članki in razprave Arh-vi v Jugoslavi i Jo^e Žnntar Rnzvoj in organizacija Velikega pomena za razumevanje arhivske' dejavnosti v Jugoslaviji je poznavanje razmer :n pogojev, v katerih so naslajali m se razv.jali arhivi. Različna zgodovinska usoaa posameznih Dredtiov Jugoslavije je povzročila njihov neenakomeren razvoj. Ne borro obravnavali skr bi, k: so jo posvečali pomembnemu dokumentarnemu gradivu oo 19. stoietja, prvenstveno z namenom, da bi ga trajno ohranili v zvezi z raznimi pravnimi interesi. V tem o; ru sc prednjačili Dubrovnik ter druga dalmatinska in primorska mesta v Istri že od 13. in 14 stoletja daije. Posegi bomo v prvn polovico 19.stoletja,v čas,košnje z uveljavitvijo kritičnega zgodovinopisja v Evropi začelo uveljavljati tudi spoznanje, daje arhivsko gradivo prvr zgodovinski vir Zahodni del Ju ¿os L a vije je tedaj pripadai avstrijskim deželam Kranjski, Štajerski, Koroški. Goriški, Istri in Dalmaciji. Tu so se pri deželnoknežjih uradih, deželnih stanovih in mestih nabrale že znatne količine a.hivskega gradiva, saj se je pri njih od 16. stoletja dalje z uvajanjem uradniške upiave uveljavljala iud;. skrb za poslovanje rc gistratur. Duorovnik, ki je predstavljal dc leta 1808 samostojno državo, in druga mesta v Dalmaciji in Istri, ki so bila do leta 1797 povezana z Benetkami, so Še posebej predniačila z h o pa ti ni in starim arhivskim gradivom Banska Hrvatska, ki soji leta 1 /45 priključili večji del Slavonije (Avstrija jo je dobha z mirom v Srerr.skili Kai lovcih leta 1599), je obdržala večjo ali manjšo avtonomijo tudi po letu \1~>9, ko so deželo podredili nepesredno ogrskemu namestniškemu svetu Ta podreditev je dobila dokončno obliko v ogrsko-hrvatski nagoiibi leta 1868. Avtonomija se je pozitivno odrazila tudi na kontinuirani skrbi za dokumentarno gradivo. Na podlag, sklepa berlinskega kongresa (1878) je Avstro Odrska nasedla do kdaj turško Bosr.o in Herce govino, jo leta 1^08 rmketiraia ter tu vpeljala svoj pravni sistem. Z nazadcanjem turške moči so se spremenile razmere tudi v vzhodni polovici uanainje Jugoslavije. Na podlagi mirov, sklenjenih v S rimskih Karlovcih (1699) in Beogradu (1739) sta postal1 Sava in Donava na tem območju državna meja. Z izjemo obmejnega dela je Vojvodina pn ila v okvir Ogrske. Leta 1849 oblikovana dežela S-bska Vojvodina in Temiškvanski Banat je obstajal le do leta 1.860, nakar je bila ponovno vključena v sistem ogrskih župan ij. Vojpa krajina je bila samostujno upravno območje, ki je bilo podrejeno osrednjim vojaškim oblastvom na Dunaju. Sprva seje raztezala na ozemlju Hrvatske vzdolž meje s Turčijo, po njiru v Siemskih Karlovcil. (1699) pa sojo razširili ns osvouojena mejna oomočja Slavonije in Ogrske Vojna krajina je bila v dobi dualizma do leta 1881 ukinjena in priključena Hrvatski oziroma Ogiski. Po uspelem drugem uporu leta 1815 je Srbija doseyla avtonomijo, popolno neodvisnost pa s sk'epom berlin skega kongresi 1878. leta. Svoje območje je še povečala v balkanskih vojnah (1912--1913). Medtem ko se je v Črni gori začela razvijati dejanska avtonomija v 16. ste letju, pa so ji Turki priznavali samostojnost štie od leta 1859. Mednarodno je biio to stanje potijeno na ber.in-skem kongresu. Omenjene sprememoe so predstavljale začetek nevih upravnih struktur in potrebno j; bile precej časa, da je pri njih nastale gradivo začele dozorevati v arnivsko, "ov/ročile pc so tudi nastanek več različnih pravnih sistemov, kar je imelo za posledico velike razlike v arhivskem gradivu na tleli sedanje Jugoslavije Spoznanje o pomenu arhivskega gradiva zz z^odevi-nopisje in kulturo je roailo v prv1 polovici 19. stoletja arhive v današnjem pomenu besede. Že obstoječi dunajski centralni arhivi so dobili nov značaj, kar seje kazalo tudi v prizadevanjih, da bi zdru/lili na Dunaju