263 Nobelov nagrajenec Odiseas Elitis NORI Radovedna jutranja dobra volja GRANATOVEC »a perdre haleine« (da si ob sapo) . Na teh prebelih dvoriščih koder piha jug in piska skoz obokana stebrišča, recite mi ali je nori granatovec ki poskakuje v luči in trosi svoj plodoviti smeh Marjan Tavčar s trmoglavostjo in šepetom vetra, recite mi ali je nori granatovec ki vzgibava s komaj porojenim listjem jutranjo zarjo in visoko razpira z drgetom zmagoslavja vse barve? Kadar na poljanah kjer se zbujajo čisto gola dekleta žanjejo s svetlo rjavimi rokami deteljice sukaje konce svojih sanj, recite mi ali je nori granatovec ki meče nenadejano v zelene koše luči ki preplavlja z žvrgolevki njihova imena, recite mi ali je nori granatovec ki se bojuje s pomračenjem sveta? Na dan ki se iz zavisti okrasi s sedmimi različnimi peresi ko opasuje večno sonce s tisoč slepečimi prizmami recite mi ali je nori granatovec ki med tekom grabi konjsko grivo s sto biči ki ni nikdar žalosten nikdar siten, recite mi ali je nori granatovec ki kriče razglaša novo porajajoče se upanje? Recite mi ali je nori granatovec ki pozdravlja v daljavi ko maha z robcem listja iz hladnega ognja Morje tik pred porodom s tisoč in več ladjami z valovjem ki se tisoč in večkrat odpravi in hodi po nevonljivih obalah, recite mi ali je nori granatovec ki škriplje z vrvjem visoko v prosojnem zraku? Strmo zgoraj tisto z modrim grozdom ki vzvišeno čez vse nevarnosti vzkipeva in praznuje, recite mi ali je nori granatovec ki lomi s svetlobo prav sredi sveta vihre demona ki širi kolikor more čez in čez žafranasto nabornico dneva obilno zvezeno iz razsejanih pesmi, recite mi ali je nori granatovec ki naglo odpenja svilenino dneva? V spodnjicah prvega aprila in med škržati petnajstega avgusta, recite mi ali je ta ki se igra, ta ki se jezi, ta ki zapeljuje ko iztepa iz grožnje njene zle črne temine 264 265 Nobelov nagrajenec Odiseas Elitls in spira v naročju sonca omamne ptice, recite mi ali je tisti ki razpira peruti na prsih stvari na prsih naših globokih sanj, nori granatovec? MARINA Imaš okus nevihte na ustnah... Le kod si hodila S PEČIN ves dolgi dan po trdih sanjah kamna in morja? Orle noseči veter je razgalil griče, razgalil tvoje hrepenenje do kosti in punčice tvojih oči so prejele sporočilo himere in vlekle s peno črte po spominu. Kje je znana vzpetina kratkega septembra, z rdečo ilovico kjer si se igrala in gledala nizdol na široke vrste drugih deklet, na kotičke kjer so tvoje prijateljice pustile naročaje rožmarina? Le kod si hodila vso dolgo noč po trdih sanjah kamna in morja? Rekel sem ti da šteješ v goli vodi njene svetle dni, da se v znak leže veseliš gore stvari ali pa da se spet potikaš po rumenih poljanah s triperesno lučjo na prsih, junakinja jamba. Imaš okus nevihte na ustnah in kot kri rdečo obleko globoko v zlatu poletja in vonju hiacint... Le kod si hodila dol k obrežjem in prodnim zalivom? Tam je bila mrzla slana morska trava a globlje človeško občutje ki je krvavelo. In presenečeno si razprostrla roke ko si ga poklicala po imenu, lahno si se vzpela do prosojnosti globin kjer se je svetila tvoja morska zvezda. Poslušaj! Beseda je preudarnost poznejših a čas strasten kipar ljudi, nad njim stoji sonce, zver upanja, a ti bliže mu stiskaš k sebi ljubezen, z grenkim okusom nevihte na ustnah. Ni da bi, sinja do kosti, mislila na drugo poletje, da bi spremenile strugo reke in da te spravijo nazaj k svoji materi, 266 Marjan Tavčar GMOTA POLETJA da spet poljubiš druga češnjeva drevesa ali da zajahaš severozahodnik. Oprta ob pečine, brez včeraj in jutri, pred nevarnostmi skal s pričesko vihre, se boš poslovila od svoje uganke. ¦ Dolgo je že kar je bilo slišati zadnji dež ki je padel na mravlje in martinčke zdaj žge