Macher WcchMaü.
Inhalt: I. Epistola Ss. Domini Leonis Papae XIII. ad Bibliothecae et Tabularis Va-ticanis Praefectos. — II. Zur Führung der Todtenmatrik. — III. Zur Eheschließung ungarischer Staatsbürger. — IV. Zgodovina Sorske fare. (Dalje.J — V. Pfarrconcurs-prüfung. — VI. Chronik der Diözese.
I.
Epistola Sanctissimi Domini nostri Leonis divina providentia Papae XIII. ad S. R. E. Cardinales Antoninnm de Lnca, Vicecancellarinm S. R. E., Ioannem Baptistam Pitra, Bibliothecarium S. R. E., Iosephnm Hergenroether, Tabulariis Vaticanis Praefectnm.
Saepenumero considerantes, quibus potissi-mum artibus confidant qui Ecclesiam et Pontifi-catum romanum in suspicionem invidiamque ad-ducere nituntur, satis cognoveramus, ipsorum co-natus multa cum vi et calliditate in historiam christiani nominis esse conversos, maximeque in eam partem, quae res gestas compleclitur Ponti-ficum romanorum cum ipsis italicis rebus colligatas atque connexas. — Quod cum nonulli Episcopi nostrates idem animadvertissent, commoveri se di-xerunt non minus cogitatione inalorum, quae inde consecuta sunt, quam futurorum metu. Etenim iniuste simul et periculose faciunt qui plus odio romani Pontificatus quam rerum veritati tribuunt, illuc non obscure spectantes, ut superiorum tem-porum memoriam mendaci colore fucatam novis in Italia rebus servire cogant. — Quoniam igitur Nostrum est non solum iura Ecclesiae cetera, sed ipsam eius dignitatem et Apostolicae Sedis decus ab iniuria vindicare, cum velimus ut vincat ali-quando veritas, et itali liomines agnoscant unde sibi vis beneficiorum maxima et antea percepta et in posterum speranda sit, decrevimus de re tanti momenti vobis, dilecti filii Nostri, consilia Nostra impertire, eaque sapientiae vestrae ad per-ficiendum committere.
Incorrupta rerum gestarum monumenta siqui tranquillum et praeiudicatae opinionis expertem intendat animum, per se ipsa Ecclesiam et Pon-tificatum sponte magnificeque defendunt. Licet enim in iis institutorum christianorum germanam naturam magnitudinemque intueri; inter fortia certamina inclitasque victorias divina vis Ecclesiae virtusque cernitur, et manifesta facto rum fide eminent et apparent collata a Pontificibus maximis beneficia in universas gentes magna, sed in eas maiora, quarum in sinu Ledern Apostolicam providentia Dei collocavit. Quamobrem qui Pon-tificatum ipsum conati sunt omni qua possent ratione et contentione lacessere, consentaneum iis erat liaudquaquam parcere testi tantarum rerum historiae. Reapse integritatem eius attentare adorti sunt, idque arte et pervicacia tanta, ut arma illa ipsa, quae essent ad propulsandas iniurias optime comparata, ad inferendas detorserint.
Istud lacessendi genus tribus ante saeculis usurpavere prae ceteris Centuriatores Magdebur-genses: qui scilicet, cum auctores fautoresque opinionum novarum ad expugnanda doctrinae ca-tholicae praesidia minime valuissent, ipsi, nova velut acie, in concertationes historicas Ecclesiam compulerunt. — Centuriatorum exemplum omnes
21
fere scholae, quae a doctrina veteri defecissent, renovarunt: idemque, quod est longe miserius, nonnulli persecuti sunt religione catholici, natione itali. IIlo igitur, quo diximus, proposito pervesti-gata sunt vel minima antiquitatis vestigia: sin-guli prope tabulariorum tentati recessus: evocatae in lucem fabulae futiles: commenta, refutata cen-ties, centies iterata. Circumcisis saepe vel con-iectis astute in umbras iis quae sunt tamquam rerum lineamenta maiora, praeterlabi reticendo libuit gloriose facta et merita memorabilia, intentis acriter animis ad consectandum exaggerandumque si quid esset temere, si quid minus recte gestum: cuius quidem generis cavere singula plus difficul-tatis habet, quam quod hominum natura patiatur. Immo etiam licere visum est incerta vitae domesti-cae arcana scrutari sagacitate improba, arreptis inde in medioque positis quae pronae ad obtrec-tationem multitudini spectaculo simul et ludibrio facilius fore viderentur. Ex Pontificibus maximis vel ii, quorum virtus excelluit, saepe notati vitu-peratique perinde ac cupidi, superbi, imperiosi: quibus rerum gestarum gloria invideri non potuit, eorum reprebensa sunt consilia: illaque audita millies insana vox, de ingeniorum cursu, de hu-manitate gentium male Ecclesiam meruisse. No-minatim vero in civilem romanorum Pontificum principatum, libertati maiestatique eorum tuendae non sine divino consilio institutum, eumdemque et jure optimo partum et innumerabilibus benefactis memorabilem, acerrima male dictorum falsorumque criminum tela coniecta.
Iisdem vero machinationibus et hodie datur opera, ut, si unquam alias, certe hoc tempore illud vere dici possit, artem historicam coniura-tionem hominum videri adversus veritatem. Et sane, renovatis vulgo prioribus illis insimulationibus serpere audacter mendacium videmus per laboriosa Volumina et exiles libros, per diariorum volitantes paginas et apparatas theatrorum illecebras. — Ipsam rerum antiquarum recordationem nimis multi adiutricem ad iniurias volunt — Recens illud in Sicilia specimen, quod cruentae cuiusdam
memoriae occasionem nacti, multa invecti sunt in decessorum Nostrorum nomen, mansuris etiam consignata monumentis agresti immanitate dictorum. Idemque paullo post apparuit cum honores publice tributi sunt homini Brixiensi, quem sedi-tiosum ingenium et infensus Apostolicae Sedi ani-mus insignem posteris reddidere. Tune enim ag-gressi iterum sunt incitare populäres iras, itemque Pontificibus maximis ardentes contumeliarum ad-movere faces. — Liqua vero commemoranda fuerunt, omnino Ecclesiae perhonorifica, in quibus omnes calumniarum aculeos manifesta lux veritatis ob-tunderet, extenuando tarnen dissimulandoque data est opera, ut pars laudis meritique quam minima posset ad Pontifices redire putaretur.
Illud vero gravius est, hanc similitudinem tractandi liistoriam ipsas in scholas invasisse. Per-saepe enim pueris commentarii ad ediscendum pro-ponuntur aspersi fallaciis: quibus illi assuefacti, praesertim si acceserit doctorum aut perversitas aut levitas, facile imbibunt venerandae antiquitatis fastidium, rerumque et personarum sanctissimarum inverecundam contemptionem. Primordia litterarum supergressi, non raro in discrimen adducuntur etiam maius. Nam in maiorum disciplinarum me-ditationibus ab eventuum narratione ad rerum pro-ceditur caussas: a caussis vero exaedificatio legum petitur ad judicia temere ficta, quae saepius cum doctrina divinitus tradita aperte dissentiunt, et quorum ea omnis est ratio, dissimulare ac tegere quid et quantum instituta christiana in rerum humanarum cursu eventorumque consequentia ad salutem potuerint. Idque a plerisque suscipitur nihil laborantibus quam sibi parum ipsi cohae-reant, quam loquantur pugnantia, quot quan-tisque tenebris eam, quae philosophia historiae dicitur, involvant. Ad summam, ne agamus de singulis, omnem historiae tradendae rationem eo convertunt, ut suspectam faciant Ecclesiam, invisos Pontifices, et illud maxi me persuadeant multitudini, civile romanorum Pontificum Imperium in-columitati et magnitudini rerum italicarum obesse.
