PRIKAZ RASTLINSKIH IMEN V SSKJ I.
Pomemben del besedišča Slovarja slovenskega knjižnega jezika I. (Ljubljana, 1970) zavzema terminologija; v okvir te pa spadajo tudi rastlinska imena.
I. Izbira in Icvalificiranje
V slovarju je rastlinskih imen razmeroma veliko. Obsegajo štiri kategorije. V prvi so poimenovanja rastlin, ki so enaka v vsakdanjem in strokovnem jeziku, v drugi se njihovo poimenovanje razlikuje od strokovnega, v tretji so strokovna rastlinska imena in v četrti poimenovanja, ki jih strokovnjaki ne priznavajo.
V prvo kategorijo spadajo imena za rastline, ki jih širok krog ljudi pozna iz vsakda-
njega življenja, iz svojega okolja, jih goji, uporablja sadeže, sadove.
V drugi so rastlinska imena, katerih raba je široka, poljudna, ne pa strokovna.
Tretjo kategorijo tvorijo strokovna rastlinska imena. Poleg strokovnjakov jih pozna in uporablja tisti krog ljudi, ki rastline sam goji, ali pa se kot ljubitelj srečuje z njimi v poljudno-znanstveni literaturi, revijah, časopisju.
^- Fr. L.fevec), Knjižen drobec iz protestantske dobe, LZ VIII (1888), str. 320.
(Maksimiljan Redcskini:) Osem inu šestdeset sve-teh pesm . . . , Lj. 1775, str. 175. " F. M. Paglavec, o. c, str. 184—192.
225
Poglejmo, kako so v SSKJ 1. prikazane te kategorije rastlinskih imen.
1. Splošno znana in od strokovnjakov priznana rastlinska imena v slovarju niso posebej označena, so brez tako imenovanega kvalifikatorja bot. ali vrtn. Imajo le razlago. Npr. begonija: vrtna ali sobna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti
čebula: začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli.
2. Rastlinska imena, rabljena v vsakdanjem, ne pa v strokovnem jeziku, imajo kvalifikator poljud. (= poljudno). Njihovi razlagi sledi kvalifikator stiok. (=strokov-no) in strokovni izraz. Npr.:
asparagus: poljud. sobna rastlina z dolgimi visečimi stebelci in iglicam podobnimi vejicami, strok. Sprengerjev beluš.
3. Strokovna rastlinska imena so označena s kvalifikator jem bot. (= botanika) ali vrtn. (= vrtnarstvo). Njihovim razlagam sledi latinsko ime za vejico ali nadrejen slovenski sinonim za podpičjem:
badelj: bot. visoka trnata primorska rastlina, Silybum marianum; breskvica: vrtn. vrtna rastlina z rdečkastimi cveti j balza-minka
Sadeži nekaterih rastlin imajo kvalifikator agr. Npr.: beličnik: 2. agr. belkasto poletno jabolko.
4. Imena rastlin, vzeta iz narečja, imajo kvalifikator nar. (= narečno), razlagi pa je za podpičjem dodan nadrejen, bolj rabljen in od strokovnjakov priznan slovenski sinonim. Npr.: burja: nar. alpska grmičasta ras'tlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč gorečka: nar. zahodno lončena rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija.
II. Prikaz sistematike
Rastlinska imena lahko predstavljajo vrsto, rod, družino ali višjo sistematsko enoto. Tu smo se v slovarju v glavnem držali rastlinskega sistema, kot ga uporabljajo strokovnjaki. Pri besedah s kvalifikatorjem bot. ali vr(n. sta razlaga in latinski oziroma slovenski nadrejeni sinonim v ednini, če gre za vrsto ali rod; značilne vrste rodu pa so, če je nujno, navedene v zgledu. Npr.: brošč: bot., navadno v zvezi barvilni brošč rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Ruhla tinctorum
bekica: bot. travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih, Luzula: gozdna, poljska bekica.
Ce gre za družino, sta razlaga in latinsko ime v množini oz. nadrejeni slovenski sinonim v ednini. Višja sistematska enota je v slovarju obravnavana kot družina. Tu pa se s strokovnimi opredelitvami razhajamo. Ker se nekatera rastlinska imena, ki predstavljajo družino ali višjo sistematsko enoto, rabijo tudi v edninski obliki, smo se odločili, da bo pred strokovnim kvalifikatorjem stal slovnični nav. mn. {= navadno v množini) in ne mn. (= v množini). Npr.:
bučnica: X nav. mn., bot. rastline s poleglim ali plezajočim steblom in zvezdastimi cveti, Cucurbitaceae
Pri množinskih dvočlenskih imenih stoji razlaga v množini in odpade slovnični kvalifikator nav. mn. Npr.:
goba: X bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavaria-c e a e
Nekatera z bat. in vrtn. označena rastlinska imena, ki so širši pojmi in jih označuje kaka tipična lastnost, imajo razlago v ednini, tej pa ne sledi latinsko ime. Npr.:
cvetnica: nav. mn., bot. rastlina, ki razvije cvete in semena
dvokaličnica: nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klicna lista.
III. Razlaganje
Rastlinska imena razlagamo praviloma z opisom, le besede s strokovnim kvalifikatorjem dopolnjujejo latinska imena.
