i----
izhaja I. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta I gold. 3U kr.	•
Teiaj VII. V IJubljanl 15. julija 1867 fJst 14.
@Q)(]mo> diet©.
eljite. mati, venkaj me*, Kjer sije gorko solnčice! »Zunanja sapca za te ni, Počivaj le tu v izbici!«
»Na trato, prosim vas lepo, Kjer ljube rožice cveto, Na vert, kjer tiče pevčice Pojejo mile pesmice!«
»Peljite, mati, venkaj me, Tu v izbi mi pretesno je, Pod prostim nebom raj ležim, V nebesa lože poletim«.
»Mrači se že, o ljubček moj! Le spančkaj sladko še nocoj! In jutri, ako bo lep<5, Pod prosto peljem te neb6«.
»Cvetice več že ne cveto, Ne sije solnce več gorko Poletni čas minul je že, Zelene niso več gore«.
»Oh jutri pa prepozno bo, Da vidil jaz bi še nebo«. In res ko dan se naredi Se dete več ne prebudi.
Fr. Papfer.
I z r e j a.
(Napisal Ivan Tomšič.)
Ozrimo se v družinsko in otroško življenje, in našli bomo starše, ki le prav malo, ali celo nič ne skerbe za telesno izrejo svojih otrok. Vse njihovo ravnanje vterjeno je na neki nenaravni poti. Tu vidimo starše, ki se mislijo naj veče dobrotnike svojih otrok, ako jim njihov slab, se malo vterjen želodec pasejo in preobložujejo z vsakoverstnimi jedmi in slaščicami, zraven pa prav nič ne pomislijo, ali to otrokom tekne, ali

škoduje. Dobé se še tako nespametni starši, ki svojim otrokom dajejo celó upijančljivih pijač, misleči: otroci morajo vse imeti, kar pri odraščenih vidijo. Ali ne najdemo dostikrat staršev, ki mislijo, da svoje otroke ljubijo, ako njihovi poželjivosti na vso moč vstrezajo in jim telesno slo čedalje bolj vekšajo ter tako iz majhnih telesnih potrebščin otroke le prevečkrat zapeljujejo k naj hujim pregreham! Tii pa lam vidimo matere, ki samo za to, ker so pretožljive, ne dojé svojih otročičev, temjič jih že precej po porodu izročujejo dojenicam, in ne skerbé, ali se bo nedolžno dete napilo iz tujih pers življenja, ali smerti.
Kakor pa živež, ravno tako ali pa še manj, skerbé ne-kteri starši svojim otrokom za zdrav, čist zrak. Vsaki, kdorkoli je hodil in se pečal z družino, posebno z gosposko, zapazil je gotovo, kako varujejo posobno nekteri gosposki starši svoje otroke pred vsako naj manjšo sapico, misleči in boječi se, da bodo otroci na lepoti in nježnosti, Bog vé, koliko škode ter-peli, ali da bi še celó nevarno zboleli, ako bi je pustili na prost, čist in zdrav zrak, v kterem bi otroci dobivali zdravja in življenja. Kakšni bodo ti otroci pozneje in kaj bo ž njimi, ako je bodo kedaj dolžnosti in razna stanovna opravila tirala po daljnem svetu v vlažne in merzle kraje? Ali bodo mogli prenašati različni zrak, kterega se so v mladosti tako skerbno ogibali? Taki starši naj bi spregledali in spoznali, da je bila njihova izreja kriva in napačna, ktera je sedaj njihovim otrokom v veliko škodo in nadlogo. Nekteri niži stanovi, se vé, s svojimi otroci ne ravnajo takó; a ti zopet ne poznajo ntnogostran-skih nevarnosti, ki proté ljubemu zdravju v nesnažnosti; ne poznajo drugih škodljivih reči, ki se nahajajo v nečistem zraku, ki se razširja po vsi stanici. K sreči pridejo taki otroci dostikrat po nevedoma na zdrav in čist zrak.
Rekel sem, daje človeško telo organ, ki je neobhodno potreben za razvijanje in delovanje človeškega duha; — če je temu res tako, mora biti tedaj tudi obleka le sredstvo za raz-vitek človeškemu telesu. A koliko staršev najdemo dan danes, ki še nikoli pomislili niso, čimu je prav za prav otroku obleka,. Taki starši, kedar svojim otrokom obleko omislujejo, nimajo drugega pred očmi, nego prazno šego, ničemurnost, lisp, večkrat še celó brezsramnost, in tako njihovemu mlademu, šibkemu telesu škodujejo z obleko, ktera ga le slabi in zaderžuje, da spešno ne napreduje.