Atqui nihil dici pctest, quod a veritate magis abhorreat, ut permirum videri debeat, accusationes huiusmodi, quae tot testimoniis tanta vi redar-guuntur, verisimiles videri multis potuisse. — Profecto sempiternae posterorum memoriae historia commcndavit summa Pontificatus romani in Euro-pam merita ac nominatim in Italiam; quae ab Apostolica Sede commoda et utilitates, ut erat proclive factu, una ex Omnibus accepit plurimas. In quibus illud primo loco commemoraudum, potuisse Italos in iis, quae religionem spectant, in-tactam a dissidiis retinere concordiam: permagnum sane populis bonum, quo qui potiuntur, ii prae-sidio ad prosperitatem publicam et domesticam firmissimo potiuntur. — Et ut singulare quiddam attingamus, nemo unus ignorat, post affiictas Romanorum opes formidolosis incursionibus barbarorum fortissiine ex omnibus restitisse Pontifices romanos; eorumque consilio et Constantia effectum esse nec semel, ut, represso furore hostium, solum italicum a caede et incendiis, Urbs Roma ab interitu vindicaretur. Et qua tempestate Imperatores Orien-tis curas cogitationesque omnes alio derivarant, in tanta solitudine et inopia nusquam rerum sua-rum tutelam nisi in romanis Pontificibus Italia reperit. Quorum in illis calamitatibus spectata caritas plurimum valuit, aliis accedentibus caussis, ad initia civilis ipsorum principatus. Cuius qui-dem laus est, coniunctum semper cum summa utilitate communi fuisse: quod enim licuit Apo-stolicae Sedi omne rectum Studium human;tatemque proveliere, et ad civiles rationes virtutis suae por-rigere efficacitatem, et res, quae habentur in ci-vitate maximae, coniunctim coinplecti, certe huic caussae non exigua gratia debetur, quod civilis principatus libertatem opportunitatesque praebuit tantis peragendis rebus necessarias. Quin etiam cum decessores Kostros impulerit conscientia of-ficii ut iura imperii sui ab hostium cupiditate de-fenderent, hoc ipso pluries externarum gentium dominatum magna Italiae parte prohibuerunt. Simile quidquam recentiore est etiam perspectum memoria, quo tempore maximi imperatoris vic-
tricibus armis Apostolica Sedes non cessit, et ut sibi omnia principatus iura redderentur, a foederatis regibus impetravit. — Neque minus illa italis hominibus salutaria, quod saepenumero Pontifices romani voluntati principum non iustae li-bere repugnarint: et quod, Europae viribus foedere icto consociatis, Turcaruin, per iterata vul-nera imminentium, immanissimos impetus insigni fortitudine sustinuerint. Duo praelia maxima, de-letis italici iisdemque catholici nominis hostibus, alterum in agro Mediolanensi, alterum ad Echi-nadas insulas, opera auspiciisque Apostolicae Sedis et suscepta et pugnata sunt. Expeditiones Palae-stinenses, auctoribus Pontificibus initas, vis est et gloria navalis Italorum consecuta: item leges, vitam, constantiam res publicae populäres a sa-pientia Pontificum mutuatae sunt. — Ad lau-dem Apostolicae Sedis magnam partem pertinet quaesitum italico nomini ingenuis studiis atque artibus decus. Facile interiturae Romanorum Graecorumque litterae erant, nisi reliquias tantc-rum operum Pontifices et Clerici velut ex naufragio collegissent. In Urbe vero actae perfectaeque res altius loquuntur: veterum monumenta ingenti sumptu adservata: nova condita et summorum artificum operibus exculta: musea et bibliothecae constitutae: scholae instituendis adolescentibus apertae: Licea magna praeclare fundata: quibus de caussis ad hanc laudem Roma pervenit, ut communi hominum opinione mater optimarum artium habeatur.
Ex bis aliisque multis cum tantum lumen eluceat, nemo non videt, infestum italico nomini praedicare aut Pontificatum per se, aut civilem Pontificum principatum, idem plane esse ac de rebus perspicuis et evidentibus veile mentiri. Fla-gitiosum consilium scienter fallere, et venenum malum historiä facere: multoque magis in hominibus catholicis eisdemque in Italia natis repre-hendendum, quos plus quam ceteros gratus animus deberet et religionis suae bonos et caritas patriae non ad Studium modo sed etiam ad patrocinium veritatis hortari. Cum vero ex ipsis Protestantibus satis multi acri ingenio et aequo iudicio
21*
opiniones non paucas exuerint, et compulsi veri-tatis viribus Pontificatum romanum commendare non dubitarint quod sit humanitatem utilitatesque permagnas in republica efficiens, indignum est quod multi ex nostratibus contra solent. Qui in historicis disciplinis adamant adventicia pleraque; et scriptores externos, ut quisque instituta catho-lica peius vexat, ita sequuntur et probant maxime, fastidiendos rati summos ex nostris, qui cum lii-storiam scriberent, caritatem patriae ab obsequio et amore Apostolicae Sedis diiungere noluerunt.
Interim tarnen vix credibile est quam sit ca-pitalc malum liistoriae famulatus servientis partium studiis et variis hominum cupiditatibus. Futura quippe est non magistra vitae neque lux veritatis, qualem esse oportere veteres iure dixerunt, sed vitiorum assentatrix et ministra corruptelae : idque praesertim liominibus adolescentibus, quorum et mentes opinionum implebit insaniä, et animos ab honestate modestiaque deflectet. Percutit enim historia magnis illecebris praepropera ac fervida iuvenum ingenia: oblatam antiquitatis effigiem et illas imagines virorum, quos velut ad vitam revo-catos in conspectu narratio ponit, amplexantur cupide adolescentuli et altius in animo reti-nent ad diuturnitatem insculptas. Itaque liausto semel 'a teneris annis veneno, vix aut ne vix quidem ratio quaeretur remedii. Neque enim illa est satis vera spes, futurum ut aetate sapiant rectius, dediscendo quod ab initio didicerint: prop-terea quod ad liistoriam penitus et considerate pertractandam pauci sese dedunt: maturiore autem aetate, in cosuetudine vitae quotidianae plus for-tasse offendent coufirmandis quam corrigendis erro-ribus loci.
Quamobrem permagni refert huic occurrere tarn praesenti periculo, et omnino videre ne diutius in materiam ingentis publice privatimque mali ars historica, quae tantum habet nobilitatis, traducatur. Viri probi in hoc disciplinarum genere scienter versati, animum adiiciant oportet ad scribendam historiam hoc proposito et hac ratione, ut quid verum sin-cerumque sit appareat, et quae congeruntur iam
nimium diu in Pontifices romanos iniuriosa cri-mina docte opportuneque diluantur. Ieiunae nar-rationi opponatur investigationis labor et mora: temeritati sententiarum prudentia iudicii: opinionum levitati scita rerum selectio. Enitendum magnopere, ut omnia ementita et falsa, adeundis rerum fonti-bus, refutentur; et illud in primis scribentium ob-versetur animo, primam esse liistoriae legem ne quid falsi dicere audeat: deinde ne quid veri non audeat; ne qua suspi-cio gratiae sit in scribendo, ne quasi-multatis. — Est autem in scholarum usum confectio commentariorum necessaria, qui salva veritate et nullo adolescentium periculo ipsam artem historicam illustrare et augere queant. Cuius rei gratia, perfectis semel maiore mole operibus ex fide monumentorum quae habentur certiora, reli-quum erit capita rerum ex illis operibus excerpere litterisque mandare dilucide et breviter; caussa quidem minime difficilis, sed quae non minimos habitura est usus, ideoque dignissima, in qua vel excellentium ingeniorum elaboret industria.
