleksno platformo za učenje in poučevanje oblikovanja in
eksperimentiranja v virtualnih 3D prostorih, skupaj z osnovnimi
administrativnimi orodji za organiziranje pedagoškega dela in
administracijo kampusa (Slika 2). Obiskovalci pa prek njega
dostopajo do osnovnih informacij (vpis, tekoče raziskave,
predmetnik, predstavitev študija, informacije o partnerskih
univerzah).
Slika 2: Organizacijska in strukturna shema VIPA virtualnega kampusa (ADM
inFA).
Organisation and structural scheme of the VIPA virtual campus (ADM
in FA).
Virtualni kampus gre razumeti kot računalniški uporabniški
vmesnik, ki nadgrajuje in povezuje modularno organizacijsko
shemo posameznih orodij, podatkovnih baz in vsebin v
uporabniku prijazno celoto. Pedagogom omogoča pripravo in
strukturiranje vsebinpredmetov, enostavno evidenco prijavljenih
študentov, časovno organizacijo predavanj, preizkusov in
neposredno komunikacijo s svojimi slušatelji (tudi na daljavo).
Široka paleta orodij omogoča predavanja in diskusijo na daljavo,
delo z manjšimi skupinami ali pa predstavlja zgolj podporo pri
klasičnem podajanju snovi. Slušatelji zaradi virtualnega
kampusa niso več omejeni na fizično okolje lastne institucije. Ob
temeljiti komunikacijski podpori, ki jo virtualni kampus
omogoča, študent lahko izbira med predmeti združene ponudbe
vseh partnerskih institucij.
Osrednji del virtualnega kampusa predstavlja 3D laboratorij,
v katerem je možno skupinsko delo med seboj dislociranih
udeležencev. Uporabniški vmesnik laboratorija predstavlja zgolj
ozadje in razpolaga z osnovnimi orodji za oblikovanje
virtualnega prostora, v katerem lahko slušatelji enakovredno
rešujejo naloge, ki segajo od zasnove generativnih struktur, prek
vizualizacij, 3D igralnih okolij, urbanih simulacij, do
tridimenzionalne umetnosti. V laboratoriju je poleg zasnove
prostora s pomočjo orodij, kijih poznamo iz 3D risarskih okolij
(geometrijska telesa, liki), prostor moč oblikovati tudi
parametrično, kar razširja znanje slušateljev na področje
računalniškega programiranja.
Odločilna prednost virtualnega kampusaje vtem, da združuje
različna orodja pod "eno streho", na dosegu roke in s čim manj
preskoki iz enega programskega paketa v drugega. Poudarek je
na skupinskem delu, oblikovanju in eksperimentiranju v
virtualnem prostoru, pri čemer se uporabniku ni treba ukvarjati s
tehničnimi zadregami.
Tadeja Zupančič
VIPA - OD SKUPNEGA IZOBRAŽEVALNEGA MODULA
DO SKUPNEGAŠTUDIJSKEGAPROGRAMA
VIPA je mednarodno univerzitetno okolje, ki v sami osnovi
omogoča študij virtualnega oblikovanja prostora, z možnostjo
izbire predmetov iz združene ponudbe vseh partnerskih institucij.
Različne izobraževalne tradicije partnerskih šol, raznoliki pravni
in finančni okviri delovanja in različne potrebe povzročajo
nemalo težav ob odkrivanju sinergijskih učinkov projektnega
delovanja, še posebej za realni čas potencialne implementacije, ki
bo nastopil po "uradnem" zaključku projekta. Pregled obstoječih
predmetov, modulov, študijskih programov z vidika prispevkov k
želenemu izobrazbenemu profilu ponuja možnost oblikovanja
hipotetičnega novega študijskega programa (3. skupni semestri,
7. kombinirani študijski moduli), v katerem naj bi vse partnerske
institucije "odigrale" enakovredno vlogo (Slika 3).
Semester A		
modul 1		Teorija 1/1
Semester B		
modul 4		Teorija 1/2
						
modul 2		Teorija 2/1		modul 5		Teorija 2/2
						
Oblikovanje
virtualnega prostora
1
Oblikovanje
virtualnega prostora
2
Semester C
modul 7
Oblikovanje
virtualnega
prostora 3
modul 3
modul 6
Slika3: Poenostavljena shema "idealnega" hipotetičnega skupnega študijskega
programa (partnerske univerze in FA).
Simplified scheme of the "ideal" hypothetical joint study programme
(partner universities and the Faculty of architecture).
