Listje in cvetje
Pisma našim malim.
II.
Ljubljena miadina!
Že konci svojega prvega pisma sem ti napisal nekaj o   sreči.
Sreča! Lepa beseda. Kako prijetna našemu srcu! Kako hrepeni po sreči vsak človek. Tudi ti, ljubljena mladina, hočeš biti srečna; tudi v tvojem srcu odmevajo gla-sovi velikega sv. Avguština: »Srečni biti hočemo, nesrečni biti nočemo.« Tudi o tebi poje nepozabni mladinoljub Slomšek, da
kdorkoli pod milim Bogom živi, vsakdo pač srečen biti želi.
Sreča! Kako hite ljudje za njo, kje jo povsod iščejo! Glej jih, kako zapuščajo rojstno domovje, svoje starše, prijatelje in hite za srečo na Nemško, celo v Ameriko! A kolikrat se vračajo s svojega iskanja nazaj potrtega srca in vedo satno, da so srečo iskali, pa je niso našli ...                                                                                                        a
A mi hočemo biti vseeno srečni! Da, hočemo ...                                                      I
Poglejmo malo, ljubi moji mladi prijatelji, kje ima sreča svoj dom, kje jo bomo našli? Ali veš, kje se dobi ključ do sreče? Gotovo, da veš. Saj znaš deset božjih zapo-vedi. Med temi je ena, ki se glasi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!«
Vidiš, tako ti govori sam dobri Bog, tvoj Ijubi Oče v nebesih. Obljublja ti srečo. Spoštuj, ljubi, ubogaj svoje starše, pa boš našel srečo, ki jo drugi zastonj iščejo. »Dobro ti bo na zemlji,« govori gospod Bog. In komur je dobro, ta je srečen.
Glejte, ljubi otroci, kako blizu vas je sreča. Zastonj jo išče po svetu, kdor je ne more najti doma.
Kako   lahko   prideš   do   sreče.   Tvoj   oče   te ljubi,   dela in poti se,   da ti prislužl
vsakdanjega  kruha.   Res  je včasih trda njegova beseda,   kakor je trda njegova žuljeva
roka;   toda za trdo očetovo besedo se skriva ljubeče očetovo srce. Ali naj ti govorim,
kako   zelo te ljubi tvoja mati!  Bojim   se, da bi bilo moje pero preslabo.   Materino lju-
• bezen lahko čutiš; popisati je ne moreš. In tako dobrega očeta in tako Ijubeče matere
fci ti ne ljubil, ne ubogal, ne spoštoval? Saj bi v tem zametoval svojo lastno srečo.
Pesnik Anton Medved nam opeva v svojih krasnih pesnih tudi materino ljubezen. [^Mogoče ti ob priliki povem nekaj več o teh njegovih pesnih; za danes samo eno zrnce. Takole ti govori:
Le tega ti ne veš, kako te čuva skrbno verno, kako te ljubi neizmerno tvoja mati.
64
Žal, da se res dobe med otroki tudi taki, ki ne vedo — ali bolje: ki nočejo ve-deti in videti, kako jih ljubijo starši; ki v svoji zaslepljenosti mislijo, da jih starši so-vražijo, pa se zato proti njim sirovo in trmasto obnašajo in jim niso pokorni.
Ljubljena mladina! Poglej v Nazaret. Tam živi Jezus pri Mariji in sv. Jožefu. Ali veš, kaj beremo v »Zgodbah« o njegovi mladosti? »In je čudeže delal ?« Ne. Takole beremo; »On jima je bil pokoren.« Sin božji — pokoren Mariji in Jožefu; ljubil in spo-štoval ju je, ker je Bog tako hotel.
Kaj pa hoče Bog od tebe? Ponavljam: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« To stori in boš na zetnlji in v nebesih srečna ti, mla-dina, in s teboj vred tvoji starši.                                                                                  ¦
Take sreče ti želi tvoj prijatelj
Bogumil