Non est autem huiusmodi palaestra intractata et nova: immo vero est summorum virorum non paucis impressa vestigiis. Liquidem rem historicam, sacris quam profanis rebus veterum iudicio propiorein, studiose Ecclesia vel ab initio coluit. Per medias illas quae in exordia christiani • no-minis incubuere cruentas procellas, complura acta et rerum monumenta incolumia conservata sunt. Itaque cum pacatiora tempora illuxissent, florere in Ecclesia studia historicorum coepere : Oriensque et Occidens doctos labores in eo genere vidit Eusebii Pamphili, Theodoreti, Socratis, Sozomeni, aliorum. Et post imperii romani occasum, quod humanioribus artibus ceteris, id et historicae usu-venit, ut nusquam nisi in monasteriis perfugium, nec fere alios, praeter Clericos, cultores nancisce-retur: ita plane ut, si sodales religiös! de scrip-titandis annalibus minus cogitavissent, notitiam prope nullam ne rerum quidem civicarum longo temporis intervallo haberemus. Ex recentioribus vero commemorare duos illos satis est, quos nemo
superavit. Baronium et Muratorium. Prior enirn virtutem ingenii sui subtilitatemque iudicii incre-dibili eruditione cumulavit: alter vero, quamvis in eius scriptis multa reperiantur censura digna1), tarnen ad res vicesque italicas illu-strandas tantam vim congessit monumentorum, ut nemo maiorem. Iis vero plures annumerari facile p088ent et clari et magni, quos inter pergratum recordari Angelum Maium, amplissimi Ordinis vestri decus et ornamentum.
Artem ipsam historiae philosophicam magnus Ecclesiae doctor Augustinus princeps omnium ex-cogitavit, perfecit. Ex posterioribus, qui in hac parte quiddam sunt memoria dignum consecuti, Augustino ipso usi sunt magistro et duce, ad cuius commentata et scripta ingenium suum diligentis-sime excoluerunt. Qui contra a vestigiis tanti viri discessere, eos error multiplex a vero deflexit, quia cum in itinera flexusque civitatum intende-rent animum, vera illa scientia caussarum, quibus res continentur humanae, caruerunt.
Igitur si de disciplinis historicis optime omni memoria Ecclesia meruit, mereat et in praesens: praesertim quod ad lianc laudem ipsa ratione im-pellitur temporum. Eteniin cum hostilia tela, uti diximus, potissimum ab historia peti soleant, oportet, ut aequis armis congrediatur Ecclesia, et qua parte oppugnatur acrius, in ea sese ad refutandos im-petus maiore opere muniat.
Hoc consilio alias ediximus, ut tabularia Nostra praesto essent, quantum potest, religioni et bonis artibus provehendis: hodieque similiter decernimus, ut adornandis operibus historicis, quae diximus, opportuna ex Bibliotheca Nostra Vaticana pateat supellex. — Nihil dubitamus, dilecti filii Nostri, futurum ut vestri auctoritas officii vestro-trumque opinio meritorum facile vobis adiungat viros doctos, in historia scribendique arte exerci-tatos, quibus recte possitis pro singulorum facul-tate suum cuique assignare opus, certis tarnen le-
i)	Benedictas XIV. Epist ad Supremum Hispaniae Inqui-sitorem, 31. Iulii 1748.
gibus auctoritate Nostra sanciendis. Quotquot vero Studium operamque suam vobiscum in hanc caussam collaturi sunt, erecto bonoque animo esse iubemus, et singulari benevolentia Nostra confidere. Res quippe agitur digna studiis patrocinioque No-stro: in qua sane spem utilitatis plurimam collo-camus. Nam firmis ad probandum argumentis cedat necesse est opinionis arbitrium: conatusque adversus veritatem diu susceptos ipsa tandem per se superabit et franget veritas, quae obscurari aliquandiu potest, extingui non potest.
Atque utinam quamplurimi excitarentur veri investigandi cupiditate, et inde utilia ad recorda-tionem documenta caperent. Clamat enim quo-dammodo omnis historia, Deum esse qui rerum mortalium varios pepetuosque motus providentis-sime regit, eosque vel invitis hominibus ad Ecclesiae suae incrementa transfert. Item e dimica-tionibus illataque vi Pontificatum romanum semper evasisse victorem: oppugnatores eius, deiectos de spe, suam sibi perniciem comparavisse. — Neque minus aperte historia testatur quid sit de Urbe Boma iam inde ab origine sua provisum divinitus: scilicet ut domicilium sedemque perpetuo praeberet beati Petri successoribus, qui hinc tamquam e centro universam christianam rempublicam nullius obnoxii potestati gubernarent. Cui tquidem divinae providentiae consilio nemo est repugnare ausus, quin serius ocius inania coepta senserit.
Haec sunt, quae tamquam in illustri posita monimento intueri licet, undeviginti saeculorum confirmata testimonio: nec absimilia censendum futura quae reliquum afferet tempus. Nunc quidem praevalentes hominum sectae, Deo et Ecclesiae suae inimicorum, omnia in Pontificem romanum hostilia audent, compulso in ipsam eius sedem bello. Qua re hoc contendunt, debilitare vires sacramque potestatem romanorum Pontificum comminuere; immo Pontificatum ipsum, si fieri posset, extin-guere. Quae hic post expugnationem Urbis acta sunt, quaeque etiamnum aguntur, nihil dubitare sinunt, quid in animo habuerint qui sese ad novas res architectos et duces praebuerunt. — Ad hos
accessere non eodem fortasse consilio plurimi, quos nimirum constituendae augendaeque reipublicae Studium cepit. Ita numerus crevit decertantium cum Apostolica Sede, et romanus Pontifex in eam mi-sere conditionem deiectus, quam gentes catholicae concorditer deflent. Ulis tarnen nihil sane melius incoepta succedent, quam ceteris ante eos eodem proposito, audacia pari. Ad Italos vero quod attinet, vehemens istud cum Apostolica Sede certamen, injuria et temere susceptum, caput est ingentium domi forisque damnorum. — Ad alienandos mul-titudinis animos, adversari quidem Pontificatus dictus est rebus italicis; sed incriminationem ini-quam ac stultam ea ipsa, quae supra commemo-ravimus, satis convincunt. Idem vero, sicut antea omni memoria, ita in posterum non nisi prosperus et salutaris futurus est italicis gentibus: propterea quod haec eius est constans immutabilisque natura, bene mereri et prodesse in omnes partes. Quam-obrem non est virorum rationibus publicis bene consulentium maximo isto beneficiorum fonte Italiam prohibere: nec dignum italis liominibus caussam suam cum iis communicare, qui nihil aliud quam Ecclesiae perniciem meditantur. Simili modo nec expedit nec prüde ns consilium est cum ea potestate confligere, cui perpetuitatis est sponsor Deus, hi-storia 'testis: quam ut toto orbe catholici religiöse
verentur, ita eorum interest, esse omni ope defen-sam: quamque ipsam principes rerum publicarum et agnoscant et plurimi faciant necesse est, his praesertim tarn trepidis temporibus, cum funda-menta ipsa, quibus hominum nititur societas, pro-pemodum vacillare viedeantur. Omnes igitur, in quibus est vera patriae caritas, si saperent et vera viderent, in eo maxime deberent Studium curamque ponere, ut amoveantur funesti huius dissidii caus-sae, et Ecclesiae catholicae tarn aequa postulanti ac de iuribus suis sollicitae ea, qua par est, ra-cione satisfiat.
