Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 14, februar 2006 shtevilka 71-72
Izdajatelj revije
Naslovnica
Izbor likovnih del
Tisk
Urednishtvo
Urednishki odbor
Narochila, prodaja Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Erna Ferjanich: Kamen modrosti, 2004
Branko Lipnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich - odg. urednik,
Ivo Antich - lektor in korektor,
Lev Detela (Dunaj) - neprevedene knjige,
Branko Lipnik - likovna priloga,
Franko Bushich (Split),
Jolka Milich, Bogdan Novak,
Just Rugel (Moskva), Lucijan Vuga
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
Vsebina
Feliks Dev	Zadovolni jetnik	4
Matjazh Jarc	Politka je kurba	7
Iztok Vrhovec	Starka	12
Erna Ferjanich	Bil je zhar	16
Pier Paolo Pasolini	Balade	20
Franko Bushich	Smej se jim, Morana	32
Tin Ujevich	Notturno	34
Iztok Vrhovec	Eni in drugi	36
Bogdan Novak	Samo trenutek	42
Ivo Antich	Hladno mashchevanje	46
Lev Detela	Tri zvezde, XII	51
Lucijan Vuga	Shahovska kraljica / drama/	68
Janez Mesesnel	Fauvizem v slikarstvu Erne Ferjanich	86
Erna Ferjanich	Likovna dela /reprodukcije slik/	88
Mario Berdich	Zmagovitost svetlobe	97
Ciril Gale	Od junakov upora do »Super Janeza«	99
Andrej Herman	Letalishche brez strazh /iz stripa/	100
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip - karikatura/	101
Bogdan Novak	Novinarske race	102
Bogdan Novak	Misli v tabletah /aforizmi/	105
Branko Lipnik	Popoldanski aforizmi	107
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	108
Ivo Antich	Popare	112
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	117
Chlovekov razvoj
Jozhe Shtucin	KD Republika Slovenija	134
Rajko Shushtarshich	Grenkoba vladanja /reforma sistema/	136
Segej G. Kara-Murza	Rusi in Judje: prilozhnost za dialog II	139
Za zgodovinski spomin
Bogdan Novak	Naredite mi to »Delo« boljshe!	159
Bogdan Novak	Kar se je babi sanjalo	163
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga	Veneti in Anti (II)	165
Neprevedene knjige
Lev Detela	Nemshka publikacija o Srechku Kosovelu	186
Iz skrivnih predalov
Lev Detela	Mesichkova prichevalska pentalogija	188
o »junaku nashega chasa«
Chitalnica
Lev Detela	Spominski zbornik ob petdesetletnici
Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu	197
Vprashalnica
Jolka Milich	O prevajanju in poeziji, II	199
Rajko Shushtarshich »Crkarska pravda« - slast ali strast?	203
Dokumenti, prichevanja Dokument 1
Robert Marolt	Intervencija Ministrstva za pravosodje
/zaprosilo Upravnemu sodishchu RS/	205
Dokument 2
Jasna Shegan	Porochilo Upravnega sodishcha RS	206
Feliks Dev
ZADOVOLNI JETNIK
Dolgu res je, kar lezhati v moji jechi morem jest, al ke to prov spregledvati jest zachnem, morem spoznati, de njo ni tezhku prenest; inu de ta temna jecha men je ta narveche srecha.
More veche srecha biti?
V	to z zhovnirji bom pelan, de kus ni se podstopiti
me nobeden, al kaj striti mi, od teh bom varuvan. Ja col eden she pred vrati z nago sablo more stati.
V	enmu gradu jest stanujem enga vsokga vajvoda
in deslih na potrebujem jerperg teh 'm na plachujem chimzha tu nobeniga, vonder 'z teh nobeden mene tu po sili von na zhene.
Kdur sem predme oche pridti, more dosti dolgu stat na dvorishu ter prositi ushlish moj tukaj zadobiti, vechkrat tud dragu plachvat ter scer tok, de bode njemu malkedej tu perpushenu.
Kremes tok trdu zapreti v stanu ni svojga zlata, koker mene — de b kdu vzeti me na mogl — 'te imeti tu vseskuz zaprtega. Ja, sam Klukec be se vriti sem na mogel, pome pridti.
Brez skrbi vse v moji jechi tukaj mirnu jest lezhim, en sluzhabnek meni strechi more tukaj v'saki rechi, vse skuz njega jest dobim. On, perjatel ta moj zveste mi pernese pit in jeste.
Pichlu res je, kar on meni skuz to linco pomoli, de b prevech na blu k nobeni shkodi, vse kosilce v eni sami rihti le stoji; zavle zdravja vinu piti on na sme mi perpustiti.
Toku treznega drzhati
mene more on vselej,
de, ke b jest ki krog shtorklati
jel al se opotekati,
na pobil glavo kedej
ter de b drug dan me debele
grche prevech na bolele.
Prost od tlake, prost od dela sem jest tukaj vsaki chas in ke b lih mordej se vnela ter s plemenam zhe gorela kje col ena cela vas, me nehche vodo nositi sem na sile, njo gasiti.
Sonce nigdar me na peche, v hladni senci jest sedim, znoj iz chela mi na teche, dezh da mene na perteche, burje se jest na bojim. Muh na shlishem jest shumeti in tud ne komarje pejti.
Al kar narvech je od tega, zhena tu mi na ragla nad glavo ter se na krega, de nji manka unga, tega in de njena na vela. De otrok za kruh vekati mi ni treba poslushati.
Srechna jecha! V tebi spati dosti chasa jest imam, v tebi tuhtat, v tebi brati, koker ochem, al pisati, vselej brez vse zmote znam. Ti tedej, o moja jecha, se narveche moja srecha!
(1782)
OPOMBA K DEVU
Feliks Dev (Trzhich 1732 - Ljubljana 1786) ob 220-letnici smrti zasluzhi ugotovitev o »trajni aktualnosti« ne le kot literarni pionir, temvech tudi po dolocheni pesnishki vrednosti. Ta redovnik avgushtinec je zachetnik slovenskega posvetnega pesnishtva (kot prvega slov. pesnika ga je 1986 utemeljil Jozhe Koruza, dotlej naj bi bil to Vodnik); she danes so npr. pesnishko relevantne njegove pesmi o kratkosti chloveshkega zhivljenja, o Lenori (»vampirski«, zagrobni motiv kot napoved istega pri Preshernu, Jenku in drugih), o spevorechiiosti in spevorechnikih (zanimiva izraza za pesnishtvo in pesnike), zlasti pa Zadovolnijetnik (12 septin z osmerci in sedmerci), po naslovu individualistichna parafraza Vodnikovega kolektivistichnega Zadovolnega Krajma (Pisanice, 1781), ohranjena v rokopisu za neizdani chetrti letnik almanaha Pisanice (1782). V juzhnoslovanskih literaturah je temo »eksistencialne jeche« najti pri najbolj markantnih avtorjih, npr. Presheren (Soneti nesreche), Gregorchich (Ujetega pticha tozhba), Zhupanchich (Manom), Ujevich (Molitev iz temnice), Andrich (Prekleto dvorishche), Kosovel (Jetniki, Jetnishnica ob morju); Dev je na zachetku, in to z izvirnim, vedrim, satirichnim pogledom na avtorsko samoposvechenost. Poznejsha varianta ima naslov Jetnik, vendar je prvotni naslov pomensko ustreznejshi. V pesmi omenjeni Klukec je bil resnichna oseba, znan cestni razbojnik, menda se je obesil v ljubljanski jechi (Trancha). Besedilo po: Pisanice 1779-1782 (Lj. 1977), Cvetnik, I, (Lj. 1978).	Izbor in opomba Ivo Antich
Matjazh Jarc
POLITKA JE KURBA
Prapraprot se izgrize iz besede in zhe se najde prasovrazhno bitje naj bo poshast prepad naj bo pragnitje postavljam prasmrt za glasnico bede prastrah prezhene prve zhive chrede vzpostavi strah kot temelj za sozhitje naj kri dochaka prvo praprelitje da z njim utemeljim pojav prazmede prapamet pa zachenja shteti leta na praskalovje jih zapisovati prazgodovina kamnu razodeta zazhrta pod bezhanjem prasvojati naj bo med prarazpokami ujeta
Ostala nam bo tujka in pramati prechrni premog ki nam bo za hrano preklinjamo se kajti ni nam dano najenostavnejshih resnic spoznati kot praljudje se znamo razdivjati morda zato ker nam je zamolchano prapraspochetje ker je zakopano tako globoko da ga ni spoznati kot chreda gonimo se se bojimo obsojeni da moramo iskati she nismo nashli a se zhe borimo se ljubimo se znamo dobro klati veseli smo zato tako trpimo
Lahko nam bo ta prasvet poteptati in s penastimi gobci dotrpeti svoj kratki chas koristno izzhiveti to bedasto zhivljenje dokonchati lahko je narodom ukazovati lahko je mnozhicam za nich umreti lahko nemochno maso zavrteti
imeti vojsko se nichesar bati che Chlovek brez mochi stoji ob strani ne vidi preko prazno polne sklede za chelom spijo skisani mozhgani che ne razume vech od abecede zato smo vedno znova izigrani
Imamo moch ki nas lahko obsede imamo stebre ki na njih slonimo oblast imamo da pod njo zhivimo da nam usmerja zmedene poglede smo njena vojska ki ves svet zasede smo njena roka da se zavihtimo chez mejo pameti se zaletimo pregazimo sovrage in sosede imamo kri da nam iz zhil odteche magistri doktorji vojashke vede oblast imamo ki za nas izreche ukaz da naj se stari svet sesede imamo ostro sodbo ostre meche
Trpecha srca in obraze blede razkrinkano nemoch prikrito silo in mochno voljo da bi se zgodilo zbudilo v nas razjarjene medvede zato ker so morili nashe dede in ker so krivi da je zdaj vse gnilo ker se je vech morilo kot ljubilo le komu to za vselej ne presede in ni razlike kakshna je zastava vladarjev se je treba vedno bati ni res to ni Chlovekova narava ne more samo grob zavetja dati ker ni le smrt prevzvishena postava
Krvavi red je treba pokonchati ni smisla klanjati se trdi roki zlagani misli pa cheprav globoki ni smisla pod krvniki mirovati upor upor vso zemljo preorati mi smo rojeni mochni in visoki
nameni so poshteni in shiroki a kri se da samo s krvjo oprati zakaj smo vedno peli govorili da je svoboda nasha vechna mati iz zgodovine pa smo se uchili da mnozhice so morale molchati mi bomo to prepoved umaknili
Ah, o svobodi hochemo krichati in o ljubezni in o domovini in o mrlichih ki so v pradavnini za nas potomce morali zaspati a vse zaman spet vladajo bogati in nas prevech uspavajo spomini in se prevech prepushchamo tishini ko bi nas zdavnaj moralo razgnati da bi razbili red z vso pravico smo se ponovno dvignili iz bede smo zapustili polja in pshenico to je bil chas krvave srede ko smo nagnali pol ljudi v mesnico
Junashko smo pobili mrhojede zavzeli stolp postali smo vladarji ponosni zmagovalci in grobarji najvechji izmed nas na prestol sede postavi nam ministre ostroglede ob njem pa vojska, plemichi in farji tovarnarji sodniki in jecharji milichniki prezhijo iz zasede a mi smo she naprej samo vojaki ki smo si prvo zmago izborili le na ukaz odmevajo koraki le na povelja so nas nauchili hoditi novo pot kakor bedaki
Enak sistem kot prej smo si zgradili zamenjali denar uvedli bone sprejeli preoblechene zakone kdor ni verjel lazhem so mu sodili zanosnih gesel so nas nauchili
zastonj delili sladkor makarone zato da nam drzhava ne potone so nas z raketami oborozhili potem pa so nam rekli da je nasha drzhava nasha volja in pravica ponujena nam je kot polna chasha nad njo pa leta bela golobica leti nad vojno vihro ki ugasha
Ko se prizhge svobode plamenica nas napodijo v vrste pred uradi posvechajo se miselni blokadi nasha dolzhnost je njihova pravica morala je izprijena resnica ne smemo govoriti kar bi radi svobodne misli zanje so napadi za tak prekrshek chaka nas temnica a mi smo rjuli noro na bojishchu na bojnem polju s smrtjo se ljubili in sanjali o mirnem zatochishchu kako ga bomo z zmago osvojili in res smo jo slavili na morishchu
Uklenjena ostaja suzhnja sili a mi jo moramo kriche slaviti na stare ideale pozabiti ceniti te ki so nas zaklenili in ker nam dajo spati jesti piti jih moramo ubogati chastiti cheprav so na obljube pozabili a kaj naj suzhnji drugega storimo kako naj leta ustreljena ptica lahko se veselimo da zhivimo za nas je skorja a za njih sredica kaj vse jim dajemo a kaj dobimo
Razgraja le she butasta butica zakaj ne sprejme dejstev ki so dana zakaj je vojna sploh bila konchana che vlada vedno ista vladarica lazhi vseh odrov plitka govorica
a nov upor odprta stara rana uporniki pa le orozhju hrana in svet unichen zhveplasta ravnica pod njo so se konchala prazhivljenja pod njo se bomo enkrat vsi vrnili neobchutljivi siti govorjenja razmishljanja ki so nam ga vcepili kot stroj nadzorovanega mishljenja
Brez upanja kot da bi nas zlomili in bi za vedno praljudje ostali se ne bi nikdar vech v boj pognali svoj pranagon bi v sebi umirili a ko se bodo zopet zarotili semena nove vojne zasejali nas bodo na bojishche odpeljali ali pa kar vse skupaj razstrelili tedaj bomo pepel ki svet zasuje in bomo premog prhka prachrnica zrel plod polit'ke ki nas posiljuje naj ji nastavimo she desna lica po zakonu ki svetu gospoduje
A nam polit'ka ni vech vladarica nam zhrtvam neizprosnih oblastnikov pepelu nepreshtetih zhrtvenikov le za oblast zaklana smo drobnica ne ni polit'ka nasha vech svetnica in nochemo vech njenih spomenikov dovolj oborozhenih je malikov naj se zaslishi nova govorica naj vre iz tihih src naj bo naravna slavi naj mirnih ljudstev svete chrede naj se glasi naj bo na veke slavna ko se za vedno stari svet sesede she enkrat naj kot vechni mir pradavna prapraprot se izgrize iz besede.
Iztok Vrhovec
STARKA
BREZ
Brez tvojih ust shepetajochih, plamenechih isker tvojih rok, brez viharjev tvoje sape, v meni kri okameni -
zdivja razklana misel, umolkne tihi mir srca, zhuborenje hudournikov pomladi ugasne in zaspi -
in nich -
nich ga ne obudi -le ti, le ti, le ti.
STARKA
Spominjam se zhivljenja starke, ki sem jo nekoch poznal. Zhivela je na majhnem podstreshju, grizla star kruh
in se spominjala svojih preteklih dni.
Nekoch me je vprashala:
Kaj pochnesh, sin moj?
kot da si z mojim odgovorom
obeta olajshanje vseh svojih tegob.
Hodim vsholo, sem ji dejal (takrat sem imel 20 let).
Pogledala me je z belimi,
zachudenimi ochmi.
She vedno, pa toliko si zhe star, je dejala,
in se nekako chudno mi smejala.
Potem sva govorila
o drugih recheh,
o drugih krajih, o drugih ljudeh,
o drugih svetovih,
o starih in novih
grobovih.
Nichesar vech ni mogla skriti, ko je lezhala na tisti brezoblichni postelji -le lezhala je she. Chisto sama, bleda, uvela, nepremichnih ust.
In ko sem zadnjikrat sedel
na tisti njeni postelji,
ki v resnici sploh ni bila njena,
se je oklenila moje dlani,
kot sem se nekoch oklepal njene jaz.
In jo je stisnila - tako mochno, tako zelo, tako nezhno, tako zadnjikrat -To je slovo, mi je dejala nepremichnih ust. In je bilo. Najino poslednje.
Njenih uvelih rok ni vech,
njenih modrih ochi ni vech,
njene kosti lezhijo (same) na pokopalishchu.
Pogresham njene uvele roke,
njeno zgrbljeno telo,
njen zbegani pogled,
njen trudni korak, njen ljubechi nasmeh,
njene tolazheche ochi -
Je tudi njeno trpljenje preshlo? Je preshla njena samota? Je njena zhalost kaj manj grenka?
Kje zdaj tava njena dusha? Kaj zdaj skusha? Kdo sedi v njenem narochju in je kavo in kruh iz njene skodele?
Za kom zdaj teka po njivi
in se jezi, ker taca po solati
in brca zhogo po nepokosheni travi?
Se kdaj spet srechava? Mi kdaj spet reche skuhaj mi ka vo, sin moj, takshno, kot znash le ti. Mi kdaj zopet reche, da me rada ima, tako tiho, tako molche, kot le ona zna?
ABAKUS
Skozte sije
kokotajocha bledina -
Krichavost
namehurjene kozhe izsikava davilni
pish groznichavih marshev -
Kamenodobni opeshanci, naphani oceanov tulechih moren,
razpihnjujejo narcisoidno piravost delirioznih mislivosti tvojcev -
Vsenavskrizh -
SLOVO
Iz tvojih
steklenastih zrkel
sika gonoba
stiskashkih izdajstev,
v tvojem
hromotnem srcu
krni strdek
zhaltave dushe,
gonech
poslednjo vztrajnost
usihajochega spomina.
Nichesar
skupnega vech nimava.
Za zmeraj bosh ostal na drugi strani,
glodajoch koshchico svojih
paramnezijskih prevar -
To je najino
poslednje slovo.
(okt. 2005)
Erna Ferjanich
BIL JE ZHAR
QUO VADIS, HOMO? quo vadis?
kako si si zamislil to - z vojno? kaj bosh z vsemi rushevinami nekdanjih shol, bolnishnic, gledalishch, kaj bosh s padlimi zvoniki? samogovori ostankov neke civilizacije. kaj bosh z vsemi trupli, prestreljenimi, zoglenelimi?
kako velika bi morala biti reka materinih solz, da bi sprala kri sinov? a solz ni.
sprva so padale tezhke, obtozhujoche, potem je ostala samo bolechina kot kepa, tam nekje, v dushi, za vedno.
ne vidish otroshkih igrishch brez smeha? otroci z ochmi, napolnjenimi s strahom, so postali tihi.
saj - vzel si jim mamo in travnik in ptice in sonce...
vprashanja...
kaj pa vest, chlovek?
te je razchlovechila atomska doba,
ali si se razchlovechil sam?
spreminjanje usod ni tvoja domena!
za mnoga dejanja ni opravichil
in ne odpushchanja...
kam gresh, chlovek?!
BIL JE ZHAR
Bil je ZHAR. Zharenje. Sij kot sijanje.
SVETLOBA je bila avizo dneva.
Danes je padlo sonce z neba. Drzhala sem ga v rokah in zhgalo je po vsem telesu. Zhelela sem ga obdrzhati; zhar je pojemal in med prsti mi polzelo je SPOZNANJE.
(2005)
SRECHANJE
Danes sem jo srechala. Stala je tam in se rezhala z brezzobimi usti in prazni lobanjski jami sta zrli v brezchasje.
Z rahlim dotikom je pobozhala bledo lice mladenicha, ki je negibno lezhal po svoji zadnji dirki. Danes sem srechala smrt. (2002)
VSE JE NA POL
Vsak dan je nash samo na pol, na pol je noch. Obchutki nashi so na pol, ljubezen dajemo na pol, znance srechujemo na pol, she sanjamo samo na pol.
Pa zdravje nam je le na pol, je placha zdaj samo na pol, denarja je za kruha pol in druge slishimo na pol... In v tem na pol vsakdanu postajamo vsi pol ljudje.
(2000)
TRAVE
Trave, trave... Bilke, listki, drobno cvetje.
Po dolgi zimi zadehti zemlja, svet preplavi vonj zelenila, vonj novih rastlinskih sokov. Vdihovanje bozhanske zelene svezhine. Opojnost pisanih travnikov, ko cvetijo trave in travice, bele, rumene, modrikaste, kobaltno-lila, tople vijolichaste. Zhareche barve gojenega cvetja. Chudovite pisane preproge planinskih pashnikov.
Zelena barva zazeleni v stoterih odtenkih -v zelenem vonju vonj zrelih trav. Pokoshene trave -opoj zrelega poletja.
Trave pozne jeseni so bele, tanke, nezhne, kot bi klicale zhalost. Naberem jih shop za dolge zimske dni. Spomin na lepoto.
MOJE MESTO
Zeleno, zeleno in zlato rumeno.
V	hladnih sencah kostanjev, ki dishe po otroshtvu, najdesh nedeljsko razkoshje. Oko se sprehaja po starih fasadah: okraski, nadstreshki,
pa polkna, balkoni, timpanon s puti,
ura meri chas...
Portali, poudarjeni s stebri,
vse klasika, visoka moda 19. stoletja.
Zelenice, kjer zharijo begonije, salvije,
nad vsemi pa kane
s temno zelenimi listi v kobaltni modrini.
Ko cvetejo rozhe, park zhari! Lepota v srcu.
Po promenadi mimo fontane do Templa,
pogled med stebri:
na levo Sava, na desno Donat,
nova Rogashka.
Po tihih sprehajalnih poteh
ni chasa nikoli prevech -
Janina, Bellewue...
V	vse smeri sprehod v zeleno. Na vrhu se ustavish
in gledash v ozko dolino -hishe in hishice
in tam, ob izviru chudezhne vode, je srce mesta.
Podobe ostajajo spomini v srcu.
(2000)
Pier Paolo Pasolini
BALADE
MARILYN
Od davnega in prihodnjega sveta
je ostala samo lepota, in ti,
ubogamlajshasestrica,
tista, ki teka za starejshimi brati;
in se z njimi joka in smeje, da bi jih posnemala,
in nosi njihove ovratne rute
ter se skrivaj dotika njihovih knjig in nozhichev,
ti, najmlajsha sestrica,
si tisto lepoto ponizhno nosila
in tvoja dusha potomke malih ljudi
se je ni nikoli zavedela,
saj drugache sploh ne bi shlo za lepoto.
Izginila je kot zlati prah.
Svet te je nanjo opozoril.
Potem je tvoja lepota njemu pripadala.
Od davnega neumnega sveta
in od surovega prihodnjega
je ostala le lepota, ki je ni bilo nich sram
namigovati na drobne najstnishke prsi
in na mali trebuh, ki se ni branil golote.
In zato je shlo za enako lepoto,
kot jo imajo mile drugopolte berachice,
ciganke in hchere trgovcev,
zmagovalke na tekmovanjih v Miamiju ali v Rimu.
Izginila je kot zlata golobica.
Svet te je nanjo navadil,
in potlej tvoja lepota ni bila vech lepota.
Ti pa si she naprej ostala deklica,
neumna kot davnina, brezobzirna kot prihodnost.
In med tabo in tvojo lepoto, ki jo je imela v lasti oblast, se je postavila vsa neumnost in surovost sedanjosti. Nosila si jo she vedno s sabo kot smehljaj med solzami, nesramezhljiva zaradi pasivnosti, nesramna zaradi ubogljivosti. Izginila je kot belo-zlata sonca.
Tvoja lepota, ki je prezhivela pradavnino,
zahtevana od prihodnjega sveta, prisvajana
od sedanjega, je tako postala zlo.
Starejshi bratje se zdaj konchno le obrnejo nazaj
in za trenutek prenehajo s svojimi prekletimi igrami,
prilezejo iz svoje neizprosne raztresenosti
in se vprashajo: »Ali je mogoche, da nam je Marilyn,
mala Marilyn, pokazala pot?«
Zdaj si ti prva, ti, najmlajsha sestra,
tista, ki nich ne shteje, revica, s svojim smehljajem,
ti si prva prestopila vrata sveta,
kateremu je le smrt usojena.
(To pesem, posvecheno Marilyn Monroe, so leta 1988 nashli (in tudi objavili na kulturni strani milanskega dnevnika Corriere della Sera) v pesnikovi zapushchini ob podelitvah Nagrad Pasolini (Premio Pasolini) v Benetkah. Pasolini jo je napisal kmalu po smrti amerishke igralke, to je nekje po 5. avgustu 1962 - Op. prev..)
VRNITEV DOMOV
Nico se je zbudil in gre kosit travo v strugo zore, za gosi.
Zame je kot nagrada to tuje sonce, ki ga prepoznam. Po toliko letih, ki sem jih tu prezhivel, mi ostaja le
to kreketanje domache kokoshi.
In v sonchni megli
ne vem, ali sem v svojem starem
gnezdu, ki gre mimo, obtezhen s chasom, ki ne mine,
ali v zhalostnem izgnanstvu.
Moja vas je zbledele barve.
ODA ROZHI, CASARSA
Samotna rozha, zunaj kroga nashih hish, kjer se na prostem prepirajo druzhine.
Na kamnju dni gorish, ponizhno, vsenaokrog vidimo polje in nebo, nebo in morje.
Samotna poljska rozha, ne vecher, ki se cedi od luchi. Ne od rose mokri pastirji. Blagi ogenj zhivih mej.
Ne kaluzhnica, borovnica, mochvirska vijolica, ali perunika, ali encijan, ne gozdni koren, ne samoperka ali mochvirska mirta.
Ti si Pieruti, Zuan in Bepi visok na palicah kosti, suh za krmilom voza, PASHNISHKA ROZHA.
Ti postanesh seno. Gori, zgori. Sonce moje vasi, divja rozhica.
Nad teboj bezhijo leta in tudi jaz
grem mimo, s senco akacij, s krozhenjem sonca, tega dne.
MESO IN NEBO 1943-1949
O strashna materinska ljubezen, zaradi zlata teles, prezhetih s skrivnostjo narochij. In dragi odnosi, ki se ne zavedajo nesramezhljivega vonja, ki se smeje v nedolzhnih udih.
Tezhko bleshchanje las... kruta
brezvoljnost pogledov... varljive pozornosti...
Izchrpan od milega joka, se vrnem domov s telesom, razvnetim od bleshchechih nasmeshkov.
In ponorim sredi delovne nochi
po tisocherih drugih nocheh te nechiste in zhareche strasti.
SPOMINI 1943-1949
Vracham se k davnim dnevom najine ljubezni, k plimi neme hvalezhnosti in brezupnih poljubov. Vse moje otroshtvo je na tvojih kolenih, v strahu, da te zgubi, in neznansko srechno, da te ima.
Prehodil sem pot, ki je ti nisi prehodila, moj Shkrjanchek, mati in deklica. Pogum milega osumljenca, obsedenega in neprevidnega, in slepa ljubezen... Bil sem nekdo drug, ob vrnitvi s krinko najine sladkosti na obrazu.
Lepota z globokimi sencami na chistem chelu in v mladem valovanju las -z drobnimi kostmi brade in lichnic, trda v nezhni krivulji oblichja -deshka ali tatinska lepota - prozorna in kalna - polna stare nedolzhnosti, z leti otrdele, a morda she vedno krotke... Ah, zoprna krotkost, na tebi pa ocharljiva, ker si bila zares lepa.
Spominjam se bolonjskih popoldnevov: prepevala si ob delu, v hishi, ki je je bil en sam odmev. Potem si utihnila, in odfrlela v drugo sobo (ah, tvoj temni deklishki korak... ) in nato zachela spet peti. In popoldne je bilo tishina in zamaknjenost: dalo je zhe slutiti, najbrzh, da bo vse tisto nekaj shtelo v strashni igri usode.
Ti vesh, kako sem bil chist... kako sem imel rad zame prelepo zhivljenje, kako sem bil odlochen, da branim in ljubim... a vesh tudi, kako rad sem se predajal avreoli naivnih privrzhenosti, nenaprosheni in plemeniti strasti... Le tega ne vesh, da sem klonil in propadel,
kar je podlost, zhargon, neposhtena beseda.
V zgodbi najine ljubezni je senca, enkraten odnos, prevelika nedorechena domachnost ostane zgolj beseda, ki gnije... Izgubljena chistost: to je novost, strashna danost, in stara druzhina she vedno morda drhti zaradi padske zgodbe, zaradi svoje zhalostne in junashke mladosti...
Svet je v senci
tvojega toplega smeha
matere in deklice.
Ah, nich ne vem in vse vem
o tvoji bujnosti,
tvoje obleke, dehteche
po nechistih in sramezhljivih modah,
tvoje belo grlo,
kot pri junakinjah
tvoje dobe... Ti, sama,
si dajala samoto
chloveku, ki v tvoji senci,
je chutil do sveta
preveliko ljubezen.
Zaljubljam se v telesa, ki imajo moje sinovsko meso - z narochjem, ki gori od sramezhljivosti -skrivnostna telesa, devishka in krepostna, iz chiste lepote, zaprta v igro, ki ne pozna smehljajev in miline
(zraka, ki jih razsvetljuje s svojimi chudovitimi lasmi, na nechistih travnikih svoje nedolzhnosti), ugasla telesa z drhtenjem mesa, neusmiljen prikaz srchne vznemirjenosti, mech, zarit v razsuto vrtnico grla, ki krvavi, telesa sinov s srechnimi hlachami, z materino rjavo ali svetlo rumeno barvo v korakih, in s preveliko ljubeznijo za svet v srcu.
BALADA O MATERAH 1961-1964
Sprashujem se, kakshne matere ste imeli.
Ko bi vas videle zdaj pri delu
v svetu, ki ga ne poznajo,
ujete v nikoli sklenjen krog
izkushenj, tako drugachnih od njihovih,
kakshen pogled bi imele v ocheh?
Ko bi bile tam, medtem ko vi pishete
svoj chlanek, konformistichno in barochno,
ali ga odstopite urednikom, ki so zmozhni
vsakega kompromisa, bi sploh dojele, kdo ste?
Bedne matere, s prastarim strahom na licu, ki kot nekakshna bolezen jim spachi poteze v bledico, ki jih zamegljuje in odzhene iz srca, zapre jih v moralno zavrnitev. Bedne matere, ubozhice, vse zaskrbljene, da njih sinovi le spoznajo strahopetnost in zaprosijo za sluzhbo, da so praktichni, in ne zhalijo privilegiranih dush, pa da se zavarujejo pred vsakim usmiljenjem.
Povprechne matere, ki so se z deklishko ponizhnostjo nauchile o nas en sam samcat goli pomen, z dushami, v katerih je svet pogubljen in ne sme prizadejati ne gorja in ne dajati sreche. Povprechne matere, ki niso imele do vas nikoli ene same besede ljubezni, che odvzamemo tisto nemo ozkosrchno in zhivalsko ljubezen, s katero so vas vzrejale, chisto nemochne pred resnichnim klicem srca.
Hlapchevske matere, zhe stoletja vajene,
da brez ljubezni sklanjate glavo,
in sporochate svojemu zarodku
davno sramotno skrivnost,
naj se zadovolji z ostanki slavja.
Suzhenjske matere, ki so vas nauchili,
kako je hlapec lahko srechen,
ko mrzi tiste, ki so kot on privezani,
in kako je lahko, ko izdaja, blazhen,
in varen, ko pochenja to, o chemer ne govori.
Krvolochne matere, ki skrbno varujete
tisto malo, kar meshchani premorejo,
normalnost in placho,
skoraj z ihto chloveka, ki se mashchuje
ali nanj pritiskajo absurdni oblegovalci.
Krute matere, ki so vam rekli:
Prezhivite! Nase mislite!
Ne chutite nikoli usmiljenja ali sposhtovanja,
za nikogar, v prsih ljubosumno varujte
svojo jastrebjo identiteto!
Glejte, strahopetci, povprechnezhi, hlapci, krvolochnezhi, svoje bedne matere! Ki jih ni sram, da vas vidijo - v vashi mrzhnji - naravnost velichastne, che ni to solzna dolina, le tako vam ta svet pripada:
pobrateni v nasprotnih strasteh,
ali sovrazhne domovine, zaradi skrajnega zavrachanja,
da bi bili drugachni: kot odgovor
na divjo bolechino, da smo ljudje.
MILA PROSHNJA MOJI MATERI 1961-1964
Tezhko je povedati s sinovskimi besedami to, chemur sem po srcu komaj kaj podoben.
Ti si na svetu edina, ki o mojem srcu ve, kar bilo je vedno, pred vsako drugo ljubeznijo.
Zato ti moram rechi, kar je grozno zvedeti, da se v tvoji milini rojeva moja bridkost .
Ti si nenadomestljiva. Zato je obsojeno na samoto zhivljenje, ki si mi ga dala.
In nochem biti sam. Neskonchno lachen sem ljubezni, ljubezni teles brez dushe.
Saj dusha je v tebi, si ti, vendar ti si moja mati in tvoja ljubezen je moje suzhenjstvo:
prezhivel sem otroshtvo kot suzhenj tega visokega, neozdravljivega obchutja, z neznansko vnemo.
Bil je edini nachin, da sem chutil zhivljenje, edina barva, edina oblika: zdaj je tega konec.
Midva pach zhiviva dalje: in gre za zmedo prerojenega zhivljenja onkraj pameti.
Rotim te, ah, rotim te, ne zheli si umreti. Tu sem, sam, s tabo, v prihodnjem aprilu...
STRAH PRED MENOJ? 1971
Oh, strashna bojazen; izbruh radosti
ob tiste shipe, za katerimi je tema.
A tako veselje, ki te spravi h glasu in petju,
je nekakshna vrnitev iz smrti: in kdo naj se temu smeje -
Zadaj, pod pochrnelim okvirjem neba
ponovna onstranska prikazen!
Ne shalim se: saj ti imash izkushnje
o kraju, ki ga sam nisem nikoli raziskoval: o NEKAKSHNI
PRAZNINI V KOZMOSU.
Res je, da je moja zemlja majhna,
a sem vedno snoval zgodbe o neraziskanih krajih.
Z neko radostjo, kot da ne bi bilo res.
Vendar ti si tu, s svojim glasom.
Mesec spet vzhaja,
vode zhuborijo;
svet ne ve, da se je prerodil, in novi dan ugasha ob visokih napushchih in chrnem nebu.
Kdo biva v tisti PRAZNINI V KOZMOSU, ki jo nosish v svojih zheljah in jo poznash? Je mar oche, da, prav on!
Ti mislish, da svojega ocheta poznam? Oh, kako se motish;
kako naivno si gotova tega, kar sploh ni gotovo;
utemeljujesh ves svoj govor, ki je tu povzet, s petjem,
na tej domnevi, ki je zate ponizhna,
in niti ne vesh, kako je ohola,
saj nosi v sebi znamenja umrljive volje vechine -
Moje vedro oko, ki se ni nikoli spustilo v kraljestvo mrtvih, blodna peklenska senca ga prikriva. In ti nasedesh prevari.
Ti o vsej resnichnosti poznash le Odraslega Chloveka.
Oziroma to, kar morash poznati,
njo, Odraslo Zhensko, pa naj biva v peklu
ali v Senci, ki je pred zhivljenjem,
in od tam izvajash tudi vse njene charobne in pogubne uroke, sovrazhi jo, sovrazhi jo, sovrazhi jo;
ko pa prepevash in te nihche ne slishi, se samoumevno le nasmehnesh, ker si med tem in za zdaj zmagoslavna, ubranega glasu, kot mlada in pozheljiva hchi, ki pa je izkusila in dozhivela sladkost.
Nad Pariz za tvojimi rameni se spushcha nizko nebo s spletom chrnih vej, ki so zhe klasichne; taka je pach zgodba -Ti se smehljash ochetu -
tisti osebi, o kateri nimam jaz nobene informacije, s katerim sem zhivel in sem ga obiskoval v sanjah, ki se jih
[ochitno ne spominjam;
chudno, in od tiste avtoritarne poshasti izvira tudi sladkost,
che ne zaradi drugega, vsaj kot resignacija in kratkotrajna zmaga; prekleto, kako sem ga ignoriral! Zanj se sploh nisem menil in niti nisem vedel, kaj naj z njim pochnem.
Ti se razdajash, trosish darila, chutish potrebo, da dajesh,
a tvoj dar ti je dal On, kot vse;
in je Nich darilo od Nikogar;
jaz hlinim, da prejemam,
zahvaljujem se ti, iskreno hvalezhen;
vendar medli in dvoumni nasmeh
ni sramezhljivost;
je silna tesnoba,
strashnejsha, zdalech strashnejsha od dejstva, da imam deljeno telo, v kraljestvih bivanja -che pri tem ne gre za krivdo, che gre zgolj za nezgodo: toda na mestu Drugega gre zame za nekakshno praznino v kozmosu. NEKAKSHNA PRAZNINA V KOZMOSU. In od tam ti prepevash
(Ta pesem sodi v malo ljubezensko pesmarico, posvecheno svetovno znani grshki sopranistki Mariji Callas. V zameno za njeno ljubezensko vznesenost ji pesnik v odgovoru ponuja bratsko ljubezen. - Op. prev.)
O AVTORJU
Pier Paolo Pasolini, italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec, je bil rojen v Bologni leta 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je pogosto selil z druzhino. Knjizhevnost je doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih in zbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel navdushevati za Gramscija in marksizem. Leta 1975 je bil umorjen v Rimu (Fiumicino). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, ochitno pa je shlo za politichni umor.
Kazhe omeniti vsaj pesnishke zbirke: La meglio gioventu (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventu; sledijo: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L'usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), La religione del mio tempo (Vera mojega chasa), 1961; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice) in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971. Izdal je vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich
Franko Bushich
SMEJ SE JIM, MORANA
ZAMANSKOST ORGAZMA
za svilnatimi vrati njenega tkiva smrt in izginotje
za smrtjo in izginotjem - navdih z utrujenostjo oroshen
za utrujenostjo - lucidnost
vpogled v nesmisel prezhivetega dejanja
in spet
malo prshuta in vina ter ponavljanje prejshnjega do iluzije o vrednosti
(Split, 31. 10. 2005)
VILICE NAD ZHLICO
zibajo se zmaji plesnivi
zibajo se kot natakarice
in tramvaji zagrebshki in sarajevski
v katerih sem se tihotapil iz kljubovalnosti
in ki so tihotapili mene
s srebrnimi vilicami zabodenimi v zhelodec
zibajo se parni stroji
zibajo se bagri novih bogatashev
lezejo jeklene zveri
zvijajo se in smejijo
plodnim njivam vodi izvirov
- gradbenim zemljishchem
zvijajo se in smejijo
s srebrnimi vilicami zabodenimi v zhelodec
zibajo se ciprese
nad grobovi pozabljenih pesnikov zibajo se bodoche knjige obveznice rachuni in prorachuni zibajo se zgodovinska debla s srebrnimi vilicami zabodenimi v zhelodec
zibajo se srebrne vilice zibajo se nad trepetajocho zhlico
(Split, 22. 11. 2005)
SMEJ SE JIM, MORANA sneg v Splitu
parafraza mojega mashchevanja simbioza mochi moje boginje in njenega prvega svechenika
v snezhinkah leti med avtomobili
s pomanjkanjem antifriza
toda s frizurami voznikov
diabolichno dragimi cheprav banalnimi
kakor je to v provinci pach navada
tokrat v mrzli provinci
kjer srca brezdomcev
pokajo kot lazhno muransko steklo
padajo mrzle snezhinke
na glave dinarskih hribovcev in otochanov
in tu pa tam na glavo
»rojenega Splichana«
ki ga ni nafukal slovanski oche
ampak rimski legionar
she v chasu Dioklecijana
smej se jim Morana s snezhinkami smej se jim Morana - s SMRTJO!!!
(Split, 23. 11. 2005)
Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich
Tin Ujevich
NOTTURNO
NOTTURNO
Nocoj mi chelo sije v zharu, nocoj se mi veke potijo; in moje misli sen je ozaril, umrl nocoj bom pod lepotijo.
Vsa strastna je dusha v globini, gorecha bakla je v temoti; jochimo, jochimo v tishini, umrimo, umrimo v samoti.
OPOMBA K UJEVICHU
Med juzhnoslovanskimi literaturami je hrvashka znachilna po tem, da ima najdaljsho in kolichinsko najbogatejsho tradicijo, vendar je vse to, zlasti starejshe gradivo izrazito neizenacheno, jezikovno in zvrstno raznoliko do razbitosti, kvalitativno pa shibko in neizvirno, tako da v bistvu povsem enako kot ostale, krajshi chas delujoche blizhnje knjizhevnosti shele z moderno (prelom 19.-20. st.) zachne zares nastopati kot evropsko relevantnejsha kolektivna literarna identiteta. V vseh teh literaturah (kot nasploh v JV Evropi) bolj ali manj razsezhno obdobje pred moderno v bistvu ni nich drugega kot narodnobuditeljsko naporna »predliterarna doba«, v kateri se tu pa tam, tako rekoch po nakljuchju, dviga kakshno vechje ime z zahtevnejsho umetnishko kvaliteto. V slovenski knjizhevnosti sta taka predmoderna velikana Presheren in Jenko, v hrvashki Marin Drzhich, Ivan Gundulich in Ivan Mazhuranich, seveda s pripombo, da so vsi ti avtorji v vsakem pogledu izrazito kontekstualno, prostorchasno pogojeni (postavitev Drzhicha ob bok Molieru, kot jo nakazuje kakshen zagret hrvashki esejist, je groteskna kot npr. primerjava Preshernovega lokalno frustriranega »jamranja« z Dantejem; po Lukacsu pach mali narodi sploh ne morejo imeti velikih ljudi, gotovo vsaj ne shirshe veljavnih). Kakor se slovenska literatura zares zachne v moderni z osrednjim Cankarjem, tako v hrvashki podobno prerodno sredishche pomeni Matosh. Med obema je sploh vech vzporednic: shtiri desetletja med blizhnjimi letnicami, emigrantstvo, profesionalizem, mojstrstvo krajshe (simbolistichne) forme, polemichna kritichnost ipd.; iz blizhine vsakega od njiju je izshel pesnishki velikan z obsezhnim opusom in daljsho zhivljenjsko navzochnostjo -Zhupanchich, Ujevich.
Druga tipoloshka znachilnost hrvashke literature je opozicijski ekstrem med izrazno redundanco in redukcijo (po tem nekoliko spominja na shpansko poezijo, ki ima izrazite primere za obe skrajnosti: za prvo Góngora in Aleixandre, za drugo Jiménez in Guillén, oboje pri Lorci). Panonska barochna ekspresija pri prvem in sredozemska krashka skopost pri drugem sta v ozadju dveh najvechjih imen hrvashke literature: Miroslav Krlezha in Ivan Mazhuranich; opus prvega je knjizhnica, opus drugega knjizhica. V ozhjem pogledu sta v hrvashki poeziji dva opozicijska para: Kranjchevich - Mazhuranich (19. stol.), Ujevich - A. B. Shimich (20. stol.); prvi v obeh parih zastopa izrazno bujnost, drugi omejenost.
Tin (Avgustin) Ujevich, od chigar smrti je minilo pol stoletja (Vrgorac, Dalmacija, 5. 7. 1891 -Zagreb, 12. 11. 1955), bivanjsko izhaja iz srednje Dalmacije s Splitom in njegovim dinarskim zaledjem, se pravi iz klasichnega (chakavskega) podrochja hrvashke literature (Splichan Marulich naj bi bil njen »oche«), kjer je hrvashki knjizhni jezik nekoliko manj narechno travmatiziran »vechni projekt« kot na kajkavskem severu, zato Ujevichev (shtokavski) pesnishki izraz daje vtis pristne, spontane bujnosti, klasichno sholane in privatno izbrushene do mojstrstva. Generacijsko in literarno-stilsko pa je neposredni dedich Matoshevega virtuoznega modernizma, Kranjchevicheve »realistichne« vizionarne patetike in Baudelairovega simbolistichnega »demonizma« (kakor Matosh je tudi Ujevich odgaral svojo »parishko petletko«). V mladosti je bil doma in v Parizu (med prvo vojno) projugoslovansko politichno aktiven, a se je razocharan umaknil v literaturo in po vrnitvi v domovino zhivel v razlichnih mestih kot »boem« (obsezhnost njegovega izvirnega pesemsko-esejistichnega in prevajalskega opusa ob dejstvu, da je vsaj tretjina izgubljena, kazhe, da je bilo to »svobodnjashtvo« tudi izrazit primer rimbaudovskega »strashnega delavca«). Bil je pravi svechenik poezije; v svojem specifichnem izrazu je sublimiral narazlichnejsha stilska in vsebinsko-idejna nasprotja (prim. ena od pesmi z naslovom Dobrote dobrega sonca, druga Okrutno sonce), od panslovansko-socrealistichnih gesel (pesmi Rusiji Rusija in Bor zeleni; v slednji pravi: »... novodobni Prometeji... mi, slovanski revolucionarji...«) do eruditsko zastrtega solipsizma, ki pa se vedro utemeljuje z univerzalizmom kozmosa in chloveshkih mnozhic. V konchnem uchinku vse skupaj prerashcha v polifonichno »polihimnijo« (pesem Polihimnijá), v habitus »titanskega« preroshtva z blizhino Whitmana in Verhaerena (oba prevajal) ali celo Tagoreja, pravzaprav v nekakshen nerudovsko grandiozen »canto general« (vech podobnosti s Pablom Nerudo - od prefinjenega sonetistichnega simbolizma do bohotno elokventnega »nadrealistichnega globalizma«, vendar se Ujevich veliko pogosteje kot Neruda izgublja v bleshchavi verbalizma, zverizhenega do tezhke dojemljivosti, medtem ko je Neruda tudi v svojih emfazah v glavnem zmeraj nedosegljivo briljanten in »pregleden«; mimogrede: Ujevich se je nameraval izseliti v Juzhno Ameriko, najbrzh na podlagi dolochene geoafinitete). Hrvashka poezija 20. stoletja premore vech odlichnih opusov (A. B. Shimich, Cesarich, Tadijanovich, Shop, Kozarchanin, Mihalich...), toda drzhalo bo, da je Ujevich, kljub dolochenim kritichnim pridrzhkom, resnichno njen paradigmatichni »augustus«, najvechji lirik te literature (klasik Mazhuranich, sodobnik Presherna, je iz »druge zgodbe«, epik, samotna gora, zmeraj dalech od vsakega, tudi »preshernovskega« populizma).
Sredi Ujevicheve mogochne besedne goshchave s prshenjem »lahkotnih rim« skozi pesmi, ki se v shirokih verzih pogosto raztezajo chez vech knjizhnih strani, se v kljuchnem fokusu kazhe »chisto navadna« dvokvartinska miniatura Notturno (zbirka Kolajna, XXI) kot absolutni, skoraj aforistichni povzetek vsega opusa in usodne bivanjske dolochenosti eremitskega »vampirizma« (Ujevich v svojem pisanju vechkrat omenja praslovanski mitoloshki lik vampirja, govori o sebi kot o zhivem mrlichu, jetniku, ki moli v »chrni jami«, v povsem modernem smislu se sam sebi zdi kot »niz prekinitev, kinematografska procesija, trajanje slepil...«; cit. pesem v prozi Ena oseba sem, sestavljena iz vech drugih).
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
Iztok Vrhovec
ENI IN DRUGI
Za mojo prababico so vedno govorili, da je zhe od nekdaj drugachia. Tisti, bolj ieposredii, so ji nadeli oznako chudia; stara mama, ki je nikoli ni imela pretirano v chislih, pa je vsakich, ko jo je kdo omenil, pljunila dvakrat na levo in enkrat na desno, se pokrizhala in zachela brbljati o tem, da je salamenska baba od hudicha, zato naj se kar lepo druzhi z njim, ki mu pripada, njo pa naj s svojimi coprnijami raje pusti pri miru. »Che ne,« je nadaljevala, »ji bom zhe pokazala hudicha!« Razumi, kdor moresh.
Prababica je vechino chasa prezhivela v svoji sobi, zato sem jo videl le bolj poredko. Kadar pa je bilo zunaj lepo vreme, se je vendarle primajala na dvorishche, sedla na star razmajan stol, ki ga ni uporabljal nihche drug razen nje, zaprla ochi in nastavila svoj bledikavi obraz soncu.
Che sem po nakljuchju moral mimo nje, je za hip odprla veke in me pogledala s svojimi chudiimi ochmi, ob katerih me je vedno znova spreletel hladen srh, in cheprav sem si dopovedoval, da za to ni nobenega pravega vzroka, se nisem mogel preprichati, da se mi to ne bi vech dogajalo. Vsakokrat, ko me je pogledala, se mi je zdelo, da me v resnici sploh ne vidi. Vsaj na tak nachin ne, kot sem bil tega vajen od drugih. Bilo je, kot da poleg mene vidi she nekaj drugega.
Nekoch, ko me je ponovno prevel tisti znani srhljivi obchutek, sem odshel do deda, ki je nekaj metrov stran tichal v svoji vrtni uti, in ga vprashal, zakaj je prababica tako drugachna.
»Prababica je zhe zelo zelo stara,« je dejal ded, ne da bi dvignil pogled od knjige, ki jo je ravnokar bral.
»So vsi zelo stari ljudje takshni?«
»Mislim, da ne,« je odgovoril ded. »Cheprav se mi zdi, da so si vsi, preden odidejo s tega sveta, na nek nachin podobni.«
»Ampak ona je takshna zhe od nekdaj.«
»Ja, v tem se najbrzh razlikuje od drugih.«
»Kako to mislish?«
»Ja, za prababico so zhe od nekdaj govorili, da vidi tudi oni svet,« je pojasnjeval ded, kot bi govoril o najbolj obichajnih stvareh.
»Kateri oii svet, deda?« sem se zachudil in ob tem zaslutil delchek tistega strahu, ki sem ga ponavadi obchutil ob njenem pogledu.
»Tisti, na katerega bomo nekoch vsi odshli, potem ko bomo ... «
»... umrli?«
»Ja, umrli,« je pokimal, in zdelo se mi je, da je to izgovoril z nekakshnim neprijetnim obchutkom, ki ga sicer pri njem nisem bil vajen.
»In zakaj ga mi ostali ne vidimo, deda?« sem sprasheval she naprej.
»Mislim, da vidimo le tisto, kar smo se nauchili videti,« je odgovoril zagonetno.
»Kdo pa je potem nauchil prababico, da je drugachna?«
»Saj ravno v tem je hec,« se je kislo nasmehnil, she vedno beroch svojo knjigo, »nihche je ni nauchil. Ali bolje recheno: nikomur je ni uspelo preprichati, da bi to pozabila.«
»Chakaj, chakaj,« sem se namrshchil, »tega pa ne razumem. Kako to mislish -pozabila?«
Zdaj je ded konchno le dvignil pogled od svoje bukve in se skozi svoja stara ochala zazrl vame.
»Nekoch, pred mnogimi leti,« je zachel pripovedovati, »ko sem bil tudi sam she otrok, v chasih, ko je bila majhna tvoja prababica, pa she sploh - otroci niso hodili v take shole, kot hodite danes. Takrat so jih doma nauchili nekaj malega rachunanja, morda branja - pa she to ne vseh - potem pa so zhe zgodaj zacheli delati, saj drugache ne bi prezhiveli. To so bili zelo drugachni chasi ...«
»Ja, ja, saj vem,« sem ga nestrpno prekinil. »Saj to si mi zhe pripovedoval. Pa tudi z mamo sva se o tem zhe vechkrat pogovarjala ...«
»No, seveda vesh,« se je zasmejal ded. »A naj nadaljujem ... che smem.«
»Seveda, seveda,« sem pokroviteljsko prikimal. »Kar, kar ... «
»No, meni se zdi, da so se tudi zato takratnim ljudem ohranile mnoge sposobnosti, za katere verjamem, da so bolj ali manj vsem prirojene, pa potem nanje pozabimo, ker jih nadomesti tisto, kar se uchimo; ali, che sem natanchnejshi, o chemer nas v sholah preprichajo, da je res.«
»Hm,« sem se namrshchil. »Ampak saj v sholah uchijo samo tisto, kar je res res, ne?«
»Ja ... tole je zate morda malce zapleteno ... «
Nekaj chasa je tuhtal, kako naj mi zadevo pojasni, potem pa mi je pomignil, naj grem z njim.
Shla sva v hisho, v njegovo posebno sobo, kamor ponavadi ni pustil nikogar, che pa zhe, je za to moral obstajati presneto dober razlog; kot je kazalo, je tudi danes napochil eden od teh redkih pomembnih trenutkov. V tej sobi je pochel najrazlichnejshe stvari, med drugim tudi slikal na steklo. Povsod je bilo polno raznih dokonchanih in nedokonchanih slik, chopichev, barv in druge krame, ki jo je potreboval pri svojem delu. Izbral je dva tanka kosa stekla, ki sta bila pred tem zhe lepo odrezana, mi ponudil barve in chopich in mi narochil, naj na steklo, ki ga je namenil meni, naslikam fanta in punchko. Pokazal mi je, kam naj ju namestim in kako velika naj bosta.
Sam se je usedel za sosednjo mizo in prav tako zachel slikati. Ni mi sicer bilo jasno, kakshno povezavo ima to z onim svetom, o katerem naj bi se pogovarjala, ampak pri
svojem dedu sem bil zhe vajen takih razlag - morda pa tokrat sploh ni imel nikakrshnega skritega namena, sem razmishljal, in se je preprosto odlochil, da ne bo vech pojasnjeval; saj je rekel, da sem najbrzh she premlad, da bi lahko razumel ...
»No, kako ti gre?« me je prekinil sredi mojih razglabljanj in se ozrl proti meni, da bi preveril, ali sem zhe zachel.
»Ravnokar zachenjam,« sem rekel, in mu pokazal, da sem zhe naredil nekakshno jajce, ki naj bi bila fantova glava.
»Dobro, dobro,« je zadovoljno pokimal, potem pa se je zatopil v lastno delo.
Tako sva molche slikala kako uro. Ko sem po koncu odlozhil chopich in se razgledal okoli sebe, je stal za mano in me opazoval.
»Ravno pred nekaj trenutki sem konchal tudi jaz,« je dejal prijazno. »Tole, kar si naredil,« je nadaljeval, »izgleda zelo zelo dobro. Vsakich si boljshi,« je zadovoljno kimal. »Zdaj morava samo she malo pochakati, da se barve posushijo. Saj bo hitro. Sicer pa to zhe tako ali tako vesh tudi sam.«
Oprala sva chopiche, pokazal mi je nekaj stvari, ki jih je naredil, odkar sem bil zadnjikrat v njegovi sobi, in mi pojasnjeval, zakaj se je chesa lotil in kako.
Potem sva se spet vrnila k najinima izdelkoma. Ded je privzdignil steklo, na katero sem narisal fanta in punchko, ga pogledal od strani in se s prstom previdno dotaknil ene od nog. »Mislim, da je zdaj zhe dovolj suho,« je razsodil po natanchnem pregledu prsta, na katerem barva ochitno ni pustila vidnih sledi. Postopek je ponovil she s svojim steklom, na katero je narisal pokrajino, hisho in staro zhenico. Potem ga je polozhil na mizo in ga nekaj chasa pomenljivo gledal. Ker ni rekel nichesar, sem zachel njegovo umetnino pomenljivo gledati tudi sam, a mi ni bilo jasno, kakshna skrivnost naj bi se skrivala v njej. Che je zhelel, da obchudujem njeno umetnishko vrednost, sem si mislil, potem ga bom moral razocharati, saj je naredil zhe marsikaj, kar me je precej bolj prevzelo kot to, kar sem moral tako zatopljeno obchudovati ravnokar.
Zasmejal se je.
»Saj vem, da ni nich posebnega, shema,« je rekel in me potrepljal po hrbtu. »Ampak to zdajle tudi ni bil moj namen. Toda,« je pomenljivo privzdignil obrvi in potrkal po steklu, ki sem ga porisal jaz, »poglej zdaj tole!« Nekaj trenutkov je mojo slikarijo drzhal v zraku, da sem si jo, kljub temu, da sem zhe prej buljil vanjo celo uro in sem bil precej dobro seznanjen z njeno vsebino, spet moral ogledovati skupaj z njim.
»Poglej zdaj tole!« je s prstom she enkrat teatralno pomeril v vishave, potem pa se vendarle umiril in svojo sliko previdno polozhil prek moje.
»Aaa!« sem presenecheno zazijal.
Dedu so zasijale ochi, ko je videl, kako dobro se prilegata. Tudi jaz sem se nalezel njegovega navdushenja.
»No, poglej, kako dobro pasheta skupaj!« je zagrlel kot kak poskochen mladenich, ki se je prvich odpravil na zmenek.
»Ja,« sem kimal, »zdaj mi je jasno, zakaj si hotel, da fanta in punchko narishem natanko tule,« sem s prstom meril v dechkovo glavo.
»Ampak zdaj se zgodba shele prav zachne,« je nadaljeval ded she z vechjim navdushenjem, pobrskal med starimi stekli, ki so lezhala v kotu, in eno izvlekel. Nekajkrat je mochno pihnil, da je odstranil prah, ki se je nabral na njem, potem pa ga polozhil na najina izdelka. Oche, mama in otrok, ki so bili na tej tretji sliki, so se odlichno prilegali v hisho, ki jo je bil narisal ded, ni pa se skladala z mojo: fant in dekle sta bila namrech na istem mestu kot njegova druzhina.
»Poglej,« je dejal in potrkal po hishi, »ena hisha, v njej pa so na istem mestu brat in sestra - recimo, da sta brat in sestra - in she tale moja druzhina; che jih gledash takole od dalech, z najinimi ochmi, potem stvar ni najbolj prijetna za oko, kajne?«
»Natanko tako,« sem se strinjal.
»Che pa si predstavljash, da zhivijo v razlichnih svetovih - vsak na svojem steklu -drug drugega sploh ne motijo, razumesh?«
Pochasi se mi je zachelo svitati, kaj mi je hotel pojasniti.
»Che je njihov svet sestavljen iz dveh dimenzij: stekla, na katerem se nahajajo sami in druge dimenzije, na kateri je hisha in pokrajina,« je nadaljeval, »potem zanje ne obstaja nich drugega kot to. Enako seveda velja za drugo druzhino. Tudi oni vidijo, dozhivljajo in zhivijo - che lahko temu tako recheva - v svetu, kjer na nek nachin hkrati zavzemajo isti prostor kot brat in sestra s tvoje slike. A iz njihovega zornega kota so v hishi sami.«
Zdaj se mi je zdelo, da sem dokonchno doumel, kaj mi je hotel povedati.
»Hochesh rechi,« sem vseeno vprashal, »da morda - na nek nachin - hkrati z nami zhivijo she drugi ljudje oziroma bitja ali karkoli pach zhe, ki jih mi ne vidimo, oni pa ne vidijo nas ... ali pa celo nekateri, ki - kot midva vidiva vsa tri stekla - vidijo vse ...
svetove?«
»Tako pravi tvoja prababica.«
»Aha,« sem pokimal. »Ampak ... kakshno vezo pa ima to s sholo in pozabljanjem?«
»Ja, hotel sem rechi, da vse tisto, kar uchijo v sholi, spada le na eno stekleno ploshcho. Tam pojasnjujejo le tisto, kar je moch opaziti na njej, razumesh? Cheprav morda lahko pogledamo tudi navzgor ali pa navzdol, levo, desno in tako naprej. Predstavljaj si, da brat in sestra, ki si ju naslikal, pokukata na drugo ploshcho. Zdi se, da to ne bi smelo biti nich bolj zapleteno kot to, da opazita drevesa in hisho in kar je she drugih rechi na njunem steklu; in vendar: vedno znova lahko zapazham, da se ljudje nekako navadijo - nauchijo, che hochesh - kako zacementirati lastni vrat. In verjamem, da ima shola pri tem precej pomembno vlogo. V preteklosti, ko so ljudje v njej prezhiveli le kratek chas ali pa sploh nich, je bilo takih, ki so znali zasukati glavo tudi v druge smeri, precej vech, kot pa jih je danes.«
»Mislish takih, kot je prababica?«
»Ja. Ampak zdaj so zhe vsi pomrli. Tvoja prababica je zhe zelo zelo stara. Vsi, s
katerimi je odrashchala ali se z njimi druzhila v mladosti, so zhe odshli s tega sveta.«
»In pravish, da ona vidi na druga stekla, druge ljudi, bitja?«
»Zdi se mi, da je tako, ja.«
»In da ima zato tako chuden pogled? Mene kar zmrazi, ko jo pogledam ... «
»Morda malce tudi zato, ja.«
»Ampak ... ob njej se pochutim tako chudno. Che bi bili vsi ljudje taki ... potem bi raje videl, da bi imeli zakrnele vratove, kot pa da bi bili tako strashljivi, kot je prababica.«
»Ona je zhe zelo zelo stara,« je potrpezhljivo gonil svojo ded. »Zdi se mi, da je taka predvsem zato, ker bi bila raje drugje, kot pa da je she vedno tukaj z nami.«
»Mislish - na drugem steklu?«
Ded se je zasmejal. »Ja, nekako tako. Mislim, da je to poglavitni razlog. Pa tudi sicer ni bila nikoli z nikomer prav posebej prijazna in ljubezniva, vesh. Kar se pa tiche tega tvojega ... nelagodja, ki ga obchutish ob njej, te lahko potolazhim, da ne bi bilo nich drugache, che bi jo poznal tudi zhe prej, ko je bila she mlajsha. Poglej mene: poznam jo, odkar pomnim, pa se zhe od nekdaj precej podobno kot ti pochutim ob njej tudi sam; navzlic temu, da to njeno chudnost kar dobro razumem.«
»Kako to mislish, da jo dobro razumesh, deda?«
»Saj sem ti rekel, da to ni nich posebnega, in nam je vsem prirojeno, da znamo obrachati glave v razlichne smeri. Le vechina pristane na lobotomijo, ki povzrochi, da to pozabijo. In tako se je preprichanje o tem, da tega preprosto ni, razshirilo kot kuga. Che pa se vendarle najde she kdo, ki se okuzhbi ne podvrzhe ravno z nasmehom na obrazu, se takoj pojavi uniformirani zdravitelj, ki ga v imenu prezhivetja in zdrave pameti upogne do tolikshne mere, da se mu nepopravljivo skrivi hrbet in nemudoma oddrvi v kliniko, kjer mu izvrtajo luknjo pozabe.«
»Pa ti? Si tudi ti she sposoben obrachati glavo ali si si jo pustil zacementirati?«
»Morda moj vrat ni ravno tako zelo gibchen kot prababichin, ampak - ja, seveda. Cheprav sem jaz s srcem in dusho she vedno tu - veliko tudi po tvoji zaslugi,« se je nasmehnil in me skoraj ganjeno pogladil po glavi, kar ni bilo ravno v njegovi navadi. »Prababica pa je, kot sem zhe rekel,« je nadaljeval, »vechino chasa zhe na oni strani -zato se zdi tako odsotna.«
»Hm,« sem izdavil dvomljivo in ga predirno pogledal, ali bom na njem opazil kaj drugachnega.
Ded se je zasmejal. »She vedno sem isti kot vedno, shema!« je dejal in se she naprej smejal. »Pridi, greva zdaj.«
Na dvorishchu sem se za trenutek ustavil pred prababico in jo opazoval. Tisto nelagodje, ki sem ga ob njej obchutil ponavadi, je bilo zdaj obchutno manjshe. Zachutil sem, da iz nje veje nekakshna neutolazhljiva, globoka zhalost. Stopil sem she korak blizhe in se je nalahno dotaknil. Prababica se je narahlo stresla, potem pa pochasi odprla ochi in obrnila glavo proti meni. V tem hipu sem v njenih ocheh zagledal nekakshna na stezhaj odprta vrata, ki so vodila v drug svet - na drugo steklo -
prababica pa je bila na prepihu, zaradi katerega ji je bilo zelo tezhko. Potem so se vrata za trenutek priprla in iz ochi ji je zasijalo nekaj skoraj chloveshkega. Pochasi je dvignila svojo izsusheno, tresocho se roko in jo polozhila na mojo dlan. Na obrazu se ji je zarisal skoraj ljubezniv izraz, kot nekakshna obnemela hvalezhnost. In potem je trenutek minil.
Ko sem se obrnil, sem opazil, da so naju vsi, ki so bili takrat na dvorishchu, negibno opazovali; kot da bi se bali, da ne bi s kako naglo kretnjo ali kako drugache zmotili najinega neobichajnega srechanja.
Odstopical sem do deda, ki se je zhe namestil na svoj stol v uti. Nekam zamishljeno, a hkrati z nekakshnim svechanim obchudovanjem je spregovoril:
»Chlovek misli, da zhe nekaj ve, potem pa ga preprosta otroshka dusha nenadoma tako zelo preseneti ... « Ob teh besedah je skoraj sramezhljivo odmaknil pogled in se zagledal v veliko cheshnjo, ki je odrasla zhe veliko prej, preden je na svet privekal tudi sam. »Oprosti, da sem tako ... patetichen,« se je opravicheval, »ampak vesh, v takshnih trenutkih se chloveku zazdi, da je popolnoma jasno, kakshen je smisel vsega tega skakljanja po tem nashem krhkem steklu ... in da je vse skupaj tako shokantno preprosto... «
»Ah, deda,« sem ga kresnil po beli glavi, »zdaj pa zhe malo prevech filozofirash, se ti ne zdi?« In sem ga pograbil za roko: »Pridi, mi bosh metal zhogo v gol!«
»Saj zdaj sem pa zhe tudi jaz toliko star, da si vchasih lahko privoshchim kak filozofski trenutek, a?« se mu je ponovno razsvetlil obraz, ko sem ga vlekel s stola.