Mesto da bi bila obleka pripravna in priležna za djavnost mlademu telesu, ga le prevečkrat zaderžuje od dela; mesto da bi ga varovala škodljivih, vnanjih vplivov, ga vsaki, tudi naj manji nezgodi prodaja; mesto da bi budila v nježnih mladinskih sercih nravno čut in sramožljivost, pa ravno ti dve lastnosti naj večkrat slabi in zatira. — Tudi na tako potrebno sprehajanje ali kretanje mladega telesa gledajo nekteri starši le premalo. Nekteri nizi stanovi puste sicer svoje otroke, da se brez vsega varuha prostovoljno gibljejo in skačejo; a visi stanovi so na tem mestu zopet preboječi za ljubo zdravje svojih malih in tako jih večkrat še iz hiše ne puslé, da bi se prosteje gibali in telesne moči urili in vterjevali; pestunje je morajo nositi, telo pa ostaja negibčno. Kako malo se po tem takem razvija telesna inoč, vsakdo lahko spoznava, kdor le količkaj pomisli, česa potrebuje človeško telo. In ker sta telo in duh, kakor sem že omenil, v zelo ozki zvezi skupaj v početku, še celó nerazdeljiva, — ima taka odgoja, kjer se telo prezira, gotovo tudi za duha zelo slabe in škodljive nasledke. — Iz tega se tedaj vidi, da je treba mladini že zgodaj tečne hrane, zdrave pijače, zdravega in čistega zraka, priležne obleke in večkratnega, prostega telesnega gibanja. Človek naj jé, kar mu diši in tekne; to ga uči narava. Človek naj vživa hrano, ki je tečna; to ga uči pamet. Vsaka nenaravna, umetno pripravljena jed otroku manj ali bolj škoduje, kajti ona ne živi in ne krepi njegovega telesa, ampak ga večkrat le slabi. Naj spretneji izvedenci pravijo, da tim lože jedi prebavljamo, čim več so iz takih tvarin, iz kakoršnih se sklada naše telo. Mleko, kruh, sočivje, meso in jajca, to je gotovo naj primerniša, naj tečneja hrana vsakemu človeku. Mora se tedaj tudi otrokom dajati, in jih nikakor ne privajati na druge netekljive, dostikrat zelo škodljive, slastne jedi. Poglejmo otroke na kmetih, ki se pri domačem kruhu, mleku, bobu, grahu, leči itd. vse drugače, bolje in lepše redé, nego gosposki, kteriui se ponujajo le izbrana in draga jedila. In ali niso nekteri kmetiški otroci veliko terdnejega, lepšega in zdravejega života, nego marsikteri gosposki ? — Starši in rejniki naj bodo tedaj skerbni pri hrani, ktero podajajo svojim otrokom; zraven pa naj tudi večkrat pomislijo, daje zmernost v jedi edino in zlato pravilo, na ktero se naslanja naše naj bolje blago — zdravo telo , v kterem prebiva zdrava duša.
Naj zdravejša pijača za mladino je hladna, čista voda; to so pripoznali že njega dni vsi izurjeni zdravniki, in pametni starši se tega pravila tudi terdno derže. — Da je nadalje zrak človeku ravno tako potreben, ali še bolj, kakor vsakdanji živež, tega mi menda ni treba dokazovati, kajti vsakdo je že vidil cvetice, ki rastejo na prostem, čistem zraku in pa cvetice, ki rastejo na zaduhlem, zapertem zraku. Opazil je tu gotovo veliko razliko, ki se nahaja med temi in unemi. Zjutraj zgodaj vstajati, v čistem, božjem zraku dihati, v vonjavi prekrasnih cvetic, to je človeku že pol življenja. — Obleka nam služi, da nas varuje mraza in prehude vročine; zavoljo tega se tudi oblačimo po zimi obilneje, a po letu lahkeje. To je gotovo naravno. Glavni namen naše obleke je tedaj, da varuje naše telo vsake mehanične oskrumbe in ga vzderžuje čverstega in zdravega. Pozneje pa je oholost in s pogledi j i vos t zapeljala človeka, da se je jel posluževati obleke kot sredstva za olepševanje svojega telesa. To olepševanje bi se že spregledalo in bilo bi še včasih pohvalno, ako ne bi starši glavnega namena obleke prezirali, in le prevečkrat ljubemu zdravju svojih otrok in sveti sramožljivosti ravno nasproti delali. A dostikrat vidimo nježne otročičke v ostrem zimskem mrazu lena pol oblečene; po letu pa so oblečeni, da se Bog usmili! Ako poprašaš starše, zakaj tako delajo, odgovore ti, da je sedaj taka šega. Kar se zmernega in prostega gibanja mladinskega telesa tiče, ne rečem drugega, nego to, da, ako hočemo in želimo, da bi bili naši otroci terdni, gibčni in krepki, pustimo je v naravo, da se tu povolno gibljejo, vterjujejo in krepijo. Zelo žalostne nasledke nam dan danes kaže tako imenovana natorna ali fizična izreja nježne mladine. Tu zapazimo na pervi pogled brez števila naj pogubnejih strasti, ki že na vse zgodaj razjedajo mlado in kerhko telo ter mu odjemaje naj potrebniše moči in srebajo sok in kri iz njegovega mladega življenja. Vsi izvedeni rejniki se vjemajo v tem, da naj težavniša in naj večja naloga natorne izreje je v tem, da se odvračajo pogubljive strasti, in ako so že enkrat globoko vkoreninjene, pa, da se korenine čisto porujejo in zaduše. Tega mi ni treba pojasnovati, kajti znano je vsakemu , kako silovito izpodjedajo in glodajo strasti človeško telo sploh; koliko bolj pa še le mladinsko, ki ni še zadosti vterjeno in močno, da bi se stavilo v obrambo tem — človeško življenje brezčutno razjedajočiin červom! Mnogo staršev pa je
ki ne poznajo te naj veče in naj huje pogube svojih otrok. Komaj se pokaže pri otrocih svojevoljnost in njene navadne spremljevavke, pripravni so že starši, da jim vstrezajo v vsem, kar njih ljubljenci zahtevajo in zažele. Gorje pestunji, ki ne bi bila sužnja mlademu svojeglavcu! njena naj veča sreča je, ako jo starši še dalje imajo pri hiši. Svojeglavnost ima človeka vse žive dni v težkem železji zakovanega, in ako se otroku vse dopušča, česar zahteva, je to gotovo v njegovo veliko nesrečo. Časi so vedno hujši in slabeji, in tudi bodo še, dokler se ljudje ne poboljšajo; a boljih ljudi ne bo, dokler ne bo bolje telesno in dušno izrejenih otrok.	(D.ij« Prih.)