Ceterum nihil magis optamus, quam ut ea, quae commemoravimus, sicut litterarum monumentis consignata sunt, ita animis hominum penitus ad-haerescant. Hane ad rem vestrum erit, dilecti filii Nostri, quanto maiorem potestis sollertiam indu-striamque conferre. — Quo autem vester et eorum, qui vobis navabunt operam, magis fructuosus sit labor, caelestis patrocinii auspicem vobis illisque universis Apostolicam Benedictionem peramanter in Domino impertimus.
Datum Romae apud S. Petrum die XVIII. Augusti, anno MDCCCLXXXIII, Pontificatus Nostri Anno Sexto.
Leo PP. XIII.
II.
Anordnung des k. k. Ministeriums des Innern über die Müriknlirnng von SterbeMen jener Personen evangelischen Glaubensbekenntnisses, welche auf einem katholischen Kried-hofe beerdiget werden.
hohen k. k. Ministerium für Cnltns und Unterricht in Abänderung des eingangsgedachten Erlasses Folgendes anzuordnen befunden:
In Folge der Schwierigkeiten, welche aus Anlaß der Anordnung des hohen k. k. Ministeriums des Innern vom 19. August 1878,3- 10421 (Diözesanblatt de 1878, Nr. 10 pag. 82) in Betreff der Mairikulirung von Sterbefällen jener evangelischen Glaubensgenossen, die ohne Intervention ihres zuständigen Seelsorgers auf einem katholischen Friedhöfe beerdigt werde», ergeben haben, hat das hohe k. k. Ministerium des Innern mit dem Erlasse vom 16. August 1883, Z. 8157, im Einvernehmen mit dem
Wird ein evangelischer Glaubensgenosse auf einem katholischen Friedhöfe beerdigt, so ist der Sterbefall künftighin ohne Unterschied ob die Beerdigung mit oder ohne Intervention des zuständigen evangelischen Seelsorgers erfolgt, mit Reihezahl in die Sterbematrik jenes evangelischen Seelsorgesprengels einzutragen, zu welchem der
Sterbeort gehört, und es ist dabei zugleich der Friedhof, auf welchem die Beerdigung geschehen ist, ersichtlich zn machen.
Das katholische Pfarramt dagegen, ans dessen Fried-Hofe die Beerdigung stattstndet, hat diese Thatsache in seiner Sterbe-Matrik in der Weise znr Evidenz zu bringen, daß ohne R e i h e z a h l in der Namensrubrik der Name des Beerdigten, sodann ohne Ausfüllung der übrigen Rubriken in der „Anmerkung" der Beerdigungstag und der Sterbeort, sowie die evangelische Confession des Verstorbenen und jenes evangelische Seelsorgeamt, in dessen
Sterbebüchern der Todesfall als ordentlich matrikulirt zu suchen sei, angegeben werde.
Auch ist, wenn die Beerdigung ohne Intervention des zuständigen evangelischen Seelsorgers erfolgte, an denselben ein Auszug dieser anmerkungsweisen Eintragung sammt dem bei der Beerdigung dem katholischen Pfarramts übergebenen Todtenbeschauzettels unmittelbar oder im Wege der politischen Bezirksbehörde zu übersenden.
Hievon werden die hochto. Herren Matrikenführer znr Darnachachtung in vorkommenden Fällen verständiget.
Vom fürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 14. September 1883.
in.
KahiglmtsMgnijse zur Eheschließung ungarischer Staatsbürger in der diesseitigen Keichs-
hälste.
Laut Erlasses Seiner Exzellenz des k. k. Ministers für Cultus und Unterricht vom 24. August 1883, Z. 15819 ist zu Folge Schreibens des königl. ungar. Ministeriums für Cultus und öffentl. Unterricht vom 11. August 1883, Z. 26392 an sämmtliche Jurisdictionen Ungarns die Circularverordnung des königlich ungar. Ministeriums vom
1.	August 1883, Z. 31453/11 ergangen, womit dieselben aufgefordert wurden, dahin zu wirken, daß die betreffenden Behörden den seinerzeit gefaßten Beschluß des königlich ungarischen Ministerrathes betreffs der ausschließlichen Competenz des königl. ungarischen Ministeriums für Cultus
und öffentlichen Unterricht zur Ausstellung von Ehecerti-ficaten für ungarische Staatsangehörige, welche im Auslande eine Ehe einzugehen beabsichtigen, sich bei sonstiger Disciplinarstrafe auf das Genaueste gegenwärtig halten.
Hievon wird zu Folge einer Mittheilung der hohen k. k. Landesregierung vom 1. September 1883, Z. 7562 die hochto. Seelsorgsgcistlichkeit unter Hinweis auf den Erlaß des hohen k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 22. Dezember 1880, Z. 19870 (Diözesanblatt de 1881, Nr. 5, Seite 45) hiemit verständiget.
Vom sürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 14. September 1883.
IV.
Zgodovina Sorske fare.
(Dalje.)
Na Tehovec je Sla nekdaj na sv. Florijana dan procesija z banderi in gori je bila ma§a s pridigo. Druge maüse so bile, razun na nedeljo, ko se je obha-jalo posveüenje cerkve, v praznik sv. PrimoSa, ter po-zneje sv. Mateväa in Volbenka.
Na	cerkvenem svetu je	nekdaj	8 oböanov pose-
valo	po	dva starija ovsa ali	psenice	na leto. Cerkev
je imela	1. 1669 tudi hiSico, ki se je	dajala v najem
za 1	gld. 20 kr. in pa nekaj	zemlje	na Svetji. 6er-
kovnik je pa dobival taöas za plaüo od osmih zemljakov po mernik prosa in libro denarja na leto.
8. Podruiniea sv. Janeza Krstnika v Preski.
Sedanja farna cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski je bila do 1. 1785 podruMca Sorska. Ker pride ona, kakor tudi nasledne cerkve, pri opisovanji PreSke fare posebej omenjena, zabeleüiti imamo tu le njih starejo zgodovino, dokler so one spadale pod Soro. Kraj, kjer
stoji danes Preska, je pokrival morebiti v starih casih zaraäöen gozd, skozi kateri so presekali pot, ter vasl ali kapelici, ki je ondi nastala, rekli v Preseki. Potr-juje nam to pisava tega imena, ki se nahaja po sta-rejih pismih, kakor: Preseka, Presseka, Pressika. Od Sore do Preske, kjer drLi dobra cesta, se potrebuje tri öetrtinke ure lioda. Pod sosesko Preske podruLnice so pa spadale nekdaj vasi: Preska, Medvöde, Vaäe in Goriöe.
