------    130------
Dopisi.
Iz Gradca 13. aprila. Gr. K-k. — Ljubljanski dopisnik tukajšnega dnevnika ^Tagespo^t^, ki se skriva za čerkoma — st — se je že prevečkrat pregrešil nad nami Slovenci, da bi nam bilo mogoče, k vsemu temu molčati. Da prezrem vse poprejšne dopise, je vendar moja, in bi bila vsacega Slovenca dolžnost, da zadnjih dveh dopisov nekoliko omenim. Gotovo meni prešerni gosp. — st —, da mi k vsemu prikimamo, kar je do zdaj našušmaril od nas, drugače bi se vendar ne prederznil takih kosmatih reči prodajati po časopisih. Gosp. dopisniku se zdi čudno, da seje gospod dr. Bleivveis potegnil za zedinjenje vseh Sloveucov   pod enim deželnim poglavarstvom.    Zato pa za-
131    ------
ničljivo pravi, <ia bi Slovenci, se ve da „Uitras", radi imeli ^kraljestvo44 slovensko io svojega lastnega vladarja in Bo<r ve še kaj vse! Dosti bedastega so že nekteri nemški časopisi o naših zadevah pisali, pa take neslauosti še do zdaj nihče ni bleknii in očitno postavil vsemu svetu ua somenj. Dasiravno se o slovenskem kraljestvu nobenemu Slovenca se sanjalo ni , kdor ima možgane na pravem mestu, vendar mi bo vsak pritegnil, da omenjeno mnenje ni prenapeto, ter bi se tudi djalo djansko dognati; menim namreč zedinjenje vseh Slovencov pod enim deželuim poglavarstvom, da me gosp. — st — ne razume napačuo in ne začerni panslavista. Ali mi ne bode tudi vertoglavi gosp. dopisnik poterdil, da ljudje enega rodu iu ene kervi takrat najsrečniše in zadovoljniše žive, ako jih vežejo ene postave in pravice, euo družbeno iu politično življenje? In kako bi se to dalo drugače bolje storiti, kakor tako, da se vsi Slovenci združijo pod enim poglavarstvom? Ker je že gospod dopisnik tako zvit, naj uam tudi tu razjasni pamet in nam s svojo razsvitljeno glavo svetuje, kako bi se to ilalo primerniše storiti. Škoda, da gosp. — st — ne sedi v deželuem zboru; neprecenljive vrednosti bi bile njegove besede! Samo ene napake bi se moral poprej odvaditi, namreč, prejedati besede in misli. Ta napaka je tistim ljudem lastna, ki ali nič ne vedo ali nič vediti nočejo. Menim, da je pri ljublj. dopisniku perva nadloga veliko večja. — Gosp. — st — se zdi šaljivo, da je gosp. dr. Bleiweis pri gosp. dr. Toman-ovem pogoji izustil besede, da ga serce boli, ker ves zbor ni poterdil izverstnega predlog. *} Kaj tacega se zdi šaljivo le bebcom in pa onim, ki se z dušo in telesom trudijo, preceptati naš jezik in njegove pravice. Al smemo dopisnika k tem ljudem šteti ali ne, ne smem pre-sojevati, pa saj že njegovo pero kaže, kamo da meri. Kako v tej reči, ki sem jo ravno omenil, s prederzuostjo gospodari, se vsakdo lahko prepriča, ako si more poskerbeti list od 12. aprila omenjenega dnevnika. Ako na priliko gospod dr. Bleivveis-a s priimkom ??der Maun mit dem bluteuden Herzenu pita, menim, je to več ko sovražtvo, rekel bi, to je hudobija, ki jo je gosp. — st — v kakem zakotji na tihem skoval, in potem poslal v široki svet z opazko, da tega je polna vsa Ljubljana. In s čim si je gosp. dr. Blei-vveis to pridobil? S tem, da je terjal, da nam dado, kar nam po pravici gre. Gospod — st — ! repenčite in šopirite se, dokler vam je ljubo in drago, naše prošnje bodo pretresovali drugi možje, kakor ste vi, ki vam so naše zadeve in narod terra incognita, slovenski kruh pa dobra stvar. — Gosp. dopisniku se skoro čudno zdi, da so na-šinci odbornikoma, ki sta za našo reč se potegovala, ploskali. Meni in gotovo nobenemu mojih rojakov se to čudno ne zdi; čudno bi se nam pač bilo zdelo, ako bi bili našim nasprotnikom ploskali in z živio-klici njene besede sprejemali. — Ker je pa gosp. — st — naša moža s tako jeznimi besedami omačehoval, se usmili drugih Slovencov, ter jim verze blagodušno nekoliko mirospravnih besed. Moramo reči, da bi nas bilo sram, ako bi nas tako umazano pero, kot je dopisnikovo, pred svetom le količkaj hvalilo ali pa branilo. Dopisnik naj ne misli, da nas je s tem le utolažil. Ako razžali odbornike, ktere je izbral narod, da za-nj govore, razžali ž njimi ves narod. Sicer pa gosp. — st — svetujemo, od zdaj drugače pretehtovati, kako se bo širokoustil po časopisih, da mu Slovenci ne postavijo posebnega spomina. Tudi naj bi si izvolil za dopise drug časopis, ker tudi naši nasprotniki vedo, da nam je graški dnevnik do zdaj še vedno sovražen bil. K sklepu  naj   še   omenim,   da   vrednik  tega   nemškutarskega
*) Tudi to je laž od konca do kraja tistega dopisuna, kterega vsak pozna, kakor tudi njegove pajdaše. Gosp. dr. Tomanov govor je bil z vesoljnimi „slava-klici" sprejet, in rekel je zbor le, da ni treba še posebno poterjevati kar je že samo po sebi gotovo. Navedene moje besede so tedaj zadevale vse kaj dru-zega.                                                                  Vred.
