LETNIK IX ŠT. 3 POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI CENA 2,60 DIN Miran Dolenc, Cesta talcev 22, Škofja Loka — »Timova jadrnica« VSEBINA: 97 — Nekdo izmed vas, Stojan Ledinek -fr 99 — Petero lutk pripoveduje 101 — Muca iz bakra 102 — Aparat za kontaktno kopiranje filmov -fa 105 — Timova mini tovarna 107 — Jakovljev Freehand-lovec za navpični vzlet 109 — Pravilna uporaba baterij Zmaj 110 — Elektrotehnični znaki v modelarstvu 111 — Televizija 114 — Tranzistorski brnič ir 115 — Aktivno oglje 116 — Biološka zbirka 118 — Opekarska in lončarska glina 120 — Od topa do rakete -fr 121 — Fotografska kamera 124 — Tehnika naših dedov 126 — Drobne zanimivosti 127 — O prometnih nezgodah pri nas 129 — Mala tehnična domislica fr 130 — Površinska obdelava lesa 132 — James Watt 133 — Izumiteljski kotiček 134 — Naredi sam -fc 136 — Opis nekaterih vrst lemežnih plugov 138 — Tiri miniaturnih železnic 139 — Oznake in uporaba tirnega materiala ■&- 141 — Konstrukcijski kompleti 144 — Trdi orehi za bistre glave Naslovna stran: Vlado Ferko, 4. a. osn. šola »Maks Pečar« Črnuče TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine Izdaja Tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬ govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Božidar Grabnar akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬ čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje Leto IX. November 1970 NEKDO IZMED —> VAS Anka Vesel Tokrat me je pot odnesla v štajersko me¬ tropolo — Maribor. Na osnovni šoli Prežihovega Voranca obi¬ skuje 8. c. razred STOJAN LEDINEK. Ne mo¬ remo sicer reči, da bi bil izumitelj, da bi gradil kak model po svojem lastnem načrtu, zato pa njegovi izdelki pri tehničnem pouku zaslužijo, da jih objavimo v reviji, saj so na¬ črti zanje vzeti iz TIMa. Všeč mi je bila tudi prostrana in svetla delavnica za teh¬ nični pouk in obilje izdelkov v njej, saj kaže, da se tako šolsko vodstvo kot predavatelji in tudi učenci seveda trudijo, da bi se na¬ učili čimveč. Dokazi njihovega truda in znanja pa naj bodo v spodbudo naslednjim generacijam te šole. Pravijo, da sodiš med »vrhove« razreda, saj je šolski uspeh prav dober. Za tak slo¬ ves je treba kar precej časa presedeti za knjigami, upam pa, da ti le še ostaja pro¬ stega časa. Kako ga preživljaš? Prostega časa zares nimam prav veliko. Sem namreč predsednik mladinske organizacije na šoli, to me kar precej zaposluje. Dvakrat tedensko imam tudi popoldne pouk, treba še je pripravljati za naslednji dan in tako čas prehitro mine. Kadar pa le imam pro¬ ste urice, se najraje ukvarjam s svojim ko¬ lesom, popravljam tudi kolesa drugih in vča¬ sih kaj postorim tudi pri našem avtomobilu. Med počitnicami sem izdelal po TIMovem načrtu dvigalo na avtomobilu in Caterpillar. Na svoje kolo sem si sam montiral prestave. Udeležujem se tudi šolskih športnih tekmo¬ vanj v smučanju, na šolskem kolesarskem prvenstvu sem dosegel drugo mesto. Pred nami sta tvoja izdelka za tehnični pouk: model Peltonove turbine in dvotaktnega mo¬ torja. Gotovo si se moral hudo potruditi, da sta ti izdelka tako uspela. Morda pa je tehnični pouk tvoj najljubši predmet? Moj model dvotaktnega motorja se morda res razlikuje od drugih, ker sem imel na voljo nenavadno gradivo: pleksi steklo in plastiko za ploščo. To sem dobil kot odpad¬ ni material pri TAMu, saj je pri nas za vse te stvari zelo nerodno. Nimamo namreč po¬ sebne trgovine za modelarje ali amaterske dejavnosti sploh in tako tovariši za tehnični pouk kot mi sami prosimo po podjetjih za take odpadke, le tako lahko kaj naredimo. V specializirani trgovini Kekec imajo na prodaj le igrače in gotove izdelke, drugje pa sploh nič. Od vseh predmetov mi je res najbolj všeč tehnični pouk in še posebej tehnično risa¬ nje. Zelo zanimiva je tudi fizika in sploh vse, kar je v zvezi s strojništvom in me¬ haniko. TIM 97 Kmalu se boš moral odločiti, kam po kon¬ čani osemletki. Si o tem že kaj razmišljal? Za gotovo še ne vem, mislim pa na srednjo tehniško šolo strojne smeri in potem morda še naprej na univerzo na strojno fakulteto. Na vsak način pa bom ostal pri strojništvu. Je morda ta »ljubezen« do strojništva po¬ dedovana? Povedal si namreč, da je tvoj oče strojni tehnik v TAMu. Tega ne morem trditi zagotovo. Res pa je, da mi marsikaj pove o delu v tovarni, tudi ogledal sem si jo že od znotraj in to kar podrobno, tako da sem se za strojništvo kar navdušil. Zelo rad tudi »pobezam« po našem avtomobilu. Saj res, praviš, da popravljaš kolesa in celo domač avto. Kam bi torej pogledal, če avto nenadoma ne bi hotel vžgati? To vprašanje oziroma odgovor nanj seveda ne bo vplivalo na tvojo oceno pri tehničnem pouku, morda pa bo koristilo temu ali onemu TIMovemu naročniku, ki doma takole na tihem rad vrže oko na očetovega konjička. Najprej bi pregledal zaganjač, če bi bilo tu vse v redu, bi ugotovil, če dinamo dobro polni, in končno, če bi bilo še narobe, bi pogledal, če se ni izpraznil akumulator. Vse kaže, da tvoje avtomobilsko znanje sega kar precej daleč in da tvoj sloves »hišnega mehanika« ni iz trte zvit. Le kje si nabiraš to znanje? Morda v knjigah ali revijah? Svojega avtomobilskega in kolesarskega zna¬ nja si nisem nabral v knjigah ali priročnikih, ampak v praksi, z izkušnjami pri starejših, nekoliko pa tudi z lastnim poskušanjem. Knjig ne berem veliko. Prebral sem tiste, ki so bile obvezno berilo v šoli, zelo všeč so mi fantastični romani. Prebral sem jih nekaj, zelo mi je ugajal Planet sedmih sonc. že štiri leta sem naročnik TIMa. Revijo ved¬ no vso preberem. Zelo rad imam TIMove načrte in sem prej delal po njih. Všeč so mi tudi sestavki, ki obravnavajo zgodovino tehnike, izume, pišejo o znanstvenikih in podobno. Podobne oddaje gledam rad tudi na televiziji, zanimajo me tudi politični do¬ godki pri nas in v svetu, rad imam zabavno¬ glasbene oddaje in šport — tako v časopisju kot na televiziji. Romanov, zgodb, razen ti¬ stih, ki sem jih omenil, ne berem. Pred teboj je nova, prva številka letošnjega TIMa. Kakšna se ti zdi revija nasploh in kako ste na šoli sprejeli novi letnik? Kot rečeno, sem že dolgo TIMov naročnik. Revija je zanimiva. Toda zdi se mi, da so začetne številke ponavadi boljše kot tiste proti koncu. Ugotovil sem tudi, da načrti niso vedno točno narisani, pri povečevanju načrta se je izkazalo, da so črte risane po¬ strani. To potem zelo otežkoča tudi dobro izdelavo modela. Sploh bi bilo najbolje, če bi bili načrti objavljeni v merilu 1 : 1, s tem bi se krog modelarjev, zlasti začetnikov gotovo precej razširil. Vsi namreč nimajo tako radi tehničnega risanja kot na primer jaz in izdelovanje takih načrtov v prostem času jih še malo ne veseli. Mislim, da bi mladi modelarji zelo radi kupovali načrte v naravni velikosti, kjer bi bil priložen tudi že kompleten material, tako da bi kar takoj lahko začeli z delom. Tako pa je treba naj¬ prej prerisovati, nato okoli znancev in v de¬ lavnicah ali po podjetjih »loviti« material, ki ga res dobiš le po sreči. Marsikateri že poprej obupa. Novi TIM mi je zelo všeč, predvsem zaradi barvnega ovitka. Prej smo na naši šoli pre¬ cej naročali ABC tehnike, ki je že imel barvni ovitek. Tudi vsebinsko mu nič ne manjka. Posebno privlačne so Male železnice, o katerih smo doslej le malo lahko brali. Marsikdo bi si rad izdelal tudi kako maketo, malo je zna¬ nega o električni napeljavi, dodatnih objek¬ tih in podobno. Nova je tudi vesoljska teh¬ nika, ki nas vse po vrsti močno zanima. Več bi morali v TIMu pisati tudi o samih vesoljskih poletih, poletu na Luno itd. Se¬ veda bi bilo še lepše, če bi bile tudi slike v reviji barvne, zlasti tiste iz vesolja. Tako nekako je potekal pogovor z mladim Mariborčanom Stojanom Ledinekom. Lahko si ogledate njegov izdelek, ki žal še malo ni tako popoln na sliki, kot v resnici. Naš preskok iz Ljubljane v Koper in z morja v severni Maribor je kar precejšen, vendar pa upam, da mi ne bo treba obiskovati le naših mestnih šol. Prepričana sem, da me bo pisemce zdaj zdaj poklicalo v kako va¬ ško šolo, kjer imajo mladi tehniki še veliko manj možnosti za svojega »konjička« kot njihovi mestni vrstniki. TIM 98 PETERO LUTK PRIPOVEDUJE Jaz sem gospa tkanina. Sem čedna, meh¬ ka, prožna, voljna, lesketajoča, trpežna, ne- zmečkljiva. žal nimam nikoli vseh dobrih lastnosti hkrati. Odvisno je od tega, ka¬ tero surovino so zame uporabili. Vsa sem narejena iz drobnih, predrobnih vlakenc. Vlakna so bila skrita v steblih la¬ nu, v semenih bombaža, sestavljala so me¬ hek ovčji kožuh ali pa jih je izločila svilo- prejka. So torej naravna rastlinska in žival¬ ska. Tisoče let je minilo, odkar jih je člo¬ vek našel in se jih naučil uporabljati. Da¬ nes zna človek naravo tudi preoblikovati in zadnjih nekaj desetletij je velik del tka¬ nin iz umetno narejenih vlaken. Saj poznate najlon, perlon, orlon in druge. Izpulite nitko iz katerekoli tkanine in si jo dobro oglejte. Opazili boste, da jo sestav¬ lja nešteto krajših ali daljših vlaken. Su¬ kana so tako spretno, da je nit gladka in močna. Sukanje vlaken v niti imenujemo predenje. Včasih so predli ročno z enim vretenom in preslico na kolovratu. Danes se na predilnem stroju hkrati vrti na dese¬ tine vreten. Sedaj še dobro opazujte tkanino. Niti so med seboj tesno prepletene. Če so preple¬ tene na pletilnem stroju, vrste zank vi¬ sijo ena iz druge. Tkanina je raztegljiva in prilegajoča. Za razliko pa je na statvah ali tkalnem stro¬ ju stkano blago trdno ter rado obdrži ve- 7QQQQQQQOOOO 000000000000 votek' osnutek TIM 99 likost in obliko. Pri platneni vezavi pre¬ skoči prepletajoča votkova nit vedno le po eno vzdolžno vpeto osnutkovo nit. Najlepše vidimo tak način vezave na redko tkani vrečevini. Surovina te najbolj grobe tkanine so vlakna iz stebel jute. Juta je indijski lan. In sedaj si zamislite, da ste ostali kot Ro¬ binson na samotnem otoku. Vse si morate napraviti iz vrečevine: obleko in klobuk, za¬ vese, prtiče in preproge. Edino orodje, ki ga imate, pa so škarje. Izdelki bi bili za¬ radi enoličnosti verjetno dolgočasni, zato vam bom pokazala, kako lahko nekoliko spremenite enakomerni tok niti platnene vezave. čisto vrečo razrežite na več pravokotni¬ kov poljubne velikosti. Že takoj boste opa¬ zili, da krajne niti kar same uhajajo. Pa jih še sami nekaj odstranite. Dobili ste resice na eni strani, na dveh ali kar na vseh šti¬ rih. Sedaj izvlecite še nekaj vmesnih niti. Vam je novi vzorec všeč? Vsak naj dela popolnoma samostojno in videli boste, ko¬ liko različnih vzorcev lahko napravite. Lahko se na enem koncu tkanine vsi trije vzorci dopolnjujejo. Možnosti je mnogo, že¬ lim vam obilo zabave in domiselnosti! Na¬ svidenje. Tončka Zupančič Izvlečene niti ne zavrzite. Z njimi lahko razredčene niti vežete v poljubne snopiče. Zopet novi vzorci! Za danes še en način: tkanino primite s prsti ter skušajte niti razvleči. Nekje je tkanina postala redkejša, drugje gostejša. To