»Ampak samo desetkrat, velja?« me je pomenljivo pogledal, preden sva zachela.
»No, bova she videla,« sem odvrnil s pogajalsko prefriganostjo izkushenega shestletnika, vedoch, da ga bom vsaj za eno rundo gotovo she uspel pregovoriti. »Che mi dash vech kot pet golov, potem bova konchala, che pa ne, bova vse skupaj ponovila,« sem brbljal; zdaj bo zagotovo skrbno pazil, da mi ne bo dal vech kot pet zadetkov, sem vedel.
»No, naj bo,« se je she naprej smejal ded, postavil zhogo na oznacheno mesto in chakal, da zasedem svoje vratarsko mesto pred garazhnimi vrati.
Bogdan Novak
SAMO TRENUTEK
(zgodbe kar tako)
Samo trenutek
Drveli smo po avtomobilki s hitrostjo sto shestdeset kilometrov na uro. Potovali smo v dveh pasovih z enakomerno vozhnjo. Nobenih naglih zaviranj, redko kdo se je odlochal za prehitevanje. Bili smo kot na vrvici: z enako varnostno razdaljo smo divjali dalech nad dovoljeno hitrostjo. Pomislil sem, da che bi nas kdo pogledal iz helikopterja, bi pomislil, da smo kolona prikolic, spetih skupaj, ker smo se gibali kot en avtomobil.
Dalech spredaj sem najprej zagledal rdeche zavorne luchi. Nagonsko sem zachel pochasi zavirati. Ker sem bil na desnem pasu, sem videl precej naprej in kmalu sem lahko ugotovil, zakaj vsi zaviramo na sto dvajset kilometrov na uro. Policija!
Ob strani avtomobilke, kjer se na poti od Divache proti Postojni prevesi v klanec navzdol, pred tabo pa se kot na pladnju prikazhe Nanos, kar me vedno navdushi z nekakshno krajinsko subtilno lepoto, je za rumeno chrto stal policijski avtomobil in utripal z modrimi luchmi. Pred njim je policist z roko mahal vozilom, naj upochasnijo vozhnjo.
Ko sem se pripeljal s sto na uro mimo mahajochega policista in njegovega avtomobila, sem s pogledom za hip oshinil prizorishche. Bilo je nekaj trenutkov in zhe sem bil mimo, podoba je ostala dalech za menoj. Izginile so tudi modre policijske utripalke v vzvzratnem ogledalu.
Cheprav sem bil v trenutku mimo, mi je podoba ostala v glavi, kot bi jo tja vtisnil s pechatom. Spet smo gnali chez dovoljeno hitrost, kot da bi ne videli nichesar. Vendar se nisem mogel iznebiti podobe, ki sem jo videl.
Obnavljal sem jo v duhu kot pochasen film. Najprej je bil policaj, ki je mahal z roko voznikom, naj upochasnijo vozhnjo. Potem je bil policijski avtomobil z utripajochimi luchmi. Raztrgana zashchitna mrezha v dolzhini nekaj metrov. Razbit rdeche rjav avtomobil nedolochljive znamke v jarku. Pred razbitinami je bilo ob jarku, na robu ceste nekaj podolgovatega, pokrito z rjavo odejo. Truplo. Ni se videlo, ali je moshko ali zhensko truplo. Na levi strani trupla je bil drugi policist. S povesheno glavo je gledal navzdol.
Tisto, kar mi je za vedno vtisnilo podobo v mozhgane, je bilo zadaj. Za odejo je stal shtiri ali petletni dechek v modri bundi iz dzhinsa z belo obrobo. S shiroko odprtimi ochmi je gledal chez truplo v mimo vozeche avtomobile. In dobro sem videl, da je stiskal drobne peshchice.
Ne vem, kaj se je zgodilo. Ker ni bilo videti nobenega drugega udelezhenca v nesrechi, sem domneval, da je avto z dechkom in voznikom zletel s ceste. Dechek je ostal zhiv, voznik ne.
Zdel se mi je kot spomenik neznanemu junaku.
Medtem ko ti dnevi, meseci in leta izginejo iz spomina, se takega trenutka spominjash celo zhivljenje.
Ostra, neizbrisna slika.
Stvarjenje sveta
Gospod Bog je imel v rokah svojo najljubsho igracho. Bilo je stekleno jajce, v katerem je bil ves svet. Sonca, zvezde, planeti, kozmichni prah in vse drugo. Gledal je v njegovo notranjost. Vchasih je jajce potresel, da se je v njem vse zganilo in premeshalo. Potem je opazoval, kako se spet ureja v dolochen red.
Ko se je gospod Bog nekoch spet igral z jajcem, mu je padlo iz rok in se razbilo. V vesolju se je razlegel grom, ko je jajce pochilo, svetovi so se razsuli vse naokrog. Gospod Bog je zhalostno gledal, kako se kotalijo sonca, planeti, kako se iskrijo zvezde, mesec se je z rogljem obesil na nastajajoche nebo. Vsebina jajca se je zachela nezadrzhno shiriti po vesolju.
Sprva je bil gospod Bog zhalosten, ker se mu je razbila njegova najljubsha igracha, potem pa je zachel z zanimanjem gledati, kaj se dogaja z njegovo vsebino. Gledal je, kako se urejajo osonchja po enakih pravilih, kot so bila prej stisnjena v jajcu. Svetovi so rasli, na njih se je pojavilo zhivljenje.
Gospod Bog se je ulegel na trebuh, si podprl glavo z rokama in opazoval, kaj se dogaja pred njegovimi ochmi.
Tako opazuje nenehno spreminjajoche se vesolje zhe milijarde let.
Res pa je, da se utegne nekoch navelichati. Vzel bo metlo in pometel vse te jajchne chrepinje v smeti.
Potem si bo nashel novo igracho.
Legenda
Bil je preprost mozh, klepar in krovec po poklicu. S svojim poklicem je bil zadovoljen, saj mu je prinashal lep zasluzhek, veliko pa se je klatil po svetu za delom, to mu je she posebej prijalo, saj je bil nestanovitne narave. Zhivel je precej razuzdano, popival je, kadar ni delal, metal hudicheve podobice in povaljal vsako zhensko, ki se mu je pustila. Vmes je preklinjal boga in hudicha, cheprav za to ni imel posebnega vzroka, saj se mu je po njegovem godilo zelo dobro.
Tako je zhivel svoje prazno zhivljenje iz dneva v dan. Dopoldne je delal, vchasih je delo potegnil chez ves dan. Potem je zavil v gostilno med pivske pajdashe, metal karte, zbijal surove shale in popival. Pozno zvecher se je vrnil domov, kjer ga je chakala vdana zhena s tremi otrochaji, ali pa je prespal kar kje spotoma, kjer je pach bil.
Nekega dne se je v zgodnjem jutru peljal s svojim zdelanim wartburgom proti gorski vasici, kjer je kmetu obljubil, da mu bo obnovil zhlebove na hishi. Avto je imel poln orodja, na strehi pa lestev in shtirimetrske kose pocinkanih zhlebov. Bilo je poletje, jutro je bilo v hribu svezhe, iz grmovja so se dvigale meglice, cesta je bila malce mokra od jutranje rose. Drevje je imelo posebno svezho zeleno barvo listov, ptice so pele in cvetje je zharelo v vseh barvah. Klepar te lepote ni opazil, ker je bil ves zmachkan od ponochevanja in pijanchevanja prejshnjega vechera.
Drvel je z avtom po ozki asfaltni poti, ki je bila polna ovinkov. Na eni strani hrib, na drugi prepad. Hitel je proti cilju, ker je komaj chakal, da si bo pred kmetovo bajto najprej privezal dusho s krepkim pozhirkom zhganja iz zhepnega matichka, da bi si vsaj malo poplaknil neprijetni spomin na prejshnji vecher.
Ko je tako drvel, je sredi ovinka zagledal na tleh mladega ptichka. Bil je droban, belo sive barve, ves nashcheperjen in je sedel sredi ceste. Videlo se je, da se je komaj izvalil iz jajca in da she ne zna letati, kajti ko je zaslishal hrum avtomobilskega motorja, je le nerodno poskakoval po tleh. V brezbozhnem in sicer surovem kleparju se je tisti hip nekaj zganilo. Divje je pritisnil na zavore, da ne bi povozil nedolzhnega ptichka. Ker je zaviral sredi ovinka, zavore pa so mu zablokirale, ga je odneslo s ceste, avto se je zaletel med drevjem naravnost v orjashki hrast sredi globeli.
Klepar je bil na mestu mrtev. Njegovo telo je ostalo v razbitinah zverizhene plochevine, medtem ko se je dusha dvignila kvishku in odplavala pred bozhjega sodnika. Gospod je sedel na svojem nebeshkem tronu, ovenchan s slavo in angeli, dusho pa je sprejel sveti Peter. Pred svetim vratarjem in kljucharjem nebeshkega kraljestva je bila velika tehtnica z dvema skodelicama, kakrshno ima na upodobitvah Justitia. K svetemu Petru je pristopil kleparjev angel varuh, ki se je drzhal silno zhalostno, celo solze so mu tekle iz ochi. Izrochil je sivobradcu veliko knjigo, v kateri so bili zapisani vsi kleparjevi grehi. Sveti Peter jih je pochasi bral in ko je nashteval vse kleparjeve grehe, se je skodelica na levi vedno bolj nizhala, dokler ni prishla do najnizhje tochke, sveti kljuchar nebeshkih vrat pa je she kar bral in bral.
Dolgo je trajalo, preden je sveti Peter utihnil. Potem je pogledal proti angelu varuhu in ta mu je izrochil she knjizhico kleparjevih dobrih del. Angel jo je shkropil s svojimi solzami, kajti ko jo je sveti Peter odprl, je bila prazna, z nepopisanimi listi. Klepar v celem svojem zhivljenju ni storil blizhnjemu niti enega dobrega dela.
Sveti Peter je zhe hotel rechi, da je kleparjeva dusha obsojena na vechno pogubljenje v peklu, ko se je zaslishalo komaj zaznavno ptichje shchebetanje in od nekod je priletel droben ptichek belo sive barve.
Drobni ptichek je povedal, kako je klepar storil smrt. Tvegal je lastno zhivljenje,
samo da je reshil drobnega ptichka. Sveti Peter je skomignil z rameni in je she naprej mrshchil svoje bele srsheche obrvi, kleparjeva dusha pa je trepetala v strahu pred bozhjo sodbo in obzhalovala svoje grehe. Shele zdaj je videla, kako je v telesu zhivela chloveka nevredno zhivljenje.
Mali ptichek, ki se je shchebetaje zavzemal za kleparjevo dusho, je poletel na desno skodelico, v kateri naj bi bila dobra dela, a je bila visoko v zraku zaradi neznanske tezhe slabih del na levi skodelici, ki je bila chisto na tleh. Ptichek se je usedel na desno skodelico in se s krempeljci oprijel roba. In glej, kakshen chudezh se je zgodil! Desna skodelica se je zachela chisto pochasi nagibati navzdol, dokler ni pristala chisto spodaj in je eno samo dobro delo odtehtalo vse grehe, ki jih je zagreshil klepar, dokler je bil she zhiv.
Sveti Peter je osuplo gledal v tehtnico, za katero je vedel, da nikoli ne lazhe, ker jo uravnava bozhja volja. In ko je pogledal Gospoda vrhovnega razsodnika, je videl, da se njegovo oblichje milostno smehlja.
In kleparjevi dushi so se na stezhaj odprla zlata nebeshka vrata v raj.
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)
Ivo Antich
HLADNO MASHCHEVANJE
Davorin Kumara, izredni asistent na oddelku za molekularno turbulenco na emonskem »Inshtitutu za frekvenchno kemofiziko«, je v svojem ne ravno osupljivo dolgem zhivljenju (v trenutku smrti mu je manjkalo pet dni do 213. rojstnega dneva) poblizhe spoznal dve - natanchneje recheno - skoraj dve zhenski.
Prva se je imenovala Shpela-Rozamunda Cmok. Spoznala sta se na proslavi, ki jo je priredil eden od Davorinovih kolegov z inshtituta, ko je dosegel naslov dvojnega doktorja kemofizike. Shpela se na kemofiziko seveda ni prav nich spoznala, vsaj v znanstvenem smislu ne, saj je bila le ena od »tajnic za intimne zadeve«, kakrshnih je bilo na inshtitutu precej, tako da je bilo zadoshcheno razlichnim moshkim okusom. Znanstveniki, ki so delali na inshtitutu, so se glede na »intimne zadeve« dokaj jasno lochili v dve, priblizhno enako veliki skupini: eni (med temi je bilo najvech porochenih) so se posluzhevali uslug »posebnih tajnic« tudi med delovnim chasom, kar so z najvechjo intenzivnostjo pocheli med opazovanjem turbulenchnih reakcij na zebrastih zajcih s planeta Klangisarius, drugi (med temi je bilo najvech neporochenih) pa usluzhnih deklet skoraj opazili niso. V chasu, ko je spoznal Shpelo, je bil Davorin she novinec (na inshtitutu je delal shele sedemnajst let), vendar je kar precej razvidno spadal med neporochene in za »posebne tajnice« nezainteresirane usluzhbence. Vsak mladi novinec z diplomo FFKF (Fakulteta za frekvenchno kemofiziko) je namrech na inshtitutu najprej postal izredni asistent, che je seveda imel to komaj doumljivo srecho, da so ga sprejeli. S tega mesta je bilo najlazhe priti z brco v zadnjico (to je bilo uradno zmeraj pojasnjeno kot »doslednost v smislu 98674. chlena 875. poglavja 5432. zakonskega predosnutka o samopopravnem perfekcioniranju kadrovskih zadev«), napredovanje pa navadno ni bilo mozhno prvih dvajset let. Ker so bile kadrovske zadeve popolnoma v rokah predstojnikov posameznih oddelkov, je moral zlasti vsak novinec posebno natanchno preshtudirati svoje vedenje do shefa (zelo vazhno je bilo npr., da je imel zmeraj pri roki ogenj, chetudi ni bil kadilec). Novinci ali uradno »izredni asistenti« so bili namrech najbolj ranljivi in najbolj izpostavljeni razlichnim popadkom predstojnikov, razmerje med njimi pa je bilo na zunaj vidno zhe po tem, da so predstojniki novince tikali, v obratni smeri pa je bilo zapovedano onikanje. Ker je bilo Davorinu veliko do tega, da bi ostal na inshtitutu in da bi hkrati v okviru mozhnosti chim hitreje napredoval v rednega asistenta prve stopnje (od sto petnajstih), se je vestno drzhal vseh pravil in predpisov ter v glavnem zhivel le za svoje delo tako v sluzhbi kot v prostem chasu. Predvsem pa je skrbno pazil, da nikdar ni pokazal niti
najmanjshega zanimanja za to, kdo je vrhovni shef inshtituta. Takshno zanimanje je bilo namrech skrajno nevarno za vsakega usluzhbenca inshtituta, she posebej pa seveda za novince. Vrhovnega shefa nihche ni poznal, niti predstojniki oddelkov ne, Davorin je le hierarhichno utrjene kolege slishal shushljati, da gre za nekega »profesionalnega izdelovalca zobotrebcev«, chesar si ni znal razlozhiti drugache, kot da gre verjetno za nekakshno delikatno metaforo, ki pomeni kdo ve kaj.
Od proslave ob kolegovem doktoratu (mozh se je imenoval Pankracij Shpichnik) sta Davorinu ostali v spominu predvsem dve dozhivetji. Prvo je bilo povezano z novim doktorjem; ko se je proslava zhe spreminjala v vse bolj sproshcheno zabavo, je okajeni Shpichnik, chigar doktorsko disertacijo je neki novinec hvalil na zelo vsiljiv nachin, vzkipel:
»Drek pa taka znanost! Vsak nash znanstvenik si mora prej ali slej priznati, da se pri nas gremo le plonkanje tujih zastarelih odkritij! Veste, kaj vam povem? Moja disertacija v Zdruzhenih kraljevinah Zgornje Keramike ne bi zadostovala niti za maturitetno nalogo! Tako je to, fuj!« In je treshchil kozarec ob tla.
Naslednjega jutra so ga nashli z velikim mesarskim nozhem skozi vrat pribitega na omaro v njegovi pisarni v inshtitutu. Usluzhbenci inshtituta so s strahom omenjali nekakshen »velikanski zobotrebec« in Davorin je shele chez chas dojel, da pri tem mislijo tisti nozh, ki je upihnil Shpichnika. Sicer pa v zvezi s to smrtjo ni bilo nikakrshne preiskave in zadeva je shla takoj v pozabo.
Drugo, za Davorina she pomembnejshe dozhivetje pa je bila Shpela. Skozi tobachni dim, alkoholne hlape in vse bolj narashchajochi hrup je opazil njene velike rjave ochi, ki so kar naprej strmele vanj z neko nenavadno zgovornostjo in z vdano toplino, ki ga je spominjala na vlazhni pogled srne ali teleta. Potem je vse shlo po bliskovo: nedokonchan ples, dishecha poletna noch, dolgo, divje sopenje v visoki travi. Chez devet mesecev je bil Davorin Kumara Shpelin mozh in oche malega Marka.
II
»Tista cipica se je pa dobro znashla, ne?«
»Katero mislish?«
»Ma tisto Shpelo, Cmokovo... «
»Aja, saj res! Tisto preklo je ujela... tistega smotanega Davorina... Kako se zhe pishe? En chuden priimek ima... «
»Kumara... Hahaha! Res je prava kumara... s tistim nosom in ribjim frisom... hahaha...« »Za punco je bil pa res zhe zadnji chas... Kot tajnica je odcvetela... Bila je tik pred
tem, da jo premestijo med snazhilke... «
Davorin je ta dialog slishal med opravljanjem velike potrebe na stranishchu v inshtitutu. Tiho je sedel, zaklenjen v kabino, kolega pa sta onstran pregrade, ki ni segala do stropa, pri odprtih shkoljkah praznila mehurja. Davorinu se je zmrachilo pred ochmi in malo je manjkalo, da se ni onesvestil. S posebno muko se je zbral in pazil, da ne bi naredil niti najmanjshega shuma. She dolgo potem, ko sta kolega odshla iz stranishcha, je povsem otrpel sedel na shkoljki in topo buljil v vrata pred sabo. Prostashkih napisov in risb, ki so jih bila vrata polna in ki jih je drugache z zanimanjem prebiral, tokrat sploh ni zaznal. Edino, kar ga je na zunaj lochilo od kipa, je bilo to, da sta mu od chasa do chasa krchevito trznila spodnja cheljust in levo oko, kar se sicer ni zgodilo zhe vse od takrat, ko je kot otrok zagledal na podstreshni tram obeshenega ocheta.
Poslej se je njegova edina misel, s katero se je zares intenzivno ukvarjal, imenovala: mashchevanje. Bil je kot urochen, v nekakshni chudni notranji vrochici, zaradi katere se mu je vchasih zazdelo, da se giblje skozi moraste sanje na dnu nekega neznanega, neskonchno velikega akvarija. Sploh ni opazil vech, da je Shpela vzorna zhena in mati, da mu tako rekoch lizhe roke kot vdana in zvesta zhival. Chim bolj pozorna je bila do njega, tem bolj zagrizeno jo je sovrazhil. Kar naprej mu je odmevalo po glavi: »Cipa! Kakshna fantastichno prevejana cipa! In ravno njega si je izbrala, njega, poshtenega bedaka! Seveda, koga pa drugega!«
Shpela je opazila neko spremembo na mozhu, cheprav je bil Davorin sicer vedno dokaj okoren, redkobeseden in zamishljeno odsoten.
»Oh, ti moj ubozhec! Ali imash tezhave v sluzhbi?« ga je sprashevala sochutno, Davorinu pa se je zdelo, da govori z njim pokroviteljsko kot z malce prismojenim bolnim otrokom, ki bi bil brez nje izgubljen v velikem svetu, in to ga je v njegovem globoko skritem besu she bolj podzhigalo. Zadrzheval se je le zato, ker je imel v samozatajevanju dolgoletne izkushnje. Vendar ni gotovo, da se mu ne bi do konca zmeshalo, che ne bi videl filma »Hladno mashchevanje«. Redkokdaj je zavil v kino, tokrat pa ga je na poti iz sluzhbe pritegnil naslov, ki se mu je zdel prav njemu namenjeno, skrivnostno znamenje. Film je bil povprechna kriminalka in je na Davorina naredil vtis le z enim samim stavkom, ki ga je izgovoril glavni junak:
»Mashchevanje mora biti hladno, che ne ti obtichi v zhelodcu.«
Iz kina je odshel nenavadno pomirjen, skoraj razsvetljen. Seveda! Brezglavo mashchevanje je primitivizem, o kakrshnem je mogoche brati v chasopisni chrni kroniki: P. K. je zaklal svojo zheno T. K., mater enajstih otrok, zaradi ljubosumja; po storjenem dejanju je skochil v Savo, a jo je preplaval in se na drugem bregu vrgel pod vlak... Rustikalni delirij! Intelektualec, diplomirani kemofizik, si vendar mora izmisliti kaj bolj briljantnega. Mashcheval se bo drastichno, a briljantno v tem smislu, da bo
Shpeli dokazal, da je she zmeraj v bistvu chisto navadna porivachka, lajdra, ne pa vzorna zhena in mati, kakrshno po vsej sili hoche igrati, da bi prevarala mozha, okolico in sebe.
Ne da bi zheni kaj povedal, je prodal veliko zemljishche, ki ga je podedoval blizu ochetove rojstne vasi. Tisti kraji so postali privlachni za mestne vikendashe in cena zemljishch je skochila. Tako je lahko pomagal predstojniku svojega oddelka (mozh je bil tudi predsednik inshtitutne komisije za boj proti korupciji), ki je ravno v tistem chasu zhelel kupiti shportni astroplan, vendar mu je primanjkovalo denarja. Predstojnik se je Davorinu oddolzhil s tem, da je ugodil njegovi proshnji za enoletno shtipendijo v Zdruzhenih kraljestvih Zgornje Keramike. Davorin je bil zelo zadovoljen.
»Dvajsetega odpotujem za leto dni na kemofizikalni inshtitut v Krav-vardu v Zgornji Keramiki,« je kratko vrgel zheni tistega vechera, ko se je vrnil z uspeshnega sestanka s predstojnikom. Nato se je zachel razpravljati, da bi legel, pri tem pa je s pogledom oshinil zheno, ki je sedela v svoji postelji in v narochju drzhala neko knjigo. Nobene posebne spremembe ni opazil na njenem obrazu, le tiste velike rjave ochi so zrle vanj, kot da je prozoren.
»Robot Jaka z nashega inshtituta ti bo pokosil travo v vrtu, popravil ograjo terase, prepleskal shrambo in ochistil bojler s spodnji kopalnici. Sem mu zhe vstavil program, le poklicati ga morash po telefonu, najbolje tedaj, ko bo Marko pri tvoji materi,« je she rekel in se chez glavo zavil z odejo.
»Le chakaj, programiral sem ga she za nekaj drugega,« si je mislil. »Za tisto, kar ti najbolj manjka, ampak midva sva opravila...«
V sobi je zavladala tishina. Shele chez chas se je oglasila zhena s chudno zamolklim glasom:
»Ljubi, ali verjamesh v selitve dush iz enega chloveka v drugega?«
Vsako drugo vprashanje bi ga manj presenetilo in bi ga preslishal. Odmaknil je odejo z glave in se privzdignil na komolec. Zazrl se je v zheno, ki je proti njemu stegnila roko, v kateri je drzhala knjigo. Prebral je naslov: »Dokumentirana porochila o selitvah dush«.
Davorin ni segel po knjigi. Nekaj trenutkov je kazalo, da ne ve, kaj bi, nato pa je zanichljivo prhnil in se brez besede sunkovito zavil nazaj v odejo.
III
»Preberi no tale chlanek, Davy! Gotovo te bo zanimalo,« je rekla Stella in mu ponudila chasopis »Hew York Semit«.
»Za kaj pa gre?« je vprashal dokaj malomarno in si nataknil ochala. Nato je zachel brati chlanek, ki ga je Stella oznachila z rdechim svinchnikom:
»V Emoni, glavnem mestu vojvodine Solovenije, je prejshnji teden prishlo do nenavadnega dogodka v hishi kemofizika Davorina Kumare. Homoidnega robota z imenom Jaka in kemofizikovo zheno Shpelo so nashli mrtva v tesnem ljubezenskem objemu. Robot je umrl zaradi prevelikega razburjenja, zhenska pa se je zadushila v njegovem silovitem objemu. Prvi so ju nashli sosedje, katerih pozornost je pritegnil strasten vrishch in hrup iz odprte spalnice poleg terase... «
Dvignil je pogled in se zastrmel v zhensko.
»Zakaj pa naj bi me tole zanimalo?« je vprashal z nekoliko negotovim glasom.
»Ti si Davorin Kumara, Davy,« je mirno rekla zhenska in se mu smehljala z velikimi rjavimi ochmi. »Ko si prishel v Zdruzhena kraljestva Zgornje Keramike, se nisi javil v inshtitutu, za katerega si dobil shtipendijo, temvech si od mafijcev kupil dokumente na ime sicilskega drzhavljana Davida Curame, nakar si se spletel z mano, da bi se porochila, ker pach le kot mozh rojene Keramicharke lahko dobish keramichno drzhavljanstvo... «
»Ti... ti... kako pa vse to vesh? Ti... tudi nisi... « je izdavil Davorin.
»Seveda, tudi jaz nisem Stella Hollboonk. Moje pravo ime je Stella-Rossamoonda Mock. Te to ime mogoche na koga spominja?«
Njen glas se je Davorinu nenadoma zazdel grozljivo znan. Zachutil je, da se mu dvigajo lasje na glavi. Zavreshchal je, kot da je v njem zagorel silovit pozhar. Zakrilil je z rokami po zraku in v enem samem nenaravnem skoku planil od naslonjacha do okna. Nato so za njim le she zaplahutale zavese. Stellino stanovanje je bilo v 213. nadstropju.
Lev Detela
TRI ZVEZDE
XII
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
V Dangerozu zazija chudna praznina. Na gradu mu sicer ponudijo vino, sir in shunko, vendar ga to ne more pomiriti. Le zakaj se trudi s temi bedastimi slavilnimi pesmimi, ko ve, da so neresnichne, zlagane, licemerske? Saj je ves svet le kup dreka in nesreche.
Privzdigne svojo pasjo glavo k vrchu. Pije. Iz motno lesketajoche se rumenkaste pijache odsevajo obrisi nekega grdo zverizhenega obraza.
Ah, kaj! Tudi ta rezka tekochina ne more utopiti zhalosti in skrbi... Resnichna pijacha tega sveta je prelita kri, ki teche v potokih neznano kam in se nevidno izliva v peklenska brezna najbolj chrne nochi. Ves chas gazimo po truplih ubitih. Pod nami pokajo kosti tistih, ki so jih pobili. Mi pa kar naprej... Nich... Nichesar ne vidimo in nichesar ne slishimo... Tralala! Hopsasa! Prekleti svet...
Le zakaj she kuje te svoje pesmice? Z njimi ne bo spremenil krogotoka sveta. Chetudi jih bo slavil do neraspoznavnosti, ne bo nikoli predrugachil krvolochnih oblastnikov v ljubeznive angele. Le zakaj potem sploh she pisuni? Ali ima vse to sploh kak smisel? Ali pishe zato, da ga razuzdani grof pogosti s kislim vinom in zhaltavo shunko? Najraje bi svojo neumno umetnost brcnil v zadnji kot in ji za slovo zaklical, naj pochiva v miru!
Vse na tem ubogem svetu je zoprno in smeshno. Ljudje ga ne privlachijo. V ljubezen ne veruje vech. To zhivljenje je neusmiljeno. Presneto dobro morash paziti, da ne pridesh pod kolesa. Pa mu marsikateri celo zavida nekakshno pesnishko veshchino. Ki pa je v resnici prava revshchina. Mlatenje prazne slame... A vseeno komaj chakajo, da bi crknil. Nashel se bo celo kak uzhaljen oblastnik, ki bo rekel: Zdaj ga pa imamo, lopova. Ki nas stalno zhali, namesto da bi nas povelicheval in obozheval. Ga bo treba ubiti. Zato ga bomo zdaj strli kot gnusno ush...
Ja, najbolje bi bilo, da chim prej umre... Da pogine kot pes... Dokler pa se to ne zgodi, je koristno, da se izogiba temu, kar imenujejo slavno zhivljenje mogochnikov... Paziti mora, da v teh onesnazhenih domachih kurjih vaseh ne stopi naravnost v chloveshki drek samo zato, ker se je hotel izogniti pasjemu...
Vrag vzemi vse skupaj! In ne prizanesi klavrnemu pasjemu pesnishkemu zhivljenju!
Spet skloni glavo k vrchu. Premika ustnice. Pije. Modruje. V glavi se mu prebujajo nekakshni stihi. Ja, le zakaj?
To je nasha domachija: Cesar lopov, knez bedak. Vse zhivljenje polomija. Vojsk rozhljanje. Bedni mrak.. Sodni sklepi strahovanje. Ritoliznost uradno stanje. Kurba glavna je devica, na gnoju valja se pravica.
Vse skupaj postaja nesmiselno. Potrebno bo narediti konec. Sam sebi je v napoto. Le zakaj je sploh she na svetu?
* * *
Z razmrshenimi lasmi se opoteka skozi goshchavo. V njeni dushi je rezka bolechina. Chuti se popolnoma osamljeno. Brez zashchite. Na milost in nemilost prepushchena kruti usodi. Brez prijateljev. Brez mozha, ki sameva v jechi, priklenjen z debelo verigo k vlazhnemu zidu.
Ljudi se izogiba. Odkar so ji kmetje v ubornih kochah pri Kochevju obrnili hrbet, ko jih je zaprosila za pomoch, skoraj nikomur vech ne zaupa. Prevechkrat so, che jih je moledovala za skorjico kruha, samo nesramno strmeli vanjo, kot da ne bi razumeli, kaj jim je bila rekla.
Izmuchena od dolge hoje se na robu gozdne jase usede na shtor, obrasel z gostim mahom. Razvezhe si culo, v kateri ima she kos sirove pogache in hlebec kruha, ki ga je dobila pri neki dobri starki v osamljeni kochi na robu blizhnje vasi. Je. Potem vstane, ker jo chaka she dolga pot.
Vedno znova se ji zazdi, da se premika skozi tezhke sanje. Kot da se blizha nechemu dokonchnemu. Vendar si ne zna ustvariti prave predstave o tem, kaj jo chaka. Vsa njena preteklost se she enkrat ulovi v dolg, tih jok. Prsi ji utripajo v brezmejni zhalosti. Ve, da se mora na skrivaj nekako prebiti do Desenic. Vendar je najbolje, da nikomur ne zaupa.
Zaveda se, da je grof Herman njen smrtni sovrazhnik. Skozi goshchavo zato tava predvsem ponochi. Podnevi se, da je ne bi odkrili, zavleche v grmovje in vchasih na smrt utrujena zaspi kar v vlazhni travi. Kot uboga preganjana divja zhival.
Hermanovi mozhje so lovci. Kruti kot zver. Neizprosni. Svet je strashen zverinjak. Hitro se zgodi, da ti zlomijo hrbtenico. Z glasnim pokom te ubijejo. Nich ne pomaga, che se branish...
Spet joka. Gleda v poltemo. Se z zadnjimi mochmi vleche naprej. Stopa z raztrganimi podplati in opraskano kozho mimo majhnega potoka, ki nemirno klokota skozi goshchavo. Hodi skozi temni gozd kot skozi hladno vlazhno meglo.
Vendar se noche ukloniti. She hoche upati. She hoche misliti na mozha. Na Friderika, ki bo nenadoma strl vse verige, s katerimi so ga pripeli na mrzlo steno, in se osvobodil krutega suzhenjstva. Nenadoma se bo mochan in mlad spet pojavil pred njo, tu sredi te neprijazne goshchave, in jo ljubeche vzel v svoje krepke roke. Vroche jo bo poljubil naravnost na te njene trpeche razpokane ustnice in jo zachel strastno ljubiti. Vse bo spet dobro. Lepo. Rodila mu bo sina, novega celjskega grofa. Srechno bosta zhivela drug ob drugem, dokler se jima ne bo zhivljenje izteklo na naraven nachin kot v pravljicah.
Tava skozi gozd in misli na svojega ocheta, ki jo je chuval pred vsemi nevarnostmi, ko je bila she otrok. Ali se mu je pozneje izneverila? Toda zdaj se mora kljub temu prebiti do rodnega doma. Mora ga zaprositi za odpushchanje... Prositi za milost, da je ne zavrzhe... Ocheta mora poprositi za pomoch, za zashchito.
Opraskana po rokah in nogah tava skozi ravnodushno temo, bezhi skozi gluhi les in
moleduje za pomoch, ki je ni od nikoder.
* * *
Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi utonejo sanje v nenavadni megli neba. V daljavi zaskovika sova. Goshchava se izgublja v zloveshchi temi. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, silvani, salamandri, undine, nimfe, gnomi, shkrati, pritlikavci, pasjeglavci... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Veronika zastoka sredi neizprosne samote gozda. Chaka. Prislushkuje. Zdi se ji, da se proti njej zaganjajo sence brez pravih obrisov. So to v netopirje preoblecheni charovniki in charovnice?
* * *
Na gradu s shtirioglatim obrambnim stolpom in z lepim razgledom na ozko temnozeleno dolino bi bilo precej dolgochasno, che si nabriti grof Orlando de Campoamore ne bi izmislil poredne igrice s kockami, pri kateri je vsakdo hkrati porazhenec in zmagovalec. She srecha je, da za razposajeno zabavo takoj pridobi
dobrodushnega grajskega upravitelja in, po njenem kratkem oklevanju, tudi mlado kastelanko. Tako je mimobezhni oddih pri ljubeznivih podezhelskih ljudeh, kjer se je s svojo soprogo Heloiso ustavil za dan ali dva sredi napornega in dolgotrajnega potovanja iz ogrske Bude na italijanski jug, vendarle mogoche izkoristiti za prijeten uzhitek.
Igra se razvija po posebnih pravilih. Kdor prvi izgubi, ker je zadel najnizhje shtevilo, si mora slechi kos obleke. Med vrochim smehom in dolgimi pozhirki vina leti kocka vedno znova v vse smeri, da razkrije svoje lihe ali sode nevarnosti, ki so za enega od navzochih vedno usodne. Vendar vsi vedo, da morajo nadaljevati tezhki boj do nesrechno srechnega konca, ko bo zletela s telesa zadnja krpa blaga.
Srajce iz dragocene tkanine, razkoshna, z imenitno vezenino preshita in z zlatimi nitmi okrashena krila in bela spodnja krila, podveze in pasovi vseh vrst frfotajo po vsakem zakljuchenem krogu igre kot neprizanesljivi pisani metulji s teles razburjenih porazhencev na blizhnjo klop, vendar predvsem Orlando v zhivchni napetosti komaj chaka, kdaj bo nesrecha zadela brhko kastelanko, da bo, hochesh nochesh, morala pred vsemi razgaliti svoje prsi in pokazati, kakshne so. Komaj chaka, da bo she nerazkrita dojka te zanimive zhenske nehala biti skrivnost in bo konchno zdrsela iz tega s tremi sponkami prekleto prepetega in ljubko napetega dehtechega blaga in se bodo njegove ochi lahko ustavile na, upajmo, prijetnih charih te zhene nekoga drugega. Komaj chaka na trenutek, ko bo kastelanova soproga morala razpeti zgornji del obleke in se bo prikazal tisti navihano privzdignjeni rozhnati, temnorumenkasti, rdechkasti ali pa morda celo nabreklo temni, skoraj chrni in, che bo imel srecho, celo vidno izbocheni vrshichek njene, upajmo, lepe dojke. Razgaljena zhenska se bo nagnila naprej in oba vabljivo oblikovana prsna vrshichka se bosta zatresla v ostrem pozhelenju. Ob teh zares vrochih mislih hrepeneche zavzdihne.
Navihana igra, pri kateri se pridno zalivajo z vinom, se neizprosno nadaljuje. Proti prichakovanju pa je kocka takoj na zachetku posebno neusmiljena predvsem do Orlandove Francozinje. Vendar Heloisa ne obzhaluje svoje nesreche. Ob prvem porazu si z vidno naslado razpne srajco in razgali svoje polne shiroke prsi. Z dlanjo se zapeljivo pobozha tik pod levo bradavico in narahlo privzdigne napeto dojko. Poredno pomezhikne proti she skoraj popolnoma v zeleni zhamet oblechenemu kastelanu, ki pa je ochitno zhe izgubil glavo na izzivajochem mesu zapeljive tujke in zdaj v zadregi, a neprikrito radovedno pozhira z ochmi oba nabreklo privzdignjena rdechkastorjava prsna kolobarja, ki ga neizprosno ostro izzivata z debelima, pokonci shtrlechima seskoma.
Nesrechna srecha se medtem bliskovito zaobrne. Resnichna porazhenka je mlada kastelanka, ki od sramu povesha ochi, ko si odpenja spodnji pas z zashchitno podvezo in si konchno sleche she zadnji del obleke. Pri tem svojem neprijetnem opravilu se vseeno v zadregi prikrito smehlja, z rahlo rdechico na obrazu, kot da bi vedela, kaj jo
chaka. Popolnoma gola nerodno obstoji z razgretim obrazom pred vzdihujochim Orlandom, ki kmalu zatem izgubi igro z malce pred tem porazhenim kastelanom. Z vrochim pogledom oplazi z gostim temnim puhom obrasli kastelankin trikotnik, iz katerega brezobzirno nevarno sili njena mesnata zhenskost. S shirokogrudno kretnjo si razpne vrvice na vrechasti bragueti pod trebuhom in z enim samim premikom osvobodi svoj tezhki ud iz ujetnishtva v trdem blagu. Kastelanka se zdrzne in na hitro s skrivnim zanimanjem preleti ogromno, pokonci stojecho Orlandovo moshkost. Ve, da bo to velikansko nemogoche prav kmalu postalo mogoche, saj bo morala pokazati, kaj zna, in jo bo ta mochni moshki z ostrim, globokim rezom prav verjetno z vso silo poljubil v njen prav tako silovito razviti in vedno bolj razpirajochi se veliki rdechi cvet. Nehote v vzburjenju zdrsi z roko proti zhe rahlo odprti rezhi, vendar si je ne zakrije.
Orlando se medtem hitro in spretno primakne v neposredno blizhino zanimive porazhenke.
»Ali gospod dovolijo, da imam rad njegovo plemenito zheno?« veselo vzklikne in prime kastelanko za roko. »Saj stoji tu pred menoj v vsej krasoti taka, kot jo je ustvaril vsemogochni Bog!«
Z vrochim pogledom zdrsi chez bleshchecho svetlorjavo kozho na dokaj shiroki, oblo napeti zadnjici mlade zhenske in se zaustavi na notranji strani njenih rahlo razprtih, mochnih, a izredno privlachnih stegen. Za trenutek negotovo obstoji, a se takoj zatem skloni proti dolgim, ozkim in chvrsto pokonci stojechim shpichastim dojkam razburjene nesrechnice, ki v zadregi bojeche poshkili proti svojemu mozhu. Ker pa ta v rahlo negotovi razburjenosti zhe objema vedno bolj razgreto Heloiso, se iz ljubosumnosti precej jezno pomakne k Italijanu in mu s povesheno glavo mashchevalno sledi proti stranskemu prostoru za obokom, kjer oba prichakuje velika postelja z dvojnim shkrlatnordechim baldahinom. Ta morda zakrije tudi najvechji greh pred radovednimi chloveshkimi ochmi, a ga ne more skriti pred vsemogochnim bozhjim pogledom.
Heloisa se ob mozhevem odhodu na ljubljenje z drugo vrochekrvno zasmeje in razvnetemu kastelanu s hitro kretnjo namigne, naj stopi za njo v zgornje prostore. Presenecheni moshki she nekoliko okleva, medtem ko se sama zhe ulezhe na rdecho blazino pod modrim baldahinom nad posteljo in razpre kolena. Sicer je suhljati moshki v primeri z njeno bujno polnostjo prava mushica, neroden mozhicelj, vendar jo vseeno zanima, kakshen je pri ljubljenju. Medtem ko se v umetnosti ljubezni verjetno nekoliko neizkusheni moshki she opogumlja s chvrstimi pozhirki vina, zhe zagrabi za njegov v primeri z mrshavostjo preostalega telesa dokaj dolgi, a ozki ud, in ga hitro vznemiri do skrajnosti. Pred suhim kastelanom in njegovimi pajkovskimi nozhicami se nenadoma razprostira prostrana mehkoba nabito polnih zhenskih stegen. Francozinja v razdrazhenem razpolozhenju omotichno privzdigne zaliti trebuh, da se ji istochasno zatresejo tolsta stegna in bujno napete dojke, in se popolnoma odpre.
Njen Orlando se medtem v spodnji sobi ob velikem vrchu vina radodarno skloni proti grashchakinji. Na hitro jo potisne med blazine in jo zachne poljubljati po vsem telesu.
»Chudovita je! Najlepsha vila na tem ubogem svetu!«
Chuti, kako mladi zhenski razburjeno utripajo prsi, ko ji tople mehke roke porine pod svoj trebuh.
»Med nama ne sme biti nobenih skrivnosti, lepa gospa! Pobozhajte me, prosim! In to povsod!« zajeclja.
Uzhiva, ko zhenska v zadregi, a vidno vzburjena, otipava njegovo bohotno nabreklo spolovilo. Zdi se mu, da postaja ob tem vedno bolj sproshchena, razposajena, kot da je odvrgla svojo plashno pobozhnjakarstvo, to dolgochasno zvestobo in suzhenjsko pokornost mozhu do groba kot staro navlako in kot zadnji neprijetni kos oblachila, ki jo je prevech obtezheval. Z roko zdrsi chez njene ozke, shpichasto napete vroche dojke z navzgor zavihanima, po mleku dishechima, rjavkasto rumenima bradavicama. Zdaj jo obchuti samo she kot na shiroko razprto spolno celico. Zato napetost v njem neznansko naraste. Butne jo na levi bok popolnoma pod sebe, da se razkrijejo vsi chari njene oble zadnjice in notranjega dela krepkih snezhnobelih stegen.
Zhenska pridusheno zasope in vidno razkrechi noge, ko se ji priblizha v ostrem kotu od leve strani. Zdaj se nichesar vech ne sramuje. Hoche greshiti s tem tujim mochnim moshkim, ki zhe zdrsi chez njen na gosto nakodrani temnorjavi puh. Od nesramnega ugodja zapre ochi. Chuti, kako se Italijanov nenasitni korenjak skusha zagozditi na skrajnem dnu njene prostrano pogoltne nozhnice. Podtrebushne mishice ji pohotno zadrgetajo, ko postane Orlando she bolj odlochen in jo skusha brez zadrzhkov brezobzirno zabiti do konca. Chuti, da je ta chokati debeloglavi moshki pravi stroj za fukanje. Ja. Stroj. In nich drugega. Ampak odlichen stroj. Ja, kako je to lepo! Kako zna! Ja! Ja! Kako sladko jo muchi! Toda kaj takega hoche dozhiveti she s kom drugim. Che bi shlo. Prevech dolgo je zatiskala ochi pred svojimi skrivnimi zheljami. Noche vech biti odvisna od svojega shibkega mozha. Ki pa se zdaj itak zabava z drugo...
Skoraj piskajoche zasope, ko moshki v njej divje potrza. V rezki slasti se zachne zdaj divje odpirati pritiskom nabreklo razdrazhene glavice njegovega chvrstega spolovila. Popolnoma se preda ljubljenju. S hitrimi potiski in poskoki se zelo hitro ujameta in she bolj razgrejeta, dokler Italijan vrochekrvno ne zasope in se omamljen ne izgubi v skrajnosti zhenskih skrivnosti.
Zdaj tudi sama divje krikne. Ko ji pride, uzhivashko dvigne trebuh v neznosno opojnem krchu...
Orlando sredi svojega tezhashkega dela zhal ne slishi rezkih strastnih krikov svoje zhene pri ljubljenju z drugim v spodnji sobi, kjer napetost mesa vidno narashcha in se kastelanov zdaj kot nozh ostri ud nevarno hitro priblizhuje medenemu mednozhju spolno skrajno razdrazhene Francozinje. Heloisino srce nemirno utripa, ko ji moshki
privzdigne tezhke prsi in z raskavim jezikom spolzi chez temnordeche razdrazheni sesek. Oprime se ga z obema ustnicama in ga zachne razburljivo sesati. Istochasno on njeno polno in od ljubljenja popolnoma prepoteno telo z desnico pritiska med blazine, da komaj diha. Na milost in nemilost je prepushchena drazhechemu nasilju razvnetega moshkega, ki je v strasti premagal svojo mrshavo shibkost in se zdaj z razgreto konico svojega ozkega uda drgne ob njen gosti puh. Nemirno razpre noge. Hrza od pozhelenja, ko vdere tuji moshki do dna njene notranjosti in jo jemlje na brezobziren nachin, divje kot kaka zhival.
Orlando postane med tem skrajno pozheljiv. Od svoje zhe precej razvnete prilezhnice zahteva, da na dushek izpije veliko chasho vina. Na pol pijano jo potisne pod sebe in jo zachne ljubiti od zadaj naravnost v razkoshno shiroko toplo zadnjico. Potem jo obrne na hrbet, da se lahko z radozhivo razprto nozhnico, iz katere ji chez stegna polze ozke srage mochne moshke strasti, vsesa v njegov razposajeni strzhen in se she enkrat prepusti divjim valovom brezumno mokrega uzhitka. Na uho ji shepeta zapeljive besede, da ljubezen vedno zmaguje in svobodno kraljuje. Ko zhenska od pijanosti zhe skoraj popolnoma omamljena oblezhi pod baldahinom, se on nevarno zasmeje. Zanichljivo se ozre po zhe do skrajnosti izrabljeni zhrtvi, ki je zdaj sredi najvechjega veselja tako klavrno odpovedala in zaradi prestanih naporov ochitno popolnoma onemogla. Res ga je razocharala. Toda on hoche zdaj vech. Pravo uzhivanje se shele zachenja!
Z nevarno razzharjenim obrazom zaropota po vijugastih lesenih stopnicah proti izbam za sluzhinchad. Ne bo se oziral na dolochila svojega gostitelja in njegovo zheljo, naj pusti posle pri miru. Pri veliki pralnici se ustavi ob kupih umazanega perila. Ob shtirih chebrih za pranje zagleda prepoteni dekli z izpodrecanima kriloma. Ne more se premagati. Skoraj besno se vrzhe na prvo s tolstorito zadnjico. Cheprav kliche ta vse svetnike na pomoch in prosi za milost, ker hoche ostati svojemu mozhu tam spodaj na vasi zvesta zakonska zhena, ji v ostrem spolnem gonu razpre kolena. Jezno ji zatuli v uho, naj bo mirna in naj ga v vsem popolnoma uboga. Zazdi se mu, da jo mora zares muchiti. Da bo vedela, kaj je pravi moshki. Da mu bo pokazala, kaj zna. Saj niti ni tako napachna. Zagrabi jo za chvrsto dojko z dolgim rumenkastim vrshichkom in zasika: »Rad bi ti naredil otroka!«... Noche je gledati v ochi, ko se pozhene v slastno zhensko pokrajino med mehko belino obeh razkrechenih stegen in jo zachne razdrazheno jemati.
Druga zhenska, hcherka vashkega sodarja, je od strahu kot prikovana. Urochena, kot da bi jo oplazil strupeni pogled nagnusne kache. Rada bi zbezhala na varno, vendar ne more. Nevidna sila jo nenavadno mochno tishchi ob tla, ko s shiroko razprtimi ochmi bolshchi v prizor posiljevanja, ne da bi prav doumela, kaj se dogaja. Slishi nekakshne krike, stokanje, jok in potem, popolnoma neprichakovano, mochne udarce lastnega srca, kot da bi nasilni charovnik udarjal z nakovalom po tezhkem zhelezu, brusil nozh in jo z njim rezal v meso. Preplavlja jo neznanska groza. Srce ji divje utripa. Nakovalo udarja. Njena glava se iskri od hudega notranjega ognja. Bliski sikajo v temo.
Vse telo jo mochno boli, ko tako chepi ob strashnem prizoru posiljevanja, ne da bi prav vedela, kaj se dogaja. Zato morda sploh ne opazi, kako se ji Italijan nasilno priblizha takoj potem, ko je opravil z njeno tovarishico, ki se v obupnem joku zvija po tleh. Ne vidi, kako se nenadoma skloni k njej in jo zagrabi pod pasom. Shele zdaj, ko jo drzhi z obema rokama kot v pasti, zasluti, kaj se je zgodilo. Ko jo nasilno razgali spodaj pod pasom, ve, da je prepozno, da bi se ga odkrizhala.
Tokrat zheli pri fukanju gledati v obraz. Ker stoka in se spreneveda, ji zapove, naj bo popolnoma tiho. Tiho kot cerkvena mish. A si, koza, noche slechi srajce, ki si jo z obema rokama tishchi chez prsi. Zato ji zgornji del obleke kar strga s telesa. Shiroki dojki s tremi ali shtirimi pikami, hudichevimi znamenji na levi strani pod temnima bradavicama, ga vznemirita. Ker zhenska prevech krichi in vpije na pomoch, jo z dvema klofutama popolnoma utisha, nakar jo zagrabi pod drgetajocho zadnjico in vzame na razvraten in prostashki nachin.
Heloisa in kastelan se med tem pijano zabavata ob novem vrchu rujnega vina. Omotichno se stiskata drug ob drugega in se skushata ponovno ljubiti. Ker se jima to ne posrechi, se popolnoma naga omamljeno opotecheta proti pralnici, od koder prihaja nenavaden hrup. Prizor z Orlandom na vzdihujochi dekli jima da novega zagona. Heloisa se skloni proti zhe posiljeni drugi zhenski, ki z razgaljenim trebuhom kot kup nesreche zhdi na kupu umazanega perila. Ji ostro zapove, naj jo zachne poljubljati na vse dele njenega prepotenega telesa.
Kastelan je zhe prevech opit, da bi she mogel razmisliti, kaj dela. Vidno vznemirjen se zamaje proti eni od zhensk in jo skusha objeti od zadaj, a se zvrne med umazano perilo in takoj zasmrchi. Heloisa se priplazi k svojemu mozhu in ga zagrabi za razgreti ud. Zavreshchi, ko ga vzame v usta in hoche she enkrat razdrazhiti. Pijana zakonca se vzburjeno zavalita med umazano perilo. Ne vidita, kako posiljeni zhenski zbezhita na hodnik. Ne slishita, kako krichita na pomoch, ko techeta iz gradu proti vasi, kjer bi se radi skrili na varno...
* * *
Kmalu po sonchnem vzhodu se oglasi iz blizhnje cerkve mili glas malega zvona, ki oznani zachetek novega dne. Kmetje v temachnih izbah se prekrizhajo, pokleknejo pod bogkov kot, zmolijo ochenash in zdravo Marijo. Nato stopijo na prag, se zagledajo v nizko stojeche oblake in privzdignejo nosnice, da bi ugotovili, kakshno bo vreme.
Gospodar se usede h grobo obtesani hrastovi mizi. Njegov rdechelichni obraz se svetlika v hishni sopari. Z leseno zhlico zajema skupaj z drugimi druzhinskimi chlani mochnik iz velike lonchene sklede. Za skednji in hlevi lezhe na tnalih okrvavljene sekire.
Ponochi so mishi in podgane oglodale zadnje zaloge zhitnega zrnja v prikleti. Toda treba je vztrajati naprej. Je kot na koncu sveta. Kmechke misli poskakujejo, kot da bi se jih domislile podlasice in lisice, zajci in srne, ki jih na skrivaj, kljub grofovi prepovedi, lovijo po poljih in v gozdovih. Ostarele kmete muchijo zhalostne misli. Lakota in smrt sta vseprisotni. Starci sanjajo, da so popolnoma sami na svetu. Izza vrat v izbo se oglashajo razlichni glasovi. Tam mora biti zhivljenje, tam buchi svet, medtem ko so v resnici zaprti v gluho samoto. Trkajo na vrata, a nihche ne pride, da bi jih odprl. Zaprta so s tremi tezhkimi zapahi. Slishijo smeh pokojne matere in ocheta. Otroci, njihovi bratci iz mladosti, veselo chebljajo, kot da so se spet vsi skupaj znashli v svetlem otroshtvu. Vrata so zaprta. S pestjo razbijajo po lesu, vendar jih nihche ne slishi. Tolchejo po vratih in slishijo, kako jim bije srce. Zakaj ne odprejo? Srce divje utripa. Chez njihova potna stara telesa rishe beda znamenja starih kmechkih bolechin. Kaj se sploh dogaja? Vse bo preshlo in vse bo prishlo...
Gospodar stopi na prag, bolshchi proti blizhnjemu gozdu pred hisho. Zdi se mu, da se med vejevjem premika nekakshna postava. Zhival ali chlovek? Nenadoma se najblizhji grm zamaje na levo in desno. Pred hishni prag se priblizha preplashena prikazen v dragoceni, a umazani in raztrgani obleki iz nekdaj zgoraj modre in rdeche svile in spodaj belega platna. Iz hishe se prikazhejo radovedni kmechki obrazi. Z zachudenjem opazujejo lepo, a izmucheno mlado zhensko, ki dviguje roko in moleduje za kos kruha. Hochejo biti previdni, ker ne vedo, kdo je tujka, ki je ochitno vishjega stanu. Ne vedo, zakaj lachna in raztrgana tava po svetu. Vendar zmaga na koncu usmiljenje in srce se jim chudodelno omehcha. Saj se je tudi Jezus vedno usmilil siromakov, lachnih, ubogih in bolnih ljudi v stiski. Zhenski potisnejo v roke skledico
mleka in krajec kruha, zakaj tisti, ki hitro da, trikrat da...
* * *
Herman je preprichan, da je poroka najstarejshega sina z zhensko nizhjega rodu navaden zlochin. Konchno je njegov rod povezan z najpomembnejshimi rodbinami sveta. Zato je jasno, da se Celjski lahko porochajo le s kneginjami in kraljichnami. Kako je mogoche, da se mu je sin tako izpridil! Konchno je hotel svojemu prvorojencu najti pravo vladarsko krono, s katero bi se vzpel na sam vrh svetovne slave in chasti.
Nestrpno dvigne glavo in pogleda duhovnika naravnost v ochi.
»Ja, kaj vendar prichakuje ta svet od mene? Zakaj mi ugovarjajo? Ali nimam prav, ker sem sina kaznoval? Saj se je izneveril rodu treh svetlih zvezd!«
Chastitljivi gospod opat Bogu zveste kartuzije Pleterje tokrat ni prizanesljiv. Skusha ugovarjati.
»Ne, ne, njihova milost mi naj... dovoli... malenkostno pripombo... Usmiljenje je bozhja mast, tisochkrat boljsha kot kazen iz mashchevanja...«
»Mashchevanje?«
Veliki grof jezno zvisha glas.
»To ni mashchevanje! To je kazen zaradi nepokorshchine ochetu!«
»Seveda. Tudi to. Vendar bi bilo vredno misliti na usmiljenje... Jezus je usmiljen!«
»Jaz nisem Jezus,« se Herman zatrese v svetem besu.
»No, vsekakor ne... Toda vredno bi ga bilo posnemati... Imitatio Christije za vsakega pravega kristjana nujnost. In to vedno in povsod. Semper et ubicumque.«
»Ja, ja... Saj sem njemu v chast sezidal vashe imenitno Pleterje! Ali ni to nich?«
»Seveda, seveda... Za to dejanje smo vechno hvalezhni. Zasluge njihove milosti so enkratne... Bog jim bo ta dobra pobozhna dela tisochkrat bogato poplachal!«
»Bomo videli,« se veliki grof rezko zadere. Z ochmi ostro prebada duhovnika. »Naj ve, da sem ga poklical zaradi nechesa drugega... «
»Ja, zaradi chesa?« se opat zdrzne.
»Saj je povezano tudi s sinom... in...«
Nekako mu noche stechi z jezika.
»In s tisto cipo. Tisto charovnico z Desenic, ki mi je zacharala sina v nichvredno strashilo... «
Ker pleterski opat povesha glavo in molchi, hitro nadaljuje:
»No, ja. To, kar bom prechastitemu zdaj razodel, ni samo domneva...«
»Kaj?«
»Govorijo, da je tista desenishka vlachuga, ali sama ali pa z mojim sinom, zastrupila Friderikovo soprogo Elizabeto...«
»Dicitur, dicitur«, zamahne duhovnik z roko. »Pravijo. Pripovedujejo. Ja. A to ni dovolj!«
»Che sme vprashati... Kaj je za njega dovolj?«
»Dokazi bi bili dovolj... Zadostovali bi za obsodbo... Toda sodishche je Veroniko oprostilo vseh obtozhb.«
Opat se chudi svoji drznosti. Od kod je v njem ta notranja moch, s katero skusha ugovarjati velikemu grofu?
Ja. Sam Bog ga vodi. Res ga vodi Bog.
Herman postane od besa rdech kot kuhan rak.
»Ne razumem ga... Zakaj omenja nichvredno sodishche.. ? Vsakdo ve, kdo stoji za vsem tistim... Za nesramnimi sodniki... Navadnimi habsburshkimi plachanci... Toda Herman Celjski je svoboden chlovek... Nikoli se ne bo uklonil onemu neumnemu vojvodi... Tu na Celjskem, bo zmagala njegova, Hermanova pravica!«
»Ja, ja... Naj oprostijo, che je bil preoster... Oziroma che je njegovi milosti omenil sodishche in zakone,« opat zmedeno zajeclja, medtem ko veliki grof treshchi s pestjo po mizi in zasika:
»Tukaj, v Celju, sem zakon jaz - in nihche drug!«
Potem obmolchi in se nekoliko umiri.
»No, poklicati sem ga dal zaradi nechesa drugega... Cheprav je s pravkar omenjenim povezano... Izvedel sem, da so strup prinesli Veroniki ti krivoverski Zhidje iz Italije...«
Opat se zdrzne in radovedno dvigne glavo.
»Kaj pravijo njihova milost? Zhidje?«
»Ja. Zhidje!«
»To me sploh ne zachudi,« se zachne zdaj zelo zhivahno pridushati duhovnik. »To pokazhe zadevo v popolnoma novi in drugachni luchi... Me sploh ne preseneti, da trgujejo s strupi. Konchno so umorili tudi nashega Odreshenika, Jezusa Kristusa iz Nazareta.«
»No, a zdaj verjame, kar sem mu povedal!« zagrchi grof in vidno pomirjen dvigne glavo.
»Jasno. To nesrechno chloveshko seme je tako ali tako od hudicha. Vsi skupaj so krivoverci in morilci. Ubili so Jezusa.«
»Soteshki mi je vcheraj omenil neka chudne zastrupitve tu v Celju... Baje so onesnazhili vodnjake.«
»Je to res?«
»She prevech res je. Zato sem sklenil, da hudichevo zalego za vedno izzhenem iz nashega znamenitega kraja!«
»Ah.... Zastrupili so vodnjake!«
Duhovnik maje z glavo in se trikrat prekrizha.
»Apage Satanas!Ja, hudich nikoli ne pochiva!«
»Pri tej stvari ne morem biti usmiljen. Pisarjem sem narochil, naj sestavijo seznam vseh mojih Zhidov... Potem bomo zelo hitro postopali.«
Duhovnik ga sposhtljivo pogleda.
»To je na vsak nachin zelo pomembna odlochitev. Preprichan sem, da bo sveti oche nadvse zadovoljen... In seveda presvetli cesar... Izgon Zhidov bo dejanje, ki bo lahko za vzgled vsem knezom v cesarstvu.«
* * *
Dolgo rdeche oblachilo valovi v debelih gubah chez cesarichino bujno postavo. Radozhivo ji pada chez napete prsi, pod katerimi je v dragoceno blago s chrnimi nitmi vtkana podoba kache, ki se grize v lasten rep.
Na dolgi podolgovati mizi stoje lonchki in steklenici z razlichnimi tekochinami in prashki. Zhenska se nagne nad mizo, mrmra nerazumljive latinske besede. Iz posebne posodice strese v glavno posodo sivega volka, ki bo, che bo imela srecho, kot novi lupus metallorum pozhrl leva - sonce, ki je nechisto zlato. Barbara ve, da je volkova moch skorajda onostranska. Zato mora biti previdna. In istochasno skrajno radodarna. Toda zdaj se ji zazdi, da se s hitrimi koraki blizha uspehu. Ni vech dalech trenutek, ko se bo lahko razbohotila med bogatim pridelkom chistega zlata.
Zhe pred nekaj dnevi se ji je posrechilo iz chrnega volka s pomochjo primeshanega bakrovega zelenega volka ustvariti izhodishchno materijo, s katero se bo lahko odlochilno priblizhala ustvarjanju zlata.
Ko se iz glavne posode pokadi rezek oblak dima, se umakne za korak nazaj. Poje. Se skloni naprej. Si razpne gornji del obleke. Dvigne nogo in se zaziba naprej in nazaj. Pleshe. Je vedno bolj divja. Shiroke mochne dojke ji poskakujejo med hitrimi gibi. Se zavrti v pravi Vidov ples. Ki se spreminja v blaznost. Se na mah zaustavi. Si z roko privzdigne levo dojko. Debeli temnordechi vrshichek se nemirno zatrese. Se ji postavi strmo navzgor. Zhenska omotichno zapre ochi. Si bozha polno prsno meso pod mochno razvito bradavico. Roti vse svetnike in vsemogochnega Boga, naj ji pridejo na pomoch. Se zravna. Shiroka seska na tezhkih, navzdol bingljajochih dojkah se ji zatreseta v napetem razpolozhenju, ko prosi nevidne sile, naj z Jupitrovo strelo zanetijo onostranski ogenj v glavni posodi. Ta bo spremenil osnovno materijo v chisto zlato.
Z razgretim obrazom in od divjega plesa oznojenimi prsmi chuti, da se priblizhuje zachetku novega stanja. Dozdeva se ji, da se zhe nagiba na drugo stran, tja, kjer bo stopila v raztezanje prostora in chasa. Ve, da se bo tedaj odprlo nebo in v njeno dusho bo rosil sveti ogenj. Vse se bo zachelo spreminjati v dragoceni zlati opoldan.
Zdaj se zachenja zlati chas. Konchno bo stopila na zlati vrt radostne ljubezni. Tu bo, che se bo neskonchno brezsramno predala najmochnejshemu ljubimcu, iz nebes dezhevalo chisto zlato. Njeno cesarstvo se bo kopalo v zlati blazhenosti.
Z divjim krikom se vrzhe naprej, proti velikemu lezhalniku z zlato obrobljeno blazino. Oblachilo se ji ob pasu popolnoma razpne in zdrsi na tla. Neznosno razgaljena pade na lezhishche in razkrechi noge. Prsti ji spolzijo med topli mehki puh. Tezhko diha,
ko jo zachne preplavljati boleche zhgocha razdrazhenost.
* * *
Moshki in tri starejshe matere se razburjeno premikajo v polmraku. Pri skali na obronku gozda pochepnejo v travo. Chrnina lije chez njihove janke iz rashevine, ko sede, besni, ponizhani, z golimi rameni, tu na koncu sveta. V njihovih dushah so
rezke, obremenilne naplavine. Kot po rushilni povodnji. Z na shiroko razprtimi ochmi zhdijo pod skalo, prepojeni s kruto grozo. Kot zarotniki. Kot mashchevalci.
Ostra bolechina vrta s strupenim zhelom po njihovih dushah. Ochi jim poplesavajo po zelenem podrastju ob obronkih gozda, pod katerim so podnevi pasli ovce. Chutijo se popolnoma ponizhane. Prezrte.
Vedo, da obe posiljeni zhenski lezhita s skrchenimi nogami tam spodaj v domachih kochah na vasi. Od sramote bi se najraje ugreznili v zemljo. Stokata od bolechine in sramu. Udarci, ki sta jih prejeli od prevaranega mozha in strtega ocheta, niso tako bolechi kot nesramni ud pohotnega Italijana, ki se je kot velik mesarski nozh zarezal v njuno chast in ponos. Pochutita se kot klavna zhivina, za katero na tem svetu ni nikakrshne milosti.
