Zenska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) _Devičice, noričice, J8# Ki fantom dost' vrjamete". N_-o_a peson. Čemii se laskamo ženskim bolj, nego moškim; čemti jih občudujemo tako zelo; čemii jih povzdigujemo tako radi celo v deveta nebesa? Kaj je vredno pri ženski tolicega občudovanja? Morda njih lepota? Kakor bi bile one krive, da so nekatere izmej njih lepe. Tedaj njih lepoti se laskamo in klanjamo? Lepa pesen, lepa podoba in lepa ženska je pač res vredna občudovanja, posebno ker vse to troje postaje dan danes zmiraj redkeje. Vender da občudujemo ženskino lepoto, verjemite mi, da delamo s tem ženski le krivico. Lcpi ženski se radi laskamo, pripovedujerao ji marsikaj lepega, sploh z eno besedo: hočemo jo ogreti za se. Ali največ nima krasotica čisto nič od tega prevelicega laskanja. K večemu, da jo slednjič zapelje kak predrzen čestilec. To je vse. To prilizovanje, draga bralka, je gotovo zelo krivično. Vedi, lepa bralka, da se ti s tem laskanjem in občudovanjem dela velika. velika krivica. Kako to? vprašaš. — Ali se nam ženskim ne sme povedati, da smo lepe? — Ali pomisliino le, da nič tako lehko ne izgine, nič se tako lehko ne izgubi, kakor ravno lepota. Danes, lepa bralka, občudujejo tvojo lepoto, a jutri ti vzame tvojo krasoto kaka bolezen. Kaj meniš, ali te bode še kdo občudoval? S tvojo lepoto izginili bodo vsi oni prejšnji laskalci in občudovalci, in ti bodeš ostala tako samotna, tako zapuščena. Celo tvoje tovarišice, katere si poprej prekosila v lepoti, celo te te bodo zapustile, se ti smejale, ter se norčevale s teboj. Za to verjcmi mi, lepa bralka, da ti tvoji laskalci le krivico delajo. Ne verjemi jim, naj te ne napihne njih prilizovanje in občudovanje. In mnogo lože ti bode prenašati enkrat tudi, če bode treba, izgubo svoje lepote. _Bin weder Fraulein, \veder schon, J9# Kann ungeleitet nach Ilause gehV. Gothe. Ali bi ti odgovorila tako komii, ljubeznjiva bralka? In čemu bi neki? Takov odgovor bi te zelo ponižal pred soboj samo in tudi pred svetom. Zdanja šega in navada zahteva, da tc nazivljemo z imenom gospa ali gospodičina. Gorje tudi onemu, kdor bi te ne nazival tako! In zakaj te nazivljenio tako ? Zato ker je tvoj soprog gospod ali tvoj oče gospod. Ti si tedaj gospa; ali soproga sluge tvojega gospoda imenuje se kar naravnost žena. In vender ti gospa in ti gospodičina nisi dostikrat nič bolj študirana, nego soproga sluge. Dostikrat te celo prekosi ona, katero imenuje svet naravnost ženo, v marsičem. Ali ti si in ostaneš gospa ali gospodičina, in ona je navadna ženska. Pač te povzdigne ta priimek, kaj ne, čestita gospa? In kako te povzdigne! Ne bodem preiskoval, ali te moralično vselej povzdigne, ali morda na kakov drug način. Tudi ne trdim, da je ta priimek nemoraličen. In res je tudi, da bi te svet obsodil krivo, ako bi ne hotela, da te nazivljo ljudje tako. Marsikatera druga bi bila vesela, ako bi se mogla pustiti nazivati tako. In ti imaš to prednost. Kako srečna si! Vender kaj hočem s tem reči? Nauk, ki ti ga hočem dati v tem poglavji je ta: Ženska, bodi ponižna! Ti rasteš in se krepiš le s svojim možein in ti padaš in se rušiš le s svojim možem. Ako on kaj velja, veljaš tudi ti kaj; njega propad je tudi tvoj pogin. Zato bodi ponižna, spominjaj se svoje odvisnosti od njega; in uči ponižnosti tudi svoje hčere. Da, posebno našim zdanjim hčeram bi bilo zelo treba nekoliko ponižnosti. Kajti one so pač izvanreduo predrzne, trmaste in zraven zelo abotne; ali le ponižne niso. In vender kako Ijubeznjiva stvarica je ponižna deklica. Uže, ako beremo o kaki tako redki stvarici. Ali v resnici naj bi ne bilo tacih! To bi bilo vender preveč. Kaj je tedaj storiti? Treba je ohraniti hčere v vedni odvisnosti. Ali slišim uže vprašati: Ali hči ne bode postala na takov način nikdar samostojna? I, kdo jo tudi sili? To je ravno prokletstvo naše zdanje vzgoje, da vzgojamo tako samostojne ženske, kakor so profesorice, doktorice i. t. d. Odvisna bodi hči najprej od svojih starišev, in pozneje od svojega moža. Tako je najbolje za njo in za moža. Gorje, kjer vlada ženska! — In ako ne dobi moža? slišim zopet vpraševati. — Ako ga ne dobi, ga nima tudi; jaz ji ga ne bodem preskvboval; in tudi ne mislim spisovati knjige o vzgoji onih hčera, ki imajo namen, postati enkrat stare in zarjavele device. Ako dekle ne dobi moža, je največ sama kriva, ker ravna ali ko tica, ki visoko leta, in nizko obsedi, — ali ko ona štirinogata žival, ki rije le po blatu. Dalje, ako hočenio vzgojiti ponižne ženske, ne laskajmo se jim, in ne narejajmo iz njih učenjakinj. 0 ženski učenosti vender bodemo govorili o poznejih poglavjih. (Dalje prihodnjič.)