najpomembnejše starejše arhivsko gradivo. Tako so leta 1833 tja prepeljali tudi najstareiše listine ter rokopise iz Dubrovnika (Džavi Sruovj Hrvatov in Slovencev so bili vrnjeni lela 1920). V deželah so naiprej razvila svoje arhive avtonomna obfastva, saj je biio pri njih tudi največ starega gradiva, pa tudi ustavne spremembe leta 1861 so ustvari le nove možnosti za nastajanje deželnih ustanov. Med prvimi je tako nasta Deželni arhiv v Gradcu (1868), nato deželna arhiva v Ljubljani (1887) in Gorici, oba v pove. zavi z deželnim muzejem in s skromnimi možnostmi, ter leta 1904 arhiv v Celovcu, v povezavi s Koroškim historičnim društvom. Podobno nalogo si je zastavile Istrsko društvo za arheologijo in domovinsko zgodovino, osno vano leta 1884 v Porecu. Arhive zunaj današnje Jugosla- ] 20 ARHIVI XI] 1989 vije omenjamo zato, ker so zbirali gradivo iz celotnega območja dežele, danes pa nekatere teli dežel deli državna ineia. iiele po dolgotrajnih prizadevanjih vodilnih avstrijskih zgodovinaijevje uspelo prepričati oblasti, daje leta 1894 državni zbor poudaril potrebo po organiziranju arhivov za giadivo državnih obiastc v tudi na deželni nvni. Do tedaj je nastal tak arhiv pr Dalmatinskem namestništvu v Z^dru CSii?), pr. kaierem so združili iz Dalmacije, vključno s Kotoijem, gradivo beneške uprave do leta 1797, prve avstrijske uprave iz Časa 1707-1805, francoske uprave iz let 1806-1813 ter starejše gradivo dalmatinskih mest, Pri Okrajnem glavarstvu v Dubrovnikn je začel nas tajiti (1891) arlnv za gradivo l)iibrovn'ške republike. Združili so fonde politične, finančne, pomoisko--zdrav stvene in sodne uprave. Kot rezultat novih prizadevanj je nastal (1905) nadalje arhiv pr Nan.cstništvu za Šta jersko v Gradcu. Obstajali so načrti za ustanovitev arhivov za gradivo državnih oblaste v tudi v T^stu in Ljubljani. v razvoju arhivov na tleh dar.asnje Jugoslavije je pred-njačila - predvsem zaradi rvojega položaja - Hrvatska V Zugrnbnje dobil sredi 19 stoletja arhiv kraljevine oziroma dežele značaj arhiva v novem pomenu besede Iz Budimpešte so v letih 184fi"18.51 prepeljali v Zagreb arhi\sku gradivo hrvatskih fevdalnih rodbin, samostanov, ukinjenih v času Jožefa II., Hrvatskega kraljevskega i ve ta ter posameznih oddelkov Ogrskega namestniškega sveta, nanašajoče se na Hrvatsko. Zakon o Deželnem arhivu v Zagrebu, ki gaje sprejela leta 1870 kraljeva hrvatsko-sll/onsko--da!matinska deželna vlada, je urejal.njegovo delovanje To je bil prvi arh.vski predpis, izdan na območju sedanje Jugoslavije. Tudi za hranjenje gradiva so poskrbeli.' Leta 1913 je .bilo v Zagrebu dograjeno poslopje, namenjeno vseučiliščni knjižnici in deželnemu arhivu. Tudi v Bosni ir Hercegovini je Deželni muzej v Sarajevu, ustanovljen leta 1888, pričel prevzemati aiiiivske fonde (vijajetske upuvc 1852-1878, ki se seuaj hrani v Orientalisticneni inštitutu v Sarajevu, Generalnega av' stro- ogrskega konzulata za Bosno in Hercegovino 1850 ] SHO,.ki je bil pred kratkim vrnjen Avstriji), obstajal pd'je načrt za ustanovitev deželnega arhiva (1909) po vzoru 'agrebškega. V odrskem delu driave so začeli nastajati proti koncu 19. stoletja pri žu^anijah arhivi z nalogo, da prevzemajo arhivsko gradivo ne le županij, marveč tudi občin in pomembnih oseb Kako je potekal ta razvoj v VojvoJini, kjer smo imeli pred letom 1918 tri župaiije ter pri Železni jn la.ski županiji (s sedežem v Szcmbatiielyju oz Zalaegerszeguj, ki sta segali v Prekmuije v Sloveniji, za sedaj Se ni pojisnjer o. V srbski državi so znana prizadevanja za ustanovitev državnega arhiva že od srede 19. stoletja dalje. Zbirka z gradivom iz Časa srednjeveške Srbije, turike^a obdobja in 19. stoletja je začela nastajati (.le ta 185fc) pri predhodnikih Srbske akademije znanosti v Beogradu (DruStvo ¡■i-psk^: sbvesnosti, Srpskc