22 Reimmichlova povest podomačena — Z dovoljenjem založbe Več ko poHrugo leto je Habakuk z Lukovo pomočjo pošiljal svoj denar v Ljubljano. Nekega dne 1— bilo je marca meseca — je dobil od patra Dominika priporočeno pismo; v tem je stalo, da denarja ni treba več pošiljati, kajti Trebnikova gospa je — skrbno pripravljena in sprevidena — umrla. Hčer je smrt hudo pretresla in mnogo se je prejokala; zdaj pa je iz Ljubljane odšla in si je poiskala službo, ker ni hotela več od tuje dobrote živeti. Ta novica je Habakuka hudo razžalostila. Ni bil žalostem, ker je stara gospa umrla, ampak zaradi tega, ker Milki ni mogel nič dobrega ve«5 storiti. XIII. Na bdnkoštni torek je Luka spet drdral po dolini proti Trždču. Na Bistrici je postavil konja v hlev, ker se je namendl na bližnji holm k Sv. Križu. Rad je poromal k tej cerkvici, ker je bila blizu ceste in je takole sam najrajei molil. Počasi je lezel po stezi, ki se je v ridah vzpenjala v hrib, in je grede molil rožni venec. Ali danes ni našel prave zbranosti; po glavi mu je venomer brnela njegova žganjarska: »Na tešče le en štamprček, en štamprček zvečer, opoldne pa en frakeljček aP dva aT tri al' štir'.« Tedajci pa je obstal, se tlesknil po čelu in zagodmjal nad seboj: »Luka, grešna duša, kaj pa uganjaš? Ali je taka moda za romarje? Namesto da bi na Boga mislil, ti pa frakeljčki po glavi rojijo!... To je res križ, ko ti peklenski rogatelj ravno najbolj pobožne ljudi najhuje ščiplje in skuša. Ali le počakai, žlajdra peklenščkova, ti bom dal, da jo boš skupil! Najprej se moram okrepčati.« Segel je v notranji žep In pot^nil iz njega steklemičko. Ali danes je bila vodica nekam bolj slaba, kajti Luka je moral spet in spet povohati, kaka da je. Zato pa je prilezel na vrh do cerkvice ne le dobro okrepčan, ampak že kar ves ginjen. Sedel je v klop in jel stokati in brisati solzne oči. Razen njega je bila le še ena romarica: mlajša, po mestno oblečena ženska. Ta je goreče molila, vmes se je tudi jokala in si je večkrat obrisala z belim robcem solze z lica. Kaj neki je gospodični? O seveda, v mestih je križev in težav — poeebno v tehle časih po vojski — več kakor na kmetih. Ker je bil Luka danes moker in mehek kakor mah po dežju, je pozabil, kako zoprne so mu ženske, in je bil ves ganjen od usmiljenja do objokane gospodične. Ko bo šla, pojde za njo, da jo potdaži in, če mogoče, da ji tudi pomaga. Ali kmalu so se mu oči zaprle, omahnil je kakor snop in je jel smrčati. Ko se je prebudil, one ženske ni bilo več nikjer. Ti predrta rei ti, kaj neki si bo ta o njem mislila! Sram ga mora biti pred Bogom in pred ljudmi. Do pobožne molitve se Luka danes ni mogel spraviti, čeprav se je stfiL Sicer pa se mu je tudi mudilo, ker je imel do Trždča še dve uri pota. Torej se je pokrižaJ in se vrnil v dol, zapregel in oddrdral po dolini. Naglica ga je dala; zaradi fcega se je zopet zatekel k svoji steklenički, ki je bila napol že prazna. Bil je tako potreben, da čez pičle pol ure še kapljice ne bi bdl več iztisnil iz steklenice. Kakor zmeraj, kadar se je tako obilno pokrepčal, je Luka tudi zdaj postal zgovoren. Ker se z gluhim konjičem ni mogel pomeniti, se je na moč razveselil, ko je zagledal tik pred seboj žensko, ki je počasi mahala po cesti pred njim. Kako se je začudiJ, ko je vMel, da je bila to tista, ki se mu je zgoaraj v cerkvi tako smiliJa, ko je tako goreče molila in se zraven baridko jokala! Ustavil je konja in vprašal: »Hej, ali hočete prisesti?