France Bevk o svojih ,,Pastircih" Pri letošnjem nagradnem tekmovanju za redne publikacije M. M. je bil nagrajen s 3000 Din nagrade Bevkov rokopis »Pastirci«. Ker smatramo to delo za eno naših najboljših mladinskih povesti, smo še obrnili do avtorja z vprašanji, ki naj posvet"ijo v njegovo delavnico in pokažejo njegov oseben odnos do »Pastircev«'. Bevikove odgovore priobčujemo dobesedno. A. Š. Pastirsko življenje rad opisujem. Postanek »K.resne noči« in »Jagode« je bil združen s poscbnim užitkom, ki sem ga le redko občutil pri pisanju drugih del. Isto je bilo s »Pastirci«. Morda se ne motim, ako trdim, da se mi pri obdelavi takih moltivov oglasi posebna struna. Res ne vem, zakai mi je ta stan — če ga morem tako imenovati — tako po srcu. Morda ni brez pomena, da je bil mo.j ded par desetletij za pastirja na otavniški planini pod Poreznom in moj oče vrslto let za pogoniča. Jaz nisem bil pastir, razen takrat. ko so bili pri sosedu vsi otroci zboldi za ošpioami. Pasel sem torej le kratko dobo. Toda sem moral hoditi po jesenje in leščevje na gmajno, skrbel sem za kozo, ki smo jo imeli doma. Da, tista gmajna, ki sem se je dotaknil že v nekaterem svojih del, a sem jo najživeje popisal v »Pastircih«. Danes je ni več v tisti krasdti, kakor sem jo poznal v mladosti. Razdeljena je, po velikem delu iztreb- ljena, vsa spremenjena. To ni več gmajna. Ona živi le še v mojem spominu. S sekirico ali s krivačem za pasom sem jo obiskal skoraj vsak dan, poznal sem jo do zadnjega kotička. Takrat sem se pogosto sestajal s pastirci, občutil nekatero njihovih vragolij na svoji koži. Toda doživel sem z njimi tudi obilo lepih trenotkov. Nihče ne zna toliko raznih umetelnosti in iger kot pastirji. Toda tudi nihče ne zna biti tako maščevalen in iznajdljivo poreden kot oni. Največja sramota za pastirja, če so mu tovariši »ogrebli čmrlje«. Toda to je take vrste porednost, da ne gre v mladinski spis, zato sem moral Lenartu naprtiti d,rugo težko pozabno nevšečnost. Menda ni v »Pastircih« nobenega prizora, ki bi ga sam ne bil videl ali doživel. Da sein se bil nekoč ujel v lisičji skobec, rjii menda v tem pogledu ni 'škodovalo, in tudi ne, da sem se bal nekega lovca kot živega vraga. Še dobro se spominjam, kako se je eden sosedovih — danes ne vem več, kateri je bil — strahovito hudoval. ker so mu zarezali gugalnico. Seveda smo se takrat le smejali njegovi jezi. Šele mnogo pozneje sem pomislil ob spominu nato: Kaj, česei je to zgodilo iz maščevan.ja? In ikaj bi bilo. ako bi se bila zaradi tega zgodila nesreča? Tu se odpira polje pisateljevi domišljiji. Ko sem se začel zanimati za tnladinsko povest in zbirati primerne motive, eem zapisal tudi tega. Načečkal sem tudi sirovo ogrodje fabule in vse skupaj vrgel v predal. Ob koncu preteklega leta. ko sem nameraval pisati povest za »Mladinsko matico«, sem ga z nekaterimi drugimi motivi vred zopet potegnil na dan. Zdel se mi je od vseh najbolj dozorel. Zavrgel sem staro fabulo, ohranil sem le osrednji dogodek. Tudi prvotne osebe sem nadomestil z novimi, ki imajo drugačne značaje kot prejšnji. Prve strani sem pisal s strahom, da Se mi bo peiro ustavilo in bo treba delo zopet odložiti. Strah ni bil utemeljen. 2e po prvih poglavjih sem čutil', da se mi je vsaj malo posrečilo oživeti pokrajino in osebe.' Trudil sem se, da bi opisal emajno in pastir&ko-živl}enje tako, kakor živita še danes v mojem spominu. Toda glavno pozomost sem obračal na Lenartovo notranje doživljanje1 po storjenem »zločinu«. To je bila osnova motiva in je jedro povesti, ki sem jo imel pred očmi že v prvotni fabuli. Brez tega jedra bi povesti splbh ne bil pisal. V prvi vrsti zato, ker mi je opisovanje takih notranjih bojev zelo po duši. V drugi vrsti pa soddm, da ]t 'fcudi otroku treba kazati življenje od vseh strani, tudi od resne. Umetnost je prav v tem, .dia jim zna pisatdj pravilno razdeliti žalost in radost, svetlobo in sence. Tega sem se držal pri »Tovariših« in se bom držal pri vseh mladinskih povestih, ki jih bom morda še napisal. In četudi ni bilo to moj glavni namen — hotel sem le napisati dobro mladinsko povest — setn nazadnje hotel dati z omenjenim jedrom delu tudi idejni — pedagogi poreoejo ¦»vzgojmi« — poudarek. To se mi je zdelo danes. ko se širi po svetu nevarna miselnost. ki obožuje silo in ne spoštuje življenje sočloveka, bblj potrebno kot kdaj prej. 2e prece j dolgo je od tega, ko sem bil napisal članek proti temdenci v mladinskih spisih. Kljub gorenjim vrsticam bi ga še danes podpisal. Zahteva po tendenci je čisto. nepotrebna. Če je kako delo pisano s talentom in z resno umetniško ambicijo, bo samo po sebi umevno že vsebovalo neko vzgojno iedro, ki bo vplivalo naravno in nevsiljivo. Če pa je povest slaba, papirnata, neživljenjska, je tendenca ne bo rešila, ampak še poplitvila, i?e ostreje pokazala na njene nedostatke ... To le mimogrede. O tem bi se dalo napisati celo po^lavje. Kako sodim o »Pastircih«? Ali sem z njimi zadovoljen? — O kvaliteti kakega dela je pisatelju samemu težko soddti. Zato ie potrebna neka časovna razdalja. Sodim pa. da je to moja najboljša mladinska poveist. Morda se motim. Siccr pa svoja dela navadno ne gledam s stališča ali so boljša ali slabša. Pač pa jih ločim. v dve skupini, v tista, ki so mi manj ali bolj po srcu. No, »Pastirce« uvrščam med tista dela, ki so mi zelo po srcu.