Ob utemeljenji cerkvice sv. Janeza Krstnika, ki je bil vLe pri starih Frankih zelo öescen svetnik, in ki pri Slovanih spominja na Seäcenje poganskega boga Kresa, naäi viri molöe. Se-le to nam je znano, da je Preäka cerkev v zaöetku 17. velca imela tri altarje, namreö velikega, posveöenega v öast sv. Janezu, na evangeljski strani v cerkvi altar sv. Jerneja, in tretji altar pri cer-kvenem vhodu pod milim nebom. Ko je pa 1. 1631 äkofov obiskalec ukazal altar na prostem podreti, ostala sta le dva altarja v cerkvi. L. 1654 se je na novo na-pravil prav lep veliki altar, za kateri je samo nepo-zlaöeni kip svetnika v tronu stal 165 gld. Ob istem öasu se je podrl altar sv. Jerneja in postavil se je na istem mestu altar Matere boLje ter dodala sta se cerkvi äe dva nova altarja, namreö eden sv. Martina in drugi sv. Valentina. Malo poprej so bili pa Preätänje pri-zidali k 14' dolgi cerkveni ladiji novo, obokano sve-tiäöe, ki je merilo 10'. Tudi leseni zvonik z dvema zvonökoma se ni vec podal na strehi prenovljene cerkve, in sezidali so tacas nov zvonik na mestu lope pred edinimi cerkvenimi durmi, ostavili so pa leseni, kasetni in pobarvani strop v cerkveni ladiji. Cerkev in nove altarje je posvetil potem 1. 1661. äkof Oton grof pl. Buchheim, ki je vloLil v veliki altar stare svetinje. Kapela Lalostne Matere boLje na epistelski plati se je prizidala 1. 1721, in vsa cerkev z zvonikom se je vnovic prestrojila 1. 1741, kakor kaüe letnica nad velikim vho-dom. Taöas je ona dobila sedanjo svojo cudno skrceno, kriLevo obliko in posvetil jo je menda äkof Leopold grof pl. Petazzi 1. 1761. Okrog cerkve je bilo vLe leta 1641 pokopaliäöe, obdano z zidom.
Posebne imenitnosti je bila pri Preäki podruznici nadbratoväcina Matere boLje sedem äalostij, ki se je tu ustanovila 1. 1721 in odpravljena bila pod cesarjem JoSefom II. 1. 1783. Po njeni ustanovitvi se je altar Matere boLje prenesel v novo kapelo na epistelsko plat in imenoval se odslej bratovski altar. Udov, vpisanih v posebno knjigo, je stela ona zelo veliko in tudi iz daljnih farä. Na tiko nedeljo v postu se je obhajal vsako leto glavni praznik bratoväcine. Ta dan je bilo v Preski dvojno slovesno duhovno opravilo in bralo
se je vec sv. mal Sorski in sosedni duhovni so priäli spovedovat in bratovski udje so zadobili popolne od-pustke. Drugi dan po tem prazniku ste bili vedno po dve sv. maäi z biljami za mrtve ude in v isti namen opravljala se je vsak mesec po edna sv. maäa z lita-nijami pri bratovskem altarji. Velika slovesnost se je vräila tudi vsako leto na tretjo nedeljo meseca sep-tembra, ko se je obhajal zopet titularni praznik bra-toväcine. Prihajali so slednjiö vsako tretjo nedeljo v mesecu proti veöeru ljudje v sprevodu, katerega je vodil duhovnik s6 Sore, k bratovskemu altarju v Presko, kjer so se molile litanije Lalostne Matere boLje.
Razun bratovskih mas so bile v Preski äe gotove maäe na dan sv. Valentina, sv. Marke, ko je tja pri-hajala, kakor proänji teden, farna procesija, na praznik sv. Janeza Krstnika (patronsko opravilo) in obglavljenja sv. Janeza, v dan sv. Jerneja in v nedeljo po poviäanji sv. Kri2a (obakrat se je obhajalo vLe 1. 1717 posve-öenje cerkve), v dan sv. Martina (maäa s pridigo) in sv. Janeza evang. (po maäi blagoslovljenje vina).
Posestva je imela cerkev v 17. stoletji: tri hiäice z vrtom in njivo „Cerkovnico“ Medvodami, kar je da-jala ona v najem za 12 gld. 57 kr. na leto. Cerkovnik je dobival bire od 17. kinetov po mernik soräice in imel je svojo hiäico vLe 1. 1654.
Podruznica sv. Marjete muö. v Zleb6h.
Poleg Gosteäke cerkve je bila v Sorski fari naj-znameniteja podruzna cerkev ona sv. Marjete v Zlebeh. Ozriino se najpoprej na njeno okolico. Koliko zgodo-vine skriva v sebi to sedaj pozabljeno zatiäje görsko, imenovano sö skupnim imenom soseska Podkrajska!
Pod to sosesko, v kateri stoji tudi cerkev sv. Jakoba na Petelincu, spada mnogo malih vasic, lcojih imena smo zgoraj vLe naäteli; njih srediäöe je pa ^lebska cerkev. Precej nad cerkvi jo se dviga zelen holm, imenovan Gradiäöa. Po vsem njegovem grebenu se nahaja za ped globoko pod ruäo in drevesnimi ko-reninami prastaro zidovje, koje bi se izplacalo preiskati globokeje. Stöpi po poti navzgor, ki vede k sv. Ka-tarini, in tu dospeä v pol ure na vrhunec hriba Jeter-benka, kjer se ti zopet odkrijejo kakih 8 m. äiroke razvaline, kraju pa pravijo ljudje na Gradu. Gospodo-vali so tukaj v 12. in 13. stoletji roparski vitezi Her-tenbergi, ki so se kakor jastrebi veckrat spuäcali raz veliöastne viäine doli nad uboge seljane in vlacili na-ropano blago nazaj gori v stolpu podoben grad. Med ljudstvom se je ohranilo äe dovolj spomina na-nje in na one Lalostne case. Povedali ti bodo stari Podkrajci, kako so bili ti „roparji“ v zvezi z graäcaki v Polhovem
Gradcu, v sovrastvu pa z onimi v Smledniku; kako so Imeli öasih narobe kovane konje, da se po sledu ni znalo, jahajo li v dolino, ali se vracajo s plenom obMeni s svoje gnezdo. Pokazejo ti kraj pri Hutnah, kjer so imeli lovske pse, drug kraj z imenom Turncek, kjer je imel paznik svoje mesto, dalje na Kasci, kjer je bila Litna zaloga, in precej spodaj vas Pristavo, kjer so bili grajski posli in Livina. 6e danes se pri nekej hi§i na Pristavi rece pri Slugi. Zadnji grasöak in nje-gova gospa sta bila pa d >bra cloveka, in, da bi po-ravnala krivice svojih prednikov, sta zidala — pravijo ljudje — vsak na svoje ime cerkev; on je zidal ka-pelico sv. Jakoba na Petelincu, ona pa cerkev sv. Mar-jete v Äebeb. Zidarji so prisli od sv. Primoza nad Kamnikom, in ko so izgotovili cerkev v Zlebeh, za katero so porabili kamenje starega gradü na Jeterbenku, äli so zidat ono sv. Petra v Dvoru. Tako ljudska pripovedka.