Zemljepis,je v ljudski šoli.
Luna. Lunini in solnčni mrak, velikanoč.
J. Ali je luna tudi tako dalječ od zemlje, kakor solnce, in zvezde?
O. Luna je iz med nebnih tel naši zemlji naj bližeje, dalječ je od nas nekaj več od 51.000 nemških milj; tedaj se nam pa tudi večja zdi, kakor solnce in zvezde, dasiravno je: veliko veliko manji od solnca in od mnogo drugih zvezd.
J. Kako pa to, da včasi vidimo le nekoliko lune, včasi pa vso, včasi pa je še celo nič ne vidimo?
O. Luua je med zemljo in nebom, se suče okoli zemlje, in ž njo pride vsako leto okoli solnca, in se suče tudi okoli svoje osi. — Zdi se nam, da luna pride okoli zemlje v 24 urah, 50 minutah in 28 trenutkih. Da pa luna zemljo obhodi, potrebuje 27 dni 7, ur 43, minut in 11 trenutkov, ker v tem času se prikaže o pervem krajcu (33 na vnanjem nebu razsvetljene lune ravno tista zvezda, ktera se je prikazala pred 27 dnevi. Ker je pa med tem zemlja z luno na nebu svojo pot nadaljevala, hodi pa luna še 2 dni, 5 ur in 52 trenutkov, da ravno tam stoji med solncem in zemljo, kakor pred tem časom, in ta čas se imenuje sinodičen mesec.
J. Pravite, da luna hodi toliko in toliko časa okoli zemlje, pa vendar vidimo, da se včasi prikaže na jutranjem nebu, ko se solnce na večernem kraji skrije in zatone.
O. Ne pozabi, da se zemlja v 24 urah okoli svoje osi zasuče, zato se nam vidi, da se nebo zasuče in ž njim vse, kar je na njem.
Kedar luna stoji med zemljo in solncem1 je tako blizo njega, da se vidi, kakor da bi ž njim zahajala in vzhajala; ta čas se luna ne vidi; imamo tedej mlaj (©).
Pozneje pa, ko se je od tega tira nekoliko odmaknila, prikaže se na večernem nebu svetli serp, in vidimo le, da je na večernem robu razsvetljen; luna raste, daje pol krogle razsvetljene; imamo pervi krajec (C)- Ta čas opoldne vzhaja in o polnoči zahaja. Po svoji daljni poti pride pa ravno na nasprotno stran zemlje, tedaj tudi pozneje vzhaja, in poslednjič sveti le po noči. Takrat nam pa obrača vso svojo razsvetljeno stran; imamo ščep ali polno luno
Suče se daljo za zemljo in pride bližeje solnca, in njegova krogla začenja se uiračiti na večernem robu, dokler nam le juterno stran na svoji krogli kaže, in imamo zadnji krajecO), Poslednjič vidimo le ozek serp, in zadnjič zgine v solnčnih žarkih. Vsaka teh luninih sprememb se zgodi v 75/8 dneh. Sčep ali polna luna nastopi za mlajem v 143/4 dneh, in od ščepa do ščepa mine 29l/a dni (ali bolj natančno: 29 dni, 12 ur in 44 minut). i2 takih dob se imenuje lunino leto , ki šteje 354 dni, 8 ur, 48 minut.
Ker se pa s tem ne vjema zemljina pot, so pa mesec razno povikšali na 30 in 31, in za svečana uganili so 28, ali v prestopnem letu 29 dni, ki se skupaj imenujejo solnčno ali bolj prav zemljino leto, ki šteje 365 dni, 5 ur, 48 m. in 48 trenutkov.
J. Sedaj še le razumem, zakaj da v pratiki ne stoji mlaj ali ščep na ravno tisti dan v mescu.
0.	Tudi poglavitni praznik kerščanstva, velikanoč, se vrav-nuje po luni. Kakor sem že povedal, solnce 21. sušca ob 6. uri zjutraj vzhaja in ob 6. zvečer zahaja; noč in dan sta si enako dolga. V nedeljo tedaj, ki nastopi po pervem ščepu, kedar sta si noč in dan enako dolgo, imamo velikonočni praznik. Tako so uganili v nicejskem cerkvenem zboru 1. 325,, in velikanoč pride tedaj v čas med 21. sušca in 25. malega travna. Tako je bil n. pr.