ponovite na več mestih. TIM 100 MLADI 9-» 0 t MODELARJI MUCA IZ BAKRA Drago Mehora Morda ste že izdelali iz bakrene pločevine slončka ali pa ljubljanskega zmaja, ki sta bila prikazana v osmi številki lanskega let¬ nika naše revije. Na enak način si boste lahko izdelali še majhno muco in tako iz¬ popolnili svoj mali bakreni živalski vrt. Kot vidite, je muca sestavljena iz treh de¬ lov: iz trupa z zadnjima nogama, oprsja s sprednjima nogama, in glave, ki jo je mogo¬ če celo zasukati v desno ali levo. Deli so med seboj spojeni z majhnimi bakrenimi kovicami, ki jih lahko kupite v vsaki trgo¬ vini z železnino. Sestavne dele narišite na trd papir s pomočjo mreže (stranica kva¬ drata 10 ali 12 mm). Dele izrežite, polo¬ žite na pločevino in občrtajte s šilom ali risalno iglo, nato pa jih izrezljajte z drobno žagico za kovino. Izrezljajte tudi oči in iz¬ vrtajte luknjice za kovice. Vse robove zgla¬ dite s pilo. Na obeh straneh gobčka pre¬ bijte šest majhnih luknjic in pretaknite skoznje tri kose drobne bakrene žice, ki jo dobite, če odstranite ovoj s kosa elek¬ trične žice. Mačka bo tako dobila brke, kot se spodobi in kot poje pesem » ... na de¬ sno tri, na levo tri«. Zdaj pa lahko dele spojite. Kovica, ki spaja oprsje in trup, naj bo dobro stisnjena, ti¬ sta, ki povezuje glavo in vrat, pa le na¬ rahlo, zato da boste lahko glavico zasukali po svojem okusu. TIM 101 APARAT ZA KONTAKTNO KOPIRANJE FILMOV IN ZA IZDELAVO DIAPOZITIVOV Drago Mehora Vsem amaterjem, ki fotografirajo z malo- slikovno kamero za 35 mm film, bo dobro rabila priprava za kontaktno kopiranje. Res je, da male negative 24 X 36 mm redno po¬ večujemo s povečevalnikom, toda svoje po¬ snetke boste mnogo laže ogledovali in oce¬ njevali, če jih boste najprej kontaktno, t.j. v isti velikosti kopirali na foto papir. Po¬ rabili boste le malo papirja, mimo tega pa si boste sčasoma pridobili lep arhiv svojih posnetkov. Naš kopirni aparat je pravzaprav preprost zabojček, ki si ga boste prav lahko sami izdelali. Potrebovali boste v glavnem le vezano ploščo debeline 3 in 5 mm, pa še malo stekla in plastične folije. Mere v na¬ črtu seveda niso obvezne, vendar navede¬ ne popolnoma zadostujejo za kopiranje 35 mm filmov in za izdelavo diapozitivov po vaših posnetkih. Najprej si urežite deščice za obod zabojčka iz petmilimetrske vezane plošče. Natančno izžagajte zareze za ogelne spoje, ki se mo¬ rajo dobro skladati. V sprednjo steno izža¬ gajte na označenem mestu okroglo odpr¬ tino za okov žarnice. Ta luknja mora imeti enak premer kot je premer okova žarnice. Okov in malo žarnico dobite v vsaki trgo¬ vini z električnim materialom. V zadnjo steno vrežite z žagico režo, skozi katero boste potisnili ploščico iz prosojne ali pro¬ zorne umetne mase rdeče, lahko tudi zele¬ ne barve. Obod spojite s toplim mizarskim klejem ali s kakim drugim lepilom za les. 2 cm pod robom nalepite na notranjo stran oboda letvice, ki bodo nosile prosojno ste¬ kleno ploščo. Ko bo zlepljeni obod suh, nalepite še dno 130 X 100 mm iz trimilimetrske vezane plo¬ šče, nato pa se lotite izdelave pokrova. Pokrov je sestavljen iz dveh deščic, od ka¬ terih zgornja popolnoma pokrije zabojček, spodnja pa naj tesno sede v zabojček. Obe deščici imata v sredini pravokotno odprti¬ no, v kateri bo ležala steklena ploščica. Naj¬ laže boste zadeli lego in velikost obeh iz¬ rezov, če boste narisali na deščici prese¬ čišče diagonal in obe srednjici, od katerih boste potem odmerjali polovice označenih mer v levo in desno ter navzgor in navzdol. Ko ste to izdelali, zgladite vse robove in zlepite obe deščici pokrova. V sredini je sedaj odprtina, v kateri bo tičalo steklo. Stekleno ploščico 42 X 30 mm naj vam ure¬ že steklar ali kdo, ki zna to z diamantnim rezilom dobro narediti. Steklo ne sme ime¬ ti nobene napake. Ne bo'napak, če bo po¬ vršina vložene steklene ploščice za kako desetinko mm nad površino pokrova, tako boste bolje stisnili film in papir oziroma pri izdelavi diafilma — dva filma. Nikakor ne sme biti površina stekla pod površino pokrova. V primeru, da bo steklo tanjše od 3 mm, podložite (in nalepite) na nosilni rob odprtine ozek trak usnja ali kartona. Pri steklarju boste dobili tudi kos mlečne¬ ga ali opalnega stekla v velikosti 120 X X 90 mm. Mere so lahko tudi za kak mili¬ meter manjše, ker ni nujno, da bi prosojna steklena plošča zelo tesno tičala v zabojčku, če ne bi mogli dobiti prosojnega stekla, lahko uporabite navadno okensko steklo, na katerega pa morate nalepiti prosojni pa¬ pir (paus papir). V gornjo stran pokrova izvrtajte na označe¬ nih mestih luknjice in vlepite štiri majhne lesene količke, med katerimi bo tekel film¬ ski trak točno nad odprtino v pokrovu. Na spodnjo stran pokrova nalepite oba vodil¬ na žlebička, v katerih se bo premikala pro¬ sojna plastična folija za rdečo oziroma ze¬ leno svetlobo. Razdalja med žlebičkoma se mora ujemati z režo v zadnji steni. Višina teh vodil kot tudi širina reže se ravna po debelini plastične plošče. Paziti je treba, da bo tekla rdeča plošča tik pod odprtino v po¬ krovu in da jo boste lahko brez trenja in zatikanja vlekli iz aparata in potiskali vanj. Prosojna ali prozorna plastična plošča nam namreč popolnoma nadomesti posebno rde- TIM 102 P C0 2 Če ni dovolj kisika, nastane nekaj ogljiko¬ vega monoksida (CO). Aktivno oglje reagira z mnogimi oksidanti kot na primer s koncentrirano solitrovo kislino ali koncentrirano žveplovo kislino: C + 4HN0 3 -» 2H 2 0 + 4N0 2 + C0 2 C + 2H 2 S0 4 -> C0 2 + 2H 2 0 + 2SO z Po gornjih enačbah lahko sklepamo, da ima aktivno oglje veliko afiniteto do kisika, je torej redukcijsko sredstvo. Zato oglje pogo¬ sto uporabljamo v metalurgiji kot redukcij¬ sko sredstvo. O tem pa bomo napisali ne¬ koliko več v eni izmed prihodnjih številk. Za zaključek pa poglejmo, kje bi lahko doma koristno uporabili aktivno oglje. Odprimo hladilnik! V njem so vse mogoče dobrote, vsaka ima svoj duh. Če se vse te dišave med seboj pomešajo, pa včasih ne diši več prijetno iz hladilnika. Vse te vonjave pa lahko polovimo v vrečico, napolnjeno z ak¬ tivnim ogljem. Platneno vrečko napolnimo z aktivnim ogljem in jo obesimo v hladilnik. »Past« za dišave je gotova. Vaši iznajdlji¬ vosti pa prepuščamo, da vsak po svoje izde¬ la tako pripravo. TIM 115 BIOLOŠKA ZBIRKA Danica Honzak Naš insektarij ali po domače gojilnica za metulje je že pripravljen in sedaj potrebuje¬ mo le še »divjad«, zavoljo katere smo se lo¬ tili našega dela. Potrebujemo gosenice, iz katerih se bodo spomladi izvalili lepi me¬ tulji. Gotovo ste že kdaj pohodili kakšno gosenico in niti pomislili niste, da bi jo pobrali ter gojili v insektariju, da bi se za¬ bubila in bi iz nje prilezel metulj. Naš pred¬ log se vam bržkone zdi neprijeten in kar vidim vas, kako se stresete ob misli, da bi s papirjem previdno pobrali zavaljeno zeleno in dlakavo gosenico ter jo odnesli v svoj insektarij. Priznam, da je mnogim začetni¬ kom to delo neprijetno, zakaj gosenica je na prvi pogled ogabna. Pa ne bo dolgo časa takšna. Ko bo dovolj zrastla, se bo popolno¬ ma spremenila. Dobila po nekakšen barvast oklep in postala bo negibna temno siva bu¬ ba. Kdor ima le malo raziskovalnega duha, bo hrabro prezrl zunanjost gosenice, zato pa bo imel pozneje veliko veselja s pre¬ veliki nočni pavlinček in njegova gosenica krasnim metuljem. Na ta način lahko doma vzredite največjega metulja naših krajev — VELIKEGA NOČNEGA PAVLINČKA. Z raz¬ prtimi krili meri včasih tudi 14 cm. Kje najdemo gosenice Le malokdo bo imel toliko sreče, da bo našel gosenico ali pa morda že bubo ve¬ likega nočnega pavlinčka. Zato se bomo brž¬ kone morali zadovoljiti z običajnimi, manjši¬ mi belini, na primer z gosenico kapusovega (latinsko Pieris brassicae) ali pa glogovega belina (latinsko Aporia crataegi). Gosenice kapusovega belina najdemo na zelju, ohrov¬ tu, na cvetači, skratka na kapusnicah. Odra¬ sle so 3,5 cm dolge. Gosenica ima črno gla¬ vo, telo je zelenkasto rumeno, po hrbtu ima črne lise. če ste našli manjše gosenice, jih poberite skupaj z zeljnim listom. Tega bodo do drugega dne že pojedle in pripravili jim boste svež list. Hraniti jih morate, dokler se ne zabulijo. Svetujemo vam, naj bo v eni gojilnici le ena sama vrsta metuljev, da pozneje ne bo pomote in težav pri prepari¬ ranju. Vaša gosenica vas bo že v tem me¬ secu nekega jutra presenetila z zelenkasto belo in črno marogasto oglato bubo. Pri¬ trjena bo nekje na lesenem robu gojilnice. Če niste našli gosenice kapusovega belina, potem poglejte po drevesih in poberite zvito suho listje. Navadno so listi z močnimi go- seničjimi nitkami pritrjeni na vejico. Znotraj pa so prepredeni z redkim zapredkom in nudijo prezimovališče kakim desetim gose¬ nicam, ki so tedaj že 6 do 7 mm dolge. Go¬ senice v teh suhih listih položite v gojilnico, le-to pa na hladno in počakajte spomladi. Gosenica buba metulj TIM 116 Pripomočki za prepariranje gosenice Dokler se gosenice še niso zabubile, izbe¬ rite nekaj najlepših za biološko zbirko. Po¬ ložite jih v škatlico in nanje usmerite škro¬ pilni curek kakega insekticida proti muham (dobite ga v pločevinasti škatli v prodajal¬ nah barv, v cvetličarnah ter drogerijah), na primer nuvan. Izogibajte se kemikalij, ki so nevarne tudi človeku, na primer metasotox, paration. V naravoslovnih krožkih, ki jih vodi profesor biologije, pa bo najbolje, če ubijete gosenico s ciankalijem. To je izredno stru¬ pena snov, ki lahko usmrti tudi človeka. Usmrtitev s ciankalijem je za gosenice in za metulje najprimernejša. Potrebujemo pra- hovko, visoko 10 in široko približno 6 cm. Na dno denemo več manjših koščkov cian¬ kalija in nad tem naredimo 2—3 cm debel sloj sadre. Povrh tega položimo sloj vate. Uporaba ciankalija je zelo nevarna. Zato bo bržkone bolje, da vzamete eter ali pa klo- Za prepariranje gosenic potrebujemo gumi¬ jasto dvojno puhalo, stekleno cevko in prož¬ no kovinsko ščipalko. Vse to in še rezervno cevko vidite na naši sliki. (Foto D. Honzank) roform. Vzamete 12 cm dolgo in 4 cm široko cevko. Z obeh strani naj bo zaprta s pluto¬ vinastim zamaškom. V spodnjo odprtino vtaknete kosmič vate, ki ste ga prej namo¬ čili v eter ali kloroform, ali pa v mešani¬ co 1/3 kloroforma in 2/3 etra. Prepariranje gosenice Sedaj se začne najbolj neprijetni del pri pripravi vaše biološke zbirke. Preparirati morate gosenico, to pa ni ravno najlažje. Potrebujete gumijaste rokavice, pinceto, go¬ rečo svečo, posebno ščipalko za gosenice, 12 cm dolgo stekleno cevko (znotraj 5 do Za sestavljanje popolne biološke zbirke od gosenice do metulja potrebujemo tudi pre¬ parirane gosenice. Te najprej izpraznimo, nato pa kožo nataknemo na ožji del cevke ter napihnemo in sušimo nad plamenom, tako kot kaže slika. (Foto D. Honzak) 6 mm široko), spodaj zoženo na 1 do 2 mm, gumijasto dvojno puhalo in gladko leseno paličico. Mrtvo gosenico primete za glavo in s paličico narahlo ter z obračanjem