Pri rastlinskih imenih je osnova in najpogosteje rabljena nosilna razlagalna beseda rastlina, zato smo ji posvetili največ pozornosti. Pri nekaterih imenih je namesto nje navedena pomensko ožja, vendar predstavno izrazitejša poljudna nosilna razlagalna beseda, v kateri pa je posredno prisotna tudi prva. Taka nosilna razlagalna beseda je npr. pri hrastu drevo, pri brinu grm, pri navadnem bljušču ovijalka, pri grahorju plevel itd.
Poleg glavne nosilne razlagalne besede smo v razlagah navedli še tiste diferencialne ali razločevalne elemente, ki rastline točneje opredeljujejo, in sicer glede na me-
226
sto, tla ali okolje, v katerem rastejo, glede na značilno obliko rastline ali dela rastline, kot so cveti, listi in steblo, ter glede na uporabnost, užitnost ali neužitnost rastline.
Pri mnogih rastlinskih imenih je kot razločevalni element navedeno tipično mesfo ali tla, na katerih rastlina raste, ali geografsko okolje, ki je zanjo značilno. Rastlina je npr. močvirska (grezovka), travniška (navadni dežen), vodna (bobovnik), rastoča na blatnih (blatnica), peščenih (gosja trava) ali vlažnih tleh (enoperka), po gorskih travnikih (čepljec), v stoječih ali počasi tekočih vodah (biček). Je alpska (burja) ali gorska (brusnica), obmorska (morska gor-juša), primorska (badelj), tropska (agava) ali sredozemska (beluš), rastoča po obrežjih (barbica) itd.
Po obliki je rastlina lahko grmičasta (borovnica) ali grmičasto razrasla (črnilec) ali pa npr. podobna liliji (gladiola). Razločevalni elementi, kot sta npr. nizek, visok, so v razlagah redko rabljeni, ker niso dovolj povedni.
Med najvažnejše razločevalne elemente pa spadajo cveti, listi in steblo rastline.
Cveti so po barvi beli, rumeni, rdeči (aza-leja), rumeno zeleni (grezovka), rdečkasti (breskvica), škrlatni (dobra misel), rožnati (baldrijan), raznobarvni (begonija) itd. Po obliki so metuljasti (grahovec), progasti (dvocvetna vijolica), trobentasti (amarilis), zvezdasti (bučnica), zvončasti (bunika). Cveti so lahko posamezni ali pa so združeni npr. v socvetje (hijacinta) oz. socvetja (grenčica), kot so; grozdi (draguša), klasi (črnilec), kobuli (grenik), koški (brdovka). Nekateri cveti so dišeči (dišeči volčin), ostrega vonja (brdnja).
Ljs(j rastline pa so drobni (materina dušica), tanki (črvinka), debeli, mesnati (aloja) ali usnjati (gornik^). Glede na listni rob so celorobi (glavinec), narezljani (črnika), trnato nazobčani (glavač) itd. Po obliki listne ploskve pa so bodičasti (akant), cevasti (drobnjak), elipsasti (bobovec), jajčasti (gabez), lijakasti (svinjska dušica), lihoper-nati (esparzeta), lopatičasti (blatnica), ne-deljeni (griževec), ovalni (rdeča detelja), pernati (gladišnik), razcepljeni (filoden-dron), prstasto razdeljeni (aralija), srčasti (enoperka), suličasti (čuber), trojnati (detelja) itd.
Za opis nekaterih rastlin je med drugim zelo značilno tudi steblo. Tako ima bambus kolenčasto, fižol ovijajoče se, buča plazeče se, bučnica poleglo ali plezajoče steblo.
Pomemben je tudi podatek o uporabnosti rastline oz. užitnosti ali neužitnosti rastlinskih delov, kot so npr. sladki gomolji (ba-tata), užitne ali strupene jagode (borovnica, grenkoslad), korenika (hren), črni plodovi (rdeči dren), mesnati poganjek (beluš), sladki ali pekoči sad (dinja, feferon), seme (ajda), omesenelo socvetje (cvetača), omeseneli cvet (artičoka) itd.
V razlagah je uporabnost rastline poudarjena tudi z oznako kulturna (bob), krmna (detelja), začimbna (drobnjak), zdravilna rastlina (arnika). Rastlina je lahko tudi stru-pena( čmerika) ali kako drugače škodljiva (hišna goba je npr. rastlina zajedavka). Rastline, ki se gojijo za okras, pa so navadno razložene kot lončne (amarilis), sobne (aspidistra), vrtne (floks) in okrasne rastline (hijacinta).
Življenjska doba rastline se v razlagi malokdaj omenja. Tako je npr. laški fižol enoletna rastlina in funkija trajnica.
Pri redkih rastlinskih imenih so v razlagah navedene še nekatere značilnosti rastlin, npr. da je dlakava (boraga) ali trnata (bo-dičevje), lesnata (drevodavec) ali zelnata (broščnica), zaščitena (rožno rdeči dežen), zimzelena (azaleja).
Razlage rastlinskih imen vsebujejo torej tiste elemente, ki so za pojasnitev rastline najbolj potrebni. Naj navedemo še nekaj primerov:
artičoka: sredozemska kulturna rastlina ali njen užitni omeseneli cvet
homulica: bot. rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cveti, Sedum
glavinec: bot. rastlina s celorobnimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali rumenimi cveti v koških, Centaurea
To ie_pojasnilo, ki seveda ne more biti povsem popolno, saj se primeri nanašajo le na prvo knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Njegov namen je pokazati, kaj vse sporočajo razlage, uvrščene v slovar slovenskega knjižnega jezika.
Marta Silvester SAZU v Ljubljani
227