1.	1865. ščep 10. mal. travna,
„ „ volikanoč 16. mal. travna; „ 1866. ščep 30. marca, „ „ velikanoč 1. mal. travna; „ 1867. sčep 18. mal. travna, „ „ velikanoč 21. mal. travna;
1. 1868. ščep 7. mal. (ravna,
„ „ velikanoč 12. mal. travna i. t. d.
J. Kako pa to, (la se včasih luna za nekaj časa skrije, potem pa zopet prikaže, dasiravno nebo ni oblačno?
O. Vsaka razsvetl jena stvar senco dela. Ker solnce nikdar cele zemlje ali cele lune ne obseva, tako delate senco. Če luna stoji med zemljo in solncem, kar se zgodi o mlaju, tako se primeri, da njena senca pada na zemljo. Zemljini prebivavci tedaj ne vidijo solnca, to je, solnce merkne, se vé da ne po vsi zemlji enako.
Če pa zemlja stoji med solncem in luno, zgodi se pa, da zemljina senca pada na luno: luna je nekoliko časa temna, alt luna uierkne; ker pa luna hitro hodi, to ne more nikoli dolgo časa terpeti. Učeni zvezdogledi na tanko prerajtajo, kedaj bo solnce ali luna merknila.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XXIX.
T. Prav to je tudi vzrok, da srno nekteri rodovi slovanski zastali v omiki. Reve so graničarji, kjerkoli so že; Slovani so bili razun tega i jan i čar j i zapadnim narodom, ki so jih tolikrat varovali sirovih napadov od jutra.
U. Med tem pak so zapadni evropejski narodi se dušno razvijali in švignili do velike izobraženosti; jeli njim tedaj do-stoji, poprašuje J. Macun (vid. Cvetje str. 149.), nizko stanje izobraženosti našega naroda nam očitati?
T. Slovan verh tega, piše ravno ondi, kjer govori o dramatiki, ni bil nikdar za mestjansko življenje; malo da ne povsod po mestih slovanskih krajev so se tuji narodi naselili; zibelka višega izobraženja pak so mesta; kjer tedaj ni mest narodnih, tam tudi ni in ne bo dramatiškega življenja.
17. V kterem narodu pa ni narodnega kazališča, tam se ljudje obernejo k drugim narodom, pravi naposled.
T. Imenitne, preimenitne so te besede, in žalostna skušnja spričuje, da so resnične med Slovani, ker tu so se jim nektere mesta ponemčile, tam pomadjarile, tam spet poturčile itd. Iz mest se je mogla slovenščina umakniti na kmete, v kočo priprostega slovenskega deželana.
V. Kakor so se Metodovi učenci mogli umakniti iz Pa-nonije, svoje pervotne domovine. „Po preganjanji slovenskega obreda in oziroma tudi slovstva, je bilo naše slovstveno polje skor do 16. stoletja popolnoma zapuščeno. Duhovni so se skoz in skoz latinskega bogočastja poprijeli, in slovenski jezik je zginil iz svetišč in na mesti njega je^ prišel posebno latinski kakor tudi nemški v navado. Čedalje bolj se je širila nemščina po uredili in šolah v javnem in semtertje tudi v domačem življenji. Pa, hvala Bogu! še se je ohranil naš jezik saj v pripostej koči slovenskega deželana, da si je bil ravno iz poslopij gospode že davno pregnan itd". (Prim. Janežič. Pregled slov. slovstva.)
XXX.
17. Skor bi djal po tem takem, da med ljudom so se ohranile še stare govorice mile, le po mestih, med gospddo, so utihnile.
T. Rad priterdini, da je različna bila osoda slovenščini a) po govorici in b) po knjigi. Govorila se je le med narodom slovenskim; po knjigah pa so jo bili raznesli med Bulgare, Hrovate, Serbe, Ruse, nekoliko tudi med Poljce in Čehe.
V. Kaži mi toraj, kako se je godilo staroslovenščini pri Bulgarih.
T. Srečno, zlasti do smerti Simeonove; napredovala je dobro in sicer tako, da se čas odi. 863—927 imenuje celo njena zlata doba. Vladala je po knjigi v cerkvi in deržavi in nekoliko po šolah. Zgodaj sicer se sledi jezik narodov, toda vzmaga si še le v sedanjem veku, posebno od 1. 1830 — 1840. Čim bolj se dviga ljudska govorica tudi v knjigi, tim bolj peša staroslovenščina (po nekterih starobulgarščina).
17. Kako osodo je imela med Hrovati?
T. Dvomiti se ne da, da je Slovencev mnogo pobegnilo tedaj med Hrovate, kteri imajo nekaj svojega narodnega slovstva v glagoliški, nekaj pa v cirilski in latinski pisavi; vendar se nahajajo med njimi spominki staroslovenski, in slovenščina vlada mnogotero v starem hrovaškem slovstvu 12— 14 stoletja. Odslej pa je prevladal narodni jezik, in slovenščina se čita le v njihovih liturgijskih knjigah, da si brez izvirne čistote.