Consensus among partner universities reached - consequences	Means	Consensus among partner universities not reached - consequences	Decision levels	Funding, space and organizational capacities	Timeframe
SCENARI01 -requirements fulfilled -new courses are still an option -VIPA is on the good coarse toward final aim: shared programme	Addition of existing courses at partner universities	SCENARIO 2 -next step of adding new courses is still an option	VIPA project level	Existing funding, students, staff, administration, maintenance (sources: local, exchange programmes, etc) +VIPAplatform	1 year after the end of VIPA project
SCENARIO 3 -addition of existing courses with modified content is still an option -VIPA is on the good coarse toward final aim: shared programme	Addition of new courses within the partner universities	SCENARIO 4 -previous step of adding existing courses with modified content is still an option	Decision boards at (most at) faculty, university, ministry level	Existing funding, students, staff, administration, maintenance (sources: local, exchange programs, etc.) + VIPA platform	1 year after the end of VIPA project
SCENARIO 5 -it needs to be approved at higher levels than VI PA -programme is established and shared among all partners -new partners have to fulfil all requirementsto	Setting up new study program	SCENARIO 6 -programme is established among agreeing partners, other join later as they fulfil requirements	Major approvals of decision boards needed (faculty, university, ministry)	New needed (funding, students, staff, administration, maintenance) +existingVIPAplatform	2-3 years after the end of VIPA project
Slika 4: Možni scenariji izvajanja idealnega študijskega programa "VIPA" (T. Zupančič, M. Juvančič).
Possible screenplaysfor carrying out the ideal study programme "VIPA".
Pri tem ni nujno, da vse partnerske univerze pokrivajo vsa
področja, zato je treba najprej preveriti dejanske zmogljivosti
partnerjev za potencialno samostojno izvajanje predvidenega
programa. Preverjanje kriterija sposobnosti samostojnega
izvajanja skupnega programa vodi bodisi v soglasno spremembo
minimuma obsega načrtovanih modulov ter posledično
preverjanje skladnosti programa z želenim izobrazbenim
profilom ali pa v dopolnitev manjkajočih vsebin v izbirnih delih
študijskih programov partnerskih institucij.
Vsaka univerza v svojem izbirnem delu študijskega programa
ponuja dovolj možnosti za razvoj novih vsebin. Hipotetični
študijski program torej služi tudi oblikovanju realističnih
scenarijev postopnega približevanja k njegovemu dopolnjevanju
in izvedljivosti. Kljub splošni relevantnosti tematike se potrebe
institucij po razvoju novih študijskih programov v različnih
družbenih pogojih zelo razlikujejo; trajanje in kompleksnost
akreditacijskih postopkov pa prav tako. Slika 4 prikazuje nekaj
možnih "scenarijev" pri realizaciji projekta VIPA.
Četudi na širšem področju arhitekture problematiko
mednarodne primerljivosti izobrazbenega profila vsaj na
evropski ravni razrešuje evropska direktiva, je oblikovanje
izobraževalnega programa jasno le na prvi pogled. Sproža se
namreč vprašanje, kdaj in kako razvijati specialistične profile
arhitektov. Prvi odgovor je v možnosti nizanja različnih profilov
na drugi bolonjski stopnji; drugi v razvoju programov tretje
stopnje, kjer je obravnavana le ena od mnogih tem, tretji pa nekje
vmes, v tečajih vseživljenjskega učenja. V vsakem primeru je
arhitekturna direktiva lahko zgled za oblikovanje minimalnih
vsebinskih kriterijev, ki jih mora doseči izbrani izobrazbeni
profil. Izpolnjevanje teh kriterijev je lahko eden bistvenih
pogojev tudi za vključevanje novih partnerskih institucij v
konzorcij izvajalcev skupnega študijskega programa. Kljub
vsemu pa ostaja vprašanje, kako je mogoče določiti splošneje
veljavne in uporabne kriterije na tako hitro razvijajočem se
področju, kot je virtualno oblikovanje prostora? Ena od diskusij o
zastavljenih vprašanjih bo potekala septembra 2006 na
konferenci organizacije eCAADe v Volosu.
Viri
Zupančič, T., Kilar, V., Hudnik, Š., Juvančič, M.: VIPA
conceptual outline - Virtual campus for virtual space design
provided for European architects. Research report, Ljubljana,
Faculty of Architecture, 2005, part 1.
Programski paket Blender,
http://blender3d.org/cms/Blender.3L0.html <Maj, 2006>.