iztis¬ nite iz nje drobovino. Navadno je to zelena zdrizasta masa. Pod prsti ostane le koža gosenice. Z zadkom jo nataknete na ožji del cevčice, to pa na gumijasto dvojno pu¬ halo in jo napolnite z zrakom. Pred vami se bo oblikovala gosenica takšna, kot je v naravi. Če jo nad plamenom posušite, bo za vedno obdržala svojo obliko. Suho gose¬ nico shranite in počakajte, da boste imeli še bubo in metulja. Stekleno cevko dobite v steklarni, ščipalko lahko naredite sami ali pa jo naročite v ko¬ vinarskem podjetju, gumijasto dvojno puha¬ lo dobite pri Sanolaborju v Ljubljani, Cigale¬ tova 7. Tam imajo tudi cevke, ki jih sicer uporabljajo za kapalke. Ne pozabite shraniti gosenice, če se niso še zabubile! TIM 117 OPEKARSKA IN LONČARSKA GLINA Mario Pleničar Ljudje so vedno iskali za svoje gradnje primerne gradbene elemente. Pokrajine oko¬ li Sredozemskega morja so jim nudile obilo kamna — pogosto že v naravi izobli¬ kovane kvadre in plošče. Drugega jim ni bilo treba, kot zlagati kamen na kamen, in stavba je rastla. V težjem položaju so bili ljudje, ki so se nastanili v širnih ravninah, kjer ni bilo daleč naokoli nikakih kamnitih skladov, pogosto pa ni bilo niti primernega gradbenega lesa. In vendar so vzcvetele na takih ravninah med Evfratom in Tigrisom bogate kulture in razvite civilizacije. Pre¬ bivalci teh dežel so si našli gradbeni ma¬ terial — glino in iz nje so izdelali gradbe¬ ni element — opeko, iz gline narejen kva¬ der. Prvotno so glino vezali z bitumenom, sušili so jo na soncu in šele pozneje so jo žgali v pečeh. Lahko rečemo, da je bila opeka eden od osnovnih temeljev teh civi¬ lizacij in posredno prek njih tudi naše ev¬ ropske civilizacije. Od tedaj se je mnogo spremenilo. Tehnika je napredovala, vendar je opeka, narejena iz gline, ostala še vedno iskani gradbeni element, čeprav jo pri večjih gradnjah iz¬ podrivajo že drugi materiali. Opekarsko glino dobimo skoraj na vsaki ravnici, kjer je voda nanašala preperino in jo odlagala. Vendar se posamezne gline med seboj precej razlikujejo in zato tudi izdelki različnih opekarn še zdaleč niso enakovredni. V Sloveniji je bilo vedno mnogo opekarn, ker so pri nas vedno precej gradili, po¬ sebno pa še po zadnji vojni. Opeka pa je razmeroma težka, zato so morali opekarne postavljati blizu večjih gradbišč; s tem je bil prevoz čim krajši. Večja gradbišča so v večjih mestih ali v njih okolici. Ljubljana, Celje, Maribor, Novo mesto, Koper in Go¬ rica imajo svoja surovinska zaledja za iz¬ delavo opeke. Vsa ta mesta ležijo blizu večjih ravnin, na katerih se najdejo tudi plasti opekarske gline. Ljubljanske opekarne so postavili na se¬ verni rob Ljubljanskega barja, na rob viške terase. Tam je v zahodnem kopu več kot 4 m debela plast zelenkasto sive gline. Gli¬ na prehaja navzgor v 50 cm debelo plast šotnega blata. Še više so 8 m debele pla¬ sti glin in peskov, na vrhu pa je prod. Ze¬ lenkasto siva glina, ki je za opeko najbolj¬ ša, je nastala v starejšem pleistocenu, to¬ rej v času med dvema ledenima dobama. Nastala je z usedanjem glinenega blata v jezeru, ki se je ustvarilo tako, da je Sava s svojim prodom zaprla odtok Ljubljanici. Jezero je segalo do današnje šiške, ali pa je celo oblivalo šišenski hrib. In res so sledovi starih opekarn tudi na šišenski strani. Glina, ki jo izkoriščajo v vrhniški opekarni, je nastala ob koncu zadnje ledene dobe, ki jo imenujemo tudi wurm. To je bilo pred več kot 20.000 leti. Tudi ta glina je nastala v jezeru, ki je preplavljalo današnje Ljub¬ ljansko barje. Blizu Straže pri Novem mestu je kraj Zalog. Tam stoji danes večja opekarna, ki zalaga z izdelki vso novomeško okolico. Svoje ko¬ pe ima opekarna v dolini Prečne. Prečna je zadnji kraški izvir Temenice, ki pride na dan v Luknji nad vasjo Prečna. Tudi ta do¬ lina je bila v času ledenih dob jezero. Da¬ nes najdemo tam mnogo starih odkopov, ki so prerasli s travo in grmovjem, vidni so tudi sledovi opuščenih opekarn. Današnja opekarna izkorišča dve plasti gline. Zgoraj je temna glina z vložki rjavega kremenove¬ ga peska. Pod to glino je plast limonitnih drobcev. Limonit je železna ruda, vendar je tu slabe kakovosti. Pod limonitno plastjo je zopet glina, ki so jo začeli izkoriščati leta 1959. V tej glini so našli kosti nosoro¬ ga rodu Dicerorhinus, kar je vsekakor za¬ nimivo. Kaže, da so takrat živeli pri nas v jezerih nosorogi in da je bila medledena doba, v kateri je glina nastajala, verjetno precej toplejša od današnje. Za opekarstvo in lončarstvo je veliko ob¬ močje Krškega polja prava »zlata jama«. Posebno je zanimiv zahodni del, kjer pre¬ vladujejo gline. Vzhodni del je Sava zasi¬ pala s svojim prodom. Krka, ki teče na za¬ hodnem delu, je kraška reka in je vedno TIM 118 imela prav malo proda. Savski prod je ver¬ jetno večkrat preprečil odtok vode z zahod¬ nega dela in tako so pogosto nastajala tam jezera, v katerih se je odlagala glina. Blizu Kostanjevice so našli v sivi glini ostanke mamuta. Tudi ta glina izvira iz časov lede¬ ne dobe. Na Krškem polju dela le nekaj manjših opekarn. Opuščena opekarna je pri Namalniču blizu Kostanjevice. Zelo številni so stari in opuščeni odkopi pri Podlogu in Pristavi. Prav na Krškem polju še danes žive in slove po svojih izdelkih lončarji v Pod¬ bočju in v Šentjerneju. Opekarne v okolici Celja izkoriščajo slabšo glino iz najnovejše geološke dobe. Glina je precej peščena. Opekarne so med Škofjo vasjo in Bukovim Žlakom. Dravska in Murska ravnina sta neizčrpen vir gline za opekarne, ki so v okolici vseh večjih krajev. To glino sta nanašali obe re¬ ki v času geološko mirnih obdobij po zad¬ nji poledenitvi. Glina se je vsedala v mrtvih rokavih, v močvirjih in jezercih v času več¬ jih poplav. Prekmurski lončarji pa dobivajo glino iz mnogo starejših plasti na Goričkem. To so terciarne pliocenske gline pri Puconcih, ki so nastajale v pravih jezerih, podobnih da¬ našnjemu Blatnemu jezeru na Madžarskem. Ta jezera so se občasno spremenila v moč¬ virja in takrat je rastlo drevje, iz katerega so nastale zaloge lignita, ki ga izkoriščajo na obrobju Murske ravnine pri Presiki bli¬ zu Ljutomera in v Murskem Središču. Pli¬ ocensko glino v Lendavskih goricah pa iz¬ koriščajo za izdelavo opeke tudi lendavske opekarne. Sploh je na teh območjih toliko uporabne gline, da ljudje, ki naj gradijo, postavljajo občasne poljske opekarne. Tako jim opeke ni treba od daleč voziti. Na Primorskem ni velikih holocenskih in pleistocenskih ravnin z usedlinami iz le¬ dene in poledene dobe. Tam si pomagajo z glino, ki jo deloma sami dobivajo iz zmle¬ tih plasti trdne skrilave gline, ki leži med laporjem in peščenjakom eocenskega fliša, deloma pa jim tako glino izpira iz fliša že voda in jo kopiči na kraških poljih ali tudi v večjih dolinah v Postojnski kotlini ali na Vipavskem. Pri Izoli je ob cesti opekarna s kamnolo¬ mom v sivi, laporju podobni kamnini. To je pretežno skrilava glina, ki jo kopljejo in meljejo ter žgejo iz nje opeko. Prvotno je ta opekarna izkoriščala glino, ki jo je že voda izplavila iz trdnih plasti. Pozneje pa, če je hotela še dalje obratovati, je morala sama pripravljati tudi surovino. Drugod je narava bolj radodarna. Vzdolž jugovzhodnega obrobja Brkinov med Podgra¬ dom in Brezovico blizu Kozine so majhna zaprta kraška polja. To so nekakšne majhne kotline na meji lapornih in peščenih flišnih plasti in močno ukrašenega območja iz krednega apnenca. Ta zaprta kraška polja imenujejo tudi slepe doline. Vanje priteka voda s fliša, teče čez polje in ponikne, ko doseže rob, ki je zgrajen iz apnenca. Ta polja so bila v pleistocenu, to je v času ledenih dob, jezera. Zato na njih najdemo debele plasti gline, ki so jo vode že tedaj izpirale iz flišnih plasti in nanašale v je- zerca. Primorci so to glino že od nekdaj izkoriščali. Na nekaterih poljih najdemo sle¬ dove starih opekarn. Moderno urejena ope¬ karna, ki so jo postavili v preteklem de¬ setletju, dela v Jezerini pri vasi Obrov. Dno Jezerine (že ime pove, da je bilo tod ne¬ koč jezero) je iz gline, ki so jo pred izde¬ lavo projekta opekarne vrtali povprečno 10 m globoko. Pod sivkastorjavo peščeno glino je siva, modrikasta ali zelenkasta gli¬ na. Tam so ugotovili 2 milijardi m 3 opekar¬ ske gline. To so torej kar precejšnje zalo¬ ge za tako majhno območje. Končno omenimo še veliko območje plei- stocenske gline med Kosezami in Malo Bu¬ kovico pri Ilirski Bistrici. Pleiocenska glina je nastala v jezeru, ki se je tod raztezalo pred več kot milijonom let. Občasno se je jezero spreminjalo v močvirje, v katerem je nastajal lignit, ki so ga kopali v Kose¬ zah še po drugi svetovni vojni. Iz povedanega lahko povzamemo, da so opekarske gline nastajale v jezerih, ki so se razprostirala po Sloveniji med zadnjimi ledenimi dobami ali pa še pred njimi. Ope¬ karska glina iz mlajše dobe je navadno slabše kakovosti. Zgodovina razvoja opekarn v kakem kraju nam kaže na obdobja večjega blagostanja prebivalstva, ko si je lahko gradilo nove domove. Zato je take podatke poleg ugo¬ tavljanja zalog gline zanimivo zbirati. TIM 119 OJ TA VOJAŠKA SABLJA • • • OD TOPA DO RAKETE Ivo Tominc (konec) Rakete imajo v primerjavi s topovi še eno veliko prednost: njih dolet je danes prak¬ tično neomejen. Seveda ima vsaka raketa svoj največji dolet, toda največje države imajo v oborožitvi tudi medcelinske rakete, zelo podobne tistim, ki nosijo v vesolje ali pa celo na Luno Zemljine satelite in posadke. Tudi ladje so že oborožene z raketami, ki so nadomestile topove. In čeprav je količina eksploziva v vojaških raketah precej manj¬ ša, kot je skupna teža rakete, je učinkovi¬ tost raket predvsem zaradi njihove natanč¬ nosti veliko večja kot pa učinkovitost to¬ pov. Takšna je torej bila pot od metalca kame¬ nja do topa in od letečega ognjenega kopja do rakete. Ni šlo vse tako gladko kot v teh vrsticah, dolga vrsta let se je zvrstila, preden se je primitivno orožje razvilo v zadnjo besedo tehničnih dosežkov. Najbolj koristno za človeka pa bo vse to takrat, ko bodo topovi prenehali grmeti in ko bodo rakete služile človeku le v dobro, naj bo to za obrambo pred točo ali pa za sprehode po vesolju, ki tako vabeče kliče človeka v svoje neskončnosti. Britanski bombnik vrste Victor, ki leti s hi¬ trostjo 1.000 km/h, ima pod trupom obeše¬ no raketo vrste zrak-zemlja TIM 120 m MLADI ® FOTOGRAFI FOTOGRAFSKA KAMERA Oskar Dolenc NJENI GLAVNI DELI TER NJIHOVE FUNK¬ CIJE V KAMERI. Do sedaj smo spoznali kamere na splošno. Razdelili smo jih po formatih in spoznali njihove dobre in slabe lastnosti. Danes pa si nameravamo ogledati kamero samo: iz katerih glavnih delov je sestavljena in če¬ mu ti deli služijo pri fotografiranju. Na sliki 1 in 2 vidimo vse važne dele sodobne kamere: 1. zapah zadnje stene 2. sprožilec 3. gumb za povratno navijanje 4. kontakti za bliskalico 5. zadnja stena — hrbet 6. ročica za hitri transport filma 7. gumb za navijanje osvetlitvenih časov 8. indeks za nastavljanje osvetlitvenih časov 9. nastavitveni kazalec svetlomera 10. kazalec svetlomera 11. tabela zaslonk za svetlomer 12. okence za nastavljanje občutljivosti filma 13. tabela osvetlitvenih časov za svetlomer 14. števec posnetkov 15. beležnica za vrsto filma (črnobeli, barvni dnevni, za luč) 16. gumb sklopke za sprostitev povratnega na¬ vijanja 17. obroč za nastavljanje razdalje 18. obroč za nastavljanje zaslonke 19. ročica gumba za povratno navijanje 20. vreteno za svetlobno kaseto 21. transportno zobato vreteno 22. navojni kolut — s PL avtomatiko 23. držalo filma pri PL avtomatiki 24. indeks PL avtomatike Naštejmo glavne dele, ki so skupni vsem kameram: ohišje, objektiv z zaslonko, iska¬ lo, gumb za transport, zaklop ter sprožilec. 