učeno društvo). Pri akademiji je zbirke tudi ostaia, ko je leta 18TS I.judska sknpscina Kraijevinc Srbije sprejela zakon c Državnem arhivu s ss-defem v Beogradu. V črnogorski državi do I. svetovne vojne še niso dozorele razmere za ustanovitev državnega arhiva, Čepvav so si za to prizadevali že od konca 19. stoletja. Pred bližajočo se I. svetovno vojno so po nalogu Mi nistrstva za notranje :',adcve na Dunaju prepeljali pome mbneji». stareiše arhivsko gradivc. kije bilo Dri Primor skem name stmšt vil v Trstu, na Dunaj, ko je Italija stopila v vejno, pa tudi važnejši del arhiva Dnbrovniške repubh ke in splitskega kapitlja v Deželni arhiv v Gradcu. Dru gačm motivi pa so vodili avstro ogrske okupacijske oblasti, ki so uale odpeljati vtčje količine gradiva srbske vlade na Dunaj, Iz omenjenih osnov se je postopoma razvila mreža državnih arhivov v predvojni Jugoslaviji. Poieg Državnega arhiva v Beogradu sino dobili taka arhiva v Dubrovniku (1920) in Zagrebu (1923), leta 1926 pa še i:iri državne arhive: na Cetinju, v Skopju, Novem Sadu in Ljubljani Državna arhiva na Cetinju in v ljubijam sta delovala v povezavi s tamkajšnjima državnima mv/ejerna. Lcia 1929 je bna Jugoslavija razdeljena na devet banovin s tem, da je Beograd predstavljal posebno upravno enoto Državnih arhivov ni bilo v banovinah Vrbas , Drina in Morava. Načrt arhivskega zakona ¡z leta 1935 (prvi je bil pripravljen že leta 1923) je zato predvideva) državna arhiva se v Sarajevu in SpliUi, do njiheve ustanovitve pa ni prišio. Na podlagi vnlovdanske ustave (1921) so bile »rejenc v Jugoslaviji oblastne avtonomije. Mariborska obiast jc leta i 919 ustanovila svoj arhiv v Manhoru, ki pa je zaradi likvidacije oblasti v. tem letu pričel z delon 'Sele let.? ¡933 (pod imenom banovirski arhiv). Bil je pristojen za gradivo avtonomnih oblaste v in njihovih ustanov Dvotir-na organiziranost arhivske dejivnosti (takn kot je obstajala'v Avstriji do leta 1925) n deh dnvske banovine (tj. Slovenije) jc ostala izjema Do 11 svetovne' rojne arhivska dejavnost v Jugoslaviji ni doživela večjega razmaha. Arhivi so imeli le zelc s kremno število zaposlenih. Edino Driavni arhiv v lic ograd u je dobil leta 1928 namensko zgvadbp Na območjih, ki danes v celoti ali delno pripadajo Ju ^oslaviji in jih je po 1. svetovni vojni dobila Italija (Goriška, Istra, Zadar), so leta 1926 na podlag pravilnik? za državne arhive, objavljenega s kraljevim dekretom leta 1911, ustanovili za Tržašk",' Istrsko in Videinsko pokra jino (ta je tedaj vključevala tudi Goriško), Državni arhiv v Trstu, za K^amcnsko pokrajino pa Državni arhiv na Re ki. Slednji je Čez dve leti postal sekcija Državnega arhiva v Trsti', istočasno pa so ustanovili Državni arhiv v Zadni. V času II svetovne vojne je močno trpelo arhivsko gradivo okupiran; dr/.ave Ne miki okupator je odpeljal iz Srbije n:. Dunaj zelo «olike množine arhivskeg?' gradi va (iz Beograda, Novega Sada Sremskin Karlovcev). Odpeljal je tudi arhivsko gradivo, kije bilo vrnjeno Kraljevi ni Srbov, Hrvato" in Slovencev leta 1920 oz. 1925 in je bilo shranjeno pri Srbski akademiji znanost: v Bt-ogfdu (stare oubrovriske listine gradivo oddelka za Bosno in He itegovino, ki je bilo v sestavi skupnega avstro- ogrske-g? finančnega ministrstva na Dunaju). T.i. Nezavisna država Hrvatska je morala izročili Nemčiji prezidialne špjsc Deželne vlade za Bosno in Heicegovino. Cauarchiva v Gradcu m Celovcu sta ustanovila zbirna skladišča v Mi-riboru, Ptuiu (v načuu je bilo tudi v Celju) ter v Kranju Italijani so re posredno pred kapitulacijo leta 1943 prepeljali v Državni arhiv v Benetkaii pomembnejše gredivo iz arhivo v Zadru in na Reki.naJalje stare notarske spise iz Kotoija ir. Sibenika ter stara mestna arhive iz Tro-girja in Kopra. Po vojni je restitucija očnešeiiegu gradiva