Borut Juvanec
GEOMETRY OF STONE SHELTER
Ordo et Mensura IX
(Bayerischen Landesvermessungsamt)
Muenchen, Nemčija 19. do 21. september 2005
Geometry as science in theory of space is important part of
architecture. Architecture can be result of experts, but vernacular
architecture has been made by unlearned, but skilled people.
They used order and rules: they did not know theory, but practice
only. Can complicated theory be built with simple principles?
Prime man worked and he developed his thought: in time and in
the space. In early time there were more work and less thought,
survival was his idea. Then, with brain, he stopped his fears of
fire: more - he used it for his own purposes (for self-defense, for
baking, for making light, for technology).
Architecture is science of design the space for all needed
purposes: living, working, defending, making culture and fun (if
those are not the same). Architecture has theory and practice.
While practice means construction mostly, theory is more
complicated.
It is the question of culture if we understand the prime man and
nature, man in the nature, or man in front of nature.
In the history, nature had been teaching and the prime man
learned from it. And he survived, in spite of wild animals, who
were stronger and bigger.
Very important detail is that all old architecture (man's work, is to
mention) we have Today, is good architecture, because all bad
constructions collapsed in time, hundred or thousand years ago.
So: man could learn from old architecture.
The prime man understood that order is the most important.
Order between quanta: in length, room or in cube. And the first
measures were built by himself: inch (finger), elbow (cubit), foot.
The problem was that no one foot or elbow were not the same.
The second problem was in relation of quanta, lengths mostly.
Thousands years before the first theoretic (Pythagoras for
instance) he used 'holy triangle' (3, 4, 5 as 'Egyptian') and other
physical orders, as well as equilateral triangle, squares etc.
Golden section is widely in use in detail as in whole (Le
Corbusier: Modulor and UNO palace inNew York).
Egyptian triangle can be constructed with the help of rope and
four men: composed triangle has right angle.
Square root oftwo is diagonal, if the side of square is equal to one.
It is very easy to construct: the biggest rectangle, drawn in the
circle, is square. If the baseline is equal to one, its diagonal is
square root oftwo. And: if the circle's diameter is equal to one, the
square has baseline equal to square rootoftwobytwo.
Square root of three is height of equilateral triangle with side,
equal to two: it can be composed with help of three sticks with the
same length, and this is the prime game of small shepherds on
duty.
Golden section has complex mathematical expression, but
heights ofthe human body from the bottom to the navel, and from
navel to the top wear proportions ofthe golden section.
Theory and theoretic expressions are more close than we can
imagine.
Stone shelters are small, simple, but useful huts for sheltering
people (shepherds, workers on the fields or in the vineyards,
hunters etc) or for living stock.
Shelters can be found from Scotland down to Yemen, from Spain
to Georgia; in Europe, of course.
Shelters are composed with help of square root of three. Did
constructors know theory of geometry? Reality tells us about
unlearned, but skilled men, who used simple tools for the biggest
constructions in corbelling. with hands?
Yes, with hands, but there were brains in use, actually.
Predavanje je bilo spremljano z diapozitivi in z verzijo
predavanja na printu v celoti. Celota bo objavljena, kakor je pri
kongresu Ordo et Mensura v navadi, leta 2006 (parno leto
Zbornik, neparno kongres).
v: Huber,F 2005: ORDO ET MENSURA IX, Landesamt fuer
Vermessung Bayern, Muenchen, str 90.
Lara Slivnik, Jože Kušar
JAPONSKI EXPO - OSAKA 1970 IN AIČI2005
27. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled,
27.-28. oktober 2005
Prispevek obravnava dve svetovni razstavi, ki sta bili na
Japonskem. Prvi je EXPO 70, kije bil vOsakileta 1970, drugi pa
EXPO 2005, ki so ga letos poleti priredili v prefekturi Aiči.
Vzpostavljena je primerjava med razstavo EXPO 70, kije imela
velik vpliv na arhitekturno oblikovanje in na zasnovo konstrukcij,
ter letošnjo razstavo EXPO 2005, ki je z arhitekturnega in
konstrukcijskega vidika veliko razočaranje.
Prispevekje objavljen v: SAJE, Franc (ur.), LOPATIC, Jože (ur.).
Zbornik 27. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled, 27.-28. oktober 2005. Ljubljana: Slovensko društvo
gradbenih konstruktorjev, 2005, str. 169-176, ilustr. [COBISS.SI-
ID1849988].