V. In na Serbskem?
T. Kakor na Bulgarskem in Hrovaškem, je tudi na Serb-skem slovenščina vladala v cerkvenih obredih in deržavnih zakonih, in tudi po učiliščih. Narodov jezik se glasi sim ter tje, ali večo čast si je dobil še le konec preteklega stoletja, kar je Dositej Obradovič (1772—1811) svetu jel kazati njegovo lepoto, ktero mu je zgotovil Vuk Štepanovič (1814 — 1864).
V. Tudi na Rusko je prišla staroslovenščina po cerkvenih knjigah, in se rabi pri službi božji še sedaj.
1\ Res je, in ondi je vladala skorej v vsem slovstvu do Petra velikega. Tedaj še le se je povzdignil narodski jezik ruski, kteremu je v pisavi oče Loinonosov (1711—1766), v pesništvu Deržavin (1743 — 1816); Karamzin (1765 — 1826), Puškin (1799 — 1838) in drugi so ga vstanovili in povišali dotlej, da bode v kratkem samoderžec po Rusovskem.
Sledi se staroslovenščina tudi na Poljskem; v Krakovem, kakor piše Šafafik, ni bila neznana.
Na Češkem se je slovenski obhajala liturgija za Prokopa v Sazavi (do 1097) in za Karla IV. v Emavsu (od 1. 1347); in spominki, ki se ondi nahajajo, spričujejo, da je tod slovela nekdaj slovenščina (vid. Prag. Fragm.) ali da je vsaj tudi tje pribežala iz Panonije, svoje pervotne domovine.
XXXI.
U. V knjigah tedaj je begala sirota stara slovenščina pri družili Slovanih okrog — od kraja do kraja — prava de-setnica ali deseta sestra, dasiperva po rodu; na Slovenskem pa je živela in životarila po govorici, se starala in res tudi postarala, da je bila že komaj poznati.
T. Brez vladarstva v cerkvi, deržavi in šoli je pešala na zahodu, dokler je vladala na vzhodu. Berž pa, ko je giniti jela njena slava na jutru, se je gibati jela na večeru.
U. Kako je to razumeti?
T. Iz tega, kar sem ti povedal, je razviditi, da so po-samesni slovanski rodovi likati jeli svoje narečja ter jih pisati, in tako so se njihove narečja povzdignile v knj ižne j ezi ke nektere prej nektere slej. Čim bolj pa so se živi jeziki pisali in razvijali, tim bolj je pešala staroslovenščina, ktere narodi celo niso poznali. Poznali pa so jo učenjaki slovanski, kteri so se jeli z njo pečati, in spoznali so tudi, kako terdne ima še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva še sedaj njeno
deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu novine. Sprevi-dili so, da ravno po tej stari govorici se utegnejo Slovani spet spoznati, in razklani in razmetani rodovi se skleniti vzajemno, da ime njihovo ne zgine in ne mine nekdanja njihova slava. Iz tega nagiba in v ta namen so jeli preiskovati in prebirati stare knjige slovenske ter dajati jih na svetlobo, da posvetijo bratom Slovanom in jim pokažejo pot do prave vzajemne omike.
U. In kteri so bili v tem pervaki?
T. Očak ali starosta jim je J. Dobrovsky (1753 — 1829); V. Hanka (1791 — 18*60,' P. J. Šafafik (179*5 - 1861); izmed Slovencev V. Vodnik (1758 — 1819), J. Kopitar (1780 — 1844), V. Jarnik (1784— 1844), Fr. Miklošič (roj. 1813), v tem oziru sedaj pervak, kterim nasledvajo po slovanskem svetu premnogi bistri učenci. Na vzhodu je verlo posnemal omenjene vzore A. Vostokov (-j- 1864), kteri ima sedaj med vztočnimi Slovani naslednikov brez števila.
U. In kakošni so spominki, ki so jih že spravili na dan med slovanski svet?
T. Kolikor starši, toliko lepši so in boljši. Prepisovali so pervotne pozneje in spreminjali vsak po svoje. Toraj se nahajajo v tacih prepisih tu hrovaške in bulgarske, tam ruske in češke besede in oblike. Vse spominke (knjige, listine itd.) staroslovenske — pisane, in tiskane — pa deva Miklošič v 4 rede:
1.	Slovenske, in sicer a) slovenske x«t' ¿^xvv> b) bulgarske;
2.	Serbske;
3.	Hrovaške;
4.	K u s k e.
Rački pa, Jagie in Ljubi jih delijo v 1. a) panonsko-slovenske in b) bulgarsko - slovenske; 2. a) hervaško-slovenske in b) s e rbsko - slovenske; 3. rus k o - slovenske a) starše in b) mlajše ali novejše. — Vsi ti pa so pisani ali v glagolici, ali v cirilici, ali tudi v latinici.
Pašnik.
Ljudska šola naj človeka izobražuje tako, da bode moder, zvest in pobožen; ona naj ga tedaj napeljuje, da pride do svojega pravega namena. Kako nespametni so nekteri slariši, ki mislijo, da otrok hodi v šolo le zato. da se uči nekaj brati, pi-
sati, številiti in moliti. Že priprosti ljudje spoznavajo, da človek brez vere že na tem svetu ne more shajati. Ljudska šola naj tedaj starše še bolj prepriča, da otroci ne hodijo samo zato v šolo, da bi se učili samo svetnih znanosti, ampak, da se v šoli posebno gleda na to, da se žlahtni serce; šola naj pa tudi kaže, daje človeku treba še kaj več vediti, da človek brez šolskih vednosti v današnjem času ne zadostuje in tudi ne more zadostovati sedanjim potrebam v življenji.