lista ne dovoli nobenemu, da bi ua take bedarije zagovarjal Slovence, izgovarjaje se z navadno sleparijo, da se to ne ujema z namero njegovega lista. To je res lepo. Psuje in zabavlja rad; da bi pa kdo zoper to kaj čerhnil, bi mu pa že bilo preveč. Evo! to je ravnopravnost nem-škutarska.
v
Iz Stajarskcga. P —ov. — Naj Vam še jaz blage „Novice" tožujem o nekih zatirovavcih slovenščiue. — Ker mi je predolgo čakati, da bi mi šolski služnik „Novicea prinašal, hodim sam na pošto po nje. Ko uni dan taj pridem, se ravnokar poštni uradnik in neki mladi iskreni Slovenec prepirata. „Da, prišla bo doba, da še slovenskih časnikov citati ne bote smeli." Tako je ves razkačen uradnik govoril: francoščine, talijanščine se raji učite, bo bolje, ko da ta neumni list pregledujete.44 S tem ga je moj prijatel najbolj razkačil, ker mu je dokazoval, da bo slovenščina tudi v uradnije prihitela. To mu je bilo ko ogenj v streho. Skoraj bi bil mladega dijaka zapodil. Pa to je tudi odveč, da listov s slovenskim napisom skoraj jemati noče, in se vselej krega, zakaj bi po nemško ne pisali. Ta vradnik je pa, če se ne motim, Kranjec, se ve nemškutar. Pa kaj bi se temu tako čudil? Neki naučitelj, sam Kranjec, vsakega Slovenca čerti ko belo vrano. Le Nemci so njegovi ljubljenci. Kar oni povejo, je izverstno, vse drugo je neumno, čeravno tudi Slovenci včasih nemščino razumejo. Pri obedu so se uuidan o slovenščini pogovarjali, in glejte vnebovpi-joči greh! Eden iz skupščine, ki je sam ogleda ljudskih šol, izustue: ^Najbolje bi bilo, da bi osemnajstletnega zastopnika Slovencev nekaj tednov zaperli." *) Slovenija! Na svojem krilu imaš tako nehvaležne dušne pastirje.
Iz Gorice 12. aprila. — (Posebno našim nadomesto-vavcom v zboru še ob pravem času v prevdarek). Sliši se, da se bo v našem zboru sprožilo in pretresovalo tudi vprašanje zbog učnega jezika v šolah. Razne so še sedaj misli o prestrojenji te važne reči. Nekteri želijo, naj bi se talijanski jezik v vse šole brez razločka kot učni jezik vpeljal, nemški popolnoma zaterl in slovenski mladeži, ktere je na lukajšui gimnazii navadno dve tretjini vec od Lahov in Nemcov skupaj, naj bi se pa slovenščine le kaj malega za priklado blagovolilo. Ta načert, se ve da v sercu skovan od prenapete strani, je ves strasten, vladi škodljiv, poza-biven pa nam goriškim Slovencom. Toraj se temu po nobeni ceni udati ne smemo, marveč protestirati bi nam bilo neustrašljivo zoper vse tiste naše sovražnike, ki bi nam kaj takega uriniti hotli. Po drugih na čerti h bi se vsa gimnazija razdeliti imela v dvojnoverstne razrede tako, kakor že od nekdaj imamo razdeljene za slovanske in laške učence v naših poglavitnih normalnih šolah. V enih razredih bi se vsi predmeti učiti imeli, Slovenci po slovensko, v drugih razredih Lahi po taiijansko, in to skoz iu skoz od perve začetne do osme latinske šole. Ta načert se mar-sikteremu Slovencu pri pervem pogledu prismehlja kot pomladansko juterno solnce. Toda če ga bliže prevdarjamo, bati se na.a je, da po smehu bi utegnil priti jok. Po naključbi mi pride v roko gimnazijski program leta 1858. V njem zapisanih v V. razdelku 14 učeneov, v VI. razredu 24 učeneov, v VIL razredu 12 učeneov, in v VIII. razredu 10 učeneov. Ako jih po ravno omenjenem načertu razdelimo v dvojnoverstne razrede, bi bilo v V. slovenskem razredu poleg programa 9 Slovencov, v V. laškem pa 4 Lahi in za priklado pridenimo jim 1 Nemca; v VI. slovenskem razredu 17 Slovencov, v VI. laškemu razredu 6 Lahov, 1 Nemec, v VII. slovenskem razredu 7 učeneov, v VIL laškem razredu 6 učeneov, in v VIII. slovenskem razredu 6 iu v VIII. laškem razredu 4 učenci. Vpraša se tedaj: ali se plača zavolj male kopice, to je, zavolj 4, 5, 6, 7 učeneov posebne razrede in obilne stroške delati? Po tem takem bi se gotovo prej ali pozneje ugovarjalo: čemu za to
*) Hvala lepa!                                                                Vred.