Edo Wallner, Lara Slivnik, Eva Križaj, Mladen Bratović,
Jože Kušar
EKSPERIMENTALNE VAJE PRI PREDMETU
KONSTRUIRANJE IN DIMENZIONIRANJE NA
FAKULTETI ZA ARHITEKTURO
27. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled,
27.-28. oktober 2005
Študenti na vajah pri predmetu Konstruiranje in dimenzioniranje
na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani preizkušajo svoje
teoretično znanje s praktičnimi računskimi nalogami, z
modeliranjem konstrukcijskih elementov in z eksperimentalnimi
vajami. Prispevek obravnava analizo rezultatov eksperimentalnih
vaj.
Na eksperimentalnih vajah so študenti z upogibnim preizkusom
določali elastične module za smrekov in hrastov les. Dobljeni
rezultati so bili podlaga za nadaljnjo raziskavo, s katero smo
preverili verodostojnost eksperimentalnih rezultatov. Odstopanja
z meritvami pridobljenih elastičnih modulov za posamezne vrste
lesa so bila zelo velika, hkrati pa sta bili njuni povprečji praktično
enaki. Rezultat preiskave potrjuje dejstvo, daje pri lesu potrebno
računati na precejšna odstopanja.
Prispevekje objavljen v: SAJE, Franc (ur.), LOPATIČ, Jože (ur.).
Zbornik 27. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled, 27.-28. oktober 2005. Ljubljana: Slovensko društvo
gradbenih konstruktorjev, 2005, str. 177-184, ilustr. [COBISS.SI-
ID1850500].
Tadeja Zupančič
EXCELLENCE CRITERIA OF SCIENCE IN
ARCHITECTURE
Digital Design: The Quest for New Paradigms [23nd
eCAADe Conference Proceedings / ISBN 0-9541183-2-4]
Lisbon (Portugal) 21-24 September 2005, pp. 639-646
The relation of the architectural community to the generally
established scientific rules always seems to be problematic. The
same refers to the general trend of increasing quantity by
neglecting quality at the same time. Nevertheless, the present
situation of the rising quantification in comparison to the wider
context calls for special attention. The extent of socio-spatial
consequences requires the identification of the wider system
references, useful to introduce the lacking cultural criteria into
the general evaluation system. Combined with the identification
of the 'scientific' level in architecture, this could change the
perception that architectural design lacks its scientific tradition.
Both may stimulate architects to take their own scientific
traditions more seriously, enhancing the tradition itself. The
paper contributes to the discussion about the excellence criteria of
science in architecture with the explanation ofthe 'formal' proofs
of relevance and vitality of architectural research to replace the
favoritised 'impact factor' differentiation, where it is still (or even
more intensively) taken as the key criterion of research
excellence.
Keywords: Database Systems, Communication, Collaborative
Design, Prediction and Evaluation
ZUPANČIČ-STROJAN, Tadeja. Excellence criteria of science in
architecture. V: PINTO DUARTE, Jose (ur.), DUCLA-SOARES,
Gongalo (ur.), A. ZITA, Sampaio (ur.). Digital design : the quest
for new paradigms. Lisbon: Education in Computer Aided
Architectural Design in Europe: Instituto Superior Tecnico,
Tecnical University of Lisbon, 2005, str. 639-646, ilustr.
[COBISS.SI-ID 1826180]
ISSN 0024-1067
ZVEZA LESARJEV SLOVENIJE
Karlovška3,
1000 Ljubljana
e-mail: revija.les@siol.net
Zveza lesarjev je pomembna gonilna in razvojno usmerjena organizacija
civilne družbe v lesarstvu Slovenije. Od 1948. neprekinjeno mesečno
izdaja revijo LESwood, ki še danes predstavlja osrednjo in edino
strokovno-znanstvene revijo; slednja ima neposreden vpliv na razvoj
lesarstva v Sloveniji ter pomembno stanovsko združevalno vlogo. Njen
uredniški odborsestavljajo strokovnjaki s podjetij in različnih, z lesarstvom
ne-/posredno povezanih izobraževalnih institucij, nadzorni odbor pa
najvišji organ, in sicer Upravni odbor Združenja lesarstva pri GZS. Zaradi
evidentiranih potreb po nenehnem izpopolnjevanju strokovnega znanja
delavcev je leta 1980. razširila dejavnost z izdajanjem priročnikov in
učbenikov za lesarstvo. Znotraj ZLS in revije LESwood se je tako
oblikovala Lesarska založba, katere osnovni cilj je izdaja publikacij, ki
prispevajo k dvigu izobrazbene ravni in razvoju lesarske panoge.