Sedaj pa stopimo na zgodovinska tla. Cuditi se moramo, da se je po mnogih preteklih vekih med ljudmi obranilo se toliko spominov na nekdanje case, ki se zelo vjemajo z zgodovinskimi dogodki. Iz listin nam je znano, da so vitezi Hertenberski1) res delali krivice okodcanom. Prepricamo se pa tudi, da zidünje sedanje cerkve sv. Marjete spada v isto dobo, kakor jo ljudje zaznamujejo. Zidana je bila namreö cerkev sv. PrimoZa nad Kamnikom v podobnem slogu okrog leta 1472, cerkev sv. Petra v Dvoru je bila pa dovrgena v letih 1525—1561. Ravno v sredi med obema, namreö v zacetku 16. stoletja se je pa gradila cerkev Zle’oska, ter dozidala se skoraj gotovo 1. 1526, kakor kaLe let-nica nad slavolokom v cerkvi. V spodnjem delu cerkve se vidi mnogo starinskega kamna, pri katerem se ocitno ne da dvomiti, da je bil vzet iz starega gradü. Mo joöe bi bilo, da se je pri velikem potresu 1. 1511 razrusil tudi grad na Jeterbenku, kakor je znano, da
') lme Hertenberg je v listinah razno pisano, kakor: Hertenberg, Hirtenberg, Heremberch, Hortenberch in najbolj pravo je Hartenberg. „Hart“ je staronemSka beseda in pomeni agozd", tedaj Hartenberg ali Waldenberg — gozdnat hrib. Her-tenberäani so bili ministerijalci Korotitih vojvod, 1. 1261 so pa dobili svoj grad v fevd od Oglejskih patrijarhov. Naj naäte-jemo tu nekatere plemenitaze Hertenberäke in letnice, kdaj da se ti nahajajo po raznih listinah imenovani. PrikaZejo se oni najprej nazofii pri desetih konjiSkih igrah (1. 1165). V listinah pa siede tako-le: Seyfridus (1147), Henricus (1177), Herlochus (1207, 1215), Reinbothus (1254), Gerlochus (Gerlacus) (1245, 1252, 1253, 1261, 1265,1268, 1269, 1270, 1271, 1278, 1285), Hertlinus (1260), Ortlinus (1295), ülricus in Otto (1312), Gotfridus (sin Gerlochov) (1318), Eusleus (1370). Imena HertenberZank so bila: Agatha, Si-bylla, Verena, Osanna, Dorothea itd. Naätevati vse vire, odkoder so vzeti ti podatki, bi bilo za tukaj preoMirno. V Sorski fari je izumrla rodovina Hertenbergov (Jeterbergov) v preteklem stoletji.
se je zgodilo z gradom v Polhovem gradcu, in da so iz grajskih razvalin sezidali ondi cerkev sv. Petra, tu pa cerkev sv. Marjete. Da, §e celo ako premislimo, da borna soseska ni mogla biti v stanu, postaviti sama poleg cerkve sv. Jakoba §e veliko in lepo cerkev sv. Marjete, potrdi se mnenje, da se je, öe ne obe, zidala vsaj po-sledna cerkev z grajskim denarjem.
Po okolisöinah se pa da sklepati, da je uLe pred 15. stoletjem, tedaj pred sedanjo cerkvijo, stala na tem mestu kaka cerkev sv. Marjete. Ta svetnica predstavlja po svoji podobi zmago nad ravno zatrtim zmajem, namreö poganstvom, in zato se utemeljenje cerkvä sv. Marjete sme priätevati najstarejim v deäeli. V Äebeb se je ge obranila pravljica o velikanskem pozoji (lintvernu), ki je ondi, kjer zdaj stoji cerkev sv. Marjete, prebival, ter Lrl ljudi in Livino. Ta stara pravljica ima v sebi sied poganstva. In ako se ozremo na zgodovinsko zna-menito okolico te cerkve, se nam starost nje utemeljenja potrdi.
Vendar naj si bo temu kakor drago, znamenita in stara dovolj je vLe sedanja cerkev sv. Marjete. Zidana je ona v poznogotskem slogu z jedno ladijo, in zidava ni ge skoro nie pokvarjena. Cerkveni zid je silno debel. Po dolgosti meri cerkev 19 5 m., na si-rokost ima 8 5 m. ter v svetisöi 4 5 m. Glede veli-kosti bi tedaj ona lehko sluLila za marsikako farno cerkev. V svetisöi je dvoje gotskih oken, razdeljenih s podboji v dva dela. Tretje okno za altarjem je zazi-dano, mesto njega pa na epistelski strani izbito jedno gtirivoglato. Tudi v ladiji je troje prvotnih oken in vsako okno v cerkvi ima okrogle äipice, polje nad lo-koma je pa okraäeno z razliönimi, seveda negeometriö-nimi olepsavami. Nad vhodom je veliko okroglo okno. Svod nosijo v svetiäöi, kakor tudi v ladiji, kamnitni stebri ob stenah, in äibka rebra se strinjajo v sklep-nike, na	katerih	ste v svetiäci	podobi Mari je in sv.
Marjete,	v ladiji	pa	Kristusova.	Preslikan je bil ves
svod 1. 1742, a delo ni hvale vredno. V 16. stoletji je bil strop v ladiji äe lesen in raven. Pod gotskim slavolokom stoji	na	evangeljski	strani stara, trohnela
priänica.	Zraven	nje	je kamnitna posoda za olje, prav
kakor je stala ona 1. 1669, dasiravno je vizitator taöas ukazal, da naj se odpravi od ondod. Le velike skr inj e za cerkveno Lito, katera se je nekdaj nahajala po vseh podruznih cerkvab, danes ni videti veö. N t evangeljski plati svetiäöa je mala zakristija, ki je bila prizi-dana 1. 1754. Omeniti nam je äe letnice 1680, zapisane na debelem drogu sredi gotskega slavoloka. Cerkev ima bandero , na katerem so podobe sv. Marjete, sv. Uräule in sv. Jedrti. Zunaj cerkve so kamnite pod-
22
pornje, ki so za svetiSöem prav licno izdelane, in nad cerkvijo se dviga visoka streha, pokrita sä skodljami. Vendar stopimo vnoviö skoz gotski vhod v cerkev, da si ogledamo altarje.
Do 1. 1631 je imela ta cerkev pet altarje v. V koru je bil veliki sv. Marjete na evangeljski strani pri slavoloku posveöeni altar sv. Sebastijana in sv. Antona Pu86., na epist. strani altar sv. Lenarta in ravno sredi cerkve altar sv. Trojice. Vsi ti so bili posveceni. Peti altar pred cerkvijo poleg vrat se je ukazal 1. 1631 podreti. Vidi se danes od njega, kakor tudi od nek-danje zidane priMce, le nekoliko sledü. Tudi altar sv. Trojice na sredi cerkve se je ukazal 1. 1641 pre-staviti k zidu na evangeljsko stran, koder ge danes stoji. Skoda je pa, da se je vsled tega zazidalo za njim stojece okno, in tako trla se harmonija cerkve. Ko se je bila I. 1645 cerkev na Petelincu zaprla, za-öeli so sv. Jakoba castiti v Äebski cerkvi, in sicer se je postavila njegova podoba v tron pri altarji sv. Lenarta. Pozneje je zopet sv. Lenart priäel na svoje mesto. Sedanji veliki altar sv. Marjete je bil narejen v cvetu renesance. Postavljena sta na njem velika trivogelnika s kostini svetnikov. Odlikuje se ves altar, kakor tudi prva dva stranska, po drobnem in okusnem rezljanji. Za posledna dva nam je znano, da ju je izdelal v zaöetku 18. veka podobar Mihael Slamnik; pri velikem je pa Se posebne, menda zgodovinske zna-menitosti, stara podoba nad tronom, ki stavi pred oci pastirja, pasoöega ovcice ob zelenem hribu. Znabiti je to v zvezi 8 kako dogodbo pred zidanjem cerkve. Ne prezrimo tudi lepih starih altarnih blazin iz vtisnjenega usnja, ki leie na altarjih.