------132    ------
peščico učencev (oliko stroškov, zadosti je enojen razdelek na gimnazii za Slovence in Lahe! In ker se Lah Slovencu gotovo ne uda, bi se tedaj sramotno podjarmiti moral Slovenec Lahu in ž njim vred bi se na laški gimnazii popolnoma polaščeval. Ali kaj? prišli bi počasi na zgorej omenjeni pervi načert naših prenapetih sovražnikov. — Najbolji načert je tretji. Moder rodoljub si ga je nasnoval tako-le: Slovenski in talijanski jezik kot učni jezik v normalnih šolah in na spodnji gimnazii. Nemški jezik bi se čversto učiti začel s pervim latinskim redom itd. kot zapovedan predmet. Zgornja gimnazija bi nehala imeti po dvojne razrede, toraj bi se Lahi in Slovenci, ki so ne do sedaj v odločenih razredih po domače učili, čedalje zedinjevali v enojnih razredih, kterim bi bil skoz štiri zadnje latinske šole uzajemno za učni jezik nemški. Deželna jezika, v kterih bi se pa keršanski nauk skoz in skoz učiti imel, bi postala ua gornji gimnazii zapovedana predmeta kot sedaj gerščina ali latinščina. Pri vsem tem bi se tudi skerbeti imelo, da bi se učenci obojnega naroda vzajemno dobro naučili oba deželna jezika, Slovenci laškega in Lahi slovenskega, ker le potem takem bi se eden drozega bolj spoštovati začeli, in sposoben bi bil izšolani učenec za vsako službo, bodi si na Slovenskem ali Laškem ali Nemškem. Ta načert bi vsem trem narodom vstregel; ž njim se ujema toraj vsak pošten človek v našem poliglasnem mestu. Za ta načert tedaj bi se imeli najpred in najbolj naši slovenski poslanci v zboru potegovati. In omnibus operibus suis respice finem. Vigilan-tibusjura!                                                 J. Ternogorski.
V Metliki dne 3. aprila. L. Podgoriški. — Blagovolite, drage mi „Noviceu, priobčiti, da si je zvolila že tudi dotična srenja župana in vse druge srenjske može, od kterih pričakuje vse dobro, nadjaje se, da jim bo skerb za blagostanje in srečo srenjčanov svojih najperva in najsvetejša,
—  tedaj, da bojo njihove skeleče rane celili zdravilnega olja van-je vlivaje. Za župana namreč si je izvolila gospoda Fr. Gustin-a, za pervega svetovavca pa gospod Ferd. Zalokar-ja, in za druzega gosp. dr. Jož. Zavinšek-a.
—  Veliki tedeu smo imeli tu jako mokro in pa čudno vreme, kajti je ali neprenehoma deževalo, ali pa kmali sonce sijalo, kmalo pa spet lilo. Vse bi bilo v vinogradih, tako pa ni bilo moč, ker vreme ni ugajalo. Tudi na pungertu ni bilo toliko plesavk, da bi bile plesale kolo, kakor po navadi, — in kakor se vidi, bo lepa ta navada, kakor tudi še več drugih, čisto zibnula, zakaj slednje leto manj obiskujejo pungert, kjer so se pred nekaj leti s plesom in drugimi igrami dobro  kratkočasovali.
Iz Novega mesta 11. aprila. P—i. — Na naši gim-nazii čislajo materinščino, kakor je pravo in treba. Dano je namreč dijakom spodnje gimnazije na voljo veroznanstvo, naravoslovje in povestnico učiti se po slovenski ali pa po nemški. V višjih šolah prestavljamo vse auktorje po slovensko.   Kaj ne, da je to veselo!
Iz Ljubljane. V saboto bo menda konec pervega deželnega zbora. Čeravno v tem pervem in kratkem shodu, kteri je bil tako rekoč predgovor prihodnjih zborov, ni mogel doveršiti veliko, je vendar saj to pokazal, da ga je resna volja, storiti v vseh zadevah za domovino, kar bo le mogoče. Prihodnji teden se bojo naši deržavni poslanci podali na Dunaj, eni pred, drugi pozneje; gospod dr. Toman in gospod Dežman bota še le šla v sredo opoldne. Dr. Toman bo vzel tudi v „Novicahu večkrat omenjeno peticijo seboj.    Slava in sreča!
— Danes (v sredo) bo volitev mestnega župana. Radovedno pričakujemo, kdo da bo; največ glasov je menda za gosp. Brolich-a, ki se tudi v deželnem zboru verlo obnaša.