Revija LESwood ohranja neposreden vpliv na razvoj lesarstva v Sloveniji
in svojo pomembno stanovsko združevalno vlogo. Letno izide 8 enojnih in
2 dvojni številki. Vsi članki so klasificirami po UDK in tipološko označeni.
Znanstveni in pregledni znanstveni članki so dvojno recenzirani, vsi
prispevki pa lektorirani. Indok služba Oddelka za lesarstvo BF prispevke
tekoče vnaša v COBISS. Izbor pomembnejših člankov se tudi referira (z
ustrezno selekcijo glavnega urednika) v AgRIS, CAB Forest Products
Abstracts, CAB Forestry, Tree CD in CaB-E-CD Environment. Revijo se
pošilja v izmenjavo na 30 najpomembnejših naslovov v tujino.
Obseg znanstvenih člankov je znaša letno okrog 32 AP, preostali prostor
pa je namenjen strokovnim člankom, pomembnim za širšo lesarsko
javnost. Od oktobra 2003 s soglasjem Gospodarske zbornice Slovenije v
reviji objavljamo tudi članke z njenega, t.j. lesarskega l-potrala. GZS-
Združenje lesarstva tudi sicer v vsaki številki revije kot osrednjem
informatorju stroke redno objavljala Informacije o delovanju stroke doma
in v tujini. Revija tudi redno objavljala dele lesarskega terminološkega
slovarja, kiješevnastajanju.
Ker lesna panoga že dolgo presega zgolj okvire lesarskih znanj, se revija
razširja v smislu interdiscplinarnosti in tako privablja med svoje strani
vsako leto več avtorjev s področja arhitekture, oblikovanja, ekonomije,
kemije, papirništva, strojništva, energetike ipd.
ISSN 0353-6483
URBANI IZZIV
Urbanistični inštitut Republike Slovenije
Trnovski pristan 2
1127 Ljubljana, Slovenija
Urbani Izziv je znanstveno-strokovna trans-disciplinarna periodična
publikacija z mednarodnim uredniškim odborom, ki je namenjena
predstavitvi dejavnosti izdajatelja, Urbanističnega inštituta Republike
Slovenije, in obravnavi aktualnih problemov urejanja prostora v Sloveniji in
v tujini. Pisci so domači in tuji strokovnjaki družboslovnih, humanističnih in
tehničnih ved. Osrednji deli posameznih številk revije so zasnovani
tematsko, ti prispevki so objavljeni v dveh jezikih. Tematskim prispevkom
sledijo redne rubrike: odzivi (na tekste iz prejšnjih številk), razmišljanja
(poljudne teme), poročila (s konferenc, srečanj, delavnic), predstavitve
(lastnih in tujih projektov), prostorska informatika idr. Pomemben del revije
so poročila iz knjižnice Urbanističnega inštituta, občasno tudi recenzije
novih knjig, ki so na razpolago.
Revija izhaja od leta 1989. Vpisana je v razvid medijev, ki ga vodi
Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 595.
V letu 2006 (letnik 17) bosta pripravljeni številki:
Številka 1: Pozabljeni modernizem mest
Predstavljena bodo razmišljanja o spreminjajočih se mestih in okoljih,
predvsem uveljavljanje vrednostnih sistemov in fiziologije bivanja.
Številka 2: Regulacijski elementi narave
Z edicijo bomo izvedli poskus valorizacije zdajšnjih regulacijskih
mehanizmov, ki se pokažejo kot neustrezni pri nadaljnji urbanizaciji
oziroma čedalje pogostejšemu poseganju zunaj ureditvenih območij
naselij. Poudarjene bodo teme, kot so: spremembe podnebja, poplavna
ogroženost, potresno načrtovanje in plazenje.
Ivan Stanič
dr.dr.hc. NikoTorelli
http://www.zls-zveza.si
http://urbaniizziv.urbinstitut.si
ISSN 1408-4090
M	1 *
likovna vzgoja
REVUA ZA VSE STOPNJE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
LIKOVNA VZGOJA/VISUAL ART EDUCATION 33/34
Cilj sodobne šole je razvijati celovito, integralno in harmonično osebo.
Takšno, ki se bo aktivno socializirala v širše družbeno okolje, se mu
prilagajala in ga hkrati ustvarjalno spreminjala in razvijala. Temu cilju sledi
tudi sodobna likovna vzgoja. Specifični cilj likovne vzgoje in likovnega
snovanja je, da postanejo učenci oz. dijaki kritični in občutljivi za
značilnosti okolja, da prepoznajo elemente arhitekturne dediščine, da jih
znajo doživeli in vrednotiti in da tudi prepoznajo možne primere
manipulacije v prostoru in o prostoru, tako z zgrajenimi primeri kot v
diskurzu o arhitekturi, dediščini, tradiciji in okolju.
