Dlvide et Impera! V dobah težkih idepresij, kot posledic nefiotovosti živJjenjskega obstoja, postajajo vsa vprašanja narodne kulture politične udamice, ki se striankarsko demagoško izkoriščajo v cenene propagandne svrhe, ne glede na to, da resnost stvairi same ne prenese brez škode take politične eksploatacije. Naša slovenska politična ipraksa je vprav klasičen primer takega brezobzirnega ter malenkostno nestvarriega gledanja na celokupna slovenska vprašanja. Predolga je bila doba, ko smo živeli kot narod brez zgodovine vn brez samoodločfee, kot Tiajhvaležnejši objekt političnih kalkulacij svojih »apostolskih« gospodairjev, in prekratek čas nas loči še od tiste dobe, da bii mogli ipozabiti metode, s katerimi so nam stoletja krivili moralno hrbtenico. Ničesar nismo pozabili, a se tudi ničesar nismo naučili. Za vse to je časovni interval od našega osvobojenja pa do današnjih kritičnih dni pnekratek; •>:-• ¦• - -. ' * ;.--;. - v; '. - Vsepovsod «e od vplivnih mest naših političnih formacij odirivajo Ijudje sodobnih pogledov, ljudje, ki stoje z obema nogama v dobi po voni, ker ogražajo patriarhalno miselnost našega političnega zafpečkarstva, ker bi mogel tak mladosten prepih >povzročati reumatično trganje po udih našega političnega konservativizma. Kdorkoli bi se upal bližati tem kulturnim in političnim petrefaktom z ostrim pogledom sodobnega krkicrzma, je kot protidtžaven element obsojen na ipolitično razpoloženje, od koder brez Canosse ni več povratka v javno areno. : . '. • - -?/,- Divide et iimpera! je bilo geslo, ki je skozj tisočletno dWbo naše zgodovine obljkovalo našo politično moralo, ki je v službi tujih interesov ščuvalo brata proti bratu, ki je s skled'o efialtske leče razdvajalo naše narodtie voditelje od skupnega nastopa za »kupne koristi. V tenri: znamenju so vodili tujci naš naflod, v tem znamenju se vodijo naši notranji politični boji, s tega zorišča se gledajo tudi problemi, ki so nam vsem skuipni, ki so danes bolj naši, kot so bili keda.j prej, ker je od njihove rešitve zavisen napredek našega naroda. Ozrimo se le n. pir. po zadnjih desetih letih naše politične zgodovine En sam težak napor ,da bi premaknili našo kultuirno statičnost le za korak dalje v smeri lastnih potreb, da bi navrtali vrzel v jez, ki nam zapira pot v razvoj. Brezuspešno! Vsakemu poizkusu skupnega nastopa za skupne koristr so stale napoti sile, ki jih je geslb »divide et impera« mobiliziralo na plan še dovolj pravočasno, da se narodna volja ni mogla manifestirati. Stranka v režimu je stala budno na straži, Amajska metoda je zopet in zopet triumfirala. In tako ostajajo vsi naši problemi nerešeni: zdj se, kakor da bi bili tu le zato, da jih stranke »na. razpoloženju«; — v opoziciji — izrabljajo v opravičilo svoje eksistence. Vprašanje naše bolnice, univerze, vseučiliške knjižnice, naše davčne kvote, našega zadružništva, našega kmetijskega, dbrtnega in osnovnega šolstva, naših prometnih zvez in sredstev itd. itd.; vse samo vtpTašanja z neštetimi vprašaji! V tej zvezi gledano ne bo odveč, če se ozremo natančneje na problem, ki je nam učiteljem poeebno ipri srcu in če hočete, tudi na — živcih. To je problem naše stalnosti vprašanje naše peTisonalne prosvetne politike. Narod je samo tedaj proti šoli in učiteljstvu, če je nahujskan od demagogov. Na tcm mcstu si prav lahko prihranimo vsako natančnejšo analizo, kaj pomeni za narod zadovoljno učiteljstvo, brez katerega si niti v preteklosti, še manj pa v seid'anjosti moremo zamisliti uapešno m sistematično delo na Ijudski vzgoji in izobrazbi. Noben resinično velik in pravi ljudski politik si ne dela v tem pogledu nikakih utvar: brez dobre šole ni vzgoje, brez dobrega in zadovoljnega učiteljstva je odvzet narodnim voditeljem najuoinkovitejši čmitelj, s katerim bi mogli misliti na solidno oirganizacijo gmotne in diihovne kulture v širokih ljudskih plasteh. Uidarci, ki padajo z maščevalno roko na učiteljstvo, padajo v zadnjih posledicah na ljudsko kulturo samo, razkrajajo v narodu čut za odgovornost ter spraščajo v njem sile, ki postajajo polagoma živa negacija vsake konstruktivne duhovne organizacije. Na duhovnem terenu je modTost, združena z dobroto in prizanesljivostjo na.jboljši vzgojitelj posameznikov, jo najdalekovidnejši in najisipretnejši voditelj celih narodov. Kako daleč smo 'pri nas še od tega aksioma vsake prave voditeljske modrosti! Tudi v naše vrste sega od režima do režima, z vcdno večjo vehcmenco Junajsko politično geslo. Vsi naipori najboljših duhov v učiteljskih vrstah zadevajo na podtalne vplive, ki hočejo zanesti političen boj med stanovske tovariše, v njihovo stanovsko organizacijo. Zal le, da moramo ugotoviti, da ne brez uspeha. • .'.'•..;. .•>.•¦.••¦..<•¦ -. • . v Kljub vsemu isino pa le prepričani, da bo v naših vrstah vedno manj konjunkturistov, kajti časi stare generacije so vedno dalje za nami, potreba skupne borbe pa vedno nujnejša. Radi konjuiiktuiristov trpi ves učiteljski 6tan, trpi vsa zgradba ljudske vzgoje, trpe pa gmotno in. moralno pa še največ taki »tovariši« sami. Vemo, da ni več daleč čas, ko uičiteljstvo ne bo več nasedalo ne na levo ne na desno in ko bo geslo »divide et imjpera« samo šc težak spomin na »dneve, ki so bili«. ,,V naži zgodovini in v našem narodu je bilo mnogo nesreč zaradi pomanjkanja značaja in morale pri ljudeh, ki so vodili in vplivaii na usodo naroda." Kralj Peter I. učiteljem 6. avg. 1903.