« »O, prosim, če vam nisem nadJežna!« je dejala goepodična. »Nadležna? Kaj še! Saj skoraj nič nimam na vozu,« ji je razložil Luka in ji pomagal na voz zraven sebe. Oblečena je bila v preprosto čmo obleko, lase je imeJa svetle, med plavimi kodri pa se je že bleščal tudi kak siv las, obraza je bila lepega, stara pa je mogla biti okoli trideset let. Ali Luka se za vse to ni menil, njega je zamimalo, kako da je videti tako žalostna in otožna. »Od kod? Kam, goepodična? Ali ste morda že gospa?« je začel. »Ne, gospa nisem,« je zardela. »Za natakarico sem v Robinovem hotelu v Tržiču. Danes imam nedel pa sem se namenila na božjo pot k Sv. Križu.« Luka je po navadi vsako žensko, najsi je bila stara ali mJada, s hudim jezikom zbadal; s to pa ee je menil prijazno in po očetovsko. »Kaj pa vam je, gospodična? Tako žaloetni ste in objokani,« je dejal sočutno. »Moj Bog,« je odvrnila, »pred kratkim mi je mati umrla in še marsikaj drugega me je hudo zadelo.« »Saj vam je videti; je že tako na svetu, kaj hočemo! Brez križev in trpljenja ni pravega življenja.« »Vam tudi ni z rožicami poetlano. Hudo mora biti na stare dni za potovca in dan na dan iz kraja v kraj.« »O, ko bi teh vražjih avtijev — Bog mi greh odpusti! — ne bdle že vse ceste polne, bi za voznike ne bilo budega!« »Ali nimate otrok, ki bi vam mogli pomagati ali pa namesto vas voziti?« Zdaj je prišel Luka do besede. »Otrok že imam, dva ceJo imam,« je jel pripo« vedovati, »enega svojega in enega tujega, to se pravi rejenka. Moje je dekle, devet in dvajset let je stara, ad matere razvajena in samosvoja, kuhati zna, šivati, vesti, plesti, kvačkati, likati in kaj še vse, za delo pa noče prijeti, vsaj za težje ne. Ce ji kaj rečem, mi brž katero zasoli. Čisto dmg je poba. Najdenček je in, kq_mu je bilo šest let, je prižel k nan. v hišo. Ta se je dal vzrediti, vzgojiti in kaj pannetnega naučiti, da je postal mož, kakor je danee maJo takih. Zdaj je za učitelja pri Sv. Juriju. Ljudje ga imajo vsi radi; je pa tudi pravi učenik, kakor bi naj naši šolniki bili. Le da ni več tako ždv in dobre volje, kakor je včasih bil; zdaj celo pravi, da bo še duhovnik postal.« Gospodična, ki je pozorno poslušala, je vsa prebledela in iznenada vprašala: »Ali je sam? Ali se je oženil?« »Nak, hvala bodi Bogu! Zarekel se je, da se ne bo oženil,« je čenčal Luka. »Ta ve prav tako dobro kakor jaz, da je zakonski stan kazen božja in da je na vsak tucat žensk dvanajst takib, ki niso kaj vredne! Vi, gospodična, seveda niste med temi, vi niste v tucatu, vi ste trinajsta... Ali da vam do kraja povem: Skoraj bi se bil ujel v past, to se pravi, da bi se bil skoraj res oženil. Hvala Bogu, da ,skoraj' še nikoli ni zajca ujel! Potem je prižla storija z njegovim očetom vmes, to se pravi, da je o svojem očetu nekaj izvedel, potem ga je veselje do ženitve minulo.« »Kaj pa je bilo z njegovim očetom? Kaj je izvedel? To se mi res čudno zdi — povejte no!« je silila gospodična. »Prav za prav tega ne bi smel povedati; ali saj ga vi ne poznate; zaradi tega se z vami med štirimi o«5mi že smern pomeniti. Pobov oče, to se pravi: tega učitelja oče je nekoga ubil, potem so ga zaprli in menda ie v ječi umrl.« (Dalj« Bled!)