Moshki pod skalo mrshchijo obrvi. Njihovi obrazi so mrki od groze. Rdechi od besa. Mashchevanje v njihovih dushah se napoveduje z rezkim leskom v ocheh. Zdi se, da so oblaki, ki se vrte tam zgoraj na nebu nad njihovimi razmrshenimi lasmi, ena sama bridka rana. Dobri Bog joka zaradi sramote, ki se je zgodila. Potem postane noch tako chrna, da se sploh vech ne vidi, kako stiskajo pesti, s katerimi bodo zagrabili za srp in kladivo... in za nozh.
Obe osramocheni zhenski sta medtem zatisnili objokane ochi in se pokrili z odejami. Nocheta pogledati ven, skozi ozka zaprashena okenca na drugo stran, kjer ropota neizprosna noch s tremi zvezdami in do polovice skrchenim groznim turshkim mesecem, ki se she na pol skriva za oblaki. Nocheta gledati ven, kjer je zhivljenje v resnici ubijanje nedolzhnosti in nevarna past, v katero se chista srca ujamejo v smrt.
Delata se mrtvi, kot hroshchi pozimi, ki spijo svoje dolgo nedolzhno zimsko spanje pod kupi zlozhenega perila ob shopih mochno disheche sivke, otrpli in omamljeni od dolgega mraza. Vendar vesta, da so kmetje tam zgoraj pri gozdu zhe zagrabili za srpe in sekire. Vesta, da se zarotnishko plazijo proti soteski ob kolovozu, po katerem bo prijahal grof Orlando de Campoamore s svojo zheno in hlapci, ne da bi vedel, kaj ga chaka. Zhenski slutita, da se bo bes v usodnem trenutku zgostil do skrajnosti. Na rebri za ovinkom bodo grofa in njegovo vlachugarsko Francozinjo s sekirami pobili na tla, medtem ko se bodo hlapci razbezhali na vse strani. Razkachena sodarjeva zhena bo strgala z na pol mrtvega Italijana spodnji del obleke in mu z ostrim srpom z enim samim zamahom odrezala spolovilo. Obe posiljeni zhenski vesta, da bodo Orlandov ud nataknili za ovinkom na kol, kjer bo vsem na ocheh gnil kot opozorilno znamenje skrajnega mashchevanja. Potem, chez dva ali tri dni, se bodo nekoliko umirili. Zhenski vesta, da bodo trupli obeh nesrechnikov zakopali globoko pod gnojishchem, v upanju, da njihovega obupnega dejanja ne bo oblast nikoli odkrila...
Podolgovata miza je od vseh strani natrpana z izbranimi jedmi in pijachami. Mnozhina mesa in zelenjave, juh in sladkarij mu zapira sapo in povzrocha vrtoglavico. Kosi belega in chrnega kruha se samozavestno shopirijo ob debelih hlebcih mochno dishechega sira. Miza se shibi pod goro mesnih pastet, mojstrsko izdelanih v najrazlichnejshe zhivalske in rastlinske oblike. Odlichni kolachi iz najboljshe moke razkazujejo vse svoje chare in ga pozivajo, naj si jih vzame v usta. Chuti, da je tako lachen, da se, ko bi zachel zdaj jesti, ne bi mogel vech ustaviti, dokler ne bi pospravil vseh jedi, pod katerimi se shibi miza. Chuti, kako se mu cedijo sline po dobrih klobasah in opojnih pijachah. Zavzdihne in iztegne roko proti sredini mize, kjer se bohoti vabljivo dishechi in z zrelim sadjem nashopirjeno nadevani kopun...
Iz opojnih sanj ga v trenutku vrzhe nesramni glas viteza Joshta Soteshkega. V spremstvu jecharskega poveljnika Boltezharja Poljanca in she treh ali shtirih strazharjev ter baklonosca Ivana s plamenico v rokah se mu rezhi naravnost v obraz.
»Dovolj se je nasmrchal! Ali si zaradi tiste charovnice z Desenic she ni premislil? Ali she vedno misli, da je tista babura njegova zhena!«
»Veronika ni charovnica!«
»Ah, le kaj je povedal! Njihova milost, njegov oche veliki grof, so she vedno dobrotljivi. She vedno chakajo, da pristane na njihove pogoje.«
»Kakshne pogoje?«
»Saj dobro vedo, kaj si veliki grof zhelijo!«
» Da zanikam svojo zheno! Ne in she enkrat ne!«
»No, zdaj je kar sam povedal! In se she chudi, che je veliki grof zaradi te nespametne sinovske trme uzhaloshchen in razocharan...«
»Ne morem mu pomagati!«
»No, no... Zdaj pa tako. Ko bi se lahko vse zelo hitro konchalo in bi ga lahko kar takoj z mojimi tovarishi snel s te neprijetne verige... Saj njihova milost she vedno dobrodushno chakajo... Zdaj bi bil, che smem pametno svetovati, skrajni chas za razgovor z njihovo milostjo, velikim grofom!«
Obdan s tremi ali shtirimi pomochniki, mu z baklo sveti naravnost v obraz.
»Ali je razumel, kar sem mu povedal?«
Friderik se skusha utrujeno zravnati. Nagne se naprej, da veriga, na katero je priklenjen, zarozhlja in se ostro napne. Zhelezo se mu z vso mochjo zarezhe v meso, vendar stisne zobe in ne zakrichi.
Pravzaprav mu je zhe vseeno. Toda ne bo popustil.
»Naj me zhe vendar pustijo na miru!«
»Saj ga bomo... Zagotovo ga bomo... Da bo lepo zgnil v tej luknji... Sam je tako hotel...«
Friderik ob teh besedah skloni glavo. Vendar noche izgubiti poguma... Cheprav ga muchijo, okovanega v verige in priklenjenega k mrzli steni. Najhujshe niti ni to, da mu dajejo le najslabsho hrano, kose starega, velikokrat zhe plesnivega kruha... In postano vodo... Eden od jecharjev mu je dvakrat ali trikrat vrgel pred noge oglodano kost... Kot psu... Sprva se je ni hotel niti dotakniti... To strashno zasmehovanje visokega celjskega grofa! Toda lakota je naredila svoje, tako da se je ponizhal in postrgal z ovchjega stegna zadnje ostanke mesa. Res mu je dishalo. Ko gre za prezhivetje, postanesh morda celo ljudozherec!
Zapre ochi, da ne bi videl svojih muchiteljev. Vendar jih chuti. In voha...
Predvsem voha strashni smrad, ki se shiri iz umazane, ochitno zhe vech let neoprane obleke jecharskega poveljnika Boltezharja. Ne more se navaditi, da tik ob njem odpira svoj smrdljivi prostashki gobec, v katerem gnijejo ostanki she zadnjih treh rumenih zob, na katerih se zhe desetletja nabira nesnaga slabe mastne hrane... Ta mozh zaudarja bolj kot vsa velika jecha in je zaradi tega she ponosen. Pravi mozh! Taki so zhelezni vojaki mogochnega Hermana Celjskega. Vse skupaj smrdi bolj kot on sam, cheprav je tu v jechi brez vode za umivanje in ne more na dostojen nachin opraviti niti svoje telesne potrebe...
Najhuje je takrat, ko Boltezhar postane posebno razdrazhen. Ko se zarezhi na ves glas in se udari po trebuhu. Ko zachne rigati in se izpahovati.
»Dobro smo se nazhrli,« zatuli in se obrne proti ostalim jecharjem.
»Ali ni tako, mozhje?«
Vsa grozna gmota teh umazanih izprijencev se buta po trebuhu, riga in kolca.
Poveljnik Boltezhar Poljanec se she bolj zarezhi in dvigne nogo. Izbochi zadnjico in gospodovalno glasno izpusti svoje smrdljive pline tik pod njegov nos. Prdi in riga na ves glas. Se obrne proti Frideriku.
»Tudi on bi lahko dobro jedel in pil, ko bi ubogal milostljivega gospoda velikega grofa... Toda zdaj ne bo nich... Chisto nich... «
She enkrat dvigne nogo in mochno zaprdi. Obrne se k preostalim jecharjem, ki se zasmejijo in kot na povelje dvignejo noge. Se butajo po trebuhu. Spushchajo vetrove.
»Poglejte tistega ubozhca tam na verigi!« se nenadoma zadere Soteski, ki se ves chas dela izredno dostojnega. Kot da ne vidi in ne slishi sprenevedanja jetnishkega poveljnika in njegovih strazharjev.
»Saj bo zgnil pri zhivem telesu,« reche. »A ochitno mu ni pomochi, ker samo trmoglavi in nasprotuje... «
Friderik skloni glavo. Prebledi. Kako dolgo bo she vzdrzhal? Bo vzdrzhal?
»Zelo nespameten je... Njihova milost, njegov oche, mu zhelijo samo dobro... Da bi se vendar odrekel tisti vlachugi, tisti nemarni charovnici... On pa tako...«
Soteshki se besno obrne in s svojim spremstvom potoglavo odkolovrati iz jeche.
* * *
Ne more zaspati. Zatohli zrak je napolnjen s chudnimi temnimi bitji, ki ga muchijo in izzivajo. Vse ga boli. Zhalostna dusha in ubogo telo. Le zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak poveznilo na njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki sijih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar! Za vse je pravzaprav kriv on sam. Ali pa sta vendarle kriva oba. Ker ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov, s katerimi jo je zachel obkrozhati kot zver svojo zhrtev? Ker se ni umaknila, ko jo je nekega lepega vechera prijel za roko in potem nezhno, a odlochno potegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove resne zveze? Le zakaj jo je bil potegnil k sebi in z odlochno moshko roko segel v njeno toplo, vlazhno mednozhje in ga v drhtechi slasti drazheche razprl, kot da bi omamljeno odpiral nenavadno shkrlatno shkoljko globoko na dnu morja? Ah, le zakaj vse to? Te tezhave! Ti chrni oblaki! Ali zaradi tebe, zhivljenje, da bi
te popil do dna in popolnoma okusil? Ah, moja uboga Veronika! Le zakaj je bilo vse to potrebno?
* * *
Zhidje, zbrani na trgu pred gradom velikega grofa, chutijo krutost nasilja, ki je prishla nadnje popolnoma neprichakovano, kot silovito neurje, ki ne pozna milosti. Zhe od zgodnjega jutra stoje s culami in vrechami, v katere so nabasali samo najnujnejshe stvari, pod stebri velikega poslopja. S sklonjenimi glavami chakajo pred ogromno zgradbo visokega oblastnishtva v upanju, da si bo veliki grof Herman vendarle premislil in preklical ukaz, da morajo nemudoma zapustiti mesto. Vendar niti jok otrok, z nakodranimi lasmi, spetimi v chopke, moledovanje obupanih zhena, strta srca nesrechnih mozh s chudnimi dolgimi bradami in tozheche mukanje zhivine ob lojtrskih vozovih, na katere so nalozhili svojo kramo, ochitno ne omajejo oblastnikove ostre odlochitve in mrkih pogledov grofovih valptov in hlapcev, ki jih jeznorito obkrozhajo.
Ne chutijo se krive. Dobro vedo, da niso zastrupili vode v vodnjakih. Tudi ne razumejo, zakaj jih dolzhijo, da so umorili Jezusa Kristusa. Vendar vztrajajo pri svoji stari pravi veri, ki je nochejo zamenjati z nikakrshnim nepravim nadomestkom niti za ceno, da bodo izgubili zhivljenje.
Zdi se jim, da se jim je zgodila neverjetna krivica. Zato na skrivaj pogledujejo v nebo, v upanju, da se bo sredi temnih oblakov prikazal sam vzvisheni pravi Bog kot pravichen sodnik in razsodnik ter sredi vijochih se vijolichastih bliskov tam zgoraj v vishavah napolnil celotno celjsko solzno dolino s plameni svoje svete jeze. Toda ochitno upajo zaman. Zdi se, da se veliki Bog noche prikazati, da bi prekinil nasilje in ustavil krivico.
Zakaj je tako? So morda greshili na neki nespametni nachin, ki ga ne poznajo, in je to zdaj kazen za njihove pregrehe?
Namesto Boga se iz oblakov vedno hitreje poganjajo ostre zelenkasto rdechkaste strele. Vendar grmenje in votlo bobnenje vseeno tolmachijo kot bozhjo jezo. Toda na koga se jezi stvarnik neba in zemlje? Na grofa, ki jim je odvzel domovinsko pravico in jih pognal v begunstvo in nesrecho? Ali pa se znasha nad njimi, ubogimi trgovchichi in rokodelci, saj je pravkar odprl zapornice v vseh oblakih, da se zdaj nanje izliva v besnih curkih celotno neurje, ki se je prej, v sopari, skuhalo med oblaki?
Ah, skrivnostna so bozhja pota. Skrivnostna je stvarnikova knjiga, ki je ne bomo mogli nikoli prebrati. Tezhka in mogochna je in zapechatena s sedmimi pechati.
Vedo, da so zdaj, zaradi besnega neurja visoke gospode popolnoma na tleh. Poteptani kot zhito na polju po tej strashni nevihti, ki je opustoshila shirsho okolico. Toda najpogumnejshi se zhe zavedajo, da bodo morali iti skozi vso to nesrecho v shirno prostranost sveta, che hochejo tudi v imenu prednikov prezhiveti... Iti bodo morali naprej, che so res izvoljeno ljudstvo. In Gospod jim bo dal prav v trenutku, ko bodo na to najmanj pripravljeni.
Zakaj chudna in velichastna so pota Gospodova in strashna je bozhja jeza, ki se ji
nihche ne more izmakniti, ko pride chas trpljenja in preizkushenj.
* * *
*(Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49 / 50 - 2002; 51 / 52 - 2002; 53 / 54 - 2003; 55 / 56
-	2003; 57 / 58 - 2003; 59 / 60 - 2004; 61 / 62 - 2004; 63 / 64 - 2004; 65 / 66 - 2005; 67 / 68
-	2005; 69 / 70 - 2005)
Lucijan Vuga
SHAHOVSKA KRALJICA
(Posodobljena grshka tragedija brez epiloga) I. del
Posvecheno avgusta 1947 ugrabljenemu in izginulemu dr. Andreju Urshichu - Slavku Hribovcu.
Delo je nastalo v drugi polovici osemdesetih let 20. st. in dolgo ni nashlo poti v javnost. Shele leta 1998je dozhivelo krstno izvedbo na Radiu Trst, z vech ponovitvami.
OSEBE (glede na okolishchine se lahko uporabljajo grshka imena):
Slavko (Megaleio)
Marija (Entimea)
Vanja (Teodora)
Boris K. (Agonistes)
Prvi prishlek (Protoerhomai)
Drugi prishlek (Deuterohomai)
Major Stuart (Epimeletes)
Adjutant majorja Stuarta (Boetos)
Kapetan UDBE* (Ploiarhos)
Polkovnik UDBE (Sintagmatarhes)
Vojak UDBE (Stratiotes)
Tajnica polkovnika UDBE (Gramatea)
Nachelnik I. odseka (Protoproistamenos)
Nachelnik II. odseka (Deuteroproistamenos)
Kurirka (Ageliofora)
Zhenska iz Volarjev (Ginaika) Fantek z njo (Mikroagori) Grobar iz Tolmina (Tafos)
zhrtev, ugrabljeni publicist in opozicijski politik Slavkova sestra Slavkova sestra
eden najvishjih funkcionarjev iz Ljubljane sumljiva oseba ob srechanju v gozdu sumljiva oseba ob srechanju v gozdu oficir angleshke policije
prebegnil iz Ljubljane v Trst shef UDBE v Ljubljani
podrejen polkovniku podrejen polkovniku
tragichna figura, ki so jo izrabili za predajo ponarejenega pisma Slavku
Beli glas - shahist (Leukoskaki - fono) Chrni glas - shahist (Mauroskaki - fono)
*
* (Op. avt.: UDBA - shirshe uporabljan izraz za jugoslovansko tajno policijo, katere kratice so se z leti spreminjale, skladno z reorganizacijami.)
UVODNA INDOKTRINACIJA:
Shah je bojna igra, med igro se spopadata nasprotnika, ki vodita sovrazhni vojski: belo in chrno; na zachetku bitke sta obe enako mochni. Z zmagami shahisti napredujejo do mojstrov, velemojstrov in prvakov; figure so vselej na voljo za spopade. Shah, najstarejsha od vseh iger, z mnogimi milijoni pripadnikov; vechina jo goji - se razume! - za oddih in razvedrilo, manjshina pa za... Igralci so razvrshcheni v kategorije.
Figure so lesene, kovinske (tudi iz zlata, okrashenega z diamanti), kamnite, iz koshchkov lepenke ali kar po spominu - najzahtevnejshi je zhiv shah, v katerem nastopajo zhivi ljudje.
Shahovnica je karkoli, da je le mogoche ustvariti bojno polje.
Cheprav naj bi bil shah intelektualna igra, morajo imeti (zlasti vrhunski) shahisti dobro
fizichno kondicijo. Zelo pomembne pa so tudi psiholoshke priprave, obdelava
nasprotnika in shtab svetovalcev. Tako se v ozadju individualnega spopada dvojice
shahistov skrivajo obsezhne zmogljivosti.
Vsa shahovska pravila pa omogochajo unichevanje nasprotnika.
Vchasih se izkazhe, da nasprotnika ni, in igramo sami s seboj!
*
SHAHOVNICA: kjerkoli, kjer je le mogoche ustvariti bojno polje.
BELI GLAS (shahist A) in ChRNI GLAS (shahist B), fizichno obstajata, sta vseskozi
na nek nachin prisotna.
FIGURE, vse znane (in neznane), polfigure-polljudje (nekakshni kentavri...), za delitev na pol je na voljo vsakrshna mozhnost: levo-desno, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj, diagonalno ali she kaj bolj nenavadnega.
OKOLJE, vdira v shahovski svet v vseh oblikah in intenzitetah, ki jih poznamo ali tudi ne poznamo. (Sem spadajo tudi shahovski sodniki itd.)
SPLOSHNO NAVODILO: Figure niso statichne na svojih poljih, vendar v vsakem trenutku vedo, kje je njihovo mesto, ne da bi se tja vrachale.
I. PRIZOR
(Zachasni mir in obvladana napetost.) BELI GLAS
S prvo potezo je zhe marsikaj odlocheno, ta sodi v znano otvoritev in po njej se razvrstijo ostale. Tako se zachenja z upanjem na zmago vsak spopad; brez trohice nade ga ne bi nihche zachel.
CHRNI GLAS
Odgovori na otvoritve so preizkusheni in uigrani, hitro se vrstijo protinapadi. Po prvih potezah pa vsak sam ishche novih poti. Na milijone dvobojev je zhe odigranih, a vsak s svojim zapletom in razpletom; tu se zachenjata negotovost in ustvarjalni nemir. Toda konchni namen je: ZMAGA!
BELI GLAS
Vsak intelektualni napor ne sluzhi nichemur drugemu kot zmagi ali, drugache recheno,
smotru; dokazati obvladanje nasprotnika - je prikrita agresivnost. Zhe prej sem te natanchno preucheval, katera otvoritev ti najmanj ustreza, ali si zdrav in razpolozhen.
CHRNI GLAS
Che mene obvladujejo enaki nagoni, sem od tebe kaj takega prichakoval. Morda pa se ti le zdim bled in oslabel. Svojih slabosti pa se tudi zavedam - ne vesh, ali nisem ves chas gorel za izboljshavo igre. BELI GLAS
Zachenjam! S srednjim kmetom naprej. Chas se odshteva. Osrednji del polja je najpomembnejshi in kmet naj tvega njegovo osvojitev. Ostali bodo posegli v boj, ko bosta ochitnejshi njihova potreba in korist. CHRNI GLAS
Ni potrebno zhe spochetka razkriti vseh svojih namer, primeren odgovor za tipanje je nasproti postavljen kmet. Pochakajmo na razvoj nasprotnih sil. BELI GLAS
Tudi naslednjo potezo naj opravi kmet; ustopi naj se k prejshnjemu, da stanovsko pripadnost spremenita si v podporo. Najhujshe shele pride! CHRNI GLAS
Che pretnja je zhe taka, za kasnejshe dobro, vishji naj pokazhe chimprej solidarnost -konja h kmetu; zveza s kraljem naj bo chvrsta. BELI GLAS
S tem nevarnost se zhe kazhe, da nasprotna stran prevzela bo pobudo. Vztrajati na lastnem zachetku obeta stisniti nasprotnika v obrambo. V ogenj z mochno figuro! CHRNI GLAS
Zdaj smo na pravi poti - obramba bolj ustreza kot razvitje napada; nasprotnika zvabili smo v pravo strugo.
(Shahovska igra se nadaljuje.)
Vzporedno, a poglavitno dogajanje (opusteli predel naselja).
SLAVKO (zamishljeno nekoga chaka, ni zhivchen, tishina, samota, tik pred majskim vecherom). BORIS K. (se od nekod iznenada in tiho pojavi, konspirativno; obenem z njim je bolj slutiti kot videti spremljevalce, zashchitnike; spregovori kot visok funkcionar): Konchno mi je le uspelo priti do tebe. SLAVKO (mirno, neagresivno):
Prav nich se ne skrivam, javno delujem - za vas she prevech. In tudi tvoji ljudje me
imajo na ocheh...
BORIS K. (preslishi povedano):
Meni ni tako lahko priti chez mejo, vidish, kako si za nas pomemben, da sem se pritihotapil po stranskih potkah - kot vchasih.
SLAVKO (nezajedljivo, preprosto ugotovi):
Veliko ste dosegli po teh stranskih poteh... Videti ste preprichani, da je sedaj glavna pot vasha.
BORIS K. (se zadrzhi):
Glej, prishel sem osebno, ti pa kar grizesh -
bilo zate in za nas - cenimo te.
radi bi se dogovorili s tabo. Koristno bi
SLAVKO (hitro odgovori, toda ne rezko ali da bi vpadal v besedo):
Saj sem vam zhe dal vedeti, da nisem za vashe vrste spravo - vi hochete podreditev.
Zaradi tega ti res ni bilo treba priti tako dalech.
BORIS K. premishljeno, nachrtovano):
Prav s tem ti dokazujemo, da ni tako, kot ti mislish. V nachelu imash skoraj prav, toda sedaj zhivimo v posebnih razmerah in morda bo v prihodnjem letu she hujshe - stvari se v svetu zapletajo pa tudi s Sovjetsko zvezo ni vse tako, kot si zhelimo. Tudi klasichna demokracija, za katero se borish, pozna obdobja, ko pretijo velike nevarnosti in je dopushcheno odstopanje od demokratichnih svoboshchin.
SLAVKO (zgrenkobo, toda preprichano):
Da, tako se dogaja, in celo zlorabe teh zachasnosti so tudi v demokraciji, toda to so odstopanja od trajne usmeritve. Pri vas pa je to metoda boja in vsebina vladavine -diktatura, cheprav ji pritikate she: proletariata.
BORIS K. (nobenega vznemirjenja ne kazhe, chuti se privajenost in obvladanosti):
To je prehodno obdobje, nash konchni cilj je absolutna svoboda. A da to dosezhemo,
se moramo zavarovati pred vsem, kar bi lahko ogrozilo napredovanje k temu cilju.
SLAVKO (pochasi):
Tu se zachne moje razhajanje z vami. Ne verjamem v absolutno svobodo - to je chlovekov ideal. Svoboda mora biti zhe sedaj in tukaj, ne pa v oddaljeni prihodnosti. Koliko pa bo trajalo to vashe prehodno obdobje?
BORIS K. (samouverjeno):
Kolikor bo potrebno, da zagotovimo pravo, ljudsko demokracijo. Saj gre tudi tebi za to, mar ne?
SLAVKO (prav tako samoumevno odlochen):
Vidish, ponovno ugotavljam, da govoriva z enakimi besedami o razlichnih stvareh. Demokratichna oblika je posoda in obraz demokratichne vsebine. Demokracija ni samo mehanizem, marvech ima tudi dusho; ni samo predpis za tehnichni postopek, po katerem naj se izrazha in ugotavlja ljudska volja ter omogocha vsem drzhavljanom vpliv na vodenje javnih zadev, marvech je tudi program... Ali vi dopushchate tudi druge programe? Vlado vsakokratne vechine in opozicijo manjshine?
BORIS K. Racionalno):
Chlovek kakor narod imata na voljo neko kolichino ustvarjalne energije. Che jo razfrchkata za nepotrebne medsebojne razprtije, neskonchna preprichevanja, dokazovanja itd., zmanjka te energije za ustvarjanje, gradnjo, obnovo. Potreben je nov svet, iz temeljev nov. Brez izkorishchanja chloveka po chloveku. Brez slepil za ljudi, kar naj bi bila vechstrankarska demokracija, ki daje le obchutek soodlochanja. Potrebna je neposredna ljudska demokracija... Ali ne spoznavash, da je poleg parlamentarne
demokracije she neka vishja oblika, v kateri je vsak neposredno vkljuchen v odlochanje? SLAVKO (zlagoma in z uchiteljsko preprichevalnostjo):
Demokracija ni kakor kakshna gnetljiva snov, v kateri lahko poljubno spreminjash zunanjost, ne da bi pri tem spremenil tudi njeno notranjost, niti ni samo stroga oblika, v katero lahko spravish poljubno vsebino.
(V okolici se dogaja nekaj komaj vidnega, nekakshen komaj zaznaven nemir: zvoki, sence, tresljaji...)
BORIS K. (vseeno se mu nikamor ne mudi, chas je njegov zaveznik, tako se mu zdi): Mi pa mislimo, da je treba dati druzhbi novo vsebino, pa cheprav je treba za to nekoliko prilagoditi formo. Toda stare vsebine ne bo vech! Ti to dobro vesh in tudi prav nasproten nisi temu izhodishchu...
SLAVKO (dopolnjujoche):
To ni izhodishche, je smoter, in dobrohotno dopushcham, da je dobro za chloveka nash skupni cilj. Vendar pa sem spoznal, da se razhajamo v bistvenem: demokraciji je drzhava zaradi drzhavljanov, diktaturi so mnozhice zaradi drzhave; v demokraciji narod nadzira vlado, v diktaturi pa vlada nadzira ljudi; v demokraciji je chlovek osebek-dejavnik, v diktaturi pa del mnozhice, shtevilka... To so kriteriji za opredeljevanje demokracije!
BORIS K. (prvich se pri njem pojavi trdota):
Trmasto vidish le chrno in belo, demokracija-diktatura, kot da je demokracija ena sama, chista kategorija. Na katero demokracijo pravzaprav mislish: amerishko, angleshko, shvicarsko, lihtenshtajnsko... ali tako, kakrshna je zdaj tu, italijansko, ki jo vzdrzhujejo Americhani in Anglezhi, da ne nashtejem vseh ostali po svetu? Kaj ne vidish velikih razlik zhe med temi, ko govorish o neki abstraktni DEMOKRACIJI? Vse te demokracije so imele za svoj razvoj na voljo stoletja. Mi shele zachenjamo. Ali te ne mika, gorech demokrat, kakrshen si, da bi soustvarjal novo demokracijo skupaj z nami?!
SLAVKO (potrpezhljivo):
Che demokracija priznava vsakokratno vechinsko voljo ljudstva, ni nich manj pomembno, kako se more in mora ta volja izoblikovati, da periodichno pride do izraza resnichna svobodna volja volivcev, ki poslushajo obe plati zvona, za to pa je potrebna svoboda govora in tiska, svoboda preprichanja in zdruzhevanja...
BORIS K. (trdost se pri njem zlagoma stopnjuje):
Ali mislish, da naj bi imeli enake pravice tudi tisti, ki so nas poskushali podjarmiti, unichiti kot narod, zbrisati z zemljevida? In njihovi podrepniki, preprichani, zapeljani ali koristolovci? Tvoja druzhina je znana po svoji chvrsti narodnostni opredeljenosti in ti nisi nich manj neomajen - ali drzhish roko tem temnim silam?!
SLAVKO (i^ahlo goreche):
Demokracija ne pomeni prostosti za gibanja, ki so ji nachelno nasprotna, ki streme, da z zlorabo demokracije unichijo demokracijo. Ni poshteno, da se na demokratichne pravice sklicujejo tudi nasprotniki demokracije...
BORIS K. (napetost popusti, zadovoljen je):
No, vidish! Te tvoje misli poznam. Torej ne more biti demokracije za vse. Kako bi ti
kot preprichan demokrat ukrepal proti, recimo jim tako, nedemokratom? Le z besedo, nauki, preprichevanjem? Kaj pa che ti nedemokrati postajajo nasilni, se zdruzhujejo za prekucije? Ali jih ne bi tudi ti s policijo?
SLAVKO (nich ga ne zmede):
Ali zato vi uprizarjate procese proti sovrazhnikom ljudske demokracije? Bi radi tako dokazali, da nedemokrati so, da so to tisti, ki ovirajo vash demokratichni razvoj? Che tako so, je treba v pravi demokraciji vse sodno do-ka-za-ti, po vseh pravilih neodvisnega sodstva...
BORIS K. (vracha se trdota):
Ali nismo tako ravnali? Sodishcha so delovala javno. Obtozhenci so priznali. Imeli so branilce. Mar si res tako naiven, da mislish, kako jim bomo dopustili terorizem, sabotazhe, uboje, in shele nato ukrepali..? Ne, ne, dragi moj! Potem bi ljudje rekli, zakaj se nismo prej odzvali, chemu smo dopustili njihovo divjanje, ki je vzelo ljudem njihove drage, jim unichilo premozhenje. Ljudje hochejo po vseh vojnih grozotah zhe konchno
-	MIR. Zato pa imamo policijo, pravimo, da dela red.
SLAVKO (z grenkobo):
Da, po vojni nastopi mir. In zmagovalec je zanj zasluzhen. Od tod njegove posebne pravice! Tudi to kazhe chlovekove zhelje...
BORIS K. (vztrajno):
She vedno si mi dolzhan odgovor: koliko represije dovoljuje tvoja demokracija? Drzhava je organ nasilja, demokracija vendar tudi pozna drzhavo, mar ne?
SLAVKO
Ne izmikam se. Tudi za uporabo sile, za nasilje, morajo veljati dolochena pravila, predvsem pa mora biti represivni aparat pod demokratichnim nadzorom. Tisk mora imeti dostop do informacij in mora svobodno pisati...
BORIS K. (komaj zaznavno nestrpno):
In klevetati, in uprizarjati chasnikarske pogrome proti vladi, in shchuvati ljudi... Ali kot chasnikar ne vesh, kakshno moch ima pisana (ali govorjena) beseda? Z njo lahko spravish v gibanje mase!
Mi to dobro vemo! Novinarji, pisatelji, razumniki nasploh bi se morali samoiniciativno vkljuchiti v boj za novo demokracijo, ne pa, da ponavljajo stare obrazce. Ti ne veljajo vech. Doumeti morash, da zhivish v svetu izgubljenih idej, v svetu, ki izginja... Skochi na vlak v svetlo prihodnost!
SLAVKO (preprichano, rahlo zaneseno):
Vem, da se svet spreminja. Nich ni statichnega. Toda spremembe, o katerih govorish, niso tiste, ki se tichejo demokracije. Che naj se spremene druzhbeni odnosi ali ekonomija
-	ostajajo vechna demokratichna nachela: chlovek mora imeti pravico do svobode mishljenja, govora in zdruzhevanja. Samo to preprechuje, da bi se ena skupina ali posamezniki povzpeli nad druge. Edino to odvracha nesrecho.
BORIS K. (vidi se mu fanatizem podpovrshino):
Mi pa mislimo drugache! Tokrat gre za zgodovinski preobrat - znanstveno utemeljen.
Mar menish, da shtevilni misleci razumniki, umetniki, znanstveniki - ne le v Sovjetski zvezi, ampak tudi na zahodu, v ZDA - ki so preprichani marksisti, nich ne mislijo, ne razglabljajo? Vsi ti podpirajo in gradijo velichastno stavbo novega druzhbenega reda.
SLAVKO (strmi):
Menda ne mislish, da jim branim njihovo preprichanje? Che je le svoboden izraz njihove osebnosti in ne kakshno klanjanje ali uklanjanje oblasti, kot smo imeli prilozhnost videti pod nacizmom in fashizmom; somishljenike pa so imeli tudi v demokracijah. Tudi pod temi rezhimi so razumniki, umetniki in ostali podpirali (hochesh ali nochesh) tedanjo oblast. Nekoliko te je zavedla gorechnost...
BORIS K. (h gorechnosti se mu pritakne she hladna prerachunljivost):
Mi moramo stvar tudi realizirati, ne le filozofirati; mi svet spreminjamo. Za to pa je
potrebno she kaj vech kot naivnost humanizma. Politika je trda stvarnost!
(Shahovska igra v okolici se razvija. Ostaja nevidni nadzor za vsem. Ni mogoche rechi, da je to zhe pretnja, cheprav ni mogoche nikomur zapovedati, naj ne misli, da le ni morda tudi to.)
SLAVKO (trezno):
Demokracija dovoljuje delovanje vsakomur, ki se iskreno sklicuje nanjo kot na priznano in nedotakljivo nachelo in ki pristaja, da mu gre ta pravica le dotlej, dokler jo priznava tudi drugim, ter da jo zgubi v trenutku, ko bi jo zanikal drugim.
BORIS K. (ne prevech zajedljivo, pa vendar):
Torej so tudi v demokraciji nekateri izkljucheni? Che je demokracija, je za vse, tudi za tiste, ki so proti njej.
SLAVKO (odlochno):
Demokracija ni lestev, katero bi smel tisti, ki je po njej prishel na oblast, potegniti za seboj, da bi she kdo drug ne mogel splezati do nje. Ta lestev mora biti stalno prislonjena, da se gre po njej gor in dol, kot zahteva volja ljudi.
BORIS K. (nesprenevedajoche):
Toda mi smo dobili pooblastilo prav od ljudi!
SLAVKO (popravljajoche):
Enkratna volilna zmaga ne pomeni nepreklicnega pooblastila za trajno vladanje... BORIS K. ga prekine):
Kako pa vesh, da si trajno lastimo mandat? Mi zgolj izpolnjujemo voljo ljudstva, zato tudi smo ljudska republika. Oblast imajo ljudje, mi smo le avantgarda delavskega razreda, najbolj osveshcheni del ljudstva. Pri tem pa nisem pomemben jaz kot posameznik, ampak je pomemben prav delavski razred in njegovo chvrsto jedro.
SLAVKO (dokonchno spozna):
Kadar neka vechina, cheprav je po demokratichni poti prishla na oblast, ukine pravico obstoja in delovanje manjshine, tedaj pride v nasprotje s tistim politichnim redom, s katerega sredstvi je prishla na oblast in na katerega se je prvotno sklicevala. Nesmiselno bi bilo, che bi se demokracija samo zato, ker nacheloma odklanja nasilje, ne oprijela proti taki - cheprav - vechini zakonite sile za obrambo svobode. Taka pohlevnost bi
bila trajna vzpodbuda in vaba za nasilnike, kakor je nezaklenjena blagajna nepremagljiva skushnjava za tatove.
Pravichno je, da postanejo nasilnishka gibanja zhrtve lastnega nauka in da dozhivijo usodo, ki so jo namenila drugim.
Demokracija ni in ne more biti indijska princesa, ki se je utopila, ker je bilo po starih zakonih prepovedano, da bi se roke chloveka iz nizhje kaste dotaknile njenega plemenitega telesa.
BORIS K. (razsojajoche): Torej, za to je dovoljeno nasilje?
SLAVKO (brez oklevanja): Dovoljeno; naravno pravichno.
BORIS K. (prav tako brezzadrzhevanja):
Ljudska demokracija je naravnejsha, temeljna; z diktaturo proletariata - kot prehodno fazo - ji le zagotavljamo uveljavitev in obstoj. Ta diktatura pa je nasilje nashe demokracije proti tistim, ki bi jo radi ogrozili. Brez nasilja ne gre, kot vidish, ne na nashi ne na vashi strani.
(Nekaj chasa se she gledata v taki razdalji, ki sicer omogocha neposredno rokovanje, potreben bi bil korak, ki ga nihche ni naredil.
V	okolici se dogajajo tihe, prikrite in nenavadne rechi. Gibanje miru - bi lahko rekli. Morda prihaja tudi od dalech)
SLAVKO (v obliki pozdrava ali namesto njega): Gresh takoj nazaj, prek..?
BORIS K. (zavedajoch se propadlega, poslednjega poskusa):
V	kratkem bomo ostali kar tu, ko pridemo. Vsaj na enem delu te slovenske zemlje. Tam, do koder ne bomo prishli, pa se bomo borili naprej; zato zhe sedaj pripravljamo stvari, za tisti chas. Premisli...
BORIS K., nekoliko konspirativno, kot jeprishel, mochan, odide.
SLAVKO ostane za hipec she sam, zamishljen, z zavestjo usodnosti se pochasi umakne; she nekaj chasa je scena odprta, z istim skrivnostnim (ne)dogajanjem, kot pred tem.
II. PRIZOR
(Slutiti je stopnjevanje napetosti in usodne dogodke.) BELI GLAS
Igra se je razvila. Dober vojskovodja skrbi, da chim bolje izrabi svoje sile, da uspeshno tolchejo sovrazhnika in mu prizadevajo kar se da hude izgube, medtem ko naj jih ima sam chim manj.
CHRNI GLAS
Vendar ima tudi nasprotnik obveshchevalno sluzhbo, izvidnice, ogleduhe, iznajdljive in prodorne. Zlasti pa varuje svoj glavni stan, ki je dusha vojske, da bi mu sovrazhnik ne prishel do zhivega.
BELI GLAS
Najdragocenejshi je kralj, brez njega ni vech igre, cheprav za boj, razen v konchnicah, ni kaj prida, tishchati se mora na varnem. Ostale figure imajo poleg drugega she to odgovorno dolzhnost, da ga varujejo. Tolchi po figurah, che so le na poti do kralja...
CHRNI GLAS
Toda pri tem je le potrebna izbira. Kmet naj nam rabi za enoto, vendar le tedaj, ko je she na zachetku bojnega pohoda; chim blizhje je zadnji vrsti, tem dragocenejshi je v primerjavi z zachetnikom; med seboj povezani kmetje veljajo vech kot raztresenci. Lovci in skakachi kot oficirji shtejejo za tri kmete, trdnjava za pet, kraljici pa pripisujemo vso kmechko vojsko.
BELI GLAS
A pri vsem tem najbolj uchinkuje dobra razporejenost, razvitost na bojnem polju; kaj nam mar zaprta trdnjava, che hitri lovec meri na kraljevo glavo. CHRNI GLAS
In ne smesh razmishljati kot pohlepen ropar, ki upleni, kar se predenj postavi, niti kot nespreten trgovec, ki sproti zamenja, ne da bi dobro pazil na ceno. Umen strateg se usmerja le k pravemu cilju: kralju sneti glavo. Lepoto igre velja prepustiti razchlenjevalcem, ko je vse konchano in zmaga v rokah.
(Ozrachje shahovskega dvoboja v nadaljevanju prezhema vse naokoli.) (Urejeno gozdnato pobochje, streljaj od naselja.)
MARIJA (zaskrbljeno pochasi stopa po stezi):
Proti vecheru se nagiba, kam pa she mislish ob tej uri?
SLAVKO (pomirjujoche):
She po temi smo hodili, sredi nochi smo se vzpenjali na Krn, in potem proti Triglavu. Tishina nochi, da so koraki drobcenih chloveshkih bitij na dalech odmevali, kot bi hoteli zaznamovali celoten prostor do ozvezdij; pred nami chudoviti cilj: Triglav, ki smo mu naproti poshiljali nashe klice...
MARIJA:
Nepopravljiv optimist si; medtem so grozote vojne marsikaj spremenile v nashih dushah. Ali ne chutish, da se sile zla she niso pomirile - mnogim she ni dovolj gorja, z njim hlepe dokopati se do svojih ciljev?
SLAVKO:
Na zhalost bo tega tudi v prihodnje in vselej obilo, od drobnih zoprnij, ki jih povzrochimo sosedu ali neznancu, do krvolochnih tiranov, ki jim je oblast v naslado. Vendar so pomembne tudi shibke sile, ki se prvim upirajo - preprichan sem, da je konchna zmaga njihova, ne oziraje se na trenutne poraze.
MARIJA (zastane in prislushkuje):
Nekaj shumi po grmovju... Slavko, kaj ko bi shel za nekaj chasa v Gorico? V mestu bosh varnejshi, tu je tako odmaknjeno. Pa she Jasmina bi lahko prishla k tebi iz Ljubljane...
SLAVKO (tudi sam pozoren, videti je, da le ni tako brezskrben, kot se kazhe):
Saj res, prejle mi je dal poshtar na trgu njeno pismo. Pripravlja celovecherni koncert -
veliko dela, obchudujem njeno vztrajnost. Zdaj ne more prav nikamor. Morda v pozni
jeseni.
Vendar, umaknil naj bi se, pravish. V Gorici sem zelo veliko. Chasopis smo sicer ustanovili, toda to je pravcato podjetje - skrbeti je treba ne le za vsebino, temvech tudi za gmotno plat. She dobro, da smo se zbrali iskreni prijatelji. Teh krajev pa ne morem kar zapustiti, srechujem se s svojimi ljudmi, diham njihove skrbi in upe.
MARIJA (stopa previdno naprej):
Kadar te ni, me na cesti ustavljajo tudi neznani ljudje in sprashujejo po tebi, pozdrave ti poshiljajo. Radi te imajo. Toda marsikdo ne pozabi dodati opozorila, da pazi nase! SLAVKO (stopajoch ob njej, jo objame chez ramo):
Med vojno nisem storil nikomur nich zhalega, po vojni pa she manj. Dobro vesh, da smo zavedna slovenska druzhina. Zhe pod Avstro-Ogrsko sta ded in potem oche prizadevno delala v dobro slovenstva, nikoli nismo bili podvrzheni strankarskim skrajnostim in izkljuchevanju. Pod fashizmom pa je vsa druzhina ogromno pretrpela, zapirali so nas in poshiljali v internacijo. Ali naj se zdaj splashim pred grozhnjami onih, ki jih motijo moja prizadevanja za demokracijo? Tako dalech vendar ne bodo shli, da bi tvegali nepremishljena dejanja, ki bi jih kompromitirala pred svetom.
MARIJA (se nekoliko sprosti):
Ti bosh zhe bolje vedel, da bi se Americhani in Anglezhi zelo vznejevoljili, che bi ti oni drugi kaj storili. Morash pa se paziti tudi italijanskih iredentistov, tudi tem si na poti... Ali te je she kaj klical major Stuart?
SLAVKO (zdrzne se, vznemiri): Kako pa ti vesh zanj?
MARIJA (zastane, ga pogleda):
Prejshnji teden je bil v Kobaridu s she dvema chastnikoma. Poizvedovali so po tistih, za katere tudi ti vesh, da so ti za petami. Prishel je tudi k nam domov.
SLAVKO (ponovno je ujel ravnotezhje):
Da, opozorili so me, naj bolj skrbim za svojo varnost. Iz Ljubljane je pobegnil v Trst kapetan UDBE, ker mu je grozilo, da ga aretirajo njegovi - nekaj hudo nenavadnega, morda prelomnega se dogaja v Jugoslaviji. Ta kapetan je povedal marsikaj!
MARIJA (zastane in prisluhne):
Spet je nekaj zashushtelo... Kaj ko bi se vrnila? (Proseche) Ali ne uvidish, da so oni sposobni vsega? Vesh, da se govori marsikaj o njihovem pochetju v Jugoslaviji. Cheprav je tu cona A, si vseeno drznejo veliko. Kaj ti bom pravila, saj sam bolje vesh, kako sem chez prihajajo funkcionarji iz Ljubljane - kot da je oblast zhe njihova...
SLAVKO (preiskujoche):
Kakshni visoki funkcionarji prihajajo... ?
MARIJA (brez sprenevedanja):
Hilda mi je pravila, da ji je povedal njen svak iz Tolmina, ki je shofer na okraju, kako je
shel tu chez Boris K. Da bosh vedel: popoldne, she pri belem dnevu. Je zhe morala imeti tehten razlog, da je taka zhivina prishla iz Ljubljane v Benechijo. Kaj neki kuhajo? Tebi to zagotovo ni tuje ... (je pomenljivo dodala).
SLAVKO (videti je, da se noche izvijati):
Da, srechala sva se. In razshla she bolj narazen, kakor sva prishla. Kazhe, da postajajo nervozni in popadljivi. Nekaj visi v zraku na oni strani, nekaj, kar jim vzbuja smrtni strah. Prichakoval sem, da bodo bolj samozavestni, saj bo chez nekaj dni postavljena meja med Jugoslavijo in Italijo.
Slovenci ne moremo biti zadovoljni, spet bo ostal del narodovega telesa lochen od matice. Ob Benechijo smo, Gorico smo izgubili in lep del obale s Trstom vred je she ostal nerazdeljen na vojashki upravi Anglo-Americhanov in Jugoslavije. Le she rahlo upanje tli, da bi nekaj od tega nekoch she kdaj zdruzhili s Slovenijo. Toda one tam chez skrbi nekaj povsem drugega - kako ohraniti oblast. Na poti jim je vsakdo, ki jim jo le malce ogrozha. Zato je bil pri meni Boris K. Prav mar mi je za oblast - toda boril se bom, dokler bom mogel, za to, da oblast ne bo vselej v enih rokah. Ljudje naj jo svobodno poverjajo tistemu, ki je trenutno vreden njihovega zaupanja...
MARIJA (pridusheno vzklikne, prime ga za roko):
Glej, pazi! Spodaj v hosti je za deblom chlovek. Obrniva se, pojdiva domov! SLAVKO (se ozre naokoli, preudarno):
Prav; pa se obrniva. Kmalu bo mrak. Ali si ga bolje videla? Lovec - gozdar? Toda chemu se prikriva?
(Obrneta se in Marija se ga oprime pod pazduho; kot bi ga hotela obvarovati.) SLAVKO (hotech pomiriti sestro):
Morda pa si prevech umishljava. Mogoche je kdo na obisku v Kobaridu, pa se je odpravil na sprehod...
MARIJA (pospeshi korak):
Kdo neki - na obisku? Za vsakega v kraju vemo, premajhen je, da bi kdo ostal neopazen. SLAVKO (vzpodbudno):
Kdo bi si pa kaj upal kar tu? Che malo glasneje zakrichim, me bo slishala vsa dolina tja do Nadizhe. Danes je bil chudovit dan za kopanje - dodobra sem se nasonchil in naplaval v bistri in topli vodi Nadizhe. Socha je premrzla, da bi chlovek dalj chasa ostal v njej; zbistri pa misli, pozhivi krvni obtok, to pa.
MARIJA (proseche):
Slavko, saj me bosh poslushal! Pojdi zhe jutri v Gorico in pochakaj tam vsaj nekaj dni. SLAVKO (obzirno):
Sploh ne gre za nekaj dni. Che ostanem v Kobaridu, bo tu prihodnji mesec Jugoslavija in sprijazniti se bom moral z njihovim rezhimom ali pa bom imel resne tezhave. Che ostanem v Gorici, bo tam Italija, lochen bom od vas. Pred vojno sem se umaknil v Ljubljano, da bi lahko kaj storil proti fashizmu, se od zunaj upiral tukajshnjemu
raznarodovanju; tu bi me zaprli in poslali v konfinacijo na jug Italije, tako kakor so brata. Zdaj se moram odlochiti, kje bom lahko vech koristil svobodi...
MARIJA (trepeta, se privija k njemu):
Glej! Prihajata! Po stezi navzgor... Od nekod ju poznam... Organizirana sta... SLAVKO (odlochno):
Nikar se ne boj! Kar naravnost proti njima pojdiva. Che bi kaj poskusila, se jima ne daj! MARIJA (drhti):
Prej tisti zgoraj, zdaj ta dva. To ni nakljuchje, Slavko! SLAVKO:
Naravnost proti njima in glej ju v ochi!
(Postavi se blizhata, nekaj prostora je na stezi, da se lahko izognejo drug drugemu. Osebi, odeti v nekaj, kar ni kmechka obleka niti delavska ne mestna - obleka novodobnih uradnikov, aparatchikov, agentov?)
MARIJA (ki ji je glasnost ushla iz nadzora): Dober vecher...
SLAVKO (svest si usodnosti srechanja, nemo, a zgovorno oshine s pogledom oba prishleka, da bi ocenil njune namere)
(Mimohod je poln napetosti, grozecha nevarnost je v zraku, kakor da ne bodo uspeli nikoli iti drug mimo drugega; chas teche izredno pochasi.)
PRISHLEKA (kot programirana avtomata, ne odzdravita; pogleda sta prazna; osebi premishljenih, hladnokrvnih in narochenih dejanj.)
(Ped za pedjo, sekundo za sekundo se pochasi oba para odmikata in konchno odmakneta na nenevarno razdaljo.)
MARIJA (kot da je shla mimo smrt): Slavko, teciva, teciva, teciva...
SLAVKO (jo skoraj vzame v narochje):
Sestrica moja, saj se ne zgodijo vse nashe zle slutnje.
III. PRIZOR
(Zgodi se!Dolgotrajna groza negotovosti...) BELI GLAS
Koliko potez vnaprej zmore domisliti chlovek, rachunajoch na nasprotnikov odgovor? Vchasih ni treba veliko razmishljanja - odgovor najdemo pri drugih mojstrih, vzorce za cele izseke igre. CHRNI GLAS
Toda chas je zelo pomemben, da nas hiter odgovor ne pripelje v stisko, ko nedomishljenost izsili slabo potezo.
BELI GLAS
Tudi che nekaj kmetov zhrtvujemo za mochno figuro, ne bo nam v shkodo - njihov
zhivljenjski slog je v slepi strasti, da se priborijo do poslednjega polja, tam povzdignjeni v drugo, prilezhno kraljico. CHRNI GLAS
Tudi che odstraniva vse s shahovnice, da belo-chrna polja ponujene resnice zbodejo v ochi, se spet lahko odlochiva za nov zachetek.
BELI GLAS
Preden pristanem na she en zachetek, velja poskusiti z ostro potezo, nenavadno, ki bo spremenila potek dogajanja.
CHRNI GLAS
Che za tem tichi roshada, da se premakne tezhishche bojev z levice na desnico, to terja spremembo strategije. Marsikatero figuro bom moral tudi sam spremeniti iz levicharja v desnicharja.
BELI GLAS
Morda je nasprotnik zhe utrujen, pojenjuje mu bojevitost in prodornost misli, nich vech ne dohaja potreb situacije. Morda bi ga zdaj she dodatno zmedli.
CHRNI GLAS
Dovolj! Zhrtvovati je treba figuro! (Shahovski svet poslushno molchi.)
(Preprosta vojashka pisarna anglo-amerishkega chastnika, s kovinskim pohishtvom.)
MAJOR STUART (vstane izza pisalne mize in se poda k vratom): Dober dan gospodichna. Na zhalost se srechujeva v teh okolishchinah. V glavnem so mi zhe preiskovalci povedali, kaj se je zgodilo - tudi v chasopisih je veliko pisalo. Kaj lahko storim za vasho druzhino? Mamo je zagotovo she posebej pretreslo...
MARIJA (v temni obleki, upadla, a odlochna, sede na ponujeni stol): Nich novega niste odkrili?
MAJOR STUART:
Izdali smo tiralico za neznanimi storilci. Tudi z jugoslovansko policijo v Ljubljani smo se povezali - trde, da na njihovi strani ni nikakrshnega znamenja, da bi ga privlekli tja. Moram rechi, da so se odzvali sumljivo hitro in odrezavo - saj v tako kratkem chasu niso utegnili niti povprashati svojih policijskih postaj, ali jim je kaj znano. Moram pa vam odkrito rechi: domnevamo, da ga niso odpeljali onkraj Soche.
MARIJA:
Zhe naslednje jutro navsezgodaj smo shli z domachim psom od mesta, kjer so ga ugrabili, po sledi. Motor je she vedno lezhal ob cesti in tudi jeklene zhice, ki so jo napeli chez cesto, da je zadel vanjo in padel, niso uspeli odstraniti, ali pa so bili toliko samozavestni, da se jim to niti ni zdelo potrebno... Saj bi konchno lahko inscenirali, da je sam padel in kam odtaval...
MAJOR STUART:
Vam lahko ponudim skodelico chaja? Nekam bledi ste.
MARIJA:
Prosim. Pes nas je vlekel pod Matajur in spotoma smo nashli denarnico, kar nam je potrdilo, da smo na pravi sledi - ali jo je namerno odvrgel, che je bil pri zavesti, ali mu je padla iz zhepa, kdo ve... Naprej, proti vasi Kamno, smo odkrili vechji predel steptane trave - ali so pochivali ali so se srechali z drugo skupino. Nakljuchno ali ne, v travi sta bili vejici, polozheni v obliki krizha ali chrke A (Andrej).
MAJOR STUART:
Te podrobnosti pa nashim preiskovalcem niste povedali. MARIJA:
Verjetno sem v dushevni stiski pozabila. Nadaljevali smo po sledi in prishli do Soche -tam se je sled izgubila. She enkrat smo shli s psom od zachetka, toda minile so zhe ure in pes je bil utrujen - sredi poti smo se vrnili.
MAJOR STUART:
Ali poznate zhensko, ki mu je prinesla lazhno pismo? Izprashevali smo jo, trdi, da ji ga je dal nekdo, ki je prishel s kopanja v Nadizhi in ga ne pozna. Kako je mogoche, da v tako majhnem kraju ne bi poznala chloveka?
MARIJA:
Ve, kdo ji je narochil, komu naj preda pismo. Zhenska se boji. Strah jo je. Od tistega dne ne gre iz hishe. Nikogar noche sprejeti. Izrabili so jo kot kurirko.
MAJOR STUART:
Mislite, da res ni vedela, da je pismo le pretveza, da ga zvabijo ponochi ven? MARIJA:
Zhenska jim je naredila zhe marsikatero uslugo in tudi zanesljiva je zanje - zelo verjetno pa ni vedela, za kaj gre. Z njo si ne moremo pomagati. Tistega, ki ji je dal pismo, preprichana sem, ni vech na tej strani Soche. Da pa je prav ona izrochila pismo, nam kazhe, kdo stoji za njo. Med vojno so ji obljubili, da ji po zmagi dajo gostilno, v kateri je pred tem delala.
MAJOR STUART:
Vsak podatek je dragocen. Povejte, ali je vash brat imel pred kratkim kakshne stike s funkcionarji iz Ljubljane? Nekaj informacij imamo tudi mi iz Tolmina, kdo se je tam mudil.
MARIJA:
Da, srechala sta se. Hoteli so ga zvabiti v Ljubljano, obljubljali so mu marsikaj, che bi se jim pridruzhil. Toda verjetno so ga zheleli le spraviti tja, brez hrupa.
MAJOR STUART:
She vedno ne razumemo, kako je lahko vash brat tako naivno nasedel tistemu pismu. Saj je ne le slutil, ampak je tudi opazhal jasna znamenja, da mu nekaj pripravljajo.
MARIJA:
Ko je zhe v mraku vzel motor, da gre v Kred, smo mu branili. Tudi njemu se je zdelo
nenavadno, da ga klichejo tja, saj se je po kopanju v Nadizhi oglasil pri njih. MAJOR STUART:
Vashi sorodniki v Robichu, ki imajo gostilno, so mu ponudili prenochiti pri njih, ko jim je povedal, da je v Kredu tema, nihche ga ni chakal, cheprav je bilo sporochilo nujno.
MARIJA:
Kdo ve, kaj se mu je motalo po glavi v usodnih trenutkih. Prav gotovo ni verjel, da so sposobni najhujshega. Sam ni povzrochal hudega drugim, pa je naivno verjel, da bo tudi njemu prizaneseno.
Zakaj je shel? Odzval se je vsakemu, ki ga je klical. Ohranjal je pristne in zhive stike z ljudmi.
MAJOR STUART:
Se vam je kdo oglasil, poslal kakshno sporochilo? Po vaseh deluje poseben informacijski sistem, marsikaj se zve, chesar se sicer drugje ne bi.
MARIJA:
Za zdaj nimamo nobenih vesti. Le iz Gorice je slishati, da je tabor rdechih zhe pred dnevi nekaj grozil - tako bolj na sploshno - da so med Slovenci negativni elementi, ki bi radi razbili med vojno izbojevano enotnost slovenskega ljudstva, in to v imenu neke kvazi-demokracije. S takimi da je treba energichno razchistiti. Tudi sedaj napadajo, chesh da bi jim nekdo rad naprtil she to afero...
MAJOR STUART:
Da, vemo. Toda dokler ni jasnih indicev, ne moremo nich. Mi se ravnamo po demokratichnih nachelih, druga stran pa...
Okrepili bomo preiskavo, toda ostalo nam je le she nekaj dni pa bo tod chez potegnjena meja in nashe pristojnosti bodo pri vas ugasnile. Kaj se bo dogajalo pod jugoslovanskimi oblastmi, pa si lahko le mislimo... Prebegli kapetan UDBE nam je marsikaj povedal, toda to niso dokazi. Vashega brata so oni imeli na seznamu - zhe pred chasom sem vas opozoril. Zhal brez haska. Posloviti se morava.
Oglasite se, che pridete do kakshnih novic. MARIJA (s solzami v ocheh vstane):
Nasvidenje, pravzaprav, zbogom! Verjetno se ne bova vech videla, kajti ostala bova vsak na svoji strani meje. Oba pa veva, kaj se je zgodilo, cheprav zlochinci ne bodo nikoli prishli pred sodishche.
(Podata si roki. Marija odide. Major Stuart vzame neke papirje, bere.)
MAJOR STUART (pozvoni).
ADJUTANT (vstopi): Gospod?
MAJOR STUART (ne da bi odmaknil ochi od branja): Pripeljite mi she enkrat tistega kapetana UDBE!
ADJUTANT: Da, gospod!
MAJOR STUART (she naprej bere).
KAPETAN UDBE (vstopi): Dober dan.
MAJOR STUART (ne vstane, se rahlo nakloni): Sedite.
(Premor)
Tu spet prebiram zapiske o pogovorih z vami. Pravkar je odshla sestra onega Urshicha, ki so ga ugrabili v Kobaridu - saj z gotovostjo lahko rechemo, da je bilo tako! Nam lahko she s chim pomagate?
KAPETAN UDBE (brezposebnega razmisleka, govori o nechem, kar dobro pozna): Ne verjamem, da je she zhiv. Prav tako sem skoraj preprichan, da so ga zakopali na tej strani, niso ga spravili chez, saj bi jih kakrshnakoli napaka pri tem kompromitirala. Tako pa se je vse zgodilo na tej strani, ki je pod vasho jurisdikcijo. Odgovornost za varnost ljudi tod je vasha, in che ne boste odkrili storilcev, ste vi nesposobni. Ko bodo oni prishli, bodo zadevo arhivirali, chesh da je bila strokovno slabo vodena in je ni mogoche izpeljati do kraja. Take so njihove metode.
MAJOR STUART:
Da? Preprichani ste, da so ga likvidirali? KAPETAN UDBE:
Tochno tako! Shkodil bi jim na oni strani, che bi shel tja, in bi ga tako ali drugache morali utishati. Na tej strani pa zhelijo imeti chim bolj enotno fronto svojih somishljenikov. Tistega, ki se jim zoperstavlja, gnjavijo na vse mogoche nachine.
MAJOR STUART:
Nam lahko poveste she za kakshno osebo, ki bi nam znala karkoli povedati o tem in je nam dosegljiva?
KAPETAN UDBE:
Tiste, s katerimi sem imel neposredno zvezo, so zhe umaknili na varno onkraj Soche. Le tista nesrechna zhenska, ki je ugrabljenemu predala pismo, bi lahko dala kakshen namig. Bojim pa se, da jo imajo trdno v pesti, z nechim jo izsiljujejo, vedo za podrobnosti iz njenega zhivljenja v Trstu... Tudi che bi spregovorila, si ne bi mogli kaj prida pomagati. Niti vlechejo v Ljubljani.
MAJOR STUART: Pa vendar...
KAPETAN UDBE:
Pismenih dokazov ne bi nashli, cheprav bi sedaj vdrli v centralo UDBE. Ukazi so ustni in neposredni. Najbolj krvavi bodo formalno najbolj chisti. Vi she vedno razmishljate
z legalistichno logiko. Tukaj to ne velja. Obsodijo na skrivaj, izvrshijo obsodbo brez prich, trupel ni. To je lahko javno le takrat, kadar potrebujejo politichni spektakel in javno gonjo proti politichnim nasprotnikom...
MAJOR STUART:
She vedno tezhko razumem, zakaj je bilo treba z njim obrachunati tako kruto? KAPETAN UDBE:
To je priprava na tisto, kar shele pride, ko bo potegnjena mejna chrta. Zhe vnaprej vcepljajo ljudem strah v kosti, to je ara na prihodnji teror. Grozovitost in tesnobnost takih postopkov ljudi globoko pretrese in se jim naseli v podzavest, od koder obvladuje njihova dejanja in slabi odpor. Vladajo s terorjem, ki je po drugi strani lahko izredno prefinjen.
MAJOR STUART:
Toda to sodi v kontekst neke shirshe akcije - omenjali ste tudi vi, da je na oni strani v zraku nekaj tezhkega, usodnega.
KAPETAN UDBE:
Tam le vrh ve, kaj se dogaja, in ima usodo celega naroda dobesedno v svojih rokah. Le sklepati je mogoche o resnichnem stanju iz drobcev vesti od tu in tam, tudi najbolj banalnih... Ruski oficirji so se pred kratkim do mrtvega napili v Domu JLA v Ljubljani in jugoslovanskim chastnikom grozili, da jim bodo zhe kmalu vse zhenske poonegavili...
MAJOR STUART:
Da, to se tu pa tam dogaja med oficirji... KAPETAN UDBE:
Ni le to. Prav na vrhu, med Titom in Stalinom, nekaj ni v redu, toda to je skrbno varovana drzhavna tajna.
MAJOR STUART:
Toda zakaj, saj to je nelogichno? Jugoslovanska vlada in partija prav zdaj izvajata najhujsho kolektivizacijo kmetijstva, ustvarjajo kolhoze. Nacionalizirajo vsevprek -vsak trgovchich in klepar sta zhe kapitalista...
KAPETAN UDBE:
Do najnizhjega partijskega organa je bila poslana direktiva, da je treba dosledno izvajati partijske sklepe. Kljub vsemu jim ni do razkola s Stalinom.
MAJOR STUART:
V hudih shkripcih so... in ne izbirajo sredstev, niso jim mar zhrtve, da si ohranijo oblast. KAPETAN UDBE:
Vihar prihaja, ki bo goltal na tisoche nedolzhnih ljudi. Nisem mogel vech vzdrzhati -ko sem se jim med vojno prikljuchil, smo se borili proti okupatorju, pochasi pa sem skupaj z njimi bredel v vse hujshi teror nad lastnimi ljudmi.
(Major Stuart vstane, profesionalno korektno rahlo prikloni glavo in brez rokovanja se poslovita. Chez nekaj hipov pozvoni adjutantu.)
ADJUTANT: Gospod?
MAJOR STUART:
Ali je zhe deshifrirano zadnje sporochilo iz Londona?
ADJUTANT: Da, gospod!
MAJOR STUART: Kaj pishe?
ADJUTANT:
Da ni nobenih znamenj, ki bi kazala na razhajanje med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Ugotavljajo, da se odnosi celo krepijo - ustanavljajo INFORMBIRO, Tito je med njegovimi najbolj dejavnimi zagovorniki, zato bo sedezh v Beogradu. Na ta nachin bodo centralizirali in okrepili delovanje vseh komunistichnih partij sveta.
MAJOR STUART:
Hvala. Prinesite mi gin. In zadrzhite, pravzaprav kar unichite poslednje porochilo za London, ki sem ga pripravil po pogovoru s kapetanom UDBE. Napisal bom novo.
ADJUTANT:
Tako bom storil, gospod. Ali lahko grem?
MAJOR STUART: Da. Hvala.
Nadaljevanje in konec v naslednji shtevilki revije.
Janez Mesesnel
FAUVIZEM V SLIKARSTVU ERNE FERJANICH
Fauvizem, kot mediteranska, francoska, barvna razlichica evropskega ekspresionizma, je vechkrat vplival tudi na slovensko moderno slikarstvo. In vselej koristno, ne glede, kako so ga v dolocheni dobi ali slikarski - umetnishki skupini razumeli in odmevali v lastnem delu. Vselej je namrech sproshchal barvno optiko, rahljal je obrtno disciplino zaradi nje same, dovoljeval je shiroko gesto v slikarstvu, skorajda zamah, navsezadnje je prav fauvizem napeljal marsikaterega evropskega provincialca - mednje, zhal, sodimo tudi Slovenci - da je zachel razmishljati o pravi vlogi in funkciji slike, o njeni pravi, umetnishki strukturi, in o odnosu slikanja do narave na eni strani, do slike same (in slikarstva) na drugi in do gledalca porabnika, kot nepogreshljivega dela komunikacijske strukture, na tretji strani.