24 Slika 2 23 TIM 121 optična os premer Slika 3 OBJEKTIV je najvažnejši, a tudi najdražji del kamere in je v večini primerov sklop med seboj zlepljenih, precizno brušenih leč. Te kom¬ binacije različno brušenih leč so potrebne za odpravljanje napak pri posameznih le¬ čah. Tako govorimo o korigiranih objektivih. Slika 4 Vsak objektiv ima označeni glavni karak¬ teristiki: goriščno razdaljo in svetlobno ja¬ kost objektiva. Goriščna razdalja (f) je oddaljenost optič¬ nega centra objektiva do njegovega gori- šča, v katerem leži film. Izraža se v mili¬ metrih in je označena na obodu vsakega objektiva (f-45, 58, 100, glej sliko 3). Svet¬ lobna jakost objektiva se označuje z obrat¬ nim sorazmerjem med premerom, ko je odprtina zaskonke na objektivu največja, in med njegovo goriščno razdaljo, npr. 1 : 2,8, 1 : 4, 1 : 8 itd. To razmerje nam pove, koli¬ kokrat gre premer objektiva v njegovo go¬ riščno razdaljo. Svetlobno močni objektivi nam že pri normalnih svetlobnih okolišči¬ nah omogočajo izredno kratke čase. To so objektivi s svetlobno jakostjo 1 : 1,5, 1:2. Glede na goriščno razdaljo pa ločimo ob¬ jektive v tri glavne skupine: normalne, širo- kokotne in teleobjektive. Vsaka kamera ima normalni objektiv. Ve¬ likost goriščne razdalje je približno enaka diagonali velikosti negativa za tisto kamero. Širokotni objektiv ima kratko goriščnico, zato pa širok snemalni kot. Z njim snema¬ mo pokrajinske motive, notranjost ali mno¬ žice. Ima veliko globinsko ostrino. Teleobjektiv ima dolgo goriščnico, zato pa ozek snemalni kot. Z njim snemamo motive, ki so oddaljeni, ali pa motive, pri katerih želimo samo podrobnosti (portret, padalca v zraku). Ima majhno globinsko ostrino, zato je pri snemanju zelo važna nastavitev točne razdalje. Za večje teleobjektive je obvezen stativ, da preprečimo tresljaje. Na sliki 4 si lahko ogledate primerjavo sli¬ kovnih kotov posameznih objektivov na istem fotoaparatu. TIM 122 Še kratko opozorilo! Vsak objektiv ima na zunanji strani prve leče posebno oblogo proti odbojem v samem objektivu, Ta ob¬ loga je izredno tanka in zato občutljiva za praske in prstne odtise. Torej pozor! ZASLONKA je vgrajena v okov objektiva in z njo me¬ njavamo njegovo odprtino, s tem pa tudi svetlobno jakost objektiva. Tako spuščamo na film več ali manj svetlobe. Zaslonka je sestavljena iz tankih srpastih lamel, ki oži¬ jo odprtino, popolnoma pa je nikdar ne za¬ prejo. Običajno se premikajo z obročem na objektivu. Oznake zaslonk so naslednje: 1,5, 2, 2,8, 4, 5,6, 8, 11, 16, 22. Če za¬ slonko zapiramo, moramo pri enaki svet¬ lobi podaljšati osvetlitev. Vsaka naslednja zaslonka zahteva enkrat daljšo ali enkrat krajšo osvetlitev. Osvetlitveni čas in za¬ slonka sta si v stalni medsebojni odvis¬ nosti. Če vzamemo npr. 1/125 in zaslonko 8, bomo pri krajšem času 1/250 nastavili zaslonko 5,6, kar ustreza enakim svetlobnim okoliščinam. Zaslonka pa vpliva tudi na globinsko ostri¬ no, kar si bomo še posebej ogledali pri tehniki snemanja. Vedeti moramo tole: če večamo odprtino zaslonke, se s tem manjša globinska ostrina. Pri posnetkih daljav je globinska ostrina velika, pri snemanju na blizu pa je globinska ostrina zelo majhna. SPROŽILO !N ZAKLOP Sprožilo je v bistvu gumb za proženje za¬ klopa in je na zgornji ali sprednji strani kamere. Slika 5 Danes razlikujemo dve vrsti zaklopov — centralne in zavesne. Z zaklopom osvetlimo film za določen čas. CENTRALNI zaklop je nameščen v objektivu in ga sestavljajo kovinske lamele, ki od¬ pirajo odprtino objektiva od sredine navzven ter ga potem v nasprotni smeri zapirajo. Ti zaklopi zmorejo osvetlitve do 1/500 se¬ kunde. Današnje najmodernejše kamere pa imajo elektronske centralne zaklope (s transistorji), ki dosegajo enako hitro čase kot zavesni zaklopi (1/2000 sekunde). ZAVESN! zaklop je tik pred filmom in je narejen iz črne gumirane tkanine. Z njim lahko dosežemo izredno kratke osvetlitve. Take zaklope imajo kamere z menjalnimi objektivi in zrcalno-refleksne kamere. Pri osvetlitvi preleti razporek (ozek ali širok, odvisno od časa osvetlitve) med koncema zavese. Zaklop se lahko napenja posebej ali pa se napne istočasno s transportom filma. Poznamo novo in staro lestvico časov: Nova B 1 2 4 8 15 30 60 125 250 500 1000 Stara B 1 2 5 10 — 25 50 100 200 400 Označba B pomeni trajno osvetlitev, torej Slika 6 TIM 123 vse dotlej, dokler držimo prst na sprožilu. Števila kot 1, 2, 4 itd. pa pomenijo 1/1, 1/2, 1/4 sekunde. Poseben mehanizem — samosprožilec nam omogoča, da se lahko slikamo skupno s pri¬ jatelji. Sodobni zaklopi nam omogočajo tu¬ di slikanje z bliskovno lučjo. Več o tem bo¬ mo zvedeli pri tehniki snemanja z bliskovno lučjo. ISKALO nam omogoči, da zaželeni motiv ujamemo na film v pravem izrezu. Poznamo iskalo na medlico, okvirno iskalo, briljantno iskalo, optično iskalo ter zrcalnorefleksno iskalo na jašek ali prizmo. Iskalo na medlico še danes uporabljajo pri velikoformatnih ka¬ merah. Okvirno in briljantno iskalo pa sodi¬ ta že v zgodovino. Optično iskalo je danes vsesplošno razšir¬ jeno in je običajno povezano z vgrajenim daljinomerom (slika 5). Zrcalnorefleksno iskalo pa ima v novejšem času vgrajeno še posebno merilno ali Fre- snel lečo, ki nam pomaga pri preciznem nastavljanju. Prerez enooke zrcalnorefleks- ne kamere ste si lahko ogledali v prejšnji številki TIM-a. Primer ostrenja na Fresnel lečo vidimo na sliki 6. NASVETI ZA NOVEMBER Ta mesec je za fotografiranje najrevnejši. Dan se skrči za nekaj ur. Toda tudi ob sla¬ bem vremenu ne puščajmo kamere doma. Včasih ravno v takem času ustvarimo do¬ bre fotografije. Fotografijo prenesemo tudi na snemanje v prostoru — portret, tiho¬ žitje, itd. TEHNIKA §»• Spoštovana tovarišica urednica! Za kotiček Tehnika naših dedov pošiljam opis mojega obiska na Macesnikovi kmetiji. Sončno jesensko nedeljo smo se peljali na izlet v Logarsko dolino in naprej po prav¬ kar zgrajeni cesti pod goro Olševo v Črno na Koroškem. Ustavili smo se pri Macesni- kovih, na gorski kmetiji z nadmorsko višino nad 1000 metrov. Sredi strmega travnatega pobočja je pripeta stara stanovanjska hiša in okrog majhnega dvorišča štiri gospodar¬ ska poslopja, ki so vsa povezana z eno leseno streho. Ljubezniva gospodinja nam je razkazala teh¬ nična čudesa, ki jih je bistroumen prednik napravil sredi prejšnjega stoletja, da bi si olajšal delo v težko dostopnih strminah, ure hoda oddaljenih od naselij. Naprave in stroji so še danes uporabni. Vir energije je voda, ki se zbira v rezervo¬ arju nad hišo. Po cevi jo spuščajo na sko¬ raj 6 metrov visoko vodno kolo, ki poganja NAŠIH DEDOV TIM 124 TIM 125 celo vrsto jermenic in strojev za kmečka opravila. Pod poslopji sega globoko v globel do go¬ zda travnik, ki je tako strm, da bi se moral kosec privezati, da bi varno kosil. Ko je kr¬ ma suha, jo zgrabijo na dno in nalože na poseben voz. Oboje potegnejo z žico, ki je pritrjena na vrteči se boben na vodnem kolesu, prav pod streho, kamor spravljajo seno. Nad zgradbami imajo njive, poševne, kot bi bile na strehi. S konji bi jih težko orali, namesto njih orje vodna energija. Boben vleče žico s plugom prek škripca, ki je pritrjen na gornjem delu strmine. Navzgor grede orje, navzdol pa orač plug brez te¬ žav potegne in spet zareže novo brazdo. Vsi prostori so prepleteni z gredmi in jer- menicami, ki ženejo: električni generator, žago jarmenik, brusilni stroj, dva mlina, sto¬ pe, slamoreznico, mlatilnico, krožno žago in stroj za sekanje drv. Mene je prav ta, zadnji, še posebej zanimal, kajti pri delitvi dela v domači hiši je sekanje drv pripadlo meni. Vsako jesen, ko moram v potu svojega obra¬ za pripraviti dovolj kalorij za vso zimo, ved¬ no znova premišljujem, kako bi se dalo to dolgočasno opravilo »izpopolniti«. Gotovo zanima tudi vas. Da bo delovanje mehanske sekire bolj razumljivo, sem jo narisal v na¬ risu in stranskem risu. Gonilno kolo vrti gred, ki je prek več jerme¬ nic spojena z vodnim kolesom na drugem koncu posestva. Med pokončna vodila je postavljen tram, ki je spodaj poševno pri¬ rezan. Nanj je pritrjena sekira, 20 cm dolgo rezilo z žlebom. Na kolo in tram s sekiro je pritrjen ročični mehanizem, ki pri vrtenju kolesa premika rezilo navzgor in navzdol in seka podstavljena drva. Mehanska sekira je v prvem nadstropju, po¬ leg krožne žage, kjer drva najprej prečno razžagajo in takoj zatem razsekajo. Polena padajo v jašek, ki ga spodaj, pri odprtini praznijo. Na Macesnikovi kmetiji je toliko tehničnih izumov, da jih bodo zaščitili kot narodni spomenik tehniške iznajdljivosti naših pred¬ nikov. Za opisano mehansko sekiro pa pri nas doma žal nimamo dovolj prostora. Dokler ne bom izumil kaj bolj primernega za našo drvarnico, bom sekal kar po starem. Drnovšek Matej Maribor, Jenkova ulica DROBNE ZANIMIVOSTI Kolo na balonih. Za zdaj regate s kolesi še ni bilo. Vendar pa popularnost vodnega kolesa, ki so ga sestavili na Japonskem, priča, da bo regata kmalu. Trije baloni, veseina kolesa kakor pri rečnem parniku — to je tudi vse! Kolo se enako dobro giblje po valovih kakor po peščenem bregu. Konstruktorji so ga namenili samo za vo¬ do in za pesek, vendar kupci razširjajo »akcij¬ ski radij« in zdaj opremljajo »akvaped« tudi s košarico za nakupe. Podzemeljski akumulatorji. Ob večerih se pri¬ žgejo milijoni žarnic, vključijo se tisoči tele¬ vizorjev. Napoči »konica« za električne centra¬ le. Da bi zgradili dodatne nove močne električ¬ ne centrale, se ne izplača. Danski inženirji so predlagali, da bi povečali moč električnih cen¬ tral na račun —■ zraka. Številne naravne in umetne podzemeljske votline, ki so na Jutland- skem polotoku, bi lahko rabile kot čudovito skladišče za stisnjen zrak. Vrteli bi ga po ce¬ veh v času manjših obremenitev električnih central, v konicah pa bi ga pognali proti turbi¬ nam in tako zvišali njihovo moč. TIM 126 TI, CESTA imt H> IN AVTO O PROMETNIH NEZGODAH RRI NAS Marjan Metljak Danes bomo spregovorili o prometnih ne¬ zgodah, ki nenehno spremljajo razvoj cestne motorizacije. Spremljajo jo tako vztrajno in neprestano in povsod, da zavzemajo že zelo zaskrbljujoč obseg. Napredek tehnike zah¬ teva svoje žrtve. Tako kot se veselimo ve¬ dno