ARHIVI X'l 1989 121 predstavljala velik problem. Osnova za hrotitev koprskega mestnega arhiva jc bila dena z osimskimi sporazumi, sklenjenimi leta 1975 (kar pa Se ni realizirano). Pošto poina so se začela reševati tudi vprašanja, povezana z vračanjem arhivskega gradiva, do katera jc bila Jugo slavca upravičena po svojem nastanku (kar pa jc ostale v času do It. svetovne vojne večinoma nerešeno) ter zaradi sprenenb državnih meja po II. svetovni vojni. Gbbok-; družbene sprenicnibe. dc katerih je prišlo po 11. svetovni vojni v Jugoslaviji, so imele za posledico odpravo avtonomnih oblastev ter privatnih podjetij in ustanov. Zatoje pretežna večina vsega ariiivskega g adiva (tudi gradivo dništev) državna oz dru/bena lastnina. Nova situacija je postavila arhive pred izredne probleme drugačne od tistih, s katerimi so se tedaj srečevali arlii-vi na Zahodu. Večini do tedaj nastaleg? gradiva je nre-nehal pomeri za uradno oz. pošlo vi. o uporabe Pit tisk na arlrvc se jc tačel od leta 19SO Se povečevati, ko so niorau zaradi naglih in pogostih organizacijskih sprememb v državni in gospodarski upravi, začeti prevzemali tudi ie1o mlcdo gradivo i? pogojnega časa. Organizacija uržavnih arhivov se je pričela prilagajati novi federativni strukturi države. V letih 1945 do 1951 so ustanovili Šest republiških arhivov: v Bcogiadu. Zagrebu, Ljubljani, Skopju, na Cetinju, v Sarajevu, in dva pokrajinska arhiva: v Srcmskih Karlovcih (od 1 v Novem Sadu) za, Vojvodine ter v 1'rištini za Kosovo (sprva imenovan oblastni arhiv, ker jc do ustave iz leta 1963 Kosovo tvorilo oblast), pri čemer jc ta arhiv pričel z delom se le leta 1954. Na podlagi zakona o državnih arhivih iz leta 1950 so ustanovil; v Beogradu tudi zvezni ar hivl Z dcloin je pričel ob koncu 1952. leta. medtem ko je do konca 1947 leta prevzemal gradivo centralnih organov Kraljevine Jugoslavije še Državni arhiv v Beogradu ir. ga nato izreči! ncvcnastdemi1 Državnemu arhivi1. FI.R Jugoslavije (sedaj imenovan Arhiv Jugoslavije) Z delom so po vojni nadaljevali tudi drugi arhivi To sc hi-i državn: arhivi v Dubrovniku, Zad u in na Reki leta 1949 se jim jc pridružil Sc Državni aruiv v Kotonu. Mariborski arhiv je deloval kot oduclck tamkajšnjega mrzCja. V večjih in zgodovinsko pomembnih mestih smo imeli mestne arhive; v Ljubljani (ustanovljen 1898; do povojnega časa mu je bila priključena tudi mestna biblioteka), v Zagrebu (ustanovljen skupaj z mestnim muzejem ir biblioteko 1907; 1914 so starejše gradijo izročili deželnemu arhivu kot depozit. 1945 pa so arhiv obnovili), v Beogradu (ustanovljen 1945 kot oddelek mestne hibli-oteke). in v Sarajevu (ustanovljen 1948). Ponekod (predvsem v zahodnem delu drŽave) so zbirali lokalne arhiv-ko grauivo tudi mestni muzeji, v (siri mestne Knjižnice (že :,d zadnjih desetletij 19 stoletja). Omenjeni arhivi, ki so z^astli iz potreb in ustroja pre-eklosti niso zmogli obvladati vciikili množhi gradiva lokalnih državnih organov, ustanov in podjeiij. V tasi situaciji je začel nastajati nov tip, po svojem značaju držav negu arhiva, toda na regionalni stopnji. Ne glede na to. da so se ti arhivi ponekod imenovali mestni, ker je zakon o državnih arhivih iz leta 1950 pozna! le tako obliko lokalnih arhivov, so jim bili teritorialna podlaga eden aii več okrajev Okrajni ljudski odbori so postali tudi ustanovite^' arhivov, čeprav so to dopuščale šele spre membo v sistemu ljudskih odborov, sprejete leta 1955. Zato so že leta 1953 začeli popravljati nov zvezni arhiv ski zakon ki pani izše'* Sistematično so pričeli izgrajevati omrežje regionalnih arhivov v Vojvodini (194(i). ostali Srbiji (1948) in Makedoniji (1951). Tu so pokrajine oz. republiki ustano"ili t.i. arhivska središča fpn okrajnih ljudskih odborih in ljudskih odborih večjih mest, v Makedoniji tudi pri