Mocno zidani in äiroki zvonik stoji loöen od cerkve. Med njim in cerkvijo dela vez lesena streha, ki na-pravlja ob ednem lopo pred cerkvenim vhodora. V sprednjem licu zvonika je vzidan starinsk kamniten kip sv. Marjete. Prav miöen razgled je iz zvonikovih lin po prijazni okolici. V linah vise trije zvonovi, kakor so \ iseli vLe pred 200 leti, samo da je mali zvon dobil med tem öasom dva pomlajena vrstnika. Veliki ima napis : „Opus Joannis Antonii Samassa, Labaci 1746“; srednji: „Benedictus Hueterer me fudit Labaci 1751“, in mali: „Illustrissimus Dns Dns Joannes Sigismundus Cusitz Vicecapitaneus Ogellinensis me fie. fe. a. D. 1654“.
V	zvoniku je tudi ura. Okrog zvonika in cerkve se je postavil zid leta 1738; pokopovali pa pri sv. Marjeti niso nikoli, razun öe kdo najde todi kje sledove po-ganskih gomil, kar bi se po izreku nekega izvedenca smelo priöakovati.
V	nedeljo po sv. Jemeji, na katero je v £lebeh „2egnanje“, in v praznik sv. Marjete, kot na patrocinij, obhajale so se nekdaj tu slovesne maäe in prihajali so semkaj Lupljani z banderi vse fare. Razun teil dnij so bile vedno gotove maäe: na dan sv. Ant. Puäc. in na dan sv. Sebastijana pri njunem altarji, dalje v praznik sv. BMa, velikonoöni ponedeljek (opravilo), v petek po vnebohodu, binkoStni ponedeljek (opravilo), v dan sv. Lenarta (s pridigo) in v dan sv. TomaLa.
L. 1669 je imela cerkev v posesti edno hiäico, sicer se je pa ona popravljala iz milih darov vse oko-lice. MeLnija zraven cerkve je bila nova 1. 1668 in cerkovnik je dobival nekdaj od desetih kmetov po mer-nik prosä na leto.
IO.	Podruiniea sv. Jakoba ap. na Petelincu.
Cerkev sv. Jakoba na Petelincu stoji na robu so-seske Podkrajske blizo sv. Katarine in je oddaljena od Sore dve uri. 0 zacetku te cerkvice in njenem ime-novanji se nahaja med ljudmi kopa pravljic. Nekateri trdijo, da se kraju zato pravi Petelinec, ker je nekdaj cerkovnik imel navado, da je zjutraj zelo zgodaj dan zvonil z edinim malim zvonom sv. Jakoba, in ljudje v soseski so norcevaje se	zaeeli	rekati:	^VLe poje
petelinec“. Drugi	pripovedujejo,	da se	je takrat,
ko so hoteli na Petelincu novo cerkev zidati, §kof temu moöno upiral, ter enkrat na Goriäkem gradu, ko so ga zopet priäli prosit dovoljenja ravno med obedom, rekel: „Prej bo ta petelinec na mizi zapel, kakor bodete vi novo cerkev zidali.“	Bog je	pa LudeL storil	in praLeni
petelinec je zapel.	Skof se	potem	ni vec	branil dati
privoljenje. — Petelinec je naslikan tudi na podobi, ki stoji sedaj v lopi te cerkvice. Nekdaj je bila ona pod mizo velikega altarja. To podobo razlagajo ljudje tako-le: Dva romarja sta 51a od tod na boLjo pot k sv. Jakobu v Galicijo. Prenocita v neki krcmi in hu-dobna gospodinja jima podvrLe nekaj zlatnine, potem ju pa gre Mit k sodniku, da sta jo okradla. Sodnik ju da obesiti. Drugi dan pride nekdo sodniku med obedom pravit, da obeäenca Livita na vislicah. Sodnik pravi, da toliko, kakor petelinec, katerega je ravno mislil pokusiti. Ali petelinec sko6i kviäku, ter gre pred sodnikom in poklicano gospodinjo naravnost do obe-Sencev, katera so potem- oprostili. V spomin na to dogodbo se je zidala cerkev na Petelinci. —Da bi bil posledni „graScak Jakob z Gradu “ sezidal to cerkev, smo vLe zgoraj omenili.
Sedanja cerkev sv. Jakoba je zidana na peöino sredi strmega hriba in sicer v renesanönem slogu. Delo se
je dovrgilo skoraj gotovo 1. 1751, kakor ka^eti letnici na vratih in nad slavolokom v cerkvi. 0 prejsnji cerkvi je pisano, da je bila zelo majhna, a tudi ta ni velika; dolga je 11*5 m. in v ladiji 7 m. siroka. Za-kristije in priMce nima. Dva altarcka jo kincata; v velikem je sv. Jakob, v stranskem na evangeljski plati sta pa sv. Kozma in Damijan. Poslednemu nasproti je omara za cerkveno obleko in nad njo podoba sv. Jakoba iz starega altarja. Na zidu zraven nje visi tabla, na kateri je zapisano, da je papeL Kiemen 14. podelil 25. junija 1772. leta vsem, ki obiäöejo to cerkev drugo nedeljo po veliki noöi in izpolnijo navadne po-goje, popolen odpustek, ter obiskalcem sploh nekaj malih odpustkov.
V	zvoniku, stojecem nad lopo, sta dva majhna zvonova. Vecji ima napis: „Opus Casparus Franchi Labaci 1733“; mali je pa zelo podolgast in star, ter nosi, razun podobe Salostne Matere boLje, Stirikrat na-pisano v gotskih majuskulah: „MARIA UNR.“ Zvonik in cerkev sta krita s hrastovimi skodljami.
Ker je bila soseslca Podkrajska prerevna, da bi bila mogla poleg Zlebske cerkve dostojno oskrbovati tudi cerkev na Petelincu, je bila posledna parkrat za-prta in zapuScena. Zgodilo se je to 1. 1654, ko jo je razsvetil gkof Buchheim, pobravsi iz nje svetinje, in ta zapugöenost je trajala do 29. novembra 1687 leta. Ista osoda je bila zopet PetelinSko cerkev zadela leta 1779, ko je bilo Sorskemu dekanu Karnerju ukazano, da naj jo zapre. A prebivalci Jame in Babnega Dola so izprosili, da se je kmalu odprla, ceä, da od drugod ne sliäijo zvonü, kakor s Petelinca.
Mase so se opravljale v tej podruznici: v praznik sv. Jederti, sv. Jurija, sv. Filipa in Jakoba, sv. Jakoba (patrocinij) in drugo nedeljo po veliki noci, ko se je obhajalo posvecenje cerkve. Leta 1654 se je njeno po-svecenje praznovalo v nedeljo po sv. Jerneji, in sicer je ta dan bila zorna masa na Petelincu, velika pa v Zlebeh.
Cerkovaik je nekdaj dobival od 10. kmetov na leto po mernik Lita, po jeden sir in dva hleba. — Cerkev je pa imela vLe 1. 1654 Ilovnikovo kajÄo z vrtom in jedno kravo v lasti.
11.	Kap ela sv. Franöiska Sal. na Goriöah.
Stari Gorigki grad je stal na holmu tik nad se-danjim gradom istega imena in oddaljen pol ure od Sore. V njem se je nahajala kapela sv. Uräule. Izpregovorimo najprej nekoliko besedij o gradu samem. Pristeval se je ta grad najstarejim in najmogocnejim v deMi. Prvo nam potrdi zgodovinar Schönleben1), ki meni, da se je Goriski grad sezidal vLe 1. 928; drugo nam pa pricajo §e sedaj vidne razvaline in imena njegovih gospodarjev. Sprva so brez dvoma na njem sta-novali gospodje, kojih rodovina si je od gorice, kamor se je bi postavil grad, vzela pridevek „Gorigki“.2) Ti so bili sicer lastniki gradu, vendar odvisni od Koroäkih vojvod.