Prilagajanje duhu kraja in estetskim potrebam okolja ter odsevanje lastne optichne senzibilitete je v delu Erne Ferjanich-Fric to temeljno fauvistichno svobodo prikrojilo in prilagodilo mozhnostim likovnega dojemanja na stopnji, ki she ni popolnoma uveljavila revolucionarne geste fauvizma in njenih posledic. Zato je v sliki v nashem primeru she potrebna tema, zunanji motiv, povezana z naravo v kar konkretnem, zelo neposrednem pomenu delnega odslikavanja. To je tista prva, vnaprejshnja vsebina slike, pogoj za nastanek. Pozneje se ta zanimivost, ta uchinek in navsezadnje morda tudi raison, preselijo na govorico in uchinek sredstev in metod slikanja. In shele takrat se priblizhamo pravim hotenjem in tudi pravi vrednosti slikarstva in umetnostne avanture mlade avtorice.
Njen tematski svet je razmeroma bogat, dasi povsem tradicionalen, klasichen: pokrajine, shopki "tihozhitja, urbani izrezi, vedute, portreti-glave, akti-figure in figuralne kompozicije; podobno velja za tehnike: akrili, tushi, akvareli. A to zadoshcha, saj neposredne (z dolgim kultiviranjem kvechjemu zabrisane, zastrte) impulze in obchutke morda lazhje podaja v tehnikah, ki omogochajo intenzivne upodobitve in prav take odmeve.
Najvechja intenziteta, najshirsha paleta, najizrazitejshi temperament ustvarjalke - se razdajajo v pokrajinah. Izbira izreze in tipe krajine, ki najbolje korespondirajo z njenimi vizijami barvnih interpretacij. Zato priteguje pozornost predvsem skupek njenih istrskih in obmorskih krajin in izrezov, pa tudi kotichki, trgi, ulice, stopnishcha, zidovi in strehe obmorskih mest. Chistim oblikovnim razmerjem in ritmom je mogoche izoblikovati pendante v barvnem svetu in razponu - tudi chiste, uchinkovite, razgibane.
A tudi celinske pokrajine z bogastvom listnatih in drevesnih kroshenj in sonchno, bohotno zelenilo trav prelije v drugachno, predvsem v barvno vizijo, kjer se z ohranjenimi razmerji omogocha stik s temo, barve pa posredujejo vse drugachen temperament in intenziteto dozhivljanja!
Risbe s tushem, risarska konstrukcija akvarelov, tenka tonska prelivanja in doziranja, monohromni portreti izredno ekspresivnih potez - vse to izdaja sholane zglede, a tudi isto chutenje in isto hotenje posredovanja mochnih vtisov - le da z ustreznim prilagajanjem drugih izraznih sredstev. Tako se nam v vsem risarskem, akvarelnem in slikarskem - akrilnem opusu predstavlja Erna Ferjanich-Fric kot osebnost, ki zavestno zametuje larpurlartistichno perfekcijo in disciplino kot sebi tujo naravo in ohranja svobodo chustvovanja, izbire in interpretacije ter s tem komunikacije z neposrednim, vehementnem in izjemno barvitim podajanjem vidnega sveta. Osebnost, ki se, kljub shirokemu spektru tem in tehnik, vse bolj notranje koherentno in strukturno enotno, ustvarjalno potrjuje kot umetnishka.
Erna Ferjanich Fric
LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/
1	POLJA, 2004, akril na platnu, 80x100 cm
2	TRAVE, 2004, akril na platnu, 80x 100 cm
3	SVETLOBA, 2004, akril na platnu, 60x80 cm
4	SONCHNI ZAHOD, 2004, akril na platnu, 80x100 cm
5	SONCHNI VZHOD, 2004, akril na lesu, 50x40x5 cm in 25x40x5 cm
6	TRAVE, 2005, akril na kartonu, 110x65x65 cm
7	V ZELENEM (iz cikla DVA), 2004, akril na lesu, 60x10x5 cm in 120x30x5 cm
8	RDECHE IN ZELENO (iz cikla DVA), 2004, akril na lesu, 100x30x5 cm (2x)
Naslovnica
9	KAMEN MODROSTI, 2004, akril na platnu, 80x100 cm
Erna Ferjanich Fric - rojena leta 1955 v Celju. Po gimnaziji je shtudij nadaljevala na Pedagoshki akademiji in diplomirala iz likovne umetnosti. Zhe zgodaj je svoja likovna dela predstavljala javnosti, uveljavljala se je kot mentorica lutkovne skupine, kot aktivna likovna pedagoginja, urejala in oblikovala je razlichne prilozhnostne publikacije in sodelovala pri lokalnem chasopisu, obchasno pishe publicistiko. Ob slikanju se ukvarja z grafiko in grafichnim oblikovanjem, ureja broshure in tiskovine, zhe nekaj let tudi kipari v glini in lesu. Vech kot desetletje je vodila Grafichni muzej v Rogashki Slatini, deluje tudi kot pedagog.
Ob svojem delu je tudi organizatorka kulturnih akcij in prireditev (mednarodnih slikarskih srechanj ex-tempore, kiparsko-loncharskih delavnic, delavnic spoznavanja lik. tehnik za otroke in odrasle, 10 let je organizirala lik. razstave v razstavnem salonu in v Grafichnem muzeju v Rogashki). Imela je shtevilne osebne in skupinske razstave v domovini (Ljubljana, Maribor, Celje, Shkofja Loka, Nova Gorica, Jesenice, Trbovlje, Sevnica, Ptuj, Trzhich, Brezhice, Izola, Rogashka Slatina, Murska Sobota) in v tujini (Zagreb, Split, Sarajevo, Skopje, Plevlja, Trst, Verona, Torino, Milano, Benetke, Treviso, Venturina /Piombino/, Avstrija, Kanada, na Kitajskem, na Poljskem, na Cheshkem in v Rusiji), sodelovala je tudi v mnogih akcijah humanitarnega pomena.
Sodelovala je pri nekaterih domachih in mednarodnih likovnih projektih in slikarskih srechanjih. Za svoje delo je prejela vech priznanj in nagrad doma in v tujini.
Mario Berdich
ZMAGOVITOST SVETLOBE
Slikarkino osnovno motivsko in tematsko izhodishche je brez dvoma neomadezhevana narava v svojih brezmejnih pojavnih oblikah, poseben vir navdiha pa predstavljajo travniki v razlichnih letnih chasih, simbolizirajoch lepoto bivanja v vseh zhivljenjskih obdobjih. Zanimivo je tudi, da se k dolochenim likovnim motivom venomer vracha, vendar zmeraj z drugachnim tehnichnim ali izraznim pristopom.
Travnishki sklop je zasnovala zhe leta 1992, kjer obravnava pomladne cvetlice na skorajda impresionistichno tochkast ali lisast nachin, nadaljuje pa ga z razlichnimi cikli zhe skozi vsa naslednja obdobja, stopnjujoch abstraktno redukcijo. Po krajshem premoru lahko leta 2000 ponovno zasledimo povechave krajinskih detajlov v smislu izreza poljubnega travnika v razlichnih dnevih in letnih chasih, uvajajoch vchasih tudi vijugasto potekajoche, prej simbolne kot stvarne vashke poti - vibe. Slikovno povrshino izpolnjuje z vehementno izpeljanimi, prepletajochimi se barvnimi lisami - bilkami, posredujoch izrazito ekspresivno uchinkovanje, ki ga obchasno poudarja bodisi s skrajno gestualnostjo ali pa v obliki dripinga z elementi nakljuchja. Slednje si pri oblikovanju slikovne povrshine pridobi stalno mesto v nadaljnji umetnichini produkciji. Celovita podoba ustvarja vtis v vetru razgibanega in sonchno prezharjenega travnika, ki ga vechkrat prebrodi kakshna osamljena stezica, simbolizirajoch po eni strani dualistichni znachaj stvarstva in chlovekov obchutek izgubljenosti, po drugi pa zmagovitost svetlobe. K motivu travnika se Erna Ferjanich ponovno vracha tudi letos, vendar s she bolj poudarjenimi vehementnimi potezami in popolnoma razsredishcheno kompozicijo.
Opazimo tudi, da skozi vse likovne cikle prevladuje kolorit primarnih modrih in rumenih odtenkov v medsebojni sekundarni kombinaciji zelene, enako pogoste pa so sekundarno vijolichne in rozhnate nianse, cheravno je pojav primarno rdeche le izjema. Samostojno nastopajocha nekromantsko bela ima izkljuchno vlogo svetlobnih odsevov, v zmesi pa mochno nasichuje svetlobo.
Zanimivo digresijo predstavlja ciklus dvokrilih metuljev na travniku iz leta 1997, ki zavzemajo vechino slikovne povrshine in posredujejo monumentalen blow-up uchinek. Povrshini ogromnih kril sta asimetrichni in posuti s travnimi bilkami ter cvetovi, pri chemer se zdi, da metulj postaja sestavni del travnika. Barve so gostejshe ob zhe omenjenih avtorichinih priljubljenih kombinacijah, pojavijo pa se tudi izrazitejshi pastozni nanosi, ki napovedujejo kasnejsho reliefno strukturo slikovne povrshine.
V drugi obsezhnejshi, vendar tematsko in formalno popolnoma kontrasten sklop, ki se mu Erna Ferjanich posvecha v vech ciklih, sodijo informelsko navdihnjeni kolazhi. Prvi obsezhnejshi ciklus sega v leto 1999, ko je slikarka na grundirano slikarsko platno sprva aplicirala najdene ostanke valovitega kartona, chipkastih prtov, potiskanih tapet, tekstilij iz jute in plastichnih folij ter jih nato polihromirala v nekoliko pastelnejshem koloritu kot obichajno. S pomochjo slojevitega nalaganja in gubanja v draperije je dosegla izrazito reliefno strukturo slikovne povrshine, pri chemer so oblike v veliki meri posledica (zhe omenjenega) uchinkovanja nakljuchja. Zaradi aplikacije odpadnih, neslikarskih materialov bi lahko ciklus pogojno uvrstili v podrochje trash-arta z ekoloshko tematiko. Reliefne strukture namrech asociirajo na geoloshke ali rastlinske oblike, simbolizirajoch naravno »recikliranje« vseh zhivljenjskih pojavov. Naslednjo kolazhno fazo predstavlja ciklus Grajske zgodbe na lesonitnih nosilcih manjshega formata s skladno obarvanimi okvirji iz leta 2002 v smislu asociativne abstrakcije. Chipke so komponirane kot tihozhitja v obliki cvetlichnih shopkov ali draperij zaves grajskih budoarjev, ki simbolizirajo skrivno ljubezensko zhivljenje dvornih dam.
Erna Ferjanich se v novejshem chasu ukvarja tudi s plastichnim oblikovanjem v glini in lesu, kjer z radikalno stiliziranimi, asociativno abstraktnimi, serpentinastimi in kroglastimi oblikami povzema dinamichne, vibaste in polkrozhne forme, ki zaznamujejo gibanje znotraj slikarske kompozicije njenih platen.
Ciril Gale
OD JUNAKOV UPORA DO »SUPER JANEZA«
(Akad. slikar Andrej Herman kot avtor stripov)
Med plodnejshimi slovenskimi avtorji stripa, ki so od 60. do 80. let prejshnjega stoletja objavljali v glavnem na straneh, namenjenih stripu, v Ljubljanskem dnevniku in v Nedeljskem dnevniku, je tudi akademski slikar Andrej Herman. Rojen je bil 16. 3. 1931 v Ljubljani, leta 1964 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Po diplomi je bil likovni pedagog.
Stripe je zachel objavljati zhe kot shtudent: Boj v skalnem zalivu (LD, mar. 1961), Spopad v skalnatigrapi (LD, maj 1961), Kurir Alesh (LD, avg. 1961 - apr. 1962), Premagani »tiger« (LD, apr. 1963). Zhe s temi prvimi stripi, katerih tematika je bila boj proti okupatorju med drugo svetovno vojno (pisec scenarijev Milosh Mikeln), je Herman razvil svoj prepoznaven stil realistichne risbe s tankimi, skicoznimi linijami in uchinkovitim senchenjem. Nekatere stripe je risal tudi po lastnih vsebinskih zasnovah. Najboljshe zgodnje delo je Letalishche brez strazh (ND, avg. - nov. 1964), tablojski strip v izvirni obliki (spremno besedilo je natisnjeno v segmentu v sredini tabloja, brez dialoshkih oblachkov) in s psiholoshko zanimivo ZF vsebino. Od novembra 1974 do prvih mesecev 1975 je v dnevniku Delo izhajala stripska slikanica (tri slike na dan, pod njimi tiskano besedilo) s tematiko iz zgodovine starega Egipta pod naslovom Sveta machka (z opombo: »Po knjigi G. A. Hentyja - Rishe Janez Kovach). Med Hermanovimi stripi v ND sta she Majhni - nevarni (1977-1978) in Krokarjevo gnezdo (sept. 1979). Pisatelj Albert Papler je pisec predloge za tablojski strip Super Janez (ND, jul. 1980 -apr. 1981), kjer je risba rahlo karikirana, ustrezno satirichni vsebini, besedilo pa je tudi tukaj tiskano v segmentih zunaj slik in brez oblachkov. Celoten Hermanov stripski opus kazhe profesionalno zanesljivo in moderno ekonomichno ilustracijsko podobo, s tem pa tudi pomeni takshen prispevek v zgodovini slovenskega stripa, ki ga ni mogoche spregledati.
Kot slikar je Herman manj znan, ker ni veliko razstavljal. O njegovem sicer zanimivem slikarstvu so pisali npr. Cene Avgushtin, Pavel Pibernik in tudi sodelavec nashe revije Ivo Antich (chlanek ob razstavi v Bezhigrajski galeriji, Mladina, 25. 8. 1977).
Andrej Herman
LETALISHCHE BREZ STRAZH
/iz stripa/
Nedeljski dnevnik, 16.8.1964
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip - karikatura/
Bogdan Novak
NOVINARSKE RACE
(anekdote)
HABICH Andrej
Karikaturist Andrej Habich je bil tehnichni urednik v mnogih Delovih izdajah, na koncu v Mladini. Dobra dusha, toda kolerichno vzkipljiv.
Tako je nekoch sluzhbeno peljal v Zagreb glavnega urednika Dela Mitja Gorjupa. Gorjup je nekaj pripomnil, kar Habichu ni bilo vshech. Andrej je ustavil svojo katrco sredi ceste Ljubljana - Zagreb, zaloputnil vrata in odshel chez drn in strn. Mitja Gorjup ni imel voznishkega izpita in je ostal dobesedno na cesti. Prisiljen je bil shtopati do prvega telefona.
Habich se je prikazal v sluzhbi chez tri dni, kot da se ne bi zgodilo nich. HOJNIK Zharko
Novinar Delove kronike Zharko Hojnik - Lepotec Zhare je z leti vedno bolj podoben angleshkemu komiku Bennyju Hillu.
Podobnost je tako velika, da so v De/u, kadar niso imeli pri roki Hillove slike za televizijski spored, vzeli kar Zharetovo, pa bralci tega niso nikoli opazili.
JANHUBA Rudi
Na zachetku Ljubljanskega dnevnika so novinarji radi popivali. Bili so sami mladi fantje in ves svet je bil njihov. Che so se poshteno zapili, so prishli ob shtirih zjutraj spat v urednishtvo. V centralni redakciji so se zleknili po mizah, za vzglavje so si dali stare komplete chasopisov.
Zadnji je prikolovratil glavni urednik Rudi Janhuba. Zadovoljno je pogledal po svoji posadki.
»Hvala bogu,« je zamrmral, »samo da ste vsi tukaj. Tako bomo ob shestih lahko delali.« In si je she sam poiskal lezhishche.
JARC Sasho
Urednik zanimivosti v Dnevniku je na urednishki seji bentil, kako slabo so porochali v chasopisu o chevljarju za Karlovshkim mostom, ki da je imel v svoji delavnici skrivno javno hisho.
»To je slabo!« je Sasho dvignil kazalec. »Treba je stvar nadaljevati. Naj vendar gre kdo in pogleda, kaj je s chevljarjem, naj naredi pogovor z njim, opazuje naj, ali ljudje she hodijo tja ... «
Svetovni popotnik Miran Ogrin, ki je vechino sej prespal ali pa premeditiral, zamishljen v svoje misli, se je zdramil in neprichakovano povedal:
»Se ne splacha! Sem shel zhe vcheraj mimo, pa je na vratih listek, da je do nadaljnjega zaprto.«
JEKLIN Bernarda
Ko je bila Bernarda Jeklin she Rakovec, je ustanovila revijo Jana. Imenovala jo je po svoji psichki Jani. To shpanjelko je vsak dan pripeljala s seboj v sluzhbo. Pa se je domenilo nekaj kolegov, med njimi Matic Dermastia, Feri Zherdin in Joshko Boncelj, da ji bodo psichko ukradli. Recheno, storjeno. Odpeljali so jo iz Dela, ki je bilo she v Tomshichevi ulici, in jo zaprli v prtljazhnik Boncljevega avtomobila. Da Bernarda ne bi slishala pasjega cviljenja in lajanja, so avto odpeljali nekaj ulic proch do Narodnega muzeja.
Potem so se ves dan zafrkavali z obupano Bernardo. Po telefonu so s spremenjenim glasom zahtevali odkupnino, sporochali so ji, kje vse so videli njenega psa in podobno. Joshko Boncelj pa je ves chas psichki nosil hrano in svezho vodo ter jo vodil na sprehod v Tivoli.
Konchno so se navelichali norchij in so psichko izpustili pred Delom. Rakovcheva je bila vsa srechna, le temu se je chudila, zakaj je poslej Jana vedno tako veselo skakala v Bonclja in se mu dobrikala.
JERIN Zoran
Ko so zacheli v Kopru sestavljati citroenov avto 2 CV, she ni imel drugega imena. Eden od prvih njegovih voznikov je bil takratni urednik Avta Zoran Jerin. Bil mu je zelo vshech in govoril je: »A ni lep? Pravi spachek!«
Potem ga je tako zachel imenovati tudi v reviji Avto in ime spachek se je prijelo za vse vechne chase.
KARDELJ Edvard
Izshla je posebna izdaja Dela ob Kardeljevi smrti, a na grozo vseh je bila v njej tudi trditev, da je Kardelj zelo ljubil svoje sobarice.
Nastal je cel hudich, pridrveli so tajni policisti in pokazalo se je, da je imel vmes prste tiskarski shkrat.
Kardelj bi namrech moral ljubiti svoje soborce. KAVCHICH Bojan
Ko je bilo Delo she v Tomshichevi ulici, so se njegovi novinarji zbirali v bifeju kina Komuna. Nemalokrat so tam viseli od dopoldneva do vechera. Bojan Kavchich - Kavka, novinar shportne redakcije, je prihajal tja samo obchasno. Narochil je deci stila in rum. Izpil pol kozarchka ruma, poplaknil s pol kozarchka stila, potem je odshel. Natakarica mu je spravila ostanek na polico za shankom. Chez pol ure se je Kavka vrnil in pokonchal pijacho. In tako je shlo ves dan.
Kakor hitro je ob Dunajski zrasla nova stolpnica Dela, ki jo imenujejo Chrna vdova, je dnevni izkupichek bifeja v Komuni upadel, tako da so ga za dolga leta zaprli.
KOPRIVC Jak
V skupshchinskem bifeju so se med nekim seminarjem o svobodi obveshchanja pogovarjali predsednik drushtva novinarjev, shef agitpropa v CK ZKS in glavni urednik Dela Jak Koprivc, odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak in urednik Pavlihe Bogo Sajovic. »Zdaj lahko objavljamo vice, za katere bi nas she pred letom dni zaprli,« se je pohvalil Novak.
»Hm, che vas she nismo, vas pa mogoche she bomo,« se je kislo nasmehnil Koprivc osuplima pavlihovcema.
KOVACH Bozho
Ko je bil Bozho Kovach she shtudent, je na tivolski promenadi rad sprasheval prijatelje
in znance, kateri ptich v Jugoslaviji je najbolj pozhreshen.
Pravilen odgovor je bil Galeb, kakor se je imenovala Titova jahta.
Kovacha je nekdo od poslushalcev prijavil in imel je opraviti s sodnikom. To pa je
samo potrdilo Kovachev vic, kajti tudi njega je Galeb drago stal.
Bozho Kovach je vseeno postal glavni urednik Dnevnika. V pogovorih z zaposlenimi je
skushal vse zgladiti in v svojem blagem tonu jim je obljubljal, kar so zheleli. Kadar pa
so ga prijeli za besedo, se je izmotaval na vse nachine.
»Kaj se razburjate?« se je posmehoval Marko Spazzapan. »Bozho je kot mokra zhajfa. Drzhish jo v roki, kakor hitro pa jo stisnesh, ti uide iz rok.« Od takrat so Kovacha vsi klicali samo she Mokra zhajfa.
KREFT Mitja
Dnevnikov komentator Mitja Kreft je bil odlichen notranjepolitichni in gospodarski novinar, a na vsakih nekaj mesecev se je zapil in ga ni bilo na spregled v sluzhbo po vech dni. Ko se je spet prikazal v sluzhbi, je bil ves bled in zelen.
»Tak je, kot bi tri dni lezhal utopljen v vodi,« je pripomnil njegov shef Marko Spazzapan. Kmalu so ga klicali samo she Utopljenec.
KRIVIC Matevzh
Za svobodo govora v Sloveniji je prav gotovo najvech naredil Matevzh Krivic - Misho. Ko je Vrhovno sodishche Slovenije odlochilo, da mora Delo objaviti odgovor Misha Krivica trojnemu funkcionarju Jaku Koprivcu, ga je Delo objavilo v nonpareillu, precej manjshih chrkah kot obichajno.
Poslej so Krivicu v Delu vse prispevke objavljali v teh drobnih chrkah. Te pisave se je tedaj prijelo ime »krivica«.
Iz she neobjavljene knjige anekdot Bogdana Novaka Novinarske race (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)
Bogdan Novak
MISLI V TABLETAH
Izbrani aforizmi
Trikrat po enega na dan.
Pred uporabo se posvetujte s svojim
psihiatrom ali z dezhurnim psihologom.
Dobri stari chasi? Stari smo mi, dobri nismo nikoli bili, chasa pa tako vech nimamo.
Dokler v podjetju ni dobichka, se nihche ne prichka.
Do leta 2100 bomo imeli vse, kar nam srce pozheli. Za to jamchim s svojo glavo. Dozhiveli smo tudi letoshnji dan varnosti. Bilo je vechkrat zelo nevarno. Druzhbenim razredom je zadnja ura odbila, zdaj se ceni le she kategorija vozila. Drzhava nam ne daje nichesar. Ta nich pa ji moramo desetkrat preplachati.
En dober delavec deset slabih direktorjev odtehta. Eni delamo, drugi v tem delu uzhivajo.
Eni se pritozhujejo, da pojemo prevech belega kruha. Meni se zdi, da nam premnogi - odzhrejo prevech belega kruha.
Evolucija: z drevesa je splezal na volilno listo. Filozof je, kdor fila zofe.
Filozof, ki je definiral chas, ni vedel, da bodo nekoch prodajali ure. Fishpicnic: turiste odpeljejo na odprto morje in jih zmechejo ribam. Fotografiral sem se za vsak primer, che se mi razbije zrcalo.
Gepard je menda najbolj krvolochna zhival. Chudno. V nobeni vojni she nisem slishal zanj.
Ginekolog je zdravnik, ki shtudira ob delu.
Golob je simbol miru. A na mojem dvorishchu se eden neprestano pretepa z vrabci.
Golota se mi zdi pregreshna, che se spomnim na golo sabljo. Gorje chevlju, ki mora prenashati bedaka! Greh se pove, funkcionarja pa ne.
Himna slovenskega zdravstva: »Za ljubezen so zdravila, za bolezen jih pa ni!«
Humor sovrazhijo tisti, ki bi ga najbolj potrebovali.
Hvala Bogu, da imamo pasje shole. Otroke znamo vzgajati sami.
Ime Slovenci pride od zlobe. Vchasih smo bili Zlobenci.
Inflacija in birokracija sta dve zadevi, ki bi ju radi unichili, pa se ju nihche ne upa zgrabiti.
In nad nami je v vetru zaplapolala zastava-fiat.
Izdelujem lepe nagrobnike. Ponudbe pod Slovenski cestni krizh.
Iz dobro obveshchenih virov smo izvedeli she nepotrjeno vest, da bo nash direktor letos prishel na pochitnice v Slovenijo.
Inteligenca je luch naroda. Ampak zakaj je ugasnjena?
Iz majhnega raste veliko, iz velikega pa kriminal.
Izraz neskonchnost samo potrjuje chlovekovo omejenost.
Jajce ali kokosh, kdo je bil prej? Vsekakor petelin.
Jeseni gredo lastovke na jug, prostitutke pa na sever.
Jezus je Galilejcem spremenil vodo v vino, nashi bankirji pa tolarje v evre.
Branko Lipnik
POPOLDANSKI AFORIZMI
Ignoranta lahko ignorira celo zdravnik, uchitelj ga ne sme.
Z orodjem se je chlovek opici oddaljil, z orozhjem ji je zopet podoben.
Sosedje so ga spoznali v chrni kroniki. Da pishe knjige, ne ve nihche.
Shkoda, da nisem muzikant. Vsaj jezika ne bi toliko stegoval.
Se hochete nauchiti demokracije? Prisluhnite kakshnemu orkestru.
Shkote in Gorenjce imajo najbolj v zobeh voluharji.
Od krivice do krivice je le en korak revolucije prevech.
Kozle streljajo tudi v Evropi, toda pri nas so pocrkale she vse sosedove koze.
Ponavljanje je mati dolgochasja.
Tiranov se ne boj ne mnozhice topov, njih pisarji so vir zla, trepeta.
Molk je vedno bolj glasen.
Che se ujamesh v lastno mrezho, se vsaj naspi!
Strah pred Evropo ima globoke korenine. Tezhko se je premakniti.
Vedno je bil protestnik. Nekoch naiven, danes negiben.
Ko gre zdrava kmechka pamet v mesto, gre navadno na kliniko.
Lepa beseda lepo mesto najde. Tudi v mojem zhepu.
Ukradeno so mi vrnili. V popravilo.
Kdor pochasi dojema, bo she dolgo mlad.
Ali je Bog pozabil, da je ustvaril tudi samokritiko?
Po avtocesti pridesh hitreje tudi na stranpota.
Stranska vrata so blizhnjica le do zadnjih.
Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi. Na tehtnici.
Ljubezen je kemija med vinom in parfumom.
Pivo kipi v oblake, vino teche k zhenski, viski kaplja v grob.
Najlepshi oblaki plovejo nad domachim dvorishchem.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
KDO JE TU (PRI) PRAVI? (Celje, 12. 10. 2005)
Shkotska - Slovenija v nogometni postavi: britanska regija proti jugodrzhavi?
ANGELA VODE
(Polnochni klub, TVS 1 - 21. 10. 2005)
Za nekatere je bila nora, za druge nochna mora; danes je zhe bolj ali manj jasno, da je - polnochna Gora.
NOVI PREDSEDNIK LDS
Kazhe se problem novega liberalnega uchinka: je nosilec pravo jeklo ali prevleka iz cinka?
VSI NASHI (UDBASHI)
V socrealni komuni niso bili vohuni, kot se zdi, le krivokljuni, ki so zhiveli na Luni.
DUNAJSKI DANAJSKI DAROVI
-	Tisoch let smo vas vzgajali, z nami ste v Evropi rajali.
-	Res je bil Dunaj nash vladar, danajski je bil vsak njegov dar.
KVAS(ENJE) ZA NOVI CHAS
Podalpski kvas(n)i menedzherji kulturo zanichujejo, transatlantski po novih trendih pa jo vse bolj sposhtujejo.
KULTURA NA FRISHKOVCU
Na morishche so ministrstvo za kulturo postavili. Ali bodo tam desetnico naposled she obglavili?
FAST FOOD IDENTITY
Kura, pisana ptica: mekdonald, lashka pica, pa albanski burek in s kebabom Turek.
FUL, KUL, OKEJ
Shola je vse bolj zahtevna, mladina vse bolj miselno revna: tri so angleshke besede dovolj za izraz zmedene bede.
»KAMEN NIMA ZVEZE S SLOVENCI«	LAPOT
Po slovensko je bilo treba	Upokojenci so za drzhavo
na knezhjem kamnu prisechi,	pojem posebnega bremena.
zato ga bo morda treba	Bo uvedla starcev odpravo
kmalu she v Nemchijo odvlechi.	kot nekoch praslovanska plemena?
JUGO
Glej juzhno obzorje: vrag je vzel shalo. Ne gre le za morje, gre za obalo!
UJETEGA PTICHA SRECHA
Prvi slovenski spevorechnik Srechko Dev je bil v jechi srechnik. Dokler svoje ne vzljubi jeche, chlovek nima mozhnosti sreche.
PESNISHKI BOG
Je morda Feliks Dev pesnishki Deus ali pa je cel le njegov droben del?
KONEC NOVEMBRA 2005
Je rekel vremenarski team, da sploh ne bo vech (snezhenih) zim. A zadeva spet ne shtima: she pred zimo - sneg, blato, zima.
(PO)CESTNI DRAKULA (Eurotest 2005)
Slovenec, ko sede za volan, odkrije v sebi prikriti Balkan: ko se v prometno logiko vtiri, se brez logike povampiri.
BALKANIZMI
KONTRAMITING ZA JUGOVAMP (EP, kosharka, sept. 2005)
Slovenski »miting-navijachi« so v Beogradu nadaljevali povest o jari jugokachi: zhivost Pokojne so praznovali.
DESETLETNICA SREBRENICE
Osem tisoch »turkov« pobitih? Po mnenju nekaterih spoznati vsaj priblizhno projekt genocidni se pravi she nichlo dodati.
BLAGOVEST PO JANEZU (20. 10. 2005)
Po dr. Novshku je reshitev za kosovsko situacijo zamisel za novo balkansko getoenklavizacijo.
STISKA OBISKA
Dr. Novshek Kosovo obishche. Kako naj slovensko pishche ureja »turshko« dvorishche? Morda le lastno senco ishche...
BALKANSKO OZRACHJE
Kakshno je ozrachje? Kachje, srachje. Na vsakem koraku vojna v zraku.
MTV ADRIA
Muzichna »mednarodna zveza« podtika poskusnega jezha: federalno jadransko glasbo kot mrtve Juge preobrazbo?
ZHUR KUR (Sedem velichastnih)
Namesto Jugoslavije sedem mini Jugoslavij zdaj kurnishko slavje slavi -vsaka na svoji pristavi.
PROJEKT ZA DEFEKT
Jugoslovanski projekt se je u-res-nichil in tudi unichil
z morjem zhrtev kot defekt.
GLOBALIZMI
VAMPIRIZACIJA
Vampir je pomalem simbol banalen, a je globalen in univerzalen.
DRAKULIZACIJA
Chlovek chloveku - vampir. Brez leka, chlovek prisesan na chloveka kot zhejna globalna pokveka -krona novega srednjega veka.
GLOBALNO OZRACHJE
Vietnamizacija Iraka je balkanizacija zraka po celotni zemeljski krogli v globalizaciji onemogli.
PASCALOVA SOBA (ali tudi Devova)
Po Pascalu je vir chloveshke nesreche (povsod in v vsaki dobi), da chlovek ne zna najti miru in sreche sam zase v svoji sobi.
DOLINKA LIZA
Bush(ich) ima Condoleezzo, Sanader ima Kolindo. Boss pach potrebuje za mizo tajnico ubogljivo, pridno.
UNCLE SAM IN IRAK
Vse bolj se kazhe mozhnost, da gre za prilozhnost: Irak bo islamski rak za strica Sama frak.
TEZHAVE S PTICHI
(hitch - angl. tezhava; cock - petelin)
Ko zbolijo ptichi, za njimi pa she ljudje, takrat se po svoje zhe Hitch-cock uresnichi.
PTICHJA KUGA
Najbolj poetichne zhivali so ptichi, ki pa so pravzaprav krilati prashichi.
TRANZICIZMI
GATTOPARDO (Ghetto-pardo)
V chem je leopardje pisani hudich? Juga zhivi naprej kot v getih mrlich.
EU LUKNJ(IC)E
Na starem zemljevidu te panevropske suknje rastejo kot v prividu nove »sicilske« luknje.
MINE ZA LINE
Potem ko nekako mine tranzicijski hudournik, od vsake razkrite line ostane mafijski kurnik.
IDENTITETA VREMENA
POJAVI V MENJAVI
Dokaj nerodna zadeva, che je odvisna reva z identiteto plemena od obratov vremena.
SVOBODNI (PLANSKI) TRG
Kljub chveku o trzhishchu je trg podoben igrishchu: subvencije za kmetijstvo so v EU trzhno bistvo.
ANATOKIZEM
Kapitalizem kruto zdaj izstavlja rachune za nazaj: za nekdanji socializem, za njegov »socialni raj«.
V narochju Kroacije mozhnost transformacije: od nekdanjega udbasha do sedanjega »ustasha«.
ARBITRIJ
Kateri resnici, kateri lazhi kletni stan bo lazhji po arbitrazhi?
(sept. - dec. 2005)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
AVIAN-ALIEN FLU (in francoski »Irak«)
Namesto komunizma bolezen islamizma: kakor Moscou - mosquée se ptice blizu zdé zlu raka iz Iraka.
Vidi zhe prismoda: grozhnja zmeraj z vzhoda, zmeraj kakshna kuga se privleche z juga, taka je usoda svetlega Zahoda.
Kako se reshiti, do konchne reshitve priti? Morda kon(e)clagerje ustanoviti? Vse ptice pobiti?
»FRANCOSKA REVOLUCIJA 2005« (nov. 05)
Kadar je stanje iz(g)redno, gre za lasanje razredno;
za vprashanje, kakshno ravnanje: nazajgledno ali napredno -
cheprav je to poglavje jetichno in et(n)ichno -
se pravi: po naravi je zversko in versko.
VAMPIRSKA EVROPA (nov. 05)
Zlato EUrop(ar)sko sonce »na nas, evropske mrliche«, Kosovelove potomce, uresnichenje smrtne Ekstaze (s pomochjo parafraze) v ognju in krvi kliche... Zhe gorijo avtomobili »in mi ljudje pijemo kri« -slutila je brinovka, se zdi, cheprav z zlomljenimi krili...
VARLJIVI URIN
(orina - ital. urin; fallace - ital. varljiv, napachen)
Za Oriano Fallaci, ki jo islam razkachi, je polmesec z zvezdo znak s pomenom: rak.
Zhenska, ki jo pokriva burka, je zanjo tragichna burka. Kot katolishka ateistka (tudi ateizem je vpet v mehanizem
»misal - islam« v istem krogu od Boga k Bogu), je ta bojevita pacifistka na islam izlila celo nochno posodo in tako ponazorila svojo usodo:
se je morda zmotila, ko je svojemu imenu in njegovemu pomenu (pod)zavestno sledila?
(DE)MONA SILA
Ne marksizem
ne islamizem -
zdaj krshchanstvo
od znotraj bo unichil
Leonardo da Vinci
z Brownovim poslanstvom?
Ne Marx bradati,
ki mladino podpihuje,
ne Mohamed bradati,
ki mladino razstreljuje -
Leonardo bradati
je naslikal
golobrado vilo,
pradavnega,
naravnega
(zvitega,
obritega,
nabritega)
demona silo...
VECHNE REFORME (v narodu reformacije)
Leti predalech kapitalski mrkaj? Reforme kazhe za vsak sluchaj (»ne chakaj na maj!«) potegniti nazaj?
Zveni pach znano, rahlo postano, vechstransko stichno: realsocialistichno, realkapitalistichno real(refor)mistichno.
Mistifikacija forme, vechne reforme, razlichne platforme: le forme uborne uniforme...
JOZHE P(RAVI) DAIMON
Po doktorju, ki vodi reforme, je Slovenija le she stvar forme: kot podjetje, praktichno v stechaju, zato je najbolje, da se tujini razproda po znanem obichaju.
Je ta strokovna ugotovitev morda svojevrstna uresnichitev napovedi srbskega »daimona«, namrech Jovicha, ki je napovedal, da bo slovenski drzhavni projekt kmalu ekonomsko »odpovedal«? Je »zgodba o uspehu« le fazona v vzhodnem preddverju evrosalona?
POLITICHNA ZGODOVINA (kuzla - narechno: vinski meh)
Politika je plitka, a le v njej se dogaja globokomorska bitka za pravico do raja.
Politika je kurba, zgodovina pa burka. Politichna zgodovina -kuzla krvavega vina.
CRKAVSKA PRAVDA
Se pravilno pishe kasha ali kasa? Ni dileme -kasa brez izjeme je zdaj prava, ko je zrasla nova rasa, ki vse probleme skozi kaso in denarno maso obravnava, shumna chrka pa kot crka zhe crkava...
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (V)
(Uvodna opomba)
»Jaz sem niz prekinitev, kinematografska procesija, trajanje slepil, zashchiteno z neko fiziognomijo... Niti duh Luciferja ni shel mimo mene... niti zholch Prometeja... «
Tin Ujevich
Gornji citat je iz pesmi v prozi Ena oseba sem, sestavljena iz vech drugih najpomembnejshega hrvashkega lirika Tina Ujevicha (novembra 2005 je bila 50-letnica njegove smrti) in enega od najbolj markantnih avtorjev v literaturah celotnega juzhnoslovanskega prostora od koroshkih Raven do bolgarske Varne. Citat je primeren kot moto za prichujochi zapis, ker nazorno kazhe enega od Ujevichevih izredno lucidnih, pravzaprav preroshkih uvidov v fenomenologijo sodobnega sveta (med drugim je s svojim eruditstvom napovedal borgesovsko enciklopedichnost moderne literature; izjavil je, da je njegova stroka pravzaprav enciklopedija; njegov sorodnik Mate Ujevich je utemeljitelj sodobnega izdajanja enciklopedij na Hrvashkem). V omenjenem lirsko meditativnem tekstu je Ujevich definiral svojo shizoidno vechobrazno individualno »fiziognomijo« v presechishchu slepilnega pobliskovanja gibljivih slik kot poglavitnega komunikacijskega medija 20. stoletja in nekaterih kljuchnih tochk klasichne mitologije kot (bolj ali manj ozaveshchene) arhetipske dedishchine slehernega Evropejca. Filmske in televizijske »zhive slike« so v bistvu slepilni uchinki zmanipulirane svetlobe, tako Lucifer (pomen imena v lat. »prinashalec svetlobe«) kot Prometej (pomen imena v gr. »previdno mislech, skrbnik, kdor skrbi za koga«) pa sta oba mitoloshka simbola heretichne, subverzivne manipulacije »z luchjo«. Aktualnost Ujevicheve refleksije za simptomalno zvezo med mnozhichnomedijskim belezhenjem in mitologijo identitete je v svoji izjemni metaforichni slikovitosti torej vech kot ochitna. Mitologija /in/ identitete: vprashanje vloge tujega prispevka kot komponente pri oblikovanju razlichnih identitet se pokazhe zhe ob zori evropske zgodovine, ki jo zachenjata mitichna Evropa in Kadmos, priseljena otroka azijskega, blizhnjevzhodnega, fenichanskega kralja; imena grshkih chrk so semitskega izvora, vendar ni zanesljivo, da je alfabetna pisava fenichansko-semitski izum, kajti mogoche je njen zachetek na Kreti ali celo pri »Pravenetih« v obdonavski Vinchi (t. i. neolitska vinchanska kultura; povsod po slovanskem svetu navzoch toponim z istim korenom: Vincha, Vintia, Vinica, Vinicija, Vindia, Ventia, Venetia, Venecija, Fenicija - mozhnost
etimoloshke zveze sega vse do Leonarda in njegovega rodnega kraja Vinciv »venetsko-etrushchanski« Etruskiji, tj. Etruria - T/r/uscia - Toskana, ki je bila med 1765 in 1860 celo habsburshka posest, v 19. stol. se je imenovala tudi »Kraljevina Etrurija«; nekateri povezujejo Etruscia, Rus/c/ija - Etrushchani so sebe imenovali Raseni), v Fenicijo in Palestino pa naj bi jo prenesli arijski, tj. indoevropski Filistejci. Kaj imajo pri tem sodobni mnozhichni mediji, ki so le tehnoloshko sofisticirani »pripovedovalci pravljic«, tj. proizvajajo mite in sami delujejo kot (kvazipluralistichni) mit? Kadmos je v grshki pokrajini Beociji ustanovil mesto Tebe (gr. Thebai, Thebe; lat. Thebae; prim. simbolichno istovetenje z imenom staroegipt. prestolnice Veset -kontiuiteta vednosti od egiptovskega Tota prek grshkega Hermesa do latinskega Merkurja?) in v trdnjavi Kadmeja zasnoval Ojdipovo dinastijo; s tem se Ojdip pokazhe kot sredishchni mit evropske (kulturne) identitete, se pravi mit o »tujcu, ki ni chisti tujec« in pride v (svoje) mesto, katero muchi poshast, teroristichna oblast, in ta tujec to mesto osvobodi, vendar od tega v zadnji posledici nima sreche (zveni znano: to je temeljni sizhe vesterna kot mnozhinomedijske kvintesenchne fabule: Gunfighter, Slab dan v Black Rocku, Tochno opoldne...); s Kadmosom je povezan tudi pojem »kadmejske zmage« (bratsko medsebojno pobijanje do iztrebitve). Po »ad hoc« novogrshkem branju so Tebe lahko »Teve« ali »Tivi« (B - V; beta - vita). TV je torej poglavitno mitoloshko-komunikacijsko izhodishche (pajkova mrezha v Kadmosovem ali kadmijevem dvorcu; kadmij je koristen in lahko tudi strupen element) za vso »svetovno vas«; to zadeva vsakogar, tudi »tebe«...
Migetajoche gibljive slike so moderni teater senchnih lutk (v islamski tradiciji, ki ne odobrava nastopanja zhivih igralcev, edino sprejemljiv), ki v povezavi z zvokom ustvarja civilizacijsko ozadje vse vechjega hrupa »za prazen nich«, histerichne »glasbene obrambe« pred strashnim, neznanskim »molkom resnice«. Vse pa je seveda v krempljih globalne manipulacijske komunikacije kot »reklamokracije«, ki gledalca televizije obsedantno preprichuje, da je npr. konzervirana tunina njegova glavna hrana, chishchenje telesnih in stanovanjskih odtochnih kanalov pa poglavitno bivanjsko opravilo (parvenijska potroshnishka »noblesa« si pach zmeraj nonshalantno podaja roko z najbolj banalnim prostashtvom). Ali kot ugotavlja tudi amerishki esejist Curtis White: sodobna konzumistichna kultura potroshnika pretvarja v »zhivega mrlicha« (The Middle Mind, 2003); se pravi, gre za vampirizem sodobne (masmedijske) kulture, za katero Drakula postaja tako rekoch univerzalna simbolna figura (Zhivojin Pavlovich, legenda exYU filmskega »chrnega vala«, bi rekel: »djavolji film«). Film torej (tudi kot angl. beseda) nakazuje simptomalno-simbolichni pomen membrane, opne. V sodobni fiziki je znana »string theory« ali »M-theory«, tj. membranska teorija: kozmos sestavljajo ne atomi kot »najmanjshi delci«, temvech posebne »entitete« (monade?) kot nekakshne vechdimenzionalne »strune«, izvirajoche iz t. i. »listov« ali »membran« (same zasilne, priblizhne, »poetichne« oznake) - kozmos kot tekst, knjiga, »filmska igra« svetlobe in sence... Film (fenomen gibljivih fotografij) je vsekakor tisti
moderni mnozhichni medij, ki kot »nova krama« (recheno po Pavlu Knoblu) ali spektakelsko-karnevalski »shund« in »kich« posebno avtentichno in nazorno predstavlja gradivo tako za povrshinsko kot tudi za globinsko fenomenologijo tehnoloshke dobe. Hkrati pa se film kot univerzalni umetnostni (za sintetichno »sedmo umetnost« ga je leta 1911 razglasil italijanski knjizhevnik Ricciotto Canudo) mnozhichnomedijski izdelek z vsakokratnim prostorsko-chasnim pechatom nastanka ponuja tudi kot simptomalno-sporochilna avtorefleksija dolochenega konteksta in njegove et/n/ichne identitete, cheprav s kakshno tujo (v slovenskem primeru s chapovsko, pavlovichevsko, djurichevsko) komponento. Znana misel z vrednostjo »aksioma«: kolikor nacije, toliko filma - in obratno.
JANEZ RUGELJ (Osebnor, TVS 2 - 3. 1. 2005). Spremeniti znachaj naroda - slovensko erotichno zavrtost? Po Ruglju so slovenski moshki zarukani, zhenske so bolj kvalitetne, cheprav je sicer moshki nacheloma bitje na vishjem nivoju, ki se mu je zhenska dolzhna podrejati in mu sluzhiti kot pomochnica pri njegovem poklicnem poslanstvu. Kvaliteta seksa? Rugelj: 85 odstotkov novorojenchkov na Slovenskem prihaja iz nezazhelene nosechnosti, rojeni so kot sredstvo za izsiljeno poroko, zato zhenske ne vzpostavijo empatije, tj. ustrezne chustvenosti z otrokom v prvem letu, tako zasnovan chlovek je okvarjen za vse zhivljenje, ne zna vzpostaviti stikov. (Ni gotovo, da so bolj odprti, temperamentnejshi narodi tudi bolj srechni; npr. Italijani so znani kot »mamini sinchki«, a so velik narod, razseljen po svetu, skupaj s tistimi v obeh Amerikah jih je prek 100 milijonov, danes pa je tudi v Italiji vse manjshi prirastek.) Rugelj je eden tistih, ki »znajo povedati« jasno in neposredno, chesar si mnogi ne upajo, cheprav naj bi enako mislili... Na prvi pogled taki »glasnogovorniki« govorijo odlochno, radikalno, koherentno, a notranja struktura tega voluntarizma je za malce pozornejshi pogled nabita z vsakrshnimi protislovji. Eno od njih: Rugelj govori o zhenskah po eni strani kot o kvalitetnih, moshki so nichevi, na drugi strani izjavlja ravno nasprotno. Rugljeva tezhnja spremeniti narodni znachaj: zahteva vech erotichnosti, pravzaprav vech seksualnosti, ker govori neposredno o seksu... Pripomniti velja, da se na Slovenskem vedno znova pojavlja kakshno »znachajsko popravkarstvo«; slovenski znachaj, kolikor je sploh mogoche govoriti o znachaju nekega kolektiva, je tak, kakrshen pach je v danih geohistorichnih okolishchinah. Che Slovenci na sploshno niso bolj zhivahni in odprti, s horukarskimi »spodbudami« to gotovo ne bodo postali. Dolochena zadrzhana previdnost in depresivna premishljenost je ochitno v genih pripadnikov neznatnega »komajnaroda«, pravzaprav etnichnega relikta, v tisochletni zgodovini izpostavljenega grozhnjam izbrisa od vseh strani. (Brez iluzij: »prava drushchina« Slovencev niso t. i. manjshi narodi z manjshimi drzhavami, temvech bolj ali manj avtonomni mikrorelikti, kot so Islandchani, Maltezhani, Makedonci, Baski, Shkoti, Valizhani, Bretonci, Furlani, Chrnogorci ipd.) Che se je etnos v takih razmerah in s takimi znachajskimi potezami vztrajno prebijal vse do lastne drzhavnosti, te poteze verjetno niso ravno najslabshe
(ne bo shlo samo za, kot je rekel Cankar, »smrdljivo drhal«). Doslej ne cankarjevski in edvardovski (Kocbek, Kardelj) moralnopolitichni ne libertinski in rugljevski seksistichni apeli za spremembo narodnega znachaja ochitno niso dali zhelenega rezultata... (Ni znano, da bi npr. kak shvedski psihiater s pomochjo oficirsko simplificirane psihoanalize poskushal Shvedom vcepiti bolj »afrishki temperament«.) Znachilno je, da Rugelj pri zavzemanju za »dober, zdrav seks« ne omenja druzhine; po eni strani kot izkushen psihoterapevt ve, kaj vse se dogaja v druzhinski spolnosti, po drugi pa bi ga poudarjanje druzhine kot edine zdrave mozhnosti za spolnost »izenachilo« s cerkveno moralko; slednje bi bila pach vsaj ob njegovih shtirih zhenah le preochitna kontradikcija... V bistvu Rugljevi pogledi niso nich novega ne izvirnega; ves ta robati »freudizem« z aristokratskimi ambicijami je bil zhe neshtetokrat tako ali drugache prezhvechen, medchloveshki odnosi s spolnostjo vred pa ostajajo (s HIV priboljshkom za povrh) tako kompleksni, da jih z nichimer ni mogoche »dokonchno urediti«, niti s cenenim biologizmom ne. Po Ruglju so Slovenci zaradi nezrelega odnosa do spolnosti infantilni ljudje; vendar niti obsesivna seksomanija ni brez znamenj (pubertetnishke, adolescentske, pedofilske, abrahamovske, senilne) infantilnosti. V oddaji se je Rugelj kritichno dotaknil tudi Balzaca, enega najvechjih ustvarjalcev v svetovni literaturi: da je o ljubezni pisal marsikaj, o chemer v praksi ni imel pojma, bil naj bi nesposoben za normalen odnos... Ni ga sicer oznachil za »pezdeta«, kot oznachuje slovenske literate, a vprashanje, zakaj potem dajati proizvode (pijansko zavozhenih) literarnih pezdetov, ki ne vedo, o chem pishejo, v terapevtsko branje (pijansko) zavozhenim tipom, ostaja odprto. Glede homoseksualnosti pa je omenil, da je po njegovem vzrok v preveliki navezanosti sinov na ochete ob grobo avtoritarnih materah. Nekateri strokovnjaki menijo ravno naprotno: izvor naj bi bil v preveliki povezanosti z materami, po drugih pa ni bistveno ne eno ne drugo, temvech naj bi shlo »chisto fizichno« za posebno mozhgansko (dis)funkcijo kot npr. pri levicharstvu. Konec koncev se zdi, da se je z Rugljem brez pridrzhka mogoche strinjati le v njegovi znani ugotovitvi, da je homoseksualni akt gnusen; seveda s pripombo, da je doza gnusa neizbezhna in normalna sestavina vsakega spolnega akta.
STARODAVNE SKRIVNOSTI: ZHRTVOVANJE LJUDI {AndentSecrets: Human Sacrific, VB; TVS 2 - 7. 1. 2005). Prvi od petih delov angleshke dokuserije. Nedopovedljiva krutost chloveshke zgodovine. Zdi se, da vendarle, cheprav je povsod dovolj krutosti, prednjachi mongolski rasni kontekst od Kitajske do amerishkih Indijancev, ki so tudi mongolidi: sploshni pojav na vsem tem podrochju je sekanje glav v zhrtvenih obredih kulta mrtvih. V Evropi - Rim in Grchija - naj bi bilo vendarle nekaj manj homicidne krutosti vsaj v osnovnem religijskem obredju, vendar je bil ta »manko« nadomeshchen v drugih obrednih prireditvah, kot so shport, vojne itd. Krshchanstvo je preneslo zhrtvovanje na povsem simbolichno liturgichno raven, islam pa ohranja obredno klanje zhivali, toda osnovni islamski molitveni ritual je povsem ochishchen vseh predmetno magichnih »dodatkov«.
SE ZGODI (TVS 1 - 9. 1. 2005). Prva epizoda. Rezhija Metod Pevec. Nefunkcionalen, skrajno okorno posnet, neobetajoch zachetek: pogovor med dechkom in kiparko. Pozneje se vsebina nekoliko »razzhivi«, a vtis skromnosti ostaja. V nadaljnjih epizodah usahnejo she ti skromni zachetni obeti, tako da od vsega ostane le solidna zachetna-konchna shpica z melanholichno Kreslinovo pesmijo.
BALKANSKA KRCHMA. (Dokumentarna serija v osmih delih; ponovitev TVS l -jan. 2005) Krlezha: pijana noch Jugoslavije; namrech leta 1918, ko je Narodno vijeche v Zagrebu, tochneje - njegov chlan Pribichevich brez vednosti slovenskih poslancev, sklenilo, da je treba takoj poslati delegacijo v Beograd in izvesti zdruzhitev s Srbijo in Chrno goro. »Velikosrbski« premier Pashich proti Dalmatincu Trumbichu (predsednik Jugoslovanskega odbora). Pashichevo geslo: »Srbija se ne bo utopila v Jugoslaviji, ampak se bo Jugoslavija utopila v Srbiji«... Narodno vijeche spochetka nastopa s tezo: Slovenci, Hrvati in Srbi Avstro-Ogrske naj bi oblikovali posebno federalno enoto v prenovljeni Avstriji na temelju hrvashkega drzhavnega prava. Avstrijski dvor je takoj zavrnil vse pobude za federalizacijo, ko pa je v stiski pozneje zachel shkiliti tudi v to smer, je bilo prepozno: »jugozahodnjaki« so se v strahu pred kremplji Zahoda zatekli k »jugovzhodnjakom«, ki so bili v danih razmerah nedvomno »drzhavotvornejshi«. Gesla na projugoslovanskem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani: Od Korotana do Soluna! Od Gdanska do Trsta! (Na samostojno Slovenijo leta 1918, po vsem sodech, nihche ni resneje mislil.) Serija je solidna osvezhitev spomina na »prvo osamosvojitev«, cheprav ochitno posneta s skromnimi sredstvi. Balastni so prizori z otroki, ki se igrajo s peskom - povsem odvechna, infantilna »metaforika«.
NAPOLEON (Koprodukcija, 2002; TVS 1 - januar 2005). Biografska nadaljevanka, velikopotezno rezhiran (v osnovi francoski) tv spektakel v shtirih delih. Izvrstni igralci, zlasti v treh vlogah: vojashki povzpetnik Napoleon (Christian Clavier, profesionalno preprichljiv v vsakem pogledu) in znamenita prevejanca v ozadju - hromi shkof in »vechni« zunanji minister Talleyrand (John Malkovich, amerishki »Hrvat« z brezhibno francoshchino, markanten igralec, briljantno »nevaren« kot zmeraj) ter sprva prav tako duhovnik in pozneje »vechni« policijski minister, utemeljitelj sodobne tajne policije z vohunstvom in guverner Ilirskih provinc Fouché (Gérard Depardieu, rutinsko, a »sochno«)... Napoleon, mali mozh, velika osebnost, komaj Francoz, najvechji Francoz - antimonarhist, ki nadomesti kralja kot cesar z geslom: »Osebnosti ne naredijo centimetri, ampak jo naredi usoda.« Otrok revolucije (imel se je za njenega dokonchevalca, po Evropi je shiril dolochene revolucionarne dosezhke, nekateri manjshi narodi pod tujci so od njega prichakovali pomoch pri osvobajanju, npr. Irci, Slovenci, Hrvati, Srbi, Poljaki...), ki je zrasel v imperatorja in prekorakal vso Evropo v poskusu pod francoskim zhezlom zdruzhiti njeno katolishko jedro (simbolichno se je okronal v navzochnosti papezha), od katerega bi bile odrinjene takratne glavne njegove nasprotnice - otoshka, protestantska Anglija, skandinavska, protestantska
Shvedska in »aziatska«, pravoslavna Rusija, Nemci (protestantska Prusija, katolishka Avstrija - z avstrijsko princezo se je celo »preventivno« porochil) pa bi bili razdeljeni in pokorjeni, onemogocheni zlasti v prodiranju prek Alp, v Istro, Italijo, na Jadran, Balkan, proti Sredozemlju (Napoleonovo prilashchanje Sredozemlja z Egiptom naj bi odrezalo Anglezhe od poti v Indijo, kamor je sam pozneje nameraval prodreti prek Rusije; Nemci / Prusi pa so se, potem ko so z Anglezhi pri Waterlooju potolkli Napoleona, dolgorochno sistematichno zdruzhevali; leta 1833, sto let pred Hitlerjevim prihodom na oblast, je 35 nemshkih »drzhav« pod vodstvom Prusije ust. t. i. Nemshko carinsko unijo...). V tretjem delu nadaljevanke Napoleon (samomorilsko - kljub opozorilu zhene Josephine) odkoraka nad Rusijo, s tem ustrezhe tudi samoponizhevalni patriotski proshnji poljske grofice Walewske, naj zashchiti Poljsko pred Rusi, ki so zbrali veliko vojsko 300.000 mozh na vzhodni strani Visle; seveda Napoleonu ni shlo le za Walewsko in Poljake (njegove besede: »Poljska je nich...«), marvech je imel Vislo, ki rezhe Poljsko na dvoje, za mejo »svoje« Evrope, zato je v tej ruski navzochnosti videl grozhnjo, kakor je za Ruse pomenila grozhnjo kakrshnakoli samostojna (»vatikanska«) Poljska na njihovi zahodni meji, raje so mejili s protestantsko Prusijo kot »izolacijo«... Za nadaljevanko je znachilno polno in tekoche dogajanje, z vchasih skoraj prevech poudarjeno, a vseeno ustrezno glasbeno spremljavo. Tezhishche je na dialogih, ki so izbrusheni, cheprav razmeroma gostobesedni, da se zdi, da je tv drama bolj literarna zvrst »gibljivih slik« kot pravi velikoekranski film. Taka »literarnost« je lahko problematichno funkcionalna, a ta tv film to nevarnost v glavnem uspeshno premaguje, she najmanj v zadnjem delu, kjer tudi sicer v vseh pogledih prevlada precejshnja shablonizacija. Vsekakor vredno ogleda v najbolj elitnem chasu (nedelja ob dvajsetih, kot »predah« v nizu Galunichevih oddaj Spet doma - cheprav Napoleon tako rekoch nikoli ni bil doma...).
SVETO IN SVET (Na novo premisliti Evropo. Slovenija, 2005. Oddaja o veri. TVS 1 -12. 1. 2005). Tokratno oddajo iz serioznega niza z versko tematiko je brez posebne invencije, a korektno vodila Natasha Cotman. Na novo premisliti Evropo - naslov, ki priteguje in obvezuje, zlasti v kontekstu vedno znova aktualne slovenske (pa tudi evropske) »krize identitete«. V uri kramljanja, chetudi visoko kompetentnega, akademskega, je seveda mogoche le nakazati izhodishcha in smeri za izpolnitev nedvomno aktualne »naslovne naloge«. To so primerno tudi storili trije sogovorniki: dr. Janko Kos, literarni zgodovinar, dr. Peter Jambrek, pravnik, dr. Dean Komel, filozof, vsi trije tudi univ. prof. svojih strok. Na zachetku je Kos, ki je sploh govoril najbolj jasno in retorichno izoblikovano, veshche podal nekaj osnovnih, pomenljivih, a mnogokrat pozabljanih podatkov o izvorih tako vsakdanjih, kar avtomatichno uporabljanih pojmov, kot so Evropa, Azija, Zahod, Vzhod ipd.: lingvistichno izhodishche sta akadsko-sumerski besedi »ereb« - zahod in »asu« - vzhod, mitoloshko Zevsov prenos fenichanske princese Evrope na grshka tla, na otok Kreto, historichno
pa grshko-perzijske vojne, v katerih je zhe shlo za spopad zahodne demokracije z vzhodnim totalitarizmom. (Znachilno evrazijsko razmerje »westeast« je torej zhe v izviru evropske zgodovine; tu bi bilo mogoche dodati tudi grshko obliko »Eu-rope«, ki nakazuje mozhni pomen: »dobra izbira, odlochitev, pretehtanost, usoda«; prim. stgr. h/rope; ali tudi »dobra rast, dobro rastje, rastlinstvo, vejevje, grmovje«; prim. strgr. h/ropeia; tudi »Euros« - jugovzhodni veter, shirina, shirok pogled; z Evropinim bratom Kadmosom, ustanoviteljem Teb, se pravzaprav zachenja grshka evrozgodovina; s tem je povezan tudi mit o solarnem ptichu feniksu, z istim korenom kot Fenicija, kajti po Homerju je Evropa njegova hchi; Zhunkovich v feniksu, prim. feneh, fenis, fenes, vidi izvorno slovansko besedo »venec« ali astronomski ciklus Merkurjevega mrka, ki vsakih 652 let dolocha novo »Merkurjevo« ali »Feniksovo dobo«.) Kos je tudi omenil, da razmejitev med zahodno in vzhodno Evropo kot med dvema civilizacijama ni zanesljiva; ne gre le za razliko od pravoslavja, marvech niti zahodna Evropa ni enotna, saj je razdeljena na katolishtvo in protestantizem, slednji je v vech potezah celo podoben pravoslavju (angleshki, shvedski kralj kot vrhovna poglavarja nacionalne cerkve - podobnost z bizantinizmom, medtem ko katolishtvo zhe po sv. Avgushtinu lochuje bozhjo od posvetne drzhave in s tem naredi podlago za sodobno lochitev cerkve in drzhave). Zlasti tehtno je Kosovo opozorilo na znachilnost islama, da je v bistvu bolj specifichna civilizacija kot pa religija v evropskem smislu, to pa ga dela izrazito ranljivega pred poplavo evro-amerishke civilizacije, in spricho tega se postavlja vprashanje, ali islam to srechanje sploh lahko prenese, to je dobesedno vprashanje njegovega prezhivetja. Kos je opozoril tudi, da so EU zasnovale tiste evropske drzhave, ki so po drugi svetovni vojni izgubile svoje nekdanje kolonije in da jim zato gre za preoblikovano ohranjanje zlasti gospodarske in politichne mochi. Jambrek: vse znachilnosti evropske zgodovine so v zasnutkih zhe v starem Egiptu, celo revolucija v religijski idejnosti s pojavom vere v boga sonca; isti tudi omeni, da se danashnja meja EU (t. i. schengenska meja) pokriva s staro Teodozijevo delitvijo zahodnega in vzhodnega rimskega cesarstva po liniji od Boke ob Jadranu do Rige ob Baltiku (pa skoraj tudi z Napoleonovo evropsko mejo na Visli - op. podp.); dalje omeni, da ga presenecha, da je zahodna Evropa brez zadrzhkov sprejela kot normalno socialdemokracijo tudi tisto od dveh posttotalitarnih elit v vzhodnoevropskih novih chlanicah, ki je v bistvu kontiuiteta totalitarizma (druga elita nadaljuje tradicijo demokratichnega disidentstva); Jambreku se zdi primerno vprashanje, kaj ti novi vzhodnoevropski chlani EU lahko izvirnega prispevajo: tu bi morda shlo za izkushnjo totalitarizma, kakrshne na Zahodu nimajo, shlo bi za vechji obchutek za bolj dolgorochno, idejno, strateshko razmishljanje, ne toliko za chisti zahodni pragamtizem. Kos in Jambrek sta tudi poudarila evropsko kontinuiteto od antike prek krshchanstva in renesanse do danes, zlasti glede rimskega prava, ki je predkrshchansko, a se nato prelije v cerkveno kanonsko pravo in oboje skupaj vzpostavlja sodobno pravno znanost. Komel omenil zlasti pomen razsvetljenstva, ki je domislilo zvezo z antiko,
ter da se zdaj ob vstopu v EU pojavlja nekak slovenski strah pred to Evropo zaradi slovenske identitete; ta strah se mu zdi nesmiseln, strah za izgubo identitete bi Slovence moralo biti, che bi politichno ostali zunaj Evrope, v Jugoslaviji bi bili she naprej le marginalno podrochje. Po Jambreku Evropa she dolgo ali pa nikoli ne bo zdruzhena kot Amerika, bolj bo nekakshna pogodbena zveza samostojnih drzhav, konfederacija. Vsi trije so se strinjali v kritichnosti do modnega pojma multikulturnost; bolj naj bi ustrezal pojem interkulturnost, ker nima namena zabrisati nacionalnih identitet s pomochjo novonavzochih, priseljenskih, v sebi izoliranih versko-nacionalnih skupnosti (to je bil odgovor na vprashanje voditeljice o nevarnosti multikulturnosti, kajti po njej znanih podatkih naj bi »prishleki«, ko dosezhejo sedem odstotkov domachinov, zhe ogrozhali njihovo identiteto). Tudi po Kosu strah Slovencev pred Evropo ni primeren, ta Evropa namrech ni tako zelo mochna in brezproblemsko neranljiva, kot se komu zdi, tudi sama je polna problemov, za Slovenijo je pomembno trezno in samozavestno sodelovanju v tej skupnosti. Morda je presenetljivo, da nihche ni neposredno omenil fenomena komunizma z ateizmom, niti v zvezi z razsvetljenstvom in liberalizmom, katerih dedich je nedvomno; komunizem je v teoretichnih osnovah izrazito evropski pojav, temeljni teksti so napisani v nemshchini na angleshkih tleh, vprashanje je, zakaj je realizacija nashla plodna tla na vzhodu od ruskega pravoslavja do jugovzhodne Azije (morda je bil komunizem le posebna, aziatsko surova oblika drzhavnega kapitalizma). Ob tem bi se odprlo tudi vprashanje zahodnega odnosa do temeljnih resnic in absolutnega, problem dramatichnosti tega odnosa; zahodni chlovek je od Grkov dalje v racionalistichnem »prometejskem sporu« z usodo, tega dialoshko napetega razmerja, ki v krshchanstvu privede do lochevanja kulture in religije, ni v drugih kontekstih (islam, budizem...); dolochena »polemichnost« z absolutnim je sicer navzocha zhe v starozaveznem judaizmu, npr. Jakob (domnevni pomen v hebr. »prevarant«) svojo identiteto pod novim imenom Izrael (hebr. »borilec z Bogom«) utemeljuje na »rokoborbi z Bogom«... (Problemsko dialoshkost je zaznati v praslovanskem dualizmu z Belbogom in Chrnbogom, ki naj bi bila variaciji prairanskega dualizma, pozneje deloma »obnavljanega« v gnostichnih in drugih evropskih herezah; delitev med zahodnim in vzhodnim krshchanstvom, ki se pokriva s Teodozijevo razmejitvijo zahodnega in vzhodnega rimskega imperija, je verjetno dedishchina she mnogo starejshe, kamenodobne delitve med solarno in lunarno kulturno tradicijo.)