nove in nove motorizacije, s strahom spremljamo tudi čedalje večje število cest¬ nih nezgod, zaradi katerih umirajo ljudje dan za dnem. Tudi drugod po svetu ni nič drugače. Ne¬ sreče se dogajajo povsod. Tako kot pozna¬ mo zgodovino avtomobila, nastaja tudi zgodo¬ vina avtomobilskih prometnih nezgod. To je čas pred 70 leti, ko so v Ameriki začeli »šte¬ ti« mrtve v prometu. Na seznamu žrtev je pod št. 1 zapisano ime Bliss. Ko je v New York Cityju stopil iz trolejbusa, ga je zadel avtomobil. Naslednjega dne je poškodbam podlegel. Sedaj umre v prometnih nezgodah v ZDA letno na deset tisoče ljudi, v svetu pa dosegajo številke mrtvih v prometu na sto in sto tisoče. In kako je bilo pri nas? Kronika pravi, da se je pred sto leti zgodila prometna nezgo¬ da med kolesarjem in kočijo na današnjem Križišču pred pošto v Ljubljani. Konj se je ustrašil kolesarja in je zdivjal. Kočijaža je vrglo z voza tako nesrečno, da si je zlomil nogo. Ta nesreča je imela to posledico, da so takratne oblasti prepovedale vožnjo s ko¬ lesi, ali bolje rečeno, vožnjo z vozilom, po¬ dobnim današnjemu kolesu. Vendar so po letu dni popustile in tako si je kolo pričelo utirati pot tudi pri nas. Vrnimo se v današnje dni. Sedaj je vse po¬ polnoma drugače. Koles je sicer vedno manj na račun avtomobilov, mopedov in ne na¬ zadnje na račun malih »brenčačev«, kot so pony express, Tomos avtomatik in temu po¬ dobno. Poglejmo, kaj nam pove statistika zadnjih nekaj let. O E > — 0 N 'S > 1960 47.594 1965 102.723 1969 248.583 Prometne nezgode z O-E manjšo materialno ško¬ do niso zajete. Teh je tudi nekaj tisoč. Če¬ prav te »lahke« nezgode pustimo ob strani, nam preprost račun pove, da se v manj kot eni uri zgodi po ena prometna nezgoda. Prav tako preprost račun nam pove, da na eni izmed slovenskih cest vsak dan obležita mrtva eden do dva človeka. Seveda so dnevi, ko ostanemo v prometu vsi živi. So pa tudi dnevi, ko jih umre pet ali še več in to so črni dnevi na naših cestah. Nadaljujmo. Po zaslugi statistike lahko naj¬ demo za voznike najbolj nevaren dan v tednu in najbolj nevaren dnevni čas, ko je največ prometnih nezgod. Nevaren dan je nedelja, za tem sobota, petek, ponedeljek itd. To so predvsem dnevi, ko je na cestah naj¬ več prometa, ko množica motoriziranih hiti TIM 127 na oddih ali se z njega vrača. Nevarna ura dneva pa je okoli 14. ali pa tisti čas, ko so ceste že malo mokre in vozniki ne zmanjša¬ jo hitrosti na spolzkem vozišču, številke nam tudi povedo, da je v poletnih mesecih sorazmerno največ prometnih ne¬ zgod. To je čas dopustov, ko pride k nam na milijone tujih turistov, čas daljših poto¬ vanj in čas, ko vročina neusmiljeno pritiska. In kaj so vzroki prometnih nezgod? Nevar¬ nost, ki jo poznamo, je manjša nevarnost. Kaj nam torej povedo zbrani podatki? — vsak dan se zgodijo približno 4 prometne nezgode zaradi vinjenosti voznikov, ko¬ lesarjev ali pešcev; —- prav toliko se jih zgodi zaradi neprimer¬ ne hitrosti glede na pogoje vožnje; — skoraj 3 prometne nezgode na dan na¬ stanejo zaradi nepazljivosti, raztresenosti voznikov med vožnjo; —■ po dve prometni nesreči na dan sta po¬ sledica slabega voznega izkustva; — sledijo: neupoštevanje prednosti vožnje drugih vozil, vožnja po levi strani ali preveč po sredini ceste, vožnja v pre¬ kratki varnostni razdalji itd. Omenjeni vzroki so značilni predvsem za motorizirane udeležence v prometu. Drugi grešijo po svoje. Pogljemo kolesarje: naj¬ več jih je povzročilo prometne nezgode pod vplivom alkohola, dalje so bili med vožnjo preveč raztreseni ali nepazljivi, niso upo¬ števali prednosti drugih, opustili so na¬ kazovanje smeri vožnje ali so to storili pre¬ pozno. Nadalje so nepravilno spreminjali smer vožnje na levo in podobno. Pešci pa so storili največjo napako, ko so prečkali cesto pred stoječim ali vozečim avtomo¬ bilom ali takoj za njim. Tako so se znašli pred drugim motornim vozilom in zanje ni bilo več rešitve. Najhujše pri vsem tem pa je, da je največ žrtev prometa iz vrst pešcev. Naslednje žrtve so potniki na motornih vozilih. Torej tisti, ki niso upravljali s prometno tehniko. Za pešce lahko trdimo, da so premnogo- krat »prenerodni« v prometu, če hočemo tako reči. Potnikom pa še tega ne more¬ mo očitati in lahko rečemo, da so čisto žrtve »po nedolžnem«, po krivdi tistih, ki bi morali skrbeti za njihovo varnost in ven¬ dar niso. Skoraj 10 jih je bilo tako ranjenih ali ubitih. Nadaljnje žrtve prometa so vozniki osebnih avtomobilov, če opazujemo divje vožnje prenekaterih, potem se temu niti ne mo¬ remo čuditi. Ta sestavek je namenjem predvsem vam, mladi bralci, zato se bomo nekoliko dlje pomudili ob podatkih, ki govore o promet¬ nih nezgodah otrok in mladine. Tudi teh ni malo. Nasprotno, vse preveč jih je, saj je sleherna nezgoda, ki se zgodi na naših ce¬ stah, odveč. Naj vam torej povemo, kaj se je z vašimi vrstniki dogajalo na cestah la¬ ni in prejšnja leta: Seštevek petih let nam pove, da je na cestah v Sloveniji izgubilo življenje 160 otrok, toliko, kolikor ima otrok ena izmed TIM 128 podeželskih šol. Kar 2521 otrok pa je bilo huje ali laže poškodovanih. In te številke naraščajo iz leta v leto. Poglejmo vzroke, ki so povzročili toliko ponesrečenih otrok. Otroci so udeleženi v prometnih nezgodah kot pešci, kolesarji, mopedisti in vozniki vprežnih vozil. Na prvem mestu je »kriv« otrok pešec. Teh je bilo 442 samo v lanskem letu ali precej več kot vsak dan po eden. Glavni vzrok nesreč je nenadno prečkanje ceste pred vozilom ali za njim. Tem sledijo še druge napake, kot npr.: igranje na cesti ali v njeni bližini, prehod čez cesto zunaj ozna¬ čenih prehodov in podobno. Otroci kolesarji: nesreč z njimi je bilo 163. Napake? Nepravilno so spremenili smer vožnje, niso upoštevali prednosti vožnje in podobno. Kolesarjev med otroki ni malo. Vidimo, da jim kolo koristno služi na poti v šolo in domov in še po drugih opravkih. Vsak dan pa vidimo še nekaj, kar otrokom kolesarjem ni dovoljeno. To je predvsem vožnja dveh ali celo več na enem kolesu. Vzrok za nesrečo je tudi zelo slabo in po¬ manjkljivo kolo: slabe zavore »ali jih sploh ni, brez luči, brez odbojnih stekel, vse za¬ nemarjeno do skrajnosti in še in še. Kaj se je dogajalo z otroki mopedisti? Naj¬ bolj jim gre zameriti to, da vozijo moped, ko za to še nimajo dovoljenja. Ne pozabimo namreč, da dobijo dovoljenje za vožnjo z mopedi šele osebe, ki so dopolnile 16. leto starosti in opravile vozniški izpit. Stati¬ stika je pokazala, da je kar 57 otrok ka- ramboliralo zato, ker vožnje z mopedom niso bili vešči. TEHNIČNA DOMISLICA Ko lakiramo lesene predmete ter manjše okvire, na koncu res ne vemo, kje bi prijeli predmet, da ne bi pokvarili premaza in si umazali rok. Zato na hrbtno stran okvira pri¬ bijemo nekaj žebljev. To stran prebarvamo najprej, pri drugi strani pa držimo za žeblje, na katerih se predmet tudi suši. Zelo pripravno je tudi, če pribijemo okvir na lesen ročaj, na katerega predmet pri su¬ šenju tudi obesimo. Kaker Henrik Rudarjeva 22, črna na Koroškem Prometne nezgode otrok so najbolj pogoste v poletnih mesecih. Seveda je tedaj največ časa za razne igre in podobno. Vse kaže, da otroci pozabljajo na lastno varnost. Ne¬ varnosti na cestah je povsod vse preveč. Številke, ki smo jih navajali v tem sestav¬ ku, to le še potrjujejo. Upamo, da smo vam podali dovolj zgovor¬ no sliko o tem, kaj pomeni promet danes in še posebno, kaj pomeni udeležba mladih in najmlajših. Tudi prometna tehnika je v rokah tisočev mladih. Pričakujemo, da jo bodo obvladali in si jo podredili tako, da jim bo povsod v korist, ne pa v škodo in nevarnost. Če z njo nepravilno ravnamo, jo uničujemo, ona pa uničuje nas. Prav radi bi namesto teh žalostnih številk napisali kaj drugega, bolj veselega. Toda tudi spoznanje temne strani današnjega prometa omogoča, da se nevarnosti izogne¬ mo in tako ubranimo prometnih nezgod. Zato pa se bomo o prometu še marsikaj naučili, tu so npr. še prometni predpisi in pravila vožnje, prometni znaki, itd. O tem pa še kdaj drugič. TIM 129 TIMOV **-> < - m. -> VSEVED POVRŠINSKA OBDELAVA Drago Mehora Starejši pionirji znajo že dobro izdelati raz¬ ne uporabne predmete iz lesa, na primer omarice, kasete, knjižne police, cvetlična stojala, klopice in še marsikaj. Les bo kljub poplavi raznih umetnih mas obdržal svoj pomen in svojo vrednost, ker je lep in ga ni težko obdelovati. Ni pa dovolj, če je pred¬ met dobro izdelan, biti mora tudi lep, kar dosežemo s skrbno in pravilno površinsko obdelavo lesenega izdelka. Barvanje z lesnimi barvami Pravijo jim tudi barve za luženje. Dobite jih v trgovini v papirnatih vrečkah, na katerih je tudi navodilo za uporabo. Na vrečki je tudi povedano, ali se barva topi v vodi ali v alkoholu (špiritu). Dobre so ene kot dru¬ ge, le da se špiritne barve hitreje sušijo. Barvo, ki je vedno v prahu, raztopite v špi¬ ritu oziroma v topli vodi in sicer v stekleni posodi. Les pred barvanjem dobro umijte z mokro gobo. Pri tem se bo les nekoliko na¬ pel, lesna vlakna se bodo dvignila nad povr¬ šino. Počakajte, da se bo površina posušila, potem pa zgladite izdelek s finim steklastim papirjem. S tem boste dosegli, da se vlakna pri barvanju ne bodo več dvigala in bo po¬ vršina ostala gladka. Vedeti moramo, da je obarvana površina, dokler se ne posuši, tem¬ nejša, zato bo koristno, če boste barvo naj¬ prej preskusili na koščku enakega lesa. Če ste zadovoljni z barvnim odtenkom, pobar¬ vajte izdelek z večjim mehkim čopičem ali z gobo v smeri lesnih žil. če bo površina po barvanju še vedno nekoliko hrapava, jo po¬ novno zgladite z zelo finim brusilnim papir¬ jem ali z žimo. Lesne barve so prav pri¬ merne za mehak les; so namreč prozorne in ostane zgradba lesa dobro vidna. Površina bo še lepša, če boste obarvan in dobro osušen izdelek prevlekli s tanko plastjo prozornega laka, ki površino tudi zaščiti. Lesna risba (tekstura) bo po lakiranju še izrazitejša. Leščenje Lakirana površina se precej blešči, nam pa morda bolj ugaja medel lesk. Dosežemo ga s tem, da nanesemo na les z mehko krpo tanko plast parketne paste. Dober je tudi vo¬ sek in celo brezbarvna pasta za čevlje. Ko bo premaz suh, zdrgnite izdelek s krpo do sijaja. Nekatere lesne barve že vsebujejo A vosek in je potrebno le še leščenje s krpo. Les zaščitimo pred vlago z lanenim oljem ali z lanenim firnežem. Tudi tako zaščiteno površino zgladimo s krpo, da dosežemo medel lesk. Površina bo še odpornejša proti vlagi, če jo premažemo z nebleščečim nitro- lakom. Lak nanašamo s čopičem v tanki plasti. Ko bo prvi premaz suh, površino do¬ bro zgladimo s finim brusnim papirjem, nato pa premažemo vnovič s tamponom, to je s kepo vate, ovito v kosu tankega platna. TIM 130 Poliranje Poliramo predvsem izdelke iz masivnega trdega lesa in tiste, ki so obloženi s furnir¬ jem. Mizarji so za poliranje aii politiranje uporabljali v špiritu raztopljen šelak, danes pa je bolj v rabi nitrocelulozna