muzejih). iz katerih >o sc po sprejemu republiških zakonov o državnih arhiviu leta 19-*i 1, postopoma razvili samostojni regionalni arhivi V ostalih republikah (te niso ustanovile arhivskih središč niti niso - z izjemo Orne gore - sprejele v tem času svojega zakona o državnih arhivih), so začeli individualno tudi nastajati regionalni arhivi; na Hrvatskem 1950 leta, v Sloveniji 1952. leta v Bosni in Hercegovini 1953. teta, v Črni gori 1957 leta. na Kosovu pa šele leta 19u8 kar se je odrazilo na ohranjenosti arhivskega gradiva. V omrežje regionalnih arhivov so se vključili tudi prej ■ omenjeni državni in mestni arhivi. Položaj regionalnih arhivov jc ostal neurejen vse do spreiema republiških zakonov o arhivskem gradivu in o arhivih v letih 1965--1967 Teritorialna podiaga regio-najnih ai hivov so postaic sedaj abčine (v tem času so bi li ukinjeni okraji), s tem, da arhivi v večini primerov ob-sega,o območja več občin. Poudariti moramo, da po svojem položaju in nalogah občin v Jugoslaviji ne smemo enačili z občinami v zahodni L:vropi. Regionalni arhivi so pristojni za vse gradivo za katerega ni v zakonu o ar hivjkem gradivu federacije (prej zakonu o Arhivu Jugoslavije) ter v odgovaijaiočih republiških in pokrajinskih zakonih izrecno določeno, da ga zbirajo zvezni arhiv oz. arhivi republik in pokrajin (na podiagi načela o pri stojnosti družbenopolitičnih skupnosti, ki je bilo spreje to v ustavi leta 196.i). To jc grauivo organov lokalnih oblastev ustanov (z izjemo nacionalnih), vseh gospodarskih podjetij, političnih organizacij na stopnji prej orne njenih oblastev ter druitev. Regionalni arhivi imajo enak položaj, ne glede na različna imena, ki jih uporabljajo (zgodovinski arhiv, regionahii arhiv, pokrajinski arhiv v pomenu regionalni arhiv — v Sloveniji — med-ohčinski arhiv, občinski arhiv). Danes ie v Jugoslaviji 53? občin, imamo pa £0 regionalnui arhivov(od teh trije niso samostojni). V celoti se njihove Število nekoliko zvišuje (icta 1*174 jih jc bilo 76), čeprav obstojijo v nekaterih republikah tudi stališča, da bi bilo potrebno njihovo število '.manjšati. Poprečno pride torej preko šest občin na en arhiv, dejansko pa obstojijo glede velikosti med njuni velike razlike Tako pokriva npr Zf,udo-vinsk, arhiv Ljubljana območje kar 24 občin. Ponekod pa pnhaja do škcdUive drobitve organizacije arhivov. Pomen sodobnega gradiva, ki ga imajo ti arhivi, se je močno povečal /. decentralizacijo državne oblasti in z uvedbo samoupravljanja Tako torej v Jugoslaviji ne poznamo komunaimii niti gc^podarskih arhivov, kot so običajni na Zahodu. P" le g splošnih imamo v Jugoslaviji tudi pomembne posebne arhive Diplomatski arhiv Zveznega sektetariata za zunanjt zadeve v Beogradu ima svojega predhodnika v zgodovinskem oddelku (glavnem arhivi) Ministrstva zunanjih zadev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Ju goslavije (od 1929 dalje) Arhiv oboroženih sil Jugoslavije deluje v okviru Vojnezgodovinskega inštituta v Beogradu Predhodnika ima v arnivu zgodovinskega oddelka ■ Glavnega gcneralštaba vojske Kraljevine Srbov, Hrvatov ir, Slovencev oz. Jugoslavije (ta pa v zgodovin skem oadelku, osnovanein pri Vojnem ministrstvu Kra ] 20 ARHIVI XI] 1989 Ijcvinc Srbije leta 1897) Na podlagi ukaza generali t aba Jugos!uvailike armade z 4 h rani arhivsko gradivo, ki se nanaša na življenje in delo pokojnega predsednika države. Omeniti je treba tudi arhive časopisnih redakcij ter radiotelevizijskih ustanov. Za njihove gradivo so sicer pristojni sploini arhivi, vendar se zaradi specifičnega gradiva razvijajo h olj ali manj ločeno. V Becgradu je bila leta 1^49 ustanovljena Jugoslovanska kinoteka, ki so ii bila filmska podjetja v državi dolina izročati kopije vseli posnetih filmov. Po letu 1970 pa je prišlo do decentrali zacije tiul' na tem