VZPON IN PADEC LEGSA DIAMONDA (Rise and Fall of Legs Diamond, ZDA, 1960; TVS 1 - 15. 1. 2005). Rezhiral Budd Boetticher, danes chista legenda klasichnega Hollywooda. Absolutni mojster t. i. B-serije. Ta film je eden njegovih zadnjih, a vse bistveno je tu: trd(n)a zgodba s trdimi liki, popolna obrtna zanesljivost v vsakem pogledu. Boetticher je za sploshnejsho filmsko kritiko »v drugem planu«, drugorazreden, toda kdo vse se je uchil od njega, je komaj mogoche slutiti. Z njegovimi
»izumi« so se okoristili mnogi in z njimi zasloveli »na vishjem nivoju« (zlasti npr. Sergio Leone, Sam Fuller, kot rezhiser nedvomno tudi Eastwood itd.).
MESICH (16. 1. 2005), drugich izvoljen v drugem krogu za hrv. predsednika, »napredni« kontrapunkt konservativni vladi Iva Sanaderja, ki mu ni uspelo s protikandidatko svoje stranke Jadranko Kosor. Mesich je chlovek znachilnega psihofizichnega habitusa (za hercegovske in dalmatinske fashistoidne dinarske »prave arijce« je panonski »majmun« in »ciganin«; v hrvashkem ljudstvu je pach prisoten grob, precej obeshenjashki humor, bolj kot iz prave vedrine izvirajoch iz zavisti, ki zheli v blato potegniti vse, chesar se dotakne), Slavonec iz partizanske druzhine, specifichna kombinacija intelektualca s kmechko robatostjo in zvijachnostjo, zadnji predsednik SFRJ, znamenit po sporochilu Tudjmanu: »Naloga konchana - Jugoslavije ni vech« (tu je izziv za slovensko »ljubosumnost« glede zaslug: kdo je pokopal Jugoslavijo - Slovenci ali Hrvati; za Hrvate je samoumevno, da so glavne zasluge hrvashke, saj Slovenija brez vmesne Hrvashke proti Srbom ne bi zmogla niti svoje desetdnevne »operetne vojne« - Tudjmanova oznaka). Ob prvi Mesichevi izvolitvi leta 2000 je bilo v prichujochih mm belezhkah nakazano dogajanje hrvashkega osamosvajanja s formulo »od Stipeta (Shuvarja) do Stipeta (Mesicha)«; v chasu Shuvarja je nastal izrek: »Uvijek je neki Stipica hrvatska stupica...« (po osamosvojitvi je Shuvar, vztrajajoch v »rdechem«, ustanovil stranko z znachilnim imenom: SRP - Socijalistichka radnichka partija; umrl je junija 2004); danes se zdi primernejshe na mesto prvega Stipeta postaviti Stjepana Radicha, ki je bil v Beogradu ubit od roke srbskega hegemonizma, Mesich pa je to obdobje, zajemajoche 20. stoletje, prav tam simbolichno zakljuchil. To je bil ochitno politichni kapital, ki ga je znal, podobno kot slovenski osamosvojitelji, dobro »unovchiti«.
ROMAN VODEB (Osebno; TVS 2 - 17. 1. 2005). Pogovorna oddaja, drugich. Voditeljica Ljerka Bizilj je tudi tokrat izbrala zanimivega sogovornika s podrochja, sorodnega s predhodnim Rugljem. Psihoanalitik in profesor na Fakulteti za shport Roman Vodeb. Njegovo vodilo: vse je seks in metaforika za seks, chetudi priznava sublimativnost libida. Freudistichni panseksualizem, od katerega pa se je Freud sam v poznejshih letih dokaj distanciral. Osnovno pri Vodebu: chlovek se v glavnem ne zaveda vsesploshne veljave seksa, svoje libidinalne determiniranosti. Shtiriletna deklica dozhivi »kastracijski shok«, ko odkrije, da imajo moshki en telesni organ vech, za zmeraj ji ostane zarezano v podzavesti spoznanje o manjvrednosti, prikrajshanosti. Zhelja ugajati moshkemu je za zhensko vodilna, tudi feministke imajo moshki vzorec. Tudi Vodeb kot Rugelj Slovencem priporocha manj zavrtosti pri seksu, bolj sproshcheno seksualno zhivljenje. - Pomembnosti erotike seveda ni mogoche zanikati, a zadeva se zdi tako kompleksna, da so taka in podobna »dobronamerna priporochila« bolj ali manj neuchinkovita. Ne Rugelj ne Vodeb ob zahtevi po »sproshchenosti« ne omenjata npr. aidsa, ki gotovo ni adut za sproshchenost, temvech kot she marsikaj
drugega razpira nespregledljivo destruktivno stran spolnosti (seks s kondomom je absolutno znizhanje kvalitete, poleg tega je le delno zanesljiv kot preventiva). Modno govorjenje o sproshchenosti je podobno modnemu govorjenju o strpnosti (in »odprtosti«); oboje prehaja v dokaj stereotipno, »idealistichno« leporechje, mimo katerega se dogaja vsakrshna, tudi najbolj grozljiva praksa. Zahodnjashka »sproshchenost« postaja zhe nekak kvazimit, reklamersko-potroshnishka nereflektirana fantazma; vse druzhbe in vse kulture so utemeljene na prepovedih, omejitvah, ne na sproshchenosti (radikalno vzeto: sploshna sproshchenost niti posilstva ali pedofilije ne bi mogla kazensko preganjati). S tovrstno retoriko pach ni mogoche spremeniti dejstva, da je spolnost zmeraj in povsod, tudi v najbolj primitivnih in »sproshchenih« chloveshkih druzhbah, prepletena z razlichnimi kompleksi in tabuji ne zgolj zaradi dolochenih psihichnih pomanjkljivosti in okvar, temvech predvsem zaradi krvavo plachanega izkustva njene nepresegljive ambivalentnosti, saj dobesedno sproshchena spolnost vodi v osebno in druzhbeno katastrofo (nekatere strashne oblike invalidnosti so posledice spolnih bolezni pri prednikih; postoktobrski ruski boljshevizem se je moral kar najhitreje odrechi spolnosti kot rekreativnega »kozarca vode«). Tudi spolni asketizem ni le »katolishka perverzija«, kot se vchasih komu zdi, temvech je v razlichnih oblikah navzoch v vseh chasih in v vseh kulturah; znana trditev, da so tudi celibatniki spolna bitja, se zdi podobna trditvi, da so vsi ljudje morilci (vsakdo je pach ubil vsaj kakshno muho). V ljudskem izrochilu je najti pradavne modrosti, ki izprichujejo prav nich lahkotne izkushnje s spolnostjo, npr. znani latinski izrek »post coitum triste« (chemu zhalost, che gre za sproshcheno radost ljubezni?)... Poudarjanje panseksualizma je bolj groba, banalnejsha variacija na krshchansko govorjenje o vsesploshni bozhji ljubezni. Da je seks / eros edino, primarno in vsestransko gibalo v chloveshki eksistenci, s tem se ne strinja vsa antropologija; ob pravi lakoti seks ni dejaven, morda je tudi seksualni akt le »kanibalska« izmenjava energije (zhenska »izpije« moshko seme, zato ji »zraste trebuh«)... Pred seksom bitje (chloveka) kot bivanjski fenomen dolocha potreba po hrani (tj. boj za hrano ali »vojna«), pred hrano pa je dolochenost za smrt, ki je tudi »drugo ime« za rojstvo in za boj kot »proizvodnjo nasilja«. Smrt je »vrnitev« v absolutno. Zhe antichna, Ciceronova definicija chloveka na ozadju absolutnega: homo per naturam suam religiosus (»re-ligo« - nazaj zvezati, znova z/a/vezati; temeljno evropsko pojmovanje stika z absolutnim torej vkljuchuje vrnitev, ponovitev te z/a/ veze, se pravi, da mora pred tem biti tudi dolochena prekinitev). Omenjeni trije poglavitni, sredishchni izkustveno-bivanjski pojmi, razvrshcheni pomensko in abecedno v angleshchini: death, food, sex (od ostalih elementarnih enozlozhnic, kot so she: bad, beat, birth, blood, day, eat, earth, god, good, man, milk, moon, night, sun...).
OSEBNO (Slovenija, 2005; TVS 2 - 24. 1. 2005). Pogovorna (»antropo/sekso/loshka«) oddaja tretjich, tokrat z naslovom Moshka spolna moch. Obchuten »padec« glede na predhodni dve. Voditeljica Ljerka Bizilj tokrat ni imela enega samega izrazitega
sogovornika, ampak tri (pesnica, novinar-seksolog, zdravnik); s tem je bila razbita naslovna osredotochenost na »osebno«; preostal je navskrizhni klepet v »dnevni sobi« (znano o znanem), vljuden, sploshen, neoseben...
BOZHIDAR SHKERLJ (Zenit, oddaja. TVS 2 - 24. 1. 2004). Antropologija - mlada samostojna veda, v Shkerljevem chasu v glavnem she neznana veja biologije, danes tako rekoch »kraljica ved« ali vsaj najmodernejsha, povsod navzocha (na ljubljanski univerzi tudi na filozofski, teoloshki, druzhboslovni fakuleti) s svojim temeljnim in vseobsezhnim vprashanjem o chloveku in njegovih fizichnih-duhovnih koreninah, z »amerishkim« poudarkom na socioloshko-kulturnih razsezhnostih. Shkerlj (1904 -1961) je utemeljitelj slovenske antropologije, ustanovil je prvi antropoloshki inshtitut v Jugoslaviji. Darvinistichni izvor chloveka, »mislechega dvonozhca«: znana Shkerljeva knjiga Nevshechno sorodstvo, Lj. 1955 (srbhr. prevod: Majmuni srodnici choveka). (»Nekompatibilnost« najnovejshih najdb chloveshkih ostankov na indonezijskem otoku Flores.) Po nekaterih antropoloshkih ugotovitvah so se chloveshki mozhgani zacheli bolj razvijati z lovom in uzhivanjem mesnih beljakovin (namesto pasivnega nabiralnishtva in vegetarijanstva); verjetno je v zvezi z lovsko iznajdljivostjo in tekmovalnostjo tudi metaforichni (zhretje »bratskih zhivali«) in dejanski kanibalizem. Primitivni lovci imajo posebne obrede opravichevanja pred zhivalmi, ki jih ubijejo ali ki jih nameravajo ubiti. (Mitoloshke teme nekega primordialnega prekrshka, incesta; sestra kot zhena: Adam, Eva - Zevs, Hera - Oziris, Izida; konstitutivni bratovski zlochin: Kajn, Abel - Romul, Rem... )
DNEVNIK NEKEGA NARODA (Vihar, TVS 1 - 25. 1. 2005). Peti od osmih delov slovenske dokumentarne tv serije (scenarij trzhashki zgodovinar dr. Jozhe Pirjevec). Tokratna tema je kljuchna (n)evrodrama 20. stoletja: druga svetovna vojna v Sloveniji kot »shizorazkol« ali eksplikacija »absolutne diferAnce« znotraj slovenskega naroda (kakor tudi - mutatis mutandis - pri drugih balkanskih narodih; danes je seveda »blasfemichno« uvrshchati Slovence med prebivalce Balkana, toda v trzhashkem Narodnem domu, ki so ga pozhgali fashisti leta 1920, je bil tudi hotel Balkan). Neusmiljena dialektika v smislu ali-ali je od ene strani zahtevala nachelno (ideoloshko) naslonitev na »mater Rusijo« pod imenom in zastavo komunistichne Sovjetske zveze, od druge na italijansko-nemshki nacifashizem (numerichna »shifra« uradnega nastanka: 22-33), izvirajoch iz Rima s fino doziranim vatikanskim ozadjem (med vojno s »Hitlerjevim papezhem« na chelu, recheno po naslovu knjige Johna Cornwalla; Italijani se danes sicer vedejo, kot da jim je fashizem vsilil nemshki »okupator«); anglo-amerishki zavezniki so bili za obe strani bolj ali manj »nekakshna abstrakcija«. Nich ni bilo nakljuchnega, nich zgolj »po okusu« tega ali onega, vsakdo je prishel natanko tja, kamor je sodil po zhelezni logiki (etnichne) zgodovine in politekonomije, ne glede na to, kako zoprno je to slishati. Vsekakor so slovenski komunisti forsirali drzhavljansko vojno v duhu Leninovih instrukcij, toda ta »demonichni pragmatizem« je kakor prej
v Rusiji tudi tu nashel ustrezna tla, sicer ne bi imel nedvomno zmagovitega uspeha (morda je to mogoche razumeti kot »opravichilo« neke historichne histerije, toda dejstev niti »za nazaj« ni mogoche spreminjati). Nedopovedljiva slovenska aporija, podobna kot pri vseh slovanskih narodih katolishkega konteksta, tukaj she zabeljena in zachinjena v balkanskem kotlu: religija in kultura zahodni, etnichna identiteta vzhodna, moshkovitarska, »aziatska« (v srednjem veku so se npr. nekateri katolishki Slovani v svojem »vmesnem obupu« zatekali tudi k cheshki, tj. husitski in bosanski herezi).
MOSTOVI - HIDAK (Moj gost; Slovenija, 2005; TVS 1 - 27. 1. 2005). Portret prekmurskega Madzhara v seriji slovensko-madzharskih »mostov« (madzh. hid - most; -ak - sestavljeni sufiks za mnozhino), ki tradicionalno geslo slovenske identitete »Alpe - Jadran« razshirjajo z dodatkom Donave; Slovenija se te reke sicer udelezhuje le posredno, s pritoki, a se s svojim delom Panonije dotika »evropske Mongolije« (Hungaria - »Hun« v korenu; hon - madzh. dom; prim. tudi glavni kitajski etnos Han; v angl. se »Hun« bere »Han«; v kit. »hun« lahko pomeni brezciljno tavanje, divjashtvo, odpadnishtvo; Huni bi bili torej odpadnishka veja Kitajcev, divjajocha vse do Evrope; po Davorinu Zhunkovichu, ki je v vseh jezikih odkrival slovansko sled, je v besedi »Huni« lahko praslovanska »juni« - mladi, mochni mozhje; prim. rus. junyj -mlad; han - jap. pechat; hon - jap. knjiga; japonshchina je uraloaltajskega izvora kot madzh.). Madzharshchina kot evropska »mongolshchina« ali »hunshchina« ima kakshno chetrtino besed prevzetih iz slovanshchine / slovenshchine, na podlagi chesar italijanski uchenjak Alinei postavlja tezo, da so bili Etrushchani pravzaprav -Pramadzhari... Zadevne oddaje so zmeraj solidne, omogochajo etnoloshko zanimive poglede na dokaj odrochen, velikokrat pozabljan in prezrt del Slovenije ter na slovenski naselitveni prostor v madzharski drzhavi (Porabje). Hkrati se ob teh oddajah zmeraj znova obuja pomisel, da tovrstne dobrososedske mostove obichajno ponujajo tisti, ki so v slabshem, bolj ogrozhenem polozhaju... Opazno je tudi, med drugim po imenih in priimkih, da so madzharski juzhni Slovani precej pomeshani, v stilu exYU recheno: »jugoslavizirani« (npr. Kuchan je v Sloveniji redek priimek, izvirnejshi je le v Prekmurju, na Hrvashkem je eden pogostih in velja za »pravega hrvashkega«, s konchnico -an, se pravi perzijskega, prim. mesto v Iranu; nekateri etnonim Srbi razlagajo »porabsko«: s Raby, tj. z reke Rabe).
JAKUZA (The Yakuza; ZDA-Jap., 1975; TVS 2 - 28. 1. 2005). Klasika. Najboljshi doslej od vseh zahodnih filmov, ki so tako ali drugache skushali kombinirati zahodne in japonske bojne teme in veshchine. Avtor istonaslovnega (yakuza - japonska gangsterska organizacija, ya-ku-za je shifra za shtevilke 8-9-3) romana Leonard Schrader, scenarij Paul Schrader, rezhija Sidney Pollack. Pushka in mech, ognjeno in ledeno orozhje: Robert Mitchum (kot amerishki detektiv na Japonskem) in Ken Takakura (kot domorodec), oba enkratno markantna v glavnih vlogah. Zmeraj vredno ogleda.
DNEVNIK NEKEGA NARODA (Med dvema ognjema-, TVS 1 - 1. 2. 2005). Shesti del slovenske dokuserije. Prva leta po drugi svetovni vojni. Jugosocializem - »med devema ognjema«: med Zahodom in Stalinovim sovjetizmom... V prvih letih po vojni rojena generacija - prva socialistichna, generacija otrok tistih, ki so se bojevali med vojno. V glavnem otroci partizanov, ti otroci so naposled »poslali k vragu« ideal svojih ochetov: Jugoslavijo in socializem. A prva leta so bila doba ideoloshkega monolita, ki je vse bolj kazal stare, velikosrbske zobe in v njih razpoke, shkrbine, gnilobo. Shtrajk rudarjev v Trbovljah 1958: shok za jugosocialistichno idilo. - Kakorkoli se obracha, dejstvo je, da je Slovenija pod zastavo komunizma prishla do morja in do formalno avtonomne lastne drzhave v jugofederaciji s pravico do odcepitve, zajamchene z zvezno ustavo. To je bilo ochitno najvech, kar je bilo mogoche dosechi v danih razmerah, in to ni bilo malo. Desna, protikomunistichna tradicija je bila »povozhena«.
AURELIO JURI (Slovenske novice, 2. 2. 2005). Ne gre le za moralizem, gre za profesionalizem. Za verodostojnost javne osebe, politika, poslanca. V privatnem zhivljenju lahko pochne karkoli? Abrahamovska seksomanija, moderno »dekameronstvo«? Politik s prostodushno in serijsko izvajanimi tovrstnimi stranpotmi postane ranljiv kot »najshibkejshi chlen«, pripraven za posebne manipulacije. Obichajno se to nikjer dolgo ne obnese.
EMA 2005 (TVS 1 - 6. 2. 2005). Izbor slovenske pesmi za Eurosong 2005. »Simbolne zveze« aktualnih identitetnih trendov: Slovenijo, evrozvezno chlanico, ki se sochasno otepa dzhamije v svoji prestolnici, bo v »razcepljeno odcepljeni« Ukrajini predstavljal zmagovalec Eme - Slovenec z arabskim imenom Omar Karim Naber. Zakaj pa ne? Saj se je tudi slovenska literatura v svetovno vpisala z Bartolovim »arabskim« romanom... (O samem glasbenem, pevskem itd. poflu na Emi seveda ni mozhen nikakrshen komentar; se pravi - zmagovalna pesem na Eurosongu nima nikakrshne mozhnosti.)
PRESHERNOV DAN (8. 2. 2005). Letos na pustni torek in na zadnji dan kitajskega leta (novo leto je petelinovo, za nekatere znamenje predvidenega globalnega izbruha ptichje-perutninske »kitajske gripe«). Vsakoletna »velika masha« slovenske identitete - na vecher pred dnevom Preshernove smrti, ki sta ga kot praznik slovenske kulture dolochila Vidmar in Kidrich »po nakljuchju« zaradi nemshke ofenzive leta 1944, a kot vsaka nakljuchnost naknadno (retrospektivno) razkriva svojo simbolichnost. Poenostavljeno recheno: zlasti tendenca »leve kontinuitete«, liberalno-marksistichne, ki v svojem obrednem manku forsira kult Pesnika v smislu »po Preshernu, s Preshernom, v Preshernu«; katolishka »desna kontinuiteta« naj bi imela do Presherna bolj »evropski«, lezhernejshi, manj (kvazi)malikovalski odnos. Seveda gre pri polithistorichnem sklicevanju na Presherna za nenehno navzochnost aporichnega interesa, ki »najvechjega pesnika« v bistvu uporablja kot bolj ali manj nerodno etiketo,
kateri tudi na osrednji svechanosti z »obsojenci na nagrade« ustreza anonimnost in potiskanje njenega osebno-literarnega izvora vse bolj na obrobje drugih, povsem »nepreshernovskih«, a v glavnem manj problematichnih, manj subverzivnih umetnostnih podrochij (vse redkejsha oznaka »Preshernov dan«, na koledarjih itd. le she »slovenski kulturni praznik«)... Nujnost delovanja (polithistorichne) mitoloshke mashinerije po razlichnih »vzporednicah«: februar(ius), rimljanski zadnji mesec leta s praznikom ochishchevanja v kultu mrtvih (februa - lat. chistilo). Presheren je bil torej rojen v zadnjem mesecu krshchanskega (solarnega), umrl pa je v zadnjem mesecu poganskega (lunarnega) koledarja. Chashchenje mrtvega pesnika, ki se je videl v vlogi slovenskega (slovanskega?) Orfeja, antichne mitske personifikacije kulta pesmi in mrtvih, »pesmi mrtvih« ali »mrtve pesmi« oz. »muze« Evridike. Verjetno zhe predgrshki, trachanski (morda zveza s praslovanskim Velesom ali Volosom, bogom podzemlja, charovnishtva, pesnishtva, pastirstva; prim. mesti Titov Veles v Mak. in Volos v Grchiji) mit o magichnem pomirjevalcu duhov, pevcu Orfeju iz Trakije, povezan s kraniolatrijo, prastarim, predzgodovinskim kultom mrtvih, njihovih lobanj: Orfejeva, tj. »ponochnjakova, sanjacheva, sirotnikova« (orfna - gr. noch, mrak, isto kot erebos; Morfej - gr. bog sanj; orphanos - gr. sirota; prim. Preshernovo pesem Ponochnjak) pot v podzemlje, za »muzo« Evridiko, katere ime aludira »dober, shirok obichaj« ali »veliko pravico« kot obredno pot »na zahod«, v Ereb-os, navzdol, v spodnji svet, v drobovje spoznanja, s perspektivo »ochishchevanja« v obredih t. i. orfikov (prim. Ujevichevo pesem OrBka); v substratu je tudi egiptovski kult Ozirisa, ki je sodnik v podzemlju, identificiran s Serapisom, vladarjem podzemlja in zavetnikom aleksandrijske knjizhnice, t. i. serapejona (papirusno-knjizhna razsezhnost »naravne« poezije). Prakultna navzochnost mrtvih med zhivimi; kult mrtvih (haruspicina) s prerokovanjem iz drobovja zhrtvovanih zhivali (sprva verjetno tudi ljudi) je glavna, od Asircev prevzeta »vera« Etrushchanov (Praslovanov?); od teh prevzeli Rimljani (har - asir. jetra; hara - lat. svinjak; tudi v japonshchini »hara« - trebuh, drobovje; harakiri - droborez; isti koren v »har« in »er-eb«); »vampirstvo« kot slovanska izpeljava... Egipchanski Oziris in grshki Orfej z mitom o umrlem in spet ozhivelem bozhanstvu, ki se preraja kot ognjeno-sonchni ptich feniks, sta »predhodnika« krshchanskega Odreshenika, ki je »Omega« ali »zadnja chrka« grshke abecede (vse v znamenju chrke O ali nichle kot zakljuchenega kroga, v gr. tudi spodaj odprt; razvoj simbolske spiritualizacije od hieroglifov do grafemov, tj. od »bika« / Apisa ali alfe do »ochesa« ali omege). Presheren v vampirsko-erinijski ljubezni vidi spominsko (mnemosinsko) matrico svoje nesrechne pesmi in usode: uvodni, apokrifni, »zatajeni« sonet nesreche, edini mitoloshko-demonichen v ciklu, morda pomembnejshi po sporochilnem kot po pesnishkem dometu - Pov'do let starih chudne izrochila (ta edinstvena pesem v Preshernovem opusu nakazuje neko neimenovano, demonichno mrachno »pred-Julijo«, podobno kot naj bi bila »hudichevka« Lilit Adamova apokrifna »prva zhena«, pred materinsko Evo). Sploh se zdi, da je Preshernu blizu tema zagrobne ljubezni,
prim. sijajni prevod Lenore, sicer pa je odshel med pokojne, ne da bi narodu zapustil svojo pravo zunanjo podobo, cheprav je imel prijatelja slikarja, tako da se med Slovence »vracha kot vampir«, chigar obraza ni mogoche uzreti v zrcalu kolektivne identitete. Naposled je Presheren, potem ko se je »poslovil« od julij/jev/sko-primicijevskih (Julija Primic - simbolichno ime za sijaj nove dobe, svechanost preroda, poletje; prim. Julija - lat. bleshchecha, bozhanska; primicije - lat. prvi plodovi; primicija - nova masha; nem. die Primiz; Primic/Jul/-ija; gl. tudi Zgubljena vera - konec »glorije«, sijaja) in orfejskih iluzij, ugotovil, da je njegovo delo predvsem kultiviranje »Muttersprache« (gl. nemshko pismo Vrazu, 5. 7. 1837, kjer je tudi oznachil Vrazov jezik kot »shtajerski hrvashki dialekt«, se pravi, da mu je shlo predvsem za kulturo kranjshchine; morda ne brez zveze s Humboldtom, ki je pisal o vplivu razlichnosti jezikov na duhovni razvoj chloveshtva). Ta ugotovitev po svoje opozarja na pomembno politichno razsezhnost tudi povsem avtorskega delovanja zlasti znotraj malega naroda. Presheren se je tega jasno zavedal: v Sonetnem vencu se »chista« pesnishkoljubezenska tema prepleta s kulturnopolitichno ali domovinsko; se pravi, da gre za preplet dveh temeljnih mitov evropske literature - Orfejevega (iskanje zhenske ali »muze«) in Odisejevega (iskanje doma ali domovine; pri Preshernu je odisejski motiv posredno »navzoch« v sonetu o rojstni vasi Vrbi, izrecno pa Itako in Odiseja omenja v zgodnji, izrazito domovinski pesmi Elegija mojim rojakom); oba mita sta bila v 20. stoletju sochasno markantno aktualizirana z Joyceovim Uliksom (1922) in Rilkejevimi Soneti na Orfeja (1923). Pri tem se ob neredkih dvoumnostih, ki jih je zaslediti pri Preshernu, she ena skriva tudi v pomenskem ozadju imena Odisej, Odysseus (gr. odyssomai - jeziti se, sovrazhiti, biti hud na koga), mogoche v smislu »joyceovsko« ambivalentnega odnosa do »Itake«, ki ni le vashka idila, temvech pozna tudi »viharjev jeznih mrzle domachije« (Sonetni venec) in »rovtarske Atene« (Nova pisarija)... V Poezije pa je tudi uvrstil dve razmeroma banalni pesmi, eno z bolj politichnim, panslovanskim (»gostilnishka popevka« Zdravijica), drugo z bolj ekonomskim, samoslovenskim poudarkom (»ljubezenski dialog« med Slovenko in Slovencem Od zhelezne ceste, kjer on pravi: »Sam se po zhelezni cesti / vozil bom od nas do nas...«; gre za znotrajslovenski prostor, ki ga izrecno dolocha z mesti Dunaj, Gradec, Trst, povezanimi s tedaj zgrajeno zheleznico; ta je do konca 19. st. tako rekoch nehote postala hrbtenica slovenske politekonomske in kulturne strategije, cheprav jo je zgradil dunajski monarhokapital z namenom priblizhati glavno avstrijsko pristanishche prestolnici in pospeshiti germanizacijo vmesnega »nebodigatreba«; prim. sochasno madzharizacijsko funkcijo zheleznice na Hrvashkem s ciljem navezave »eksteritorialne« Reke na Budimpeshto). S specifichno politichno relevanco svoje poezije je Presheren v dolochenem smislu tudi »predhodnik« Shkrabcheve teorije performativnosti ali »govornih dejanj«, saj je v svojem pesnishkem govoru »udejanjil« Slovenijo kot geohistorichno (chasoprostorsko, drzhavnostno) identiteto she pred njenim dejanskim (formalno-konkretnim) obstajanjem. Hkrati je mogoche rechi, da se pri Preshernu orfejski pesnishkoljubezenski in odisejski
domovinskoljubezenski mit tako rekoch zdruzhujeta in nadgrajujeta pod krono mita o Prometeju, posredno nakazanega v njegovi kljuchni pesmi Pevcu, v kateri je pesniku dolochena »generalna pozicija« vztrajanja v kljuvajochem trpljenju »brez miru«. Che orfejski mit zastavlja vprashanje dvoumnosti chlovekove socializacije v »privatnem«, intimnem obmochju (v Zgubljeni veri za konec ljubezenske iluzije zadostuje »en sam pogled«, ustrezen Orfejevemu »pogledu nazaj«, ki dokonchno ubije bitje, po katerem hrepeni), odisejski pa v obmochju (etnichnega) kolektiva, potem v luchi prometejskega mita eksistenca »pevca« ostaja nedorechena, odprta predvsem trpljenju in heretichni, »demonichni« dvoumnosti smisla (Prometej je prinashalec luchi, prav to pa pomeni tudi ime Lucifer; »prometheus« - gr.: kdor misli v/naprej, premishljeni, kdor skrbi za druge, »avantgardist«). Cheprav je bilo o Preshernu povedano tako rekoch »zhe vse«, se zdi, da ravno vidik skozi »razpoke dvoumnosti« obeta she ne izrabljene mozhnosti za refleksijo. Kdor pa se sprashuje, v chem je Presheren sploh she aktualen, si lahko prebere vsaj G/oso: »Lani je slepar starino / she prodajal, nosil shkatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grashchino« - che nich drugega, ob teh verzih natanchnejsha definicija tranzicije sploh ni mozhna.
Velikoekranski dodatek 2005
RUSHEVINE (Slovenija, 2004; predvajan marca 2005). Film rezhiserja Janeza Burgerja. Nedvomno tehtno, inteligentno delo, vredno resne pozornosti, vendar za shirsho publiko prevech hermetichno, zaprto v ozki, specifichno stresni svet gledalishkih ustvarjalcev in nevrotichnosti njihovih medsebojnih odnosov, v katerih se do travmatichne nerazvidnosti prepletata vsakdanjost in teatrska fikcija. Filmu manjka celovitejsha tenzija dramske fabule, bolj se zdi sestavljen iz segmentov, od katerih je vechina izvrstna; glavni liki (ljubezenski kvadrat - dva para) so ostro profilirani in rezhiser je iz igralcev izvabil trenutke skrajne preprichljivosti, toda film zlasti od zachetka in priblizhno v prvi polovici »teche v leru« (rezhiserjev prvenec V leru, Burger je s svojim drugim filmom napredoval, Koshak, Pevec, Shterk so nazadovali), saj nekako ne zajame prave sape, ki bi gledalca »potegnila noter« do samopozabe; v drugem delu in proti koncu pa postane sredishchni dramski konflikt razvidnejshi in mashinerija sekvenc steche intenzivneje. Sizhe: hrvashki rezhiser z nemshko zvenechim imenom v slovenskem gledalishchu izvaja poseben projekt, priredbo drame islandskega avtorja, za katero se izkazhe, da jo je napisal sam pod psevdonimom; rezhiser izzove konflikt ljubosumnosti z othellovskimi asociacijami v ozhjem krogu glavnih igralcev (vpleten prijatelj z zheno in rezhiserjeva zhena), da bi dosegel popolnejsho preprichljivost igre; razmerje ostane nerazjasnjeno, ni gotovo, ali si je rezhiser zhenino nezvestobo le izmislil zaradi ad hoc potrebe po »mimetichni« identifikaciji ali je shlo za resnichno razmerje s prijateljem, ves spor pa se osmisli v konchnem triumfu
gledalishke prestave, ki je edini cilj vsega profesionalno perfekcionistichnega »turboeskapizma«. Vechina dialogov je v hrvashchini; v jezikovnem pogledu je to tako rekoch hrvashki film, ob katerem je mozhno vprashanje, ali je slovenshchina narechje hrvashchine ali je hrvashchina narechje slovenshchine - bolj verjetna bi bila prva mozhnost, saj v filmu nastopajochi Slovenci mimogrede prehajajo v hrvashchino z vso sintakso, medtem ko rezhiser-Hrvat le vchasih izusti kakshno slovensko besedo; v tako natanchno strukturiranem filmu to seveda ne more biti »nakljuchje« (da bi npr. Hrvati posneli film z vechino dialogov v slovenshchini, ni verjetno). Kakshna je funkcija te jezikovne »bravuroznosti«? V sicer asketsko izchishcheni celoti so dialogi grobo naturalistichni, »pocestni«; ta verbalizem je izrazito v duhu »jugobalkanske folklore« z neprestanim, obsesivnim (skoraj mantrichnim) omenjanjem genitalij in spolnega zaskakovanja. Ponuja se metaforichna parabola: rushevine so shifra za aktualno tranzicijsko stanje bratske balkanske identitete, ki se skusha artificialno projicirati v skandinavsko utopijo...
Chlovekov razvoj
Jozhe Shtucin
KD REPUBLIKA SLOVENIJA II
Motto: Mehanizmi uradnishtva so vechni, nepokvarljiva roba z garancijo do groba (tvojega, seveda).
Vehementno sem bil pozvan, naj se vendarle prijavimo na razpis Ministrstva za sholstvo in shport, saj so se tam odlochili tudi financhno pomagati kulturnim drushtvom, ki kakorkoli sodelujejo s sholami. KD Literarni klub Tolmin, ta skromna podezhelska izpostava pisane besede, ki nacheloma ne stremi k visokim ciljem, temvech skusha pokriti le lokalno literarno sceno, tako, ki do velikih vrat v Ljubljani niti ne pride ali pa je spregledana zaradi kakshnih drugih razlogov, svojega denarja pach nima in je vsak tolar dobrodoshel. Projekti v drushtvu nastajajo spontano, brez pretiranih nachrtovanj, talente ishchemo po bifejih, bi se lahko reklo, vsako leto pa nastane zbirka ali dve, najvechkrat pesnishka. Zadevo seveda vodim v glavnem sam, ker tudi tovrstnih zagnancev ne delajo vech. Vse lepo in prav, stvar umirjeno teche zhe par let, nobene revolucije nismo zanetili, sredstva za tiskanje pa sproti napraskamo tudi s prostovoljnim delom. Eno takih opravil so govori za obchinske potrebe, ki jih napishem z veseljem samo zato, da potem skromna sredstva pretochimo v knjizhno zbirko. Poimenovali smo jo Pot v Shtrklepce. Naj pojasnim. Shtrklepce so bile ena lepa dolinica na robu Tolmina, kjer so se pozimi otroci sankali, potok je zhuborel po njenem dnu, celo klopce so bile, na, pa je nekoch zhe davno prishel en befel od nekje, da se to nekoristno grapo zasuje, poravna ... In so jo zacheli zasipavati s smetmi. Potochka zhe zdavnaj ni vech, idilichna pokrajina je izginila, smetishche pa je zhe skoraj polno. Ostalo je ime - Shtrklepci, pa seveda nasha knjizhna zbirka, ki ga simbolichno ohranja v svoji zhlahtni, milo zvenechi podobi in vsebini, toda tudi v konotaciji: vsi bomo prej ali slej zasuti.
V okviru zbirke smo pred dvema letoma zacheli sodelovati z Osnovno sholo Franceta Bevka Tolmin, kjer s(m)o zastavili otroshki vseslovenski haiku natechaj. Precej ambiciozno naravnana ideja se je, predvsem pri otrocih, dokaj dobro prijela. Prvo leto so pisali haikuje na temo vetra (element zrak), leta 2005 na temo Vse teche (voda), v letoshnjem sholskem letu pa se otroci sprehajajo po Zemlji in zemlji. Na drugem natechaju je sodelovala 26 osnovnih shol iz Slovenije in dve iz zamejstva. Lep dosezhek, ki se kani she shiriti.
Zdaj pa k bistvu. Drzhava ne more iz svoje kozhe. To drzhi kot pribito. Ker za tiskanje knjizhice na koncu natechaja osnovna shola praviloma nima dovolj sredstev, chetudi govorimo o vsoti, manjshi od dvesto tisochakov, smo se pri KD Literarni klub Tolmin odlochili sodelovati tudi s svojimi sredstvi. Na prijazno opozorilo lokalne kulturnishke uradnice, da tudi letos Ministrstvo za sholstvo in shport namenja nekaj sredstev prav za take namene (sodelovanje KD s sholami), sem se podpisani odlochil zaprositi za
najmanjsho mozhno vsoto, ki bi vseeno precej pripomogla k realizaciji projekta. Boj s papirji je bil hud, a hud je bil tudi moj zagon: che kapne petdeset jurjev, smo na konju, izshla bo zbirka otroshkih haikujev, zhe v naprej garantirano zanimivih in dobrih, pa she svoj osnovni program bomo lahko izpeljali, izdajo pesnishkega prvenca mlade poetrese Monike Lazar iz Kobarida. Vse sem preshtudiral, glede razpisnih navodil, besedila v obrazce natipkal, da se ja ne bi nashel kdo, ki bi trdil, da ne zna brati za mano, jih opremil z lepim shtevilom kontaktnih naslovov, telefonskih shtevilk, e-mailov (chesh, mogoche bodo imeli kakshna dodatna vprashanja ali se bodo zanimali, kako nam gre od rok, preden izpljunejo cekine ipd.), skrbno zlozhil v kuverto predpisane velikosti, levo zgoraj napisal skrivnostno mantro NE ODPIRAJ - PRIJAVA ZA RAZPIS ZA SOFINANCIRANJE ZVEZ IN DRUSHTEV V SHOLSKEM LETU 2005 / 2006 in oddal priporocheno na poshto vsaj en teden pred iztekom roka, v zachetku julija, se mi zdi, pa potem nestrpno chakal (ne vedoch, da sem v veliki vnemi izpustil majhno podrobnost), kaj se bo iz vsega tega rodilo v jeseni, septembra. Vechkrat sem poleti pogledal na njihovo spletno stran, ali so kakshne novice, ali se zhe kaj ve, a je bilo vse bolj ali manj mrtvo. Seveda, pochitnice, toda minil je tudi datum, ko naj bi me pisno obvestili o rezultatu razpisa, prishlo pa ni nich. Ne bev ne mev. Priznam, najedati me je zachel strah - nich ne bodo dali, projekt bo shel po zlu. Mislil sem si: Nemara so prav vsa slovenska kulturna drushtva letos navalila na ta denar in je sredstev zmanjkalo zhe pri chrki B, kje je shele T (Tolmin). Toda shok je sledil v najbolj brutalni obliki, kar jo premore uradnishki um. Bil je udarec v polno, kot bi me pohodil dinozaver. Prishla je poshta (na naslov drushtva, seveda), v njej je bila nasha kuverta z vsemi razpisnimi obrazci vred in dopis, ki ga objavljam v celoti, da bo shoka delezhen she kdo (cheprav resnichno nikomur nich slabega ne zhelim). Takole gre:
Na vrhu pisma slovenski grb in napis:
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA SHOLSTVO IN SHPORT
KULTURNO DRUSHTVO LITERARNI KLUB TOLMIN TRG MARSHALA TITA 8 5220 TOLMIN
ZADEVA: Vrachilo vloge na javni razpis za sofinanciranje projektov drushtev in zvez v sholskem letu 2005/2006
Obveshchamo vas, da je Strokovna komisija za vodenje postopka dodelitve subvencij drushtvom oz. zvezam na odpiranju vlog dne 1.9.2005 ugotovila, da je vasha vloga nepravilno opremljena, saj na kuverti manjka naslov prijavitelja.
V skladu s tochko 7 javnega razpisa za sofinanciranje projektov drushtev in zvez v sh. l. 2005/2006 strokovna komisija vloge ni obravnavala in vlogo vracha prijavitelju.
Lepo pozdravljeni!
Pripravila:	Metka Zevnik
Alenka Pavlovec	MASTEN ZHIG	PREDSEDNICA KOMISIJE
Rajko Shushtarshich
GRENKOBA VLADANJA
(reforma sistema)
Tranzicija sistema - »prestop iz socialistichnega v liberalno-demokratichni sistem« - je nekako za nami, prishli smo na cilj, to je v Evropo, stopili smo v Atlantski pakt; cheprav je v resnici Evropa prishla k nam, z njo pa neizbezhna globalizacija. V senci tranzicije pa se nam je dogajala korenita sprememba slovenske druzhbe, namrech transformacija sistema iz socialistichnega nazaj v kapitalski red sistema, ki smo ga nekoch zhe imeli: manj razvitega, a v dostojnejshi obliki (kapitalisti so bogateli, a ne na horuk, in ni bilo vseeno, kako so obogateli). Sistem se je torej spremenil, preoblikoval, preobrazil, prestrukturiral, reformiral v temeljni vrednotni orientaciji. Drugache recheno, korenito smo oziroma so nam spremenili vrednotno utemeljitev - legitimiteto sistema. To se seveda ni dogajalo samo po sebi in ne samo v nashem sistemu, taka je nadsistemska -globalna orientacija. V to, kdo smo tu mi in kdo Oni, se v tem sestavku ne morem spushchati. V vsakdanjem zhivljenju navaden drzhavljan ali davkoplachevalec ali volivec ali potroshnik blaga ter shtevilnih sistemskih storitev in uslug te premene vrednotnega sistema she najbolj vidi kot vrsto nenehnih posameznih ali posamichnih reform. Neprestano se namrech reformirajo posamezni podsistemi: gospodarstvo, pa po malem drzhavna uprava in sodstvo, policija, vojska. O reformi slednje so nam she najmanj govorili, pa je bila to dalech najbolj korenita reforma v sistemu. Vrednote posameznikov glede vojashke obveze, vojske, vojne so se bistveno spremenile. Zdaj se za nas bojujejo drugi. Pogosto nam korenito reformirajo tudi sholstvo, znanost, socialo (v njej: zdravstvo, pokojninski pod-podsistem) itn. Nam pa se zdi, in verjetno se dosti ne motimo, kot da se za nas navadne ljudi ni nich bistvenega spremenilo, vsaj nich pretresljivega ne. Drugache seveda mislijo tisti, ki so imeli smolo, so izgubili delo, ker je propadla ravno firma, v kateri so bili zaposleni, ali pa banka, v kateri so imeli prihranke, ali pa niso zmogli plachati polozhnic, odplachevati posojil in tako naprej; celoten seznam bi bil zelo dolg. A to se zopet dogaja drugim (drugorazrednim).
Kakor koli zhe, radikalna ali korenita reforma sistema ni mogocha: (1) che ne posezhe v obstojecho socialno stratifikacijo (praviloma povecha socialno razlikovanje v druzhbi); (2) che korenito ne preuredi odnosov dominacije med podsistemi, najprej med tremi zgodovinsko dominantnimi: ekonomiko, politiko, religijo (po pravilih najdominantnejshega ter predvsem na rachun nedominantnih podsistemov: od sholstva, znanosti... do sociale, kulture). Che ni radikalnih reformnih pretresov v socialni stratifikaciji in korenite preureditve odnosov dominacije med subsistemi, se sistem normalno (evolutivno) razvija. Che stagnira na nekem podrochju, se razvija na drugem.
Zdaj nas je vlada obdarila z vrsto (paketom) reform, med njimi naj bi bila najbolj korenita davchna reforma (v njej pa enotna davchna stopnja). Che je ne bomo uspeshno "izpeljali", bomo zacheli zaostajati v razvoju za drugimi evropskimi tranzicijskimi drzhavami ipd., pravijo predlagatelji. Slede izrachuni financhnih posledic reforme za posamezne statistichne kategorije: kdo vech dobi in kdo manj izgubi. Izrachuni so lahko natanchni, dolochitev socialnih strat pa je statistichno poljubna - priblizhna (ostaja v megli). Nekoliko preprosteje bi bilo izrachunati prerazporeditev financ v prorachunu med posameznimi ministrstvi, a postavke v prorachunu za posamezna ministrstva se ne pokrivajo z dejanskimi druzhbenimi dejavnostmi. Vendar s primerne distance ne moremo spregledati vpliva reform na (1) socialno stratifikacijo in (2) na preureditev dominacije med subsistemi. Nash financhni sistem bo torej she naprej nepregleden, izrachuni pa zavajajochi. Vse kazhe, da je sedanja transformacija sistema solidarno dogovorjena med tremi zgodovinsko dominantnimi podsistemi: ekonomiko, politiko in religijo ali med kapitalskim, politichnim in religijskim subsistemom. Tudi Cerkev (njen glasnik Shkofovska konferenca je namrech solidarno podprla korenite reforme, ki so v spodbudo bogatim in evidentno na shkodo revnejshih slojev; mar samo zato, da bo dodala nekaj delovnih mest v sistemu, npr. za "kurate" v policiji)? Kapitalsko predominantni vrednotni sistem se razvija, che temu lahko rechemo razvoj, na rachun avtonomnih vrednot (vrednotnih utemeljitev) v vseh drugih dejavnostih sistema, skratka, orientiran je v nadaljnjo prevlado ekonomistichnih (kapitalskih) vrednot, tudi na rachun religijskih. Nash vrednotni sistem je vedno bolj vrednostni sistem. Vrednote sistema so bolj in bolj degradirane v vrednosti - dobivajo ekvivalent cene. Preprosteje recheno, za denar je mogoche kupiti vse: moch politikov, vest duhovnih vodnikov, pravichnost sodnikov, dostojanstvo kulturnikov, boljshe zdravje (mimo vrste) pri Hipokratovih zavezancih itn., da ne nashtevam vsega, kar dobro ve vsak potroshnik. She vech pa je mogoche prodati, celo najvech, kar chlovek resnichno ima, to je -samega sebe. Nenadni socialni vzponi elit in siromashenje revnih bodo presejali, suho recheno, prestrukturirali socialno strukturo od vrha do socialnega dna. Korenite reforme so torej velika premena sistema, pretresljivejsha od nje je samo she revolucija.
Z reformami za zdaj bolj ali manj soglashajo vse politichne stranke. Pravijo nam, da so korenite reforme nujne; she posebej, ker so uglashene s tistimi, ki jih izvaja EU. Kljuchni problem sedanje slovenske vlade pa je, ali se ji bo uspelo dogovoriti s "socialnimi partnerji" - preprichati sindikate oziroma sindikaliste, jih prepeljati zhejne chez vodo z obljubo, da je na drugi strani gostilna. Pa ne bo shlo, oni to zgodbo zhe dobro poznajo, saj sodi v program vseh socialnih sprememb, tudi revolucij. Vladi so preprichljivo sporochili, da ji lahko poshteno zagrenijo vladanje.
Za kaj pravzaprav gre oziroma kaj she posebej shtrli iz te silno goste ljubljanske megle? Preverimo najprej trditev ali napoved, ki sem jo zapisal leta 1993. (v sestavku: Rajko Shushtarshich, O stavki, Revija SRP 1/2, letnik I, oktober 1993):
»V ozadju te nejasnosti je morda najvechji problem sistema, ki se komaj kdaj omenjat, kot da bi ne hoteli vedeti zanj, da ga chaka drama restratifikacije. Tega dramatichnega izraza ne uporabim sluchajno, ker za suho besedo restratifikacija, ki pomeni nich manj kot: ponovno aktualizirati vrednotni sistem socialne stratifikacije (slojevitosti druzhbe) in jo dejansko uveljaviti. Doslej smo bili namrech sistem (druzhba) z latentno socialno stratifikacijo, tako, v kateri so "vse zhivali enake, le da so nekatere bolj enake od drugih". Vrednote, ki so razslojevale ljudi v socializmu, so bile zabrisovane, prikrivane, stratifikacije pa uradno ni bilo. In zato bo drama restratifikacije toliko hujsha, dogajale se bodo chloveshke stiske, ne slojem, stratam, ampak konkretnim ljudem, individuumom. Nenadni socialni vzponi (npr. nove elite lastnikov) in padci na drugi strani (bednih in nezaposlenih) bodo pretresli ali (zopet suho recheno) prestrukturirali socialno strukturo od vrha do tal.«
Tako je bilo zhe pred osmimi leti, tako je zdaj, le malo huje ali bolj izostreno. In tako je bilo zhe v Zhivalski farmi, preden se je farma (v Orwellovi pravljici) preimenovala v Grashchinsko farmo. V nashi pravljici se popravljeni apel "Napoleona II." glasi takole: "Vse zhivali so socialno enake, le nekatere so she bolj enake od drugih". Tudi Boksachev (konj garach na farmi) apel "She bolj bom delal."je postal she bolj aktualen. Gre torej le za: she in she, in za: bolj in bolj. Pohlep in grabezh sta neustavljiva. Bogatenje - revshchina in socialni prestizh - prezir, sta para relacijskih vrednot. Antipoda relacijskih vrednot sta nerazdruzhna. Eno gre z drugim, enega ni brez drugega. Praviloma je namrech tako: ko zachno pujsi (pisarji v Zhivalski farmi) trositi parole, da smo egalitarna dezhela, takrat se drastichno povechajo socialne razlike v sistemu. Toliko glede drame socialne she-stratifikacije ali she bolj-razlikovanja, ki nas she chaka. Danes je zgodba le nekoliko zasukana po meri trenutno najmochnejshe stranke v sistemu, ki je na poti do oblasti skoraj neopazno spremenila pomen prvega S v kratici (SDS) svojega imena - ni vech »socialna« (zdaj je »slovenska«). Kaj ni to dovolj zgovorno?
Glede kljuchnega dejstva iz nashe sindikalne zgodovine: »Sindikati so bili vprejshnjem sistemu institucija mochi, ne pa protimochi«, bi dejal le to, da so zdaj sindikati v sistemu institucija protimochi, razen sindikatov, ki so preblizu zgoraj omenjeni mochi. Vladi bodo poshteno zagrenili vladanje. Ekonomistom, snovalcem reforme -ki sijajno obvladajo kvantitativne ekonometrichne izrachune, bolj malo posluha pa imajo za take postavke, kot je kvaliteta zhivljenja - pa bodo dali poduk. Obojim upravicheno, ker za ljudi ni toliko pomembno, koliko smo razviti oziroma nerazviti, kateri sistemi nas bodo dohiteli, prehiteli v nizu statistichnih kazalcev, ampak bolj to, kako se razvija celotni sistem. Chlovek ni zgolj homo oeconomicus!
Op. avt.: Prichujochi prispevek je na rachun aktualnosti nekoliko poenostavljen. Kogar pa restratifikacija in premene v vrednotah sistema zanimajo podrobneje, lahko pogleda v dve elektronski knjigi: Matjazh Hanzhek - Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije, edicija Pogum Revije SRP, 1999/1); Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, edicija Pogum Revije SRP 2001/1).
Sergej G. Kara-Murza
RUSI IN JUDJE:
PRILOZHNOST ZA DIALOG
(II)
PODZHIGANJE ANTISEMITIZMA KOT SVETOVNI KULTURNI PROGRAM
Ta "lov na antisemite", ki se je odvijal pred nashimi ochmi, bi bil nemogoch, che bi bistveni del judovstva poskushal rezhiserje pozvati k razumu. Iz tega sledi, da je bil teren za to gonjo zhe pripravljen. Terena niso pripravljali le v Rusiji. Iz ne povsem jasnih razlogov zadnje desetletje tudi na Zahodu poteka aktivna "kampanja proti antisemitizmu". Poteka na tak nachin, da zachenjash sumiti: njen cilj je v resnici umetno ozhivljanje zhe ugaslega antisemitizma v ZDA in Evropi.
Vrsta evropskih znanstvenikov, ki menijo, da podzhiganje antisemitizma shkoduje prav drzhavi Izrael, izpostavlja dve strani te kampanje. Prvich, da izhaja iz nachela, da je "najboljsha obramba - napad", za cilj pa ima prikrivati rasizem Izraelcev v odnosu do Arabcev. Z razpihovanjem kampanje proti antisemitizmu se uspeshno ustrahuje vsak, ki poskusha kritizirati katerokoli izjavo ali dejanje Judov na Blizhnjem vzhodu (seveda je to lahko koristno tudi v drugih predelih sveta). Drugich, sam izraz "antisemitizem" se ideologizira, iz njega se odstranjuje vsaka nacionalna vsebina.
Leta 1973 je izraelski minister za zunanje zadeve Abba Eban izjavil naslednje: "Ena od osrednjih nalog vsakega dialoga z civiliziranim svetom je v tem, da se dokazhe, da med antisemitizmom in antisionizmom absolutno ni nobene razlike." Vendar pa je sionizem (in konsekventno antisionizem) ideologija, ki ji sledi manjshina svetovnega judovstva. Tako je antisemitizem v tem novem tolmachenju povsem odstranjen iz sfere nacionalnih odnosov, njegov objekt postanejo ne Judje, ampak sionisti, pristashi dolochene ideologije... V zachetku 80-ih let so bili narejeni koraki v smeri razshiritve prevech ozkih ideoloshkih okvirov pojma antisemitizem k bolj prirochni uporabi za doseganje kateregakoli politichnega cilja. V ZDA so celo uvedli megleni pojem "realni antisemitizem" (morda so pomochniki Brezhnjeva zhe takrat delali za dva gospodarja). V ZDA obstaja Liga proti difamaciji (osnovala jo je judovska organizacija "Bnaj Brit" - zapis fonetichen, op. pr.), ki velja kot "glavni uradni nadzornik za antisemitizem". Njen direktor Natan Perlamuter je leta 1982 izdal knjigo Realni antisemitizem v ZDA, kjer pojasnjuje novi pojem ter priznava, da je stari, obichajni "antisemitizem" propadel. Kaj razume pod novim? Vse, kar ni vshech vodilnim krogom v Izraelu in ZDA. Perlamuter to pojasnuje z jasnimi primeri: tako so antisemiti v ZDA "pacifisti iz chasa vojne v Vietnamu, ki so prekovali meche v orala in branijo palestinske teroriste", pa tisti, ki "obsojajo politiko ZDA v Centralni Ameriki in zahtevajo zmanjshevanje vojashkih stroshkov" itn. Liga ni le izvajala
neposredne kampanje proti liberalnim osebnostim ter jih ozhigosala kot antisemite, ampak je tudi razshirjala med vodilnimi Judi na amerishkih univerzah chrne sezname profesorjev, ki jih je imela za antisemite. Ne glede na njegovo "konfidencialnost" se je seznam znashel v obchilih, nakar je veliko shtevilo zmernih judovskih intelektualcev nastopilo s protestom. Vendar je to bilo v ZDA, v Rusiji takih intelektualcev ne bi nashli.
Do chesa je to privedlo? Do takega paradoksalnega polozhaja, da se je pomemben del Judov v ZDA in Evropi (in celo mnogi znani sionisti) znashel v kategoriji antisemitov. Ta kochljivi polozhaj so "judovski magnati" presegli tako, da so uvedli pojem "self-hatred" (sebi sovrazhni). Obstajali naj bi torej Judje, ki sovrazhijo sami sebe. Ne zveni ravno preprichljivo, kajne?
Enako paradoksalno je dejstvo, da so bile iz "realnih antisemitov" izkljuchene prav tiste odkrito neofashistichne in judofobske organizacije, ki gravitirajo k republikanski stranki in podpirajo politiko Izraela v Palestini. Manjshi shkandal se je zgodil avgusta 1988, ko je G. Bush med volilno kampanjo sprejel podporo neofashistov, se z njimi srechal in jih vkljuchil v svoj volilni shtab na visokem nivoju. Naivni Judje so zagnali vik in krik, vendar so jim vodje judovskih organizacij pojasnili, da je "antisemitizem teh neofashistov zastarel in anemichen", da pa se je resnichni sovrazhnik pritajil v demokratichni stranki, posebno med pristashi chrnskega kandidata Jacksona. Cheprav tam obichajnega antisemitizma ni opaziti, naj bi to bil prav tisti "realni antisemitizem". Ko chlovek prebira vse te zgodbe, se ne neha chuditi. Nor, nor, nor je ta svet. In prav v tak svet nas rinejo. Skratka, s pomochjo "magnatov" je strashilo antisemitizma uporabljeno v ZDA kot mochno politichno orozhje. Kako velik je strah pred njim, je razvidno iz predsednishkih volitvev. Kot je porochal Wall Street Journal, je Mondale "iz strahu, da bi uzhalil amerishke Jude" vrnil prispevek, ki mu ga je poslala neka Americhanka, in sicer preprosto zato, ker je nosila arabski priimek. Po tem so bili preverjeni vsi seznami in vrnjeni vsi prispevki oseb z arabskimi priimki.
Uchinkovito izkorishchanje antisemitizma zahteva, da ga podzhigajo. Njegovo ozhivljanje dosegajo na preprost nachin - po nachelu nasprotja. Nalashch zachenjajo do neverjetnih razsezhnosti napihovati kampanjo proti antisemitizmu. In ogromno ljudi, ki o njem prej sploh niso razmishljali, je nenadoma popolnoma obsedenih s tem problemom. Ne razumejo namenov te kampanje svetovnih razsezhnosti, nerazumevanje pa poraja podzavestni strah: "Kaj se skriva za tem?" Strah (fobija) pa povzrocha tudi gnev. Obtozhba z antisemitizmom je lahko postala politichna gorjacha prav zato, ker so njen smisel zameglili in uvedli najbolj strogo prepoved proti analizi in razumevanju tega smisla. Zato je obtozhba z antisemitizmom uporabna za vse primere, dandanes pa je neposredno navezana na demokracijo in dvignjena na brezprecedenchni nivo. Eden od glavnih strokovnjakov za ruski antisemitizem D. Furman izvaja tako formulo: "Ni mogoche zanikati ochitnega in velikanskega prispevka Judov k demokratichnemu razvoju vsega sveta kot tudi ne globokega in medsebojno povezanega boja za demokracijo z bojem proti antisemitizmu."
Ta chudni krizharski pohod je prerasel v zelo shiroko fronto in vase vsrkava nove in nove skupine ljudi. Recimo, chlanek v shpanskem chasopisu: "Pomeni, da je tudi Alfonso X. antisemit?" V chem je stvar? V washingtonski stolni cerkvi je bil izveden velik koncert shpanskih religioznih motetov iz XII. stoletja. Takrat je bil kralj Kastilije Alfonso "Modri", to je bil chas presenetljive strpnosti med krshchani, muslimani in Judi. V programu koncerta so bili moteti iz vseh treh religij. Ena od pesmi je govorila o tem, kako je Jud ubil otroka in ga zakopal v svoji kleti ter kako ga je ljudstvo linchalo. "Liga proti difamaciji" je obtozhila organizatorja koncerta (tudi Juda), da "stimulira sovrashtvo do Judov in nasilje proti njim". Kako se je pochutil ob takem ochitku? Zachel je dokazovati, da gre vendarle za pesmi iz XII. stoletja ter da se niso mogli odlochiti za cenzuro tako stare stvari in zamenjavo besede "Jud" z besedo "heretik", da so podobne obtozhbe tudi v drugih pesmih proti kristjanom in muslimanom. Pa kaj she! Nekdo zahteva cenzuro za vso chloveshko zgodovino in religijo.
Obtozhbe evangelija za antisemitizem, o chemer smo zhe govorili, tudi niso primitiven, domach plod nashih filozofov. Pred kratkim so v ZDA zacheli prehajati na novi, "politichno pravilni" prevod Svetega pisma, iz katerega je odstranjena omemba o tem, da so Kristusa krizhali Judje. Bil naj bi krizhan, kdo in zakaj ga je krizhal, pa ni pomembno. Kaj torej ostane svetega v tekstu po taki vulgarni in konjunkturni politichni cenzuri? Ko pa so taka dejanja na tem podrochju zhe pravi program!
Druga skupina literatov in teologov v ZDA prepisuje Sveto pismo tako, da bi po angleshko zvenelo enako kot v starojudovskem jeziku, z isto melodijo in ritmom. Dosegli so, da vsa imena v Stari in Novi zavezi zvenijo popolnoma drugache od tega, kakor so navajeni kristjani, in zato ni mogoche nichesar razumeti. Vodja tega projekta pravi, da le izpolnjuje nauk judovskega filozofa Martina Bauerja, ki je leta 1962 izjavil: "Ljudje morajo brati Sveto pismo tako, kot da ga niso nikoli videli." Skratka, kristjani in sploh vsi kulturni ljudje morajo presekati duhovno tradicijo, ki traja skoraj dva tisoch let, in zacheti s praznega lista.
Nova verzija Mojzesovega peteroknjizhja je bila predstavljena 18. decembra 1995 v stolni cerkvi v New Yorku. Prebirali so jo ob spremljavi Gershwinove in Haendlove glasbe najbolj znani pesniki in igralci. Rabini so prevod odobrili: "Che bi Bog na Sinaju govoril po angleshko, bi zvenelo natanchno tako." Ochitno imamo opravka z resnichno sijajnim literarnim delom, ampak New York Times zhe zahteva, da bi morala v ZDA ta elitna verzija Svetega pisma postati obvezen tekst pri predavanjih o religiji. Vsak razumen in dobrohoten chlovek je za dialog kultur, za njihovo vzajemno bogatenje. Toda ta zagnanost, s katero danes vsiljujejo judovska merila na vsa podrochja druzhbenega zhivljenja, ne prinasha nich dobrega. Posebno skrb vzbuja dejstvo, da molchijo osebnosti judovskega porekla s podrochij kulture, filozofije in zgodovine, med katerimi poznamo in sposhtujemo mnoge pametne in prenikave ljudi. Kot da imajo vodo v ustih! In molchijo ne v neki nevtralni situaciji, ampak ob demonstrativnem rozhljanju z orozhjem avtoritarnih judovskih voditeljev. Kaj v takih razmerah pomeni njihov molk?
V politiki je zadevna kampanja dobila she posebno radikalen znachaj. Pred dvema letoma so ministri EU za notranje zadeve in za pravosodje odlochili, da bo kriminalno pravo kvalificiralo kot zlochin zanikanje "holokavsta" - mnozhichnega nacistichnega unichevanja Judov. To je velikanska, nachelna prelomnica v vseh predstavah o pravni druzhbi in drzhavljanskih pravicah. Nich manj pomembna, kot je bila lochitev drzhavljanskega prava od religije ob zachetku novega veka.
Prvich je namrech kot kaznivo dejanje kvalificirano ne le dejanje in celo ne le izjava proti Judom, ampak zhe zgolj mnenje glede verodostojnosti nekega zgodovinskega dogodka. To je nekaj popolnoma neznanega v svetovnem pravoznanstvu. Nekaj takega obstaja le v teokratskem pravu, ki kazensko preganja brezbozhnost. Navsezadnje, tisti potencialni prestopniki, ki dvomijo o verodostojnosti podatkov o holokavstu, niso bili njegovi ochividci. Gre le za to, ali verjamejo ali ne verjamejo podatkom, ki jih dobivajo od zgodovinarjev in ideologov v knjigah, chasopisih in filmih. In tisti, ki ne verjame, je zdaj kriminalec.
