Iz lirike mlade in najmlajše generacije
534
SKICA
Darko Komac
Pojdemo iz duplin
v prihajajoči peti letni čas
urejali bomo svoje žile
in njihove tokove zvodimo
v odstranjene tolmune
onstran krvi in mesa
prelepimo si oči
sklenemo v prisego molka
svoje čeljusti
in predamo se sončnim vetrovom
samo še premikanje
po neiztečenih tirnicah
bo voljno poimenovati naše okončine
Iz lirike mlade in najmlajše generacije
535
Ob gluhih ušesih
bodo jokala nerojena bitja
razvneto mednožje
bodo iskale lačne maternice
preteklost bo krinka umirajočih
pojdemo iz duplin
in predamo se sončnim vetrovom
onstran krvi in mesa
zdrobljeni v premišljene nestvore prahu
se bomo oglašali s piskajočo
sebi nespoznavno govorico
z ekrana
bivajoči za omrežjem
ordinat in abscis
iz možganov nam bo curljal
brezlesni papir
v prihajajoči peti letni čas
PRIHOD
Darko Komac
Hoteli so svoj prihod —
skozi zamrežena okna
so ubijali
z dolgimi okončinami
naše opite sence
in pregrebena okostja
so ob izhodih
beračila za svojo zemljo
podarili smo se jim
da zaživijo v naših telesih
dlani so se nas oklenile s svojo prezirljivo praznoto onstranskega stradanja
hoteli so svoj brezkončen prihod —
s stropa so sneli
z votlostjo svojih razjedenih oči
poslednjo svetlobo
našega prostora
in postali smo podarjena zemlja
prekopanim skeletom
na nekem svežem grobišču
?5*
Iz lirike mlade in najmlajše generacije
SPOČETJE ŠT. 3 Darko Komac
Prezrem odhajanje
v podivjanem kriku
nočem ponujenega čela
kjer bi počival
s starikavo nežnostjo
iz svojih kamnitih ograd
Zavržena palica
brezimnega popotnika
odpre usta vrelcu
na mojem dnu
in stekla plane voda
na moje vrtove —
sanjajoča pena
ji megli pobesnel pogled
Ne maram umazane reke —
blebetave starke pod mostovi
in prezrem predmestja
boleče zgrbljena
na njenem bregu
Grgra —
moje kosti
v njeni strugi
ne kličejo glasno kot kamni
iz zidov zapuščenega doma
Potrkam s palico
in izvir onemi
Prezrem odhajanje
v podivjanem kriku —
po Njej sega morda
že naslednji popotnik
536