*) Carniolia, Ann. p. 491.
2)	V listinah se iz starih Casov le malo imen GoriSkih plemenitnikov nahaja, kakor Galtenus 1. 1221 in ültzmanus z 2eno Truto 1 1261. in 1. 1269. Ohranila se je vendar ta rodovina 5e nekaj stoletij potem, ko ni ve6 imela na Goriöah svo-jega domovanja.
(Dalje prihodnjiö.)
V.
Pflirr-Concurspriismig.
Zu der am 2., 3 und 4. October l. I. stattgefun-denen Pfarrconcmsprüfung erschienen sechs Diözesanpriester, und zwar die hochwürdigen Herren:
Michael Barbo, Pfarr- und Capitel-Vicär in Rudolfswert ; Johann Bizjan, Strafhauscurat in Begunje; Josef Moöilnikar, Pfarreooperator in Sodrasica; Franz Perpär, Pfarreooperator in Kostanjevica; Franz Petrovciö, Pfarreooperator in Moravöe, und Maximilian Veja, Pfarr-cooperator in Kranjska Gora.
Die schriftlich ansznarbeitenden Coneursfragen lauteten :
Ex Theologia dogmatica: 1. Ecclesiam esse
infallibilem, probetur ex ejusdem fine et agendi ra-tione. — 2. 8s. Eucharistiam esse sacrificium, probetur ex s. litteris novi foederis et rationibus theologicis.
Ex Theologiamorali: 1. Quaenam suntcau-sae ad peccandum incitantes ? quid homini christiano re-spectu ad illas incumbit, ut peccata vitet ? — Descri-bantur peccata adversus bonam famam proximi, interna et externa, simulque gravitas eorum definiatur.
Ex Jure canonico:	1.	Consuetudo, etiamne
fons est juris canonici, et quibus tune debet esse ve-stita conditionibus ? — 2. Quidnam ecclesia, quidque potestas civilis respectu sepulturae praescribunt ?
Expositio exegetico-homiletica:	Fiat
lingua, vemacula exegetico-homiletica expositio pe-ricoparum epistolae atque evangelii, quae leguntur Dominica 22. post Pentecosten, nimirum epistolae ad Phi-lippenses cap. 1. a versu 6. usque ad versum 11. inclusive, et evangelii s. Matthaei cap. 22. a versu 15. usque ad versum 21. inclusive.
Iz duhovnega pastirstva: 1. Zakaj je du-hovnemu pastirju krotkost potrebna? — 2. Kako se od udrLanih grehov in kazen naravnost odvezuje ? —
3. Katere pomoöke naj duhovni pastir svetuje njimT ki hrepene po viäji popolnosti.
Pridiga: Naj se napravi govor po besedah Jezusovih: „Ako ne vidite znamenj in öude2ev ne ve-rujete.“ (Jan. 8, 48.) Vpeljava naj se popolno izdela, izpeljava in sklep naj se pa le bogato osnujeta.
Krgöanski nauk: Za ucence ljudskih äol visjih razredov naj se vpraäaje razloLi resnica: Sveti Duh je oseba in sicer tretja boLja oseba.
VI.
Chronik der Diözese.
Die canonische Investitur haben erhalten die hochwürdigen Herren: Johann Babnik auf die Pfarre Toplice am 25 September; Johann Urbanöek auf die Pfarre Trnovo (Dornegg) und Alois Ro2ic auf die Pfarre Kra-äinja am 26. September; Johann Safer auf die Pfarre Grahovo und Anton Stenovec auf die Pfarre Sela bei Stein am 8. October; Ferdinand Kogej auf die Pfarre Zgornji Tuhinj am 22. October.
Der hochwürdige Herr Blas Sokliö, Stadtpfarrer in Bischoflack, wurde zum fb. geistlichen Rathe ernannt.
Der hochwürdige Herr Sigismund Bohinec, fb. Hof-caplan und Secretär, wurde zum wirklichen fb. Consistorial-rathe und Revisor der Kirchenrechnungen ernannt.
.Ilebersetzt wurden folgende hochw. Herren: Martin Malenäek, Pfarrcooperator in Örnomelj, als Schillingscher Benefiziat und ^Pfarrcooperator nach St. Peter in Laibach; Josef Pokljukar, Pfarrcoop. in Srednja Vas in der Wochein, als solcher nach Spodnja Idrija; Franz Perpar, Pfarrcoop. in Kostanjevica, als solcher nach Trebno; Johann Sega, Pfarrcoop. in Badete, als solcher nach Kostanjevica; Jakob Strupi, Pfarrcoop. in Trnovo, als solcher nach Radece; Anton Brodnik, Pfarrcoop. in Postojna, als solcher nach Hl. Kreuz bei Thurn; Johann Lavrenöiö, Pfarrcoop. in Logatec, als solcher nach Postojna; Jakob Ferjanöiö, Pfarrcoop. in Rovte, als solcher nach Logatec; Peter Ogrin, Pfarrcoop. in Bostanj, als solcher nach Podzemelj; Simon A2man, Pfarrcoop. in
Boh. Bistrica, als solcher nach Bostanj; Franz Rozman, Pfarrcoop. in Jesenice, als solcher nach Boh. Bistrica; Johann Slakar, Pfarrcoop. in Gorje, als solcher nach Vrhnika; Franz Gregori, Pfarrcoop. in Breznica, als solcher nach Gorje; Andreas Karlin, Pfarrcoop. in Smled-nik, als solcher nach St. Georgen im Felde; Johann Molj, Pfarrcoop. in TrLic, als solcher nach Smlednik; Matthäus Kljun, Pfarrcoop. und Benefiziat in St. Martin bei Littai, als Pfarrcooperator nach Polhov Gradec; Rochus Mercun, Pfarrcoop. in Altlack, als Pfarrcoop. und Benefiziat nach St. Martin bei Littai; Johann Piskar, Pfarrcoop. in St. Lorenz an der Temeniz, als I. Pfarrcoop. nach Örnomelj. Gabriel Weiss, Pfarrcoop. in Vrhnika, wurde als Pfarr-admininistrator nach Zaplana, und Josef LavtiSar, Pfarrcoop. zu St. Georgen im Felde, als Pfarradministrator nach Bukoväica beordert. Der Pfarrcoop. in Podzemelj, Franz Jantar, wurde als Pfarrverweser nach Wien berufen; der Jnstitutspriester Johann JaneHö wurde als Pfarrcoop. nach Breznica, und der Neopresbyter Johann Vavpetic als Pfarrcoop. nach Metlika decretirt. Dem Pfarrcooperator in Polhov Gradec, Franz Dolinar, wurde die zeitweilige Defizienz und Niederlassung in Horjul bewilliget.
Die Aufnahme in den Diözesanclerus und in das Clericalscminar wurde ferner gewährt den Kandidaten: Johann Hladnik aus Rovte, Josef Pirc aus Dobrava und Johann Volk aus Brezovica.
Boin fürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 24. October i883.
Herausgeber und für die Redaction verantwortlich: Anion KobLir. — Druck der „Närodna Tiskarna“ in Laibach.