Učitelj naj pri vsakim poduku otroke napeljuje k nrav-nemu življenju.
Kedar učenci berejo, naj učitelj pri primernih odstavkih izbera in obdeluje naj bolj to, kar gre učencem naj bolj v serce. Otroci berejo p. o radodarnosti. Dovolj tvarine ima tu učitelj, da otroke opominja, da naj bodo že sedaj v mladosti dobrega serca, da naj si precej začenjajo nabirati dobrih del, da namreč ljubijo svojega bližnjega in mu pomagajo pri vsaki priliki in potrebi. Otroci sicer nimajo kaj, da bi eden drugemu dajali, vendar naj se vadijo, da od malega, kar imajo, p. kaj kruha, sadja i. t. d., kaj dele svojim ubožnejšim tovaršem.
Kedar se učenci uče pisati, naj jim učitelj na serce polaga, kako koristno je, če človek zna pisati, da s pisanjem lahko veliko dobrega stori, pa tudi, da se pisanje tudi lahko (kakor vsaka dobra reč) hudo rabi.
Kedar učenci številijo, ima učitelj lepo priliko, da govori o poštenosti in pravičnosti pri meri in vagi in sploh pri vseh enakih okoliščinah v navadnem življenji, kako hudobno je, če kdo kakega bolj priprostega človeka, ki ne zna dobro številiti, kaj ukani in njegovo nevednost v zelo rabi i. t. d.
Posebno lepo priliko mladinsko serce žlahtniti ima pa u-čitelj pri šolskem petji, ktero ima že tako lastnost, da ogreva mlada serca. Učitelj naj za petje zbira take pesmi, ki so mladini primerne, naj že bodo cerkvene ali druge, da so le poštene in lahko razumljive.	in. J. Poje.
Kako učenci razumevajo.
Učenci berejo v „Abecedniku": „NTa nebu vidimo solnce, luno in zvezde". . .
Učenik razlaga: „Solnce, luno in zvezde, ki jih vidimo na nebu, se nam vidijo le majhine, v resnici pa so prav velike;
nam se le zato tako majhne vidijo, ker so neizrečeno dalječ od nas. Dobro si zapomnite otroci: Delj ko je kaka stvar od nas, manjša se nam vidi. Ste me razumeli?" Otroci odgovore, da. Da bi pa učenik učencem to še bolj dopovedal, zato vpraša enega iz med naj pridnejšeh učencev tako le :
Učenik: „Dragotin, ko bi bil ti na verhu zvonika, ali bi se tudi tako velik vidil, kakor si sedaj?" Učenec: „Ne".
Učenik: „Kakšen pa bi bil?" — Učenec: „Bil bi večji".
Učenik : „Ti zmeršenec ti, kaj nisi poslušal, kaj sem vam ravno kar razlagal?" —
Učenec: „Vse sem slišal, kar ste nam pravili". Učenik: „No, torej prav odgovori!" Učenec: „Ko bi bil jaz na verhu zvonika, bi bil zelo zelo velik, še višji, kakor je zvonik".	J■ Zamik.
Zopet nekaj muzikalnega.
Znano je, da ima vsaka stopnja terdega iu mehkega zvu-kovoda svoj triglas, naj že bo terd ali mehek, kakoršnega ravno tirja natora zvukovodnih glasov. Pa tudi vsaka stopnja obojih glasov ima svoj jj soglas. Naj tedaj povem, kaj jaz mislim o teh soglasih!
Le na šesti stopnji mehkega svukovoda se sme staviti soglas čezmerne šestke (übermässige Sexte), in se razvozlja v triglas 5. stopnje. (Glej zgled 1!) Za četerti glas se pri imenovanem soglasu 3. odvoji, ali pa se v oktavi višej jemlje. Namesto vdvojene 3. stavijo nekteri skladatelji zraven 3. še 4. (Glej zgled 2!) Tudi se da soglas čezmerne šestke kaj lepo prevoditi v terdi glas, kar nam kompozicije vseskozi kažejo. fGlej zgled 3!) Dostikrat se stavi 6. stopnji s čezmerno šestko razun omenjenih intervalov 3. in * , pa ® ; ta * s soglas
se mora v J soglas, v 5. stopnjo razvozi jati. (Glej zgled 4!) O terdem glasu (glej zgled 5!). Tako, kakor kaže zgled 5, sploh skladatelji stavijo v terdem glasu tj 5., ktero razvozljavajo v $ 6. nastopnega soglasa. Da pa tako tudi ni prav, nas zopet prepriča „Lira Sionska"; bolje je tedaj, da se stavi namesto tj 5. čezmerno ($ 4.), ktera bolj sili v natorno 6. prihodnega soglasa. (Glej zgled 6!)
