MARIJAN TRSAR, SPREHOD PO PARIŠKIH GALERIJAH
Izdala   in  založila   Slovenska  matica, Ljubljana 1972
V sprehodu po pariških galerijah, kjer spremljamo likovnega kritika Marijana Tršarja, se srečujemo z izrazitim interpretativnim pisanjem, z osebnim podoživljanjem umetnin ter z njihovo tehnološko razlago. Gre torej za »esen-cialno« bližanje k umevanju in razlaganju umetnine s poudarjenimi pedagoškimi pretenzijami, saj srečujemo tudi koristne napotke; recimo, da je treba umetnine pogledati večkrat, ker je lahko prvič ne razumemo itd. Avtor si je sprehod po zapletenih kilometrih galerijskih hodnikov zamislil kot potovanje skozi čas, kjer skuša v vsakem predstavljenem obdobju najti in razlo-
Izdala   in   založila  Slovenska   matica, Ljubljana 1972.
87
88
Marijan Zlobec
žiti poglavitne probleme slikarstva v tistem času. Tako imamo poleg prostorske in časovne dimenzije še dimenzijo problematik — ploskve, črte, svetlobe, barve, perspektive itd. Poudarek na analizi likovnih prvin pa ima spet poučujoče namene — bralca seznanja z likovnim jezikom — vendar ne na semantični ravni, marveč na nivoju estetike likov.
Podrobna analiza teksta nam pokaže več namenov — pripovedno rdečo nit, ki veže na videz razbite in avtonomne interpretacije (razvoj likovne problematike v »darvinistični« luči), in hkrati izrazito osebno podoživljanje ob velikih slikarskih spomenikih. V ta kontekst se tkejo kratke refleksije in razmišljanja o današnjem pomenu posameznih likovnih elementov in obdobij, o večnem angažmaju »prave umetnosti«, o logičnih preskokih in postopnem zorenju stilov, o nadarjenosti.
Preskoki iz časa v čas, brez »zgodovinskega« opravičila, so povsem logični in prispevajo k svežini in živahnosti Tršarjevega dela, saj nakazujejo njegov izrazito aktualistični pogled na posamične slikarske dosežke v zgodovini. Pisanje je še toliko zanimivejše, ker nas seznanja s pogledi slikarja in njegovim odnosom do preteklih veličin in problematike. Pri opisu posameznih del se vedno znova spušča v tehniške probleme. Pri Van Goghu (recimo) analizira značilno potezo s čopičem, občuduje posebno strukturo barvnih nanosov pri Degasu, razčlenjuje barvne sestave fauvistov in z veliko pozornostjo sledi novim in virtuoznim načinom kompo-niranja —¦ vendar vedno s prizadevnostjo člana istega ceha, ki dobro pozna težave obrtniške plati slikanja in vseh tistih dejavnosti, ki fizični akt spremljajo. Tako Tršar uvaja bralca v tiste skrivnosti slikarstva (v samo slikanje), ki jih navadne zgodovine in interpretacije zanemarjajo, kljub vsemu pa pomenijo    bistveno    sestavino    vsake
umetnine. Pravzaprav je škoda, da ni bil avtor v tej smeri doslednejši — saj zaradi tega tekst v svoji privlačnosti ne bi izgubil ničesar. K sami izdaji pa skromna pripomba — tekst je napisan kot nalašč za razkošno barvno izdajo, žal pa so vse reprodukcije črno-bele. S tem pa je omejen tudi spekter odmevnosti pri tistih, ki jim je knjiga namenjena.
Ivan Sedej