Takoj se zastavlja vprashanje: zakaj? Ali je zanikanje holokavsta postalo pomemben socialni pojav, ki ga je potrebno zatreti s silo kazenskega zakona? She malo ne. Obstajajo skrajno maloshtevilne skupinice "klasichnih neofashistov", ki jih verjetno subsidirajo tajne sluzhbe, vendar tudi te ne zanikajo holokavsta. V zahodnem tisku nisem niti enkrat naletel na "zanikanje", ravno nasprotno, redek je chasopis, ki ga ne bi omenjal. Leta 1989 se je na TV Pariz zgodil incident; pripravili so debato o holokavstu in eden od novinarjev ga je "zanikal". Nanj so se vrgli kolegi-Judje in ga pred kamerami zacheli tepsti. TV voditelj pa je zvijal z rokami, podobno kot je pochel Ljubimov, ko sta se stepla Nemcov in Zhirinovski. Zakaj torej uzakoniti normo, usmerjeno proti neobstojechi socialni grozhnji? Tako se ne dela, razen che se ne zheli umetno ustvariti zharishche napetosti in konfliktov okrog problema ter ga iz namishljenega spremeniti v realnega. Morda pa nam je preprosto nerazumljiva brezprecedenchna obchutljivost Judov do vsega, kar je povezano s holokavstom? Televizijski gledalci pa, ki so videli prizor s pretepanjem holokavst "zanikajochega" novinarja, odprejo chasopis in preberejo sochno porochilo o velikem shkandalu v Izraelu, tako velikem, da so ga obravnavali v knesetu. Podjetnik Moshe Jaholom je najavil, da bo na drazhbi v Tel Avivu prodajal zaloge mila, narejenega v nemshkih koncentracijskih taborishchih iz mashchob Judov. Prvotna cena je bila 200 dolarjev za kos. Zagnali so velik hrup - ali ne gre za prevaro? Izvedenci so bili v dvomih: ali je milo res narejeno prav iz navedenih mashchob? Ljudje bodo dajali denar - kaj pa che ni iz judovskih mashchob? Vse se je konchalo s tem, da je lastnik odpovedal razprodajo. Nihche pa ni sprozhil kazenskega postopka proti pohlepnemu Mosheju Jaholomu. Kako je mogoche, da se dejanje, ki ga je mogoche imeti za profanacijo spomina na holokavst in ki izziva gnus celo nevpletenih ljudi, obsoja neprimerljivo milejshe kot zgolj nepravilno mnenje kakshnega neizobrazhenega mladenicha na Finskem, ki dvomi, da so nacisti unichevali Jude?
Sicer pa se ta kampanja proti antisemitizmu ne odvija na nivoju kultur, ampak se dogaja v realni politichni praksi. Meni osebno je na primer Leh Walensa nesimpatichen, vendar
mi je bilo neprijetno, ko so ga demonstrativno izbrisali s seznama povabljencev v Berlin ob 50-letnici konca druge svetovne vojne - in to dva dneva pred proslavo. Navsezadnje je bila Poljska prva zhrtev vojne in nacija, ki se je herojsko uprla. Povabilo je bilo umaknjeno zaradi "antisemitizma", izrechenega v preddverju ob nastopu v Varshavi. V chem je bil antisemitizem? V tem, da je Walensa omenil trpljenje Judov skupaj s Poljaki. Odlomki njegovega nastopa so bili potem ponatisnjeni v zahodnih chasopisih in komentatorji so razpravljali, ali je to mozhno oznachiti kot antisemitizem. Izvedenci so dvomili, politiki pa so delovali.
Pravzaprav so nacisti tudi Poljakom namenili holokavst. Pojem holokavsta je bil predlagan leta 1944 prav v zvezi z unichevanjem Poljakov in ne Judov. Poglejmo Hitlerjevo izjavo iz avgusta 1944: "Izdal sem ukaz mojim Odredom smrti, naj brez usmiljenja pobijejo vse zhenske, moshke in otroke poljske rase. Samo na ta nachin lahko pridobimo zhivljenjski prostor, ki ga nujno potrebujemo." Zhivljenje je izgubil vsak chetrti Poljak (kot tudi Belorus) - to je vech, kot je bilo pomorjenih Judov. Zakaj je torej omemba Poljakov skupaj z Judi v nastopu predsednika Poljske - nezaslishano hudodelstvo? Navsezadnje je umik povabila zhe povabljenemu predsedniku suverene drzhave dogodek brez primere v diplomaciji.
Po perestrojki Gorbachova je v kulturologijo na Zahodu prishel izraz "druzhba shpektakla". Uporabljajo tudi izraz "doba Temishvarja" - gre za najbolj chuden shpektakel, v katerem je igral ves narod, odigran pa je bil v Romuniji v obliki samostrmoglavljenja Ceausescujevega rezhima. Sedanja svetovna kampanja za ozhivitev antisemitizma je del velikega shpektakla. Po mnogih replikah, potezah in mimiki je ochitno, da ta shpektakel rezhirajo zloveshchi ljudje, obremenjeni s temnimi kompleksi in strastimi. Chloveshtvu to ne bo prineslo nich dobrega. Bojim se, da bomo morali rechi kot V. Rozanov:
"Z zhvenketom, shkripanjem, z rezkim zvokom se na Rusko Zgodovino spushcha zhelezna zavesa.
Predstava je konchana. Publika je vstala.
Chas je, da oblechemo krznene plashche in gremo domov. Obrnili so se. Vendar niti krznenih plashchev niti hish zhe ni bilo vech."
PRVI MIT O RUSKEM ANTISEMITIZMU
Umetno podzhiganje problema antisemitizma je iz dolochenih razlogov nedvomno postalo del celotnega obrata k "novemu svetovnemu redu". Knjiga Ruska ideja in Judje, o kateri smo zhe govorili, je ideoloshki produkt, delo specialistov, ki se v Rusiji ukvarjajo prav s takimi kampanjami. Mi pa moramo razmotriti vprashanje z druge strani in najti bolj iskrene, bolj emocionalne izraze druzhbene zavesti Judov. Kot pomemben vir lahko uporabimo antologijo, izdano leta 1996, z naslovom Dvoedini svet: Judje in Rusija v sodobni poeziji.
V tej antologiji je predstavljen 101 judovski poet iz Rusije, Izraela in od drugod; 444 pesmi, ki govorijo o odnosu Judov do Rusije. Lahko jih v celoti obravnavamo kot pesnishki izraz pogledov vechine Judov. V pesmih ni predstavljena tista manjshina, ki sem jo v prvem poglavju pogojno imenoval "davitelji" Rusije. Mozhno je, da so pogledi le-teh izrazheni v drugih knjigah in drugih pesmih, ki jih nisem bral. V tej knjigi pa prepoznavam tiste Jude, s katerimi se srechujemo v zhivljenju povprechnega, normalnega sovjetskega chloveka.
Glavni motiv v zborniku te mnozhice iskrenih "politichno sumljivih" (z vidika pravovernega sionizma) stihov je ljubezen do Rusije, nelochljiva povezanost z njo - in nemozhnost vzajemnega razumevanja:
Kako naj ti dopovem, da sem se rodila tam, kjer me niso priznali za svojo, vendar z brezumno drzhavo brezumna vez -kjerkoli sem in kamorkoli me vleche, pa che mi jezik odtrgash, pa cheravno ochi izkopljesh, chvrsto kot zanka okoli vratu! To chustvo je zapleteno, okviri te knjige ne dovoljujejo podrobne obravnave. Dotaknil se bom le ene njene strani - strah Juda pred antisemitizmom in uzhaljenost zaradi obtozhbe rusofobije:
Izrekel je Shafarevich, Kunjajev ozhigosal -o meni, rusofobki, obsodba je razmnozhena povsod. Tu takoj naletimo na nezdruzhljivost pojmov, znachilno za ves judovski monolog z Rusi. Shafarevich govori o fenomenu rusofobije, Sarra Pogreb pa o tem, da so jo domnevno ozmerjali z rusofobko. Brez nadaljnjega, Shafarevich o njej sploh ni razmishljal, ampak glavno je pri tem, da je nemogoche iz nje izvlechi, ali s svojo osebno uzhaljenostjo zanikuje sam obstoj rusofobije med vplivnimi judovskimi krogi. Odgovora ni. Opazimo lahko, da v vseh 444 pesmih ni niti besedice niti namiga o priznavanju ali zanikanju Shafarevicheve teze v konkretni obliki. Preprosto zamolchevanje. Knjiga pa ima naslov Judje in Rusija... Taka zamenjava predmeta spora, njegov prenos od problemskega fenomena v osebno usodo posameznega Juda je sploshno nachelo: tako se uporablja na nivoju "sobuteljnika" - in v akademski izdaji. Lotimo se vprashanja, ki je povzrochalo skomine, o smislu Protokolov sionskih modrecev. V knjigi Ruska ideja in Judje so omenjeni vechkrat, vchasih podrobno. Recheno je, da si jih je izmislil sodelavec carske tajne sluzhbe v Parizu Rachkovski, ki je "ukradel 70% gradiva francoskemu pisatelju Mauriceu Jolieju" . Toda ali je to sploh bistveno? Bistvo ni v tem, kdo je napisal tekst, saj to ni leposlovno delo. Prepirajo se okrog tega, ali v tekstu navedeno ustreza temu, chemur smo priche danes v druzhbeno-politichni realnosti. Obstaja mnogo del, v katerih je shifriran shirokopotezni koncept druzhbene preureditve, vendar ni razvidno, ali so ta dela navodila za delovanje ali le opozorila (tak je npr. film K.
Shahnazarova Mesto Zero, 1989). Zakaj je potrebno naivno sprenevedanje in reduciranje spora na vprashanje o poreklu teksta?
Sploh pa vsiljivo omenjanje Protokolov malodane v vsakem tekstu, usmerjenem proti "antisemitizmu", navaja na misel, da je cilj teh omemb ravno podzhiganje antisemitizma in manipulacija z zavestjo ljudi, ki so do teh Protokolov ravnodushni. Saj navsezadnje ruskim ljudem ne odkrivajo nikakrshnih skrivnosti. Spominjajo pa jih nanje zato, da bi jim vsadili misel, da se vse v svetu odvija po "judovskem nachrtu", da imajo Judi zhe povsod vse "pohopsano". To je blef, ki ima namen, da v ljudeh izzove obchutek nemochnega besa. Ta bes ni strashen, bistveno je, da je nemochen. Mimogrede, zame je presenetljivo, da so Protokoli na Zahodu bolj znani kot v Rusiji. Pri nas se jih celo tisti, ki so jih brali, slabo spominjajo, za povprechenega zahodnega intelektualca pa so postali nekakshna priznana norma obnashanja. Leta 1991 sem bil v Shpaniji in 13. aprila sem videl na televiziji dolgo pregledno oddajo o zhivljenju Judov v ZSSR. Takrat se mi je zdela oddaja, ker me "reforma" she ni izuchila, nesmiselna diverzija. Znani Judje, ki so dajali intervjuje zahodnim novinarjem v ZSSR, so izjavljali, da so se odpovedali konceptu "dvojnega patriotizma" - izkljuchili so komponento "patriotizma v ZSSR". Dalje - she vech. Skupina Judov iz Uzbekistana, ki so prosili vizume za ZDA, so proshnjo pojasnjevali s tem, da so bili v Ferganski pokrajini v Uzbekistanu protijudovski pogromi, med katerimi so sezhigali zhive ljudi. (Za tiste, ki ste pozabili, naj spomnim: banditi so sezhigali Turke-Meshetince in ruske vojake, z Judi to ni imelo nobene zveze.)
Napisal sem pismo na TV in v osrednji shpanski chasopis v tem smislu, da ravno take in podobne oddaje podzhigajo antisemitizem. Zakaj so torej potrebne? Za vsak primer sem tekst pokazal znanemu socialdemokratu lokalnega ranga. Rekel je: "Popolnoma prav, ampak poshiljati ni treba." Zakaj, sem vprashal. Bil je presenechen: "Kako zakaj? Vse chasopise kontrolirajo Judje. Zakaj bi jih drazhili?" Bil sem she naiven: "Ali tudi v Shpaniji? Saj ste praktichno brez Judov!" Pogledal je name kot na otroka: "Na Zahodu sta ves tisk in TV ena sama ogromna transnacionalna korporacija. Ali nisi bral Protokolov sionskih modrecev?"
Pa pustimo metodoloshke spore o tekstih in se vrnimo k vprashanju o strahu pred antisemitizmom. Kesam se, shele s knjigo judovskih pesmi sem preniknil v ta strah in doumel tisto misel, ki sem jo prej kritiziral. Misel o tem, da realnega antisemitizma v Rusiji ni, strah pred njim pa je velik, torej je antisemitizem - realen. Filozof D. Furman pishe: "Kakshnega mnozhichnega antisemitizma javne ankete ne potrjujejo (tu se nashi podatki ujemajo s podatki drugih podobnih anket) in protijudovski pogrom je manj verjeten kot kakshen "kavkashki". Toda eno je realna grozhnja pogroma ali diskriminacije, povsem drugo pa je - percepcija te grozhnje".
Podobno pishe tudi R. Rivkina v knjigi Judje v postsovjetski Rusiji o strahu Judov pred pogromi v nashem chasu: "Rezultati anket so indikator stanja duhov, razpolozhenja ljudi. Zato resnichnega stanja ni mogoche preveriti. Tudi che respondenti pretiravajo s svojim obchutkom nevarnosti, ni pomembno neujemanje njihovega razpolozhenja z realnimi razsezhnostmi protijudovskih akcij (za katere sicer nihche ne ve in jih nihche ni
shtel), ampak nekaj drugega: njihov izredni notranji nemir. Kajti prav to razpolozhenje je tista realnost, ki se raziskuje z anketami. In kakor kazhejo rezultati anket, je to razpolozhenje polno strahov, na meji panike".
O vlogi sociologov in filozofov bomo govorili posebej, zdaj pa o strahu. Strah torej obstaja, je skoraj panichen, njegov vir pa niso kakshni huligani, ampak sama Rusija: Ne hlepi po pogromu prgishche svojati, temvech domovine-machehe grozovita vojska. Znano je, da obstaja racionalni strah - skladen z grozhnjo. Ta pomaga chloveku izbrati pravilno obnashanje. Poznamo pa tudi iracionalni strah, ki v chlovekovem zaznavanju mochno pachi realnost. Ravno strah postane grozhnja za chloveka in ga vodi k napachnim in vchasih pogubnim ciljem in dejanjem. Posebno moch dobi iracionalni strah takrat, ko zajame mnozhice. Osebni strahovi tu krepijo drug drugega, se spletajo v sozvochje in ustvarjajo verizhno reakcijo, ki vodi v paniko, vchasih pa tudi v socialno katastrofo. Judovski znanstveniki sami priznavajo, da judovski strah pred pogromi ne ustreza resnichni nevarnosti. To je iracionalni strah. Kolikor jaz lahko presodim, na temelju lastnih opazhanj, ruski chlovek tega strahu ne obchuti, ga ne razume in celo ne opazi. Grozhnje ocenjuje ustrezno, vedoch, da so danes Judje v Rusiji zashchiteni pred nevarnostjo bolj kot Rusi, Tatari, Chukchi itn. Od tod zadrega: zakaj so tako histerichni? Rus ima to histerijo za neiskreno in vidi v njej nekakshno porogljivo zvito zamisel. Sedaj mislim, da je to velik nesporazum in druzhbeni problem. Che naj verjamemo vsem tem judovskim pesmim, izhaja, da smo zhiveli drug ob drugem z narodom, v kulturo katerega je bil vgrajen mochan, do manije razrashchen strah. Ta je bil globinski motiv nam nerazumljivih zamer, chudashtev in dejanj. Z nami je zhivel narod z dushevno travmo, do katere smo, tako sodim, bili nepozorni.
Ta travma, ki je ostala v zgodovinskem spominu, ni bila povzrochena v Rusiji, ampak na Zahodu - z viteshtvom, ki v pravoslavni Rusiji sploh ni moglo vznikniti. Med prvim krizharskim pohodom so bile oropane judovske skupnosti ob Renu in Donavi, med drugim v Franciji, med tretjim v Angliji. Potem, v procesu konsolidacije financhnega kapitala, so bili Judje izgnani iz Anglije (1290), iz Francije (1394), iz Italije in Nemchije ter nazadnje she iz Shpanije (1492). Takrat so se dogajali pogromi, v katerih je bilo ubito okoli 40% vseh Judov. Judje so bezhali v slovanske dezhele in v XIX. stoletju je bila vech kot polovica vseh Judov med prebivalci Rusije.
Kako se je zgodilo, da je strah pred pogromi obrnjen proti Rusiji? Navsezadnje na njenem ozemlju nikoli ni bilo nichesar, kar bi vsaj priblizhno spominjalo na pogrome v Sevilji ali na "kristalno noch" v Berlinu. Tezhko dostopne so nam razprave judovskih in zahodnih raziskovalcev pogromov, vendar jih je zbral, povzel in v kratki obliki predstavil v vrsti svojih knjig V. V. Kozhinov. Kako je nastal mit o pogromih v Rusiji in zakaj je v tuje jezike prishla ruska beseda "pogrom"?
Naj navedem naslednjo analogijo. V biologiji obstaja fenomen - anafilaksija. Nekatere snovi, ko pridejo v telo, povzrochajo v njem razen kratkotrajne bolezni (alergije), povechano obchutljivost za te snovi. Telo hrani spomin o njih, vchasih vse zhivljenje. In che v telo spet pride le neznatna kolichina te snovi, za druge sicer nenevarna, tukaj
izzove burno, popolnoma neadekvatno reakcijo - anafilaktichni shok. To ni zashchitna reakcija imunitete. To je "panika", ki stresa organizem in je neredko vzrok njegove smrti. Bil sem navzoch pri neki taki reakciji, to je grozna podoba.
Celo pri "majhnih dozah pogroma" so ruski Judje dozhivljali anafilaktichni shok, ki so ga podpirala ideoloshka sredstva. Moch tega shoka je malo odvisna od doze. Kakorkoli zhe zveni absurdno, "zdravnishka afera" je izzvala pretres, ki je primerljiv s pretresom zaradi holokavsta. Rus to tezhko sprejme kot "chisto moneto", zdi se mu podobno hudichevemu roganju. Videti pa je, da je ta judovski pretres iskren. Kaj torej narediti? Che priznavam svoj greh neobchutljivosti, pa obenem obtozhujem judovske znanstvenike - Furmana, Rivkino in mnoge druge. Ker so zhe zdavnaj doumeli iracionalno naravo tega strahu, bi se morali potruditi in ga premestiti v sfero razumnega, v sfero zdrave pameti - in ga potem zdraviti. Namesto tega so ta strah kultivirali in podzhigali, ko so napihovali mit o "ruskem antisemitizmu".
Poudariti velja, da je bil anomalni strah pred pogromi ustvarjen po vojni s pomochjo ideoloshkih sredstev, ko je bilo realno znanje o njih zhe odsotno. Shele takrat so zainteresirani ideologi zmogli ustvariti "virtualno relanost". V zachetku XIX. stoletja, ko je bil strah ustrezen, pa zaradi pogromov nihche ni emigriral. Trgovci, ki so bili objekt pogromov, se sploh niso odseljevali, emigrirali so judovski revezhi, pa she ti ne mnogi. Leta 1897 je bilo v Rusiji 5,06 milijonov Judov, leta 1917 pa 7,25 milijonov. Zhe po prvem kishinjovskem pogromu leta 1903 se je v juzhnih in zahodnih ruskih mestih pojavila dobro oborozhena (celo s strojnicami) judovska samoobramba. Pogromi so strnili njihove vrste: judovski provokatorji so shirili listiche v rushchini s pozivi "Tolchi Jude!", sionisti pa listiche v svojem jeziku s pozivi k oborozhitvi Judov. Torej danes Judje umetno gojijo mit o pogromih.
Za Ruse kot tudi za vechino Judov bi bilo koristno, che bi se znebili zablode in stopili drug drugemu naproti. Narediti to pa ni preprosto, ker vplivni del Judov in mediji pod njihovim nadzorstvom hladnokrvno in cinichno izrabljajo strashilo antisemitizma. Danes, v razmerah hude krize, je nemogoche opredeliti, ali je to divje sovrashtvo do Rusije, prisotno v nekaterih Judih, lazhno, politichno koristno ali pa je iskren, bolezenski izraz starega kompleksa. Bolj ko se kriza zaostruje, bolj je Rusija podobna bojnemu polju, zato je chasa za raziskovanje tega vse manj. Kot ni chasa za dialog s chlovekom, ki je zamahnil proti tebi z britvijo, cheprav vesh, da je dober, vendar bolan chlovek. Toda dokler je she chas, velja poskusiti, da bi pogovor prenesli v okvir razuma. Poglejmo, kako ustvarjajo mit o "ruskem antisemitizmu" nashi akademski filozofi. Najprej o stari, predrevolucijski Rusiji. Pri ustvarjanju njene mrachne podobe ima pomembno vlogo predstava o vseh njenih druzhbenih tokovih, z izjemo propadlih kadetov, kot izvirno antisemitskih. Taki naj bi bili desni (V. V. Shulgin) in krshchanski filozofi (N. Berdjajev), smenovehovci in evrazijci ter seveda boljsheviki. Domnevno naj bi se pod vsemi temi skrivalo t. i. chrnosotenstvo in njegov predhodnik - slovanofilstvo. Krona vsega tega pa naj bi bil fashizem.
V knjigi Ruska ideja in Judje beremo, da je chrnosotenstvo "rasistichni nacionalizem protonacistichnega trenda, ki se je na povrshju politichnega zhivljenja Rusije pojavil na
zachetku XX. stoletja". In she: "Nobenega dvoma ni, da je rusko chrnosotenstvo pognojilo zemljo, ki je vzredila nacizem". Ta je pa dobra, nobenega dvoma ni! Hkrati pa raziskave nemshkega nacizma kazhejo na bistveno razliko njegovega antisemitizma od tistih oblik judofobije, ki so obstajale v Rusiji.
V znanem delu L. Luxa o fashizmu stoji: "Komunisti niso znali pravilno oceniti izredno pomembne komponente nacionalsocialistichnega svetovnega nazora - antisemitizma. Boljsheviki so razumeli nevarnost antisemitizma, pogosto so bili primorani ostro kritizirati antijudovske izpade in predsodke. Vseeno pa izkushnje, ki si jih je pridobil boljshevizem glede vprashanja o ruskem antisemitizmu, niso mogle pomagati pri njihovem razumevanju bistva nacionalsocialistichne ideologije. Judovski pogromi v predrevolucijski Rusiji in diskriminacijski ukrepi carske vlade glede Judov niso dajali nobenih kriterijev za oceno antisemitizma, tipichnega za NSDAP in nacionalsocialistichne drzhave." Vztrajno nas preprichujejo, da naj bi obstajala genetichna zveza med chrnosotenstvom in fashizmom. Ravno judovske raziskave pa to zanikajo. Kaj je bilo chrnosotenstvo na zachetku XX. stoletja? Politichno gibanje monarhistov-tradicionalistov, nastopajochih proti liberalni revoluciji, ki je visela v zraku. Zhe iz tega sledi, da chrnosotenstvo ni moglo biti ne rasizem ne nacionalizem: rasizem se je pojavil med reformacijo z razdelitivjo chloveshtva na raso izbrancev in raso zavrzhencev (zato so bili kolonizatorji Amerike iz drzhavljanske druzhbe rasisti, kolonizatorji iz tradicionalne shpanske druzhbe pa ne). Nacionalizem pa se pojavi shele z preobrazbo naroda v politichno nacijo, do take preobrazbe pa je bilo v Rusiji na zachetku XX. stoletja she dalech. Chrnosotenstvo je brez nadaljnjega izhajalo iz ideje "naroda".
Chrnosotenstvo se ni razvilo v politichno silo, reshiti rusko monarhijo in imperij je bilo zhe nemogoche, v svojih prognozah pa so bili njegovi vodje bistroumni. Po letu 1906 so sile liberalne inteligence in revolucionarjev ustvarile "chrni" mit o chrnosotenstvu. Ta se lahko primerja z mitom o inkviziciji, v katerega skoraj vsi verjamemo (po tem je indikativen).
Shtevilo zhrtev inkvizicije ni bilo veliko. She vech, ravno inkvizicija je veliko pripomogla k pojavu racionalnega mishljenja v Evropi, ozdravila je intelektualno klimo: zhe sto let pred reformacijo je dekretirala, po dolgih debatah, da demoni in charovnice ne obstajajo. Nasprotno pa je bila reformacija strashno nazadovanje, protestanti so v Evropi sezhgali okoli milijon "charovnic" (sezhigali so jih tudi v ZDA, do konca XVII. stoletja, sodniki pa so bili profesorji Hardvarske univerze).
Ob koncu XIX. in zachetku XX. stoletja je bil v anglosashki literaturi ustvarjen mit o inkviziciji; brez priznavanja tega mita ni bilo vstopa v sodobno druzhbo. V danashnji Shpaniji si tudi poznavalec teh zadev upa o njih govoriti samo potihoma in samo med shtirimi ochmi. Najbolj osupljivo je to, da je vodja svetovne shole zgodovinarjev inkvizicije, amerishki znanstvenik, protestant, ob koncu zhivljenja prishel do sklepa, da je bil vse zhivljenje v zablodi.
S svojimi uchenci je zastavil velik projekt: vsak akt sezhiga "charovnice" ali heretika je nanashal na zemljevid v obliki pike. Pokazalo se je, da so se v coni delovanja inkvizicije videle redko razsejane pike, v conah reformacije (Shvedska in Sever Evrope) pa so se pike zlile v chrne madezhe. To ga je tako pretreslo, da se je pred smrtjo odlochil za
junashki in brezprecedenchni korak - izjavil je, da je vsa zgodovina inkvizicije velikanska falsifikacija. Vendar pa je bil mit politikom tako zelo potreben, da je znanstvenikovo predsmrtno priznanje izzvenelo v prazno. Spremenilo se ni nich, niti v katolishkih dezhelah. Resnica se zhe ni vech splachala.
Enako je s chrnosotenstvom. Demontirati ga je tezhko. Toda eno je pustiti mit na miru, prevech globoko vtisnjen v zavest, drugo je vtiskovati ga she globje. Glavno pa je razvijati ga in ga dopolnjevati z idejo o genetichni blizhini s fashizmom. Te blizhine ni in ne more biti, ker ta dva pojava lezhita na razlichnih civilizacijskih trajektorijah. Da imamo opravka z zavestnimi podmenami, govori dejstvo, ki se skrbno prikriva. Chrnosotenci so predstavljeni kot zdruzhenje predstavnikov marginalnih, temnih in nekulturnih slojev, skorajda mestnega dna. V resnici so v chrnosotenstvu, tudi v vodstvu, sodelovale zelo znane osebnosti ruske kulture: filologi akademiki K. J. Grot in A. I. Sobolevski, zgodovinar akademik N. P. Lihachov, botanik akademik V. L. Komarov (kasneje predsednik Akademije znanosti), zdravnik S. S. Botkin, ustnovitelj orkestra ljudskih inshtrumentov V. V. Andrejev, slikarja Makovski in N. Rerih. Blizu so bili k chrnosotenstvu V. M. Vasnecov in M. V. Nesterov. Po mnenju Leva Shestova bi se chrnosotenstvu, che bi bil she zhiv, pridruzhil tudi Dostojevski. V chrnosotenstvu so sodelovali znani predstavniki aristokracije in tudi cerkveni hierarhi, med njimi bodochi patriarh Tihon in mitropolit Antonij (prototip Aljoshe Karamazova). Kako brezvestni so nekateri sestavljalci knjige Ruska ideja in Judje, je vidno iz tega, kako so potegnili paralelo med chrnosotenstvom in fashizmom, med zahodnim krshchanstvom, ki se ni uprlo holokavstu, in pravoslavjem - obenem pa navajajo tekste pozivov in pridig hierarhov pravoslavne cerkve, ki skrajno ostro obsojajo pogrome kot zlochin proti Bogu in chloveshtvu (cheprav so bili zhrtve pogromov vechinoma Nejudje). To pomeni, da je bilo pravoslavje nespravljivo do antisemitizma! Kje je torej analogija? Avtorji knjige, ki razvijajo misel o antisemitizmu, se povsem ognejo dejstvu, da je bil eden od ustanoviteljev chrnosotenstva in urednik njegovega osrednjega chasopisa Jud V. A. Gringmut. Pomembno vlogo v vodstvu so igrali tudi drugi Judje, med njimi I. J. Gurljand, blizhnji sodelavec P. A. Stolipina. Ti niso bili provokatorji, ampak zelo znane osebnosti judovstva, s katerim niso pretrgali vezi. O Gurljandu, sinu glavnega rabina Poltavske gubernije, je Judovska enciklopedija pisala leta 1910: "Gurljand je izrazhal idejo popolne pripojitve Judov k temeljem ruske drzhavnosti brez odpovedi od svojih verskih in nacionalnih stremljenj".
Nedvomno so bili chrnosotenci in Judje med njimi proti revolucionarjem in med drugim tudi proti Judom. Vendar, poglejte, kako je popachena nasha zgodovinska zavest! Vbija se nam v glavo, da so "chrnosotenci krvavi pogromashi". V resnici so bili chrnosotenci obtozheni treh umorov: kadeta M. J. Hercenshtejna leta 1906 (morilec ni bil zanesljivo dokazan), kadeta G. B. Jollosa (leta 1907) in trudovika A. L. Karavajeva (leta 1908). Revolucionarne organizacije, med katerimi so bili najbolj aktivni eserji, ki jih je vodil Jud Azef, so do leta 1917 ubile, po izrachunih zgodovinarja A. Hejfmana, 17.000 ljudi. Kljub temu furmani in rivkine, dorenki in lobkovi strashijo Jude z "chrnosotenskimi pogromashi".
SOCIALNO-EKONOMSKE PREDPOSTAVKE ANTISEMITIZMA
V	prejshnjem poglavju smo govorili o tem, kako danes najbolj vplivni judovski intelektualci poskushajo predstaviti Rusijo kot izvor in bastion svetovnega antisemitizma. Njegove korenine ishchejo v samem jedru ruske kulture, v krshchanstvu. Metodoloshki temelj vseh teh sklepov je do te mere nepreprichljiv, da je nemogoche verjeti v njihovo iskrenost. Vse to je najchistejsha ideologija. Ideologija ustvarja v domishljiji "izmishljeno realnost". Obrnimo se najprej k zemeljski, "realni realnosti".
V	knjigi Ruska ideja in Judje: usodni spor se antisemitizmu upira filozof, ki ga sami Judje oznachujejo takole: "Najvechji med ruskimi filozofi, V. Solovjev, znan po svoji judofiliji, velik poznavalec judovske zgodovine in talmudske literature". Ta filozof navaja naslednje argumente proti "ekonomskemu antisemitizmu": "Razsvetljena Evropa je postavila v socialni ekonomiki brezbozhna in nechloveshka nachela, potem pa obtozhuje Jude, ko sledijo tem nachelom... Che Judje, ko pomagajo kmetu, tega tudi izkorishchajo, ne delajo to zato, ker so Judje, ampak zato, ker so mojstri denarnih zadev, temeljechih na izkorishchanju sochloveka."
To pa je logika! Ker je oderushtvo brezsrchno, Judje so pa oderuhi, morajo zhrtve oderushtva ljubiti Jude. "Nesrecha ni v Judih in ne v denarju - pishe Solovjov - ampak v drzhavi, v vsestranski vladavini denarja, te vladavine denarja pa niso ustvarili Judje." Predstavljajte si: morilec je izvedel poskusni strel, sklanja se k umirajochi zhrtvi in ji zashepeta v uho: "Ne jezi se name! Smodnika nisem jaz izumil, ampak Kitajci pred dva tisoch leti."
Nosilci monetarizma, ki je povsod, kamor je prodrl, rushil tradicionalno gospodarstvo, so bili Judje ("mojstri denarnih zadev"). To je dejstvo, ki bi ga bilo preprosto neumno zamolchevati. Tam, kjer je bil prehod v monetarizem hiter ("terapija shoka"), je privedel do velikanskega chloveshkega trpljenja in do antisemitizma. Recimo katolishka Shpanija. Po kraljevem ukazu so bili leta 1492 iz nje izgnani vsi Judje. Tiste, ki so sprejeli krshchanstvo, skrivaj pa nadaljevali judaizem (t. i. marani), je preganjala inkvizicija. Mimogrede, kot se pogosto dogaja, so bili najbolj surovi inkvizitorji (npr. Torquemada) spreobrnjeni Judje. Judovski trgovci pa so spretno izkoristili inkvizicijo za obrachun s svojimi konkurenti tako, da so jih ovajali, da tajno izpovedujejo judaizem. Shpanci imajo danes kompleks zgodovinske krivde in o vsem, kar je povezano z Judi, pishejo in govorijo zelo obzirno in previdno, tehtajo vsako besedo. V chem je bil po njihovem mnenju vzrok takratne judofobije? V strahu tradicionalne druzhbe pred rushilnimi uchinki monetarizma. Shpanski zgovinar pishe: "Judje so poosebljali trzhno ekonomiko v okolju naturalnega gospodarstva. Trzhna usmerjenost, ki je bila svojstvena vechini Judov, je pomenila, da je postala krshchanska Evropa pri prehodu iz fevdalizma v kapitalizem v dolochenem smislu judovska - preshla je v judaizem v tisti obliki, v kateri so bili Judje razvidna chloveshka uresnichitev novega ekonomskega sistema." Trpljenje zaradi uvajanja monetarizma je bilo za vechino ljudi nezdruzhljivo z zhivljenjem. Danes tudi Rusija dozhivlja tezhke udarce "novega ekonomskega sistema". Njegova "razvidna chloveshka uresnichitev" so tudi Judje. In to je pravi objektivni vzrok za
judofobijo. Ali opozicija in mnozhichna zavest izrabljata judofobijo kot preprosto ideologijo upora - tako, kot je to delala Evropa? Absolutno ne. Vsi poskusi "arhitektov in delovodij", da bi se razrastel antisemitizem, so propadli. Edino nesrechni Ostashvili je razbil ochala pisatelju (pa she to ruskemu). To je tisto, kar bi moralo biti osupljivo za objektivnega opazovalca.
Monetarizem, ki je naredil iz denarja glavni izraz chloveshkih odnosov, je porodil na Zahodu tudi dotlej neznano surovost. Ta se je pojavila predvsem v sferi delovanja financhnega kapitala - kot stremljenje za tem, da se povzrochi trpljenje insolventnemu chloveku (to je izrazil Shakespeare v liku Juda Shylocka). Marx navaja komentar iz leta 1707 k angleshkemu Zakonu o kreditu in bankrotstvu: "Med trgovci vlada tu v Angliji tak duh surovosti, kakrshnega ne srechate v nobenem drugem druzhbenem sloju ali v drugi drzhavi."
Kakshna je bila namera judofobije v chasu "trzhnih reform" v Evropi? Pripovedujejo, da so nosili pravoverni katoliki v Shpaniji po letu 1492 v vrechki za pasom koshchek svinjskega sala, ki so ga neprichakovano pomolili mimoidochemu pod nos, che se jim je zdel sumljiv. Che je ta instinktivno umaknil glavo, so ga takoj odvlekli pred inkvizicijo, chesh morda pa je maran.
Ugodne razmere za razvoj antisemitizma so se torej pojavljale v vseh drzhavah, kjer je financhni kapital radikalno vdiral v tradicionalno gospodarstvo in ga rushil - kajti ta financhni kapital so predstavljali predvsem Judje. Konflikt, ki je bil v svojem bistvu socialen, si je nadel obliko nacionalnega.
SOCIALNO-KULTURNE PREDPOSTAVKE ZA ANTISEMITIZEM V RUSIJI
(Od "komisarjev vprashnih cheladah" do antisovjetizma;
sioniste shikanirajo;
ali bodo sinovi Jehude postali tujci;
disidenti - sovjetsko "kvasilo" antisovjetskega projekta)
NEUSPESHEN POSKUS DIALOGA
Po izidu prve izdaje te knjige me je poklical literarni kritik L. A. Anninski in me povabil k sodelovanju pri okrogli mizi, posvecheni problemu odnosov med Judi in Rusi. Takshno srechanje je bilo v urednishtvu revije Rodina (Domovina) 31. januarja 2002. Poleg mene je bilo tam she sedem ljudi, skoraj vsi so bili zgodovinarji. Vsi so bili podobnega mnenja glede glavnih zadev. V nobenem primeru niso zavrachali vodilne teze, da naj bi bil poglavitna ovira za dialog in spravo Judov in Rusov izvorni, Rusiji lastni antisemitizem. Nobeden od sobesednikov, razen samega L. Anninskega, ni prebral moje knjige, vendar pa so v izjavah presenetljivo izrazili njene osnovne trditve, seveda v svojih razlichicah. Tudi sam nisem predvideval, da v zavesti judovskih intelektualcev obstajajo tako mochni stereotipi, o katerih sem pisal.
Predvsem je popolnoma nezhivljenjska in stereotipna teza, ki Jude in Ruse predstavlja kot dva po svojih pogledih in pozicijah monolitna "bloka" (etnosa, naroda, kulturi itn.).
She toliko prej, ker je beseda tekla o kritichnih in celo katastrofalnih zgodovinskih trenutkih - o revolucijah, perestrojki, sedanji reformi. Torej o chasu, ko se je druzhba razklala, ideoloshke pozicije pa so nestabilne in jih sproti revidirajo. Danes, na primer, je glavni kriterij, po katerem se ljudje lochijo na "nash-tuj", odnos do reforme Gajdarja-Chubajsa-Grefa, do njenih ciljev, rezultatov in simbolov. V teh razmerah je tudi pojem "Jud" pridobil razlichen smisel glede na to, ali je govor o Gusinskem in Mamutu ali o mojem zdravniku iz poliklinike.
Celo R. Rivkina v knjigi Judje v postsovjetski Rusiji - kdo so?, cheprav sama zlorablja zdruzhevalni pojem "Judje", kljub temu poudarja to sploshno stanje: "Danes se socialna mentaliteta in obnashanje raznih skupin Judov mochno razlikujeta. Del Judov ne more ostati v Rusiji in brez obotavljanja emigrira; drugi del pa, nasprotno, zunaj Rusije ne more zhiveti in ti je nimajo namena zapustiti. Eni so shli v biznis in so danes znani bankirji, shli so v politiko, medije, naredili so kariero, postali milijonarji, "novi Rusi". Drugi so ostali na starih delovnih mestih zdravnikov, znanstvenikov - in zhivotarijo. Nekateri so se poglobili v judaizem."
Zelo tezhko je sodelovati v pogovoru, kadar pojmi niso definirani, predmet pogovora pa se neprestano menja. Na sploshno je seveda beseda tekla o tisti judovski eliti, ki si je prisvojila pravico, da predstavlja vse judovstvo in da izrazha njegove cilje, vendar pa vchasih nenadoma, kot nekak argument, opisuje tudi prichkanje skromnega Juda, stanovalca v komunalnem stanovanju.
Presenetljiv je po moje she en aspekt - pretirani, hipertrofirani historicizem. Kot neovrgljiva dogma, skorajda simbol vere, se je v pogovoru ponavljala trditev, da naj bi napetosti, ki se pojavljajo v odnosih med Judi in Rusi ("izbruhi antisemitizma") imele svetovno-zgodovinski smisel, da naj bi njene vzroke iskali v globoki zgodovini. Videti je bilo, kot da naj bi bila "preganjanje NTV" in izgon Judov iz Anglije leta 1290 pojava enake narave, chlena v eni in isti verigi dogodkov.
Zame je to nekak nenormalen odmik od zdrave pameti, podoben tistemu, kako avtorji knjige Ruska ideja in Judje zagovarjajo absurdno misel, da naj bi bila nacizem in holokavst skorajda dobesedno predpisana z Novo zavezo (eden izmed njih, "znani judovski filozof in teolog" E. Fakenhajm, je v opombah celo poudaril, da v svojih predavanjih v Izraelu uporablja termin "nacistichno-krshchanski"). Predlagal sem, da che zhe poskushamo dialog, ne lezemo v labirinte I. ali XIII. stoletja, ampak da govorimo o konkretnih dogodkih. Che o NTV, torej o NTV. V resnici nihche med Rusi ne povezuje svoje antipatije do Gusinskega z zadevami farizejev v starodavnem Jeruzalemu ali s skopostjo oderuhov v srednjeveshki Angliji. Kadar pa kdo vendarle uprablja kakshno zgodovinsko paralelo, je to obichajni in naivni poskus olepshevanja svojega sodobnega in konkretno pogojenega gledishcha. Zakaj vendar zamegljevati zadevo, che smo se po dolgem chasu le zbrali, da bi se pogovorili o poglavitnem?
Ta pragmatichni predlog je bil zhivchno zavrnjen. Ne, izvor je v zgodovini, jedro antisemitizma je "invariantno"! Jedro naj bi prehajalo iz stoletja v stoletje in je stalnica. Chudno je bilo nekaj takega slishati od zgodovinarjev, zato ker je bilo sploshno priznano dejstvo, da se je celo v nekem kulturnem okolju, v Nemchiji 30-ih let, dobesedno v
nekaj letih pojavil antisemitizem nacistov, ki ni bil genetichno povezan z antisemitizmom 20-ih let v weimarski republiki. S tem niso polemizirali, vendar so ostali pri svojem mnenju. Izvor antisemitizma je v samih Judih - kjer so Judje, se pojavi antisemitizem. Judje naj bi imeli mistichno lastnost " viktimnostT (zhrtvenosti) - vsi, komaj jih zagledajo, jih zhe hochejo ushchipniti ali uzhaliti. Poslusham vse to in razmishljam: na kakshnem kraju sem se znashel?
V	redu, rechem, poishchimo torej tisto, kar je skupno vsem izbruhom antisemitizma v novem veku, odkar je vzniknil. To je bolj ali manj enotna epoha. Iz literature je znana definicija, po kateri zaradi "krize modernizacije" - razpadanja naturalnega gospodarstva, vdora monetarizma itn. - razpada obichajni nachin zhivljenja, to pa privede do mnozhichnega trpljenja. V takih situacijah so Judje, "mojstri denarnih zadev", nastopali kot zelo aktivni agenti trzhnega gospodarstva, pri sebi, v svoji skupnosti, pa so strogo ohranjali tradicionalno druzhbo. To je, sem rekel, tudi izzvalo konflikte in nasprotja (kot npr. izgon iz Shpanije leta 1492).
Tukaj me je podprl celo eden od udelezhencev, ko je razvil temo "mojstrov denarnih zadev" v duhu Vladimira Solovjova. Vsaka katastrofa v financhni sferi v chasu socialnih pretresov naj bi se povezovala z likom Juda - zmeraj in v vseh drzhavah. Vendar tudi tak pogled ni bil sprejet. Ni in nikoli ni bilo nobenih objektivnih razlogov za napetosti med Judi in prebivalstvom, ki jih je okrozhalo. V chem je torej bistvo zadeve? In tu so se zvrstila pojasnila, ki so me preprosto osupila. V knjigi sem hvalil judovsko logiko in razumnost, ki sem jima bil pricha v judovskem okolju - med kemiki in inzhenirji. Zgodovinarji pa so me presenetili. Brez uzde "istmata" so se pogreznili v nekakshen otroshki idealizem.
Eden je podal takole razlago: Rusi naj bi bili vechinoma zaostali ljudje, polni predsodkov.
V	dushi so pogani, razsvetljenskega vpliva religije niso prejeli, svet je zanje poln charovnic in shkratov. Mahinacije teh pravljichnih bitij naj bi bile krive za njihove neuspehe. V vsaki dobi so ustvarjali pesmi o teh bitjih in danes so Rusi v svoji domishljiji ustvarili nove charovnice in shkrate - Berezovskega, Gusinskega, Chubajsa. Ni slabo! Celo Javlinski se ni domislil chesa takega. Torej vi, sem rekel, sodite, da Chubajsa kot politichne realnosti ni, kakor tudi ni bilo privatizacije z gospodarsko katastrofo? Rusi so v svoji domishljiji preprosto ustvarili lik rdechelasega Chubajsa in zaradi tega ves hrup? Napetost je tu malo splahnela, od charovnic smo preshli k preprosti, vsakdanji nevednosti. Besedo je povzel zgodovinar, ki je izvor antisemitizma zhelel pojasniti s svojim osebnim primerom. Zhivel sem, je rekel, v komunalnem stanovanju, med delavci z "limitom" . Ti so mi nedvoumno pojasnili vzrok svoje sovrazhnosti: "Vi, Judje, imate vsi visoko izobrazbo!" V tem naj bi bil vzrok, v sovrashtvu neizobrazhenih mnozhic do intelekta. Zgodovinar se je tako razburil, da je konchal razpravo s poetichnim zakljuchkom: "Mi zhivimo z nacijo, ki je bolna za sifilisom!" Ostali so prizadeto zmajali z glavami, kot bi hoteli rechi: "Da, taka je nasha zhalostna usoda."
Menil sem, da je nujno ublazhiti dramatichni zastoj s shalo: "Imate pa res chudne metafore. Enkrat pravite, da so Rusi z Judi "v objemu", drugich da so Rusi sifilitiki. Kako se lahko inficirash s tako boleznijo? Samo, che prespish s sifilitikom." Zabolshchal se je zgodovinar
vame, ni dojel: "Kaj pravzaprav hochete rechi s tem?" Odvrnil sem: "Hochem rechi, da uporabljate napachne metafore, ki se obrachajo proti vam." In dodal, da vse te psovke (fashisti, nevednezhi, sifilitiki) nichesar ne pojasnjujejo - chemu se potem sploh sestajamo? Presenetljivo: rasistichni prezir do "limita" je zgodovinarju preprechil, da bi opazil, da ga je ta "limit" dobrodushno opozoril na neumnost otrochjega snobizma pri delu judovskih intelektualcev. Kot je zhe bilo recheno, D. Furman pishe: "Judje so za eksponent bolj izobrazheni od Rusov, kar je mozhno razlozhiti le z izrednim stremljenjem za izobrazbo, ki premaguje vse ovire." Ali se splacha tako shopiriti? Za eksponent bolj izobrazheni, 14-krat bolj izobrazheni... Kakshna degradacija mishljenja! Rekel bi celo -kakshna neizobrazhenost!
Jaz sploh ne govorim o tem, da nihche od "inteligentov", ki so me povabili, ni niti opazil in niti ni pomislil, da bi omilil nesramnost zgodovinarja iz Ruske akademije znanosti. Vsi so menili, da je to povsem normalno. Che pa bi pomislili in si predstavljali, da je kdo od njih povabljen na okroglo mizo npr. pri reviji Nash sovremenik (Nash sodobnik), bi vsak priznal, da tam nobenemu niti na misel ne bi prishlo izrechi kaj podobnega na rachun Judov.
V tem pogovoru je presenechalo tudi to, da ljudje, ki so bili povabljeni k obravnavi zapletene in obchutljive temo, niso brali (in celo niso niti slishali zanje) tistih pomembnih konkretnih raziskav zadnjih let, ki so postavile dialog v bolj ali manj trdne okvirje (npr. nisem opazil, da bi se opirali na podatke iz knjige R. Rivkine). Predlagal sem, da pretresemo tako vprashanje. V tem trenutku vechina prebivalstva Rusije zaradi posledic perestrojke in "trzhne reforme" prezhivlja katastrofo - razdejanje drzhave, naglo osiromashenje, globoka gospodarska kriza, kriminal itd. Vplivna judovska elita pa je karseda radostna in to tudi neprestano demonstrira. Ali to ne govori o prisotnosti razkola v glavni zadevi?
Pomembne podatke so dale javnomnenjske raziskave o "najhujshem obdobju v ruski zgodovini". V letih 1990-1992 so bili odgovori predstavnikov raznih narodov taki: vladanje Petra I. so imenovali "najboljshi chas" 34%; obdobje Brezhnjeva - 14%; perestrojko (1985-1991) - 3%. Perestrojko so ljudje zhe leta 1992 dojemali kot katastrofo. Le respondenti, ki so bili Judje, so perestrojko oznachili za "najboljshe obdobje". Seveda pa se niso vsi Judje veselili blizhajoche se pogube ZSSR. Obstajajo tudi takshni stihi judovskega pesnika:
Perestrojka nas krstila je surovo, vsakogar pogreznila v temo, pozdravne salve drobci grozni dohiteli vse so in povsod. Vse bolj smrdi kloaka, bridke nesreche po dezheli lete, kuzhen je zrak perestrojke, sladki duh nepokopanih teles. Pomnili bomo te stihe, za nash pogovor pa je pomembno tudi dejstvo, da je le po mnenju Judov perestrojka pristala na prvem mestu po shtevilu pozitivnih odgovorov.
Ponuja se logichno vprashanje: che vpliven del prebivalstva shteje za blagor to, kar je za vse ostale razdejanje, ali ni prav to razlog za napetost?
Kakorkoli zhe, politichno aktivni predstavniki judovske elite so podprli usmeritev k razpadu zvezne drzhave, potem pa tudi k razrushitvi sovjetske drzhavnosti. Prav oni nastopajo pod pogojnim imenom "Judje", tu je bistvo problema. Ne vemo, ali so ta naziv uzurpirali ali pa so pooblashcheni s strani judovske skupnosti, katere glasov sicer ne slishimo.
Za nas je poglavitno to, da je ta sila proti ruski kulturi (in torej tudi proti ruskemu narodu) vlozhila obtozhbo, ki v realnem kontekstu (che bi bila potrjena s strani svetovne elite) pomeni vojno do unichenja. To je obtozhba za antisemitizem, domnevno izvirna znachilnost Rusije. Che bi molche priznali to obtozhbo, bi nalozhili prihodnjim generacijam tezhko breme.
Ta obtozhba je totalna in nedolochljiva. Ne gre za vsakdanja trenja. Govorijo o kulturnem genotipu (za antisemite imajo tudi Pushkina in Gogolja) in drzhavnem antisemitizmu (carskem, sovjetskem in celo danashnjem - "demokratichnem"). Obtozhujejo vplivne osebnosti in mnozhico intelektualcev srednjega ranga. Dolochajo tudi stereotipe v zahodnem tisku.34 V Rusiji so z njimi napolnjene revije humanistichnega profila. Te obtozhbe so brez mere, tako da se holakavst zhe razlaga kot produkt ruske kulture (Rusija je, tako rekoch, "vrgla seme", iz katerega je zachel kaliti nacizem).
V	vseh medetnichnih odnosih je prisoten etnocentrizem, distanca do "tujca", ki v kriznih razmerah dobiva znamenja fobije in sovrazhnosti. V Rusiji je to zadevalo tudi Jude, cheprav manj kot v Evropi in ZDA. Rusija je bila tista drzhava, mogoche edina v krshchanski kulturi, kjer ni bilo fundamentalnega antisemitizma. Ruska kultura je torej postala za Jude tochka opore.
Ko pripenja danes Rusiji, ki lovi ravnotezhje nad prepadom, etiketo antisemitizma, dela judovska elita velikanski eksistencialni pljunek v lastni vodnjak. Dobro bi se bilo spomniti besed pesnika - Juda Davida Shrajerja-Petrova: Ko mi umreti bo chas, komaj zhive bodo shepnile moje polmrtve ustnice: postali smo tuji Rusiji, tuji,
bili smo svoji -sinovi Jehude.
Seveda, razprshene knjige in redke "okrogle mize" so le krivo zrcalo, odsevajoche zapletene odnose nashih razklanih narodov. Tudi krivo zrcalo velja raziskovati, vendar glavni pogovor poteka, je in bo potekal na "molekularnem" nivoju, ne pa prek televizije ali chasopisa Izvestija.
V	vsakem primeru pa bo glavni pogovor nastal med tistimi, ki bodo ostali, da bi obnovili Rusijo, ki jo je oropala in izsesala zveza "novih Rusov" in "judovskih magnatov". Med tem delom za obnovo se bomo dogovorili - brez vsakrshne mistike in visokih besed.
Dogovorili se bomo, ne glede na vse napetosti, nerazumevanja in zamere. Zato, ker bodo z nami ostali tisti Judje, ki o Rusiji razmishljajo kot judovski pesnik Boris Chichibabin:
Zmrznil sem v tvojem kozhuhu z dihom in srcem, in v tem zhivljenju bom brez zashchite, -a ne pojdem v tujino kot Hercen, usoda Abbakuma na chelo mi trka.
KOMENTAR
Obrazlozhitev nekaterih pojmov, uporabljenih v tekstu
Semiti (tj. potomci Sema, enega od sinov svetopisemskega Noeta) - skupina narodov, ki so se razselili po Blizhnjem Vzhodu in Afriki. Njeni pripadniki so Arabci, Judje, Berberi in dr. Antisemitizem - vrsta nacionalne nestrpnosti, sovrazhen odnos do Judov kot naroda. Velja ga razlikovati od antijudaizma kot vrste religozne nestrpnosti, sovrazhnosti do Judov kot tistih, ki izpovedujejo judaizem. Antisemit je sovrazhen tudi do krshchenega Juda. Pojem "antisemitizem" ne odrazha odnosa do vseh semitskih narodov, ampak izrecno le do Judov, tako da izgovor "nisem antisemit, ker imam rad Arabce" ni ustrezen. Fobija (iz grshchine phobos - strah) - bojazen, nestrpnost.
Judofobija (dobesedno "strah pred Judom") - nestrpnost do Judov, sinonim antisemitizma. Judoilija (dobesedno - "ljubezen do Judov"), povechana, demonstrativna simpatija do Judov s strani Nejuda, razlikovanje Judov od drugih narodov s poudarkom na njihovih pozitivnih lastnostih. Judofilija je pogosto nezavedna oblika protesta proti antisemitizmu. Holokavst (iz holocaust, kar po grshko pomeni "zhgalna zhrtev", "sezhig") - oznaka za mnozhichne pomore Judov v nacistichnih koncentracijskih taborishchih v letih 1933 -1945. Beseda je vzeta iz starogrshkega prevoda Svetega pisma in pomeni tako zhrtvovanje, pri katerem se sezhiga vsa zhrtovana zhival. Pojmu holokavsta mnogi Judje pripisujejo mistichni znachaj, zhrtev naj bi bil ves judovski narod. Zato omemba drugih, ob Judih sochasnih zhrtev, pripadnikov drugih narodov, ki so jih pomorili nacisti, izziva med Judi burno negativno reakcijo.
Zahodni mediji so porochali, da je angleshka kraljica med obiskom spomenika holokavstu v koncentracijskega taborishcha Buchenwald leta 1995 omenila slovanske zhrtve v isti vrsti z ubijanjem Judov, kot del holokavsta. To je izzvalo odlochen protest judovskih predstavnikov. Ministrski predsednik John Major se je moral opravichiti namesto kraljice, sklicujoch se na nepozornost tajnice, ki je kraljici dala "napachen tekst". Zadnja leta so se na Zahodu pojavile knjige vrste avtorjev (npr. Roger Garaudy), ki izrazhajo dvome o zgodovini holokavsta (tako glede shtevila zhrtev kot tudi glede Hitlerjevega namena iztrebiti vse Jude). Mislim, da moramo do teh tekstov biti skeptichni.
Mesija (iz starojudovske besede maskah, tj. "maziljenec", "posvechenec") - po grshko Kristus - reshitelj, odreshitelj, ki ga je poslal Bog. V judaizmu bodochi reshitelj Izraela. V krshchanstvu je mesija Jezus. Njegov drugi prihod bo prinesel dokonchno odreshitev chloveshtva od zla.
Mesijanstvo - predstava o tem, da je tvojemu narodu (drzhavi, stranki, gibanju itd.) predestinirano odigrati posebno vlogo pri reshevanju chloveshkega rodu (kdo je vkljuchen ali ni vkljuchen v ta "resheni del", je drugo vprashanje). Mesijanstvo je lahko religiozno ("od Boga izvoljeni Izrael", "sveta Rus", ZDA kot "Novi Kanaan") ali posvetno. Poglavitno je pri tem verjeti, da je nekje, vsaj v duhovnem svetu, "obljubljena dezhela" - Novi Izrael, mesto Kitezh, kraljestvo pravichnosti, moj narod (ali stranka) pa ve, kako najti pot ali zgraditi to kraljestvo. Za vsa velika duhovna, socialna in politichna gibanja je v njihovi zachetni fazi znachilno mesijanstvo. To povezuje ljudi in jim daje ogromno moch, tako da nimajo usmiljenja ne do sebe ne do drugih. Preklinjati mesijanstvo mladih gibanj (recimo boljshevizma) je neumno, pripisovati zhe zrelemu gibanju mesijanski znachaj pa she bolj neumno.
Beseda o zakonu in usmiljenju - najstarodavnejsha od znanih stvaritev ruske pismenosti, sestavni del Zgodbe o minulih letih. "Besedo"je izrekel v Kijevu 25. marca 1038 duhovnik Ilarion (bodochi mitropolit Kijeva). Zahvalo Jaroslavu spremlja v njem bogoslovska primerjava dveh religij: krshchanske, ki ljudem daje usmiljenje, in judaizem, ki ljudem daje zakon. Bogoslovski spor je odrazhal dolg in vztrajen boj Rusije s kraljestvom Hazarov, kjer je bil judaizem drzhavna religija.
Tora ("knjiga zakona") - starojudovsko ime Mojzesovega Peteroknjizhja, prvih petih knjig Stare zaveze. Za obredne namene Judi uporabljajo toro, napisano rochno na pergamentnem zvitku.
Talmud (starojudovski pomen "preuchevanje") - zbornik traktatov, ki razlagajo religiozne, ideoloshke in pravne predstave judaizma in za judovski narod nove pogoje v razselitvi. V talmudu je izdelan zapleten sistem predpisov in prepovedi, katerih izpolnjevanje je Judom pomagalo ubraniti se asimilacije. Poleg tega so v talmudu razvite zapletene logichne metode, ki omogochajo razlagati toro tako, da brez shkode za ohranitev lastnosti bozhjega razodetja olajshuje prilagoditev zhivljenja judovskih skupnosti razlichnim socialnim in kulturnim pogojem diaspore. Toro so pisali tri stoletja (3-5. st.). Rabin (iz starojudovskega rabbi - moj uchitelj) - sluzhitelj kulta v judaizmu in hkrati sodnik za vprashanja druzhinskega zhivljenja v judovski skupnosti. Rabini razlagajo zapletene predpise talmuda in jih prilagajajo pogojem socialnega in kulturnega okolja, v katerem judovska skupnost zhivi v tej ali oni drzhavi.
Sionizem (po gori Sion zraven Jeruzalema; v Svetem pismu Sion simbolizira dom boga Jahveja, kraljestvo bozhje na zemlji in nebu) - posploshena oznaka ideologije, politike in sistema organizacij mochnega mednarodnega politichnega judovskega gibanja, ki je nastalo ob koncu XIX. stoletja. Prvi sionistichni kongres (1897) je ustanovil Svetovno sionistichno organizacijo, ki jo danes sestavlja veliko strank, delujochih v shtevilnih drzhavah.
Iz rushchine prevedel Just Rugel
OPOMBE PREVAJALCA:
22	- Dva vodilna ruska politika judovskega porekla sta se stepla pred TV kamerami, ker je Nemcov vrgel v obraz Zhirinovskemu, da je Jud, ta pa to sicer zanikuje (znamenit je odgovor Zhirinovskega na vprashanje, kaj je po nacionalnosti: "Mati je Rusinja, oche pa jurist").
23	- SHAFAREVICH, Igor (1923), eden vodilnih svetovnih matematikov, ruski akademik, pripadal je in pripada nacionalni struji oporechnikov, avtor vech knjig, med drugim znamenite Rusofobije, ki je izshla zhe v zachetku 80. let in je posvechena analizi ideoloshkih struj med takratno inteligenco. She pred tem, leta 1975, je bil zaradi svojih samizdatovskih publikacij odpushchen z Moskovske drzhavne univerze Lomonosov (MGU).
24	- V izvirniku sobutylnik, tj. tisti, s katerim skupaj pijesh.
25	- JOLIE, Maurice (1829-1879), francoski publicist judovskega porekla, odvetnik, prostozidar. Predstojnik cerkve sv Avgushtina v Parizu je trdil, da Protocols of the Elders of Zion (kot se imenujejo v angleshchini) niso plagiat, ampak nasprotno, da je Maurice Jolie naredil plagiat, ko je uporabil tajne prostozidarske dokumente. Znano je Joliejevo prijateljevanje z ustanoviteljem Svetovne izraelske zveze Kremje (fonetichno) in sodelovanje pri terorju 1870-1871 v chasu parishke komune.
26	- Smenovehovstvo - druzhbenopolitichno gibanje med rusko inteligenco (predvsem emigrantsko) v 20. letih XX. stoletja. Pojavilo se je v zvezi z novo ekonomsko politiko (NEP). Ideologi smenovehovstva so se nadejali restavracije kapitalizma, izroditve sovjetske oblasti, pozivali so inteligenco, naj se zdruzhi z novo burzhoazijo in sodeluje s sovjetsko oblastjo.
27	- Evrazijstvo - idejnopolitichna in filozofska struja v ruski emigraciji med 1920-1930. Zachetniki gibanja N. S. Trubeckoj, P. N. Savicki, G. V. Florovski itd. so leta 1921 izdali zbornik Preselitev na Vzhod (Sofija, 1921). Zgodovinsko-filozofska in geopolitichna doktrina evrazijstva se je opirala na ideje poznih slovanofilov (N. J. Danilevski, N. N. Strahov, K. N. Leontjev) in je v vsem primerjala in soochala zgodovinske usode, naloge in interese Rusije in Zahoda ter interpretirala Rusijo kot "Evrazijo", poseben kontinent med Azijo in Evropo ter poseben tip kulture. Sodobni privrzhenci evrazijstva so L. Gumiljov, A. Dugin in mnogi drugi.
28	- dva judovska magnata
29	- televizijski kanal, do nedavnega v lasti judovskega magnata Gusinskega
30	- Istmat - (rus. istoricheski) zgodovinski materializem, predmet na vseh visokosholskih ustanovah v ZSSR.
31	- Limitchiki - delavci, ki so prishli v mesto iz notranjosti ZSSR. Imeli so chasovno omejeno prijavo bivanja, mnogi meshchani so nanje gledali vzvisheno.
32	- patriotichni chasopis
33	- Perestrojko je ljudstvo znachilno poimenovalo "katastrojka".
34	- (slovenska obchila niso izjema)
Odnosi med Rusi in Judi so v danashnji Rusiji zaostreni, posebej v chasu transformacije sovjetskega sistema so bili obremenjeni s tezhko hipoteko. Dialog je torej nujen, a poprej se je treba odkrito soochiti z dejstvi in z manipulacijo druzhbene zavesti. Sergej Kara-Murza analizira socialna dejstva v teh odnosih, brez dlake na jeziku. "Manipulacija druzhbene zavesti" je njegovo podrochje, saj je napisal knjigo s tem naslovom.
Prichujochi tekst utegne kdo razumeti kot podpihovanje antisemitizma. Vendar to ni; je drzen, a resnichno odkrit poskus vzpostaviti dialog med Rusi in Judi, kot pravi avtor v nalovu in v izrazheni avtorefleksiji: »Zakaj sem menil, da bom zmogel vzpostaviti vsaj impliciten dialog z Judi, lotevajoch se te teme? Zato, ker sem prishel do sklepa, po dolgem samosprashevanju, da nisem antisemit. Sicer se je ne bi lotil. Seveda, potrdila z zhigom mi ne bo dal nihche, zato bom pojasnil svoj sklep ...« (Op. ur.)
Za zgodovinski spomin
Bogdan Novak
NAREDITE MI TO »DELO« BOLJSHE!
Slovenski dnevnik Delo je iz leta v leto slabshi. Pri tem opazham, da je kriza tega chasopisa zelo globoka. Niso slabi samo novinarji in njihovi chlanki, ki so vchasih prava skrpucala, ampak so vedno slabshi tudi uredniki, ki takshne chlanke spregledujejo, hkrati pa so posamezne priloge in rubrike pravo srachje gnezdo, v katerem ni chutiti urednikove roke. Da ne govorim o tem, kako neredno mi dostavljajo ta chasopis, ki ga pogosto dobim shele po sedmi uri, kar naj bi bila skrajna chasovna meja za dobavo narochenega izdelka.
Teh trditev mi ni tezhko dokazati. Vzemimo v resno analizo na prvi strani nakljuchno izbrane shtevilke Dela kar uvodni chlanek:
Tezhave se za republikance in Busha shele zachenjajo ( Delo, 29. 10. 2005, str. 1.)
flesk "Kot je medijem povedal odvetnik svetovalca predsednika Georga Busha, pa so proti Karlu Rovu podaljshali preiskavo."
Nejasen stavek. Kdo je Karl Rove? Kdo je svetovalec predsednika Busha? Iz podnaslova sicer izvemo, da je svetovalec Rove, a to mora biti jasno tudi v fleshu. Preiskave se ne vodi proti komu, temvech o kom. Razumljivejshe je:
Odvetnik, ki zastopa Karla Rova, svetovalca predsednika Busha, je povedal medijem, da bodo nadaljevali preiskavo o njegovem klientu.
ffoh: "Prvi je obtozhen, drugi osumljen, da sta zavajala v primeru Valerie Palme..."
Koga sta zavajala? Busha? Dicka Cheneya? Novinarje in s tem javnost? Preiskovalce?
Iz prej prebranega je mozhno vse to. Domnevam, da preiskovalce. Torej:
Prvi je obtozhen, drugi osumljen, da sta zavajala preiskovalce v primeru Valerie Palme ...
besedilo, 1. odstavek: "komentator Robert Novak" ...
Kje je Novak komentator? Na nogometni tekmi? Na radiu? Na TV? Pri Timesu? besedilo, 2. odstavek: "tehnichne malenkosti"...