Ni pa misliti, da bi bil sploh velik pregrešek, ako se postavi ¡3 5. namesto fi 4., vendar — ravnajmo se po tem, kar je boljega.	/> Feigel. *)
Radi odlocujomo prestor za enaka kratka pojasnila o soglasji. Prosimo še druge izvedence, da naznanjajo o tem lepem uku svoje misli; sej zato imamo „Tovarša", da se v njem prijazno razgovarjamo.	Vredn,
Zgledi.

i?«
s >


S
S« 8 1
1 3
£ '
EF—
>
h 5
3 t

t.—n- f- ^srz —=T__1—I--

k' 8 #

g
1 3

:EE
Sveta maša.
AJlegretto.
i
D. Feigel.
I[!

Pred Bo-gom poklek - ni - mo Povz - dig-ni - mo ser-
Jfiii
II h
_ a j j «_____

' * I p
ce, Vne-be-sa zdaj po - šlji - mo Vse mi - sli in že-
, j. j jjsjaj j J? Ji<
P

m
.--------» ■ |# -----. -------- 4----- —»-—
r~S5-
lje! Ta dar pre-sve-te ma
še Sprejmi od nas, o


j'.
T
Bog! Naj zbri-še gre-he na - še, Naj var-jenasna-dlog. * i f?;
' mmmmmrn
■ O1 * !
ESEEEE^i
i» , .
Iz pod Orlntovoa. Šolsko le(o gre h koncu; treba bo pokazati učencem, kaj so se to leto naučili, pa tudi učiteljem, kako so delali in kaj so pridelali v šoli. To je tudi prav, sej vsaki mora dajati odgovor od svojega hiševanja, zakaj bi tudi šola tega ne storila! A samo ena je: Težko se dobi sad na premladem drevesu". V tu-kajšnih kmečkih šolah je navada, da poletni čas hodijo v šolo le mali otročici — sami pervinci, — ker večji morajo pasti ali kako drugače na polji delati pomagati. Kakor hitro pride sv. Juri, večjih učencev ni več v šolo, in namesto njih pridejo njih mlajši bratci in sestrice — res lepo število prijaznih otročičev, ki sicer obetajo, da bodo sčasoma dobri učenci, toda za očitno spraševanje so še vsi negodni, in vendar me ne čaka drugega, kakor, da bom mogel pri spraševanji spraševati le male otročaje. F'a bo kdo rekel: Lej ga no, kako se izgovarja, iu si zna že naprej pot pripravljati! — Res je, da se izgovarjam, toda zato, ker je potrebno, zakaj, vem , da nekteri poslušavci pri šolskem spraševanji ne pomislijo ne naprej, ne nazaj v šolsko življenje, temuč merijo učence in učitelja le po tem, kakor in kaj vidijo in slišijo konec šolskega leta pri očitnem spraševanji. „Tovarš" je že enkrat omenil, da bi bilo prav, ko bi bila na kmetih očitna šolska spraševanja o začetku pomladi, preden učenci jenjajo v šolo hoditi. Poletni
čas, se ve da, naj bi ne bilo šolskih praznikov, temnč naj bi hodili v šolo pervinci, s kterimi bi se učitelj ložeje s samimi pečal, kakor pa po zimi med drugimi večjimi učenci; pa tudi mali učenci poleti ložeje hodijo v šolo, kakor jeseni in po zimi, ko je večkrat nevgodno in za nje še celo škodljivo in nevarno vreme. Tako mislim in prevdarjain jaz, in se ve da, nikomur ne vsilujem svojega mnenja, tenmč želim, da bi se naši bratje o takih in enakih zadevah zglaševali in pogovarjali v našem šolskem listu „Tovaršu", kterega vsako pot že težko čakam jaz, gotovo njegov naj starji in odkritoserčni prijatel. —k.
Iz Ljubljane. V seji mestnega odbora 10. t. m. je vprašal srenjski odbornih g. Stedry g. mestn. župana, kako je to, da se po mestu klati toliko pobalinov, ki po ulicah beračijo, iz kterih prihaja nevarna dru-hal. Ali bi ne bilo prav, da bi te pobaline silili v šolo? Gospod župan dr. E. H. Costa odgovori, da ta reč je silo imenitna; g. odbornik Horak na to odgovori, da je bil pod ranjkim županom poseben vradnik za to, ki je pazil na te pobaline; njegova skerb je bila, da je te potepine spravljal k rokodelstvu. A ta reč je zaspala. G. Sventner, ud ubožne komisije, pa je rekel, da se tudi sedaj, kolikor iznaša Metelketov zavod (47.000 gl.), skerbi, da se dečki spravljajo k rokodelstvu. To reč pa prav marljivo preskerbuje magistratni u-radnik g. Jeras.
Ker je ta reč silo imenitna naj bo tudi „Tovaršu" dovoljene, da spregovori besedo v tej reči. Postava veleva, da naj se vsi za šolo ugodni otroci popisujejo, potem naj se pozve, ali tudi vsi taki otroci v šolo hodijo, ali ne. Vpraša se naj popred: Kdo bo v našem mestu izpeljeval to popisovanje, ali mesto, ali šole, ali fare? Kdo bo potem primerjal, ali vsi zapisani otroci hodijo v šolo, ali ne? Včasih pridejo v I. razred otroci od 10—13 let, ki so tu ali tam v kakošno mestuo šolo pogledali, a naučili se niso ničesa, in so še celo v naj potrebnej-ših resnicah sv. vere tako nevedni, kakor nekristijani. — Žalostno a resnično je, da je po mestih nevednost v naj potrebnejših naukih in resnicah sv. vere tako velika, kakor nikjer po kmetih, in nevednost in zanemarjena izreja je koščala mati vse hudobije. — Cegava dolžnost je tukaj pomagati? kako se to more odvračevati?