politura. Polirana lesna površina je gotovo najlepša, vendar pa je to dolgotrajen postopek, s ka¬ terim se pri naših majhnih izdelkih najbrž ne bomo ukvarjali. Sodobna pohištvena in¬ dustrija uporablja za poliranje stroje. Za ročno poliranje uporabljajo mizarji blazinice iz zelo tankega platna, napolnjene z vato. Polituro je treba mnogokrat v tankih plasteh nanesti na les. Proti koncu uporabljajo ved¬ no bolj razredčeno polituro in malo polir- nega olja. Za poliranje mora biti površina zares popolnoma gladka. Furniranje Velika večina pohištva dandanes ni več ma¬ siven trd les, ampak je narejena iz cenene¬ ga smrekovega ali jelovega lesa (panel plo¬ šče] in obložena z listi furnirja, ki je rezan iz raznih vrst plemenitega lesa, na primer orehova korenina, mahagoni, brest itd. Tak¬ šno pohištvo je prav tako lepo, a mnogo lažje in tudi cenejše. Za nas seveda oblepljanje velikih površin s furnirjem ne pride v poštev, pač pa bo prav lepo, če bomo obložili s furnirjem kak majhen izdelek, na primer leseno skrinjico ali kaseto. V ta namen bodo zadoščali majh¬ ni koščki furnirja, ki jih boste brez težave dobili v kaki mizarski delavnici med odpad¬ ki. Furnir režemo na leseni podlagi z ostrim nožem na ustrezno velike kose. Pred leplje¬ njem je dobro furnir in podlago nekoliko segreti. Lepilo (mizarski klej ali kako hlad¬ no lepilo za les) namažemo na furnir in na podlago, nato pa vložimo v stiskalnico. Za našo rabo bo dovolj, če vložite s furnirjem obložene deščice med dve debelejši deski in vse skupaj stisnete z dvema ročnima svorama ali pa vpnete v večji primež. Ko je lepilo popolnoma suho, vse robove dobro očistite in zgladite z raskavcem. Narejeni predmet nato površinsko obdelate tako, kot smo že opisali. Razume se, da barvanje ne prihaja v poštev, pač pa leščenje ali la¬ kiranje. Barvanje z oljnimi barvami in laki Premaz z neprozornimi oljnimi barvami se¬ veda popolnoma prekrije lesno teksturo, hkrati pa dobro zaščiti les, zato barvamo zlasti predmete, ki jih uporabljamo na pro¬ stem, na primer vrtne klopi, ograje in po¬ dobno. Preden se lotimo barvanja, mora biti les popolnoma gladek. Najprej odstranimo s površine vsa smolna mesta. Pri tem si po¬ magamo s terpentinom. Vse luknjice, raz¬ poke in vdolbine zamažemo z oljnim kitom. To bomo najlaže naredili s pleskarsko lo¬ patico. Ko bo kit popolnoma suh, obrusimo površino z grobim steklastim papirjem. Pa¬ pir bomo lažje držali, če ga bomo ovili okoli primernega kosa lesa ali stiropora. Staro oljno barvo moramo odstraniti z je¬ kleno strguljo in površino nato zbrusiti z grobim raskavcem. Brusimo vedno v smeri lesnih vlaken (žil). Včasih je treba staro oljno barvo pred strganjem omehčati. V ta namen dobite v trgovini topilo pod imenom »Lava«. Ko smo odstranili staro barvo, je treba les dobro umiti z vodo ali s terpenti¬ nom. Z barvanjem pričnemo šele takrat, ko je les popolnoma suh. Oljno barvo dobimo v trgovini že pripravlje¬ no v pločevinastih dozah. Pred uporabo jo dobro premešamo z leseno paličico. Če se je barva preveč zgostila, jo razredčimo s terpentinom. V terpentinu bomo po konča¬ nem delu tudi najlaže očistili čopič. Barvo nanašamo na les z večjim čopičem in vedno v smeri lesnih žil. Na les jo nanašamo ved¬ no le v tanki plasti. Nov les vsrka del barve, zato je treba barvati večkrat. Pri tem se vam nikdar ne sme muditi. Po vsakem barvanju počakajte, da se bo barva posušila, kar traja najmanj 24 ur. Po prvem barvanju zgladite površino s finim steklastim papirjem. Ako želite, da bo imel izdelek močan sijaj, ga po zadnjem barvanju prekrijte še s prozornim lakom. Lak bo naredil pobarvano površino tudi bolj odporno. Izdelek iz lesa pa lahko prebarvamo z barv¬ nim lakom, ki površino prav lepo pokrije in se tudi mnogo hitreje suši kot oljna barva. V trgovini imate veliko izbiro lakov za les in tudi za kovine. Barvni, pravimo jim tudi emajlni laki, so raztopine naravnih ali umet¬ nih smol v eteričnih oljih ali drugih topilih, ki jim je dodana še barva. Lakirane površine so dokaj odporne in predmete lahko umiva- TIM 131 mo. Lakiramo s čopičem aii pa z razpršil¬ cem. Za lakiranje je najprimernejši ploščat, 4 do 5 cm širok čopič. Lak nanašamo v tanki plasti, zato pa večkrat. Po vsakem pre¬ mazu počakajmo nekaj ur, da se lak posuši Laki so zelo hlapljive tekočine, zato ne sme¬ mo nikdar lakirati v zaprtem prostoru. Vdi¬ havanje hlapov je nezdravo, v določeni kon¬ centraciji lakovih hlapov v zraku pa pride lahko celo do eksplozije. Kadar delamo z razpršilnikom, je ta nevarnost še večja, zato pršimo lak na predmet vedno na prostem. Z razpršilnikom boste dosegli najlepše uspe¬ he. Prav poraben je razpršilnik, ki ga imajo nekateri sesalniki za prah kot priključek. Ne pozabite, da mora biti lak za razprševa- nje precej bolj razredčen. Ustrezno raz¬ redčilo za razne vrste lakov boste dobili v trgovini. V istem razredčilu očistite čopič in tudi razpršilnik. če se je lak, ki ga dolgo niste uporabljali, zgostil, ga razredčite sa¬ mo z ustreznim razredčilom. Nikar ne upo¬ rabljajte za oljne barve in za lake iste čo¬ piče. čopič po končanem delu najprej otrite JAMES WATT 1736—1819 Na njegovem nagrobniku je zapisano: »Dvi¬ gnil je oblast človeka nad prirodo.« Tako so ocenili sodobniki delo znamenitega an¬ gleškega izumitelja. James Watt se je rodil na škotskem v bli¬ žini velikega industrijskega mesta Glasgovv. Njegov oče je bil mehanik. V otroških letih ga je James opazoval pri delu in zavzeto izdeloval modele strojev. Ko je odrasel, je prevzel vodstvo delavnice pri univerzi v Glasgovvu, kjer je popravljal in izdeloval precizna orodja in glasbila. Leta 1763 je dobil nalogo, da izpopolni Nevvcomenov parno-atmosferski stroj. Ta je deloval takole: v spodaj zaprtem valju je bil nameščen bat. Para, ki so jo spustili pod bat, je le-tega odrinila navzgor. Zatem so spodaj vbrizgali vodo. Para se je pri tem ohladila in kondenzirala. Zaradi tega se je v valju znižal tlak, in zunanji zračni tlak, ki s papirjem, potem ga za nekaj časa namo¬ čite v razredčilo, nazadnje pa ga še umijte v milnici, čopiči naj se sušijo v ležečem položaju, čopiče od oljnih barv obesimo potem, ko smo jih očistili v terpentinu, v posodo z vodo. Naj še povemo, da je prah največji sovraž¬ nik svežega laka, zato ne smemo lakirati v prostoru, kjer se praši, pa tudi sam pred¬ met moramo pred lakiranjem pazljivo obri¬ sati. Lesen izdelek je tudi prav lep, če je lakiran s prozornim lakom. Skozi lak je namreč lepo videti lesno strukturo. Ker pa so vidne tudi vse poškodbe in napake, bomo z brez¬ barvnimi laki lakirali le brezhibne lesne površine. Še nasvet: Leseni predmeti na prostem (vrtne ograje, lope ...) so izpostavljeni vre¬ menskim neprilikam, zato jih je treba za¬ varovati. To storimo z barvanjem in lakira¬ njem. Dober zaščitni lak dobite v trgovini pot imenom »Ferinit«. 'je bil sedaj višji kot notranji parni tlak, je potisnil bat navzdol. Stroj, ki so ga sprva uporabljali v rudnikih za dviganje bremen, je bil neroden, deloval TIM 132 Nevvcomenov parni stroj — shema je neenakomerno in trošil velike količine goriva. Z izpopolnitvijo se je ukvarjalo mno¬ go ljudi, vendar brez uspeha. Upornost in iznajdljivost »izdelovalca matematičnih in¬ strumentov«, kot so rekli Wattu, je našla boljšo rešitev. Valj je razdelil v dva dela: v vroči del, kamor je spuščal vodno paro, ki je povzročila delovni gib bata, in v hladni del, kjer je para kondenzirala. Izum je dal Parni stroj z dvostranskim učinkom — she¬ matska risba patentirati, stroj pa je bil izdelan šele 1774. leta in je uspešno prestal prvi preizkus. Bil je dvakrat bolj učinkovit kot stari Nevvco¬ menov stroj. Deset let kasneje je izumil znameniti parni stroj z dvojnim učinkom. Pri tem je para prihajala v valj izmenično na prvo in drugo stran bata, tako da sta bila oba giba delovna giba. V teh letih je Watt odkril tudi pet na¬ činov spreminjanja premočrtnega gibanja v krožno gibanje. Konstruiral je vrsto strojev in naprav. Njegovi so tudi: parno kladivo, parno ogrevanje in računski stroji. VVattovi izumi so v veliki meri nadomestili uporabo človekove in živalske sile. Z njihovo pomoč-* jo so v prejšnjem stoletju zrasle velike to¬ varne in velika industrijska proizvodnja. IZUMITELJSKI KOTIČEK Prvi prispevek k nalogi za Izumiteljski ko¬ tiček v prvi številki TIMa je poslal Nedeljko Načrt krmila in elementa 1 Peljhan iz 8. e razreda -osnovne šole Jože Mihevc v Idriji. Izdelal je tloris, naris in shematsko risbo krmilnega mehanizma, ki si ga je sam zamislil. Objavljamo samo prednji del načrta. TIM 133 Slika 2 Takoj smo ugotovili, da zna Nedeljko pravil¬ no tehnično risati in da ima smisel za kon¬ struiranje. To razbiramo tudi iz delčka, ki je na načrtu označen s številko 1. Iz enega samega kosa pločevine je napravil rajdno ročico in premni krak. Premni krak ima, za pritrditev na podvozje, gornji in spodnji del in možnost za pritrditev osi, na kateri je kolo. Pri konstrukciji krmilja pa je napravil napako, zaradi katere bi ta avtomobil lahko vozil samo naravnost. Poglejmo, zakaj: po njegovi konstrukciji se razdalja med vr- tiščem 1 in vrtiščem 2 ne more spreminjati. To pa je v tem primeru potrebno, kajti če bi volan zavrteli, bi se moral rajdni krog in drugi deli krmilja pomakniti nazaj, ker bi se vrtišče 2, kot je razvidno na sliki 1, gi¬ balo po krožnici. Potemtakem bi morali po¬ skrbeti še za gibanje vsega krmilja v vzdolž¬ ni smeri vozila; to pa ne bi bilo smiselno. Pri tej izvedbi bi si lahko pomagali z meha¬ nizmom, ki mu pravimo kulisni mehanizem. Pri tem lahko potuje vrtišče 2 v zareži glav¬ nega droga in spreminja razdaljo med obema vrtiščema. Rajdni krog se pri vrtenju volana giblje v prečni smeri. (Slika 2.) Ali je možna še kakšna drugačna rešitev? Poskusite! NAREDI SAM V. Ivkovič Prav gotovo bi kdaj želeli svojemu tovarišu, ki stanuje nadstropje više ali niže od vas ali pa v sosednem stanovanju, sporočiti kaj važnega ali zanimivega, saj ste vendar ra¬ dioamater. Toda kako, ko pa je radijski od¬ dajnik tako drag. No, tako hudo pa spet ni. Vzemite material, ki vam ga tu svetujem, in zgradite zase in za vašega prijatelja majhen radijski sprejemnik in oddajnik, če ste si izdelali mali transistorski brnič in če sta se oba naučila tudi uporabljati Morsejevo abecedo, bo vajin razgovor po žici stekel brez težav. Za gradnjo aparature vam predlagam dve možnosti: Varianta A Uporabite tale material: Trižilni kabel. To so lahko tri tanke izolirane žice, zvezane v snopič. Kabel morate polo¬ žiti iz vašega stanovanja v stanovanje to¬ variša. Baterija Dve tipkali za zvonec Dve žarnici po 3 ali 6,3 V Varianta B Material za to izvedbo je isti, dodati je treba le transformator od električnega zvon¬ ca in dva električna zvonca. Za varianto A narišite shemo oddajnika in sprejemnika in naredite primerne škatlice, v katere boste spravili aparata. Vaša apara¬ tura bo delovala takole: TIM 134 1 — trižilni kabel, 2 in 3 — baterije, 4 — tipkalo, 5 — žarnica Kadar boste želeli govoriti s tovarišem, naj¬ prej pritisnite na taster (stikalo) 1. Tisti trenutek bo zažarela žarnica pri vašem to¬ varišu, kar bo zanj pozivni znak. Ko bo pri¬ tisnil na svoj taster, bo zasvetila žarnica pri vas. Tako bo zveza vzpostavljena in lahko preideta na oddajo — sprejem po dogovoru. Pri varianti B boste prav tako izdelali shemo zvez, le da boste uporabili poleg žarnice tudi zvonec, kar bo kot zvočni pozivni znak gotovo še boljše kot samo žarnica, ki je samo vidni signal. Elektronsko shemo A in B narišite sami, prav tako tudi konstrukcijo celotne apara¬ ture. Sedaj pa kar na delo! Sheme, načrte, opis in sliko pričakujemo v uredništvu do 30. novembra. Izdelke obdržite. Poslali jih boste pozneje. Uspele rešitve bomo objavili v reviji in jih nagradili. Izdelke bomo shranili za razstavo mladih izumiteljev. 