Pri nas rechemo "tehnichnepodrobnosti", za katere sploh ni recheno, da so malenkosti, ker so lahko usodne v takshni preiskavi.
besedilo, 2. odstavek: O Bushu pishe: "Ta je usodni petek prezhivel v virginijskem Norfolku, zaposlen z govorom o terorizmu, a je vseeno rekel novinarjem: »Hvala za mozhnost umika iz Washingtona.«"
Stavek je popolnoma nejasen. Ni razumljivo iz besedila, s chim so mu novinarji omogochili, da se je umaknil iz Washingtona. Pustimo to, da je pravilno slovensko »Hvala, ker ste mi omogochili, da sem se lahko umaknil iz Washingtona«, medtem ko je zapisano srbska oziroma hrvashka besedna zveza.
besedilo, 3. odstavek: "Da gre Scooterju Lewisu res za nohte, so opazovalci v amerishki prestolnici sklenili tisti trenutek, ko sije zachel iskati dobrega odvetnika..."
Opazovalci seveda niso nichesar sklenili, ker v zadevi ne odlochajo. Pravilno bi bilo, da so sklepali, zasumili, ugotovili itd ...
besedilo, 5. odstavek: V chlanku se nenadoma pojavi neka Valerie Wilson s svojim mozhem in ne vemo, kdo sta, kaj imata z afero Plame, za kakshno preiskavo v Nigru gre in za kakshno vladno stalishche v NY Timesu. Popolnoma nerazumljivo.
besedilo, 6. odstavek: Tu se pojavi neka "Fitzgeraldova preiskava". Ne vemo, kdo je Fitzgerald. V nadnaslovu sicer pishe, da je preiskovalec, a nadnaslov spregledash in potem po celem chlanku ishchesh, kdo je to. Vsi drugi, navedeni v chlanku, imajo tudi ime, ne le priimek in funkcijo. Fitzgerald nima ne imena ne funkcije. Chigav preiskovalec je Fitzgerald? Kakshne komisije? Tozhilstva? Sodishcha?
besedilo, 6. odstavek: "V primeru Judith Miller zhe porochajo, da s svojimi delodajalci ishche najboljshi nachin za slovo."
Iz chlanka ni razvidno, kdo je Millerjeva in kaj ima opraviti z zadevo. Kdo so njeni delodajalci? Zakaj se poslavlja od njih?
Do vseh teh napak prihaja, ker novinarka o zadevi vse ve, njej je vse jasno. Napachno domneva, da so bralci vsak dan sledili njeni zgodbi o preiskavi. Kdor je zadevo zachel shele spremljati, o vsem skupaj nima pojma. Zato je treba vsak dan znova pisati jasno in pregledno, kot da bralec prvich bere o zadevi.
To napako ponavlja novinarka na isti strani v komentarju "Temni oblaki nad Belo hisho", ko ne pove, kdo je Karl Rove, saj pojem "Bushevi mozhgani" ne pove njegove funkcije. Tudi Busheva prva izbranka za ustavno sodishche nima imena in kdor ni bral prejshnjega chlanka, ne ve, kdo je to. Prava neumnost pa je v tem komentarju v stavku "...da si Irak Sadama Huseina prizadeva za nevarna orozhja, zato ga je treba ustaviti." Nevarno je vsako orozhje od palice in nozha naprej. Tu gre za orozhje za mnozhichno unichevanje.
Tako bi lahko analiziral celo Delo. Samo na zadnji strani v tej sht. je naslov Ishche se "oche" vohunov. Seveda ni nihche tako nor, da bi iskal samega sebe, pach pa "Ishchejo »ocheta« vohunov". To je grozljiva klasichna napaka, ki jo omenjajo v vsakem pravopisu, da je raba "Ishche se Ursha Plut" napachna.
Na strani Mnenja Delo zgoraj vselej objavlja dolgovezne, zelo dolge chlanke kar chez pol strani. Kdor ne zna povedati mnenja na dveh tipkanih, naj bo tiho, razen kadar gre za zares nove in zanimive stvari, ki so pomembne za javnost. Bernikov chlanek o akademiji bi sodil v prilogo Znanost, ne na to stran, ker ne pove nich novega, pa she to pove dolgochasno. Hrvat Gjenero, ki mu Delo redno prepushcha polovico te strani enkrat tedensko, zelo perfidno dela reklamo za hrvashko diplomacijo in smeshi nasho. Ne rechem, da ne bi smel povedati svojega mnenja enkrat, a da mu dovolijo pocheti to vsak teden ali na 14 dni (?), je pa le prevech, saj nenehno ob novih dogodkih
ponavlja eno in isto tezo, da je nasha diplomacija polna napak, hrvashka pa prebrisana in nas vedno spelje na led. Tudi che bi bilo to res, je neproduktivno.
Sobotna priloga je prevech tematska. Verjamem, da si urednik tako olajsha delo, da narochi na isto temo chlanke vech strokovnjakom, a che mene tista tema ne zanima, nimam kaj brati. Vechinoma so to blazno resne mednarodne in domache politichne in gospodarske teme. A zhivljenjskih zgodb pa ni v Sloveniji in po svetu? Da bi videli, kako ljudje zhivijo? Ko je bil Milharchich dopisnik v ZDA, jih je znal pisati, sem jih z zanimanjem bral. Kot urednik pa jih ne zna zagotoviti za Delo? Ali je zhivljenje samo visoka politika in gospodarska gibanja? Kako se pa znajdejo v tem navadni ljudje? O tem v prilogi skorajda nich. Ali je Boshkovich Delov fosil iz jurskega parka? Ali ga sploh kdo bere? In, za bozhjo voljo, nehajte zhe z obupnimi dnevniki, ki so v 99% dolgochasni. Dnevnik je vrhunska literarna forma, ki jo obvladajo najvechji umetniki. Vsi drugi pishejo povprechne in podpovrechne srednjesholske dnevnike pubertetnikov: "Sem shel, sem videl, sem srechal. Samo razmishljal nisem."
Knjizhevni ¡isti so poshtni nabiralnik: v njih objavijo, kar kdo prinese. Prvich: v njih ne bi smeli objavljati predstavitev strokovnih knjig: leksikonov, planinskih prirochnikov, slovarjev, celo uchnih prirochnikov itd. To sodi v prilogo Znanost. Naslov priloge je Knjizhevni listi, ne Knjizhni listi) Namenjena je literaturi in zgolj literaturi, s poudarkom na slovenski knjizhevnosti, ne knjigam nasploh! Mladinska knjizhevnost je v KL povsem zanemarjena, cheprav je najbolj uspeshen del slovenske knjizhevnosti! Tudi ni prave literarne kritike, novih knjig skoraj ne predstavljajo. Bralec nima pregleda nad tem, kaj izhaja v slov. knjizhevnosti. Polemik in tematskih pogovorov o knjizhevnosti sploh ni. Urednik mora organizirati sodelavce in jih najti, ne pa chakati, kdo bo kaj prinesel. Najbolj moteche pa je to, da v vsaki shtevilki Knjizhevnih listov prevladujejo pogovori s tujimi avtorji in predstavljanje tujih knjig. Nich nimam proti razgledom po tuji knjizhevnosti, tudi proti predstavitvi tehtnih prevodov ne, a da je v Knjizhevnih listih vech o tuji knjizhevnosti kot o domachi, je neresno, tudi neodgovorno. Vem pa, da je lazhje sedeti na urednishkem stolchku in prevajati chlanke ali delati kompilacije iz tujega tiska, kot iskati nove sodelavce. Malo si oglejte KL, ko jih je urejal she Janez Zadnikar!
Samo poglejte KL z dne 2. 11. 2005! Knjige o madzharski zgodovini (KL, str. 11) ne sodijo v KL, temvech v prilogo Znanost. Zbornik Slovenska Istra sodi v prilogo ZnanosA (KL, str. 12). Monografija obchine Lendava sodi na stran Iz nashih krajev, ne v KL. (str. 13). Spomini generala Kranjca niso knjizhevnost, ampak spomini vojaka, ki sodijo v prispevke za zgodovino, torej v prilogo ZnanosA V KL pa iz tedna v teden zapravljate prostor za ta chvek in brezzvezno polemiko okoli njega, ali je ta oficir she zhiv ali ne, ali je to bojna ladja ali ne. (str. 13) Chlanek o knjigi Antropologija podobe ne sodi v KL, ampak v prilogo ZnanosA (str. 12). Najmanj pol KL zasedajo chlanki o znanstvenih shtudijah, ki nimajo s knjizhevnostjo nikakrshne zveze. Pa ne le to! Kaj dela v KL
novichka, da je hcherka Marlene Dietrich (zgodovina filma!) spisala spomine na mamo? Da ne sodi sem, potrjuje urednik rubrike na zadnji strani Svet so ljudje, ki je v isti shtevilki she enkrat objavil isto novico. To pochnete zelo pogosto, da podvajate novice o slavnih ljudeh v KL in na zadnji strani. Ali ne berete chasopisa pred izidom? Da to ni nakljuchje, dokazuje tudi naslednja shtevilka KL, 9. 11. 2005. Uvodoma je velikanski chlanek o Velikem vinskem leksikonu chez pol strani, ki sodi v prilogo Znanost (kot del poljudne znanosti). Druga, skoraj polovica strani je posvechena pogovoru z venezuelskim pisateljem. Vse lepo in prav, a v celi tokratni shtevilki KL sta samo dve (2) recenziji izvirne slovenske knjige in ena (1) omemba nove slovenske izvirne knjige! Vse drugo s slovensko knjizhevnostjo nima nikakrshne zveze! Da uredniki ne berejo Dela pred izidom, she posebej tisti urednik, ki je za stran odgovoren, dokazuje Delo 14. 11. 2005, ko je chlanek o vinarstvu in letoshnji vinski letini na 1. strani, vech jih je she na 3. strani. Na 1. strani pishe, da Slovenec popije letno 27 litrov vina, na 3. strani 25 litrov. Na prvi strani trdi novinar, da imamo 16.600 registriranih vinogradov, na tretji jih je le she 16.500. Shef deska (centralnega urednishtva) ochitno chlankov pred izidom ne prebere.
Urednishtvo Dela bi se moralo resno zamisliti nad svojo organiziranostjo. Kje je lektor? Kje je notranja novinarska shola? Kje je mentorsko delo z novinarji? Kje je odgovornost urednikov in novinarjev za slabo opravljano delo? Kje je odgovornost odgovornega urednika za razshlampanost urednishtva? Che se nad tem ne bodo zamislili novinarji, se bo moral zamisliti nadzorni odbor z lastniki. Kot smo slishali zadnjich v televizijskem pogovoru Lada Ambrozhicha z nekdanjim odgovornim urednikom Dela Mitjem Mersholom, narochniki mnozhichno odpovedujejo Delo (okoli 600 odpovedi v jeseni 2005).
Sam ga ne bom odpovedal. Pach pa ga bom she naprej kritiziral z namenom, da bi se kaj spremenilo na bolje.
Bogdan Novak,
nekoch davno urednik centralne redakcije Dela
Bogdan Novak
KAR SE JE BABI SANJALO, TO JE NAREDILA*
Ko sem bil she odgovorni urednik Pavlihe, me je Milosh Mikeln nenehno obtozheval, da blatim ljudi, da si izmishljam stvari, ljudi pahnem v blato, potem se pa naj branijo, kakor vedo in znajo. Za zgled je navedel tudi shtiri primere iz Pavlihe. Chastno razsodishche Drushtva novinarjev Slovenije je te shtiri chlanke pregledalo in ni nashlo niti enega primera neresnice ali blatenja.
Medtem je Mikeln odshel iz Pavlihe, mene so odstavili z mesta odgovornega urednika, Pavliha je po nekaj letih zhalostno crknil. Eni so shli v penzijo, drugi smo ostali na cesti. (Vse to je natanchno popisano v knjigi Pavlihova fracha, ki jo je mogoche prebrati tudi na spletnih straneh Srpove Knjizhnice.)
Dvajset let pozneje (2003) pa izide knjiga Milosha Mikelna z naslovom Lipov list. V njej opisuje svoje zasluge za demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije, osebno zgodbo in osebni pogled na te zadeve. Vse lepo in prav bi bilo, che ne bi v tej knjigi naletel na nekaj strani, v katerih opisuje Mikeln svoj spor v Pavlihi. Ko je uvidel, da je brez upa na zmago, se je umaknil, kar v svoji knjigi na str. 26/27 opisuje takole:
"Naposled sem si rekel, kaj pa mi je tega treba, priporochil Novaka za glavnega urednika (mashchevanje tistim v hishi, ki niso potegnili z mano - tisti, ki so, potlej niso ostali dolgo tam) in upravni odbor Drushtva novinarjev ga je tudi imenoval na to mesto, postal je glavni urednik, jaz pa sem januarja 1984 na naglo odshel. Pavlihe po tistem nisem nikoli vech vzel v roke, se mi je prevech zamerilo vse skupaj. Novak pa ga je potlej v petih letih spravil na kant, leta 1989 je pridelal Pavliha zhe tolikshno izgubo, da so ga ukinili ..."
Res v tem odstavku je samo to, da me je Mikeln priporochil za glavnega urednika, da je nato na naglo odshel in da so leta 1989 Pavliho ukinili, ker je imel preveliko izgubo. Vse drugo je lazh, obrekovanje, pehanje ljudi v blato - natanchno tisto, kar je Mikeln ochital nekoch meni, a v bistvu pochne sam.
Upravni odbor Drushtva novinarjev me ni imenoval za glavnega urednika, marvech na Mikelnovo mesto direktorja za v.d. direktorja Svetozarja Varshka. Za v. d. glavnega urednika Pavlihe je bil shele marca imenovan Bine Rogelj. Bogdan Novak nisem bil nikoli glavni urednik Pavlihe, nasprotno: marca so me razreshili she kot odgovornega urednika in sem postal navaden resorni urednik v tem chasopisu vse do njegove ukinitve. Mikeln bi moral to svojo trditev pred objavo preveriti v impresumu Pavlihe, ki je dosegljiv v vsaki javni knjizhnici. A on se raje zlazhe, kot da bi si she kdaj v zhivljenju umazal roke s Pavliho. Kaj pa umazana chast, Miki?
Siten in nadlezhen, kot sem, sem pred meseci tudi poklical Mikelna po telefonu in ga opozoril na to, da zdaj on blati moje dobro ime in kaj pravi na to. Edino, kar je imel povedati, je bilo, da je to mojo trditev treba preveriti. Zelooo dooolgooo chasa preveeeerja ... , ker se mi po tistem she ni oglasil z opravichilom.
Tudi to ni res, da so tisti, ki so potegnili z njim, kmalu odshli iz Pavlihe. Bilo je obratno. Prvi smo CHP Pavliho zapustili tisti, ki smo bili proti temu, da bi bil Mikeln slon v nashi trgovini s porcelanom. Ko so ukinili Pavliha, so se eni upokojili, drugi smo shli na Zavod za zaposlovanje. Tisti, ki so podpirali Mikelna, so ostali do lastninjenja in do zhalostnega konca podjetja, dokler niso pobili she zadnjega druzhinskega porcelana.
Razbijati pa ga je zachel Mikeln. To je za zgodovino zhe treba zapisati. Pa ne z lazhmi, kot je to storil Mikeln v Lipovem listu, s katerim si zaman skusha pokriti svojo sramoto.
* Po tistem dalmatinskem pregovoru: Shto se babihtilo, to se babisnilo - le da sem ga obrnil na glavo. (Op. avt.)
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
VENETI IN ANTI (II)
KAJ PRAVI KAREL OSHTIR O ANTIH?
Tudi v razpravi o Antih se zdi Karlu Oshtirju umestno, da zaradi boljshega razumevanja njegovih izvajanj vselej omeni svoje stalishche o predslovanskem jezikovnem substratu, ki v srednji Evropi oblikuje tri jezikovne plasti:
a)	Iliro-Venete, ki skupaj z Etrusko-Reti, Liguro-Iberci (> Baski) in Pelazgi tvorijo predindoevropske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtonimi prebivalci v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci in Sumerci).
b)	Centralnoindoevropejske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar.
c)	Na iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti, zahodno od obeh - vendar locheno po ozkem ilirsko-trashkem pasu [tako Kossina] - pa Germani in v juzhni Rusiji Skiti.
V teh uvodnih besedah pod tochko (c) Oshtir postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-trashki pas ter da so se v Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si najprej oglejmo njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog, I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je znano, tudi v severovzhodni Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko geografsko imenoslovje ponavlja v navedenih jezikih.« S tem nam je Oshtir ochrtal stanje v Evropi pred nastopom Indoevropejcev. Toda o stanju na vzhodu, natanchneje za Karpati, nam pove: »Od jezika zakarpatskih avtohtonov se ni ohranilo nichesar, izvzemshi zemljepisnega imenoslovja in besed, ki so jih poslovanjeni avtohtoni ohranili kot relikte. V prvih generacijah po amalgamaciji zakarpatskih avtohtonov z doseljenimi Slovani je vladala dvojezichnost, ker se avtohtoni niso mogli chez noch priuchiti slovanskemu jeziku. Ker so bili doseljeni Slovani gotovo manj kulturni kakor avtohtoni, so sprejeli zakarpatsko kulturo in tudi zakarpatsko stanovsko organizacijo...«.
Na zhalost je tu Oshtir prevzel (rimskoimperialno in kasneje she pangermansko oz. [indo]-germansko) tezo o »nekulturnosti« Slovanov, ki niso barbari shele od rimskih chasov (do danashnjega dne), marvech so bili zhe v domnevni (pra) domovini za Karpati nekulturni prishleki od bogsigavedi kod. Toda od kod - saj bi po odkritjih sodobnih arheologov in prazgodovinarjev tezhko nashli v obsezhnem prostoru Evrazije podrochje, kjer bi bili ljudje tako zaostali, kot se jih vseskozi prikazuje. Oshtir nadaljuje (prav tam, str.12): » Na ilirski = staroevropski substrat se je vlegel najstarejshi val Indoevropejcev... in je razpadel v Trachane na ilirskem ozemlju, v Kimerijce v predskitski juzhni Rusiji, v Toharce v Aziji in v Hetite v Mali Aziji. Jezik, ki so ga govorili v tako nastalem ilirsko-trashkem Zakarpatju in na severnem Balkanu, je bil po slovarju vechinoma she ilirski = staroevropski, po konchnicah pa indoevropski, kakor se to da najlepshe ugotoviti na hetitshchini, ki je po besednem zakladu vchjidel maloazijska - in torej s staroevropshchino sorodna - po sklanjatvi in spregatvi pa pretezhno indoevropska.«
Tako, Oshtir nas je pripeljal do razvojne faze, ko smo v Zakarpatju dobili ilirsko-trashko osnovo; sedaj pa nas chaka she pojav Slovanov, ki ga doda le malo naprej (prav tam, str. 12): »Shele na ta ilirsko-trashki substrat Zakarpatja so se naselili Slovani, se pomeshali z avtohtoni in jim vrinili slovanshchino; ker pa so bili Slovani manj kultrurni kot avtohtoni, so se oprijeli avtohtonih navad, sheg in obichajev, ali bolje recheno, avtohtoni so se sicer poslovanili, kar se tiche jezika, vendar so si pridrzhali po vechini svoje predslovanske institucije in z njimi vred tudi odgovarjajoche izraze.« Od kod so se vzeli Slovani, ki so tudi Indoevropejci kakor Iliri in Trachani, ki so v Zakarpatje prishli pred njimi, ne zvemo. Prav spricho tega je umestno kritichno obravnavati naslednjo Oshtirjevo argumentacijo (prav tam, str. 13), ko obdeluje izvor besede kosez, ki zhe dolgo buri strokovno javnost: »Predno preidem h *kasegb nekoliko besed o zakarpatskem, predslovanskem druzhbenem redu, kamor spada tudi *kasegb. Predslovanstvo izrazov zakarpatskega, staroevropskega druzhbenega reda bazira: (a) Na pomanjkanju sorodnih besed v drugih indoevropskih jezikih ali na omejitvi na germanshchino in slovanshchino, ki je posledica istega paleoevropskega substrata (op. L.V.: toda ta substrat je bil tudi za druge indoevropske jezike; to Oshtir potrjuje na str. 10, zad. odst.: »...neverjetno je, da bi beseda *chbrvatb prishla med Praslovane shele iz germanskih ust, zato, ker ni bilo med Praslovani in med Germani nikakih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata.«). (b) Na sorodnih besedah juzhno od praslovanske [zakarpatske] domovine v iliro-trashchini na severnem Balkanu in v juzhni Rusiji, kjer pa se je na iliro-trashki substrat vlegla she iranska skitshchina; da pa ni v zakarpatski iliro-trashchini, izvzemshi reliktov v slovanshchini, o tem nichesar ohranjenega, je razumljivo, che pomislimo, da je bila starim piscem hiperborejska Sarmatija bajni svet (op. L. V.: ta Oshtirjeva razlaga se mi zdi prevech poenostavljena in prehitra, o Trachanih zgodovina kar precej ve, kako to, da ne bi vsaj posredno porochala tudi o zakarpatskih Trachanih?). Iz tega sledi, da si odgovarjajo
ilirsko-trashki relikti v slovanshchini (in germanshchini) ter ohranjeni korelati v juzhni Rusiji in na severnem Balkanu, kakor npr. galski elementi v Franciji in keltski jeziki v Britaniji in na Irskem, oboji so kronoloshko in geografsko razlichni refleksi skupne iliro-trashchine, s chimer odpade dozdevna nemozhnost, spraviti Iliro-Trake v zgodovinsko in geografsko zvezo s Slovani. (op. L. V.: ta Oshtirjev sklep je izrednega pomena, saj pritrjuje TK-teoriji kontinuitete, ki pa celo izenachuje Trake in Praslovane; zato pa nas toliko bolj osupne Oshtirjevo nadaljevanje). Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovanskim ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo (podchrtal L. V.); da bi bili kdaj Iliro-Traki podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko imenoslovje, od katerega se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Kdo pa so bili ti »osvajajochi narodi«? Tako kot razvija Oshtir, so to bili Slovani, ki naj bi prevzeli obstojecha imena, ohranjena v ilirsko-trashkih reliktih v slovanshchini; dosledno sledech tej metodologiji, se smemo vprashati, kje pa je najti kakshne (pra-pra)slovanske relikte v neki predzakavkashki domovini (pra-pra)Slovanov? Tega ne ishche niti Oshtir, za katerega je to postransko vprashanje...
Kot smo zhe opozorili, Bojan Chop, uchenec Karla Oshtirja, pishe (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, str. 3): »... na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)«, torej naj bi bila zibelka Indoevropejcev prav tam, kjer naj bi zhiveli Praslovani, preden so se razlili nekako 2500 do 3000 let kasneje po Evropi - kar je bilo po veljavnem nauku shele v zachetku srednjega veka. Ker pa Karel Oshtir poudarja, da lochuje Predslovane od Praslovanov in je imel v mislih Predslovane, ko je zapisal »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje...«, se seveda smemo vprashati, kdo so bili ti Predslovani in od kod so tja prishli. Po Chopu naj bi bila Ukrajina, in Zakarpatje sodi v ta krog, pradomovina Indoevropejcev; che je pri tem mislil, da so obstajali tudi Predindoevropejci, ostaja odprto she razshirjeno vprashanje na prejshnje vprashanje, od kod so prishli ti Predindoevropejci. In konchno, so Praslovani res chemeli tam nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever in jug? Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so ostajali? Razlag je toliko, kolikor je (pra)zgodovinarjev!
Bojan Chop she razlozhi (Linguistica, XIX, 1989, str. 7): Alarodski rodovi so v neki blizhnji zvezi z ljudstvi, ki so iskala ozemlje med veliko selitvijo okoli 2500 pr.n.sht. v smeri od vzhoda proti zahodu, iz centralne Azije proti Sredozemlju ter naprej proti Shpaniji (Iberci=Baski) do Atlantskega oceana. Velik del teh ljudskih mnozhic so kasneje postali Indoevropejci, drugi Uralci itd. Zhe bolj v srednji Evropi (zraven Retov) Etrushchani v Centralnih Alpah in naprej proti srednji Italiji (Etrurija); na ta
nachin so postopoma povsem zasedli severne obale Mediterana zhe v zachetku bronaste dobe okoli 2000 pr.n.sht., vendar se je dokaj velika skupina novih priseljencev (ki je napredovala do Sirije, juzhnega obrezhja Male Azije, Grchije z Egejem, Italije, Sicilije itd.) indoevropeizirala, kar pomeni, da so Indoevropejci, gotovo z drugimi ljudstvi povezani, napredovali proti zahodu, govorech kar dobro jezik sopotnikov. Tako si lahko razlozhimo medsebojne vplive med jeziki oziroma ostanke starih jezikov v indoevropskih jezikih.
Torej se je vse to dogajalo 2500-3000 let, preden so se premaknili she Praslovani iz svojega Zakarpatja...
Morda pa ni bilo vse tako, kot je mislil Oshtir. Po TK-teoriji kontinuitete naj bi bila pradomovina Slovanov na Balkanu, od koder so se razselili tudi v Zakarpatje in po Rusiji. Che Oshtir trdi, da nihche ne ve kdaj so Slovani prishli za Karpate niti kako dolgo so bili tam Iliro-Traki, je upravichena teza teorije kontinuitete, da je Balkan njihovo pravo pradomovanje; lahko bi rekli skupno pradomovanje in po teoriji kontinuitete izenachenost Trakov in Slovanov, glede Ilirov pa teorija kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri dolochen chas zgolj neka vodilna plast, vladajocha elita, ki je dajala ime velikemu shtevilu ljudi na obsezhnem ozemlju. To bi bilo nekaj takega, kakor so bili kasnejshi imperiji, Rim je zavladal pretezhnemu delu Evrope in najrazlichnejshim ljudstvom, ali kot so Franki ustanovili Frankovsko kraljestvo itd. V svoji knjigi Jantarska pot sem podrobneje obravnaval jezikoslovni odnos med prastaro akadshchino in slovenshchino (po metodologiji G. Semerana) ter med drugim omenil tudi izraz knjiga. Oshtir razlozhi (str. 16, 5. odst.): »Pouchno v tem oziru je predslovansko *kbnjiga, ki je prishla k Slovanom chez juzhnoruski predindoevropski kulturni center, od njih pa je prevzeto tudi v ugro-finshchino in madzharshchino konyv. V ilirotrashki juzhni Rusiji prehaja u>i in k>g in tu je asirsko kunukku dalo *kunig... naprej pa g(h) <> kc v * kbnjiga, tudi iliro-trashko od koder v armenshchino knik .« Kar nas she posebej preseneti, je Oshtirjev sklep, da naj bi Slovani dobili izraz za knjigo she v predindoevropskem chasu, to je zelo dalech v preteklosti, vsaj v III. tisochletju pr.n.sht., to pa pomeni, da je bil ta nadvse pomemben kulturni pojem zhe takrat smiseln za Slovane, saj bi sicer ne imeli z njim kaj pocheti.
Cheprav izvaja Oshtir pretezhno vechino nazivov za druzhbeno pomembne funkcije knez, zhupan, vitez itd. iz iliro-trashchine, pa je ta njegov napor kronan s tem, da ugotovi njihovo prisotnost med Slovani she pred t.i. srednjeveshkim preseljevanjem. Vechina dosedanjih razlag je izvajala te pojme iz germanshchine ali, che zhe, iz latinshchine, da so jih Slovani dobili prek Germanov. Poglejmo Oshtirjeve primere: kmet: (str. 23) predslovansko *kbmetb je identichno z iliro-trashkim kometai »plemenitashi nizhje vrste« in zaradi kretskega kaman "agron"pravzaprav »poljedelec«; sem bi pridali she iliro-trashki dikomes »knez; rex et pontifex«;
zhupan: (str. 23) predslovansko *zeupan > slovansko *zjupanb > *zhupam>, kar je identichno iliro-trashkemu *deuppan
vitez: (str. 24) predslovansko *vitegb, *vitedzb »eques; jezdec, konjenik, vitez« iz iliro-trashkega *witemg, kjer -tem- »konj« spada k staroevropski premeni t<>d, kar da predslovansko *dem »konj« s podaljshavo -te/ v dem-te/>dete/ »detelja«; staroevropsko *ta*m ali daxm »konj«, etrushchansko damnos. Oshtir jasno opozarja, da se navadno slovensko *vitezb izvaja iz germanskega *wikingpreko *vitsetdzb > *vitedzb, vendar prehod k>t tega ne dopushcha; celo staropruski witing > weiting ali waiting je najhitreje izposojeno iz slovanshchine, chetudi baltoslovansko *witeng ali * witing ni izkljucheno; knez: (str. 25) predslovansko *kbnegb, *kbnedzb, predgermansko *kuning, *kunja starovisokonemshko kunirichi je zaradi staroevropskega prehoda u<>i identichno z iliro-trashkim *kuneng ali kineng<>kunej ali kinej »pontifex maximus et rex«; kralj: (str. 26) predslovansko *korljb »kralj« = predgermansko *kare/ z ilirsko-trashkim prehodom a<>e in s prehodom »kralj« (anglosaksonsko ceor/), stareshina (> starec), junak > tlake oproshcheni, prosti mozh (> mozh) > prostak (primerjaj podobno *kosedzb »Edling > libertinus«) sodi s staroevropskim a<>o k dakijskemu *korul »kralj« v Cory//us »rex et pontifex maximus«, Cory/las poleg ŽKopvlmv kakor Kar/ Veliki iz germanskega *kar/ -j- formant se ponavlja v maloazijskem Koolddeiv »kralj«... morebiti tudi v imenu predskitskega plemena Kopallaoi... nahajamo tudi v predlatinskim se//a curu/is, kar so uvedli zhe etrushchanski kralji v Rimu; cesar: (str. 26) chez ilirsko-trashki substrat je prishel k Slovanom in Germanom tudi latinski Caesar > *cesarjb, gotsko kaisar, kar naj bi chez Balkan potovalo v Romunijo prek Iliro-Trachanov, saj ni verjetno, da bi rimski legionarji pri osvajanju Balkana she izgovarjali diftong ae, she manj pa bi lahko kaj takega naredili "hiperurbanizirani" (op. L. V.: pomeshchanjeni) rimski diplomati, zato je prehod vulgarnolatinskega dolgega shirokega ae v e (slovansko cesai) in ai (germansko kaisai) nastal lahko le v iliro-trashki izgovarjavi (op. L. V.: spomnim naj na Oshtirjevo ugotovitev, da se ne ve, kdaj in kako dolgo so bili Iliro-Trachani v Zakarpatju in s tem v stiku s Slovani, kar vsekakor dopushcha domnevo, da so Slovani dobili ta izraz neposredno v stiku z Rimljani);
boljar: (str. 26) predslovansko *by/ja, *bo/jar-e je zaradi u<>a ter spricho u<>oi v *by/ja > grshko boi/ades po vsej verjetnosti staroevropski relikt, za kar govori staroevropski izvor korena *bu/ ali *ba/ ki ga najdemo v ilirsko-trashkem Deki-ba/os »Dakov kralj« ipd. Oshtir sklene: che pa sodi bo/jar v turshko bajar k *bo/jar-e, tedaj je turshka beseda staroevropska, che ne kar slovanska.
"Valuk": (str. 27) staroevropskega porekla je v predslovanski hierarhiji *vblchvab »maga, magus«, bodisi da je izvedeno iz predslovanskega in predgermanskega narodnega imena *Wa/ke a/i *Wu/ke > *Voblchb, *Walxa, ki kazhe nasproti predgalskemu Vo/cae in ilirskemu Va/cum v Panoniji ilirsko-trashki vpliv, bodisi da je
v-blchva-b < v-blbchva-b < *wulishwa sorodno z dakijskim polistai »duhovniki boga Zalmoksisa« z ilirsko-trashkim prehodom p<>w.
Karel Oshtir je izraz kosez obravnaval v sklopu imen hrvashkih plemenskih vodij, ki so prishli v 5. st. z Goti iz Poljske v Dalmacijo, kot nam porocha bizantinski cesar Porfirogenetv svojem De administrando imperio iz 10. st.: pet bratov - Kosentzes, Hrobatos, Kloukas, Lobelos, Mouhlo - in sestri Touga in Bouga, ki naj bi bile po Oshtirju vse predslovanskega ilirsko-trashkega izvora.
kosez: (str. 28) - temu pojmu se Karel Oshtir podrobneje posvecha, saj je v naslovu njegove razprave Kpredslovanski etnologiji Zakarpatja pristavek KoakvrZn^-Kosentzes. Po njegovem je v sklopu stanovske organizacije predslovanske kulture v Zakarpatju pomemben predslovanski naziv *kasegb/kosegb »Edling«, ki odrazha ilirsko-trashki *kaseng in je zakarpatski predslovanski korelat k ilirsko-trashkemu Kosiggas-Koaiyyag -Cosingis »zhena kralja Nikomeda I.«, Koson-Koarnv »Trashki dinast« (op. L.V.: Kosigin, politik v nekdanji ZSSR). K ilirsko-trashkemu *kaxs »Princeps ali podobno« velja primerjati s predhetitskim kash>hash »kralj« v hashshuwet »kralj je postal«. Ko Oshtir ishche razlago, dopushcha izhodishche v *ka*s/ ka^sh »glava, od koder * ka*seng »glavar«, in na to navezhe etimologijo za etrushchansko *cass »caput; glava«, kar bi se dalo rekonstruirati iz latinshchine prek " cassidemantem a Thuscis nominatam dicunt' in predgrshkega kottis, »kefale«, kotta. Sam formant -eng v *kosegb oziroma -ingv Kosiggas je treba predpostaviti zaradi slovanskega prehoda in v b in i. Tu bi bilo treba omeniti Oshtirjevo oporekanje Ramovshu, ki izvaja vrsto slovanskih besed kot izposojenke iz germanshchine, npr. za zhelezo, srebro, zlato itd., ali za izraze s konchnico -egb, ter dokazuje, da gre v bistvu za skupno staroevropsko dedishchino. Za mesing, med na primer opozarja na sumersko *mass »baker«+niggi »kositer, cin« = massniggi. Tu se mi zdi primerno vlozhiti zanimivo razmishljanje akademika Rajka Nahtigala (O etimologiji izraza kosez, Slavistichna revija, VIII, 1955, str.164-168): »Ako sedaj izvajanja ob besedi knez - kbnedYb - kbnegb prilagodimo k izrazu kosez - kosedYb, moramo rechi, da je nastal iz nekega nekdanjega tujega *kosingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosegb. Sled tega se je ohranil she do danashnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi (zhenska oblika) kosegyni, tichochi v posesivnem adjektivu »ta na Kasiginej horycoe« od nominativa kaseginja gorica z i za e (po Baudoin de Courtenay itd.).«
K temu bi jaz dodal she ime zaselka Kosech pod Krnom pri Drezhnici nad Kobaridom, za katerega pa domachini pravijo, da ga nekoch ni bilo in je novejshega datuma, so pa obstajali mikrotoponimi Koseshka planina, Koseshkipotok ipd. Ker pa je v blizhnji vasi Ravne tudi hishno ime Linga(r) - danes she zhiv priimek v Kobaridu - gre morda za izpeljanko iz edling(ar) »plemenit, Kosez«, in so omenjena predialna imena ostanek nekdanjega lastnika. Drezhnica je nedvomno zelo stara naselbina, podobnih imen je kar nekaj po slovanskem svetu, in tudi okolishki toponimi merijo na davno preteklost.
Nahtigal nadaljuje: »Navedena jezikovna tvorba je zanimiva, ker ima zvezo s Koroshko. V nekdanji svoji razpravi... sem namrech pokazal, da »rezijanshchina tvori sploh ne glede zhe na svojo geografichno lego neko nadaljevanje povechini zhal zhe izumirajochih govorov Kanalske doline, a od teh pelje zopet most k rozhashchini (op. L.V.: Rozh na Koroshkem). V koliko je rezijanshchina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pach zhe izumrlega, morda severozahodnega koroshkega narechja - zato so tudi ozke zveze z ziljshchino - v koliko je rezijanshchina she bolj izshla s severa, je tu, razume se, tezhko rechi - izumrlo je, dovolj - . Gotovo pa lahko chisto mirno trdimo, da stojijo brizhinski spomeniki glede refleksov nosnih samoglasnikov v vseh bistvenih chrtah v najblizhjem rodstvu s skupino narechij, ki jo tvorijo dandanes rozhashchina, rezijanshchina in ziljshchina in ki so jo tvorile nekdaj she dalje na sever in zahod. (podchrtal L.V.)« Ta navedek uglednega slovenskega znanstvenika vsebuje, po mojem mnenju, dvoje pomembnih sestavin: (1) da postavlja rezijanshchino v smiselno in zaokrozheno skupino slovenskih govorov, ob nekaterih ponavljajochih se poskusih (zlasti italijanskih iredentistichnih krogov) iskanja sorodstva celo v daljni Rusiji, chesh da rezijanshchina nima nichesar skupnega s slovenshchino; (2) da je ta skupina slovenskih narechij nekoch segala she dlje na sever in zahod, to je v Vzhodne Alpe, kar se ujema tudi z ugotovitvijo Bozha Grafenauerja (gl. mojo knjigo Davnina govori), da nahajamo slovenska topografska imena po vseh Vzhodnih Alpah (torej do sredine Shvice) do Donave in she onkraj nje.
Oshtir nadaljuje:
Hr0bat0s/Xp6PaT0? primerja s Karpates/Kapnarn v poglavju §8 (str. 10-12). Predslovansko *Chbrvatinb, Chrovatinb (prim. Hrovat, Xpa^aToi, Kpafiaroi, Chroati, Crauati itd.) poleg morebitnega *Kbrvat ipd. (prim. korvackoj, Karwat, KpafiaToi) - oblika *Charbvat/Chorbvat spricho cheshkega Charvatipd. je negotova - naj bi izhajalo iz *Chbrvata (gora) "Kapnarng". Za ilirsko-trashki *kcaxrwafaxje neverjetno, da bi prishel k Praslovanom preko Germanov zato, ker med Praslovani in Pragermani ni bilo nikakrshnih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata. Proti germanskemu izvoru govori tudi konchno naglashevanje v srbshchini in hrvashchini Hrvata, ker germanshchina naglasha prvi zlog, medtem ko je v ilirsko-trashchini obstajalo tudi konchno naglashevanje. Oshtir nadaljuje, da niti ni neobhodno potrebno izhajati za *Chbrvatinb iz *Chbrvata (gora), ker so morda obstajali zhe v predslovanski dobi v Zakarpatju *Karpatoi, celo kazhe rachunati s tem, da je bilo prvotno *Karpat ime naroda, ki je zhivel ob *Karp (=predalbansko karpe »skala«) »Karpati«. In konchno je mogoche po Oshtirju izpeljati Chbrvatb »Hrvatija, Hrvati« > Chbrvatinb kakor *Rusb »Rusija, Rusi« > Rusinb.
Klukas: (str. 32) KlovKag iz slovanskega Klukas<*Klukasb, ki predstavlja
predslovansko *Klau+kas; s *k/au kazhe primerjati ilirsko-trashko Clevora »krajevno ime« iz *Clavora, h kateremu je dodan *kas »sin«, kakor je v mnogih drugih imenih. Lobelos: (str. 33) iz *Lovel[-b] ali *L^vel[^] (o=b) iz predslovanskega *Lawel/Luwel, ki je sorodno z lirsko-trashkim osebnim imenom Allouporis, pri tem -por->-pol- in o>e ter p<>w.
Muhlo: (str. 33) Mouhlo, Mov/2.^ je ilirsko-trashki *Mukcula, che jeMov/2.^ namesto *Mrbchlo iz *M'bch'blo z izpadom nenaglashenega -t«; k *Mukcula primerjaj osebno ime Mucalus oziroma *Muclus je latinizirai trashki izraz Muc(a)la<>Mukc(u)la > *M'bch('b)lo; obstajajo hrvashki Mohlici in koroshki Mochilich. Tuga: (str. 34) ime ene od sestra je po mnenju Oshtirja sestavljeno iz ilirsko-trashkega Tau- in pripone -ga »zhena«, kakor najdemo pri Madagaua »soproga Herakleida«, za izgubo w pa dobimo primerjavo v razvoju gava>gaa>ga, znanem v drugih primerih. Glede prvega dela imena primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin«=etrushchansko sex »hchi«). (op. L.V.: po mojem mnenju je chudno, da Oshtir ni niti poskusil izvajati iz tuga »zhalost«, ki ima povsem slovansko etimologijo); zlasti to izstopa v naslednjem primeru druge sestre, plemenske voditeljice Buga.
Buga: (str. 34) Oshtir pravi, da je tudi ime Bouga=Buga sestavljeno iz *Bau+ga, pripona -ga naj bi pomenila »zhena«, kot pri Tuga, medtem ko naj bi prvi del *Bau- primerjali s krajevnim imenom Ba[v]os, osebnim imenom Bawa > Bas, Boubas (Bou=BovT). Toda kakor bomo videli v nadaljevanju, je bil pri svojem razglabljanju enostranski, ni bil dosleden; morda pa je bil le zelo oprezen, kar bo tudi moje konchno mnenje o njegovem zelo pomembnem in eruditivnem delu, in to bom razlozhil kasneje. Obichajno povezujejo ta priimek s ptico "vuga", ki sodi med "Oriolidae - kobilarje". Kobilar ali vuga (Oriolus oriolus) je v nashih krajih edini evrazijski zastopnik teh ptichev, ki so veliki kot shkorec ali drozg - dolgi okoli 24 cm, in so v okrog 70 vrstah razshirjeni po Afriki, Aziji ter po malajskem in avstralskem otochju. Pa she ta prihaja k nam le na kratkotrajen "letni oddih", saj nas obishche shele ob koncu maja in odide zhe avgusta. V tem chasu ga je najti po vsej Evropi (razen na visokem severu in v Grchiji) ter v prednji in srednji Aziji do Altaja. Je izrazito drevesni ptich, ki se suche le po drevesnih vrhovih, kjer ga kljub pisanim barvam tezhko opazimo, pa tudi tako pogost ni vech kot pred sto leti, ko je bil vsepovsod razshirjen, o chemer prichajo razlichna ljudska imena. Najhitreje ga odkrijemo po njegovem znachilnem klicu "bilov" ali "didlijo" in najpogosteje se oglasha ob oblachnih ter nevihtnih dnevih. V listni goshchi se pochuti varnega, saj je to njegov svet, v katerem nikoli ne miruje, temvech stalno stika po vejevju in obfrli dosti dreves.
Samchek je bleshcheche se rumen ali sijajno svetlo oranzhno rdech ali bledo rumen. Po krilih je chrn in ima belo obrobljena letalna peresa. Tudi rep je chrn, s shirokim rumenim pasom na koncu. Samichka in mladichi so zgoraj rumenkasto zeleni in imajo olivno chrnkaste peruti, spodaj so sivo beli in temno progasti. Ima karminasto rdeche ochi, zamolklo rdech kljun in svincheno sive noge. Najraje se drzhi v borshtih,
logih in parkih, velikih starih sadovnjakih, posebno hrastovih in brezovih gozdichih. Gnezdi vechinoma na visokem drevju, che le mogoche blizu vode. Vali enkrat v zachetku maja, in sicer po shtiri do pet jajchk. Med valjenjem je zelo odlochen in napadalen, zato se z vsiljivci hitro skrega in pretepa ter jih nazhene z glasnim vreshchanjem in krehanjem.
Samchek in samichka druzhno gradita gnezdo in si s kljunom podajata bilke, travnate vezi in shibice, ki jih oslinita in opletata okrog rogovilaste vejice, da visi. Gnezdo je globoko in ima precej navznoter uslochen rob, znotraj pa ga oblozhita z mahom, dlako in volno.
Po dolgotrajnem raziskovanju sem si ustvaril naslednje mnenje: Osnova za priimek je, ne oziraje se na druge mozhnosti, ime za ptico vuga, danes sicer v slovenskem besednjaku skoraj pozabljeno in nadomeshcheno s kobilar. Taki priimki so pogosti ne le med Slovenci ali Slovani (Dular, Shchinkavec, Vrabec, Golob, Vran, Kavka, Strnad, Pelikan, Kos, Orel, Zherjal, Kragulj, Sraka(r), Sova, Chuk itd.), ampak tudi med drugimi narodi ( ital. Corvo, Falco, Aquila, Merlo, Colombo itd.; angl. Bird, Eagle, Crow, Hawk, Mew itd.; nem. Vogel, Adler, Krähe, Rabe, Habicht, Sperling, Amsel, Drossel itd.). To izpeljavo utemeljujem na naslednjih izhodishchih:
a)	Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov jezikoslovec in akademik Karel Oshtir (gl. v nadaljevanju) navaja v svoji razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, Ljubljana, 1928 str. 62), da je razvoj besede naslednji: vivblga slov. »Oriolus galbula [kobilar, vuga]« < *w-i-wilg : i-vblga : vblga. Torej je bila zhe sivi praslovanski davnini podana osnova za razvoj besede, s katero she danes poimenujemo ptico vuga.
b)	Res je, da Karel Oshtir v drugi razpravi (Etnolog, I, 1926/27, str. 32-34) pravi, ko obravnava znamenito delo bizantinskega cesarja Porfirogeneta iz 10. st. »De administrando imperio« (gl. v nadaljevanju), v katerem je omenjeno, da je prishlo v 5. st. skupaj z Goti v Dalmacijo tudi pet bratov in dve sestri z obmochja Zakarpatja (od katerih ena se je imenovala Buga = Vuga): Imeni obeh sestra Tovya in Bovya iz * Tuga in *Buga sta sestavljeni iz ilirsko-trashkega * Tau- oziroma *Bau- + * ga »*zhena«; k *tau- primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin« = etrushchansko sex- »hchi«) in k *Bau- primerjaj krajevno ime Ba[v]os, osebno ime Baw-a > Bag, Boußag (Bou = Bov-?). Da je -ga »zhena« primerjaj kot pri MaSa-yava »soproga Herakleida«; in za izpustitev w pri *-gava > *-gaa > *-ga pa primerjaj -deva > -dea, deovehogg > Deultum, Ti-erna < predslovansko *vorn-b, di-essame < predalbansko va[rs]tre itd.
Karel Oshtir v enem svojih temeljnih del Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (str. 75) zapishe: »Predlitavsko volunge in predslovansko *wild[n]g > *wilg > vblga (prim. s srbsko-hrvashkim vuga kjer je -ug- nastal iz -llg-) > ivblga, vivblga
»Goldfink, Goldamsel (pri Antonu Janezhichu: vuga, vonga, kobilar)«. Rusi she danes imenujejo ptico vuga kot ivolga.
Iz te Oshtirjeve razlage bi torej sledilo, da je tudi ime sestre Vuga predslovanskega izvora. Zelo nenavadno pa je, da Oshtir tega imena ne spravi v pomensko zvezo z imenom ptice vuga kljub temu, da je sam razvil etimologijo in izrecno navedel, da gre za Oriolus galbula. Kako to, da Oshtir tega ni uporabil? c) Karel Oshtir je bil preprichan alarodist (Alarodi naj bi bila neindoevropska ljudstva, ki so zhivela v Evropi, preden so jo preplavili Indoevropejci), in pristash zakarpatskega izvora Slovanov (cheprav iz njegovih del lahko chrpamo izredno veliko podatkov prav o nasprotnem) ter v shtudiji »K predslovanski etnologiji Zakarpatja« razvrshcha alarodske jezike takole (Etnolog, I, 1926/27, str. 6): »... par besedi o jeziku zakarpatskih avtohtonov. Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhji sorodnosti s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor znano, tudi v severovzhodni Italiji) tvorijo z Liguri v zapadni Nemchiji, severozapadni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Raeti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zapadni Evropi, vsled chesar se zakarpatska geografska nomenklatura (izrazoslovje, op. L. V.) ponavlja v navedenih jezikih.« Nekaj kasneje (str. 13) nam Oshtir she pove svoje mnenje o tem, od kod naj bi se priselili Predslovani na to pred-indoevropsko, avtohtono plast neindoevropskih Venetov v Zakarpatju. In zapishe tole: »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhevali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovansko ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili Iliro-Traki kdaj podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko nomenklaturo, od katere se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Zdi se nemogoche, da tako velik znanstvenik tako lahkotno opravi z vprashanjem, od kod so se znashli Slovani v Zakarpatju, od koder so se kasneje spet preselili na vse strani Evrope. Po mojem mnenju pa to kazhe na Oshtirjevo zadrego, ki je ni mogel reshiti drugache kakor tako, da je preprosto zanemaril problem domnevne predhodne domovine Slovanov. Tudi che bi izhajali iz tako postavljenega etnichnega razvoja Slovanov (Oshtir je namrech poudarjeno naslovil ta prispevek K predslovanski etnologiji Zakarpatja, torej se ni ukvarjal zgolj z jezikovnimi vprashanji, ampak je hotel prispevati tudi h genezi Slovanov, temu navkljub pa se je izmikal jasnemu in dokonchnemu odgovoru...), bi glede izvora imena ptice vuga in s tem tudi priimka Vuga prishli
do sive davnine, ki sega vsaj tisochletje ali dve pred nashe shtetje in bi bilo po Oshtirju ime venetskega (in po njegovem predindoevropskega) izvora. Osebno mislim, da je izhodishche treba iskati v etimologiji, ki bi jo bilo najti v imenih rek Volga v Rusiji, Vouga na Portugalskem, Bug ipd. in morda tudi v Voglajna ipd. Poglejmo mnenja razlichnih jezikoslovcev.
Akademika Franceta Bezlaja Etimoloshki slovar slovenskega jezika (ESSJ, SAZU-MK, Ljubljana, 1976) je najbolj poglobljeno sodobno etimoloshko delo o koreninah slovenskega jezika, na zhalost je po skoraj tridesetih letih izhajanja prishel shele do chrke 2 S2 , tako da gesel pod 2 V2 she nimamo obdelanih; Slovenski etimoloshki slovar (Modrijan, Ljubljana, 2003) Marka Snoja pa ni opremljen s podrobnejshim etimoloshkim aparatom in zato lahko rabi le kot pomozhno gradivo. Najdemo pa pri Bezlaju za nashe potrebe zanimive iztochnice pod drugimi gesli, npr.: * "jurka" (zhenskega spola): "Oriolus galbula, kobilar, volga"; k temu tudi jurica "Fringilla spinus" in jurshchica, jurijshchica "Fringilla cannabina - repnik". To je mogoche primerjati s srbo-hrvashkim izrazom jurichica "Fringilla cannabina", jurka "Fringilla chloris - zelenchek"; s cheshko besedo jirice, jirichka "Fringilla spinus - chizhek", jirichek "Hirundo urbica - mestna lastovka"; poljska narechna imena jurek, jurzyczek, jer, ir "Fringilla montifringilla - pinozha ali nikavec" (op.: L.V. pinozha, sorodnik shchinkavca, ki zhivi po gorah, pozimi pa pride v nizhino), jerzyk, jurzyk, irz, irzyk "Cypsellus apus"; z ukrajinskimi izrazi jurok, vjurok "Fringilla montifringilla". Pri tem France Bezlaj opozarja, da je izvor besede jurka nejasen; tako jezikoslovec Berneker izvaja iz Georgius = Jurij (pri tem se oslanja na razpravo o imenih ptichev iz antroponimov, to je izrazov, ki zaznamujejo chloveka, napisal jo je Suolahti, Deutsche Viigelnamen, XXXII a), ki vendar dopushcha mozhnost onomatopeje, posnemanja glasu z besedo, slichnoglasja. Profesor Machek pa meni, da je treba zaradi dublet, besed dvojnic, v cheshchini shtirichek, shtirik, shtirichka domnevati onomatopejo, ljudsko etimoloshko naslonjeno na Jurij. Toda profesor Bezlaj opominja, da primerjava med ruskim dialektnim izrazom vyrej"Alauda"(op.L.V.: poljski shkrjanec), poljskim ir, jer "Fringilla", irz, irzyk "Cypsellus" in praslovanskim *ir-bj-b, *vyr-bj-b, = tolmun, dopushcha tudi mozhnost povezave praslovanskega "*jur-" z litavskim "jaura, jauris" = mochvirje, ki
je iz iste osnove kakor "*eudr(i)" = voda.
*
Morda so moji sklepi napachni, toda ne morem se znebiti vtisa, da se je Oshtir s svojim doslednim alarodizmomna neki nachin poskushal upreti (indo)germanstvu, ki ga vsaj nominalno Nemci she vedno vztrajno uporabljajo namesto indoevropejstva. Ker je bilo njegovo zoprvanje izredno tvegano, saj je velikanska vechina svetovnih znanstvenikov sprejemala bolj ali manj ochitno in dosledno »germansko paradigmo«, in bi izzval proti sebi vechino znanstvene srenje, to pa bi pomenilo izkljuchitev iz mednarodnega znanstvenega obtoka, je Oshtir izbral nekakshno mehko razlichico
rushenja (indo)germanaizma - kljub temu je tudi sam uporabljal prav ta izraz, kar se meni zdi zelo pretkano, che ne modro - s tem je vsaj navidez ohranjal povezanost z dotedanjim prevladujochim naukom. Sodobni poskus spreminjanja uveljavljene paradigme o srednjeveshki selitvi narodov in takratni naselitvi Slovanov na danashnjih ozemljih je TK-teorija kontinuitete, ki jo odlochno zastopa Mario Alinei, a o tem malo kasneje. She prej si poglejmo, kako naporno je rushenje uveljavljenih mitov, a ne le to, marvech so drugachni pogledi izpostavljeni porogu in znanstvenemu ter celo politichnemu linchu; tak primer je, kot smo videli, tudi paradigma o Keltih in nich manj teorija kontinuitete.
TEORIJA KONTINUITETE - SLOVANI ZHE OD KAMENE DOBE NA SEDANJIH OZEMLJIH
V dveh knjigah je izshlo delo Origini delle lingue d'Europa - La Teoria della Continuity Izvor evropskih jezikov - teorija kontinuitete (ALI 1 in 2), ki ga je napisal Mario Alinei, dolgoletni profesor na univerzi v Utrechtu, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Societe Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razglashanega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Alinei se izrecno ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja Balkana shirili proti severu in severovzhodu. Med vrhunskimi strokovnjaki se zhe dolgo krizhajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri vidijo prvotno v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristashev (na zhalost zhe pokojna) Maria Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz "kulture kurganov" na severni strani Chrnega morja, torej iz juzhne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somishljeniki, ki si je s svojimi zgodovinarskimi deli prisluzhil lordski naslov, z najnovejsho teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheoloshkimi, temvech tudi z jezikovnimi in najsodobnejshimi genetskimi dokazi. V sklop tega zhivahnega dogajanja sodi tudi vprashanje o izvoru Slovencev in drugih (juzhnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prishli s severnih obal Chrnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane zdrahe okoli Venetov in Etrushchanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja oznachene kot proslula
»venetologija«, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar »nash kulturni kompleks« (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na podrochje psihiatrije). Spomnimo se le nashega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, to je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, cheprav je bilo zhe od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl 1936), ki v svojem obsezhnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinshchina nastala z zlitjem praslovanshchine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italshchina ni bila prineshena iz prvotne domovine Indoevropejcev.
Profesor Alinei je svoje poglede vechkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in dobil zanje nemajhno podporo, saj je zgodovinopisje prishlo do tochke, ko bo potrebno zacheti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Zlasti pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogocha branje in razvozlavanje desettisocherih glinastih ploshchic s klinopisi, odkritih na Blizhnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za blizhnjevzhodni izvor Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar uposhteva tudi Renfrew), to je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako: "etimologija neznana", sam pa je zanje nashel ustrezno razlago v akadshchini, jeziku, ki je bil "lingua franca" - sporazumevalni in diplomatski jezik na shirshem obmochju Blizhnjega vzhoda. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo zhiveli v neposredni soseshchini.
Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: »Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: "prihod", in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshno naseljujejo danes... edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op.L.V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki Povest minulih let)... Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno "slovansko preseljevanje" je polno nasprotij... Ne obstaja neka "severna slovanshchina" marvech je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili
poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...« Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejshih chasov, dobiva pa v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.
Izshli sta moji knjigi Jantarska pot in Davnina govori, ki nekoliko obshirneje obravnavata to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. Johann Gottfried von Herder, 17441803, nemshki pesnik, je zapisal:
»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temvech so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko zhivine. Zaradi njihovega miroljubja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregreshilo nad njimi, kakor Nemci. Nesrecha je pach hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede Nemce in Tatare.«
Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, to je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri: (1) pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA - "teorija Kurganov" (iz shestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira vidni arheolog J.P. Mallory, trdech, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov - Indoevropejci - surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov. (2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutaseve, ter je shlo, kar je she posebej pomembno, za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo genocidno shirjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno tako prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove sklepe v kombinaciji z nauki priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz
petdesetih let nadgradil ter razvil v novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew, to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva - Hetiti, Luvijci in Palaiki - govorili troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v teku III. tisochletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da je mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koine neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet enkrat vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni - cheprav priznano - indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht. Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje veliko od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu.
Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadla zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, to odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli prilozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so bili celo boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« Pri tem navedku je mogoche slutiti tudi kritiko
rasistichne arijske teorije, ki jo je mogoche she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij o genezi Indoevropejcev... Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd., seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov - teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu. Francis Conte, sicer she vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; sholal se je na St.Antony's Collegu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj je profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inshtituta za slavistichne shtudije v Bordeauxu; leta 1986 je v Parizu izdal knjigo Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je uchil zgodovine le iz slovenskih uchbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas delezhno podcenjevanja in posmeha. Tako pishe (n.d., str. XXII): »Vendar nam zgodovina, na izrazit nachin pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana prichevanja: zato se moramo zatechi k arheoloshkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam«. Navedimo le en primer, ki je v znachilni povezavi s tistim, kar bomo she prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spricho svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro lochuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del zhivi na sedanjem ozemlju, drugi pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter so zhiveli v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, kjer se je dolgo locheval od Rusov.
Zhe omenjeni etimolog Giovanni Semerano je navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadshchini. Tudi v (nedokonchanem) etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki
je izrecno napisal, da sodi slovenshchina med najbolj arhaichne jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematichno obdelano. Pred nekaj meseci je izshla moja knjiga Jantarska pot, ki nekoliko obshirneje obravnava to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprashanj, ki so s stalishcha tradicionalnega zgodovinopisja she odprta, ki pa jih je mogoche v luchi sodobne teorije kontinuitete elegantno razreshiti, uposhtevaje tudi veliko najnovejshih dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenshchine, in ljudstvi, ki so pred pet in vech tisochletji govorila semitske jezike na Blizhnjem vzhodu, na kar opozarja tudi G. Semerano.
Che se povrnemo na Giuseppa Sergija, zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, ki je, cheprav iz takrat znanih izhodishch, prishel do sklepa, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretezhno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je uposhteval tako arheoloshke kakor antropoloshke, etnoloshke in lingvistichne argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer, ki ga navaja Alinei: Veverica: Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n.sht.) zapisal besedo viverica, in jo nato razchlenjuje v luchi svoje teorije kontinuitete. Kaj o tem najdemo v drugih delih?
(CAM): ital. scoiattolo - lat. sciurus, zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo gesla iz latinshchine v italijanshchino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zingarelli. Zaman tudi ishchemo viverica.
(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) - dim. dissimilato di sciurus].
(BRA): sciurus - veverica.
(CAL): sciurus - scoiattolo (Plin. E Mart.)
(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; "zibetto", vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), "furetto"; latinski ucheni izraz vivera furetto, bela podlasica, vretica (Plinij), donnola, podlasica (Glasse), podobne izraze najdemo v drugih indoevropskih jezikih; ohranjeno v monferrareshkem vinvera, valsoaneshkem bera scoiattolo. Iz praslovanshchine veverica, preshlo v sodobno grshchino berberitsa scoiattolo, veverica. Angleshko viverra (leto 1706).
(ERN): viverra, -ae f.: furet (Plinij), belette (mustella, podlasica). M.L. 9412; viverrarium n.: prostor kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica belette, in 9414 *viverrula ecureuil, veverica, nekateri vidijo besedo, ki ima star pomen, ki nam prikliche keltski izraz gwywer (izposojeno iz viverra, meni J.Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V sploshnem gre za obliko podvojitve razlichnega tipa, katerega koren je * wer-: v angleshchini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemshko Eichhorn izhaja iz neke ljudske
etimologije). Koren bi bilo mogoche najti tudi v grshchini â(F)eipœ j-eleve, gojiti in aiœpa balançoire, gugalnica.
(FOR): viverra (vivarra) - Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, yaly Kaxomiôioç (Mustella furo Linn.) - Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).
Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris. Id. 30 ibid. 6.16 (47) - Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)
(COR) viverra - mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p.es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) donnola, e donnola e il sign. che ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo scoiattolo.
(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: »... latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki...« Ker gre za enega od primerov izrazito starega prichevanja, je to vredno posebne pozornosti, uposhtevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stichni prostor med Italide in Slovane, cheprav o Venetih sam Alinei meni: »Ochitno v teoriji kontinuitete ne moremo vech uporabljati izraza romanski, che hochemo oznachiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem chasu v obmochju severnega Sredozemlja, niti italski, che bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo rechi, da je bila vpeljana nova razlichica latinshchine na podrochja, kjer se je od nekdaj govorilo drugache ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden jezik, kot je falishchina, italshchina, venetshchina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabelezheni v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi danashnjih jezikov in narechij... Za latinshchino je treba po teoriji kontinuitete strozhje lochevati, ne tako, kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med "klasichno latinshchino" v smislu pisanega elitarnega jezika in "govorjeno latinshchino", ki je obstajala v skoraj neshtetih razlichicah... geografsko in kronoloshko diferencirane iz neke predrimljanske latinshchine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistichne plasti Latincev), soobstojale pa so z razlichicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italshchino, venetshchino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinshchina, italshchina, venetshchina, falishchina in sorodni jeziki ne le napovedujejo romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima, in to za cela tisochletja.«
Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavracha pojem Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistichno nesprejemljiv, umetno skovan,
uveljavlja pa in utemeljuje ladinshchino, jezik, ki ga she danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih Alp do Shvice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih drzhavnih jezikov kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenshchine, kar je mogoche podkrepiti ne le lingvistichno, ampak tudi z etnoloshkimi, socioloshkimi in zgodovinskimi dokazi.
Zhe omenjeni Xaverio Ballester (n.d. str.,1 in 2) izrazha svoje preprichanje: »... Alineijeva delo predstavlja dalech in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so znachilna obsezhna nova odkritja - od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna - tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.«
Michel Contini v svoji razpravi Vers une nouvelle linguistique historique: L'ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee (Dialectologia et Geolinguistica - Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) pravi: »Au cours de ces dernieres années l'intéret pour le passé le plus lointain de l'humanité n'a cessé de grandir... L'ouvrage de Mario Alinei, linguiste "généraliste", comme il aime bien se définir lui-meme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d'idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd'hui de reculer dans le temps l'origine et le developpement de l'ensamble des parlers actuels d'Europe...«. Nato pa zakljuchi: »... l'ouvrage de Mario Alinei s'avere d'ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.«
Alinei (ALI/2, str.192) sklepa: »... Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistichna skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...«. In (str.218): »...antichna prisotnost Ilirov v juzhni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosezhke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri... (str.220) "panilirizem" je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil chas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in zhelezni dobi... so obstajala obmochja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoche izkljuchiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z meshano etnichno in jezikovno sestavo, in je zajemala tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo - modificirano kronoloshko in socioloshko kot zhe omenjeno - danes uveljavljeno mnenje, da "Iliri niso nikoli bili etnichno kompaktno ljudstvo, ampak so bili sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij"«. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinshchino.
Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so znachilnost slovenskega prostora, kjer je mogoche celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luchi teorije kontinuitete torej Veneti predstavljajo pomemben chlen za razumevanje dogajanja v paleo-mezolitiku, izkljuchujoch domnevno in sedaj prevladujocho teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdrzhna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.
Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchinepredindoevropskimi jeziki, kjer izrecno opozarja (str. 279, tch. 436): »Izraz goritu "kuriti, zhgati, zhariti" je skupen tako baskovshchini kakor slovanshchini; baskovko zi¡pomeni skoraj isto kot v slovanshchini zhila "kita"; slovanska beseda snegu ustreza baskovskemu negu "chas snega, zima"; za shpansko "arroyo" (potok) imamo za baskovsko erreka skoraj identichno slovansko besedo reka [Op. avtorja GUI: Ko M. Pidal, Introd. a la fonet. vasca, 1921, navaja, da "Baskovshchina ... namesto shpansko riega (namakanje) ali zanja (jarek, jama, potok, zhleb), za rigare rechejo erreka", menim, da je vendar njegova etimologija, tudi sugerirana zaradi zvena besede surco, ki jo tudi zajema baskovska erreka (za zanja a¡i acequia jarek, jama potok, zhleb daje prednost obliki areka), nekam nasilna.]; poleg tega imamo za baskovsko txukuali xukuslovansko besedo suho, za shpansko "silbar' je v slovanshchini svistati (v rushchini svistet) | op. L.V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! -zhvizhgati, shvisteti itd.| ter silbido ali silbato je v baskovshchini txistu, xistu ali uistu [Op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z razlichnimi razshiritvami se nanashajo v baskovshchini txirol ali txirul, shpansko "silbo, flauta" (pishchal, piskalo) ter txu¡u¡a "silbo" v grshchini oei-yXóm, o-y-óg "silbido" ter oígm "silbar", v latinshchini suiflum "silbido", si-fflo "silbo", si-bilus "silbido" in si-bilare "silbar". Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomochjo konzonantne metateze razvije v kastiljshchini silbato ter v baskovshchini txibÜitu ali txulubita "silbato".]; poznamo tudi slovanski kopati in baskovski kopatu [obdelano posebej v tch. 103]; ruski ugor, (op. L.V.: jegulja) in baskovski s-ugor.«
Vsi tu navedeni in she drugi izrazi, ki so skupni baskovshchini in slovanshchini (poleg teh so seveda she druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstajali zhe v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, zhila, sneg, reka, shvisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoche, da bi imeli za te najosnovnejshe pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identichne izraze, je najpreprichljivejsha in razumna razlaga, da smo bili zhe v davnini v neposrednem stiku, che za Baske velja, da so najstarejshi narod v Evropi. Poleg tega moramo uposhtevati, kar je izrednega pomena, da je Armorika ob Biskajskem zalivu v soseshchini z Baski, ki so se tudi do danashnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajshnjih Venetov te prastare besede, ki so ochitno slovenskega izvora.
Spricho tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bo smelo biti nich vech predmet posmehovanja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako
redkih, ki jim slepo slede), che Venete obravnavamo kot antichne Slovence, ki so sicer dozhivljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do danashnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto poenostavljano prikazuje in manipulira, na kar vechkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Alinei), Francozi ali drugi narodi; nemalo narodov pa ni vech, ker so preprosto izginili. Slovenci-Veneti pa so skozi tisochletja evoluirali na obsezhnem prostoru od Paflagonije prek gornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika. Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so prevech vezani na tradicionalno teorijo, da so prevech zadrzhani (npr. izrecno navedeni Milko Matichetov), in bi prichakovali od njih vechji prispevek, in che na osnovi povedanega povzamemo najnovejsho teorijo kontinuitete, se nam izkazhe kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno she dograjevati, toda za tako obsezhno spremembo paradigme, kot jo prinasha TK, ni mogoche prichakovati chesa drugega. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK za zdaj predvsem delo tujih znanstvenikov, za slovensko znanost predstavlja she prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov z shirshe zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili v nov zgodovinski kontekst.
Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP, 2004. (Op. ur.)
Neprevedene knjige
Lev Detela
NEMSHKA PUBLIKACIJA O SRECHKU KOSOVELU
Erwin Köstler: Vom Erleben und Deuten. (O dozhivljanju in razlaganju).
Srechko Kosovels Integrali: ein herausgeberisches Artefakt und sein Rang als
herausragende Erscheinung der slowenischen Avantgarde.
(Integrali Srechka Kosovela: izdajateljski artefakt in njegova vrednost kot izstopajochi
pojav slovenske avantgarde).
Znanstvena zbirka Pavlove hishe, 7. knjiga.
(Wissenschaftliche Schriftreihe des Pavelhauses, Band 7).
Pavelhaus / Pavlova hisha, Laafeld / Potrna 30,
Bad Radkersburg / Avstrijska Radgona, 2005, 223 strani.
Erwin Köstler se je v zadnjem desetletju uveljavil predvsem kot prevajalec izbranih del Ivana Cankarja v nemshchino, vrh tega je pri celovshki zalozhbi Drava poleg prevodov nekaterih novejshih slovenskih avtorjev objavil prvo popolno izdajo Kosovelovih Integralov v nemshkem jeziku. Podobno kot Ludwig Hartinger, ki je lani ob stoletnici rojstva Srechka Kosovela skupaj z Aleshem Bergerjem pri Mladinski knjigi v Ljubljani izdal spominsko antologijo Ikarjev sen, pri zgornjeavstrijski zalozhbi Thanhäuser pa she nemshko antologijo Kosovelove literature Mein Gedicht ist mein Gesicht ( Moja pesem je moj obraz ), s podnaslovom Iznajdba orfichne pokrajine, sledi tudi Köstler lastnemu preprichanju, da je nujno potrebna avtentichna interpretacija Kosovelovih tekstov.
Leta 1964 rojeni avtor je s tem v zvezi v nemshchini napisal posebno znanstveno razpravo Vom Erleben und Deuten ( O dozhivljanju in razlaganju), ki je pred kratkim izshla v avstrijski Radgoni - Bad Radkersburgu kot sedma knjiga znanstvene zbirke Pavlova hisha, ki jo ureja in izdaja kulturno drushtvo 7. chlen za zashchito slovenske manjshine na Shtajerskem. V knjigi, ki obsega 223 strani, Köstler natanchno dokumentira in analizira zapoznelo recepcijo avantgardistichnega dela Kosovelove poezije v slovenski javnosti. Pri tem, kot zhe mnogi pred njim, podvomi o zanesljivosti tako imenovane kritichne izdaje Kosovelovih Integralov v drugi knjigi pesnikovega Zbranega dela iz leta 1974, ki jo je po dolgem obotavljanju pripravil dr. Anton Ocvirk.
Pri svojih izvajanjih se avtor opira predvsem na ugotovitve profesorja na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani Janeza Vrechka, ki v prichujochi knjigi objavlja obshiren
uvod o pomenu Srechka Kosovela za razvoj slovenske moderne literature in o interpretaciji njegovih tekstov z ozirom na pravilno rekonstrukcijo njegove avantgardistichne rokopisne zapushchine.
Kostler poudarja, da je Kosovel v slovenskem prostoru zelo dolgo veljal za nadaljevalca impresionistichne pesnishke tradicije, za nekakshnega mlajshega krashkega naslednika poezije Josipa Murna, medtem ko so ga kot novatorskega literarnega vizionarja odkrili shele zelo dolgo po njegovi zgodnji smrti. Toda Ocvirk je Kosovelov moderni literarni nachin (konstruktivizem in integralizem), ki mu je bil kot privrzhencu tradicionalizma miselno tuj, skushal interpretirati »chustveno psiholoshko«, saj je med drugim menil, da naj bi bili v pesniku »po dushi« dve skrajnosti literarne dikcije, dve »motivno -izrazni mozhnosti, ki mu ju je ponujal konstruktivizem, ironichno cinichna, napadalna, in intimno lirichna, osebno izpovedna«. Po Kostlerju pa je Ocvirk pri tem ochitno popolnoma spregledal literarno-konstitutivni pomen Kosovelovega idejnega premika h konkretno politichno delujochemu literatu, kar naj bi se dogodilo tudi pod vplivom rusko-sovjetske revolucionarne umetnosti ob pesnikovem pristopu k socializmu v zadnjem obdobju njegovega zhivljenja (1924 - 1926), ko je med drugim prevzel tudi urejanje revije Mladina.
V svoji shtudiji, ki jo je razdelil na shest delov, Kostler analizira posthumno nastajanje Kosovelove umetnishke podobe in njegovega konstruktivizma. Z objavo dokaznega gradiva o Ocvirkovi redakciji (popravljanju), ki sega v strukturo dolochenih besedil, skusha opozoriti na nujnost kritichnega pristopa k posameznim velikokrat le v konceptu zabelezhenim tekstom. V knjigi je objavljen tudi obshiren, 27 strani obsegajoch povzetek v slovenskem jeziku. Zelo koristno dopolnilo je bibliografija Srechka Kosovela, ki ji sledita she imensko kazalo in slikovni izbor s fotografijami tega zgodaj umrlega slovenskega avantgardistichnega pesnika ter njegovih interpretov Antona Ocvirka, Ivana Grahorja in Alfonza Gspana. Dodan je tudi ponatis reprodukcij naslovnic Kosovelovih knjig in nekaterih tekstov iz pesnikove rokopisne zapushchine.
Iz skrivnih predalov Neuposhtevani slovenski sodobni avtorji - I*
Lev Detela
*Sestavek o literarnem svetu Ivana Mesichka je prvi prispevek iz serije o neuposhtevani ali premalo uposhtevani slovenski sodobni literaturi, ki ni dostopna shirshi javnosti, ker se nahaja v rokopisih, privatnih tiskih, izdajah manjshih zalozhb ali premalo znanih razmnozheninah. Serija bo izhajala v obchasnih presledkih. Avtor prispevkov prosi zainteresirane, da na naslov urednishtva poshljejo svoja nenatisnjena dela, vendar poslano gradivo ni jamstvo za presoje, ki bodo narejene iz selektivnega izbora poslanih tekstov.
MESICHKOVA PRICHEVALSKA PENTALOGIJA O »JUNAKU NASHEGA CHASA«
Ivan Mesichek je slovensko javnost v zadnjem desetletju presenetil s tremi esejistichnimi knjigami. V njih se je bralcem razprl kot nekonvencionalen bogoiskalec. V klenem in jasnem jeziku je odkritosrchno predstavil svoja filozofsko - religiozna nagnjenja in iskanja, ki se v marsichem razlikujejo od ustaljenih in uveljavljenih poti slovenske esejistike in publicistike. Njegova intelektualna drzha se izkazhe v utesnjenih in normiranih pogojih kot nekaj oporechnishkega, vendar je predvsem samosvoj prichevalski poskus sodobnemu chloveku primerne sinteze raznoterih humanistichnih in religioznih spoznanj in vizij. Te zlasti v obeh avtorjevih zadnjih knjigah, ki sta izshli pod naslovoma Gosenice in metulji (Maribor 1999) in Ljubechi bozhji smehljaj (Maribor 2000), prerashchata okvire tradicionalnega katolicizma oziroma krshchanstva in ishcheta duhovno pot v gosto mrezho novodobnih religioznih spoznanj in iskanj, zato sta naleteli na odklon pri tradicionalnih predstavnikih katolicizma. Ni chudno, da se Mesichek v javnosti pojavlja kot kritichni izziv, kot glas »drugachnega posameznika«, kot oporechnik. Ta naziv se ga je oprijel zhe v dobi prejshnjega enopartijskega ateistichnega sistema, ko se je zachel upirati uradnemu dialektichnemu materializmu in se priblizhevati krshchanskemu socializmu, kar je dobro razvidno iz njegove prve esejistichne zbirke Temeljihumanistichne etike (Ljubljana 1990, ponatis 2000). V eseju Psihiatrove marginalije k Mesichkovi esejistichni frilogiji, objavljenem kot spremna beseda v knjigi Ljubechi bozhji smehljaj, meni znani psihiater dr. Janez Rugelj kljub temu, da Mesichek v svoji esejistiki kot prichevalec »ne razkriva vseh aspektov svojega osebnega zhivljenja, kakor so to storili shtevilni trpechi filozofi, denimo Kierkegaard. Nekaj takih elementov je sicer nakazal zhe v prvi knjigi, vendar prevech zadrzhano. Morda ga je blokirala podzavestna zhelja, da bi ga katolishko "obchestvo" sprejelo v svoje zavetje. Pa ni in ni shlo. Izpovedna knjiga, ki ne prikazuje celotne osebnosti, torej tudi ljubezensko in seksualno zhivljenje,
je za bralca torzo, saj se ne more polno zgledovati po avtorju.« (str. 360). Tu gre morda za neke vrste nesporazum, saj ni nujno, da bi morali religiozni eseji zrcaliti vse plasti pisateljeve osebnosti, temvech so bili morda napisani z namenom, da bi predstavili predvsem pisateljev bogoiskateljski duhovni zagon, izhajajoch iz kognitivnih spoznanj, vendar poglobljen z ochitnimi transcendenchnimi dozhivetji bozhjega. Zanimivo pa je, cheprav ni bilo znano v javnosti, da se je Mesichek zhe zelo zgodaj, she preden se je usmeril v vizionarsko religiozno esejistiko, zachel razpoznavno in drzno soochati s svojo tezhko zhivljenjsko usodo tudi v pripovedni prozi. Od leta 1974 se je njegova odkritosrchna vivisekcija lastnih dejanj in spoznanj postopoma razrasla v razvejeno prozno pentalogijo (dalj chasa je bila dostopna le kot razmnozhenina, zdaj pa so prve tri knjige izshle pri ljubljanski zalozhbi Kalki, medtem ko zadnji dve knjigi izideta pri isti zalozhbi predvidoma leta 2006), v kateri je podrobno, odkrito in pogumno, kot verjetno pred njim v tej obliki she nihche v slovenski literaturi, razgalil svojo neobichajno zhivljenjsko pot skozi zamejeno druzhbeno stvarnost in medchloveshke nedovrshenosti. Zhe leta 1978 pa je v tem kontekstu v Mariboru pod naslovom Legenda o Anki ali lepota greha v samozalozhbi izdal novelo o »tantrichni« ljubezni med profesorjem in njegovo dijakinjo, ki jo je vgradil tudi v drugi del pentalogije. Ta proza je v duhovnem smislu dialektichno povezana z avtorjevo esejistiko in jo dopolnilno osvetljuje, toda tudi esejistika lahko obratno kontemplativno dopolni v pentalogiji zajeto zhivljenje samosvojega posameznika, marsikdaj odtujenega druzhbenim navadam in normam, a tudi zaradih kriznih dozhivetij v lastnem zakonskem in izvenzakonskem zhivljenju vedno bolj mistichno odprtega za transcendenchna dozhivetja. Mesichkova pentalogija je svojevrsten tekst, pogumna samoizpoved o tezhkih blodnjah na poti do spoznanja o bozhji vseprisotnosti. Poleg tega je za slovenske razmere izredno odkrito napisana raziskava o ljubezni v modernem chasu, v katerem so se porushila shtevilna tradicionalna druzhbena in moralna nachela in so se protagonistom v nezavarovanem in nevarno odprtem prostoru marsikdaj zamajala tla pod nogami. Zgodba o mariborskem srednjesholskem profesorju Stanetu Tezhaku (nomen est omen -zhe ime lahko simbolichno razodene, kakshen si po znachaju!), spochetka tipichnem, v ateistichnem duhu vzgojenem sholniku »jugoslovanskega samoupravljalskega socializma«, ki schasoma izgubi vero v priuchene in pridobljene iluzije ter se sredi zhivljenjskih tezhav postopoma priblizha in odpre metafizichnim dimenzijam bivanja, se bere tudi kot avtobiografija, kot osebno prichevanje, kot dnevnik s pogledom v notranje dogajanje glavnega protagonista ali kot razvojni roman o zorenju samosvojega »tezhavnega« posameznika v svobodnejshega chloveka. Kompleksno oblikovani tekst vsebuje poleg tega elemente literarizirane socioloshke shtudije o zhivljenju in vedenju v obdobju tako imenovanega realnega socializma, cheprav je istochasno filozofsko -metafizichen traktat o iskanju chloveshkega smisla sredi chloveshkih in druzhbenih nedovrshenosti in nesmisla pa tudi porochilo o osvobojevanju samosvojega posameznika in posebnezha iz konvencionalnih prisil in zavrtosti v svobodnejshe, visoko
individualizirano senzualno in seksualno zhivljenje na podlagi iskanja ravnotezhja in vzajemnosti med partnerjema v sodobnem zakonu.
Mesichek skusha prikazati duhovno evolucijo glavnega junaka kot odisejado tipichnega chloveka 20. stoletja, ki je nasedel Marxu in Nieztscheju, z njima vred proglasil Boga za mrtvega, hotel sesti na bozhji prestol, a v stiskah, hudih zagatah in travmah spoznal razsezhnosti svoje zablode in uvidel, da je zgolj kot zemeljsko chloveshko bitje brez odprtosti v transcendentne razsezhnosti nezadosten. Pri tem avtor razkrije tudi najbolj intimne in delikatne plasti Tezhakovega zhivljenja, njegovo chutno in dushevno dozhivljanje ljubezni, kar je za mnoge bralce in bralke she vedno tabu. Toda ta telesna ljubezen je vedno bogoiskateljska. Zato je pentalogija tudi svojevrsten spiritualni erotikon o bozhji prisotnosti v telesnosti.
Slovenija po drugi svetovni vojni je avtentichna snov za Mesichkovo pentalogijo. Realistichno je opisana tezhka socialna in politichna polpreteklost v tedanji severovzhodni Sloveniji, vendar glavni junak petdelne epopeje uporno in z ironijo premaguje tragichno druzhbeno in mentalno korupcijo in nedovrshenosti. Morda bo kateri od bralcev Mesichkovo prozo obchutil kot provokacijo. Morda ga bodo zmotile nekatere znachajske in vedenjske poteze glavnega junaka. Morda se mu bodo te zazdele nevarne ali nepravilne. Vsekakor je pentalogija klofuta navidezni (malomeshchanski) morali in verjetno avtorjev kritichni odgovor na nezadostnosti v »socialistichni« druzhbi in drzhavi po krutosti druge svetovne vojne z drastichnim stopnjevanjem in uzakonjenjem nasilja tudi she za »revolucionarni chas« zatem na »svetli poti v boljsho bodochnost«. Pred nami je »krizhev pot« protagonista iz tradicionalno (konvencionalno preprosto) verne delavske mariborske druzhine pod Pohorjem in iz nemshke nacionalnosocialistichne osnovne shole, ki dozoreva v povojnem komunistichnem chasu v marksistichno vzgojenega profesorja slovenshchine in se prebija s svojo prvo srbsko zheno, ki ga ne ljubi, in z dvema otrokoma iz tega zakona skozi shtevilne gmotne in politichne tezhave, pada in vseeno spet vstaja, trpi, hrepeni, upa in ne omaga. Natanchno so opisane majhne, vchasih celo banalne, trivialne resnichnosti, iz katerih pa se postopoma hrani in krepi zhelja po neki vishji, popolnejshi resnichnosti, iz katere je zgrajena duhovna nadstavba zhivljenja. Pisateljevo sporochilo se zhe na zachetku shiri v tragichno, na trenutke tudi tragikomichno zgodbo o iskanju zhenske - zhene -zhivljenjske spremljevalke ob istochasnem boju za prezhivetje brez solidarnosti sorodnikov in druzhbe v banalnih »socialistichno - proletarskih« razmerah pri natanchno opisani gradnji hishe oziroma hish v kontekstu asimetrichnega ljubezenskega razmerja v ponesrechenem zakonu med »potentnim« mozhem in »frigidno« prvo zheno in razocharanj z naslednjimi partnericami. Mesichek opisuje zhivljenje svojega protagonista v vseh podrobnostih. Dozhiveto in prizadeto analizira dvanajstletni zakon s svojo prvo zheno, vendar ne zamolchi vedno vechje utesnjenosti v tem zakonu z dvema sinovoma, iz katere se skusha osvobajati na razlichne nachine, med drugim z zheljo po drugachni, boljshi, polnejshi zhen(sk)i, ki jo krchevito ishche, spet in spet najde, tudi
seksualno dozhivi, a vedno znova izgubi. Seksualna dozhivetja pa niso nikoli opisana le kot fizichni postopek, temvech vedno kot rast (cheprav tudi skozi zablode in padce) v vishjo duhovnost, kot blizhanje dveh razlichnih spolov k bozhji celovitosti v Enem. Vendar je ochitno, da je preprichljivo predstavljeno predvsem psihofizichno stanje glavnega protagonista, njegov up, obup in boj, da bi se reshil iz stisk, prezhivel in se morda duhovno prerodil, manj pa duhovno dogajanje njegovih treh zhen in drugih obchasnih zhivljenjskih spremljevalk, ki so velikokrat, kljub podrobnim opisom, vech ali manj spremljevalne figure za uresnichevanje zhelja in ciljev glavnega protagonista. Iz gmotnih in druzhbenopolitichnih tezhav na mariborski sholi se ta zateche na dobro plachano delo v Italijo, vendar se kmalu vrne nazaj v domovino. Dodatne tezhave nastajajo zaradi spora s protagonistovo tezhavno, sebichno sestro in starshi, ki jim je Tezhakova prva zhena nadvse tuja. Mesichkovo spominsko potovanje se ob skoraj vseh njegovih srechanjih z zhenskami, med temi tremi bodochimi zhenami, ki jih sprva strastno ljubi oziroma si morda umishlja, da jih ljubi, zachenja kot »radosten polet skozi blestecho svetlobo«, ki pa se prerad prevesi v trpko »hojo skozi temo« (peti del pentalogije Mladost na obisku).
Kako je mogoche, da Mesichkovemu junaku zakonska srecha zdrsi vedno znova iz rok, in to kljub ugodju razmeroma hitrih spolnih stikov in kljub mnogo vechji mozhnosti izbire primerne partnerice v danashnjem chasu, ki jo tudi zaradi umanjkanja nekdanjih tradicionalnih prepovedi razmeroma hitro najde? Zhivi Mesichkov protagonist v umishljenem svetu? Je njegovo iskanje moshkemu komplementarnega zhenskega »ideala« navadna utopija? Je zhelja po psihofizichni uresnichitvi dveh spolov v zdruzhitvi v Eno (bozhje?) v ljubezni tudi s pomochjo ugodja in uzhitka, ki ga protagonist dozhivi oziroma dozhivlja z zakonsko zheno in razlichnimi partnericami - »kandidatkami« za zakonsko zvezo, nekaj, kar v idealni obliki (kakor jo Mesichkov protagonist, kot se zdi, zhe od vseh zachetkov prevech naivno pa tudi absolutno prichakuje) v dejanskem svetu nezadostne stvarnosti s shtevilnimi negativnimi strukturami sploh uresnichljiva? Zaplet se zachenja morda zhe v tem, da si naivno (romantichno) po ljubezni hrepenechi slovenski »junak nashega chasa« zheli prevech, ker ne uposhteva, da so (ljubezenski in spolni) odnosi med moshkimi in zhenskami komplicirani. Morda premalo uposhteva drugachnost zhenske psihe, posebnosti zhenskega dozhivljanja ljubezni, njena specifichna hrepenenja in prichakovanja. Nevarnost nastaja, che akterji spremenijo subjekt ljubljenja v goli objekt egocentrichnega polashchanja, ne glede na to, da se tega morda jasno ne zavedajo. Zdi se, da je protagonistova ljubezen skozi zelo dolge periode prevech posesivna, vchasih celo izsiljena, cheprav se mu subjektivno dozdeva, da se vede popolnoma pravilno, humano, altruistichno. Vendar, kot recheno, marsikdaj verjetno ne uposhteva drugachnih psihichnih obchutkov pa tudi realnih psihofizichnih prichakovanj in potreb svojih partneric. Izbira si sicer take partnerice, ki so mu kos v telesni ljubezni, vendar so mu povechini duhovno nedorasle. Vechkrat so to zelo mlade zhenske, skoraj najstnice, vedno znova profesorjeve uchenke, kar pa v javnosti na
sploshno velja za nedostojno in naleti na odpor. Toda profesor Tezhak je vedno tudi (nekoliko avtoritativen?) pedagog in skusha svoje mlade partnerice vzgojiti, prevzgojiti, spremeniti v odprta in svobodna bitja in tako odpreti za resnichno ljubezen in za novo, polno in zrelo zhivljenje. Svoje ljubezni dozhivlja kot nekaj chistega. Pisatelj prikazuje ta njegova (svoja?) obchutja v shirokem chasovnem kontekstu v obliki razvojnega romana tudi kot rast v nova spoznanja, kot zhivljenjsko dozorevanje.
Je Tezhakovo iskanje vedno bolj skoraj metafizichno obchutene (po)polnosti v ljubezni kljub temu nerealno? Utopija? Saj prav pri tem velikokrat naleti na nevarne ovire, ker precenjuje svojo moch in voljo partneric, da bi mu na podlagi svobode v ljubezni ostale zveste. Zdi se, da precenjuje samega sebe - in she bolj druge. S tem slepi in zavaja sebe in vse z njim povezane. Poleg tega v ljubezenskih odnosih (nehote ali hote?) zaradi neke svoje »mefistovske« nagnjenosti celo izziva, zapeljuje v nevarnosti, uporno sledech svoji notranji viziji svobodnih in odprtih odnosov na podlagi medsebojne vzajemnosti in tudi tolerance med partnerji »modernega chasa« brez ozkih tabujev. Zhe s prvo zheno zhivi v »odprtem, svobodnem zakonu«, da bi pozhivil hladno razmerje. To pomeni, da obojestransko ishcheta in menjavata razne partnerje, kar pa ju (jih) ne osrechi. Nenadoma ozkosrchna okolica odkritosrchnega Tezhaka, ker mu velikokrat ni naklonjena, ozhigosa za »seksualnega manijaka« (cheprav se tudi sama velikokrat ne drzhi obichajnih moralnih norm, vendar dela to na skrivaj), pa tudi njemu samemu se zachne dozdevati, da z njim morda nekaj ni v redu. V Tezhakovem odnosu do zhensk(e) je namrech zhe takoj na zachetku prisoten neki paradoks. Vedno znova skusha polashchevalno izsiliti »ljubezen«, cheprav se zaveda nezadostnosti odnosa. Toda istochasno neuresnichljivo hrepeni po idealni (idealizirani) zhenski, chesar njegova zakonska zhena pa tudi razlichne partnerice ne morejo uresnichiti. Tudi tu se Mesichek na pogumen nachin loteva zelo kochljivih, obchutljivih in marsikdaj tabuiziranih tem. Cheprav z naturalistichno podrobnostjo in s senzualnim zagonom opisuje razlichne intimne prizore med moshkim in zhensko (in jih v petem delu manichno vojeristichno in ekshibicionistichno stopnjuje v demonichno, drastichno in morda nekoliko rasistichno obarvano spolno igro treh z vkljuchitvijo pohotnega shiptarskega ljubimca Tezhakove tretje zhene Rotije Samirja), ne pozabi na etichne principe in skusha dejanja svojih protagonistov psiholoshko utemeljiti. Kljub temu, da se zavzema za liberalizem pri spolnih odnosih in na sploh pri seksualnih zadevah, je ochitno, da seksualnost pri tem ni le preskusni kamen vedenjskih nachinov posameznih akterjev, temvech tudi etike in morale oziroma civilizacijske kulture na sploh. Tako ni chudno, da se po dolgih periodah tavanja zave svojih zablod in v pozni uri ob branju Trstenjakove knjige Hoja za chlovekom vznemirjeno vzklikne: »Zhe dlje chasa me je preganjal obchutek, da sem nekje na svoji poti zashel v slepo ulico, da sem pri tem zakrivil greh mistichnih razsezhnosti... « (peti del Mladost na obisku). Seveda pa segajo Mesichkove intencije pri tem dalech proch od vsakega ozkosrchnega, omejenega in zavrtega moralizma. Ontoloshki paradoks je zhe v tem, da se avtorjeva tezhnja po samorazkritju Tezhakovih obchasnih nezmernosti in
pretiravanja v dialektichnem loku ozaveshchanja vedno znova prevesi na ploskev za medsebojne chloveshke odnose nujne in bistvene dushevne higiene.
Psihoanalitik Paul Verhaegen v delu Ljubezen v chasu osamljenosti (slovenska izdaja pri zalozhbi Orbis 2002) meni, da v »pravi ljubezni odpadejo vsakrshni poljudnoznanstveni nasveti o tehnicirani spolnosti in pornografiji, kar je ena temeljnih moshkih fantazem, kot tudi zhenski stereotipi o uspeshni strategiji zapeljevanja, ki jih ponujajo mediji.« Cheprav skusha Mesichkov junak presechi omenjene stereotipe in se celo desetletje trudi, da bi osvojil svojo hladno zakonsko zheno, se zdi, da velikokrat ni v posesti resnichne ljubezni (v smislu Verhaegenove definicije, da si »tudi po najslabshem seksu na svetu tega chloveka she vedno absolutno zhelimo«). Morda ga nehote zapeljuje prevech mochan (na)gon po (drugi) zhenski? Tako v tem kontekstu narashchajocha permisivnost in z njo povezani razsvetljeni objektivni govor o seksualnih recheh samo povechujeta sploshno zagato seksualnosti in nesporazume v ljubezenskih odnosih. Zdi se, da avtor ob analiziranju junakovega odnosa do zhene oziroma zhensk(e) utemeljuje tudi protagonistovo (in svoje) stalno prisotno in, kot se zdi, vedno intenzivnejshe bogoiskateljstvo. Psihofizichno determinirano disonanco med chlovekovo dusho in telesom skusha premostiti prav z zdruzhevanjem s tistim, kar krshchanstvo definira kot zdruzhitev s prepovedanim sadezhem in zato obtezhi z grehom in greshnostjo ter tako blokira in tabuizira. Po krshchanstvu bi lahko bil zachetek greha zhe v tem, da chlovek svojega trenutnega telesnega ugodja ne zablokira, temvech se mu strastno prepusti. Toda Mesichkovo iskanje Boga raste prav skozi ta nesporazum oziroma paradoks. Njegovo hrepenenje po avtentichnem ljubezenskem odnosu in intenzivnem ljubljenju je neposredno povezano s telesno uresnichitvijo ljubezni in je istochasno pretkano s samosvojimi vizijami, ki se skozi erotiko in seksualni fizichni akt chustveno in filozofsko odprejo v prostranost svobodno dojetega metafizichnega prostora. Lahko bi zapisali, da psihofizichno dozhivetje partnerichine spolnosti ponudi protagonistu Mesichkove pentalogije prav zaradi mochno senzualno podozhivete telesnosti vech bitne pristnosti kot razlichni zaprti in shpekulativni filozofski sistemi. V drugem delu pentalogije z naslovom Agonija sodobnega zakona v 19. poglavju njegov glavni junak Tezhak v tej zvezi na primer zelo znachilno izjavi, da je »konkretno spolno zlitje z osebo, ki jo ljubim,... samo zunanji vrh notranjega dogajanja, je uresnichitev mene kot moshkega in nje kot zhenske v vsej najini chlovechnosti... Je - odreshenje, je vstajenje mesa in duha, je vnebovhod, je bozhji dej...« V preizkushnjah z zheno in ljubljenimi zhenskami protagonist shele postopoma spoznava, da zhenska ni lastnina moshkega, temvech sta dopolnilo drug drugemu, da najdeta v intenzivnejshe in polnejshe zhivljenje in se ob tem blizhata popolni celovitosti, ki pa je le pri Bogu. Posebnost pentalogije je namrech analiza postopne preobrazbe »junaka nashega chasa«, mariborskega profesorja slovenshchine Staneta Tezhaka iz tipichnega ateistichnega razumnika komunistichnega obdobja v bogoiskatelja in samosvojega vernika z izrazitimi mistichnimi dozhivetji in vizijami. Sredi prelepe slovenske zemlje v vinorodnih grichih pri Sv. Urbanu v blizhini Maribora in Pesnice (kjer pisatelj Mesichek danes domuje) se
mu iznenada, ob vprashevanju vesti na tezhko prehodni poti zhivljenja, dogodi drsenje na drugachno ploskev bivanja, ki je morda na prvi pogled strashna in tezhka, a na drugi strani velichastna, ko se obchutek ujetosti v telesno jecho razpusti in se ti zazdi, da se ti je priblizhalo nekaj velikega, drugachnega, kar presega fizichne danosti sveta in napolnjuje celotno bivanje z duhovnim smislom.
Tudi kompleksno prikazani ljubezenski odnosi, ki na zachetku spominjajo na variante enega in istega motiva, se postopoma razkrijejo kot posamezni chleni v verigi, sestavljeni iz segmentov o protagonistovem postopnem duhovnem (samo)uresnichevanju. S pomochjo sicer dokaj linearno oblikovanega deskriptivnega realistichnega literarnega nachina, povezanega z nekaterimi naturalistichnimi seksualnimi scenami ter s sicer redkimi sentimentalizmi in lirizmi, plastichno zazhivi samosvoja atmosfera Mesichkove pentalogije, v kateri je »gordijski vozel«, kot pravi pisatelj, nenadoma spet »presekan« s pomochjo posebnega, skoraj mistichno doumetega dogodka, tezhke prometne nesreche, ki jo glavni junak, vrachajoch se v domovino z dela v Italiji, »chudezhno« prezhivi in se obenem prenovi. Jasno lokalizirana vsakodnevna stvarnost je s pomochjo dramatichnega pripetljaja projicirana v skrivnostno usodnost. Zhivljenjska zgodba Staneta Tezhaka raste v nove razsezhnosti.
Zanimiva posebnost prichujochega dela je tudi v tem, da smo ob branju tako rekoch priche njegovega nastajanja. Kot zobci posebnega razchishchevalnega mehanizma dodatno posegajo v strukturo pentalogije analitichni komentarji pisatelja Mesichka, ki mu glavni junak pripoveduje in pojasnjuje svojo zhivljenjsko zgodbo, polno blodenj in iskanj, na kateri pa nikoli ne omaga. V spremnih pogovorih med protagonistom Stanetom Tezhakom in njegovim »prijateljem« in obchasnim obiskovalcem pisateljem Mesichkom nam ta razkrije tezhave pri pisanju obshirnega vechsmernega teksta o propadu dvanajstletnega zakona z dokonchno lochitvijo ob iskanju nove »komplementarne partnerke« za novopechenega lochenca. Poleg filozofskih disputov o fiziki in metafiziki dopolnitve lastne biti v zhivljenju z ljubljeno zhensko in o sploshni naravi chloveshkega iskanja in hotenja se bralcu tako rekoch razpre vpogled v work of progress z razlichnimi mozhnimi pastmi, tezhavami in posebnostmi. V tekst avtor vpne razlichne literarne nachine, pisma, komentarje, belezhke o domachi in svetovni literaturi, v nekaterih scenah se jezik prevesi v slang ali ob slikanju slovenske shentflorjanske majhnosti in nizkotnosti v trivialno lumpenproletarsko vulgarno banalnost. Glavni protagonist pa se tudi tu razkrije kot nenavaden posebnezh in svobodomislec, ki poleg zhivljenjske komplementarne spremljevalke neugnano in nepoteshljivo ishche tudi presezhno bivanjsko vrednoto. Dejstvo je namrech, da se mora Mesichkov glavni junak skozi vse vzpone in padce ter napake v odnosih do ljubljene zhen(sk)e, ki jih vedno znova in skozi dolgo zhivljenjsko periodo kontinuirano naivno ponavlja, kot da se ne more nichesar nauchiti, dokopati do neke vechje Resnice, ki se skriva pod nezadostnostjo sedanjosti. To iskanje za mnoge izgubljene ontoloshke resnice lahko sicer tolmachimo na razlichne nachine, za potek dogodkov v pentalogiji pa ima vsekakor prestizhni pomen
in vrednost. Bozhjemu bivanju se pedagog Tezhak alias njegov alter ego profesor Mesichek priblizhuje vedno znova tudi tezno in racionalno poduchevalsko, vendar ga lahko v bistvu zachuti shele izven racionalnih razlag, v enkratnem mistichnem dozhivetju. To na skrivnosten nachin raste skozi tezhave in lastne pomanjkljivosti iz njega samega, da bi se potem dokonchno udejanjilo tudi v krvi in mesu v stiku z ljubljenim sochlovekom.
Podoba je, da Mesichkov protagonist v svojem zhivljenjskem boju, za zheno in za ekonomsko trdnost, ki je opisan tudi kot proces duhovnega ozaveshchanja, spoznava primarne etichne vrednote v fizichnem in metafizichnem blizhanju dveh razlichnih spolov k Enemu bozhjemu. Moshko ali zhensko telo postane v prichujochi pentalogiji izraz za posebno moch bozhjega principa, ki se udejanja in oduhovlja v chloveku v mistichnem spoju moshkega in zhenskega telesa. Nenavadni posebnezh in upornik proti provincialni »shentflorjanski« slovenski omejenosti, zavrtosti in zamejenosti, ki ga »socialistichna« druzhba zaradi njegovega »modernega« pogleda na spolnost, ljubezen in medzakonske odnose obsodi za lahkozhivca, zapeljivca in zvodnika, pa je istochasno tudi gonilna figura dejanja in nehanja v razvejenem kontekstu, ki z vkljuchevanjem posameznih »spremljevalnih zgodb« raste v shirsho panoramo slovenske druzhbe v drugi polovici 20. stoletja. Poleg razlichnih erotichnih »minizgodb« s prilozhnostnimi ljubicami (Marija, Oka, Albina, Savka) se v tej galeriji neprestanega boja za srecho in osmislitev bivanja pojavijo zhenske, ki jih skusha dozhiveti in doumeti kot dejanske nove zhivljenjske partnerice in zhene (Anka, Slavica, Zdenka, Mojca, Marjetka, Melita), primerno zheno pa si po lochitvi zakona z Radmilo ishche tudi s pomochjo zhenitne svetovalnice. Te »svoje zhenske« morda prevech lahkomiselno »polaga na zhrtvenik svojih mrtvih zakonov«, da bi jih ozhivil. Vidi se, da je pedagog, saj si zheli vzgojiti svojo bodocho zheno v idealno zhivljenjsko druzhico. Ali taka zhenska sploh obstaja? Mesichek pri opisovanju zhivljenjske zgodbe svojega junaka »nashega chasa« rad posega v zakladnico klasichne literature, k Tolstoju, Balzacu, Dostojevskemu in drugim, in iz nje lushchi v alegorichni poduk in svarilo posamezne ideje. V kontekstu iskanja idealne zhene med drugim ironichno citira naslov ene izmed novel Iva Andricha: Jelena, zhenska, kije ni. V ospredju pisateljevega zanimanja stojijo poleg prikaza razvejene zhivljenjske zgodbe mariborskega profesorja slavistike Tezhaka predvsem spremljevalne zgodbe tistih zhensk, ki so usodno posegle v njegovo zhivljenje. Te se razrashchajo v vech ali manj dobro oblikovane analitichne psihograme, kar she posebej velja za dolgotrajno dvanajstletno razmerje, zdruzhevanje in muchno lochevanje s Tezhakovo prvo, srbsko zheno Radmilo (opisano z vsemi tezhavnimi zachetki in upi dveh zelo razlichnih partnerjev v prvem delu pentalogije Nash vsakdanji kruh / Maribor 1974 / 1981, podrobno razchlenjeno z razlichnimi vzponi in padci v drugem delu Agonija sodobnega zakona in uchinkovito stopnjevano v dokonchno razsulo prvega zakona v tretjem delu On in ona na razpotju), nakar se pentalogija razpne skozi dodatne Tezhakove zaplete in blodnje z razlichnimi partnericami do manj natanchno razchlenjenega drugega zakona
s tezhavno Majdo (ki ne ljubi obeh Tezhakovih sinov iz prvega zakona, temvech le svojega lastnega otroka z njim) v chetrtem delu Na stopnicah k uresnichenju in do tragichnega usodnega srechanja s Tezhakovo veliko ljubeznijo in tretjega zakona z rosnomlado lepotico Rotijo, zakljuchi pa se s kratkim epilogom umirjenega starejshega moshkega, ki po shtevilnih zhivljenjskih polomih morda prav zaradi svojega vztrajnega bogoiskateljstva ni obupal ter zdaj zhe dolga leta zhivi v treznem chetrtem zakonu z razsodno in praktichno zheno, kar je razchlenjeno v zadnjem delu pentalogije Mladost na obisku, 1982 / 2002. Pisatelj namiguje proti koncu pentalogije, ko zre na Tezhakovo prehojeno pot, tudi na sicer nesentimentalno, a idilichno povest Ivana Tavcharja Cvetje v jeseni o tragichno lepi ljubezni med starejshim izobrazhencem in preprostim mladim dekletom, ki ni obrodila sadu.
Dejstvo pa je, da so resnichne zhrtve dogajanja hote ali nehote Tezhakovi otroci, dva iz prvega in eden iz drugega zakona, kljub temu, da jih starshi po svoje ljubijo. V stalnih zasukih in presukih med starshi ostajajo prevech osamljeni na robu, postajajo samorastniki, cheprav se vztrajno bojujejo za svojo in druzhinsko integriteto kljub tezhkim odnosom med starshi. Predvsem najmlajshi sin iz drugega zakona je v primezhu tezhkih dogodkov morda izgubil mozhnost za identifikacijo z ochetom kot modelom odraslosti. Kot posebno svetal lik pa je opisana Tezhakova preprosta tashcha iz prvega zakona, »baka«, ki iskalcu zakonske sreche, chuvarju njenih vnukov in vztrajnemu graditelju hish stoji kljub vsemu v vseh tezhavah zvesto ob strani. Pentalogija se vsekakor razmeroma hitro razkrije kot resnicoljubna in poglobljena izpoved o osnovnih in velikokrat najbolj intimnih chloveshkih stvareh, ki pa so napolnjene z metafizichno energijo in so bistvene za potek posameznikovega pa tudi druzhbenega in druzhabnega zhivljenja na sploh. Tezhakovo iskanje zhivljenjskega smisla dozhivimo kot alegorichen prikaz sodobnikove zhivljenjske poti. Pred nami je inferno Tezhakovih problematichnih zablod in travmatichnih preizkushenj pa tudi iskanje zhivljenjskega smisla v marsikdaj zgolj umishljenem paradizhu opoja le s pomochjo telesnosti, ki prevech razgali telo in dusho, vendar se ta v poznejshih zrelih letih umirja in chisti v purgatoriju zhivljenja v stiku z metafizichnimi razsezhnostmi bivanja. Mesichkova eksistencialna izpoved je jasen in optimistichen poziv osamljenega, sochlovekovo ljubezen in solidarnost ishchochega chloveka - pisatelja sochloveku, naj se zave enkratnosti bivanja. S tem je nakazana smer v dozorevanje lastne integritete na podlagi avtentichnih in pristnih medchloveshkih odnosov tudi sredi nevarnih pasti in ovir na trdi poti v osmishljanje bivanja, v ozaveshchanje in uchlovechevanje. Che ta obshirni, vchasih res tudi nekoliko prevech deskriptivno dolgovezni tekst prebiramo z odprtim srcem, neobremenjeni z razlichnimi predsodki, se nam razodene kot presenetljivo odkritosrchna izpoved slovenske knjizhevnosti, napisana v tradiciji svetovne prichevalske literature, v kateri so razgaljene vse plasti chloveshke resnichnosti, od banalnih in najnizhjih do visoko moralnih in bistvenih iskanj in udejanjanj v narochju metafizichne skrivnostnosti bivanja.
Chitalnica
Lev Detela
SPOMINSKI ZBORNIK
ob petdesetletnici Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu
Najpomembnejsha slovenska kulturna ustanova v svetu, Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, je ob koncu predlanskega leta s posebno proslavo zabelezhila svoj zlati jubilej, petdesetletnico delovanja. Ob tej prilozhnosti je izshel kot njena 181. publikacija poseben spominski Zbornik 1954 - 2004, ki ga je uredil Marijan Eiletz. Knjiga, ki obsega 256 strani, je razdeljena na sedem posameznih enot (Besede v spomin, Tako smo pisali, Tako smo razshirjali kulturo, Iz arhiva NUK, Tako smo peli, Tako smo upodabljali, Takshne so nas videli). Na zadnjih straneh je objavljen aktualizirani seznam vseh chlanov in chlanic Slovenske kulturne akcije in reprodukcije zunanje opreme knjig nekaterih njenih chlanov.
Petdesetletnica Slovenske kulturne akcije, ki je skoraj neopazno zdrsela mimo javnosti v Sloveniji, je tudi petdesetletnica ustanovitve njene revije Meddobje ( ki pa bo zaradi tezhkih pogojev izhajanja z letom 2006 vstopila shele v shtirideseti letnik), o kateri v zborniku razmishlja zdaj v Ljubljani zhivechi pisatelj Zorko Simchich, ki je revijo sourejeval prvih dvanajst let. Dolgi razvojni proces SKA, ki ga je Lev Detela v svojem prispevku poimenoval »povezovalni projekt idealistichne duhovnosti in kulture«, je mag. Rozina Shvent v posebnem sestavku (ponatisu nagovora ob odprtju razstave 50 let v sluzhbi kulture in umetnosti v razstavni dvorani NUK 1. julija 2004) razdelila na tri obdobja: na chas kulturne pomladi v ustvarjalno plodnih zachetkih, na chas utrjevanja slovenske kulturnosti v svetu ter na obdobje kulturnega dialoga med zdomstvom in domovino po demokratizaciji v Sloveniji in dialoga med starejsho in mlajsho generacijo mlajshih ustvarjalcev v svetu.
V	publikaciji je natisnjen tudi antologijski izbor nekaterih vazhnejshih sestavkov, ki so jih v posameznih knjigah ter v reviji Meddobje in v informativnem glasilu Glas SKA objavili nekateri, med njimi mnogi zdaj zhe pokojni vodilni chlani ustanove (med drugimi Ruda Jurchec, Tine Debeljak, Vladimir Kos, Nikolaj Jelochnik, Ladislav Lenchek, Jozhe Velikonja, Marijan Eiletz, Milan Komar, Vinko Brumen ali Andrej Rot). Jure Vombergar pishe o knjigi Breve historia de la literatura eslovena avtorja Mirka Vasleta, ki je izshla v Buenos Airesu v samozalozhbi in je prvi pregled slovenske literature v shpanskem jeziku.
V	posebnem delu Tako smo peli je objavljen dovolj obshiren izbor iz zdomskega pesnishtva, v katerem se zvrsti po abecednem redu nad trideset pesnic in pesnikov od
Vinka Belichicha, Jozheta Cukaleta, Tineta Debeljaka st. in ml., Vladimirja Kosa, Bozhidarja Kramolca, Karla Mauserja, Milene Merlak Detela, Antona Novachana do Franceta Papezha, Humberta Pribca, Toneta inVinka Rodeta, Karla Vladimirja Truhlarja, Milene Shoukal ali Rafka Vodeba.
Da je Slovenska kulturna akcija aktivna tudi she po petdesetih letih delovanja in po nastopu zhe tretje in chetrte generacije potomcev slovenkega rodu (ki pa zhe pishejo pretezhno v shpanshchini), dokazujeta tudi zadnja dva zvezka njene kulturne revije Meddobje, v kateri sodelujejo avtorji iz Argentine in iz razlichnih drugih drzhav po raznih celinah ter iz Slovenije. V zadnji dvojni 3. in 4. shtevilki predlanskega letnika objavlja na Japonskem zhivechi Vladimir Kos slavilne verze Polstoletna hisha (Ob 50 - letnici SKA in Meddobja), she posebej zanimiv pa je zhivahno napisani literarizirani potopis Vinka Rodeta Hovenia dulcis, v katerem popelje bralce v tropske pragozdove, med vodovje in slapovja Misionesa. Milena Merlak Detela sodeluje z Dnevnimi belezhkami 2003, Jozhe Rant pa kritichno razmishlja o zdaj mednarodno znanem slovenskem filozofu Slavoju Zhizhku, ki da s svojo banalno meshanico od Descartesa in Hegla ter Marxa in Engelsa do Freuda in Lacana daje vsem marksistichnim razlichicam nekaj »intelektualnih razlogov za preobstoj oziroma obnovo socializma - komunizma«. Sledi zapis Leva Detela V pasti Udbovskih seznamov ob Lajovchevi knjigi Med svobodo in rdecho zvezdo ter zapis Jozheta Ranta o pomembnem prispevku Jozheta Puchnika k demokratizaciji Slovenije.
V prvi dvojni shtevilki Meddobja za leto 2005 so med drugim v shpanshchini in v prevodih v slovenshchino natisnjene pesmi treh avtorjev mlajshih generacij: Gregorja Papezha, Damijana Ahlina in Andree Florencie Russo. Zadnja se v pesmi Ristanc spominja svoje slovenske babice in njene chudne shpanshchine o vojni in ladji: »iz daljne Slovenije« (de lejana Eslovenia). Lev Detela objavlja prvo varianto tridelne daljshe pesnitve Balada kresne nochi. Jozhi Vovk sodeluje z objavo ljubljanske univerzitetne diplomske naloge »o slovenski glasbeni kulturi in njenem vplivu na ohranjanje etnichne identitete med Slovenci v Argentini«. Zanimivi so odlomki iz vojnega Dnevnika 1943 - 1945 izpod peresa Marijana Schiffrerja. France Pibernik pishe o dokaj kritichnem pogledu slovenske katolishke emigracije na delo Edvarda Kocbeka, vendar pa je Meddobje v chasu pesnikove politichne izolacije leta 1959 natisnilo devet Kocbekovih pesmi, »kar je sploh prva objava Kocbekovih pesmi po demisiji leta 1952«. Vinko Rode v posebnem sestavku »ob branju Kocbekovih dnevnikov« v isti shtevilki poudari vse tisto, kar je bilo osnovno mnenje politichne emigracije o Kocbeku. Predvsem mu ochita »ambivalentnost«, chesh da je bil »mozh nihanja, omahovanja, brez premochrtnosti... « Gotovo krivichna obsodba, ki pa she enkrat dobro opredeli Kocbekovo outsidersko pozicijo med dvema stoloma, med dogmatichnim komunizmom in dogmatichnim katolicizmom. V obeh zadnjih zvezkih Meddobja so, kot vedno, objavljene barvne reprodukcije del slovenskih slikarjev v svetu, tokrat Adriane Omahna iz Argentine in Jozheta Vodlana iz Zdruzhenih drzhav Amerike.
Vprashalnica
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI
II
NAROBE - POPRAVI
V drugem delu svojega prvega zapisa O prevajanju in poeziji, ki je izshel oktobra 2005 v shtevilki 69/70, sem na strani 196 nekako podvomila tudi o pristnosti plemenitega rodu Shalamunove prababice baronice in se na njen rachun kot na rovash vseh drugih novih plemenitih rahlo posmehnila. Pa mi je pesnik Shalamun poslal pisemce z izpisom iz rodovnika na vpogled, ki dovolj preprichljivo govori v prid, da sem se v zvezi z njegovo davno blizhnjo sorodnico gospo Gabriele von Mally pach zmotila, ker se je v njenih zhilah resnichno pretakala plava kri, ne pa kakshna larifari neugotovljivega porekla brez kanchka chistih primesi.
Z veseljem sporocham to lepo novico vsem svojim rojakom, ki se she vedno masohistichno radi pridushajo, le tu in tam presunljivo zajokajo, da smo Slovenci bili, smo in bomo navadna raja brez plemstva za vse vechne chase, amen. In s tem je povedano vse.
Shkoda, da je bil Tomazh Shalamun leta 1980 ob izidu njegove pesnishke zbirke Maske malo manj kot plashko in namesto da bi se v pesmi Ptujsko polje (ki mi jo je tudi poslal kot dokazno gradivo) spopadel z rdechkarji, ki jim ni bilo samo malo mar plave krvi, marvech so jo prav sabotirali in omalovazhevali, da ne rechem zanichljivo zanikali njeno obstojnost, in se magari krvavo potegoval za prababichino odlichno kri in zvenechi naslov, se je rajshi oportunistichno potuhnil in norcheval iz njenega plemenitega ocheta in svojega prapradeda generala Franza von Mallyja. No, zdaj, ko je konchno vsem jasno kdo je kdo in je chast oprana, bo oklevetani general lahko spet pochival v miru, prapravnuk pa v miru uzhil podedovane rodne blagodati.
Sledita dokumenta in pesem.
TRI SHALAMUNOVE PRILOGE:
1.	pismo
2.	stran z rodovnikom
3.	pesem iz zbirke Maske (1980)
Dokument 1 Draga Jolka,
Danes bil v knjizhnici, odkril Srp in Tvoj chlanek. Odlichen in duhovit, vendar ti le poshiljam malo historichnih dejstev. Moja prababica je bila res baronica, kaj chesh se zgodi, da lichen mlad oficir s ptujskega polja pach zapelje generalu baronu Franzu von Mallyju hcherko, ko sluzhi v Zadru in jo pripelje v Ptuj. (Kopija dela rodovnika, ki ga je naredila moja mama.) Seveda je iz tega nastala kar precejshnja zmeda, ki traja she danes.
Lepo lepo pozdravljena,
Tomazh
podpis: Tomazh Shalamun
Dokument 2
rodovnik druzhine Shalamun
Dokument 3 Tomazh Shalamun
PTUJSKO POLJE
Svojemu prapradedu generalu Franzu von Mallyju (1821—1893)
Utrujen si bil zhe na samem zachetku. Ko si se kot opica postavljal s sabljo. Na ceremoniji, ko so te poplemenitili. Odpushchamo ti to smeshnost. Mislil si na dolzhnost in na nalozhbo v prihodnje rodove. Dolgchas ti je bilo v Zadru. Vojaki so kvartali, razshirjali sifilis, zhena te je rotila, da bi se vrnili domov, na Dunaj. Si sploh opazil, kdaj ti je hcher ugrabil tisti Toplak? Tvoja nalozhba je shla v Ptuj. Baberle je posivela zhe na poti chez hribe, ko ji je poshtni sel prinesel novico, da si jo razdedinil. Zachudeno je strmela v porode. Do smrti ni razumela jezika svojih otrok, ki so jih vzgajale barbarske slovanske sluzhkinje. Zapisano je: nasha mati so lezhali vsi beli in pritiskali na zvonce, ki jih nihche ni slishal. Spodletelo ti je, moj general.
Op. avt.: Zbirko Maske, ki je izshla leta 1980 pri nas, sem napisal v Mehiki jeseni 1978 in v zachetku 1979. Takrat nisem hotel drazhiti she z baronom, ker sem bil she vedno pod politichnim pritiskom zaradi Kocbeka.
O prevajanju in poeziji III v naslednji shtevilki
Rajko Shushtarshich
»CRKARSKA PRAVDA« - SLAST ALI STRAST?
(Ne bodimo zalostni)
Tu in tam se se [tj. she] oglasi kak zanesenjak, ki se se sprasuje in nas povprasa ali bolj kara, nekako takole:
Kaj se se [tj. zopet she] gremo, kaj vas mucimo s to posodobljeno bohoricico oz. cisto latinico, v slovenskem crkopisu? "Zaradi interneta naj bi pisavo ponovno vrnili v cas Preserna in crkarske pravde? Je to popolnoma potrebno?"1
Resda Slovenci slovimo kot pravdarski narod, ceprav morda to v resnici nismo, in za take bolj veljamo po zaslugi nasih klasikov, ki so nas kot take opisali v slovenski literaturi. A nam ni bilo do pravde zaradi crk. Toliko manj nam je do nje danes, stiri leta po izidu zbornika Bohorichica I (Zbornik Revije SRP 2001), ker: Zadeva je ze resena: Prav se pise kasa ...
Ta pisava se je na Slovenskem ze uveljavila! V dveh medijih: na internetu (elektronska sporocila) in v SMS sporocilih (mobilna telefonija). Tu in tam jima pomaga slovenska nacionalna televizija, ki tudi sicer naredi, kar je v njeni moci, za siromasenje slovenskega jezika.
Recimo, da je tako prav, ali pa, da to znese le kakih milijon pravopisnih napak dnevno. Manjka samo se uzakonitev te uveljavljene pisave (namrec, clen o rabi slovenscine v "Zakonu o rabi slovenshchine kot uradnega jezika (v RS)": kako se slovensko pise v teh dveh medijih)!
Vse to se je zgodilo s polno podporo slovenskega parlamenta in soglasjem nase slavistične elite, zbrane v parlamentarni komisiji, in seveda tudi tiste na SAZU-ju, posebej v njenem Institutu za slovenski jezik.2 A ne bodimo zalostni.
Poskusali smo, zaman. Ne zaradi interneta, temvec zaradi slovenske samobitnosti oz. identitete, kot se danes rece, in osebnega dostojanstva, ki ne trpi malicenja imena. Sprasujemo: »Zakaj se jezikoslovci na SAZU malo ne podvizajo, ne posodobijo svoje dejavnosti? Morda neupravicheno prichakujemo, da bo SAZU prevzela svoj del bremena - naloge v "skrbi za slovenski jezik" - tudi pri izdelavi rachunalnishkega slovarja - Chrkovalnika za jezik Slovenshchino?«3. Oni pa se vedno govore o "sveti trojici" (pravopis, slovnica, slovar), ko je ze zdavnaj v igri cetverica; kljucen je crkovalnik. Slovenskih imen s č,š,ž, kot tudi imen ustanov, podjetij, itn., ne morete registrirati. Sicer pa ni problem napisati te tri znake: č,š,ž, le vsakdo jih ne more identicno dekodirati; kodirnih in dekodirnih sistemov, ki so v rabi, je toliko, da si tezko predstavljate.
Vprasajte pri Microsoftu ali Microsoftovi podruznici za Slovenijo. Ko boste ze sprasevali, jih vprasajte se, kot smo jih mi4 , po crkovalniku slovenskega jezika: »Obstojeci chrkovalnik z besednim zakladom, ki ga premore, namrech siromashi slovenski jezik. Reven besedni zaklad ne lajsha komunikacije, pach pa ravno nasprotno, jo otezhuje.«
Pa se to: rad bi ze videl slovensko tipkovnico, zdaj mi namesto nje ponujajo staro, dobro (kakor za koga) YU tipkovnico.
Neobvezna vrednotna razlaga pa je taka:
Oholost moci in katedrski akademizem castihlepnezev sta pogosto za skupno mizo. Zagate nasega crkopisa ne pridejo zlahka na dnevni red elitnih sej. Oni se ukvarjajo s pomembnimi recmi. To ni njihov problem, tice se zgolj tehnologije. Ta ga je rodila, ta ga bo resila. Kako zelo so se motili brezbrizni grobarji slovenske identitete! Zatajili so svojo narodno samobitnost, izdali so slovenskost. Da, tako hudo je to, in to ni prvic, mislim na nedavno jugogroznjo t.i. "skupnih jeder". Ne gre torej le za izgubo treh crk, ki so se, domnevno samo ponekod, zacasno izgubile, kot takrat ni slo samo za skupna jedra. Pristajamo na "novorek", ki se sistematicno siri po omenjenih medijih, to je na prostovoljno, a sistematicno siromasenje slovenskega jezika. Nevarnost ne pride dvakrat v isti obleki. Nevarna nam je brezbriznost nasih elit. A ne bodimo zalostni.
[Namesto bohorichice ali gajice sem, kjer sem le mogel, uporabil "pravilne crke"oz. uveljavljeno pisavo.]
Op.: '[Anonimni gospod Ograd - Drago (npr.) sprasuje: »al' prav se pisse kasha ali kassa... Zaradi interneta naj bi pisavo ponovno vrnili v cas Preserna in crkarske pravde. Je to popolnoma potrebno? Malo da, malo ne! Od takrat pa do danes se je marsikaj spremenilo. Ne vem, ce veliko, ampak nekaj se le je. Crke uporabljamo za pisanje besed, besede za... Poleg te osnovne funkcije se crke najdejo se v programih, ki jih na razne nacine razmetavajo in urejajo. Zato sem nekaj casa sam po nekih listah mucil ostale s svojimi crkami, ki pa se lepo dajo urejati: č - ch - > cc; š - sh - > ss; ž, - zh - > zz. Toliko v razmislek, in k dodajanju olja na ogenj, da ne ugasne. Za razmislek pa je se dodatna posodobitev pisave, ki bi popolnoma ustrezala pisanju in urejanju (v tabelah in podatkovnih skladiscih - bazah). Popolnoma ustreza pisavi Billylanda oz. ASCII nabora znakov.«] Glej tudi:
2aRajko Shushtarshich, Odprta vprashanja I - SAZU, Revija SRP 41/42, februar 2001; ali: Bohorichica I, Zbornik Revije SRP 2001, str. 139;
2bRajko Shushtarshich, Odprta vprashanja II - Slovenskemu parlamentu (ob zakonu o rabi slovenshchine), Revija SRP 45/46, oktober 2001; ali: Bohorichica I, Zbornik Revije SRP 2001, str. 150; 3Rajko Shushtarshich, Spremenite ime! (Nomen est omen!), Bohorichica II, Zbornik Revije SRP 2003, str. 177; 4Revija SRP Urednishtvo, Rajko Shushtarshich, Odprta vprashanja V - Microsoftu, podruzhnici za Slovenijo; Odgovor Microsofta; Odgovor Microsoftu, Bohorichica II, Zbornik Revije SRP 2003, str. 21-24
Dokumenti
Dokument 1 REPUBLIKA
Slovenija
Ministrstvo
ZA PRAVOSODJE
Shtevilka: 712-482/05 Datum: 29.08.2005
UPRAVNO SODISHCHE REPUBLIKE SLOVENIJE g. Janez Breznik predsednik sodishcha Trzhashka 68 a 1000 Ljubljana
ZADEVA: Postopek opr. sht. U 693/2003 - ZAPROSILO ZA POROCHILO
Sposhtovani!
Ministrstvo za pravosodje je v mesecu juniju 2005 prejelo vlogo, ki jo je g. Rajko Shushtarshich, kot odgovomi urednik in v.d. direktor Zavoda Revija SRP, posredoval zaradi chasovnega reshevanja tozhbe, vlozhene dne 12.04.2003 zoper Ministrstvo za kulturo.
Vlogo smo obravnavali v smislu dolochb 72. chlena Zakona o sodishchih (Ur. l. RS, sht. 23/2005 - uradno prechishcheno besedilo), zato vas prosimo za porochilo o ugotovitvah in ukrepih, ki se nanashajo na chasovni potek reshevanja zadeve opr. sht. U 693/2003. Vashe porochilo prichakujemo v roku 15 dni.
Hkrati pa Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da v zadnjem obdobju narashcha shtevilo pritozhb oziroma vlog na Evropsko sodishche za chlovekove pravice zaradi krshitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. chlena Evropske konvencije o chlovekovih pravicah.
Zavedati se je potrebno, da krshenje te pravice zhe sedaj povzrocha veliko materialno shkodo Republiki Sloveniji, glede na vse vechje shtevilo tozhb pa bo ta shkoda v prihodnosti she vechja, pri chemer pa je potrebno sojenje brez nepotrebnega odlashanja primarno zagotoviti v okviru sodnih organov Republike Slovenije.
S sposhtovanjem, Priloga:
V vednost: Zavod Revija SRP g. Rajko Shushtarshich Prazhakova 13 1000 Ljubljana
- 1 X.
i!r. J.<^|< vi I J! 11
Zhupanchicheva 3, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel.: 01 369 52 00, Faks: 01 369 57 83. E-mail: gp.mp@gov.si, http://www.gov.si/mp
Dokument 2
UPRAVNO SODISHCHE REPUBLIKE SLOVENIJE
Trzhashka 68a 1000 Ljubljana
Opr. sht.: Su 020400/2005-20 Datum: 6. 9. 2005
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE dr. Lovro Shturm, minister
ZADEVA: Porochilo v zadevi opr. sht. U 693/2003 - Rajko Shushtarshich ZVEZA: Vashe zaprosilo sht. 712-482/05 z dne 29. 8. 2005
Sposhtovani!
Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani je dne 14. 4. 2003 prejelo tozhbo tozheche stranke Revija SRP, Prazhakova 13, Ljubljana, ki jo zastopa Rajko Shushtarshich, odgovorni urednik in v.d direktorja Zavoda, zoper tozheno stranko Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ljubljana, zoper sklep tozhene stranke sht. 403-50/2003-26 z dne 18. 3. 2003, s katerim je bila vloga tozhnika, ki je prispela na javni razpis Pl-03 zavrzhena kot nepopolna. Tozhba je bila posredovana v odgovor tozheni stranki ter zastopniku javnega interesa 16. 4. 2003. 23. 4. 2003 je zastopnik javnega interesa prijavil udelezhbo v tem upravnem sporu, 16. 5. 2003 pa je tozhena stranka odgovorila na tozhbo in sodishchu posredovala upravne spise. 5. 5. 2004 je bil odgovor tozhene stranke posredovan tozhechi stranki, kije nanj odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 10. 5. 2004.
Zadeva je bila zaradi v sklopu programa hitrejshega reshevanja denacionalizacijskih zadev v zachetku leta 2005 predodeljena drugemu sodniku, ki pa je od 1. 5. 2005 do 30. 10. 2005 na ochetovskem dopustu. Zadeva se reshuje v skladu z rednim pripadom zadev na sodishche in v skladu z reshevanjem tozhb po vrstnem redu pripada in tako she ni prishla na vrsto za reshevanje. Sodishche bo zadevo obravnavalo prednostno, zato lahko tozhnik prichakuje, da bo njegova tozhba obravnavana koncem tega leta oziroma v zachetku leta 2006.
S sposhtovanjem in lep pozdrav!
Podpredsednica sodishcha: Jasna SHEGAN, l.r.
.. ' i
V vednost:
.Zavod Revija SRP - Rajko Shushtarshich, Prazhakova 13, Ljubljana
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.