sonce z brezbrežnega neba sadje barva svoja usta pore se na zemlji počasi razpirajo in zraven vode ki v zlogih curlja zre velikanska zel naravnost v sončeve oči. Kdo je tisti, ki leži vznak na zgornjih sipinah in kadi posrebreno dimasto oljkovo listje? Črički se grejejo v njegovih uhljih mravlje mu obdelujejo prsi martinčki se plazijo po rastlinju njegovih pazduh in po algah njegovih nog nalahno pljuska val poslan od male sirene ki je zapela: »O gmota poletja, gola in ožgana, razjedena od olja in soli gmota skale in drget srca veliko kuštranje vrbovih las pih bražiljke nad skodrano sramnico polno zvezdic in borovih igel gmota globoko plovilo dneva! Pride lahen dež, silovita toča bičano kopno zaide v kremplje burje ki temni v globinah ob zdivjanih valovih griči tonejo v gostih vimenih oblakov. Vendar tudi za vsem tem se brezskrbno smehljaš in znova najdeš svoj nesmrtni trenutek ko te na sipinah spet najde sonce in v tvojem golem zdravju nebo.« * * * 267 Nobelov nagrajenec Odiseas Elitis PESEM EGEJSKEGA MORJA Ljubezen arhipelag in ladijski kljun njenih pen galebi njenih sanj na njenem najvišjem jamboru zrači mornar pesem Ljubezen njena pesem in obzorja njenega potovanja odmev njenega domotožja Na njeni najbolj mokri skali pričakuje zaročenka ladjo Ljubezen njena ladja in brezskrbnost njenih pasatov prednje jadro njenega upanja Ob njenem najrahlejšem valovanju ziblje otok prihod. KO SEM PIL KORINTSKO SONCE... Ko sem pil korintsko sonce bral spomenike marmorne hodil po vinogradih morjih in meril s harpuno na polzeči ribji vod sem našel listje ki se ga psalm sonca uči na pamet živo kopnino ki jo poželenje z veseljem hoče odpreti Pijem vodo trgam sad pogrezam roko v krošnje vetra Limonovci zalivajo obrat lepega vremena zeleni ptiči mi trgajo sanje Odhajam s pogledom širokim pogledom kjer se svet znova rojeva lep od začetka v merah srca. 268 Marjan Tavčar JUNAŠKI IN ŽALNI SPEV ZA POROČNIKOM PADLIM V ALBANIJI Bil je lep dečko. Koj prvi dan, ko se je rodil, so se sklonile gore Trakije, da se je prikazalo na ramah kopnega žito, ki je plenjalo, sklonile so se gore Trakije in mu pljunile zdaj na glavo, zdaj na prsi, zdaj na njegov jok; stopili so ven Grki s strašnimi rokami in ga vzdignili na plenice burje. Potlej so dnevi tekli: kosali so se v metanju kamna in prevračali kozolce na hrbtih žrebic; potlej so se valile jutranje vihre, dokler niso povsod zazvonile ciganske vetrnice in prišli s konca sveta morski pastirji, da bi pognali krdela trikotnih jader, tam, kjer je globoko dihala morska votlina, tam, kjer je stokala velika skala. Bil je močan fant, ob nočeh v objemu jedrih deklet je onečejal velike noše zvezd; v njegovem drobovju je bilo toliko ljubezni, da je pil v vinu okus vse zemlje, Potem pa je začenjal ples z vsemi nimfami — topoli, dokler ni zaslišal in ni potresel svit ognja v njegove lase, svit, ki ga je našel z razprtimi rokami v vilici dveh vejic, ko je praskal sonce, ko je barval cvetlice ali pa je s skrbjo tiho uspaval mali sovi, ki sta ostali budni. O, kako močan duh po timijianu njegova sapa . . . Kakšen zemljevid ponosa njegove gole prsi, kjer sta splamenela svoboda in morje .. . Bil je pogumen dečko: s svojimi bleščeče zlatimi gumbi in s z videzom moža pri hoji in s čelado — sijoče znamenje (prodrli so tako zlahka v mozeg, ki nikoli ni poznal hudobije), z vojaki levo in desno in z maščevanjem krivice pred sabo. pištolo, Ogenj v nezakonju, ogenj! S krvjo na obrvih — Nobelov nagrajenec Odiseas Elitis albanske gore je pretresel grom, nato se je stopila snežnica in oprala njegovo telo, tihi brodolom svita, in njegova usta, majhna ptica, ki niso žvrgolela, in njegove roke, odprti prostor samote — se niso jokale. Čemu naj bi jokale? Bil je pogumen dečko! 269