1 — transformator za hišni zvonec, 2 — hišni zvonec Zanimivo shemo detektorja nam je poslal Mark Martinec iz Ljubljane. Mark predlaga, da bi z detektorjem 2 brez baterije lovil močne radijske postaje. Ujeto energijo bi demoduliral z diodo AA101, po¬ tem pa bi s to energijo polnil elektrolitski kondenzator 100 gF. Energija, shranjena v kondenzatorju, bi služila za pogon detektor¬ ja 1. Ideja sicer ni nova, kljub temu pa mla¬ demu amaterju za takšno zamisel, če se je porodila v njegovi glavi, iskreno čestitamo. Svetujemo amaterjem, naj uporabijo čim daljšo zunanjo anteno za detektor 2. Tako boste ujeli več energije od oddajne postaje. Ko boste slišali v slušalkah najmočnejši zvok, bo to znak, da je nihajni krog uglašen in da ste ujeli največ energije. Nihajni krog uglasimo z obračanjem kondenzatorja 500 pF. Da bi transistor v detektorju trošil kar naj¬ manj energije, uporabite silicijev in ne ger- manijev transistor. V shemi je namreč tran¬ sistor AF 261, ki pa troši precej energije. Če bo sprejemnik natančno izdelan in dobro uglašen, bo delal tako kot to predvideva in pričakuje Mark. Predlagamo, da bi tudi ostali naši amaterji poskusili izdelati takšen sprejemnik. 500pF IOOjjF 80-110 n. 500 PF Shema sprejemnika po zamisli tov. Marka TIM 135 O KMETIJSKIH STROJIH OPIS NEKATERIH VRST Tone Bantan Izmed skoraj neštetih oblik lemežnih plugov moremo na kratko opisati le nekaj najrazlič¬ nejših: Vprežni plug — krajnik Vprežni enostani enobrazdni plug, krajnik ali samec, naj bo opisan prvi, ker je ta oblika pluga najstarejša, in ker ima vse bistvene dele lemežnih plugov, ti so: 1. Gredelj je osrednji del pluga; nanj je pri¬ trjena plužna glava ter drugi deli, in prek njega se prenaša delovna sila na delovne priprave. 2. Kozolec je ogrodje plužne glave (oplaza), ki jo razen kozolca sestavljajo še lemež, de¬ ska in plaz; kozolec je privit pod zadnji del gredlja in ga podpira. Pri nekaterih vrstah plugov sta gredelj in kozolec iz enega kosa jekla. 3. Lemež je široko, spredaj koničasto in na eni strani ostro brušeno rezilo, pritrjeno na kozolec plosko počez in nekoliko nagnjeno proti zunanjemu, ostremu robu. Lemež rije s konico v celino, ter izpodrezuje in privzdi¬ guje brazdo. Od dolžine in nastavitve leme- ža je odvisna širina brazde, od nabrušenosti njegove ostrine pa v veliki meri sili, ki je potrebna za vleko pluga, saj se prav ob le- meževi ostrini porabi skoraj polovica sile, porabljene za vleko pluga pri oranju. 4. Deska (že ime pove, da je bila sprva le¬ sena) se stika z notranjim robom lemeža in nadaljuje njegovo delo: brazdo, ki jo je le- Vprežni plug — krajnik LEMEŽNIH PLUGOV mež izpodrezal in nekoliko dvignil, deska še bolj dvigne, jo odrine od celine, pri tem jo obrne in kolikor toliko zrahlja. Obračanje in rahljanje brazde je v določenem medseboj¬ nem odnosu: kolikor bolj je plužna deska strma, je postavljena pokončno, toliko bolj brazdo rahlja, a toliko manj obrača, in na¬ sprotno: kolikor bolj položno postavljena in zvita je deska, toliko bolje brazdo obrača, a toliko manj drobi. 6. Črtalo je nož, pritrjen na gredelj nekoliko pred konico lemeža. Ima nalogo, da začrtava širino brazde in jo odrezuje od celine. Tudi črtalo mora biti iz prvovrstnega jekla in ostro nabrušeno, da gladko ter s čim manjšo porabo sile odrezuje brazdo, ter da se čim manj gati — vleče s seboj korenine, plevel itd. Kolutasta črtala se manj gatijo kot no- žasta. 7. Ročici za vodenje pluga sta priviti na zad¬ nji konec gredlja, ročaji pa so navadno z le¬ som oplatničeni. 8. Plužne ali kolca — nosijo sprednji konec gredlja ter prenašajo nanj vlečno silo. Na njih so nameščene naprave za naravnavanje globine in širine brazde. 9. Streme ima navzgor in navzdol prestav¬ ljivo sedlo (kobilico). Na sedlo je položen sprednji konec gredlja, če sedlo prestavimo više na stremenu, se globina brazde zmanj¬ ša, in nasprotno. Pri nekaterih plugih ima sedlo več utorov: če prestavimo srednji ko¬ nec gredlja utora sredi sedla v levega, se širina brazde poveča, če v desnega, pa se zmanjša. 10. Samovodni verigi preprečujeta, da bi se gredelj preveč oddaljil od naravne smeri, ga torej »sami vodita«, hkrati pa tudi prena¬ šata vlečno silo s plužen na gredelj. 11. Plužno oje s poteznim kavljem na koncu — prenaša vlečno silo od tegnice (vage) na TIM 136 os plužen, hkrati pa skupno s prečnim loc¬ nom rabi za naravnavanje širine brazde. 12. Prečni locen ojačuje plužno oje in ga drži v naravni legi glede na os plužen. 13. Gredeljnica je veriga, ki obdržuje plu¬ žno oje v naravnani višini od tal. 14. Naravnalna spojka za celinsko kolo plu¬ žen. Pri krajnikih, s katerimi orjemo samo v eno (desno) stran, je levo kolo plužen, ki pri oranju teče po celini (celinsko kolo), na¬ vadno manjše od desnega, ki teče po brazdi (brazdno kolo). Da leži os plužen vodoravno, moramo spojko na osi levega kolesa v ust¬ rezni višini priviti na pokončno naravnalno ročico, privarjeno na levi strani plužen. Pri nekaterih vrstah krajnikov pa naravnamo vi¬ šino teka levega kolesa plužen s spreminja¬ njem položaja njihove kolenaste osi. Krajniki so uporabni na ravnem in v polož¬ nih legah, v strmih pa ne. Vprežni prevračalni plug Zaradi številnih prednosti oranja na čez pred oranjem na kraje enostrane pluge vse bolj izpodrivajo dvostrani, tako vprežni kot strojni. Eno izmed oblik dvostranega pluga, to je vprežni prevračalnik, prikazuje slika. Značilnosti: Plužni glavi sta na gredelj pri¬ trjeni v iztegnjenem kotu (180°), deski sta spojeni; namesto vodilnih ročic ima plug ročico za prevračanje plužnih glav na dru¬ go stran ter ročaj na koncu spojenih desk; kolesi plužen sta enako veliki; širino njunega tira je mogoče spreminjati; name¬ sto prek plužnega ojesa se vlečna sila pre¬ naša na gredelj z vlečno verigo; globino oranja naravnavamo s prestavljanjem vzmet¬ nega zatikala na zobčastem naravnalnem Priklopni rigolni plug locnu; na drugem locnu na enak način na¬ ravnavamo širino brazde. S posebnim vzmet¬ nim zatičem, ki ga upravljamo za plugom, vključujemo in izklapljamo samovodno na¬ pravo. Velika prednost prevračalnikov s spojenima deskama (»netopirjev«) je v sposobnosti za obračanje brazd navzgor tudi v strmini. Vprežni kotni plug Posebnost kotnih plugov — vprežnih in strojnih — je namestitev obojestranih pluž¬ nih glav v pravem kotu med seboj. Ker se pri kotnem plugu pri oranju v strmini za¬ radi teže tiste plužne glave, ki ne orje, po¬ makne težišče pluga v smeri navzgor proti strmini, lahko s kotnimi plugi orjemo tudi v najhujši strmini. Slabo pri njih pa je to, da z njimi obračamo brazdo vedno le nav¬ zdol, zaradi česar nastanejo sčasoma na zgornjem robu njive globoki odori, brez rodovitne prsti. Kotni plugi so po zgradbi podobni prevra- čalnikom, imajo pa — vsaj naši novi IKS-i — to posebnost, da lahko orač za plugom s posebnim vzmetnim zatikalnikom narav¬ nava nagib pluga; z istim zatikalom pa vklaplja in izklaplja tudi samovodno napra¬ vo, tako da lahko po želji vodi plug tudi z ročicami. Kotne pluge lahko uporabljamo sicer pov¬ sod, predvsem pa prevladujejo v strmih in zelo strmih legah. Kolutasti ali diskasti plugi Uporabni so le za strojno vleko. Delovne priprave pri njih so močne okrogle, proti sredini v obliki plitvega lijaka vbokle, je- TIM 137 klene plošče, nataknjene v smer oranja na vodoravne osi, ki so privite na gredelj ali na plužni okvir. Globino in širino brazd na¬ ravnamo z dviganjem in spuščanjem gredlja oziroma okvira, dalje s postavitvijo kolutov bolj ali manj počezno na smer oranja (čim bolj počez so obrnjeni koluti, tem globlja in širša je brazda). Koluti se pri oranju vrtijo in zarezujejo z ostrimi robovi v celino ter zaradi lijakaste Petbrazdni kolutni plug sprednje ploskve privzdigujejo in odrivajo od celine odrezano brazdo, jo pri tem rahljajo in mešajo; vendar so s kolutnim plugom zorane brazde manj izrazite in slab¬ še obrnjene kot brazde lemežnih plugov, dno brazd pa je kadunjasto, zato po njem brazdno kolo ne teče tako enakomerno. Ker koluti vlečejo plužna kolesa v celino, so s spodnjim delom nagnjena proti celini. Da se na kolutih ne nabira prst, ima vsak kolut pritrjeno ob sprednji ploskvi otko, ki sproti čisti prst z nje. Prednost kolutnih plugov je v primerjavi z lemežnimi pred¬ vsem v tem, da so uporabni tudi v trdih izsušenih, ali z gruščem pomešanih, oziro¬ ma močno s koreninami preraščenih tleh, kjer z lemežnimi plugi ni mogoče orati. Predvsem pa jih uporabljajo kot »strnišč- nike«, to je za plitvo zaoravanje žitnih, ko¬ ruznih in drugih strnišč. Taki kolutni plugi imajo do sto in še več kolutov, tako da hkrati orjejo širok pas strnišča. MaLEfffiMk m ŽELEZNICE TIRI MINIATURNIH ŽELEZNIC Slavko Paraker Železniška proga sestoji iz dveh vzporedno tekočih tirnih trakov, ki sta pritrjena na prečne prage, položene v medsebojni raz¬ dalji 50 do 80 cm na grobo zdrobljeni gra¬ moz. (slika 1). Tirni trakovi ali tirnice so valjane na normirani prerez. Da bi se čim¬ bolj približale pravi obliki, so tudi tovarne miniaturnih vlakov izdelale tirnice iste ob¬ like in istega presegali (slika 2). Tri minia¬ turnih železnic se med seboj torej ne raz¬ likujejo oblikovno od pravih tirov, vendar je bistvena razlika v izdelavi. Prave tire sesta¬ vijo namreč tako, da se tirnice postavijo na pragove in pritrdijo ob njih s posebnimi vijaki, tirnice pri miniaturnih železnicah pa so pritrjene navadno na pragove iz plastič¬ ne mase. Na konceh tirnic se nahajata kontaktni sponki, in sicer na vsaki strani po ena in nam rabita ne le za medsebojno TIM 138 povezavo, ampak tudi za prevajanje elek¬ tričnega toka za pogon lokomotiv. Vsak ljubitelj si želi zgraditi svojo lastno maketo, na kateri naj tiri potekajo od po¬ staje do postaje po njegovi zamisli. Zato izdelujejo tovarne miniaturnih železnic tir¬ ne elemente različnih dolžin, različnih ob¬ lik in za različne namene. Najbolj navdu¬ šeni modelarji in maketarji tudi s to pestro izbiro tirnega materiala niso zadovoljni, ampak sami iz kupljenih