področju Najprej smo dobili filmski arhiv pri Arhivu SR Slovenije kunčje Se kinoteki pri Atliivn Hrvatske ter Atliivu Bcsnt in Hercegovine, medtem ko so v Makedoniji ustanovili samostojno kinoteko. Za arhivske fonde univerz so prav tako nristojni splošni arhivi, vendar imajo arhivi univerz bolj ali manj samostojen položaj Tudi pri nekaterih znanstvsnih institutih so se razvili arhivi za zadevna poaročja. Pomembne zbirke literarnih, znanstvenih in glasbenih zapuščin ob-stojijo pri narodnih in univerzitetnih knjižnicah Gledališki muzeji zbirajo arhivsko gradivo z njihovega podiočja dej am osti. Ponekod zbirajo zapuščine pomembnih osebnosti tudi akademije znanosti in umetnosti (ki sicer hranijo kastno grpdivo). Za sedaj boljšega pogleda nad temi arhivi 02,, zbirkami Se nimamo. S področja nedržavne (r.ednižbene) lasmine so najpomembnejši cerkveni arhivi. V okviru Škofij rimsko -kato- lUke cerkve so profi koncu 19- stoletja pričeli nastajati prvi zarodki lastne arhivske službe (npr. v Ljubija.n Škofijski arhiv leta 1879). Stbska piavoslavna cerkev je leta 1949 izročila v hranjenje Srbski akademiji znanosti gradivo pairiarhije j 11 karlovike metropolije (do 1920) ter beograjsko -kar'ovSke arliiepjskopije (1921—1937), za kar je akademija ustanovila poseben arhiv v Sremskih Kanovcih. Nekaj gradiva patriarhije hrani tudi Muzej Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu. Grailivo čmogc rsko -primorske me tropolijc (do začetka 20 stoletja)jev Narodnem muzej 11 na Cetinju. Sicer pa morata îrbska n makedonska pravoslavna cerkev (slednja se je leta 1967 preglasilaza antokefalno)saini skrbeti za arhivske gradivo. Iste velja za islamsko ve:sko skupnost, ki in.a sedež svojega predstojništva za Jugoslavijo v Sarajevu- Arliivi gospostev in plemiških družin, ki so obstajali pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in na Hrvatskem sc v večjem številu, so po vojni prešli v državno last. Pulo/jj, materialni in pereon.ilm pogoji Zvezni in večina republiških arhivu v ima položaj 11 p ravnili nstai.ov (organizacij) Regioi.ahii arhivi so samostojne kulturne ustanove (po veljavni terminologiji delovne organizacije s področja kulture). Zaradi po;oste ogroženosti dokumentarrega grad1 va pri oblastviii, ustanovah in podjetjih je poletu 1952 prevladala v arhivih notranja organizacija, ki daje poseben poudarek skrbi na gradivo pred pre /zemom v arhiv. Osnova temn je bila odločba o hrambi arhi^kuga materiala (1^52). Tedaj so arhivi pričeli z načrtnim evidenti-taiijCm dokumentarnega gradiva Ta organizacija sioni predvsem na dveh oddelkih, na oddelku, ki se ukvarja z arliivskiir gradivom pred prevzemom v arhiv in na oddelku, ki skrbi za strokovno obdelavo gradiva. V novejšem času se pri arhivih uveljavlja organizacija, ki slom na resorjili arhivskih for Jov (uprava, sodstvo, gospodarske dejavnosti, družbene dejavnosti, politične organizacije, društvu itd.). Na ta način je mogoča specializacija, ki uogojnje boljše poznavanje gradila, kar je temeljnega pomena pri odbiranju arhivskega gradiva. Arhivi v Jugoslaviji imajo okoli 100.000 m? delovnih 111 skladiščnih prostorov (leta 1974 80.000 ni2 od tega 47,000 Uf skladišč); V večini primerov gre za auapti-rane zgradbe. Nove funkcionalne zgradbe je uobiîo pc drugi svetovni vojni šest athivov v Makedoniji (republiški tri pet regionalnih v letih 1^49 — 19 78), regionalni arhiv v Beogradu (1973), Pokrajinski arhiv v Prištini (1977) ter legjor.alna arhiva v Karlovcn (1980) in Novi Gorici (I9S7V Prve mikrofilmske kamere so dobili atliivi v Jugosla viji v îetili 1952—1955 (Državni arhiv v Dubrovniku, Dtžavni arhiv FL1Î Jugoslavije v Beogradu ter Državni atliiv Liî Makedonije v Skopju) Danes imajo laboratori je za mikiofilmanje skoraj vs! večji arhivi v driavi. Prve laboratorije za konservacijo in testaviacijo arhivskega giadiva so uredili v le tih 1953--I956 (Državni arhiv FLR Jugoslavije, Dižavni arhiv v Zaerebu skupaj 7. Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti ter Muzej narodne osvoboditve v Ljubljani1, zadnji laboratorij nadaljnje od 1980, leta (ielo v okviru Arhiva SR Slovenije J. Dane? laboratoriji republiških in pokrajinskih arliivo" bolj ali manj zadoščajo za po t ribe vseh arhivov, V vseh arhivih v Jugoslaviji je zaposlenih okoli 1650 sodelavcev (od tega je okoli 25 % administrativnega in ARHIVI XII 19S9 n tehničnega oiebja). Od leta 1974 je šte ilo zaposlenih v povprečju poraslo za 40 '/o, 7 višal a se je tuillj izobrazbena struktura (ieta 1974 je imelo visoko izobrazbe 27 % zaposlenih, leta 1988 pa 40 Tc so povprečne vred-nusti, razmerja v posameznih republikah pt. izgledajo zelo različno."* Pokazal u se je, da zaradi zgodovinsko u temelje ni li razlik v Jugoslaviji skupno šolanje ni niugoče (poskusi so bili v lefili 1950 -1953). lina od oblik šoianja, ki seje v zadnjem času uveljavila, je ta, da delavci z visoko ¡70-brazbo pridobijo del potrebnega znanja >2 arhivskih ved v času douipbmskega študija na nmveizi, ostalo ]ia ob nadaljevalnem Šolanju po nastopu uela v arhivu. Seuaj UnaHd predavanja iz aihivskih ved na filozofskih fakultetah Univerze v Ljubljani (na oddelku za zgodovino; že od ioIsKiga leta 19/8/70) Novem Sadu (na luštitutu za /.¿odovino) ter Zagrebu (na enoti za humanistično — družboslovne znanosti v povezavi z infciuiatiko) Srbija pa ima zelo lozvito izobraževanje po nastopu dela v ai-liivu. Od 1953. leta dalje imajo pri Arhivu Sibije vsako leto šestmesečni tečaj za delavce z visoko ¡11 siednjo izo-b.azbo, ki so se na novo zaposlili. Občasne kratkotrajne tečaje organizirajo tudi drugi republiški in pokrajinski arhivi.. Podiplomski študij iz arhivistike je mogoč z.a sedaj v Jugoslaviji na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter pri Centru za podiplomski Študij informacijskih znanosti Vseučilišča v Zagrebu,5 Arhivska zakonodaja Splošni zakon o državnih arluvih iz leta 1950 je bil pomanjkljiv in so ga morali dopolniti z odločbo o hrambi arliivsKCga materials ter navodilom o zbiranju, hrambi in periodičnem izločanju arhivskega materir.la (oboje 1952; mišljeno pa je dokumentarno gradivo). Šele zakon o Arhivu Jugosla' ije iz leta 1964 ter republiški znkoni o arhivskem gradivu ¡11 o arhivih, ki so bili sprejeti v letih 1965-I9(i7 11a podlagi zvezjiega spiošnega zakona o arhivskem gradivu (1964), so prrč ustvarili celovito osnovo za zagotavljanje pravnega varstva arhivskega gradiva v vsej državi S sprejemom ustavnih amandmajev v letu 1^71} na podlagi katerih so liile pienešenc aoločene pri-siojnosti od federacije na lepuhlike, ¿0 prenehali veljati splošni zakoni, tako tudi splošni zakon o arhivskem gradivu. Oil tedaj dalje urejajn republike arhivsko dejavnost v celoti samostojno. Unako pravico sta dobili tudi pokrajini Kosovo in Vojvodina. Če ne upoitevaino iiiganizaciiskih vpiašanj, o kateri», sino že govorili, je v arhivskih predpisih v Junosla' iji znaten poudarek 11a ohveznnstih ustvarjalcev arhivskega gradiva, to je Drgauov obla ste v različnih stopenj (po veljavni terminologiji organov družbenopolitičnih skupnost), političnih organizacij, podjetij, ustanov in društev j;le de hranjenja dokumentarnega gradiva ter glede odt.ranja n izročanja arhivskega graJiva pristojnemu arhivu. Povsod arhivi prirejajo občasno tečaje za zaposlene ¡iri ustvarjalcih, ki dclajc z dokumentarnim gradivom. V nekaterih republikah je prisostveganje na teh tečajih obvezno. Pri določanju obveznosti in pravic arhivov v odnosu 10 ustvahalcev arliivsKCga gradiva se kažeta v zakonodaji dve teudenei: ponekod izhajajo predpisi iz stališča, da je potrebno prevzemati v ari 