Življenje je danes projekt, v katerem se nenehno spreminjamo, rastemo,
se razvijamo, dobivamo nove potrebe in odgovornosti, nove naloge.
"Detradicionalizacija", pojem, ki ga uvaja (post)moderno življenje ne
pomeni življenje brez tradicije, ampak nov pomen in status le-te. V
kontekstu globalizacijeje vsak element tradicije postavljen pod vprašaj. V
svetu umetnosti in arhitekture pa pomeni "detradicionalizacija" tudi veliko
raznolikost produkcije. Različnost je posledica večdimenzionalnosti
ustvarjalnosti, neskončno različnih govoric in pomenov. Noben način ni
bolj legitimen kot drugi; vsak pristop, ki bi zahteval inštalacijo enega
samega kriterija bi vedno impliciral redukcijo. Taka drža je evoluirala do
zreduciranega individualizma, v katerem je ustvarjalna energija
usmerjena k "novostim", še nevidnem, navidezni originalnosti zgoščeni v
trendovskem obnašanju in večkrat tudi v sterilnih oblikah "razvoja".
Rezultat je kaotični eklektični horizont prepoln individualnih idej in
pristopov. In v takem kontekstu se postavlja vprašanje, katere so tiste
izkušnje, ki jih družba "dejansko" pričakuje od likovne oz. umetniške
vzgoje in posledično, kako lahko uskladimo vzgojo vrednot o prostoru, o
naravnem in zgrajenem okolju in tradicijo z eklektičnostjo individualnih
pristopov, ki večkrat take vrednote ne spoštujejo. To vprašanje je bistveno
za likovnega pedagoga, ki se v sklopu lastnega dela sreča tudi z vsebinami
iz področja arhitekture in urbanizma.
Zato je prostor kot je revija LIKOVNA VZGOJA nepogrešljiv. Ponuja
možnost izmenjave izkušenj in odpira dialog med različnimi strokami, kot
sta arhitektura in likovna pedagogika. Vprašanje kako posredovati
vsebine, ki se povezujejo z arhitekturo; kateri naj bodo cilji vzgoje in
izobraževanja, ki se omenjenih vsebin dotikajo je za likovne pedagoge
izredno pomembno. Naj bo predstavitev vsebin prihodnje številke Likovne
vzgoje hkrati vabilo vsem, ki se z arhitekturo ukvarjate, k dejavnemu
sodelovanju, da predstavite svoja razmišljanja, vprašanja, pripombe in
pobude. Tako bomo lahko skupaj revijo še izboljšali in naredili vsaj majhen
korak v smeri razumevanja in pozitivnega delovanja v našem okolju.
Številka 33/34 revije LIkOvnAVZGOJAponuja bralcu gradivo namenjeno
vsem stopnjam vzgoje in izobraževanja od predšolske so univerzitetne
stopnje izobraževanja. V Likovni vzgoji 33/34 so članke prispevali: Črtomir
Frelih: Kam z umetnostjo?; Tomaž Gorjup: Barvno sporočilo slike, kako
doživljamo barve; Zdenka Brglez: Pogostost obiskovanja galerij, Ali likovni
pedagogi posredujemo premalo znanja?; Beatriz Tomšič Čerkez: Prostor
Mednarodne hiše umetnosti za otroke v Bratislavi, Slovaška: Če imate
krila lahko letite ...; Marjan Prevodnik: Skepi Unescove konference o
umetnostni vzgoji, Lizbona, marec 2006; Tonka Tacol: Otroci odraslim
2006 in dva mednarodna prispevka: Božena Šupšakova iz Pedagoške
fakultete Univerzitete Comenius V Bratislavi, Slovaška: Barva kot
fenomen v likovnem izražanju ter Graciela Ormezzano iz Universidade de
Passo Fundo, Brasil: Imaginarij in umetnost, Pomeni likovne delavnice.
Naslednja številka Likovne vzgoje, bo vključila med drugimi tematikami
opremo arhitekturnega prostora in obravnavo omejene problematike pri
likovnih nalogah iz prostorskega (arhitekturnega) oblikovanja ter pregled
izkušenj iz področja v osnovni šoli in srednji šoli.
Beatriz Tomšič Čerkez
http://www.debora.si