tirnic in pragov sestavljajo progo. Ta način izdelave ma¬ kete nam res omogoča neskončno mnogo raznih kombinacij postavljanja proge, ven¬ dar moramo poudariti, da vzame neprimer¬ no več časa. Vsaka tovarna miniatunih železnic navaja v svojem katalogu vrste in oblike tirnega ma¬ teriala, ki ga izdeluje. Navadno so to iste vrste in oblike, le da ima ena tovarna več, druga manj različnih tirnih elementov. ME- HANOTEHNIKA iz Izole izdeluje že vse vr¬ ste in oblike tirnih elementov, in ker so nam ti izdelki vedno dosegljivi, si oglejmo, kakšni so ti izdelki in v kakšne namene posamezne elemente uporabljamo. OZNAKE IN UPORABA TIRNEGA MATERIALA Ob navedbi vsakega tirnega elementa smo podali osnovne mere in velikosti, potreb¬ ne za pravilno sestavljanje tirov na ma¬ keti. Poleg dolžine smo pri kretnicah in krivinskih tirih navedli še kot. Marsikdo, predvsem začetnik, ne pozna teh oznak in ne kupi pravilnega tirnega materiala za po¬ trebe svoje makete. Seveda pa to povzroči slabo voljo, jezo pa tudi popolno nezaupa¬ nje v miniaturne železnice. Ko boste pre¬ brali vrstice, boste videli, da je stvar bolj preprosta, kot si to zamišljate. Gotovo ste opazili, da je poleg zavojnih tirnic podan tudi kot. Piše na primer: zavojna tirnica 30°. Samo pogled na sliko 4 in stvar nam bo popolnoma jasna. Slika nazorno kaže, da pove kot dolžino tirnega elementa, a tudi to, koliko tirnih elementov je potrebno za sestavo polnega kroga. Število potrebnih elementov za sestavo kroga lahko izraču¬ namo na zelo preprost način. Iz šole vemo, da ima polni krog 360°. Če delimo 360° s kotom, ki je označen poleg zavojne tirnice, dobimo število elementov za sestav celega kroga. Na primer: vzemimo zavojno tirnico 30°, ki ima tovarniško oznako 7098. Da se¬ stavimo polni krog, moramo vedeti: Pri izdelavi makete bomo le redko postav¬ ljali tire v krog. Navadno bomo potek pro- TIM 139 360° n = —— = 12 elementov 30° ge zasnovali tako, da dobimo krivine do¬ ločene dolžine. Ravno v tem primeru nam pridejo prav raznostopenjski elementi za¬ vojnih tirnic. Pri snovanju in risanju ma¬ kete je torej treba upoštevati razpoložljive Transformator z usmernikom Slika 5 kote zavojnih tirnic (Slika 4). Pravilo, ki ga tovarne miniaturnih železnic upoštevajo pri določanju kotov zavojnih tirnic, je: s čim manjšim številom različnih tirnih elementov omogočiti največje možno število različic se¬ stavljanja. Mehanotehnika nam nudi zavojne tirnice sistema HO s tremi različnimi koti in to 30°, 22° in 8° ter zavojne tirnice si¬ stema N s koti 45°, 30°, 24° in 21°. Potrebno električno energijo za pogon na¬ ših lokomotiv dovajamo prek tirov. Tir, ka¬ terega vežemo z žico na vir električne energije, imenujemo priključni tir. Priključ¬ ni tir ima ob strani dve sponki (navadno vijačni). Vsaka sponka je vezana z žico na eno tirnico, med seboj pa sta izolirani. Po¬ vezavo priključnega tira z virom električ¬ ne energije, ki jo lahko dobivamo ali iz ba¬ terije ali iz omrežja, naredimo z dvema žicama (slika 5). Mesto postavitve priključ¬ nega tira na maketi ni predpisano, niti do¬ ločeno. Zaradi lažje in enostavnejše pove¬ zave pa priporočamo postavljanje priključ¬ nega tira v bližini priključka na omrežje, če se odločimo, da na svoji maketi vlake tudi sestavljamo in razstavljamo, moramo vgraditi odklopne tire. Odklopni tir nam sa¬ modejno, prek elektromagneta odklopi va¬ gone na tistem mestu, kjer to želimo. O vezavi tega tira kakor tudi o drugih tirnih elementih bomo govorili drugič. TIM 140 KONSTRUKCIJSKI KOMPLETI V modelarstu mineva čas, ko je bilo treba ta ali oni model zgraditi od začetka do kon¬ ca. Dandanes imamo na voljo modelarske komplete, načrte s priloženim materialom in vsaj deloma že narejenimi sestavnimi deli. Smisel in prednost takšnih kompletov je na dlani: modelar se lahko bolj temeljito po¬ sveti sestavljanju in dokončni obdelavi mo¬ dela, ali pa gre še korak naprej in se loti konstrukcijskih izboljšav, žal so v naših trgovinah takšni modelarski kompleti redkost, še posebej to velja za komplete sodobnih modelov, ki so zgrajeni na osnovi zadnjih dosežkov konstrukcijske tehnike in narejeni iz najboljših in najmoder¬ nejših materialov, denimo balse in plastične mase. Zato lahko samo pohvalimo pobudo Mla¬ dinske knjige, ki se je odločila za uvoz res dobrih konstrukcijskih kompletov ladijskih in letalskih modelov. Izbor morda še ni tako pester, kot bi želeli — modelov je sedem različnih vrst, štirje letalski in trije ladijski — vendar pa pri Mladinski knjigi obljublja¬ jo, da bo naslednja pošiljka bogatejša. Obe¬ nem bodo modeli na razpolago tudi v trgo¬ vini Mladi tehnik. Konstrukcijski kompleti modelov, o katerih teče beseda, so primerni za vse stopnje mo¬ delarstva, od začetne do zelo zahtevne. Le¬ talski model »Vosa« ali »Kolibri« lahko se¬ stavimo v dobri uri, in že gremo lahko z njim na travnik. Jadrnica »Pirat« ali Flying Duchmen« (po naše »Leteči Holandec) pa je mnogo zahtevnejša; gradili jo bomo dneve in tedne in se pri tem dodobra seznanili z modelarsko tehniko. Kaj vsebuje tak modelarski komplet, ki nas na hiter in enostaven način popelje v zani¬ mivi svet modelarstva? Poleg načrta, risanega v razmerju 1:1 ter podrobnih navodil za gradnjo, zajema kom¬ plet vse sestavne dele modela, že narisa¬ ne na ustreznem materialu, ali pa na pol iz¬ delane (jadra, propeler, pristajalna kolesa, nalepke, itd). Material je dobre kakovosti in pri obdelavi ne povzroča težav. Načrt je na¬ risan pregledno in jasno, tako da navodil niti ne potrebujemo. Za konec omenimo še ceno, ki je tokrat vse¬ skozi sprejemljiva. »Vosa« stane samo 7,80 dinarjev, najdražji pa je komplet jadrnice »Pirat,« ki velja 59,50 din. Če cene primer¬ jamo s cenami igrač, je prednost prav go¬ tovo na strani konstrukcijskih kompletov. Jadralno letalo «Vosa« (zgoraj) in jadrnica »Pirat« (desno) sta samo dva modela izmed novih konstrukcijskih kompletov. TIM 141 DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE ima v svojem bogatem založniškem programu tudi številna leposlovna in strokovna dela, ki bodo koristno služila mladim pri šolskem in interesnem izpopolnjevanju. Posebej opozarjamo na sledeče knjige: • France Bevk: KAPLAN MARTIN ČEDERMAC • Ivan Cankar: MARTIN KAČUR 9 Ivan Cankar: Na KLANCU 9 Josip Jurčič: DESETI BRAT 9 J. Jurčič — J. Kersnik: ROKOVNJAČI 9 Miško Kranjec: OS ŽIVLJENJA 9 Ivan Tavčar: VISOŠKA KRONIKA 9 Janko Kersnik: CIKLAMEN 9 Janko Kersnik: AGITATOR 9 F. Levstik — B. Kreft: TUGOMER 9 Ivan Potrč: DRAME O KREFLIH 9 Prežihov Voranc: SAMORASTNIKI 9 Ivan Tavčar: MED GORAMI 9 Ivan Tavčar: 4000 (roman) 9 Ivan Tavčar: V ZALI 9 Aleksander S. Puškin: JEVGENIJ ONJEGIN broš. 6,60 din 6,00 din 6,00 din 8,20 din 6.00 din 8.00 din 7.00 din 3,60 din 3.00 din 10.00 din 20.00 din 11.00 din 4,40 din 5.00 din 5.00 din 9.00 din Poljudnoznanstvena dela: 9 G. Lovventhal — J. Hausen: ŽIVELI BOMO S POMOČJO ATOMOV 9 E Schuhmacher: NEDOTAKNJENE DIVJINE 9 Božo Škerlj: LJUDSTVA BREZ KOVIN 9 H. W. Smolik: ŽIVALSKI SVET 9 Miroslav Zei: ČLOVEK IN OCEAN pl. 12,50 din pl. 160,00 din pl. 28,50 din pus. 120,00 din broš. 12,00 din Priročniki: 9 S. Brataševec — O. Polak: ELEKTRIČNE NAPRAVE V GOSPODINJSTVU broš. 9 Miloš Macarol: FOTOLABORATORIJ (oprema v skicah) broš. 9 Miloš Macarol: MALI ELEKTROAMATER broš. 9 Oskar Polak: ANTENO DELAM SAM broš. 9 Lojze Prvinšek: O VEZANJU KNJIG broš. 9 Ivan Ulepič: IZDELUJMO OPREMO ZA ŠPORTNO POTAPLJANJE broš. 9 Ivan Špolar: MOJ AVTOMOBIL pl. 7.60 din 3,20 din 9,00 din 1.50 din 2.50 din 2.60 din 20,00 din Te in številne druge knjige dobite v vseh knjigarnah. Naročila sprejema tudi uprava DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE Ljubljana, Mestni trg 26 TIM 142 MEHANOTEHNIKA Za dedka Mraza lahko dobite lepo miniatur¬ no železnico. Izpolnite priloženi ANKETNI LIST in ga pošljite na naslov: Mehanotehni- ka Izola Prihodnje žrebanje bo 1. 12. 1970 in se lahko tudi vi uvrstite med srečne dobitnike. Za 3 din vam pošljemo po povzetju naš naj¬ novejši katalog miniaturnih električnih že¬ leznic in tehničnih igrač. Naročilo za katalog in vaš naslov vpišite na anketni list. Za žrebanje pridejo v poštev vsi do 30. 11. 1970 prejeti anketni listi. ANKETNI LIST Pri izbiri in izpopolnjevanju asortimana miniaturnih elek¬ tričnih železnic bomo upoštevali tudi vaše mnenje. Zato vas prosimo, da nam odgovorite na vprašanja, ki vam jih za¬ stavljamo. Ustrezne odgovore obkrožite. 1. Se zanimate za miniaturne elek- 6. Vaše morebitne pripombe: Poslužujte se prodaje na dom — po katalogu in kupovali boste v najbolj založeni in naj¬ bolj specializirani trgovini. 7. Starost . let. Poklic. Naročam . katalog miniaturnih električnih že¬ leznic in tehičnih igrač. Pošljite ga na naslov: Ime in priimek ... Ulica . Pošta . MEHANOTEHNIKA IZOLA Podpis TIM 143 Pavle Gregorc ZLOGOVNICA 3 6 ce — cip — lak — lem — lo — men — men — mer — mi — na — no — po — prin — prob — ra — so — sta — tar — tit -— tre — vec — zu. S pomočjo gornjih zlogov sestavi besede, ki jih zahtevajo spodnji opisi in jih poznaš iz znanosti ali tehnike ter jih pod ustrezno številko vpiši v lik. 1. kapnik, ki raste od stropa navzdol (na¬ sprotje stalagmita), 2. ladja za odkrivanje min in njihovo odstranjevanje, 3. naprava za beleženje potresnih sunkov, seizmograf, 4. pravilo ali zakon, osvetljujoč kake naravne pojave, 5. industrijski obrat za proizvodnjo cementa, 6. matematična naloga, ki se re¬ šuje z enačbo, 7. steklena valjasta posoda, na kateri je označena prostornina s črticami in številkami in služi za merjenje tekočin ali določanje prostornine teles. Tretjo in šesto črko vsake besede vpiši v navpična stolpca na levi. Po vrsti brane črke v obeh stolpcih dajo dve kovini, ki sku¬ paj s svincem sestavljata zlitino za tiskar¬ ske črke. REBUSA Žreb je izmed prispelih rešitev Nagradne skandinavske križanke izbral tele naročnike: 1. Podobnikar Darjan, židovski trg 4, Piran 2. Zablačan Boris, Radvanjska 31, Maribor 3. Romih Radovan, Oblakova ul. 1, Celje Srečnim izžrebancem bomo darila poslali po pošti. REŠITVE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE: IZPOLNJEVANKA »VOZILA«: 1. kalcij, 2. la- vina, 3. samica, 4. Radion, 5. kanjon, 6. ka¬ tran. Končne rešitve: kamion, avion, ladja. PREMEŠANE ČRKE: okusn(o) = sukno NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA: Vodoravno: radio, obisk, žena, sto, sum, Aca, eter, Ero, Er, Fala, kandidat, ten, Trdi¬ na, Azov, rt, poriv, okel, EB, ZE, magneto¬ fon, ČR, labora, era, ati, OK, tonalit, Luna, avto, bat, sat, Se, ep, ve, gramofon, analiza. TIM 144 SKANDINAVSKA KRIŽANKA Ijgji;— •''f Za vaš hobby, razvedrilo, ur anje rok in bistritev uma lepi ir po¬ ceni modeli vseh vrst. Letalo KOLIBRI . . Letalo VOSA . . Letalo LIBELE . . Letalo L-29 DELFIN Jadrnica PIRAT . . Jadrnica FLYING 9,81 din 7,6t din din 13.50 din 59.50 din Konstrukcijske komplete skupaj i načrti prodaja Mladinska knjiga-