1 i ve kolikor megoče odbrano arhivsko g:adivo, daje na tem področju g'avna naloga arhivov skrb za strokovno neoporečno odkranje arhiv- skega gradiva ter da je potrebno arhive kolikor mogoče razhremeniti vseh nalog, ki niso v neposredni zvezi s potrebami znanosti in kulture. V nasprotju s tem pa iz zakonodaje drugih republik sledi, da naj bi opravljali arhivi nadzor (inšpekcijo) n^d celotnim poslovanjem ustvarjalcev z. dokumentarnim gradivom, vključno glede upoštevanja rokov hranjenja dokumentarnega gradiva. To seveda znatno oavrača arhive od njihovega osnovnega namena, tj varovanja kult ume dediščine. Po nepotrebnem prevzemajo s tem naloge, k' bi jih morali opiavljati upravni iu drugi' organi. 7vez.no posvetovanje v Prištini (1986), ki je bilo posvečeno vprašanjem razmerja arhiv — ustvarjalci arhivskega gladiva, je ponovno opozorilo na različue poglede, ki obstojijo glede položaja arhivov ired iipravo in zgodovino. Posebno vprašanje je selekcija ustvarjalcev arhivskega gradiva ki so dolžni izročati arhivsko gradivo pristojue mu arhivu. Taka sebkcija se opravlja v državah kjci so večina vsi ustvarjalci državne oz, družbene osebe in se seveda nanaša na ustvarjalce na 'okalni stopnji. S tem se želi doseči, da pnde v arhive predvsem giadivo pouie mbnejšili ustvaijalcev, Enako kakor poteka razvoj drugod po svetu, uvajajo tudi novejši predpisi v Jugosla viji direktni (pozitivni) način odbiianja arhivskega gradiva za mlajše gradivo Metoda direktnega odbiranja omogoča tuui zožitev pojma ariiivsko gradivo na tisto gradivo, ki inia trajen pomen za znanost in kulfuro in s tem razbremenitev arhivov Inanjcuja gradiva, potrebnega zgolj za — čeprav dolgo časa trajajoče — ilokazne in poslovne namene Tudi oženje pojma arhivsko gradivo je seveaa pogojeno s količinami graaiva, za k?teres;a morajo skrbeti arhivi. S predpisi so določeni roki izročanja arhivskega gradiva arhivu (najdaljši rok je trideset let - za sodno graaivo ~ ki bi ga pa kazalo podaljšati), način izročanja arhivskega gradiva arhivu, način vodenja evidence arhivskega gradiva ter pogo1 za uporabo arhivskega gradiva. Predpisi o vodenju evidenee arhivskega gradiva omogočajo vsaj v okviru repuolik kolikor toliko enoten pregled nad arhivskimi fondi in zbirkami. Za seilaj kaj takega za območje vse držaje še ni mogoče Glede dostopnosti aihivskega gradiva upoštevajo predpisi v Jugoslaviji priporočilo, sprejeto na VI, mednarodnem Kongresu arhivov v Madridu leta ¡968, po Katerem naj ne bo arhivsko gradivo neuostopno daij kot 30 let oziroma izjemoma 50 let Pr; določanju dostopnosti gradiva poznamo v Jugoslaviji dva načina. Pivi način ima za izliocuice uačelo, daje ob prevzemu v arhiv gradivo nedostopno za uprabo, izročitelj (v nekaterih, republikah oz. poklajinah iziočitelj in arhiv skupno) pa določita, kdaj postane dostopno. Drugi način izhaja iz načela, da pDstane arhivsKo gradivo ob prevzemu v arhiv dostopno za upoiabo s tem, da iziočitelj določi tisto gradivo, ki je zaupno tei rok, kdaj nedostopnost preneha (Slovenija). V nekaterih republikah so tuji državljani glede uporabe arhivskega gladiva izenačeni z jugoslovanskimi, diugod morajo za upoiabo pridobiti posebno dovoljenje (daje ga Arhiv Jugoslavije, katlai gre za njegovo gradivo. vČm; gori, Srbiji, Vojvodini iu na Kosovu pa republiški oziroma pokrajinski upnvm organ, pristojen za kulturo). V Makedoniji, Srbiji in na Kosovu velja tudi načelo recipro citete. Glede za?,ebr:ga arhivskega gradiva daje zakonodaja arhivom pravico, da ga za potrebe znanstvene in strokovne obdelave presnamejo, v primeru prodaje pa imajo ] 20 ARHIVI XI] 1989 predkMpno p.avico. Uporaba ta znanstvene in Studijske namene naj bi se omogočala s posredovanjem arhiva. Tudi v Jugoslaviji obstoji prepoved izvoza arhivskega gra> diva v tujino.6 Kuzv