Pervo dolžnost za to imajo starši; kjer pa starši za keršausko ¡zrejo količkaj skerbe, otroci niso tako samopašni in zanemarjeni. Tedaj so pa v drugi versti učeniki dolžni skerbeti za take zapuščene otroke, in njih dolžnost je, da skerbe za te sirote na duši in telesu in še bolj kakor za druge, kajti očitne šole so naj več za uboge o-troke, in kje se bodo kaj naučili, ako ne po očitnih šolah? A s takimi zanemarjenimi otroci je treba ostro ravnati. Ker se jim pa to ne prilega in taki otroci ne znajo pokorni biti, se soli odtegujejo. Tedaj pa nima gosposka dolžnost siliti otroke v šolo, in če ne gre z lepo, naj pa gre z gerdo, in gosposka naj nikar ne posluša njih neslanih izgovorov, sej nihče ne bo naznanoval kaj, kar ni resničnega, in odvaliti od sebe odgovornost ali kazen, navale taki starši vso krivico na šolo, kako da se v šoli ž njihovimi otroci ravna in Bog zna, kaj še vse, in kaj je opravil učenik s svojo pritožbo, opustivši, da
na« taki otroci očitno na ulicah zasramujejo. — Kedar se pa starši selijo iz fare v faro, naj bi pa to leto še v ravno to šolo hodili, akoravno njih fara spada k drugi šoli, sicer ni mogoče, da bi se na nje pazilo.
Če so pa taki otroci tako sprideni, da se ne opravi ničesa, ne z lepo, ne z gerdo, in da celo šolo hočejo spriditi, jih mora učenik iz šole pahniti, da ena garjeva ovca ne okuži vse čede. Kaj bo potem iz njega? K rokodelstvu naj gre, se sploh pravi, ali taki otroci niso vajeni vbo-gati, in če pridejo k rokodelstvu, ne ostanejo tu dolgo, in nekteri imajo mojstrov toliko, kolikor je tednov v letu. — Takih malopridnežev nihče noče, nihče se jih tudi ne upa komu priporočevati, in po tem lenarijo in voglarijo, kakšen krajcar pošteno ali tudi nepošteno vjamejo, in zgodaj pridejo v ječe med izurjene hudodelce, kjer se do čistega pokvarijo in se odgoje v nevarne ljudi in prave hudobneže. — In take ljudi more potem dežela rediti; žalostno je, da se popred ne pomaga, dokler strupen sad dozori in je naj več vsa pomoč prepozna. Taki mladi nerodneži naj bi se, če drugega ne pomaga, vtaknili v delav-nišnico, kjer bi bili prisiljeni delati; morda da bi se tukaj poboljšali, ali saj bi biii obvarovani.
Ker je pa dostikrat revščina veliko nad tem kriva, in veliko otrok nima nikoga, da bi za nje skerbel, jih živil, oblačil in učil, pa tukaj naj več pomaga kerščanska ljubezen. Naprava od ktere se je tolikrat govorilo — sirotišnica — bi bila v Ljubljani kervavo potrebna, le v taki hiši dobivajo zapuščeni reveži zdatne pomoči, kjer se kerščansko izrejajo in se uče za življenje koristnega. Za take naprave naj bi mesto in deržava skerbela, ker krajcar v to obernjen bi se marsikje drugej, nemara tudi pri jetnišnicah privaroval.
In kedar mesto vstanovi sirotišnico, spolni potem veliko svojo dolžnost, in obranilo se bode marsikterega zlega ne samo v nravnem, temuč tudi v materijelnem oziru.	M.
—	2. t. m. je novoizvoljeni in po Njih Veličanstvu poterjeni župan, blagi gospod dr. E. H. Costa v okinčani mestni dvorani vpričo c. k. deželnega glavarja, gospoda Konrada pl. Eybesfelda slovesno prisegel. Mestni odbor, magistratni vradniki, mestni zdravniki, učitelji mestne glavne šole in obilo drugih mestnjanov se je snidilo k tej svečanosti, ki so ljubljenemu županu vošili srečo k novemu žu-panovanju.
—	Vse ljubljanske šole, srednje in nižje, se bodo naj več sklenile ta mesec. Gimnazija in realka ne bote imeli pri tem nikakoršne vnanje slovesnosti. V uorinalki bodo očitna spraševanja l. 2. in 3. avgusta, v mestni glavni šoli pri sv. Jakobu pa že 21., 22. in 23. t. m.
Listnica Nekterim čast. g. g. dopisnikom : Kar danes ni prišlo na verslo, pride drugo. Prosimo, ne bodite hudi!
jKJf^Pridjan je Kazavec št. 1., 4 strani.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk,
Tiskar in založnik: Jož. Rudolf Millo.