Sv.Oče o vzgoji mladine. Sv. Oče !PiJ XI. je izdul okrožnico, ki jo jo 12. januarja tega leta objavll vatikanski list »Osservatore Romano«. Ta okrožnica bodi po želji svetega Očeta spomin na njegov petdesetletnl mašniški jubilej. Zanimivo ter za, očetovsko srce rimskega papeža značilno je, da je sveti Oče ta pismeni spomin na proslavo svoje duhovniške petdesetletnice poklonil »dragi mladini« in njenim vzgojiteljem. V tej okrožnlci sveti Oče tolmaCi, razlaga, priporoča in predpisuje načela katoliške Cerkve glede na vzgojo mladine. Odgovarjajoč predvsem na vprašnje, kdo je dolžan vršiti vzgoJo mladine, povdarja, da je vzgoja socialna (družbena) zadeva, ki pripada trem edinicam: Cerkvi, družlni In državi, toda na različen načln in v različni merL Naloga In pravlca Cerkve. Cerkvi je ta naloga poverjena od njenega božjega Ustanovitelja, ki j« apostolom in njlhovim naslednikom v Cei1kvi naročil: »Pojdite in učite vse narode!« Cerkev je po volji svojega ustanovitelja duhovna matl, ki vodi, hrani in izoblikuje duše k življenju mllostl. Zato je njena absolutna (brezpogojna) pravica, da se v popolni nezavisnosti in neoviranostl posveča vzgoji mladine ter da izbira v to svrho primerna sredstva, med katera spada tudl telesna vzgoja. V tem ni nobene protlvnosti proii državi, ker se Cerkev nikakor ne upira temu, da se njene šole in njeni učni in vzgojni zavodl v vsaki državi prilagodijo pravičnim zakonom svetnih oblasti, ter je vedno prlpravljena, da se morebitne potežkoče, ki nastajajo, poravnajo v medsebojnem sporazumu. Vzgojna naloga Cerkve se razteza na vse narode, kajpada v prvi vrsti na otroke. Ne omejuje se na katoliške narode, kakor to dokazuje na tisoče šol, ki jih ustanavljajo njeni misijonarji v deželah, ki niso katoliške. Pravice družine. Cerkev poraja življenje v nadnaravaem svetu, družina pa je nositeljica na- ravnega življenja. Od Boga samega ji je poverjena naloga, da z vzgojnlm delom pospešuje življenje. Od Boga samega je prejela dolžnost, ki ima prednost pred pravicami države. Kdor trdi,da otrok pripada državi, se postavlja v nasprotje s splošnim človeškim pojmovanjem. Vzgojno pravico družine juridično (pravno) priznavajo vsi narodi, ki jim je na tem, da v svojih javnth napravah spoštujejo naravne zakone. Tako je najviSje državno sodišče v Zedinjenih državah leta 1925 odločilo, da država nima pravice siliti mladino, da se vsa šola ravno v državnih šolah, kajti otrok ni nikaka stvar države, marveč pripada njegova vzgoja najprej staršem. Pravlce države ln njihova meja. Država sl ne sme lastitl oCetovstva in materinstva nad otrokom. Njena naloga je, da pospešuje splošno časno blaginjo, da glede na vzgojo otrok zagotovi družinam mir in varnoat prl izvrševanju njihovih dolžnosti, da čuva njihova prava ter da spoštuje vzgojne pravice Cerkve. Dolžnost države je, da branl tudi pravice otrok, če bi jih starSi telesno ali moralno zanemarjali. V tem naj država starše samo spopolnjuje, naj jih pa nikar ne skula nadomestiti. Državna skrb bodi, da pospešuje pouk in vzgojo mladlne s tem, da pomaga in podpira one začetne pobude, ki lzhajajo iz Cerkve In družine, ter da jlh Izpopolni s svojim lastnim šolstvom. Država ima pravico zahtevati, da imajo vsi državljani neko gotovo poznanje državljanskih in narodnih pravic in gotovo stopnjo razumske, moralne in telesne kulture, ki odgovarja potrebam časa. Nima pa pravice do nikakega vzgojnega monopola, da bi mogla siliti starše, da pošiljajo svoje otroke v državno šolo, zlasti če je ta šola nasprotna zahtevam krščanske vesti in upravičenim zahtevam Cerkve. Proti pretlranemn naclonallzmn (narodnostnosti). Ni odveč, tako izjavlja sveti Oče, ako v naših časih znova povdarjamo te resnico, zakaj mi vidimo, kako se pretiran in lažnjiv nacionaUzem (narodnostno načelo) razširja kol covražnik resnič- nega mlru in zdravega napredka. PrW šlo je v navado prestopati pravične meje, ko se vojaško organizira telesna vzgoja mladih fantov in večkrat celo d». klet, In to celo proti človeški naravl saml, in se v to porablja zlasti nedeljskl čas, ki bi moral biti posvečen ve» skim dolžnostim in domačemu družiuskemu svetišču. Ne kaže grajati to, kai je na stvari dobrega, namreč duh discl« pline in upravičen ponos, ki naj odli« kuje mladino. Sveti Oče je proti pret}ranemu atletizmu (boritelstvu, tekmovalstvu), kl se je celo v poganskih dp« žavah smatral kot znak, da je začela propadati zdrava telesna kultura. Proti matertallstični vzgoji. Materializem (materija = snov, tvar) smatra, da je vse samo materija, snoy, tvar, telesnost. Tak nauk v vzgojeslovju popolnoma prezira nauk o podedavanem g?ehu in nailosti ter hoče mladino odvrniti od Boga in božje postave. Sveti Oče tudi graja preveliko iu prepogosto povdarjanje takozvanega spolnega pouka, kl doseza vse drugo^ samo tega ne, čemur bi moral služitl, da bi namreč mladino odvračal od gre^ ha. Graja tudi način sovzgojevanja obea spolov ter zahteva, kolikor le mogoče, ločitev obeh spolov pri pouku, pri telo« vadbi in pri oddihu. Odločno se sveti Oče izjavlja proti takozvani nepristranskl ali lajični (svetnjaški) šoli. Taka šola je praktično (dejansko) nereligiozn* šola. Sveti Oče ponavlja predpise in določbe svojih prednikov in cerkveneg* zakonodavstva o nekatoliških in nepristranskih šolah. Med nevarnesti, kl jim je danes izpostavljena roladina, prlšteva svetl Oče zlastl tudi čitanje brezverskih in spolzlihJknjig ter slabe kin»matograflčne predstave in radiofonične prireditve.